ŠTIRJE SONETI
I VO  BRNČIČ
PRVI
Nekoč, ko čist in jasen in bogat od upa vate, vase in v človeka sem bil ko zlatonosna gorska reka, takrat še vedro sem imel te rad.
Še pomniš prvo najino spomlad? V spominu si mi kakor vitka smreka, ki vate se vsa sončna luč izteka, a jaz, ko veter neugnan in mlad,
ujet v objemu tvojem in sproščen,
viharno na uho ti šepetam
svoj drzni,  veliki življenjski sen.
— Zdaj komaj sebe samega spoznam:
radosti nisem tebi daroval
in praznih, golih rok sem sam ostal.
DR UGI
Iz dneva se selim v nov dan puščoben ko v prazne izbe, zmeraj v isti prah; pred slednjim gostom brani ko zapah samoto mojo mrko molk tegoben.
Težko je srčno peti v mrak tesnoben, z besedo novo svetiti v meglah in žeti vedno zgolj sovražen strah, v hrbet udarce in posmeh hudoben.
Ko pelin trpek, moten kakor dim na preži zdaj ko volk le še stojim in sredi tega strašnega sveta,
ki kakor trhla barka se potaplja, nič več mi ni ostalo od srca ko žolča ena sama črna kaplja
543
TRETJI
Samč ob tebi znam še biti nežen, ob tebi le mi v duši se zbudi spet topli plamen, ki nekdanje dni od njega bil sem ves svetal, breztežen.
Naj se naslonim nate, naj deležen bom zdaj in vselej čudežne moči, ki v teh rokah slabotnih ti drhti, naj znova svet se mi odpre brezbrežen.
Ljubezni moji nemi, zagrenjeni temačne duri v sončni dan odkleni, da spet iz mene, zrelega moža,
v radostnem slapu se izlije nate, na vse preganjane človeške brate in v modre dalje jasnega neba,
ČETRTI
Saj vendar, ljuba, nočem, nočem, nočem
živeti kakor tnalo trd in top,
še živ sam sebe nesti na pokop
in gnusno gniti v svetu tem gnijočem.
Preveč želja boli me v srcu vročem, z ljubeznijo ne morem biti skop; ne morem še postati mrzel grob vseh svojih sanj omamnih o bodočem
viharju spomladanskem nad zemljo, ko mladi nas osvobode vetrovi ledu, ki duše nam pod njim mrjo,
ko tudi nama se v lepoti novi odpre v življenje strma, svetla pot in k bridki sreči združenih usod.