306
Pravi čas oranju.
Tudi dandanašnji, ko je cena žitom silno padla, velja še zoiiraj kot glavni sadež v sleherni kmetiji zimina, zlasti rž v bolj lahkih in srednjih zemljah. Da je cena žitom toliko nizka, to je zakrivila konkurenca inozemskega žita pa diferencijalne tarifa naših železnic. Vkljub temu pa smemo reči, da kmetovalec ne more pustiti žita, ne more pogrešati rži. Te potrebuje za kruh, juho, rženi šrotanec konjem, ržene otrobi svinjam , kravam, teletom, rženo slamo za rez in steljo. Zraven rži naj daje kmetovalcu največ skrbi krompir in krminske rastline.
Pred vsem je treba bolje skrbnega oranja, ker sedaj se malo stori. Vzroki so mnogovrstni, s katerimi kmetovalci izgovarjajo svojo popustljivost: ta ima preslabo živino, da bi globoko oral, unega plug ne velja nič, tretji hiti, četrti dela, kakor je deda in očeta delati videl in ta sta vendar-le se preživila. Plitvega oranja se toraj mnogo kmetovalcev drži, kar bi naj ne bilo. Izvzemši zelo lahko peščeno zemljo kaže skoraj povsod popustiti sedanje revno rovanje, ki je v navadi namesto pravega, izdatno globokega oranja. V srednjih in dobrih zemljiščih bi naj plitvo oranje popolnem odpravili. Najbolj občuti kmetovalec slabe nasledke preplitvega oranja pri krompirji in repi
Na dalje orjejo kmetovalci preveč spomladi. Ta-košno preobilno oranje več škoduje, nego linsui. Posebno če so njive izsušene, mora se kolikor mogoče najmanje orati, tedaj le takrat, kedar hočemo gnoj podorati, namreč za okopavne sadeže. Za vso drugo jarino kaže bolje, ako njive jeseni preorjemo, spomladi pa le povlačimo za sejatev. Zimske vlage ohrani se tako veliko več in za dalje časa, kar je zlasti ob sušnih letinah velike vrednosti. Po nekod rabi za rahljanje tako imenovana nemška motika „Ruhrhaken". To orodje za takošno delo ni, rahlja samo površno zemljo, to pa še nepopolno, in jo izsuši. Sodi le bolje za ogrebanje okopavnih sadežev.
Plevel, piriko potegne z njive najbolj čisto plug in brana z zakrivljenimi zobmi. Dostikrat spravijo tudi seme pod grudo zelo nemarno z lehkimi branami. Čudovito branijo se pa zoper valjarje, zlasti zoper valjarje iz železa lite, ki pripadajo vendar najboljšim orodjem kmetovalskim, kar jih je izumil no veji čas.
Nadalje grajati in v kmetijski greh šteti je sejatev o nepravem času. Govorimo najprvo o jarinah pre-rano vsejanih. Nekateri mislijo, da je treba kar hiteti orat, ko spomladi mraz zemljo popusti in se volom preveč ne vdira, ter vsejejo ječmen, oves, lan. Še piazna vera jih izpodbuja. Pravijo: lan mora veliki četrtek vsejan biti. Toda ne pomislijo, da more veliki četrtek biti enkrat 15. sušca, drugikrat 15. aprila. To je vendar velik razloček. Tudi je pomisliti na sneg, ali more ta za več časa pokriti setva ali ne. Kdor tako lan seje, podoben je igravcem v loteriji, ki večkrat zgubijo, nego dobijo.
Jarinino seme potrebuje, da kali in poganja, ne samo vlage, ampak tudi toplote. Te pa v severnejih in višjih krajih pred aprilom ni zanesljivo in vselej pričakovati. Samo grah in jara rž daje z vspehom poprej vsejati.
Prepozno pa podoravajo kmetovalci travne in de-teljne prahe. Rž in pšenica zahtevata čisto, vrlo pripravljeno njivo. V to pa je treba: vlage, toplote in časa. Prve pošilja Bog o pravem času, za drugo in tretje pa se morajo kmetovalci sami pobrinoti. Praha mora biti godna, sicer sadeži ne prospevajo na njej, če prav se je bilo dobro gnojilo. Zato krivo delajo kmetovalci, ki še le meseca julija, ali zelo po ržji žetvi mislijo na oranje. Takošni gospodarji nimajo z žitom nikoli prave sreče. Polovica jim skoraj vselej gre pod izgubo in zatorej ne pridejo do blagostanja.