Štev. 37. Poštnine v gotovčini plačana. Cena edne številke dinar. 9. septembra 1928. Leto XV. Novine prihajajo vsako nedeljo. Priloga Marijin list i Kalendar Srca Jezušovogá. Cena pri sküpnom naslovi na dom 25 D, na posamezni naslov 30.D., Či se cela naročnina naprej plača do 31. márca. Či se pa plača po 31. marci, je pri sküpnom naslovi cena 30 D., pri posameznom 35 D. M. list i Kalendar se plačata posebi. Amerikanci plačajo za vse vküp 4 dolare. Naroči se na upravništva v Črenšovcih, Prekmurje. Uredništvo je v M. Soboti. Oglase sprejema samo tiskarna in uredništvo v Soboti Kolodvorska ulica 123. Cena oglasov cm2 75 par; 1|4 strani dobi 20%, 1|2 strani 25% i cela stran 30% popüsta za edno objavo. Cena malih oglasov je: do dvajsetipet reči 5 Din. više od vsake reči pol D, Med tekstom cm2 1.50 D., v»Poslanom« 2.50 D, Takso za oglase plača uprava i da za vse oglase od 5% do 50% popusta. Rokopisi se ne vračajo. Izdajateo KLEKL JOŽEF, vp. pleb. nar. poslanec. Dijaška stanovanja v Soboti. Sobota je za število svoji prebivalcov že dugo premala. Zato je pitanje dijaški, stanovanj v Soboti jako važno i boleče. »Novine« so v januari od toga že pisale; ar je pa skrb za stane zdaj ob začetki šole važne, je naša dužnost, da spregovorimo). Kak je zdaj V minolom šolskom leti je z doma hodilo v sobočko gimnazijo 121 dijakov; v »Martinišči« i v »Diačkom domi« je stanovalo okoli 60 dijakov; vsej dijakov je bilo v gimnaziji 391, teda jih je po hišaj v Soboti stanovalo ravno okoli 200, to je Polovica vsej dijakov. Nekaj izmed teh 200 odpade na domače sobočke dijake. Sobota ma okoli 400 hiš, teda je imela vsaka drüga hiša dijaka; ar je pá v istini ne tak bilo, vidimo iz teh številk, da je pri mnogih hišah bilo po več dijakov na stani. — V več mestaj stanüjejo dijakl sküpno z domačimi i se med njimi tüdi morajo včiti; v takšem slüčaji so te sobe zakajene, ne posebno čiste, slab zrak je v njih. Pa ešče več jih mora spati na ednoj posteli ! — Hra- na jé tüdi ne vsešerom pripravna za rastočega mladoga človeka. Skratka: takša stanovanja so za dijake škodliva ne düši i na teli; tüdi dober deo slabih učnih uspehov moramo pripisati stanovanjom. Na konci vsega: vso to škodlivost morajo stariši dobro plačati. Godi se celo, da prosijo za stan 400 (štiristo) dinarov ! :—Kak vertovje pa vertinje za dijake skrbijo i z njimi gučijo, od toga neščemo pisati ! Dobrim vertinjam pa čast ! Kak bi naj bilo V Ljubljani, Maribori i v drügi mestaj dobiš za 500 Din stan s hranov. Te sobe so čiste, z električnim posvetom, dijak je sam gospodar v njej. Prav tak dobra je hrana. Pa tiste vertinje nemajo njiv i ogcačekov — kak Sobočanke — liki na trgi küpüjejo živež. Takzvane „dijaške matere“ pa skrbijo za svoje dijake kak istinske matere. — Mnogo dijakov po velki mestaj pa ma pri vertinji samo stan, na brano pa hodi v dijaško künjo ali pa jo zobston dobi pri dobrotnikaj. Na te način dijak lejko žive mesečno za 150—250 Din. V Soboti pa plačajo 400 Din !! Zato je nujno potrebno, da postavimo »Martinišče« i da se osnovi v Soboti »dijaška künja,« gde dobijo di- jaki po ceni hrano. Sobočana, ví pa bojte Pravični, dajte dijakom dobra stanüvanja po krščanskoj ceni! Znajte, da Sobota od gimnazije dosta pridobi ino ešče več dobi, gda se število dijaštvo pomnoži. Zato je najno, da Sobočanci začnejo zidati, ar uradnikov pa dijakov vsigdar več bo ! Či ščete zaslüžiti, se vi tüdi malo potrüdite pa dajte za poštene peneze pošteno blago ! Kak vse kaže, Sobočanci na lepšo bodočnost toga mesteca nikaj ne mislijo. Žalostno! Starišje, glédajte kama date svojo deco stanüvat! V Soboto pa „Dijaško kühinjo“!! Abiturient. K tomi članki našega mladoga abiturienta, šteri je pazlivo gledao prilike naši sobočki dijakov pripomnimo mi samo eto: V nas vsej ešče preveč vlada žela po velkom dobički. Kaj štéč delamo, za vse bi radi meli takšo plačo, od štere bi si v kak najkračišem časi lehko velki küp nadevali. Skoro krivo se nam vidi, da bi opravlali kakši poseo za stalno malo plačo. Či mamo dijaka na hrani, mislimo, da si zdaj od toga moremo najmenje v par letaj konči nove štale zozidati. Či mamo kakšega gospoda na stani, te pa najmenje v nikelko letaj novo hižo, zemlo, pa nevemo ka ešče, tak da nam po tom več nikoga nede trbelo meti na stani ali hrani, tak mo bogati. To je skoro v nas vsej skrito, pa se toga niti ze zavedamo, kak nespametna je takša misel ali takše ravnanje. Po varašaj vidimo, da ništerne siromaške gospodinje, pa tüdi cele drüžine živejo samo od toga da davlejo tüjim lüdem stan i hrano. I ravno pri tej drüžinaj, štere samo od toga Živijo, dobi človek navadno najfalej stan pa brano. Ne pride pa takšim gospodinjam ali drüžinam nigdar na miseo, da si morajo od toga svojega posla zdaj palače zozidati, ali Bog zna kakše bogastvo spraviti. Nego skrbijo samo za to, naj svojim gostom kak najbole podvorijo i da se tej pri nji kak najbole domače počütijo. Tak majo v drügi krajaj domačini stalen dohodek od tühinski lüdi i so vsigdar oboji zadovolni. Pri nas pa nemamo toga čüta v zadostnoj meri niti proti svojim domačim dijakom, da od toga, kak se tühinski lüdje tožijo med nami, niti ne gučimo. I to ne samo, da je ne lepo, nego nam zna ešče gda jako jako škoditi. Uredništvo. sküpno vojsko, pošto, železnico i ešče ništerne drüge reči. Velki del domači dohodkov pa naj doma ostane i s temi dohodki naj vsakša krajina sama gospodari. Dr. Korošec je meo v tom svojem mišlenji dosta pristašov i nej. je dosta falilo da bi te njegov načrt tüdi zmagao, nego ništerni hrvaški voditelje so v tom časi ščista načišo svojo politiko špilali. Naši voditeli so nigdar ne bili proti hrvatskomi lüdstvi. Mi Slovenci smo nigdar ne meli tak lepi prilik za državno življenje kak Hrvati, Vsigdar kak ešče i dnes smo bili razdeljeni med oblasti drügi držav. Za časa Austro-vogrske države smo bili Slovenci razdeljeni med posamezne krajinske oblasti kak Štajersko, konjsko, koroško, primorske, naša krajina je pa bila pod Vogrskov. Kakše posebno državno živlenje sé teda do najnovejšega časa nej moglo razviti med nami. Pa tüdi zdaj sta ešče dve petini slovenskoga lüdstva Odzvüna naše države pod tühinskov oblastjov. Itak smo pa vsigdar čütili, da smo edno, i da mora príti tisti čas, gda dobimo tüdi mi svoje pravice. I naši voditelje so to meli vsigdar pred očmi. Ešče več. Ne samo, da so delali na to, da Slovenci pridemo do svo- je samostojnosti, Vnogi naši voditeli so že pred leti pripravlali pot velkoj jugoslovanskoj državi, v šteroj naj bi bili Slovenci zdrüženi z svojimi krvnimi i jezikovnimi brati Hrvati, Srbi pa tüdi z Bolgari. Zavolo toga so Vnogi naši najvekši voditeli gojili kem tesnejše prijatelstvo s hrvatskim lüdstvom i njegovimi voditeli. Posebno zvezo s Hrvati i njüvimi voditeli je iskao vsigdar Zdajšnji naš voditeo dr. Korošec. Slab voditeo, nesreča za narod. Vsa politika naše stranke ide za tem, da bi z vsemi narodi pa tüdi z vsemi strankami v našoj državi živeli v kak najlepšem méri. To je v hasek nam samim, najvekši hasek pa tüdi državi. Najvekše stranke v našoj državi so spoznale dobro lastnost naše stranke i njeni voditelov, zato je tüdi naš predsednik dr. Korošec kak razmeten i pošteni politik, postao predsednik vlade. Samo voditeli dvej strank delajo proti njemi. To so naši Pribičevičovi demokratje i pristaši hrvatske Radičove stranke. Lüdje Pribičevičovoga kova itak nemajo dosta lüdi za seov, na žalost je pa dosta hrvaškoga prostoga, nezvučenoga kmečkoga lüdstva odišlo za praznimi obečanji Radiča. Po Radičovoj smrti so pa eščo slabši lüdjé prišli na čelo hrvatskoj seljačkoj stranki. Tej lüdjé, kak so dr. Maček i Pernar, bi ravno tak radi komandirali hrvatskim množičam, nevejo njim pa kaj pametnoga povedati. I da bi lüdi mogli zdržati okoli sebe, delajo tüdi nepošteno, čitüdi znajo, da je to v najvekšo škodo lüdstvi. I takši voditeli, šteri samo na sebe gledajo, so v istini najvekša nesreča za narod. Krivijo drüge, sami si ne vejo pomagati. Glavno reč med hrvaškim lüdstvom ščéjo dnes meti Pribičevič, šteri je prvlé najbole preganjao Hrvate, zaperao Radiča i voditele Radičove stranke, pa dr. Maček, šteri je postao zdaj po Radičovoj smrti predsdnik hrvatske seljačke stranke. Tej bi zdaj radi nekaj velkoga špilali med hrvatskim lüdstvom. Ar pa sami nikaj pametnoga nevejo napraviti ščejo hrvatsko lüdstvo s tem za sebe pridobiti, da na vse grlo šimfajo Slovence pa Srbe, Hrvate pa malajo kak mantrnik med tema dvema razbojnikoma. Za vsako nesrečo, štera se, zdaj zgodi na Hrvaškom so krivi ali Srbi ali dr. Korošec. Nego prí vsem svojem deli majo nesrečo i so večkrat tüdi jako smešni. Tak Pribičevič, kak Maček znajo, da med lüdstvom nemajo tej, voditelje preveč zavüpanja telko kak pokojni Radič pa cilo nej. Zato so Priglasiti, da Hrvatska politika. Ne vemo kak je to, ali istina je, da je hrvaško lüdstvo že od davni časov se melo ravno ob najvažnejši prilikaj najslabše politične voditele. Od leta 1102 gda so hrvaški voditeli S posebnov pogodbov svojo državo zdrüžili z Vogrskov pa do dnešnji časov, lehko pravimo da so v vsej žmetnejši prilikaj vodili hrvaško lüdstvo mali voditeli. Leta 1102 so sklenoli Hrvatje z Vogri pogodbo po šteroj mata obej državi ednoga krala vsaka država za sebe pa ništerne posebne pravice. S tov pogodbov so Hrvatje živeli z Vogri vküp več kak 800 let vse do zadnje velke bojne, nigdar so pa ne znali ščista kakšo pogodbo majo z Vogri. Vogri so držali Hrvate za svoje podatke, ka so v istini tüdi bili, Hrvatje so se pa pred drügimi kazali kak samostojni, neodvisni lüdje, z lastivnov neodvisnov državov. Po bojni so pa ništerni hrvaški voditeli sploj vsakšo linijo zgübili. Gda se je zidala naša nova velka država, je dr. Korošec predlagao naj bo ta država lepo razdeljena na posamezne krajine, kak na Srbijo, Hrvaško, Bosno, Črno goro, Slovenijo i tak dale. Te krájine naj bodo med seov zvezane tak, da bodo mele vse samo ednoga králá, edne peneze pokojni Radič ešče naprej ostane predsednik njüve stranke. I da bo Radič vsigdar med njimi, so ga šteli napraviti za nikšega svetnika. Postavili so njemi v seljačkom domi v Zagrebi edne vrste oltar, na šteroga so djali Radičovo podobo okoli pa vse puno vencov i pantlikov. Pred tov podobov so noč i den gorele sveče. No nesreča je štela, da seje od edne sveče, štera je dogorela te oltar vužgao i vsi venci i pantliki okoli njega, i celi seljački dom je bio samo ednok v plameni. Krivijo pa tüdi že za to dr. Korošca pa Srbe. Pravijo tej novi voditelje da je to bilo naročeno naj se vužgé, kak da bi Srbi i Slovenci postavlali oltar Radiči i sveče požigali pred njim. Naša žela jé, da hrvatsko lüdstvo dobi kem prvlé prave voditele i se odloči za nje, ar nas tüdi boli, gda vidimo, da ništerni lüdjé brez srca i brez vesti tak kruto vlečejo za nos Siromaški kmečki narod. 2. NOVINE 9. septembra 1928. NEDELA. (Po risalaj petnajsta). V tisti časaj, šo je Jezuš v mesto, ki se imenüje Naim; i šli so ž njim vučeniki njegovi i velka vnožina. Oda se je pa približao mestnim vratam, glej, nesli so mrtveca, edinoga sina matere svoje i ta je bila dovica; ž njov je bilo vnogo lüdi iz mesta. Gda jo je Gospod vido, zasmilila se njemi je v srce i pravo njoj je: »Ne joči !“ I pristopo je, dotekno se nosilnice nosci pa so stanoli; i pravo je: „Mladenec, velim tebi stani!“ I sedo je, šteri je bio mrtev i začno govoriti. I dao ga je njegovoj materi. Vse pa je obišao strah i hvalili so Boga rekoč: „Velki prorok je med nami vstano, i Bog je obiskao lüdstvo svoje.“ Navuk: Materinski smo dužni spoštlivo smilenje. Ave! Pczdravlena Kralica, pozdravlena Gospa, pozdrávlena Mati! Zdaj, gda se trume nebeske radüjejo godi Tvojega rojstva, se radüjemo tüdi mi. Ti Zarja naša, ki si nam prinesla Sunce, Ti vüpanje naše, ki si nam prinesla Tolažbo. Pczdravlena Kralica naša ! Tvoj tron je vekivečen i gda bodo vsi zemelski troni že porüšeni, se bo Tvoj ešče vsigdar sveto kak v začetki. Pczdravlena Gospa naša! Najmočnejša, Tvoje gospostvo je vsigdar nežno, vsigdar sladko. V oblasti Tvojoj ne poznajo bremena tisti, šteri so ti podložni. Pozdravlena Mati naša! Dobra mati vsej nas, ki mámo, ali že nemamo več svoji zemelski mater. Z najvekšim zavüpanjom prihajamo k Tebi, ar s Tvoji materinski oči vsigdar sija samo miloba i dobrota. Marija, ave, na svoj lepi rojstni den! Naši vojvode. Od naši domači vojvod, šteriva sta vladala v našoj krajini pred bole kak jezero leti i šteriva poznamo pod imeni Pribina i Kocel, mamo malo pisani poročil. Nego ta poročila štera mamo, nam vnogo povejo. V najlepšem spomini je ostao naš Vojvoda Kocel. Prebivao je v svojem gradi poleg Blatnoga jezera v takzvanom Blatogradi. Dnes nevejo dobro, gde je ravno te grad, mislijo pa, da je to Sárvár poleg Blatnoga jezera. Od našega vojvodo Kocla Znamo, da je bio dobroga srca, da je širo krščansko vero med svojimi slovenskimi podložniki i da je jako lübo svetiva brata Cirila i Metoda, šteriva sta v tom časi hodila po naši krajaj i med našim lüdstvom. Gda sta Ciril i Metod pokazala njemi mešne knige i evangelije pisane v slovenskom jeziki se je vojvode Kocel tak razveselo, da so ga skuze pobile gda je vido svete knige pisane v tistom jeziki šteroga guči on i njegovo lüdstvo. Dao je svetlom bratoma petdeset najbogši i najrazmetnejši mladencov naše krajine, da bi se tej navčili pri njima šteti, pisati i prišli med lüdstvo kak dühovnik! i vučeniki. Od domačega živlenja naši vojvod pa nemamo dosta pisem. Mamo pa edno staro jako zanimivo pismo kak so postavili na prestol v stari časaj koroške vojvode. Iz toga staroga poročila se vidi, kak svobodolübni so bili naši stari kmetje, da so nigdar ne trpeli preveč kakše oblasti nad seov. I ravno v toj lastivnosti našega lüdstva je preci vzroka, da smo mi nigdar ne meli svoje trajne domače države nego smo vsigdar radi menjavali svoje gospode. Kak se je vršilo ustoličenje naši stari vojvod? 1. septembra je minolo več kak šeststo let po tistom kak je zaseo vojvodski kamen koroški Vojvoda grof Majnard, ka se je zgodilo leta 1286. septembra 1. Vršilo se je to s posebnov slovesnostjov štera je popisana v Zgodovinski pismaj. Ustoličenje se je vršilo na Gosposvetskom poli severno od Celovca. Tü je bio grad koroški vojvod i cerkev sv. Petra. Poleg cerkvi je bio eden kamen, zgornji del nikšega staroga rimskoga stebra, šteroga so zvali knežji kamen. Tisti den, gda bi meo biti Vojvoda slovesno ustoličeni, je sedo na te kamen sloboden kmet, okoli njega so pa bile velke vnožine lüdstva štere so čakale da pride novi vojvode. Vojvoda se je približavo sijajno oblečeni i v spremstvi Vnogi velikašov. Nego prvle kak bi prišeo k knežjemi kamni, je morao slečti vojvodski obleč i je oblekao kmečkoga, s trdimi kmečkimi črevli i s kmečkim kraščakom na glavi. V levo roko je vzeo palico, v desnoj je pa vodo ednoga lišastoga jünca i edno lišasto kobilo, šteri so ešče ne bili napreženi. Tak se je približavao knežjemi kamni Gda je sloboden kmet na kamni vido, da se približavle Vojvoda k njemi je pitao s Slovenskim glasom: »Što je tisti, šteri se tam približavle ?“ Lüdstvo je odgovorilo: „To je knez dežele.“ Kmet pita naprej: „Je pravičen sodnik ? Ali skrbi za dobro domovine ? Jeli slobodnoga stana ? Je častilec prave vere ?“ Lüdstvo je odgovorilo: »Je i bo vsigdar.“ Kmet pita naprej: »Pa s kakšov pravicov me more pregnati s toga sedeža ? Lüdstvo je odgovorilo: Odküpi ti to mesto s šestdesetimi krajcari, z živinov šterov žené, z oblekov štero ma na sebi, i tvojo hižo odveže vse dače.“ Nato je kmet vdaro kneza naraj po lici, prijao kobilo i jünca i prepüsto mesto novomi vojvodi. Novi Vojvoda se je Vseo na kamen, mahno s sablov proti vsem štirim stranem sveta i je oblübo, da šče biti lüdem pravičen Sodnik. Nato je spio iz kmečkoga kraščaka požirek vode v znamenje treznosti i zadovolnosti s tem, ka njemi domača zemla da. Po tom je šo v cerkev k slovesnoj meši i po cerkvenoj slavnosti se je komaj preoblekao v vojvodsko obleko i šo k slovesnomi obedi. Po podnevi je pa šo na pole, gde stoji »vojvodski prestol* z dvema sedežoma. Tü se je Vseo na ednoga sam, gde je sprijao poklono gospodé i naroda delio milosti sodo i potrjevao razne stare pravice. Iz toga vidimo, da je bio knez ali Vojvoda pri Slovencaj le prvi med starešinami i da je prijao oblast svojo iz rok prostoga kmečkoga lüdstva. Radio Ljubljana. Prvoga septembra je bila na slovesen način otvorjena nova ljubljanska radio postaja, štera je najmodernejša i najvekša v našoj državi. Gda so električni valovi raznesli po zraki obprvim slovensko reč i slovensko pesem po širnom sveti, so se vnogim na tühinskom zrosile oči. Pisali so pisma, da so prvle niti nikaj nej znali od toga, da se v Ljubljani postavla velka radio postaja, ednok pa samo začüjejo po radiji: »Halo, tu rádio Ljubljana !“ I zdaj se je oglasilo slovensko predavanje, nato pa slovensko pesem, muzika i tak naprej. I kak dobro se čüje naša nova postaja! Prihajajo poročila iz Beča, Berlina, Francije sploj iz najoddaljenejši krajov iz Evrope, da ljubljansko postajo izredno jasno i razločno čüjejo. I s tem si je odprla tüdi naša prestola, naša bela Ljubljana pot v širni svet i ž njov naša Slovenska kultura. Ka je to: Radio oddajna postaja ? Što je že poslüšao muziko, pesmi, ali najnovejša poročila pri kakšem radio aparati, zna, da tam vsigdar najprvle naznani: Halo, tu radio Praga, ali Budapest, ali Wien i tak dale i na to začne komaj z muzikov ali predavanjom. Na te način Znamo Odked so tej glasi poslani. Vsakši tej varašov ma edno posebno zgradbo z močnimi mašini, šteri s pomočjov elektrike pošilajo glase na vse strani sveta. Kelko močnejši so tej mašini, telko bogše i telko dale se čüje glas, šteroga postaja pošila v svet. Naša nova ljubljanska postaja spada med močnejše i najmodernejše oddajne postaje v Europi. Izdelana je v nemškoj državi. Kak se vrši oddajanje glasov ? Pri našoj ljubljanskoj postaji je v Ljubljani zozidaná posebna prostorna dvorane. Ta dvorane, Štera se zove „studio“ ma posebno velke viseče trompete, štere zgrabijo vsakši najmenši glas ali šepet v toj dvorani. Zato je ta dvorana vsa prevlečena z žametora, tak da se vse kak najbole tiho i mirno gible, i se ne čüje nikši drügi glas, kak samo tisti, šteroga mislijo naprej oddati. V to dvorano pridejo zdaj predavateli, šteri se vsedejo pred te trompete i začnejo gučati. Iz te dvorane prenesejo posebni mašini s pomočjov elektrike glase k oddajnoj postaji, štera je Odzvüna Ljubljane poleg kraja Domžale. Tü so pa glavni i najvekši mašini, šteri pošlejo glase na vse strani v svet. V to študijo dvorano teda pridejo vsi, šteri ščejo kaj v svet poslati. Se notri pride muzlka, celi pevski zbor i tak dale i iz te dvorane ide naša reč i naša pesem po našoj zemli, našoj državi i v svet. Kakši hasek mamo od radija ? Radio se po vsej državaj strašno hitro razširja. Majo ga že bogatašje i siromacje, kmetje, obrtniki, trgovci, uradniki, sploj vsi stani i vsakši si ga Želej i nikam teško njemi je brez radija. Zakaj? Človek zvečer pride domo, se vsede k malomi aparati i poslüša iz najbole odaljeni krajov, ka se je v tom dnevi novoga zgodilo, kakše so cene, poslüša predavanja od zdravja, gospodarstva, nato so gde kakše velke Zborovanja, poslüša ka gučijo govorniki na tej zborovanji i tak naprej. I vse to čüje on lepo doma za pečjov, ne da bi njemi trbelo kam iti. Pa ne samo to. S pomočjov radija poslüšajo dijaki tüdi že svoje slavne prcfesore s pomočjov radija včijo profesori različne jezike, oblasti davlejo navodila županom, društva svojim članom i tak naprej. I gda se vsega toga nevolimo te nas razveseli pesem ali muzika, tak da zvedimo pri tom aparati kaj hasnovitoga poleg toga je pa preskrbleno tüdi vsigdar za dobro volo. Ali je dragi eden takši aparat ? Velke, radioodajne postaje koštalo miljone. Mali aparati pa, s šterimi mi lehko pošlüšamo to, ka drügi pošilajo v svet se dobijo že jako dobil za 400 do 1000 Din. Bogatejši ali pa vesnice si lehko preskrbijo bogše aparate od 1500 do 4000 Din, šteri se lehko večer v vesi gde na okno postavi, i ga čüje polovica vesi. Dnesden je pravzaprav konči eden radio že preveč potreben za vsakšo vesnico. Po našoj krajini majo že vnogi po vesnicaj radio aparate, radovedni smo pa, štera vesnica si ga sama na svoje stroške prva postavi. Murska Sobota. — Strašen prah. Sobota je ešče ves, zato njoj nemremo zameriti, da je po ništerni cestaj skoro pol metra visoki prah i kak je to nikaj strašnoga gda drvi po tej cestaj auto. Posebno vala to za Kolodvorsko vulico. Iz kolodvora stopijo najrazličnejši lüdje, šteri so prišli v našo krajino samo ednok pa prileti eden auto i vsi se morajo stiskavati k špitalskomi ploti, dá je prah ne zadüši. Najbole se pa. radüjejo tem prašnim oblakom naši betežniki v špitali Siromacje nemrejo biti ne na dvorišči, ne pri odpretom okni. Ali ne bi mogla občina preskrbeti malo za to da se te prah ali s škropienjom ali na kakšišteč način odpravi ? V drügi krajaj je to mogoče mislimo, da bo pri nas to tüdi mogoče. — Na rojstni den Nj. visoč. prestolonaslednika králjeviča Petra se Je vršila v vsej cerkvaj služba boža, štere so se vdeležili zastopniki oblasti, Šolska mladina i vnogo lüdi. — Začetek šolskoga pouka na gimnaziji je te [petek, Šteri den se vrši tüdi ceplenje vsej dijakov. — G. dr. Glančnik, okrajni Zdravstveni referent v Soboti je premeščen v Šmarje pri Jelšah. Na njegovo mesto pa pride g. dr. Gregorc iz Gornje Lendave. Gornja Lendava teda vstano brez zdravnika ar mislijo tü zdravniške mesto ukiniti. — Kmečka posojilnica v Soboti je s sklepom svojega načelstva darovala za ponesrečence po toči 2000 Din. 9. septembra 1928. NOVINE 3 Slovenska Krajina. — Naš urednik, g. pravnik Franc Bajlec se je vrno z dvomescčni orožni vaj i je s tov številkov znova prijao uredništvo Novin v svoje roke. Šteri majo posla ž njim, lehko gučijo ž njim vsakši den od 11 do 12 vöre, v drügom časi je zaposleni. — Zahvala. Vsem tistim, ki so nam pri zgübi naše drage mamo na kakši koli način pokazali svojo lübezen, se v imeni našega žalostnoga oče i bratov najsrčnejše zahvalim. — Franc Bajlec urednik. — Gornja Bistrica. Naše orlovsko drüštvo priredi dne 9. septembra na vrti g. Ignacija Horvata lepo igro Miklova Zala. Igra opisüje čase, gda so prihajali v naše kraje Törki i ropali zraven pa gonili naše lüdi v robstvo. Vse, ka se bo v igri vidilo, se je pred davnim časom v istini godilo na Koroškom, šteri kraj je zdaj po krivici prišao pod Austrijo. Vstopnina bo nizka, med odmori bodo igrali tamburaše Na svidenje! Bog živi! — Odbor. — Okrajni glavar v D. Lendavi g. Kandrič je premeščeni k okrajnomi glavarstvi v Gornji Grad kak upravitelj okraja. Na njegovo mesto v D. Lendavo pa pride g. dr. Anton Farčnik, do zdaj vladni svetnik na okrajnom glavarstvi Celje. — Na Malo mešo se vrši v Tur- nišči sestanek naši Marijini drüžb, šteroga se vdeleži tüdi škofijski Voditel marijini drüžb g. Kanonik Casl. — Turnišči. Preminočo nedelo sta se vršili pri nas dve predavanji o treznostnom živlenji. Obe predavanji je meo g. katehet Pavlič s pomočjov skioptični slik. Udeležba je bila obakrat jako lepa. — Polana. Našo cerkev, štera je bila nedavno zdaj obprvim poslikane, posveti to nedelo pri slovesnoj slüžbi božoj g. kanonik časl. — Markovci. Naše gasilno drüštvo si je preskrbelo novo motorno šprickanco, štera je bila preminočo nedelo z lepov slovesnostjov blagoslovlena. Na te den je prišlo od vsej strani vnogo lüdi k nam. Lepo bi pa bilo, da bi ob takši prilikaj malo tüdi gledali na to, da se po poudnevi ne pokvari z vinom vse tisto, ka je bilo lepoga pred poldnevom. — Ne preveč siliti na delo! Naši lüdjé se včasi vse siplejo, či zvedijo gde za kakše malo bogše delo. Tak so en čas strašno šli vsi tüdi v Srbijo na razna železnička dela. Ništerni so tam ešče zdaj preveč zadovolni, drügi se pa že tožijo, da je preveč delavcov, dela pa vsigdar menje. Tak smo dobili tüdi poročilo iz Groša pri Gragujevci, naj naši lüdjé več nejdo ta, ar je tam že dosta več delavcov kak pa dela za njé. — Bogojina. Dnes keden je bilo v Bogojini proščenje. Ob toj priliki ma domači Orel vsakše leto cd svojega obstoja telovadni nastop i tak tüdi letos. Zato je ta prireditev privabila mnogo lüdi: kak domače i bližnje tak dalešnje. Prireditev je mela jako živi i bogati Spored, če pomislimo, da so to sami kmečki dečki i dekle vküp spravili. Bila bi pa ešče vekša, če bi bili vsi člani doma. Liki polovice gvüšno nega doma. Da pa bi radi doma bili, se vidi iz toga, da je bivši tajnik poslao brzojavko cd soldakov iz Niša, štero je urednik g. Bajlec, med svojim govorom prečto. Brat želi svojim bratom Orlom mnogo uspeha k prireditvi. Velko pažnjo so zbüdili mladci, šteri so letos ob prvim nastopili pod tem imenom. Mladi, živi dečki. Za letos so imeli samo rdeče, sörke pase, kleti do meli že gvüšno popuno obleko. Prireditev je Splošno zadovojila vse, zato naj bratom Orlom da novi pogum i korajžo za delo — Vizitacija tretjega reda v Črensovcih se bo vršila z devet dnevnicov na čast sv. Frančiški za spopolnjenje naših düš. Pridejo g. predstojnik o. Elekt Hamler od Sv. Trojice 10. sept. i bodo tretjerednike črensovske sküpščine spovedali pred* poldnom pred i po meši, popoldnevi od 4 do 7. Navuk za tretjerednike bodo meli 16. sept. v nedelo po večernici i podeli se tüdi odveza. Od 10. do 18. sept. ostanejo v Črensovcih. V tom časi se zmolijo vsaki den lavretanske litanije i na čast sv. Frančiški Oča naš, Zdrava Marija za spopolnitev naših düš. Vsaka tretjeredniška kotriga naj to zmoli doma, štera ne more v cerkev. V toj osmici naj se tüdi prečistijo bar ednok tretjeredniki v gornji namen. — Letos je 700 let, ka je sv. Frančišek prištet k svetcom, zato je najbolo primerno, ka opravimo njemi na čast to devetdnevno pobožnost za spopolnitev naših düš. Včinte to vsi tretjeredniki Slov. Krajine. — Orel v Žižki! Orlovski odsek v Žižkih priredi dne 16. sept. t. l. telovadni nastop, v dvorišči g. Ritlop Antona, v Črensovcih ob pol 4. vöri popoldnevi. Nastopijo člani i članice i naraščaj obojega spola z izbranimi vajami za l. 1928. Za Skok v višino i daljavo je pripravlena izvežbana sküpina. Ar je to jedina prireditev orlovska v Črensovcih, vlüdno vabimo vse staro i mlado, da Vidite tiho i vztrajno delo orlovske organizacije. Bog živi ! Sport. Dnesden s posebnov skrbjov gojijo vsi narodi i vse države telovadbo i sport. Telovadba i gibanje v naravi krepi i pomladi naše telo, nam da nove moči i nas očuva dugo močne i zdrave. Sportniki i telovadci vsej držav pridejo pogosto vküp, majo med seov posebno zvezo i s tem tüdi vnogo pomagajo k spoznanji med narodi i k miri med državami. Dobri sportisti i dobil telovadci so čast za vsakši narod. Telovadna drüžtva mi že poznamo. Orli so že razširjeni po naši vesnicaj i so ponesli že naše ime izven naše krajine. Tüdi ništerna nogometna drüštva poznamo. To so sportaši. Ništerni kraji i narodi so po tej drüštvaj že jako zasloveli i sveti. Naša krajína se ešče nemro šteti med Bog zna kak imenitne v sportskom i telovadskom sveti, je pa edno drüštvo v našoj krajini, štero nam že nikelko časa preci pohvale nosi, čitüdi je med lüdstvom ešče kelko telko nepoznano. To je naše žensko sportno drüštvo Hazene z imenom Mura. Tak nenadoma je to drüštvo v svoji igraj prišlo vküp z zagrebškimi, mariborskim), ljubljanskimi i drügimi bogšimi drüštvi v našoj državi. I glej, v igraj je Zmagala z vsemi temi skoro vsigdar naša Müra. I tudi v igraj z drüštvi drügi držav se je naša Mura jako dobro odrezala. Vüpala se je cilo biti z najbogšim češkim drrüštvom Slavija i je bila naša Mura samo malo Slabejša od toga najbogšega češkoga drüžtva. I zdaj ob priliki ljubljanske razstave je odnesla naša Mura novo lepo zmago iz Ljubljane. Na takša drüštva smo lehko mi samo ponosni, Muri pa pri njeni uspehaj iz srca Čestitamo. Dijaško polje. 3. dni peš po Goričanskem od 16. do 18. avg. II. Od Panovec do Križevec bi bila Sicer dolgočasna hoja, če bi en sam hodil, ampak ko nas je bilo toliko in šli smo še od g. školnika, o Bog ji živi, — nam je bila precej kratka in zabavna. Panovski dedek so bili silno zadovoljni, ko jim razložimo, kdo smo in kam gremo. Rekli so nam: »To je pa trnok lepou, da tákši mládi študentke ido malo okoli gledat.« Proti Križevcem nas je kadeči Joško spravil v vrste in morali smo po vojaško korakati in že peti zraven. Joško nas je s svojo marelo precej strahoval. V Križevcih smo si ogledali le evang. cerkev. Mahnemo jo kar naravnost proti Nedeli, kajti bilo je že blizu poldneva. Potem ko smo prestopili dve lepi dolinci in prekoračili dva hriba, smo zagledali Nedelo. Na tej poti do Nedele se ni ničesar dogodilo izrednoga, razen če omenimo, da smo se ustavni pri nekem čebelarju. Ob pol 1 uri smo dospeli do Nedele. Takoj smo se Vsedli in si pripravili kosilo pod župnikovo jablano. Kosilo je bilo naravnost razkošno, kajti raznih ostankov je gotovo ostalo več ko za 9 košar. No, po kosilu smo si Še privoščili Prijetne sence, potem pa smo smatrali vsi za dolžnost, da se dostojno predstavimo g. župniku. Zato določimo za odposlanca »kolar-jevega« Joška in kadečcga Juška. (Moramo biti previdni z Joški, ker se lahkko stepejo, če bi jih zamenjali. Zato ima vsak svoj priimek. Bilo je samo 6 Joškov.) G- župnik so sprejeli na znanje, da nas je 8. Dobimo ključ od cerkvi, da si jo pgledamo (in poskusimo harmonij.) Po tem nam g. župnik začnejo razkazovati vse, kar se vidi od njihove skromne. a prijazna cersvice. »Vidte,« začne g. župnik, »to so Križevci, kjer ste malo prej bili. Tam daleč, vidte, tisto sivo, to je Bakonjski gozd, pred njim tisto megleno je Blatno jezero. Krasen razgled, tega pa še nismo videli, pravimo. To dalje so V. Dolenci — tam smo bili lansko leto, mu posežemo vmes. Tu naprej, za tem gozdom, tu izvira Krka. Sukič je pa na onem bregu, pri katerem mislite prenočili,“ nam odgovarja g. župnik. „No, zdaj pa te grem malo z vami“. — Med potjo nam ves čas pripovedüje svoje doživljaje na Goričkom. »Vidte, te zidine so bile palmske, pa so vse zafüčkali, dečki so preveč špilali, pa jim je nej vun šlo.« — „Norcom tak trbej", mu pritrdimo na to. V Petrovcih nam začne g. župnik citirati sv. pismo in med drugim tudi pravi tako-le: „Bog te bo vprašal, kje si hodil. kje si bil, da pri Prši nisi pil.“ Mi, kateri se že nekaj razumemo na sv. poročilo, smo precej uganili, da se to nahaja nekje v šesti Mojzesovi knjigi. G. Prša nas prijazno pozdravi in nam odkaže posebno sobo. „Prineste . .“ ,.Nekaj bomo zapeli . . ja seveda", pritrdi pedagog. „Če študent na rajžo gre . . .“ „Umazan ves in razcapan . . .“ Gospod nas je ves čas jako zabaval s svojim pripovedovanjem. Med drugim nam je tudi povedal zgodbico, ki jo je doživel kot gimn. katehet. 3 dijakinje, 4. ali 5. šolke so se dogovorila, da bodo pri spovedi rekle, da so zaljubljene. In to samo iz gole radovednosti, kaj bodo gospod rekli in če je to velik greh. Vsaka je Šla k drugemu spovednika Ko so bile gotove, si si začele pripovedovati, kaj je kateri rekel gospod. „Ti, kaj pa je tebi rekel, ko si mu povedala, da si zaljubljena?, ,,Ja veš, rekel mi je saj to ni greh, saj pa jaz tudi ljübila Boga, angele in svetnike. In to nič ni, če ti ljubiš ateka pa mamo.“ — No kaj pa je tebi rekel: „Beži. beži ti punčkica, kaj pa veš ti kaj je ljubezen. Komaj si na svet prišla in ti bi govorila o ljubezni, bež no bež.“ — Ti kaj pa je tebi rekel ? „Veste kaj meni je povedal. da je to smrtni greh." Drug dan so tak halo zagnale katehetu, da katoliška cerkev ni edina, zato ker ne uči enako. Katehet vpraša, kaj je, da on nič ne ve. Ena pripoveduje kako je cela stvar — pravi da so zaljubljene in so . . . „Kako zaljubljene.“ vpraša katehet. Druga jo dregne: „Pusti ga, kaj ve on, kaj je to!“ (Dalje.) Pošta upravništva. Récek A. Vidonci. Na letos vse v redi. — Kerec Mihal, Jesenovac. Maš štampani naslov, Štamparija ti redno vse pošilja. Mi smo ti večkrat pisali pa poslali Novine i vse drügo zvün tiskarne ešče ednok. I ár nikaj v roke ne dobiš, je dokaz, ka se te reči spokradnejo. Idi na Vašo pošto i tam javi naj samo tebi dajo do rok tvoje reči, ne pa drügom!. — Marija Cigan, Lendava 175. Javi se na upravi Novin v Črensovcih. GOSPODARSTVO. 160 letnica Kmetijske družbe. V Ljubljani Slavi te dni najstarejše kmetijsko drüštvo na slovenskom 160 let svojega dela. Ta drüžba je mela tak v gospodarskom, kak v narodnom i kulturnom pogledi jako velki pomen ne samo za Kranjsko, nego za vse krajine, gde prebivlejo Slovenci. Leta 1767. 26. oktobra, so ustanovili v Ljubljani razni plemenitaši, znanstveniki i višiši uradniki „Društvo polodelstva i koristni umetnosti na Kranjskom“. To drüštvo je potegolo k svojemi deli tak plemenitaše, svetsko i cerkveno gospodo, vučenjake i pisatele, kak tüdi prosto kmečko lüdstv. Leta 1843. so začnoli izdavati prve Slovenske novine z naslovom: „Kmetijske i rokodelske novice“. V svojem oznanili pravijo te novine: »Vučenosti, umetnosti i znajdenja so se v kratki letaj tak razširile, da što štéč ž njimi nejde, ne posnema, ka so drügi hasnovitoga Znajšli, nego se trdovratno staroga drži, ide rakovo pot, vsakši den menje zna, se v Zdajšnji prilikaj sveta ne znajde, v. sredi svoji rojakov, znancov i prijatelov si nepoznani, tüji i si nemro nikak pomagati." I reči, štere so te novine prid več kak 60 leti zapisale, valajo v punoj meri ešče dnes. Na Kranjskom slavijo razna gospodarska, prosvetna, dobrodelna i drüga društva že stoletnico svojoga obstoja i to se pozna na vsakoj stopinji či človek hodi po toj krajini. I največ tej drüštev se je komaj tüodnet razširilo po vsoj zemli gde bivajo dnes Slovenci. I tüdi ta je razširila leta 1918. na vso Slovenijo i se od toga časa naprej zove: »Kmetijska družba za Slovenijo.“ Kak takša je poznana tüdi našim lüdem posebno po svojem listi »Kmetovalec« šteroga izdavle drüžba že od leta 1884. Njéno delo. Delo Kmetijske drüžbe se je od vsega začetka sükalo okoli haskov kmečkoga lüdstva i okoli povzdige kmetijstva. Drüžba je, ustanovila na slovenskom prvo kmetijsko šolo, prvo obrtno šolo, začela sušiti velko močvirnoto Ljubljansko barje, priporočata je kmetom naj v vekšoj meri sedijo krumple, ar je zemla za to posebno dobra i njim krumpli vnogo haska pinesejo. Komaj ta drüžba je vpelala med kmete več novi vrst krumplov silja, prva je prinesla med lüdi detelico, lucerno, ustanovila cepičnjeke, preskrbela plemensko živino, davala podpore i nagrade za najlepšo živino i tak naprej. Drüžba je prva začnola širiti umetna gnojila, skrbela za vinarstvo, ■včelarstvo i je v te namen izdala tüdi več knig. Ustanovila je tüdi prvo podkovsko šolo med Slovenci. I sad vsega toga 160 letnoga dela je jako lepi. Pripelala je slovensko lüstvo do jako visike stube tak v gospodarskom kak v kulturnom pogledi, položila vnogo fundamente v za lepšo bodočnost Slovenske zemle. Ob priliki svoje 160 letnice je priredila drüžbá velko razstavo poleg splošne razstave „Ljubljana v jeseni“ na prostori ljubljanskoga velesejma. Ta razstava, štera traja od 1. do 10. septembra je v soboto i nedelo ešče izdak odpreta i ma vsakši pravico do polovično vožnje, šteri si jo šče ogledati. Nam pa naj bo delo te drüžbe zgled i miglaj, da smo mi tüdi silno potrebni nekaj takšega pa mamo ešče vse premalo vole- i potrebnoga znanja i razmevanja za takšo hasnovito sküpno delo. 4. NOVINE 9. septembra 1928. Penezi. Naš Dinar v Cürihu stalno notira na vrednosti 913 centimov. Naše banke i drügi Penezni zavodi so pritiskali na to, naj se dinar zdigne na vrednost 10. I ništerni naši finančni ministri so tüdi delali na to, da so njegovo vrednost vsigdar zdigavati, nego za gospodárstvo naše je to samo Škoda bila. Ka je šlo bankam v hasek, toje šlo našemi gospodarstvi v kvar, ar je gratao naš penez proti penezam naši sosidni držav preveč dragi. Strokovnjaki pravijo, da bi bila najbogša vrednost našega dinara ta, či bi v Cürihi notirao 7 pa ne 9. Na te način bi mi dosta drakše lehko odavali svoje pridelke v drüge države. Nego kak se vidi, zdaj že lekar dinar ostane na toj višini kak je i na toj višini se spremeni tüdi v zlato valuto, gda dobimo za to velko potrebno posojilo. Nove banke po 10 dinarov so prišle te dni v promet. Banke so nikelko menše od Zdajšnji bank po 10 din, štero so bile delane v Ameriki, te nove so pa bile delano na Francuskom. To so zdaj zadnji naši papirnati penezi, šteri so delani v drügoj državi, ar je v Belgradi že podignjena velka državna tiskarna za tiskanje Papirnati penez i se bodö od zdaj naprej vse penezne banke doma tiskale. Ravno tak bomo doma kovali novi srebrni i zlati pènez. Na ljubljanskoj denarnoj borzi se plača za: 1 Amerikanski dolar 56.93 Din, 1 Nemška marka 13.57 Din, 1 Austrijski šiling 803 Din, 1 Vogrski pengő 9.92 Din, 1 Češka krona 169 Din, i Taljanska lira 2.97 Din, 1 Francuski frank 2.22 Din. Cene. Letošnja žetva v našoj državi je bila po podatkaj kmetijskoga ministerstva prav dobra. Od let 1920 pa do 1927.; to je v zadnji osmi letaj je bilo letošnje leto najbole rodovitno. Pridelana pšenica se ceni na 28.6 milijonov stotov proti 15 milj. stotov v lanskom leti. Žito 2.1 miljon stotov (lani. 1.5 milj.). Ječmen 4.4 milj. (lani 3.1 milj.). Tak je letošnja žétva zadovojila po svojoj vnožini kak tüdi po vrednosti zrnja celo državo, čitüdi je ravno letos v Vnogi krajaj toča vso žetvo vničila. Kukorica kaže po celoj državi jako dobro, vnogo njoj je pomoglo tüdi zadnje deževje. Sadje i vino. Sadja letos nede ravno dosta, ar je drevji preci škodilo nelepo vreme v Časi, gda je bilo sadoveno drevje v cveti. V letni mesecaj je pa pritisnola ešče süšava. Posebno malo bo v celoj državi sliv. Či pomislimo, da v krajaj proti Belgradi, majo lüdjé po več plügov zemle násajene samo s slivami, i da je to nji glavni pridelek i vretina vsej dohodkov si lejko mislimo s kakšov skrbjov tej lüdjé glédajo na svoje slive. Jaboka i grüške so v naši krajaj tüdi ne ravno preveč dobro obrodile. Gorice do zdaj ešče dobro kažejo v vsoj državi, samo v Dalmaciji so zavolo süšave nikelko trpele. Pri nas kažejo dobro, gde je nej toča vse pobila. Za letos se čaka bogato vinsko leto, kakše pa bo vino po svojoj vrednosti, je pa odvisno ešče največ od meseca septembra. Krma, okopavine, stročnice. Detelca, seno, otava so se letos zavolo süšave dosta slabše odrezale kak prejšnja leta. Ovači je pa krma izvrstna. Slame je letos vnogo več kak lansko leto. Krumpiči, kukorica, grah, proso, zelje, kažejo Splošno v državi bole slabo. Samo tam, gde so bile rastline ešče zelene gda je prišao zadnji dešč, so si nikelko pomogle i obetajo srednjo letino. Hajdina si ešče nikelko opomore, či ne pride prerano mraz. Repa je pa odvisna ešče od vremena v septembri. Či si tak nikelko poglednemo Splošno gospodarsko stanje v celoj državi, lehko včasi tüdi vidimo, kakše bodo cene našemi pridelanji. Tistomi blagi, Šteroga se več pridela, cena navadno nikelko spadne i na to razni trgovci jako pazijo. * * * Mlini so začnoli nikelko bole delati i velki mlini v našoj državi so spoküpili velke vnožine silja. Zato so cene silji v zadnjom časi malo poskočile. Zrnje na ljubljanskoj blagovnoj borzi: Pšenica baška 290— 295 Din pri küpüvanji celoga vagona. Pšenica v Novom Sadi 252 Din. Kukorica 350 — 352 Din. Oves 260—270 Din, Ječmen 310—325 Die. Mela pšenična nova 455—465 Din, stara 510-520 Din. Živina. Bliža se jesen, gda ma kmečki človek nikelko živine k odaji, zato Ščejo küpci že cene nikelko pobiti. Junci (biki) 9—7 Din. Krave debele 6—5 Din. Krave za klobase 4— 3 Din. Teoci 12—10 Din. Praščiči za pleme 150—200 Din za ednoga. Krumpli v Ljubljani 2 Din za kg., v Maribori 1.50—1.25 Din. Lük. Pri nas ga ešče ne pridelavamo dosta za odájo, košta pa v Ljubljani 3 Din 1 kilo, v Maribori pa 2 50 Din. Mleko. Na velko 1.25 do 2 Din, na placi 2.50 Din. Belice na velko 1 do 1.25 Din, na placi 1.25 do 1.50 Din. Med 18—28 Din kila. Grozdje. Na plac Prihaja prvo domače grozdje. Cena pri nas 8—12 Din, v Ljubljani 6—10 Din. Banatsko grozdje: portugiško 3—4 Din, navadno belo 4—5 Din, sodno grozdje 5—8 Din za 1 kg. Sadje. Grüške 3—6 Din, Jaboka 3—5 Din, Breskvi 5—8 Din 1 kg. Les. Küpüvanje lesa je preci živo, čitüdi ga iz naši krajov menje lehko odamo. Jeličova stebla 1 kub. meter na železničnoj postaji košta 225 Din, trami 270 Din. Hrastova drva 15.50 Din za 100 kil. Vsakovrstne sirove in svinjske kože kupuje po najvišji dnevni ceni Franc Trautmann Murska Sobota Cerkvena ulica 191. Mali oglasi. Sode vseh velikosti ima vedno v zalogi po najnižjih cenah FRAN REPIČ sodarsko podjetje Ljubljana Trnovo. Pomočnike sprejme v trajno delo. Veleposestvo. 264 plügov, prvovrstne gorice, sadonosnik, njive, travniki, gošče, krasna stanovanjska i gospodarska poslopja električna i telefonska napelava, bogat živi i mrtvi inventar, blüzi mesta i kolodvora, se fal oda vküper ali posebej. SLIVAR Ljutomer Slovenija. Vajenca (inaša) z bolše hiše sprejme KOFJAČ FRANC ključavničar, Murska Sobota. Naznanilo. Županstvo občine Cankova naznanja, da se vrši kramarsko Živinsko i konjsko najvekše letno senje dne 24. septembra. Vabijo se vsi küpci i Prodajalci dobroga blaga. OBČ. ODBOR. Vsa popravila pri vöraj zgotovi dobro i fal z garancijov VACLAV PLAČEK v Murski Soboti, gostilna g. B a c a. Oda se radi družinskih razmer z vsem inventarjem trgovina z mešanim blagom in skladišča. Trgovina je na najprometnejši točki večje občine, tik farne cerkve, obstoji že 60 let, pripravna za vsako trgovino. NASLOV POVE UREDNIŠTVO. Amerikanci pozor! Ste že prišli iz Amerike? Ali samo ščete priti? Vaša prva skrb bodi, da si Spravite kém lepši dom. To pa dosegnete, či si date zozidati lepo, Zdravo in kaj je najvažnejše fal hižo. Dnesden že vsi Amerikanci tak delajo. Obrnite se pismeno ali ustmeno na g. FRANJO LEVAŠIČA, zidarskoga podjetnika v DOLNJOJ LENDAVI št. 57. Jugoslavija. .On i samo on, Vam napravi hižo, štera Vam bode po voli ! HALO! GVÜŠNO! KMEČKA POSOJILNICA v M. Soboti r. z. z n. z. (poleg špitala). Hranili vlog má nad 1,500.000 Din., štere obrestüje po 8% do 9% Vloge se sprejmejo od vsakoga. Dobroga stanja je pa nad 12,000.000 Dinarov. Uradni dnevi so v tork, četrtek i v nedelo od 9—12 vöre. Srečen je tisti, ki ma v gvüšnom mesti svoje peneze naložene. Za PREKMURSKO TISKARNO v Murski Soboti IZIDOR HAHN, Izdajatelj KLEKL JOŽEF. Urednik: FRANC BAJLEC,