L e v
Spisal Stanko  pl. Orlovič
ekako prirojena je človeku lastnost, da po sebi meri razne pojave v naravi. Tako je odločil vsem živečim in mrtvim bitjem najvišjega poglavarja, kakor ga ima sam v javnem življenju. Demant je kralj rudninam, hrast prvak med drevesi, roža kraljica cvetlic, orel vladar pticam, a izmed živalij je postavil leva na kraljevski prestol. 0 tem pravičnem rav-nanju se prepričamo, ako le kratek čas opazujemo leva. Kako ponosno in velidastno premika mogočne šape, kako maloskrbno in zapovedljivo obrača oči krog sebe! Težko se nagledamo lepe grive, katera mu robi štirivoglato glavo s topim gobcem, ter odeva kratki, a čvrsti vrat in oprsje. Ostalo telo mu pokriva kratka in gladka rudečkastožolta ali bledorujava dlaka. Nekatere dlake, posebno v grivi, so črnikaste ali celo popolnoma črne. Drobne oči imajo okroglo zrenico, v čemur se razlikuje od drugih mačk, katere imajo jajčasto zrklo (zrelo). Pri samcu so ušesa majhna in okrogla, a pri negrivati samici ostasta, kakor pri mački. Obema se svetijo v temi oči in oba imata pod nosom brke. Lev doseže dolžine z repom vred 2 24 m, a rep sam meri do 96 cm. Konec repa se razširi v dlakav čop, v katerem je skrita rožena ost. Pravijo, da pobije lev lahko človeka z repom samim. Prednji del telesa je posebno tršat, krepak in širok, a zadnji tako slok in izleknjen, da bi ga drez ledja z rokama objel.
Lev živi najrajši sam zase in si odloči za lov poseben okraj. Tu ostane, dokler ne pokolje vse divjadi. Le kadar je največja sila, združi se več levov. Za ležišče si odbcrc plitko jamo na bregu tekoče vode sredi neprodornega, go-stega in nedostopnega gr-movja, kaj rad tudi v bližini človeških selišč. Tu prespi dan in stoprav proti mraku ' se dvigne leno iz gnezda. Z repom  si  tolče po hrbtu                                 
in stresa grivo. S tem naznanja glad, ki se ga loti navadno vsakih dva-najst ur. Ako je že po dnevi z bližnjega griča zapazil v obližju kako zver, napoti se zdaj tja, drugače pa gre k vodi in sicer vedno proti vctru, da ga živali ne podiše in pridejo brez skrbi do vode. Svoj prihod nazhanja lov s pretresujočim rjovenjem, katero primerjajo Arapi gromu, nazivajod je »raad« (grom). Ako lev ne pripleni ničesar ob reki, odpravi se dalje k člo-veškim naselbinam, kjer preskoči nad 3m visok plot in se vrne po isti poli brez težave z dveletnim živinčetom, katero nese včasih po tri ure daleč, saj mu ne pripisujejo zaman modi 40 mož. Naskoči kakor naša domača madka. Najprej zdrobi živali vrat in se vpre vanjo s prvima nogama, silovito maha z repom. Na pol mrtva žival se zvija, krči in trepeta, a on zdaj in zdaj iztegne jezik in si oblizne gobec. Z ognjenimi očmi opazuje drgetajočo žival pod seboj ter včasih zarenči kakor pijan od zmage. Za nekaj časa jo izpusti, nato pa hlastno zadavi. Ako se mu naskok v prvo ne posreči, ne naskoči drugič. Nikoli ne zakolje več, kakor mu je treba. Navadno mu plena še ostane, ter se z ostanki gostijo in mastijo še druge zveri. Mirnost obnašanja, visoka postava in oster pogled človekov ga odvrne od napada. A kadar je lačen in si mora kobilic loviti, tedaj mu ne uteče človek tudi na najhitrejšem konju. Opomnje je vredno, da se otrok ne loti.
Naša slika kaže leva z družino. Levica izkoti navadno dva ali tri mlade, ki se od drugih mačic razznajo v tem, da imajo takoj odprte oči. Lev izvrstno skrbi za svojce. Ko prinese domov plen, ne dotakne se ga, dokler niso siti drugi. Mladiči so sive barve, po brbtu in nožicah črno progasti. Ko izpolnijo prvo lcto, so veliki kakor čvrst pcs, s šestim ali osmim letom so godni. Leve, ki jih ^kažejo po kletkah, ujamejo iz večine žive v prvi mladosti, ko ni starih doma. Gnezdo starega leva obkoli najmanj 30 lovcev, ki vsi na jedenkrat iz-prožijo puške.  V davnih časih, ko so v rimskih
-*g 172 5*-
glediščih gladijatorji nastopali v boju z divjimi živalimi, izkopali so levu jamo na potu, koder se je vračal in jo pokrili s protjem. Lovili so še drugače. Spečega leva so zavili nnglo v močno plahto in tako omamljenega zaprli v železno kletko. Stari povestničarji pišejo, da je Pompej za jedno bojno igro porabil 600 levov, a Cezar 400. To je bilo lahko, kajti tedaj je bil lev razširjen po vsi Afriki, južnozahodni Aziji, po Gršketn in Makedoniji. A dandanes ga nahajamo le še v afriških pokrajinah Tunis, Fessan; v teh redno, a v sosednih deželah le včasih.