Učitelj in vzgoja. Prenapetosti imajo dandanes navadno večjo prednost, kakor pa zlata srednja pot, in to ni ravno čudno; kajti to, kar je navadno, naravno, nima dandanes dražljivosti; to, kar ne provzročuje pozornosti, šuma, občudovanja, je dandanes malo vredno. Ravno zato pa učitelji novega časa jako radi sauio poučujejo, pa prav malo vzgojajo. Seveda, si mislijo, da le pouk je kaj vreden; saj ravno s poukom učitelj prav lehko pokaže, koliko velja v šoli. Otrok piide iz šole doinov ter pripoveduje očetu, kaj se je vse učil iz zgodovine, fizike, pokaže mu v svojih zvezkib težke naloge iz računstva in še celo nekatere obrazce iz geometrije i. dr. Oče se čudi nad svojitn sinom, hvali ga in še bolj pa zdanje učitelje. Kako pa je z vzgojo? Ali se ta tudi tako lehko spozna? Gotovo ne. Danes n. pr. je učenec učitelja nalagal; učitelj ga pozove k sebi, ga posvari ter mu razloži slabe nasledke laži; pravi mu, naj si predstavlja vse človeštvo; ako bi drug druzega nalagal in drug drugemu ne zaupal — bi potem tudi prisega ne bila nikomur sveta i. t. d. — Sad prave vzgoje se pa ne zapazi precej pri otroku, temuč zori počasi in tudi pozno; še le ruož pokaže, če so ga kot dečka vzgojevali, in ta nada in čakanje, to potrpežljivo čakanje na uspeh svoje ddavnosti dandanes ni navadna; najraje bi uže jutri radi želi, kar smo danes sejali; radi bi uže danes uživali sad od drevesa, katerega smo včeraj vsadili. Učitelj ima v šoli dve nalogi: vzgojevalno in poučevalno. Uspehi vzgojevalne naloge se pa ne dado tako lehko pregledati kakor pri poučevalni, in zato tudi uiarsikateri učitelj le bolj poučuje, kakor pa vzgojuje; marsikateri se za ustrahovanje zvunaj šole malo briga, arapak le za šolsko disciplino, ker iuisli, da vzgoja v širnem poinenu ni njegova naloga. Nij čuda, da se sliši dandanes toliko tožeb o zdanji mladini. Precej je pa temu tudi krivo to, da je šoli odvzeta šiba, da se namreč po §. 24. šolskega in učnega reda telesno pokorilo v šolo ne sme pustiti. Ni bilo sicer prav, da je učitelj včasi v jezi učence telesno pokoril, a rečem, da je bilo telesno pokorilo v roki modrega vzgojnika pravo zdravilo razposajenim in neubogljivim učencem. Vzgojnik si mora zdaj drugače pomagati. J. D. Knjiga Slovenska XIX. Veku. * Ti svetla zvezda, Vo d n i k moj! Si dalč pred mcno hodil, Pa bil sim zvest učenec tvoj, Ker s' me prijazno vodil. Prav po domače si nam pel In si tud' moje serce vnel, Naj po domače poje In drami brate svoje. /liiton JMartin Slomšek, kteri seVodniku v zahvalni spotnin tako poklanja za stoletnico njegovega rojstva (Vodn. Spomenik str. 210), se je rodil dne 26. nov. 1800 na Slomu, prijaznem griču župnije Ponikovske (Ponikva) na Štajarskem. Najprej se — hlapčič — uči doma, 1. 1814 prične neraške in latinske šole v Celju, nadaljuje nekoliko v Ljubljani in v Senju, dovrši v Celovcu, kjer vstopi 1. 1821 v duhovšnico, postane 1. 1824 svečenik, 1. 1825 kaplan pri sv. Lovrencu na Bizeljskem, 1. 1827 pri Novi Cerkvi blizo Celja, 1. 1829 duhovni voditelj ali špiritval v zedinjenem Krškem in Lavantinskem semenišču v Celovcu, 1. 1838 nadžupnik, dekan in šolski ogleda v Vozenici, 1. 1844 korar in šolski nadzornik v Šent-Andreju, 1. 1846 meseca aprila opat v Celju, meseca maja knezoškof Lavantinski (Labodski), ki se 1. 1859 preseli v Maribor, kjer umre dne 24. sept. 1. 1862. Z ljubeznijo do maternega jezika navdihnila ga je raati sama s svojimi milim pesmicami in povestmi; za slovenščino pa ga je po Vodniku vnel gimnazijski profesor J. A. Zupančič, rojen Ljubljančan (r. 1788, u. 1833) tako, da je v Celovcu bogoslovec razlagal vže svojim vrstnikom slovensko slovnico ter vadil se ž njimi v slovenskem spisovanju pa v slovesnem govorjenju. „0 konnte ich heute das Feuer der Begeisterung fiir die Sprache Slovenia%s durch mein briiderliches Wort in euch anfachen, und es wahrend der fliichtigen Tage dieses Jahres hier in eurer Mitte in hellen Flammen unterhalten" . . . tako navdušeno je ogovoril svoje tedanje učence, in 1. 1824 je nemški pisal v Ljubljano profesorju Metelku, naj mu sproti pošilja tiskane pole svoje slovnice. V tem pismu (gl. Jezičnik IX. 1871 str. 15. 16) govori A. Slomšek o skupnem ravnanju na polju k dušni oliki ljubljenih Slovencev, o slovenskem časopisu, o slovenski stolici v Celovcu, o pripravnem slovarju, češ — ,,naj de začno zidarji (Krajne pismarji), Korošci pa Štajarci bomo strežači". Kakor se je bil v semenišču Slomšek vnel za bogoslovno vedo in za knjigo slovensko, tako je duhovski pastir popeval po domače pesmice pobožne in kratkočasne (p. Slovenc Slovenca vabi; Glejte, že sonce zahaja itd.), pa tudi vzvišane (na pr. Zvonov pesm, zložil M. Šilar, vid. Drobt. 1847 str. 166), ter je govoril, kakor Bda bi rožice sadil". — Resno na književnem polju slovenskem je jel delovati, kedar je postal duhovni voditelj ali špiritval v Celovški duhovšnici. Blagovito delovanje njegovo, tudi slovstveno, po kterem mnogotero previšuje druge rodoljube slovenske, so vže dokaj popisali, na pr. najbolje Fr. Kosar: Beseda v slavni spomin na slovstvene zasluge A. M. Slomšeka 1. 1862; A. M. Slomšek . . in seinem Leben u. Wirken . . 1863; Njih življenje in apostolsko delovanje . . v Drobt. 1863 itd.; Dr. v. Hoffinger . . A. M. Slomšek . . Ein Charakterbild aus Oesterr. Siiden. 1863. VI. Oest. Revue; I. Macun . . Knjiž. zgodovina Slov. Štajerja . . 1883; M. Lendovšek .. A. M. Slomšeka Zbrani Spisi I-IV. 1876-1885 itd. itd. Nektere knjige in spise je Slomšek spravil na svetlo celoma satn, nektere le deloma, da jih je na pr. nasvetoval, osnoval, priporočil, ali da jih je s predgovori, z raznimi pesmicami, s prislovicami v vezani besedi pomnožil, ali da jib je v obliki popravil, stvarno vravnal, bistveno zboljšal itd. — Bolj razvidno bode to pri učencih, pomočnikih in naslednikih njegovih posebej. Sedaj naj jaz vzlasti glede na knjigopisje Lendovšekovo le ob kratkem naštejem knjige in knjižice Djegove ter pokažem sproti, kako je Slomsek napredoval v besedi in pisavi slovenski. Prvo književno delo njegovo, razun nekterih pesmic, utegne biti: 1) Križev pot, nekoliko bolj obširen, kakor se nahaja v starih evangelijih (I. Knj. Lendovšek. str. 231). 2) Posebni Nauki ino Molitve za žensko mladost (Mnemos. Slavic. 167). — V Celovci 1835 (Knj. Lend. 234—5). 3) Molitvice ino potrebni Nauki za pridne mladenče (Mnem. Slav. 167). — V Celovci 1838 (Knj. Lend. 236). — V rokah mi je 4) Prepis eniga pisma Gospod fajmoštra v Babolni na Tisi na Ogerskim, 3. velciga serpana 1831, v kterim pišejo ta skerbni gospod, kako so srečno zdravili tiste, ktere je bolezen kolera prijela (I. Knj. Lend. 231. — IV. str. 225). — nKer je bila naša vas v veliko nevarnost prišla, piše fajmošter Janez Morvaj po prevodu Slomšekovem, ne morem Boga vsigamogočniga dosti zahvaliti, de sim poskusil, in tako hitro za to strašno bolezen pomoč in zdravilo najdel . . . Prosim pa tudi vse, kteri bodo to brali, de naj nikar ne rnislijo, de svoje hvale išem, le samo zaupanje ino spoštovanje do visoko častitiga, milostiviga gospoda velciga škofa patrijarha, našiga ljubiga 1* očeta, iu Ijubezcu do bližniga, s ktero želini svojim bratam pouiagati, to mi je serčnost dalo resnično in iz serca vse povedati, kar se per nas godi (cf. Drobt. 1856)." 5) Prijetne perpovedi (II. pripovedi) za otroke. Iz Nemškiga naslovenili (II. poslovenili) inladi duhovni v' CelovSki duhovšnici. V Celovci 1832. 8. 80 (Šaf. 91). — II. nat. 1836. 8. 96. s podobo in pripisanim geslom: »Poštenje nosi srečo, — Goljfija goni v' ječo«. — Predgovor tudi I. natisa se glasi: Preljubeznivi mladi Slovenci! Stara navada je med nami eden drugimu kaj v dar pernesti, kedar se objišemo, alj k hiši pridemo. Posebno otroci se veselijo starejšov, bratov in sester, kedar imajo damo priti; na proti jim letijo, ino od daleč praSajo: -Kaj ste prinesli ?M Tudi mi vam, preljubi mladi brati, in sestre, kaj lepiga ino dobriga pernesemo, za veselje in podvučenje. Cedne, prijetne bukvice so, polne zalih pripoved, ki nas prav po dornače vučijo bogoljubno ino pošteno živeti, časno srečnim, iri večno zveličanim biti. Kaj pa je boljiga, kakor to! Pripovedi te so bile od prečestitiga, visokovučeniga gospoda Krištofa Šmida, korarja na Nemškim, mladim ljudem posebniga prijatla, iz pisem starih časov nabrane, in čedno obdelane. Vam, ljubi otroci, pa tudi odrašeni, ino vsi, ki ste ljubim otrokam prijatli, smo jih nii braterno naslovenili, sami sebe slovenšine prav pervadit, vam pa z' tim daram veselje naredit. Ce bi vam enekatere besede neznane hodile, imate druge zravno vložene, morde bolj zastoplive; saj veste, de smo iz vsih krajov Slovenskiga zbrani, in bomo spet na vse kraje razposlani Gospodov vinograd slovenskiga Ijudstva obdelovat; potreba je, de se dobro povsodi zastopimo. Iz ljubezni vam bukvice te podamo. iz ljubezni jih berite tudi vi, ino pa molite za nas, naj nara vsmilen Bog dobriga duha da, se za sveti rnašni stan prav vredno perpravit, de kedar k vam pridenjo, edcn drugimu po pravi poti v nebesa pomagamo. — Zdravi bodite! Bog vas ovari! V Celovci perviga Rožencveta 1832. Mladi duhovni.