Jože Toporišič
GLAGOLSKI NAGLASNI TIPI NAŠEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
Najbolj dostopna razprava o poudarnih tipih pri slovenskem glagolu je Breznikova v AfslPh 1911. Breznik je naglas obdelal po posameznih vrstah, in sicer prvo in peto v po treh skupinah, tretjo v dveh, ostale pa v po eni. Tako je dobil 11 skupin in jih obravnaval glede na to, ali so bili glagoli prvotno naglašeni na korenu ali ne. Prve je zaznamoval z a, druge z b, če so imeli v korenu kratek, in z b', če so nekoč imeli dolg vokalizem. Primer: a) sesti (sh. brzi); b) plesti (sh. spori); b^) tresti (sh. tresti). Kdaj so bili glagoli prvotno poudarjeni na korenu in kdaj ne, nam v slovenščini večinoma pove že nedoločnik: véniti) — ganiti, videti — želeti ip. Pri glagolih I. vrste, ki so brez nedoločniške glagolske pripone, nam pomaga sedanjik: sedem ima padajočo, tresem pa rastočo intonacijo, prvi je prvotno na korenu naglašen, drugi ne. Ta Breznikova razprava v glavnem drži tudi danes, čeprav ji na primer Škrabec in Ramovš po pravici ne dasta vedno prav: naglašenemu -i- v velelniku ednine in množine na primer je Breznik pripisoval rastočo intonacijo, onadva pa padajočo, in podobno.
Slovenska praktična slovnica je dokazala svoj realizem s tem, da je zavrgla misel na to, da bi se negorenjski ali nedolenjski Slovenec mogel priučiti zapletenih intonacij: zato intonacije v knjižnem jeziku niso obvezne in slovnice jih ne obravnavajo. To je moralo upoštevati tudi Slovensko pravorečje iz leta 1946, v katerem se na straneh 76—88 obravnava naglas glagolskih oblik. Slovensko pravorečje se v marsičem drži Breznika: glagole obravnava po istih skupinah kot Breznik, le da je skupino uméjem potisnilo med posebnosti; na prvem mestu navaja nedoločnik, potem
306
sedanjik, velelnik, opisni in trpni deležnik; v večini skupin loči troj naglas. Breznikovo poimenovanje naglasnih tipov zaradi neupoštevanja intonacije ni bilo več uporabno, zato je Slovensko pravorečje uvedlo nova. Ta je prevzela tudi Slovenska slovnica 1956, učijo se jih po vsej Sloveniji, zato si jih natančneje oglejmo.
Merilo za razporeditev glagolov v naglasne tipe je Slovenskemu pravorečju najprej mesto naglasa. Zato loči nepremični poudarek na osnovi, premični poudarek in poudarek na obrazilu. Primer: 1. sesti; 2. plesti; 3. evesti. Razen mesta naglasa upošteva tudi razliko v kvaliteti naglašenega vokala, na primer pri glagolih III. in IV. vrste: klečal — želel, ločil — prosil, greši — deli.^azadnje mu je važna tudi kvantiteta naglašenega vokala: žel — žela; verjel — verjela. Glede na vse to in na dejstvo, da želi v posamezen naglasni tip zajeti sedanjiške in nedoločniške glagolske oblike, ni prav nič čudno, da ima 14 poimenovanj naglasnih tipov in 29 primerov, ki jih prikazujejo, pri vsem tem pa nekatera poimenovanja še vedno niso enoznačna. Poimenovanja so tale: 1. Poudarek je na osnovi in se ne premika: sesti, véniti, slišati, misliti, delati, lajati, verovati. 2. Poudarek je premičen: plesti, kreniti, sejati, peljati. 3. Poudarek je na obrazilu: cvesti, kupovati, končati. 4. Poudarek je (ponekod) na obrazilu: stakniti. 5. Poudarek je premičen; po opisnem deležniku razločujemo tri skupine: klečal (A), želel (B), sedel (C). 6. Poudarek je premičen: v velelniku in opisnem deležniku sta ozka o, é (A) ali široka O, e (B), ločil —• prosil. 7. Poudarek je na obrazilu; v edninskem velelniku sta ozka o, é (A) ali široka o, é (B), greši, deli. 8. I: žeti. 9. II: začeti. 10. III: verjeti. 11. —: kriti. 12. lA: brati. 13. IB: žgati. 14. II: kovati.
Toda to še ni vse. Pri prvem tipu vendarle včasih obvezno nastaja premik: streziva, belila, pisala. Take glagole je Breznik obravnaval v tipu b\ Tako imamo v prvem naglasnem tipu Slovenskega pravorečja dva predstavnika, ne enega, in je stopitev samo na papirju, prav tako pa tudi razbitost, saj gredo sesti, véniti itd. v eno samo skupino, in bi jih bilo treba skupaj tudi prikazati.
Kako je pa s premičnim poudarkom? Primeri zanj so tile:
plesti pletem pleti — pletite plétel — plétla pleten
kreniti krénem kreni — krenite krenil — krenila okrénjen
peljati peljem pelji — peljite peljal — peljala zapeljan
sejati sejem sej —¦ sej te sej al — sejala zasejan
kovati kujem kuj — kujte koval — kovala zakovan
Premični naglas ni enoten: plesti se loči od vseh drugih nedoloč-nikov, čeprav ima naglas na osnovi. Pri zadnjih štirih glagolih se nedo-ločnik loči od sedanjika, v velelniku tvorita posebno skupino zadnja dva glagola, pri opisnem deležniku se naglasi razporejajo v tri skupine, pri trpnem zopet v dve, ki pa nista identični s prejšnjimi.
In poudarek je na obrazilu?
cvesti      cvetem     cveti —¦ cvetite       cvetel — cvetla razcveten
končati    končam    končaj — končajte končal — končala       končan kupovati  kupujem kupuj —¦ kupujte    kupoval —• kupovala  kupovan
307
Tudi ti primeri niso enakšni: pri nedoločniku je v cvesti naglašen formant nedoločnika, pri končati in kupovati pa glagolska nedoločniška pripona. Razlike so tudi med končati in kupovati in končam ter kupujem: naglas na enozložni (dvozložni) priponi, na drugem ali prvem zlogu (končam — kupuj em).
Poimenovanje št. 5 in 7 je nepregledno in nepraktično, ker uvršča v dve zelo različni skupini skoraj enake glagole. Na primer: Za 5. skupino, to je, poudarek je premičen itd., se navaja želim, za 7., poudarek je na obrazilu, pa delim, toda samo opisna deležnika moškega spola ednine se ločita (želel : delil) in še to ne vedno, kot nam pove primer istih dveh tipov: sedel — delil. Poudarek je torej v teh dveh tipih ali večinoma ali pa stalno na obrazilu, vsaj toliko, kot v 4. skupini, ki jo pravorečje imenuje: poudarek je (ponekod) na obrazilu.
Slovenskemu pravorečju so bili potrebni naglasni tipi 8—14 zato, ker ni obravnavalo sedanjiških oblik ločeno od nedoločaiških.- Nedoločniške oblike gredo namreč vse v prve štiri tipe, sedanjiške pa prav tako, le da so drugače razporejene.
Razen pravkar obravnavanih naglasnih skupin imamo v Slovenskem pravorečju še vse polno posebnosti. Njihova glavna pomanjkljivost je, da niso sistematizirane in da ni vedno povedano, katera oblika je pravzaprav posebna in katera ne in v čem je ta posebnost: našel — najdem, plétel —¦ plel so samo morfološke posebnosti, naglasne ne. — Posebnosti Slovenskega pravorečja se pri glagolu dado klasificirati takole. V prvo skupino se uvrščajo supletivni glagoli (izidem —¦ izšel), ki že zaradi tega morejo imeti različen naglas. V takih primerih bi kazalo zapisati naglas kar v oblikoslovni obravnavi. V drugo skupino gredo morfološko-akcent-ske dublete istih glagolskih oblik: sedel — sel, plétel — plel ali preganiti — pregniti, pregnem —¦ preganem ip. Naglas takih glagolov se lahko prikaže v normalnih tipih. — Tretjo skupino med posebnostmi tvorijo čiste akcentske dublete, kot na primer našel — našel, dajem — dajem, miniti — miniti, dahnil — dahnil, razumel — razumel, uglajen — uglajen, podarjen —¦ podarjen, dohil — dobil, bliskati — bUskóM, zveživa — zve-živa. Pravzaprav bi moral akcentolog obravnavati samo takšne primere med posebnostmi. Tu bi bilo treba še prav posebej opozoriti na žive in splošnejše primere in na odmirajoče in zastarele.
Takšne so odlike in pomanjkljivosti slovenskega naglasa pri glagolu. Kar velja za Slovensko pravorečje, velja v glavnem tudi za Slovensko slovnico 1956 ter za Slovenski pravopis 1950. Slovenska slovnica je opazila, da je vseh glagolskih tipov vendarle preveč, pa sploh ne govori o naglasu pri glagolih I. vrste, razredi 5—7, in V. vrste, razreda 3 in 4. Pot k rešitvi to seveda ni, prej poziv, da je problem le treba razčistiti.
Knjižni naglas se prav tako kakor naš knjižni jezik sploh opira v prvi vrsti na gorenjščino in dolenjščino. Prav je tako. Naglasne razmere v drugih slovenskih narečjih in govorih so sicer pogosto precej drugačne kot v obeh osrednjih slovenskih narečnih področjih, toda raziskujoči um in tudi navadna jezikovna zavest nam vedno znova odkrivata, da se dado vključiti v idealen naglasni sistem, za kakršnega znanost (primer Ramovš, Breznik) upravičeno predvideva, da je bil nekočJasten našim prednikom. Tako ima vsak Slovenec naglasni sistem, ki je potomec enega očeta. Iz
308
tega sledi, da se mora slovenski knjižni naglas, če hoče postati dosegljiv ideal vseh izobraženih Slovencev — in teh je in bo vedno več — opirati na glavne naglasne težnje vsega slovenskega jezika. Zato mora zametovati vse ozko narečne posebnosti, ki se izmikajo sistemskim težnjam v razvoju večine slovenskih narečij, pa najsi bodo posebnosti dolenjske ali gorenjske. Kar je 19. stoletje ugotovilo za oblikoslovje in glasoslovje, velja tudi za naglas: ne more biti torišče pretii:anega individualističnega slovničar-skega strokovnjakarstva. Ko bi se to prepogosto ne pozabilo, bi iz naše slovnice lahko izginil marsikak »pomni pa, da .. .«. —¦ V naglasu naš knjižni jezik še ni ustaljen. Včasih se po polovica slovenskih narečij druži v različnih naglasnih značilnostih: takrat dovolimo dvojnice in raba bo že pokazala, katere so več vredne. Da se nekaterim zdi naš naglas težak, je precej krivo pravkar razkrito pojmovanje naglasnih tipov, verjetno pa nič manj naše zgolj poučevanje, ki ne navaja slovenskega človeka povezovati knjižni naglas z njegovim narečnim. Tako seveda postavljamo hišo na šibke temelje.
Kako tedaj priti do resnične podobe slovenskih naglasnih tipov pri glagolu? Najprej moramo ločiti mesto naglasa od kvantitete in kvalitete. To dvoje naj se določuje pozneje. Naglasni tipi bodo razen tega mnogo preglednejši in priučljivejši, če se obravnavajo posebej oblike sedanjiškega in posebej nedoločniškega debla. Opora za ^ako delitev ni le v naglasu samem, temveč tudi v oblikoslovju (najdem — našel, žanjem — žeti, berem — brati ip.). —¦ Od vseh mogočih oblik je treba izbrati le naglasno tipične, to je tiste, ki lahko zastopajo tudi druge, manj pogostne ali po narečjih bolj sprejemljive.
Iz nadaljnje obravnave oblik iz sedanjiškega debla lahko izločimo deležnik sedanjega časa in krajšo obliko za 3. osebo množine, ker je prvi naglašen vedno na glagolski priponi: pletoč, sedeč, grede, nakupo-vaje, 3. oseba množine pa razen pri bodo prav tako: pletó, sede, gredo, hijó. Tako nam preostane le naglas sedanj ika in velelnika. Glede mesta naglasa nam za prvega zadostuje 1. oseba ednine, za drugega pa 2. oseba ednine in množine. Slovenski glagoli bi se nam tako razporedili v pet skupin:
1. mislim , sliši — slišite. Tako še delam, sedem, dvignem, čujem, verujem, kujem.
2. pletem / pleti — pletite. Tako še tresem, nosim, ženem, pišem.
3. kosim   kosi — kosite. Tako še pustim, bežim.
4. potrem / potri — potrite. Tako še žrem, žgem, cvetem, končam, končavam, kupujem.
' 5. staknem , stakni — staknite. V prvi tip gredo vseskozi korensko naglašeni glagoli, to je Breznikov tip a. Imenovali bi ga lahko nepremični naglas na korenu (ali podstavi v primerih kot verujem). Ta tip je zelo življenjski in se nenehno bogati iz drugega tipa. SP in Slovenska slovnica 1956 sta to priznala zlasti pri glagolih na -em in -am: tresite, žanjite, pišite, čakajte, motajte je prav tako dovoljeno kot tresite, čakajte, motajte se ip. Priznati bo treba to tudi pri glagolih na nepoudarjeni -im, torej velelnik loči — ločite, česar se danes še branimo in zahtevamo le ločite, kar je toliko bolj čudno, ko z druge strani celo glagolom na poudarjeni -im, če je bil koren prvotno
309
dolg, dovoljujemo, četudi nedosledno, v velelniku korensko naglaševanje: heži, bežite navaja že SP.
Tudi za naš drugi tip je značilen korenski naglas, saj je le v dvo-jinskem in množinskem velelniku na glagolski priponi. Omenili smo njegovo prehajanje v prvi tip. Naš 2. tip vzdržuje torej širok vokalizem v I. in IV. vrsti, v drugi pa polglasnik: pleti, nosi, sahnite. Ta tip je sprejel vase naš 5. tip, ki životari le še kot dubleta, pa še to ne pri vseh glagolih. Slovensko pravorečje se ga še drži, toda kako izumira, nam pove Slovenska slovnica 1956, ki določa po SP naglas stakni.
^ Četrti tip je naglašen vseskozi samo na glagolski priponi. Bolj kot za edini primer z ohranjenim polglasnikom v osnovi cvetem in njegove zloženke velja to za predponske glagole tipa počnem in redke simplekse kot žgem, tkem. Pri predponskih glagolih nam je ta tip gotovo pomagalo ohraniti dejstvo, da slovenščina nerada premešča naglas proti začetku v primerih, ko bi moral preskočiti mesto izginulega polglasa, še manj ga pa trpi na predponah. (Kakor je znano, ga imamo na predponah le takrat, kadar te niso več prav občutene v svojem samostojnem pomenu, ampak so se izgubile v novem pomenu sestavljenke: najdem, pošljem, narod, zarod ip.). Zelo živ je 4. tip pri glagolih na -am ali -ujem, to je pri dvozložnih priponah (-am je po skrajšanju nastalo iz -ajem). Za glagole šeste vrste je sploh značilnOj, da zmaguje naglas na končaju in tako celo glagoli iz 1. tipa prehajajo v četrtega: nadlegovati > nadlegovati.
— Tudi glagoli tretjega tipa so naglašeni na glagolski priponi, le v ednin-skem velelniku na korenu. Omenili smo že, da tisti z neodprtim voka-lizmom v korenu prehajajo v prvi tip: beži — beživa. To je v skladu z že poudarjeno naglasno tendenco sodobne slovenščine, hkrati pa je tu primerno tudi zato, ker se tako ločijo velelniške oblike od sedanjiških: bežita, bežite (sedanjik) — bežita, bežite (velelnik). Mesto naglasa postaja razločevalno vse odločilnejše, kjer in ker se izgubljajo intonacije.
Peti tip se, kot rečeno, izgublja v drugega. Tako imamo pravzaprav le štiri naglasne tipe: v prvega in drugega gredo glagoli, ki se končujejo na nepoudarjen končaj; v tretjega glagoli z naglašenim -im, v četrtega pa glagoli z naglašenim končaj em -em, -am, -ujem, -avam (-uje je tu seveda pripona, ne del korena).
Tako gledanje, kot smo pravkar videli, že pronica iz naših pravo^ rečno-naglasnih pisanj, samo v zavesti nam še ni dovolj, zato je sporadično, nepovezano in nesistemsko, kar kvari ugled pravorečniku, ki enim glagolom pomaga pri porodu novega naglasa, v bistvu enakim drugim ga pa preprečuje. S tem seveda nepotrebno motimo jeziku razvoj, kakor je bilo tudi v JiS že rečeno; paziti moramo le, da novi naglas ne bo neolikan, kakršnega si menda žele tisti, ki bi radi naglaševali kar tako, kot se jim jezik v ustih obrne.
Razbora naglasa pri nedoločniških oblikah ne bomo oprli na nedoločnik, kakor sta to storila Breznik in Rupel. Ker slovenski knjižni jezik ne zahteva intonacije, se nedoločnik ne loči po naglasu od opisnega deležnika za ženski spol ednine. Opisni deležnik je od nedoločnika uporabnejši zategadelj, ker ga poznajo tudi tisti Slovenci, ki tako imenovanega dolgega nedoločnika nimajo, Dolenjci na primer. Razen oblike za ženski spol ednine bomo upoštevali tudi obliko za moški spol, ki jo prav tako poznajo
310
vsi slovenski govori, hkrati pa nam predstavlja namenilnik, seveda samo pri nedovršnih glagolih. Tretja oblika, ki nam bo pomagala določiti naglasne tipe nedoločniških oblik, je trpni deležnik za moški spol ednine, ki glede na mesto naglasa večinoma zastopa tudi glagolnik.
Odnos teh treh glagolskih oblik nam izloča sedem tipov.
1. misl-il, misl-ila, mišlj-en. Tako še delal, slišal, videl, veroval, dvignil, sedel, čul, pil.
2. plétel, plét-la, plet-en.
3. nós-il, nos-ila, npš-en. Tako še čakal, pisal.
4. kos-il, kos-ila, koš-en. Tako še končal, kupoval, sedel.
5. pokós-il, pokos-ila, pokoš-en. Tako še želel, klečal, peljal.
- 6. stakn-il, stak-nila, stak-njen. 7. cvet-el, cvet-la, razcvet-en.
Pripomniti moramo takoj, da je cvetel itd. komajda poseben tip, ker je sam zase. V opisnem deležniku se strinjajo z njim še sestavljenke tipa izšel, medtem ko je pri drugih takšnih sestavljenkah končniški naglas le dubleten: našel ali našel. Tudi 6. tip že odmira, prav kot pri sedanj iških oblikah četrti. Slovenska slovnica 1956 ima za navadnejši izgovor po našem tretjem tipu, torej staknil, staknila in ne staknil, staknila. Ostalih pet tipov pa se še čvrsto drži.
- Prvi tip je enak prvemu sedanjiškemu, to je, naglas je vedno na korenu in se ne premika. Vanj so prešli tudi vsi v nedoločniku brezpri-ponski glagoli, ki nimajo v korenu širokega ó ali e: tresel, potfl, popil. Razen teh se lahko tako naglasa j o tudi glagoli našega tretjega tipa iz V. vrste: namesto čakala, pisala lahko torej naglasimo čakala, pisala. Slovenska slovnica in SP to prestopanje nedosledno dopuščata. Vsem tem glagolom je treba dopustiti prestop, ker sicer rušimo sistem in vzbujamo videz neopravičljive samovoljnosti.
Naš drugi tip je omejen na nedoločniško brezpriponske glagole, ki se jim koren končuje na soglasnik. V tretji tip gredo glagoli z i-jevsko ali a-jevsko nedoločniško pripono: nosil, čakal, pisal, vendar gresta lahko zadnja dva, kot rečeno, tudi po 1. tipu. — Za četrti tip je značilen naglas na glagolski priponi; tudi v sedanjiških oblikah imamo enak naglas. — Podobno je s petim tipom, le da je opisni deležnik za moški spol naglašen na korenu. To so bodisi glagoli III. vrste, ki so v sedanj iku naglašeni na priponi (želim — želel), bodisi glagoli V. vrste, ki v prezentu navadno poleg naglašenega končaj a -am poznajo tudi dubletnega na nepoudarjen -em (peljam, peljem, peljal), bodisi prefigirani glagoli našega 4. tipa (razdelim — razdelil). Ti glagoli na -im, če so prefigirani, lahko duble-tirajo po povsem osamljenem naglasnem tipu: v opisnem deležniku imajo lahko naglas razen v obliki za ženski spol ednine vedno na korenu, torej pokosil, -o, -i proti pokosila. —• Poudarku želel proti sedel ali peljal proti oral je težko določiti meje, ker gre v bistvu za nekdanji identičen tip, le da se je v prvem primeru naglas pomaknil proti začetku besede, v drugem pa ne.
Kako pa je s kvantiteto in kvaliteto naglašenih vokalov? Razen Gorenjcev se ju moramo skoraj vsi privajati. Celo Dolenjec mora zamenjavati svoje diftonge za enotne glasove, spreminjati barvo vokalov, nekatere pa sploh zameniti. Tako mora storiti še bolj pogosto Štajerec, Gore-
311
njec pa v glavnem samo v nenaglašenih zlogih. Pravorečnik zato ne bi smel pozabiti povedati, da je v knjižni slovenščini pri glagolu kratek naglas mogoč le v zadnjem zlogu, da pa naglašeni zadnji zlog seveda ni nujno kratek. V nezadnjem zlogu je potemtakem mogoč le dolg naglas. Tako opozorilo je važno ne samo zaradi naših severnih govorov, prleških, prekmurskih in koroških, ki imajo na primer za prvotni praslovanski akut vedno kratek refleks, delal ip., temveč tudi za tiste dialekte, ki so stare padajoče dolžine izgubili, za dijake pa še prav posebej, da vsaj nezadnjih zlogov ne bodo napačno akcentuirali. O kvantiteti bi bilo dobro povedati kakšno okvirno ali usmerjevalno pravilo, kot na primer, da je pri sedanjiških oblikah kračina mogoča le na priponi glagolov na -em (potrem, potri). Komaj nekaj imamo glagolov z dolgim končaj em -ém {vem, povem, smem). Podobno pomožno pravilo je, da je formant -eri. pri trpnem deležniku pod poudarkom v ednini moškega spola kratek, sicer pa vedno dolg.
~ In še vprašanje kvalitete. To je morda še najteže določiti. Zopet se moramo nasloniti na znanje, ki nam ga daje govor ali narečje, kateremu pripadamo. Določevalec kvalitete bi nam moral s skrbno izbranimi primeri zajeti glavne tipe, kjer se javljata ozka ali široka o in e. Primere bi moral izbrati v čim idealne j šem nasprotju; glagolu nésem, nesi, nesla, prinesena mora pokazati njegovo nasprotje v tipu tresem, trési, tresla, stresena ali veži, vezal in pélji, peljal itd. Za take primere mora učeči se zavestno najti zadevne reflekse svojega narečja. Priznati moramo, da že najnovejša slovnica skuša povezovati knjižni naglas z narečnim. Nekje hoče bralcu dopovedati, kdaj se naglas premika: takrat, kadar je v kratkem nedoločniku (brez -i) širok vokal, n. pr. krenit, pocenit, zaklenit. To je deloma prav in treba je v tej smeri iti še dalje. Premisliti pa moramo dobro, katero obliko izberemo kot vzorec. Kratki nedoločnik na primer ni najprimernejši za to: pozna ga komaj pol slovenskih narečij, brez -i je po moderni vokalni redukciji dostikrat tudi dolgi nedoločnik, razen tega pa že od nekdaj tudi namenilnik, kar vse človeka lahko zavede v zmoto, da ima opraviti s kratkim nedoločnikom. V takšnih okoliščinah je seveda učinkovitost vzorca zelo zmanjšana. Že ko bi se vzel opisni deležnik moškega spola, bi bilo bolje: krén-il, pocenil, zaklenil, še mnogo boljši pa je edninski velelnik, zakaj ^široki ó ali é, razen v tipu potrem, imajo po pravilu lahko samo tisti glagoli, ki ga imajo v velelniku: pleti, nosi, pélji. Ce ga imajo v velelniku, potem ga imajo glagoli I. vrste (razred 1—4) tudi v sedanjiku in opisnem deležniku, kjer je izjema le moški spol ednine: pléti, pletem, plétla. Če je tak glagol iz V. vrste, ima široko kvaliteto opisni deležnik moškega spola ednine: pélji, peljal in ravno tako je pri glagolih na nepoudarjeni -im: nosi, nosil, vtem ko ga glagoli na naglašeni -im nimajo: kosi — kosil.
Pravilno naglaševanje nam otežuje med drugim zlasti tudi upoštevanje glagolskih vrst in razredov. Naglas je namreč samo deloma vezan na vrste,'kar niti ni čudno, saj sedaj veljavne glagolske vrste in razredi temelje predvsem na oblikoslovnih in celo glasoslovnih pojavih. Za mnogo takih pregraj se akcent ne meni: peljal = nosil = topol = kosa itd. Že ko bi naglas vsaj pri glagolu obdelali strnjeno in po resničnih akcentskih tipih, bi bilo knjižni slovenščini v veliko korist.
312