Poskušajmo doseči njeno vedrino
»Neverjelno«. smo si rekli sami pri sebi, ko smo ob našem obisku pri 90-letni MARIJI KROPAR občudovali njeno gladko lice. Vsi mi, ki smo jih obiskali ob njenem prazniku, smo pogosto po srcu in počutju starejši od nje, čeprav jih ima Kroparjeva teta skoraj tri desetletja več od vsakega izmed nas.
Vedrina jn d.elo sta spremljala njeno živ-Ijenje od otroških let. Med njenim odrašča-njem je čas od malih Ijudi zahteval vztrajno in vestno delo, nenehno garanje brez ugo-vorov in brez izmikanj. Zato ji je delo sa-moupravno pravilo življenja in čeprav je že zelo dolgo od tedaj, ko se je ob upokojitvi uradno poslovila od svoje šiviljske obrti, ji nemirni prsti še vedno ne dajo miru. Spet in spet se zazre v blago, ga obrača, skroji in sešije, mogoče za malenkost počasneje, vendar še vedno začuda vzomo in lično.
Prav nič ni čutiti betežnosti, vzdihovanja, ne pritožb, hvaležna je naši družbi za redne mesečne prejemke v obliki skromne pokoj-nine. »Še v sanjah nisem nikoli pomislila, da bom tako lepo preskrbljena na stara leta,« je dodala. »Meni je dobro, soseda me varuje in skrbi tudi zame, če je potrebno, preživljam pa se tudi lahko,« je skromno pripomnila.
Od vseh svojcev šlevilne družine, v kateri je bilo osem otrok. samb še ona živi in z ve-liko volje, vedrine in smeha ohranja spomine na lista najnežnejša leta mladosti. Takole nam zaupa: »Takrat je bilo težko in trdo smo se prebijali, a bili smo kot eno samo veliko srce.«
Poglobili smo se vase in nehote nam je bilo nerodno. Kolikokrat tarnamo brez vzro-ka, kolikokrat klonemo že pred najmanjšimi bolečinami, kolikokrat rečemo: »Ne morem!« Ta vedra devetdesetletna mla-denka iz Knezove ulice — Marija Kropar — pa nas je poučila, da je z dobro voljo kljub delu in skromnosti mogoče ohraniti svežino in moč tudi pri devetdesetih letih.
Ob 10. tednu šišenskih upokojencev ji v imenu vseh Šiškarjev še enkrat izrekamo najtoplejše čestitke za njen življenjski pogum.
Jožica Zoroja