Večjavnih telefonov v Horjulu
Odkar smo v Horjulu dobili avtomatsko tele-fonsko govorilnico (poleg poštne), marsikomu ni več treba za vsako malenkost tekati k znancem ali sorodnikorn^, ki imajo doma telefon, ali pa v bliž-njo Iskro. Sčasoma pa je žal tudi ta govorilnica postala premalo, saj so potrebe po telefonu tako rekoč iz dneva v dan večje, kakor postaja počasi, toda nezadržno čedalje večji tudi sam kraj. Potre-bo po telefonu je čutiti zlasti v večernih urah, ko je pošta zaprta, in tedaj se pred avtomatsko govo-rilnico v veži zadružnega doma včasih nagnetejo pravcate trame ljudi, ki morajo potrpežljivo čaka-ti, da pridejo na vrsto. Gnečo bi bilo moč omiliti vsaj še z eno, če že ne dvema telefonskima govo-rilnicama, po možnosti na različnih koncih vasi.
Ena sama govorilnica v kraju, ki ima že skoraj tisoč prebivalcev, pa je odločno premalo.
BRANKO VRHOVEC