Naša šola
(Mladostni spomioi; spisal  Dobravec (Dalje.)
igonov France ni bil doma iz naše vasi, tudi v šolo ni začel hoditi z nami. Prišel je iz Podgore, tri ure od nas oddaljenega kraja, ter stopil tamkaj v višji oddelek. Bival je pri teti, ki je imela v naši vasi go-stilno. Tu je bila Francetu seveda sleharni dan priložnost, da se je kratko-časil, kolikor ga je bila vulja, in še ve<5. Lahko ročem, da ni France rad za-numarjal hruma ne šurna, smeha in šalc v gostilni, prav rad so je mudil tam, in ko mu je teta velela prinesti temu ali onemu polič na mizo, pri-kipela je njcgova sreča na vrhunec. Zato mu ni bilo posclmo do tega, če so so knjige dolgoeasile v kotu, kamor jih je zag-nal ne preveč z lahka vsak dan prišedši iz šole.
Mctl se))oj smo pa imi.-li Franceta vendar posebno v 6is)ih zaradi nje-govc dobrosrčnosti. Ce je le mogel, pomagal jo vsakomur in razdclil kruh, rožičo, slaš<5ico in sadjc vsek-j na loliko dclov, da smo pokusili vsi, on naj-manj. Mladinskih iger je znal mnogci voč kot mi dumači, ko sicer ne morem reči, da bi bili tudi v tem zadnji, pa vsaki nas ima kaj posebnega. A navzlic vsi naši prijaznosti vleklo je Franceta nekaj neprenehoma v njegovo preljub-ljeno Podgoro k očetu in materi. Kateri otrok si ne žcli biti vedno pri milih stariših in kako malo jo onih, ki jim je sreča mila, da sc no ločijo od njih! To pa ni bil jedini vzrok, ki je vabil Franceta v okrilje domačo hiše-Nečem pravega naravnost povedati, ker bi bil zato Franee, ki živi šc dane.s srečuo in veselo v predragi mu Podgori, hud na-inc, ali toliko pa le rečem, da gospod Brne ni bil n\6 kaj puseblio zadovolj«n s tein, du   uo   sc Francetovc
-*S 140 **-
šolske knjige dolgočasile v kotu, on sam se je pa tako rad kratkočasil v go-stilni ter poslušal nealane pogovore vinjenih pivcev.
Pomlad je razgrnila pisani plašč po naših poljanah. Velika noč se je bližala in prijazno solncc je tako Ijubo sijalo, kakor ne že dolgo. Všoli smo nckega dne čitali »Lažnjivca« in tudi gospod Brne nam je opisoval, kar se je dalo, na dolgo in široko, kako Bog in ljudje sovražijo laž, cenijo pa res-ničnost. Vsakdo izmed nas je tedaj trdno sklenil v svojem srcu: ne lagati, tudi če bi ae mu zgodilo ne veni kaj. Kako se nas je pa ta nauk prijel za življenje, ki je na vseh straneh polno skušnjav in zapeljivcev, to naj nam pokaže, moji dragi čitateljčki, naslednja dogodbica, ki se je pripetila meni in Žigonovemu Francetu kmalu potem neko popoldne.
Povcdal sem že, da bi bil France raje šel o velikonočnih počitnicah domov k očetu in materi, kot da bi mu kdo ponudil vse češnje, kar jih zraste v naši okolici in še zlato tablo po vrhu. Samo še nekaj dnij je nado-stajalo, ko se začno vesele počitnice. France se jih je veselil, saj smo se jih zelo veselili vsi, a on se jih je tudi — bal, zakaj njegovo »šolsko na-znanilo«, kakor smo vedeli vsi, nc bode kazalo njcgovih najboljših lastnostij. Gospod Brnc je bil namreč povsod in ludi v tem strog in pravičen. Potem pa pomislite, kaj pomagajo vse potvice, piruhi, dišeče naranče, slaščice in vse velikonočne posobnosti, če pravijo stariši: »Na, na, Francek, vzemi in jcj, ali nikar ne pozabi, da se moraš marljivejo učiti, ker s takim spriče-valom, kakor ga imaš sedaj, ne zaslužiš si po svetu niti slane vode, kam li kaj boljšega.« To je nekoliko res prehuda zabela, ki je kaj neprijetno dišala tudi Žigonovemu Francetu. Zato je ukrenil drugače.
Odločil se je iti domov in se raje doma pridneje učiti, kot da bi še delj ostal pri teti in nosil domov slaba spričevala. Svoj sklep je tudi povedal teti in gospodu učitelju. Gospod Brne je bil zadovoljen, a zahteval je, da mora France to sam naznaniti domov in sicer v pismu.
Tisti ponedeljek je bilo po cvetni nedelji, torej že skoro na pragu samih pooitnic in velikonočnih praznikov. Popoldne po končani redni šoli smo se uoili: France, Baličev Lojze, Rogljev Vladko, Ivaničev in jaz še nemškoga jezika. Ni nam bilo posebno ljubo to učenje, povem naravnost; zakaj ko so se drugi že lepo veselili na prostem, trgali cvetice, postavljali mline na po-toku ter majili piščali, morali smo mi se upirati s tujim jezikom. To ni po-scbna zabava. Ali naši stariši so hoteli tako, pa si pomagaj, če moreš, ko so stariši otrokom za Bogom prva in zadnja gosposka. Učili smo se, kakor jo kdo mogel, ker je gospod Brne, spoznavši naše slabosti, ravnal modro in previdno tudi o »nemški« uri. Uredil je namreč stvar tako, da je oni, ki je znal prvi svoj oddelek slovnice, toliko in toliko nemfckih besed ter je naj-lepše in ne s premnogimi napakami napisal nalogo, tudi smel prvi oditi domov, ko je bil izprašan. To smo se kosali sleharni dan, kdo bo prvi!
Oni dan pa — v ponedeljek po cvetni nedelji — primerilo se je, da sva prav jaz in France zadnja dovrševala svoje izdelke. »Nemška« ura je že minila in še nisva končala. Bila sva v šoli sama. Tedaj mi reče France: »Ti! Jaz imatn pisati starišem, da bi me vzeli  domov, pa ne morem prav začeti
-*? 141 &*-
pisma. Ti znaš to re5 bolje, spiši mi ga ti. Dam ti dva krajcarja.« Res, kmalu je bila pogodba dognana, in jaz sem se veselil že naprej, da bom s pisanjem tako kmalu in tako lahko zaslužil dva lepa novčiča. Silno sem bil ponoscn na svoje znanje.
»Kaj pa hočem napisati, France ?« vprašam ga bolj po tihcm, zakaj oba sva se bala še vedno, da bi pristopical na tihem gospod Brne ter nama zmešal račune. Toda nič tega.
»Napiši, da ne morem ostati tukaj, ker je učitelj prchud. Za vsako ma-lcnkost sem kaznovan, nobene stvari mu ne ukrcnem po godu. če me puste še dclj v tej šoli, napredoval bodem še slabeje, ker v takih okoliščinah nimam prav nikakega •veselja do učenja.«
Zadosti sem vedel.
V nekoliko minutah je bilo pismo končano in z zadovoljnim licem sem ga pokazal Francetu. Kako hlastno ga je bral in kako je srce poskakovalo v mojih prsih samega veselja, češ: Fant, vidiš, kako znaš pisati, pa še tako mlad! — O, ti pregrešna misel! Kolikokrat si me že prevarila potlej in koliko britkih skušenj si mi princsla od onega dno, ko sem te prvič doživel. ' Še tisti trenutek se je namreč moje veselje in Francetova zadovoljnost spre-mcnila v zasluženo kazcn, ker sva lagala oba.
Kakor bi trenil, odprla eo se namrcč vrata in gospod Brne je stal pred natna, kakor bi ga uzidal, midva sva pa obstala, kakor okamenela.
»Ali znata?« bilo je vprašanje.
Da, res, znala sva, tudi' napisala sva svojc izdelke pristno in marno, ali bala sva se še nečesa in no zastonj. Kakor bi nama bral z obraza pre-greho, vcdel je gospod učitelj vse, prav vse.
»Kaži mi pismo!« zagrmi nad Francetom, da so se še meni hlače stresle. Vse je moralo potem na dan.
Ne pripovedujem rad natančneje, kako se nama je godilo pozneje. Vsakdo mojih malih bralcev si lahko sam misli, da po takšnem grehu je morala biti tudi kazen huda. In rad priznavam še danes in tudi France prizna, ko bode bral te vrstice, da naju je gospod Brne kaznoval po pravici in zasluženju. Očital nama je, da sva pač čitala »Lažnjivca«, poleg tega pa zabila, da je laž greh in posebno grd greh je še lažnjiva zvijača. Potem naju je primerjal lahkemu trstu, katerega omaje tudi najmanjša sapica. »Kaj bode z vama«, ropotal je učifelj nad nama, »kaj bode z vama, ako se ne poboljšata in bodeta takšna tudi potem, ko dorasteta? Mari hočeta slušati le tedaj one, ki vaju uče prav, ko bodeta blizu njih, pozneje pa delati tako kakor oni, ki delajo napačno. Nisem mislil, da sta tako neprevidna in tako malo trdna! Odidita! Z Bogom!«
Prav rad povem, da naju je poslednjc očitanje huje peklo kot vsa prejšnja kazen. Molče sva stopala proti domu in ni naju veselilo za tovariši k igri in drugim zabavam. Sram naju jc bilo in drug drugemu sva se bala pogledati v obraz. Hudo nama je bilo, in vendar je govoril neki tajni orlas v naju, da učitelj ni ravnul krivično.
-»; 142 ¦**-
V  svesti si, da  sva  prestala  pokoro  za  storjeno   pregreho, zapomnila sva si učiteljeve besede  ter  sklenila varovati  se vsakoršne  laži. — Ko sva se ločila vsak na svoj dom, obljubila sva  drug drugemu, da ne   poveva ni-komur današnje nezgode. Tako se je tudi zgodilo, in Žigonov France, kate-remu so prav tako dragi ti mladostni spomini  kakor meni, lahko priča, da sva moško držala dano si  besedo.   Danes sem jaz prvi, ki sem jo prelomil, a to mi bode France že oprostil, saj nisem   doslej   še nikomur povedal one male sitnosti.  Danes  sem  storil to vam, mali  bralci   našega »Vrtca«, da iz nje spoznate, kakšna je bila naša šola. Uganil som tudi, da bi že radi izve-deli, če je šel tisto pomlad o velikonočnih počitnicah Zigonov France domov in kako so mu teknili piruhi. Vsega tega ni bilo.
France je po tistem usodnem in ponesrečenem pismu ostal pri nas. Minila ga je želja po domu, posebno pa zato, ker je imel slabo šolsko spri-fievalo. Starišem domov je pisal — sam — ter jim voščil vesele praznike in milo prosil, da bi imeli ž njim potrpljenje. V prihodnje hoče biti pridnejši. Res, da mu niso tedaj poslali nič piruhov, saj jih tudi ni zaslužil. Ali France se je vendar poboljšal.
0 praznikih smo se nekoliko skupno razveseljevali. Baličev Lojze, ki je stregel pri sv. maši, mu je posodil ragljo za veliki petek. Rogljev Vladko mu je dal na veliko nedeljo par lepih naranč, teta mu jih je navrgla še ne-koliko, in na veliki ponedeljek po večernicah smo pri nas »sekali« s kraj-carji jajca in naranče. Drugi dan smo se pa usodli ter napisali naloge in Francc je pisal z nami.
V  šoli je potem pazil, doma se je skrbno  učil in vestno izdeloval do-mače naloge. Kadar se nam je kaka stvar uprla, da je  nismo umeli, strnili smo skupaj k Baličevim ali k Roglju in tudi France z nami. Cesar ni vedel ta, povedal je oni, česar ni mogel drugi, pojasnil   nam je  tretji.  Tako nam je brez posebnih nezgod  potekal velikonočni čas.   Češnje so se že začelo in poželjivo smo jih pogledovali na vejah. Kar sline so se nam cedile po njih.
Gospod Brne jo z veseljem opazoval, kako se France oprijcmlje učenja ter se izogiblje zapeljive pivnice, kjer ni slišal nikoli nič dobrega.
France nam je pripovtdo\al, kako sladkc; so čcšnje pri njem doma Podgoro, ali za binkoštne praznike ga vendar ni še mikalo domov. Strašila ga je zamera od velike noči. Toda tudi njomu je zasvetil slednjič dan veselja.
Tisto sobolo pred Binkoštmi je nesel domov zlato tablo in vsi smo ga spremljali radostao in z zadoščenjem. Posebno vesela je bila tcga dogodka naša družba, ker je dobila novoga družabnika. France se je namreč držal pridnejših učencev in se tudi pridno učil. Gospod Brne je pa sam pisal nje-govim starišem Podgoro, kako sc je poboljšal njihov sinko.
Nekaj dnij pozneju smo pokvisili podgorske eešnje, katere so Francetu poslali mati za praznike, tudi piruhov niso pozabili. France se je tega zelo razveselil, a pravo veselje mu je bila za\est, da je ugodil starišem in učitelju.