 
  
 
 
 
 
25 Arheo 37, 2020, 25–45 
1.02 Pregledni znanstveni članek
Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov 
v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega 
srednjega veka
A Short Overview of Theoretical Approaches in the Archaeological 
Research of Late Antique and Early Medieval Cemeteries
© Kaja Pavletič
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo; kaja.pavletic@ff.uni-lj.si
Izvleček: V članku so predstavljeni najpogostejši teoretski pristopi 
arheološkega preučevanja grobov in grobišč od začetka 20. stoletja 
do danes. Osredotoči se na razvoj v nemški, anglo-ameriški in 
slovenski arheologiji, predvsem na področju pozne antike in 
zgodnjega srednjega veka. Pregled dopolnjuje nabor relevantne 
literature. V zaključku članka avtorica poda kratek razmislek 
o problemih, ki jih predstavlja trenutna odsotnost teoretskega 
diskurza v slovenski arheologiji, in navede nekaj predlogov za bolj 
raznolike interpretacije pokopov. 
Ključne besede: arheologija grobišč, teorija, metodologija, 
interpretacija, pozna antika, zgodnji srednji vek 
Uvod 
Grobišča so eden najpogostejših virov za arheološko pre-
učevanje preteklih družb, vendar pa ostajajo njihove in-
terpretacije, tudi v slovenski arheologiji, vse prepogosto 
zelo poenostavljene. To je najverjetneje posledica tega, 
da posebnih teoretskih refleksij o preučevanju grobišč 
pri nas z redkimi izjemami skoraj ni. V članku je pred-
stavljen pregled najpomembnejših teoretskih smernic in 
relevantne literature obravnave grobišč, zlasti na nemško 
govornem območju in v anglo-ameriški arheologiji. Gre 
namreč za dve glavni smeri arheološkega teoretskega 
diskurza, ki sta se dolgo razvijali skoraj povsem ločeno 
eno od drugega. Sledi predstavitev razvoja arheologije 
grobišč v 90. letih, za katerega je že značilno pogostejše 
mešanje pristopov obeh prej omenjenih področij. Pregled 
teoretskih in metodoloških pristopov zadnjih dveh dese-
tletij oriše preučevanje grobišč kot izrazito interdiscipli-
narno in odprto za naslavljanje povsem novih razisko-
valnih vprašanj. V tem oziru slovenska arheologija danes 
nekoliko zaostaja, pregled interpretacij grobišč pri nas 
pa je pokazal, da se raziskovalci še vedno osredotočajo 
predvsem na etnične opredelitve, ki pogosto slonijo na 
direktnem povezovanju etničnosti in materialne kulture. 
Kljub temu so v članku izpostavljene nekatere objave, ki 
od tega odstopajo in zastavljajo kompleksnejša vprašanja 
o družbeni strukturi. Pregledni del članka se osredotoča 
predvsem na raziskave, ki so potekale na področju pozne 
antike in zgodnjega srednjega veka, občasno pa tudi v 
Abstract: The article gives a short overview of the most common 
theoretical approaches in the archaeological research of graves and 
cemeteries from the beginning of the 20th century to the modern 
era. The focus is on developments in German, Anglo-American, 
and Slovenian archaeology, particularly in the fields of late antique 
and early medieval archaeology. The overview is complemented by 
a selection of relevant literature. The author concludes the article 
with a brief reflection on the difficulties caused by the current 
lack of theoretical discussion in Slovenian archaeology and offers 
suggestions for more diverse interpretations of burials. 
Keywords: burial archaeology, theory, methodology, interpretation, 
Late Antiquity, Early Middle Ages
prazgodovinski arheologiji, saj je teoretski razvoj med 
njimi tesno povezan. Članek zaključuje kratko razmišlja-
nje o problemu odsotnosti teoretskih razprav pri obrav-
navi grobišč v Sloveniji in različnih možnostih njihove 
interpretacije. Napisan je z namenom, da s tem kratkim 
teoretskim pregledom opozori na pomanjkljivosti neka-
terih starejših pristopov, ki občasno še vedno zaidejo v 
naše interpretacije, in v upanju, da morda sproži aktiv-
nejše zanimanje za teoretske razprave na področju razi-
skovanja grobišč. 
Nemška arheologija
Arheološka veda ima v Nemčiji dolgo tradicijo. Kot pra-
vi Heinrich Härke (1995, 53–54), je bilo za antikvarne 
pristope v 18. stoletju značilno predvsem ukvarjanje s 
klasično arheologijo, medtem ko sta bili prazgodovinska 
in zgodnjesrednjeveška arheologija obstranskega pome-
na. Do spremembe je prišlo tekom 19. stoletja, ko je pod 
vplivom romantike in takratnih nacionalnih gibanj nasta-
la težnja po oblikovanju narodne preteklosti. Posledično 
je čas preseljevanja ljudstev postal priljubljen predmet 
raziskovanja. 
Teoretski razvoj arheologije grobišč zgodnjega srednjega 
veka je bil v Nemčiji zaradi narave virov nenehno tesno 
povezan tudi s teoretskimi razpravami v prazgodovinski 
arheologiji (za pregled teoretskega razvoja prazgodovin-
ske arheologije v Nemčiji glej Kossack 1992). Nanj je 
 
 
 
 
 
 
26 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega srednjega veka
močno vplivala izrazita pozitivistična tradicija, značil-
na za nemško družboslovje, ki je pod močnim vplivom 
naravoslovnih ved že od 19. stoletja naprej stremela k 
objektivnemu pristopu do preteklosti, oziroma, kot je to 
ubesedil Leopold von Ranke (1874, nav. v Härke 1995, 
48), »wie es eigentlich gewesen« (slo. kot se je dejansko 
zgodilo). V arheologiji je to odzvanjalo v delu Gera von 
Merharta, ki je vodil prvo katedro za prazgodovinsko ar-
heologijo v Nemčiji. Za njegov empiristični pristop so 
bile značilne znanstvena indukcija, komparativna tipolo-
gija in kritika virov (Härke 1995, 49). Ta komparativno-
-tipološka metoda, ki je dajala velik poudarek artefak-
tom, njihovi klasifikaciji in kronološki opredelitvi, je v 
Nemčiji vplivala na več generacij arheologov ter se odra-
žala tudi v raziskavah grobišč.
Množično raziskovanje poznoantičnih in zgodnjesre-
dnjeveških grobišč v Nemčiji se je začelo med obema 
svetovnima vojnama z izkopavanji grobišč v vrstah 
(nem. Reihengräberfelder). Kulturno-zgodovinska arhe-
ologija je, podobno kot pristopi pred njo, grobove razu-
mela kot neposreden odraz družbe oziroma tako imeno-
vana zrcala življenja (nem. Spiegel des Lebens). Takratne 
interpretacije v zgodnjesrednjeveški arheologiji so teme-
ljile na dveh med seboj povezanih domnevah: pravni in 
religiozni. Pravna domneva je izhajala iz ohranjenih do-
kumentov germanskega prava, na podlagi katerih je Paul 
Reinecke (1925) grobne pridatke interpretiral kot neod-
tujljivo lastnino pokojnika. V germanskih kodeksih je pri 
moških takšna lastnina imenovana hergewaete, Reinecke 
je sem uvrstil orožje in dele noše, povezane z njim, pri 
ženskah pa je neodtujljiva lastnina poznana kot gerade, 
po Reineckejevem mnenju naj bi v tem primeru šlo za 
nakit in dele noše. Iz germanskih pravnih dokumentov 
je izhajala tudi izredno vplivna študija Walterja Veecka 
(1926), ki je na podlagi alemanskih moških pokopov in 
orožja v njih identificiral različne pravne razrede, ome-
njene v zakonikih (plemstvo, svobodne, polsvobodne in 
nesvobodne). Po drugi strani pa je religiozna domneva 
izhajala iz predvidevanja, da je pogrebni ritual odvisen 
od oblik in vsebin verovanj v posmrtno življenje. Vero-
vanje o posmrtnem življenju je torej določilo, ali bodo 
v grobu pridatki ali ne, pravila glede premoženja pa so 
določala, kateri predmeti bodo vključeni v grob, s čimer 
so se razlike v statusu, prisotne že v času življenja, pre-
nesle v onostranstvo (Paulsen 1967, 150, nav. v. Härke 
1997b, 19). 
Interpretacije poznoantičnih in zgodnjesrednjeveških 
grobišč je takrat močno zaznamoval tudi pristop Gusta-
fa Kossinne (1911). Kossinnova ideja je bila, da lahko v 
arheologiji s pomočjo specifičnih tipov artefaktov identi-
ficiramo arheološke kulture, distribucija teh tipov pa nam 
pomaga prepoznati jasno zamejene kulturne province, ki 
sovpadajo s poselitvenim prostorom plemenskih in etnič-
nih skupin (Kossinna 1911, 3). V kolikor v arheološkem 
zapisu kasneje ni bilo nenadnih sprememb, ki jih Kos-
sinna povezuje z migracijami, lahko te etnične skupine 
nato neposredno povežemo s specifičnimi zgodovinskimi 
ljudstvi. 
Neposredno povezovanje arheološke materialne kulture 
z etničnimi skupinami je bilo nato več desetletij splošno 
uveljavljeno, najbolj pa je prišlo do izraza v času pred 
in med drugo svetovno vojno. Raziskave nemških arhe-
ologov, ki so bile pogosto politično motivirane, so po-
tekale tako v Nemčiji kot zunaj njenih meja in so bile v 
primeru grobišč osredotočene predvsem na iskanje raz-
lik med germanskim in romanskim (primer Petri 1937; 
Zeiss 1941). Kot germanske so označevali grobove s 
fibulami ali orožjem, medtem ko so romanske grobove 
definirali zgolj kot nasprotje tega. Kot izpostavi Hubert 
Fehr (2002), so v času teh hiperetnocentrističnih pristo-
pov s pomočjo pojmov, kot so Tracht, Volksgeschichte, 
Volksgemeinschaft in Volkstum, pojem germanskega vse 
bolj izenačevali z nemškim, rezultati raziskav grobišč pa 
so bili večkrat izrabljeni za politično opravičevanje te-
ženj po ozemeljski širitvi.
Po drugi svetovni vojni se je v nemški arheologiji pojavil 
tako imenovani sindrom Kossinne. Arheologi so v strahu 
pred možnostjo ponovne zlorabe arheološke vede začeli 
vse bolj zavračati interpretacijo, ki bi segala preko tipo-
loških in kronoloških opredelitev (Härke 1995, 56). Hans 
Jürgensen Eggers (1949/50), velik kritik G. Kossinne, se 
je po drugi svetovni vojni med drugim ukvarjal s preu-
čevanjem družbene strukture na podlagi bogatih rimsko-
-železnodobnih grobov na grobišču Lübsow, s čimer je 
ponovno obudil zanimanje za že prej omenjeni model W. 
Veecka (1926). Njegov model, ki je več desetletij močno 
zaznamoval nemško arheologijo grobišč, pa je, kot izpo-
stavlja Härke (2000, 370–372), nato v 60. letih prejšnjega 
stoletja naletel na številne kritike (Christlein 1966; Steu-
er 1968; Werner 1968). Te so bile v prvi vrsti usmerjene 
proti neposrednemu povezovanju določenih vrst predme-
tov s specifičnimi pravnimi razredi, pri čemer se je začela 
 
 
 
 
 
 
 
27 Arheo 37, 2020, 25–45 
izpostavljati tudi šibkost domneve, ki je iz tega izhajala 
(meč v grobu kaže na bojevnika – vsi bojevniki imajo 
meč). Poleg tega so kritiki izpostavili tudi dejstvo, da so 
dokumenti, na podlagi katerih so arheologi pokojnike 
uvrščali v različne pravne razrede, dejansko nekaj stoletij 
poznejši od grobišč v vrstah in zato povezava med tema 
dvema skupinama podatkov morda ni enozovčna. S tem 
povezana je bila tudi kritika številnih predhodnih razi-
skovalcev, ki so zgodnjesrednjeveško družbo obravnava-
li kot monolitno in statično, ob tem pa večkrat zanema-
rili možnost regionalnih in kronoloških razlik (za kritike 
glej: Christlein 1966; Steuer 1968; Werner 1968). Kot 
odgovor na te kritike so se razprave v nemški zgodnje-
srednjeveški arheologiji šestdesetih let razdelile v dve 
smeri; prva si je prizadevala izboljšati družbene interpre-
tacije, druga pa jih popolnoma opustiti. Predstavnik prve 
smeri Heiko Steuer je v svojem delu Zur Bewaffnung und 
Sozialstruktur der Merowingerzeit (1968), ki je, kot pravi 
Härke (2000, 371), na nemško arheologijo vplivalo tako, 
kot je na anglo-ameriško Binfordov članek o načinih po-
kopavanja iz leta 1971, temeljito in utemeljeno kritizi-
ral starejše pristope ter predlagal opustitev arheološkega 
iskanja pravno definiranih razredov germanske družbe. 
Kljub takšnim stališčem se sam v tem delu ni razlikoval 
od starejših avtorjev. Tudi on se je večinoma ukvarjal le s 
pridatki v moških grobovih, za katere je menil, da precej 
točno odražajo oborožitev in družbeni status umrlega, a 
ne nujno tudi njegovega pravnega položaja (Steuer 1968, 
29–30). Kasneje je svoje mnenje nekoliko spremenil in 
predlagal, da grob ni odsev družbe, temveč odsev ideje 
družbe. To pomeni, da pokopi neposredno ne odražajo 
družbene strukture, temveč da to počnejo na vrsto po-
srednih načinov in še to le v primeru, da je neka sku-
pnost v pogrebnem ritualu družbene razlike sploh želela 
izražati. Predlagal je, da se podatkom iz raziskav grobov 
dodajo še podatki o naselbinah in bivališčih, saj naj bi 
ti po njegovem mnenju lahko razkrili ostanke pretekle 
družbene resničnosti (Steuer 1982, 601). Za izboljšave 
interpretacij družbe si je prizadeval tudi Rainer Christlein 
(1973), ki je zagovarjal tezo, da pokop odraža predvsem 
ekonomsko moč pokojnika in/ali tistih, ki ga pokopljejo. 
Pri tem je poudaril, da ni nujno, da ta ekonomska moč 
sovpada z institucionalizirano pravno strukturo prebival-
stva, vendar pa naj bi kljub temu dovolj verodostojno od-
ražala takratne družbene razmere (Christlein 1973, 148). 
Christlein je v svojo študijo poleg moških vključil tudi 
ženske pokope ter na podlagi pojavljanja določenih ti-
pov pridatkov v frankovskih in alamanskih grobovih pre-
dlagal razdelitev v tako imenovane kvalitativne skupine 
(nem. Qualitätsgruppen), ki so postale splošno sprejete 
v nemški zgodnjesrednjeveški arheologiji. Razdelitev je 
temeljila na podlagi informacije o tem, kako pogosto je 
pojavljanje nekega tipa pridatka, pri čemer je Christlein 
upošteval tudi material najdbe. Bronasti uhani, ki so raz-
meroma pogosti, se tako pojavljajo v kvalitativnih sku-
pinah A (najnižja), B in C (najvišja), medtem ko so zlati 
uhani omejeni le na skupino C (Christlein 1973, 157). 
Glavni predstavnik druge smeri kritik zgodnejših pristo-
pov je bil Joachim Werner (1968; nav. v Härke 1997b, 
20), ki je menil, da bi morali arheologi začasno opustiti 
poskuse interpretiranja grobišč z vidika družbene organi-
zacije, saj naj s takratnimi metodami to ne bi bilo mogo-
če. Namesto tega je zavzel stališče strogega pozitivizma 
in predlagal, naj arheologija na podlagi grobov pridobiva 
le podatke o noši in oborožitvi. Kritike starejših interpre-
tacij družbe na podlagi grobov so sicer morda naredile 
korak v pravo smer, a so, kot opozarja Härke (1997b, 
20), v osnovi ostale podobne zgodnejšim pristopom, 
predvsem z vidika tega, da so grob pretežno razumele 
kot »zrcalo življenja«, naj bo to neposreden odraz vsak-
danjih, praktičnih vidikov življenja, kot je menil Werner, 
ali pa odsev ekonomske moči, kot je predlagal Christlein.
Od 60. let naprej se, kot opozarja Härke (1991; 1995), 
nemška arheologija ni odzvala na teoretski razvoj nove 
arheologije, ki je sočasno potekal v Angliji in Ameriki, 
nove pristope pa so pogosto zavračali brez podajanja 
alternativ. Kljub temu je od 70. let naprej prišlo do ra-
zvoja večje multidisciplinarnosti raziskav, kar je bila po 
Härkejevem (1991, 195–196) mnenju posledica vpliva 
Herberta Jankuhna, profesorja prazgodovine in zgodnje-
ga srednjega veka na univerzi v Göttingenu. Njegovi štu-
denti so nadaljevali debate o družbeni strukturi na pod-
lagi grobov, s tem da so v raziskave poleg arheoloških 
začeli vpeljevati nove vrste podatkov, med katerimi so 
podatki o skeletu (biološki spol in starost, dedne lastnosti 
zob) ter grobni strukturi, s čimer so ugotavljali, koliko 
truda je bilo vloženega v izdelavo groba. Michael Gebühr 
(1975) se je, na primer, ukvarjal z grobnimi pridatki tako, 
da je te primerjal z antropološko določenim spolom in 
starostjo posameznikov na rimskih železnodobnih grobi-
ščih v severni Nemčiji.
 
 
 
 
 
 
 
 
28 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega srednjega veka
Anglo-ameriška arheologija
Preučevanje preteklih družb na podlagi grobov je v Se-
verni Ameriki in Veliki Britaniji v marsikateri točki po-
tekalo podobno, a večino časa povsem ločeno od nemške 
stroke, ki pa je vsaj v samem začetku izrazito vplivala na 
interpretacije grobišč anglo-ameriške arheologije. Osre-
dnji predstavnik kulturno-zgodovinske paradigme v V eli-
ki Britaniji je bil avstralski arheolog Vere Gordon Childe 
(1925; 1926). Izhajajoč iz teorij G. Kossinne je pojem 
arheološke kulture prvi vpeljal v britansko arheologi-
jo in jo opredelil kot specifične tipe ostankov (posodje, 
orodje, okras, pogrebni rituali in oblike bivališč), ki se 
neprestano pojavljajo skupaj. Te je označil za material-
ne ostanke ljudstev (Childe 1929, v–vi). Po Childovem 
mnenju so artefakti odraz nekih skupnih idej, kulture pa 
nespreminjajoče se, medtem ko je spremembe v arheolo-
škem zapisu pripisoval stiku z drugimi ljudstvi, kar naj 
bi potekalo v obliki migracij ali širjenja idej (difuzija) 
(Childe 1929, vii). Ena od diagnostičnih značilnosti pri 
določanju arheoloških ljudstev so bili tudi grobovi, ki so 
jih arheologi takrat večinoma obravnavali kot determi-
nirane z religioznimi normami (Härke 1997b, 20–21). V 
enem od svojih poznejših del je Childe (1945) tradicijo 
pokopavanja z grobnimi pridatki povezal s tekmovanjem 
v družbi. Menil je, da bo rezultat daljšega obstoja stabilne 
družbe v grobovih viden kot pojavljanje manjše količine 
pridatkov, medtem ko naj bi invazija oziroma »stik med 
barbarskimi in civiliziranimi družbami« pomenila kore-
nito preoblikovanje družbe, nove količine premoženja ter 
nove načine izkazovanja tega (Childe 1945, 17).
V anglo-ameriškem svetu se je na temeljih kritike tradici-
onalne arheologije v 60. in zgodnjih 70. letih 20. stoletja 
pojavilo gibanje, imenovano nova arheologija oziroma 
procesna arheologija, ki jo je David Clarke definiral kot 
»a set of questions rather than a set of answers« (Clar-
ke 1973, 17). Ključna objava, ki je postavila smernice 
ameriške procesne arheologije in njenega ukvarjanja z 
grobišči, je bila objava zbornika Approaches to the So-
cial Dimensions of Mortuary Practices (Brown 1971). V
njem je izšel tudi znani članek Mortuary Practices: Their 
Study and Their Potential, v katerem je Lewis Binford 
(1971) kritiziral interpretativne pristope tradicionalne 
arheologije, še posebej obravnavo razlik v pogrebnem 
ritualu kot posledico stikov med različnimi kulturnimi 
skupinami. Namesto tega je menil, da bi morali arheologi 
preučevati razlike v pokopih znotraj posamezne skupnosti
in te interpretirati v kontekstu družbe. Binfordova hipo-
teza je bila namreč, da je raznolikost grobnega rituala 
znotraj ene kulturno-družbene enote neposredno poveza-
na s kompleksnostjo statusne hierarhije in organizacije 
skupnosti (Binford 1971, 14–15). Po njegovem mnenju 
je za razumevanje družbenih fenomenov, simbolizira-
nih v pokopu, potrebno obravnavati dvoje: pokojnikovo 
družbeno osebnost (Binford jo imenuje social persona), 
sestavljeno iz različnih družbenih identitet, ki so bile iz-
ražene za časa življenja in jih je bilo primerno izraziti 
tudi v smrti, poleg tega pa tudi velikost in sestavo druž-
bene enote, ki prepoznava s statusom povezane dolžnosti 
do pokojnika (Binford 1971, 17). Na podlagi etnoloških 
analogij je Binford ugotovil, da se skozi pogrebni ritual 
odražajo različni vidiki družbene osebnosti, kot so sta-
rost, spol, družbeni položaj, pripadnost skupini ter vzrok 
in kraj smrti (Binford 1971). To je bilo v skladu s pristo-
pi nove arheologije, za katere je bila značilna uporaba 
etnoloških analogij z namenom iskanja medkulturnih 
generalizacij (primer Saxe 1970). Zanje je tipično tudi, 
da družbo obravnavajo kot sistem med seboj poveza-
nih podsistemov, njihov obstoj in delovanje pa naj bi 
se odražala v materialni kulturi. Izhajajoč iz domnevne 
povezanosti socialnega in ideološkega podsistema so 
procesni arheologi predvidevali, da je kompleksnost po-
grebnega rituala premosorazmerno povezana s komple-
ksnostjo skupnosti in družbenim statusom posameznika 
v njej (Härke 1997b, 20–21). Za razliko od tradicionalne 
arheologije, ki je spremembe v arheološkem materialu 
razumela predvsem kot posledico migracij ali difuzije, 
je nova arheologija spremembe razlagala znotraj družbe 
in jih razumela kot kulturno evolucijo ali pa prilagajanje 
oziroma odziv na okoljske spremembe (Trigger 2006, 
395). Te sklepe je še dodatno podprl povojni razvoj nara-
voslovnih metod, kot so paleobotanika, zooarheologija, 
radiokarbonsko datiranje in dendrokronologija (Johnson 
2010, 26). Čeprav se je procesna arheologija v osnovi 
oblikovala v severnoameriški arheologiji, je imela mo-
čan vpliv tudi na britansko, v nekoliko manjši meri pa 
tudi na nizozemsko in skandinavsko arheologijo. Kljub 
svojim kritikam pa je procesna arheologija, kot poudar-
ja Härke (1997b, 21), pokope podobno kot tradicionalna 
arheologija obravnavala kot neposreden odsev družbene 
ureditve, le da tu v ospredju niso bile religijske prakse, 
temveč družbena kompleksnost.
Glavni kritik teh pristopov in pionir tako imenovane po-
procesne arheologije, ki se je v poznih 70. in 80. letih 
 
 
 
 
 
29 Arheo 37, 2020, 25–45 
prejšnjega stoletja oblikovala predvsem v Veliki Brita-
niji, je Ian Hodder. Za arheologijo grobišč je imel velik 
pomen njegov članek Social structure and cemeteries: a 
critical appraisal (Hodder 1980), v katerem je kritiziral 
poenostavljeno in neposredno izenačevanje kompleksno-
sti grobnega rituala s kompleksnostjo družbe. Izpostavil 
je, da če spol, starost in status niso izraženi v grobnem 
ritualu, to še ne pomeni, da niso bili izraženi v družbi in 
da je to v veliki meri odvisno od odnosa do smrti. Prav 
zaradi slednjega lahko v pogrebnem ritualu pričakujemo 
popačenja tega, kar se resnično dogaja v družbenem ži-
vljenju, kar je Hodder pokazal s pomočjo etnografskih 
primerov, ki nam lahko po njegovem mnenju pomagajo 
ta popačenja tudi razumeti. Ena od ključnih ugotovitev 
poprocesne arheologije je torej bila, da je pokop v naj-
boljšem primeru posreden odsev družbe, saj je, kot je 
izpostavil Michael Parker-Pearson (1982, 101), pokop 
pravzaprav obred prehoda in je zato popačen z ideolo-
gijo. Vloge posameznika, ki so izražene v pogrebnem 
ritualu, je zato bolj kot v nekem širšem okviru družbene 
hierarhije potrebno preučevati znotraj specifičnega kon-
teksta pogrebnega rituala. Primer tega je študija Micha-
ela Shanksa in Christopherja Tilleyja (1982), ki sta ne-
olitske gomile v Angliji in na Švedskem izpostavila kot 
ilustracijo popolne dekonstrukcije življenja in nove kon-
strukcije v kontekstu smrti. Tamkajšnje pogrebne praske, 
v katerih sta prisotni načrtna izbira in manipulacija z deli 
človeškega skeleta, po njunem mnenju niso zanesljiv od-
sev družbe, temveč lahko tudi popačijo in namerno naro-
be prikažejo ter na ta način utrjujejo družbeno ureditev 
(Shanks, Tilley 1982, 152). 
Pristope britanske poprocesne arheologije lahko razde-
limo v dve skupini: simbolne oziroma kontekstualne ter 
sociološke. Simbolni pristopi temeljijo na domnevi, da 
so rituali zaznamovani z uporabo simbolnih dejanj in for-
maliziranega vedenja oziroma vedenja v vzorcih. Kako 
je bil pokojnik položen v grob in kako so bili k njemu 
priloženi grobni pridatki, je del aktivnosti v vzorcih ozi-
roma simbolnih aktivnosti pogreba (Pader 1980, 143). V 
okviru simbolnega pristopa je grob razumljen kot sim-
bolni jezik, ki ga je treba dešifrirati kot celoto, in sicer 
znotraj nekega časovnega, prostorskega, družbenega ali 
religioznega konteksta. Ko simbol umestimo v kontekst, 
postane koda, povezovanje več kod pa vodi v nastanek 
sporočila (Pader 1980, 144; Härke 1997b, 21–22). Te te-
oretske smernice je Ellen-Jane Pader (1980) uporabila pri 
svoji študiji anglosaških skeletnih pokopov, pri katerih je 
poskušala analizirati družbeno strukturo glede na vzorce, 
ki jih je bilo mogoče opaziti pri antropoloških podatkih 
o starosti in spolu, položaju skeletov, tipov in kombina-
cij grobnih pridatkov, njihovi legi v kontekstu groba ter 
lokaciji groba v kontekstu grobišča. Na grobišču West-
garth Gardens je izpostavila primer ženskega groba, ki 
po pridatkih nikakor ne izstopa od preostalih, vendar pa 
je poseben z vidika načina pokopa. Gre namreč za edini 
ženski pokop v krsti in ima, tako kot preostali moški po-
kopi te skupine, prekrižane noge, v grobu pa se pojavlja 
tudi nož, ki je sicer pri ženskah na tem grobišču redek 
pridatek. Šele upoštevanje različnih značilnosti v kon-
tekstu grobišča je pokazalo, da gre za poseben oziroma 
izstopajoč grob (Pader 1980, 157).
Drugo skupino pristopov poprocesne arheologije pred-
stavljajo tako imenovani sociološki pristopi, ki so svo-
je interpretacije večinoma osnovali na idejah sočasne 
družbene teorije. Za preučevanje grobišč (primer Par-
ker-Pearson 1982) je bila ključna predvsem Giddensova 
teorija strukturacije, ki pravi, da družba ni okvir, zno-
traj katerega bi posamezniki igrali že vnaprej določene 
vloge, temveč prepletanje dejanj in pravil, pri čemer so 
slednja upravičena z ideologijo (Giddens 1979, nav. v 
Härke 1997b, 22). Arheologi so iz tega izpeljali tezo, da 
pogrebni ritual ni le pasivni odsev družbe, temveč posle-
dica dejanj, ki aktivno prispevajo k njenemu oblikovanju 
(Härke 1997b, 21). Prav tako ni nujno, da pogrebni ritual 
odraža dejanske odnose moči v družbi, ključno pa je ra-
zumevanje, zakaj so nekatere vloge v pogrebnem ritualu 
izražene in v kolikšni meri so te izrabljene kot družbe-
na promocija med tekmujočimi družbenimi skupinami 
(Parker-Pearson 1982, 110). Poprocesna arheologija je 
prinesla velik teoretski napredek v arheologiji grobišč 
in interpretaciji pokopov, vendar pa ji, kot je izpostavil 
Härke (1997b, 21–22), za razliko od procesne arheologi-
je pogosto manjka jasno opredeljena metodologija. Teo-
retski pristopi poprocesne arheologije tako predstavljajo 
miselni premik od vidika, da je svet mogoče objektivno 
opazovati, k takemu, ki poudarja subjektivnost in osebno 
izkustvo sveta (Hakenbeck 2008, 17). 
Teoretski pristopi v devetdesetih letih 
Procesna arheologija je v okviru pozitivistične tradicije 
spremenljivke, kakršna je spol, zavračala kot znanstveno 
nedostopne. Na kritiko tovrstnih pristopov, ki jo je s se-
boj prinesla poprocesna arheologija, je bilo vezano tudi 
 
30 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega srednjega veka
oblikovanje arheologije spolov s prvimi pomembnejšimi 
razpravami v začetku 80. let (Greif 2003, 6). Ta razvoj, 
ki je povezan z drugim valom feminizma v 60., je v ar-
heologiji v primerjavi z drugimi družboslovnimi kot tudi 
humanističnimi vedami nastopil razmeroma pozno in bil 
najprej osredotočen predvsem na izpostavljanje proble-
matike androcentrizma v arheologiji. Oblikovati se je za-
čela paradigma, katere namen je bil vključiti spol in spol-
na razmerja v osrednja znanstvena vprašanja, ki so med 
drugim naslavljala tudi temo prezentacije preteklosti in 
odprla diskusijo o poklicnem statusu žensk v arheologi-
ji (Greif 2003, 16–17). Do razmaha arheologije spolov, 
sploh v arheologiji grobišč, je prišlo v 90. letih. Ena od 
pomembnih tem je postalo razlikovanje med biološkim 
spolom (ang. sex) in kulturnim spolom (ang. gender), 
ki ga je feministično gibanje sicer izpostavljalo že prej. 
Ta dihotomija predpostavlja, da se posameznik v večini 
primerov rodi kot biološki moški ali ženska, značilno-
sti kulturnega spola pa pridobi šele skozi svoje izkustvo 
in družbeno dojemanje spola v neki skupnosti. S tretjim 
valom feminizma oziroma s tako imenovanim postmo-
dernističnim feminizmom se je arheologija v 90. začela 
ukvarjati predvsem z vidika kulturnega relativizma in 
preučevati pluralnost dojemanja spola (Gilchrist 1999, 
1–16; Conkey, Gero 1997). Arheologija spolov se je naj-
bolj razmahnila in še danes prevladuje predvsem v bri-
tanski (Roberta Gilchrist, Sam Lucy, Nick Stoodley) kot 
tudi skandinavski arheologiji (Tove Hjørungdal, Joanna 
Sofaer, Marie Louise Stig Sørensen). Primer obravnave 
spolov v kontekstu zgodnjega srednjega veka je obrav-
nava ženskih pokopov na merovinških grobiščih Guya 
Halsalla (1996). S pomočjo vzporejanja pisnih virov in 
grobnih pridatkov je namreč raziskoval ozadje ter razlo-
ge za izrazito izkazovanje bogastva v grobovih mladih 
žensk. To je interpretiral kot odraz velikega pomena, ki 
so ga mlade ženske imele za celotno družbo, ta pa naj 
bi izhajal iz njihove zmožnosti rojevanja otrok in skle-
panja vezi s poroko. Halsall je izpostavil tudi povezavo 
med dojemanjem spola in starostjo, o čemer je sklepal 
predvsem na podlagi tega, da so otroci pogosteje poko-
pani s pridatki, ki jih označuje za spolno nevtralne, in da 
se pridatki, ki jih lahko na podlagi antropoloških analiz 
povežemo z ženskami ali moškimi, z redkimi izjemami 
pojavljajo šele od otroštva naprej. 
Na arheologijo grobišč je od 90. let naprej močno vplival 
tudi Heinrich Härke, katerega delo po mnenju Howar-
da Williamsa in Duncana Sayerja (2009) predstavlja ne-
kakšno premostitev razlik med procesno in poprocesno 
arheologijo. Pri svojem preučevanju grobišč se namreč 
ukvarja tako s temami, ki so bolj tipične za procesno 
arheologijo, na primer ekonomskimi in družbeno-poli-
tičnimi procesi, kot tudi s simbolnimi vidiki grobov in 
materialne kulture, kar so tematike poprocesne arheolo-
gije (Williams, Sayer 2009, 13). Za Härkejevo razisko-
valno metodologijo je značilna uporaba različnih metod 
in teorij, še posebej zagovarja pogled na iste podatke iz 
različnih zornih kotov, ta izrazita pluralnost pa je v do-
ločeni meri verjetno posledica tega, da se je Härke izo-
braževal predvsem v Nemčiji, nato pa dolga leta pouče-
val na angleških univerzah. Pri svojih raziskavah poleg 
arheologije redno uporablja tudi pisne vire, etnografske 
analogije (Härke 1999; 2007) ter osteološke in genetske 
podatke (Thomas et al. 2008; Härke 2011a), v nekoliko 
manjši meri pa se z grobišči ukvarja tudi z vidika kra-
jinske arheologije (Härke 2001). Ena od slabosti, ki jih 
je pri kontekstualnem pristopu izpostavil Härke (1994, 
33), je, da arheologi pravzaprav ugotavljajo pomen pre-
teklih ritualov v okviru kontekstov, ki so jim prav tako 
neznani kot sam ritual, kar po njegovem mnenju prej ali 
slej privede do ugibanja. Izhajajoč iz nekaterih nemških 
raziskav, ki so v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja grob-
ne pridatke primerjale z izsledki antropoloških analiz 
(na primer Gebühr 1975), je Härke zato razvil metodo 
soočenja namernih in funkcionalnih podatkov (Härke 
1993; 1994; 1997). Svojo metodo je teoretsko podprl z 
ugotovitvami nemškega etnologa Wilhelma Mühlmanna 
(1938, 108–114, nav. v Härke 1994, 33), ki je razliko-
val med dvema vidikoma življenja: življenjem kot zave-
stjo (mišljenje) in življenjem kot aktivnostjo (početje). 
Teoretski princip Härkejeve metode soočenja namernih 
in funkcionalnih podatkov torej temelji na predpostav-
ki, da so grobovi posledica rituala, ki odseva idejni svet, 
torej mišljenje, in to ustvarja namerne podatke. Mednje 
je Härke v prvi vrsti uvrstil arheološke podatke (tip po-
kopa, grobna konstrukcija, pridatki, lokacija), saj jih je 
namerno določila in izbrala skupnost, na katero so med 
drugim vplivali mišljenje, religija in družbena ideologija. 
Po njegovem mnenju je problem v primeru arheologije 
to, da nam je ritual pogosto neznan, sploh v prazgodovi-
ni in zgodnjem srednjem veku, ki ju zaznamuje redkost 
pisnih virov. Če torej želimo iz pokopov razbrati prete-
klo resničnost, je treba že omenjene namerne podatke 
primerjati oziroma soočiti s funkcionalnimi podatki, med 
katere je Härke umestil predvsem podatke o skeletih 
 
 
 
 
 
 
 
 
31 Arheo 37, 2020, 25–45 
(spol, starost v času smrti, telesna višina, zdravje, dedne 
značilnosti) in jih opredelil kot nepristranske informacije 
o življenju, na katere grobni ritual ni vplival. Kot vrsto 
podatkov, ki jo je glede na situacijo mogoče uvrstiti v eno 
ali drugo skupino, je Härke omenil še tehnične (velikost, 
sestava in znaki uporabe ali uničenja na predmetih) ter 
okoljske podatke. Z metodo namernih in funkcionalnih 
podatkov je Härke preučeval anglosaške grobove z orož-
jem ter poskušal ovreči takrat uveljavljeno predstavo, da 
pokop z orožjem sam po sebi nakazuje, da je bil pokojnik 
bojevnik. Namesto tega je predlagal, da gre v primeru 
orožja v anglosaških grobovih med 5. in 7. stoletjem za 
simbolične, večpomenske pridatke, ki so povezani z raz-
ličnimi vidiki osebne identitete. Härke meni, da lahko 
orožje izraža spolno in starostno identiteto, predlagal pa 
je, da bi lahko bilo povezano tudi z etničnostjo pokojni-
kov (Härke 1990; 1992a; 1992b; 1994; 1997a). Eden od 
ključnih sklepov Härkejevega dolgoletnega ukvarjanja z 
arheologijo grobišč je, da grobovi niso »zrcala življenja«, 
temveč »zrcala, ki odsev popačijo« (nem. Zerrspiegel 
des Lebens) in nam zato podajo popačen odsev preteklo-
sti. Naloga arheologije v tem primeru je, da prepozna, kaj 
je tisto, kar je popačeno, in poskuša interpretirati, čemu 
je temu tako (Härke 1997b, 25). 
Teoretski in metodološki pristopi zadnjih dveh 
desetletij
V zadnjih dveh desetletjih arheologijo grobišč zaznamu-
jeta predvsem raznolikost pristopov in vidikov preuče-
vanja ter interdisciplinarnost. V ospredju je nedvomno 
preučevanje večplastnih identitet in njihovih najrazlič-
nejših vidikov. V današnjih raziskavah še vedno zaseda 
pomembno mesto preučevanje spola (Stoodley 1999; 
Sørensen 2000; Effros 2000; Hofmann 2009; Härke 
2011b; Sofaer, Sørensen 2013), ki ga raziskave pogosto 
obravnavajo skupaj z življenjskim ciklom, saj gre za ne-
razdružljivi kategoriji posameznikove identitete. Skozi 
teoretske okvirje teh dveh tematik se arheologija danes 
pogosto ukvarja s člani družbe, ki so bili v starejših raz-
iskavah večkrat prezrti. Tu velja še posebej izpostaviti 
raziskave, ki se ukvarjajo z ženskami (Halsall 1996; 
Stoodley 2000; Sayer, Dickinson 2013) in otroki (Scott 
1999; Crawford 1999; 2000; 2007; Sofaer 2006; Sayer 
2014; Chapman 2015).
Teoretski razvoj je viden tudi pri preučevanju grobišč 
z vidika prostora (Sayer, Weinhold 2013) ter krajine in 
njenega pomena (Williams 2002; Mees 2019), sem pa 
lahko uvrstimo tudi opazovanje sorodstvenih povezav v 
okviru grobišč (Sayer 2007; 2009; 2010; 2014). Pomem-
ben diskurz poteka tudi na področju materialne kulture, 
ki jo večina arheologov danes označuje za multivokal-
no, fluidno in aktivno pri oblikovanju identitet (Williams 
2004; 2013; Ekengren 2013; Härke 2014; Felder 2015), 
za razliko od preteklih pristopov, pri katerih je bila mate-
rialna kultura pogosto razumljena kot pasiven in neposre-
den odsev družbe. Večja previdnost se je uveljavila tudi 
pri preučevanju religijskih konceptov (Schülke 1999; 
Høilund Nielsen 2009; Petts 2009), kjer se arheologi vse 
manj zatekajo k preprostim razlagam usmeritve grobov 
ter odsotnosti grobnih pridatkov in predmetov z versko 
simboliko. 
Arheologija grobišč v današnjem času naslavlja različne 
nove tematike, kot so čustveni vidik pogrebnega rituala 
(Williams 2007; Tarlow 2012) in tehnologije spominjanja 
(Williams 2003; 2013), ali pa se ukvarja z že ustaljeni-
mi problemi skozi nove teoretske vidike in metodološke 
pristope. Migracije, ki so v poznoantični in zgodnjesre-
dnjeveški arheologiji še vedno zelo aktualna tema, da-
nes pogosto preučujemo v okviru bolj odprtega koncepta 
mobilnosti, kar lahko obsega tako premike »etničnih« 
skupin kot tudi demsko difuzijo, transhumanco, selitve 
zaradi poroke, trgovino, roparske pohode ali prisilne mi-
gracije. Pri tem je velik poudarek tudi na tem, da novi 
pristopi migracij ne vidijo le kot vzvodov za spremembe, 
temveč je lahko predmet preučevanja tudi sam fenomen 
migracije (Hakenbeck 2008, 19–21). 
Še vedno so razmeroma pogoste tudi debate o etničnosti 
(Jones 1997; Hills 2003; Sayer 2009; Halsall 2011), ven-
dar pa se številni arheologi danes izogibajo preprostim, 
enostranskim razlagam, povezanim z njo. Siân Jones 
etničnost definira kot »vidik posameznikovega razumeva-
nja samega sebe, ki izvira iz identifikacije s širšo skupino 
v nasprotju z drugimi na podlagi dojemanja kulturnih 
razlik in/ali skupnega porekla« (Jones 1997, XIII), Guy 
Halsall pa poudarja, da gre za »mišljenje, ki ni nujno po-
vezano s stvarmi, ki jih lahko objektivno opazujemo, naj 
bodo materialne, biološke ali genetske« (Halsall 2011, 
25). Čeprav se arheologi danes večinoma strinjajo, da je 
etničnost družbeni konstrukt, kar je v arheologijo vpeljal 
že Patrick Geary (1983), pa prihaja do nesoglasij glede 
tega, kako se etničnost odraža v materialni kulturi in ali 
jo je mogoče arheološko preučevati. Ta debata se je v za-
 
 
 
 
 
 
 
 
32 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega srednjega veka
dnjih letih še posebej zaostrila v nemško govorečem pro-
storu (Burmeister 2013). Na eni strani so tako arheologi, 
ki menijo, da lahko določene tipe najdb ali značilnosti 
grobov povezujemo z ljudstvi, omenjenimi v pisnih vi-
rih, kjer lahko velik vpliv pripišemo kulturno-zgodovin-
ski šoli Univerze v Münchnu (Joachim Werner, V olker 
Bierbrauer). V olker Bierbrauer (2004; 2008), na primer 
meni, da so kulturne skupine sicer res kompleksne, a so 
strukturirane dovolj homogeno, da jih lahko jasno loči-
mo od drugih. Spremembe v ritualu opazuje skozi kon-
cept kulturnih modelov, pri katerih gre za vsoto kulturnih 
značilnosti, kulturne modele pa nato s pomočjo zgodo-
vinskih virov poveže s specifičnimi gentes (Bierbrauer 
2004; 2008). Temu nasprotni pol predstavljajo predvsem 
pripadniki tako imenovane freiburške šole (Heiko Steuer, 
Philipp von Rummel, Sebastian Brather, Hubert Fehr), ki 
so mnenja, da etničnosti arheološko ni mogoče opazova-
ti. Namesto tega se pri preučevanju grobov osredotočajo 
na različne družbene vidike. Pri tem predvsem poudar-
jajo, da v kolikor pokopi sploh želijo odražati družbeno 
strukturo, odražajo kvečjemu njeno idealizirano podobo. 
Brather (2008) meni, da lahko družbeno strukturo opazu-
jemo skozi tri vidike: nošo, obred pokopa in identiteto, 
ki so med seboj povezani, a je odnos med njimi nejasen 
(Brather 2008). Poudarja tudi, da so identitete večplastne 
in da posamezniki hkrati igrajo različne družbene vloge, 
ki so lahko, odvisno od situacije in konteksta, poudarje-
ne ali prikrite. Pri tem je ključnega pomena odnos med 
»mi« in »drugi«, identitete pa se lahko razvijejo le, ko 
obstaja tisto »drugo«, v odnosu do katerega se poudarja-
jo razlike (Brather 2017). Identitete niso statične, temveč 
spremenljive in fleksibilne, pripadnost identitetnim sku-
pinam pa se lahko skozi obrede prehoda tudi spremeni. 
Etnična identiteta je zgolj del posameznikove identitete, 
po Bratherjevem mnenju pa so bili veliko bolj pomemb-
ni vidiki, kot so pripadnost družini, statusni skupini ali 
poklicu, zakonski stan in starost (Brather 2002, 171). V
tem teoretskem okviru deluje tudi Philipp von Rummel 
(2007), ki je uporabil koncept habitus, kot ga je razvil 
Pierre Bourdieu, s pomočjo tega koncepta pa tako ime-
novano barbarsko nošo označuje za odraz statusnih razlik 
in ne etničnosti. Po njegovem mnenju v primeru razlik v 
noši pozne antike na območju nekdanjega rimskega ce-
sarstva torej ne gre za Romane in Germane, temveč za 
staro civilno elito ter novo vojaško aristokracijo (Rum-
mel 2007, 405–406). Nekakšno vmesno pot med obe-
ma omenjenima šolama ponuja zgodovinar Walter Pohl 
(1998; 2010; 2013), ki meni, da so arheološke najdbe z 
etničnim sporočilom prej izjema kot pravilo. Čeprav so 
po njegovem mnenju etnične konotacije v preteklosti ne-
dvomno obstajale, pa ne gre pričakovati, da bi sovpadale 
z arheološkimi kulturami (Pohl 2010, 17). 
Pri preučevanju grobišč je danes interdisciplinarnost vi-
dna tudi pri uporabi številnih naravoslovnih metod. Poleg 
fizične antropologije so za pridobivanje podatkov o po-
sameznikih in preteklih družbah primerne tudi paleopa-
tologija, ki se ukvarja s preučevanjem bolezni in poškodb 
(Gamble 2011; Pitts, Griffin 2012; Paladin et al. 2018), 
histologija, ki lahko poda precej natančno starost otrok v 
času smrti (Leskovar 2018), ter analize peptidov v zobni 
sklenini, s katerimi lahko določimo spol pokojnika. Za-
dnje je še posebej koristno pri otrocih, pri katerih je zara-
di slabo razvitega spolnega dimorfizma določanje spola 
na podlagi fizične antropologije sicer težavno (Stewart 
et al. 2017). Poleg tega so v zadnjem času pogosto upo-
rabljene tudi analize izotopov, ki nam lahko posredujejo 
podatke o posameznikovi prehrani, stresu in mobilnosti. 
Primer tega so analize ogljikovih in dušikovih izotopov 
na poznorimskem in dveh zgodnjesrednjeveških grobi-
ščih na Bavarskem (Hakenbeck et al. 2010), s katerimi 
so pridobili podatke o prehrani posameznikov in to pri-
merjali z grobnimi pridatki, na podlagi česar so sklepali 
o mobilnosti. Ugotovili so, da nekateri grobovi s »tujimi« 
pridatki nakazujejo tudi na drugačno prehrano, ki pa je 
sicer bolj raznolika pri nekaterih ženskih grobovih, kar 
avtorji razlagajo kot večjo mobilnost žensk (Hakenbeck 
et al. 2010). Z analizami kisikovih in stroncijevih izo-
topov pa je mogoče sklepati o lokalnem ali nelokalnem 
izvoru posameznika v relativnem odnosu z mestom, kjer 
je bil pokopan. Pri tem gre za nekakšen geološki pod-
pis, ki se v posameznikovih kosteh nabira z uživanjem 
lokalne vode ter hrane rastlinskega in živalskega izvo-
ra (Hakenbeck 2013, 113). Susanne Hakenbeck (2013) 
opozarja na številne omejitve in pomanjkljivosti analiz 
izotopov, ki pa lahko kljub temu neposredno nakazujejo 
na posameznikovo mobilnost, za razliko od preučevanja 
»tuje« materialne kulture, ki je lahko v neko okolje prišla 
tudi s pomočjo trgovine.
Analize izotopov nam v kombinaciji z genetskimi raz-
iskavami podajajo nov uvid v pretekle migracije in so 
v poznoantični arheologiji zelo aktualne. Primer tega 
je študija dveh langobardskodobnih grobišč, Szólád na 
Madžarskem in Collegno v severni Italiji (Amorim et al. 
2018), pri katerih so s pomočjo starodavne DNA oziro-
 
 
 
 
 
 
 
33 Arheo 37, 2020, 25–45 
ma aDNA analiz in analiz izotopov opazovali biološke 
povezave med posamezniki, za katere so ugotovili, da 
se odražajo tudi v sami organizaciji grobišča. Na obeh 
grobiščih so ugotovili obstoj dveh skupin z različnim ge-
netskim poreklom, ki se razlikujeta v pogrebnih običajih, 
legi grobov v kontekstu grobišča in dostopu do kako-
vostne, z beljakovinami bogate hrane. Na podlagi tega 
sklepajo o povezavi genetskega porekla in materialne 
kulture, vendar pa poudarjajo, da ni jasno, ali ta materi-
alna kultura odraža v pisnih virih omenjena ljudstva, kot 
so Langobardi. Poudarjajo tudi, da ne gre za genetsko 
povsem enotne skupine in da sama genetika ne podaja in-
formacij o tem, kako so se ljudje identificirali (Amorin et 
al. 2018, 8–9). Podobno so bile z namenom preučevanja 
migracij in družbene organizacije izvedene tudi genetske 
raziskave v tako imenovanih elitnih avarskih grobovih, 
ki so ugotovile precejšnjo homogenost najvišjega druž-
benega razreda. V primeru avarske elite je šlo očitno za 
endogamno skupnost, ki se je približno sto let po prihodu 
v Karpatsko kotlino poročala le znotraj lastne skupine. 
Šele po tem je genetsko mogoče zaznati nekaj več me-
šanja z lokalnimi ženskami, na podlagi velike enotnosti 
moškega genetskega bazena pa se zdi, da je bila družba 
organizirana okrog moške sorodstvene linije (Csáky et 
al. 2020). 
Kot razvoj zadnjih dveh desetletij velja izpostaviti tudi 
razprave o odnosu med nekoliko širše definirano arheo-
logijo grobišč, ki pokope uporablja za pridobivanje po-
datkov o preteklosti, in arheologijo smrti, ki se bolj spe-
cifično ukvarja s tem, kako so se ljudje soočali s smrtjo 
in mrtvimi (Nilsson Stutz 2016, 28). Občasno se v okviru 
arheologije grobišč pojavljajo tudi raziskave s področja 
arheotanatologije (Duday 2009; Duday et al. 2014), ki 
se ukvarja predvsem s tafonomskimi procesi, ki potekajo 
v grobu. Pri tem upošteva tako naravne vidike razkroja 
človeškega telesa kot tudi kulturne vidike pogrebnega ri-
tuala, kot je na primer vpliv mrliškega prta na lego in pre-
mike kosti. Hkrati z novimi pristopi se pri arheološkem 
preučevanju grobišč odpira tudi cela vrsta novih etičnih 
vprašanj (Sayer 2010; Squires et al. 2019). S tovrstnimi 
problemi se soočamo tudi pri prezentaciji grobov, pri ka-
teri pa je potrebna določena mera previdnosti, saj nam, 
kot opozarja Liv Nilsson Stutz (2016, 29), ti posredujejo 
čustveno nabita sporočila o identitetah, odnosih in nara-
cijah o preteklosti. 
Teoretski pogledi v arheologiji grobišč v Sloveniji
Slovenska arheologija je bila v času pred drugo svetovno 
vojno močno podvržena vplivom velikih centrov produk-
cije arheološkega znanja, predvsem nemško govorečih 
dežel (Novaković 2012). Alfonz Müllner se je tako, na 
primer, pod vplivom antikvarne tradicije Paula Reinecke-
ja osredotočal na tipološko in kronološko urejanje muzej-
skih zbirk, medtem ko je Walter Šmid deloval v okviru 
kulturno-zgodovinske paradigme in arheologijo razumel 
predvsem kot sredstvo preučevanja zgodovinskega doga-
janja (Novakovič 2002, 329). Slednja paradigma, ki je 
v Nemčiji vodila v hiperetnocentristične pristope, pa se 
pri nas v času do konca druge svetovne vojne ni kazala 
v obliki nacionalističnih teženj, kar je morda povezano s 
tem, da je imela slovenska arheologija temelje predvsem 
v raziskovanju prazgodovine in rimskega obdobja. Kot 
izpostavlja Predrag Novaković (2002, 338–339), je bilo 
nekoliko večji vpliv kulturno-zgodovinske paradigme 
mogoče zaznati šele po drugi svetovni vojni, ko se je v 
arheologiji, nedvomno tudi zaradi vpliva politične situ-
acije, pogosteje začelo preučevati zgodnjesrednjeveška 
grobišča. Takratna izkopavanja, kot je na primeru Ptuj-
skega gradu dobro pokazal Izidor Janžekovič (2017), je 
zaznamoval močan ideološki sentiment, pri čemer je bila 
v ospredju seveda etnična opredelitev, ki je pokojnike 
označevala kot Slovane. Guštin meni, da je šlo pri tem 
tudi za odgovor na pred- in medvojna prizadevanja nem-
ških arheologov, kot je bil Karl Dinklage, ki je želel na 
podlagi arheoloških virov dokazali, da je bila Kranjska 
že od pozne antike nemško poselitveno območje (Guštin 
2019, 20). 
Zanimiv primer tega, kako so etnične opredeltve arheo-
loškega gradiva zaznamovale te zgodnje povojne študije, 
so tudi raziskave grobišča na blejski Pristavi (Kastelic, 
Škerlj 1950; Kastelic 1960). Jože Kastelic (1960) je gro-
bišče Pristava I namreč pripisal Slovanom, medtem ko 
ga je Josip Korošec (1951, 138–139) povezoval z Lango-
bardi, hkrati pa se je z etničnostjo ukvarjala celo analiza 
tamkajšnjega skeletnega gradiva (Škerlj 1953). Ta pri-
stop, ki je pretežno izhajal iz premis Gustafa Kossinne, 
je že zelo zgodaj kritiziral zgodovinar Bogo Grafenauer
(1951, 168), ki je poudaril, »da teh skupin materialne kul-
ture ne moremo kar preprosto povezovati z določenimi
etničnimi oz. jezikovnimi skupinami ali dokazovati na te-
melju sorodnosti materialne kulture pri vseh teh najdiščih
v etničnem in jezikovnem pogledu istega nosilca (…)« .  
 
 
 
 
 
34 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega srednjega veka
Kot pravi Novaković (2002, 342–343), je ta kritika vpli-
vala tudi na Franceta Stareta in Staneta Gabrovca, ki 
sta v okviru pristopov Gera von Merharta v slovensko 
arheologijo vpeljala koncept prazgodovinskih kultur, ki 
je nasprotoval neposrednemu povezovanju arheološke 
kulture in etničnih skupin. Merhartov vpliv je v arheolo-
giji bronaste in železne dobe viden v izoblikovanju tako 
imenovane Gabrovčeve šole, za katero so značilne siste-
matične tipološke in kronološke analize (Gabrovec 1984; 
Novaković 2012, 64–65).
V tem lahko morda vidimo tudi vpliv na obravnave po-
znoantičnih in zgodnjesrednjeveških grobišč. Standarne 
objave teh namreč celo do 80. let zaznamujejo predvsem 
obsežni katalogi grobov, ki jim sledi komentar gradiva z 
analogijami ter pogosto kot nek povsem ločen dodatek 
še antropološka analiza skeletnega gradiva, ki jo avtor 
arheološkega dela le redko poveže s svojimi podatki in 
ugotovitvami. Takratne objave navadno zaključuje zelo 
kratka diskusija, ki je vsaj v primeru poznoantičnih in 
zgodnjesrednjeveških grobišč pogosto vezana na etnične 
opredelitve pokojnikov, osnovane na povezovanju do-
ločenih vrst gradiva (na primer fibul), z etničnimi sku-
pinami, ki jih za naš prostor omenjajo pisni viri. Poleg 
že prej omenjenih zgodnjesrednjeveških grobišč velja k 
tovrstnim objavam prišteti še nekatera poznoantična gro-
bišča, kot so Dravlje (Slabe 1975), Rifnik pri Šentjurju 
(Bolta 1981) in Lajh v Kranju (Stare 1980). Prav slednje 
grobišče zaradi zelo zgodnjih izkopavanj predstavlja za-
nimiv primer obravnave v različnih obdobjih razvoja ar-
heološke vede, vse od najzgodnejših objav, ki so najdbe 
predvsem na podlagi tipologije in datacij povezovale z 
ljudstvi, ki jih na naših tleh omenjajo pisni viri, na primer 
s Slovani ali Germani (Neumann 1900) oziroma Lango-
bardi (Šmid 1907). V objavi iz leta 1980 Zdenko Vinski 
že poudarja etnično raznolikost prebivalstva, pokopa-
nega v Lajhu, vendar pa v slogu kulturno-zgodovinske 
paradigme grobove z orožjem še vedno neposredno ize-
načuje z Langobardi (Vinski 1980). V zadnjih desetletjih 
je bilo grobišče deležno bolj usmerjenih objav. V seriji 
člankov Vojščaki iz mesta Karnija (Knific 1995), Gospe 
iz mesta Karnija (Knific 2005) in Otroci iz mesta Karnija 
(Knific, Lux 2010) je bilo grobišče obravnavano z vidika 
različnih aspektov družbene strukture, kot so spol, sta-
rost, premožnost, status in etničnost.
Arheološka stroka se že nekaj časa zaveda problematike 
raziskav grobišč v Sloveniji. Stanje analiz in interpreta-
cij grobišč sta na podlagi objav v Arheološkem vestni-
ku dobro predstavila že Edisa Lozić in Benjamin Štular 
(2007). Prišla sta do sklepa, da večina avtorjev ne podaja 
nikakršne interpretacije, medtem ko jih veliko uporablja 
le metodo neposrednega sklepanja, zaradi česar sloven-
ska arheologija močno zaostaja za razvojem teoretskih 
smernic preučevanja grobišč. Podobno je za zgodnje-
srednjeveško arheologijo ugotovila Irena Mirnik Prezelj 
(1998), ki je njeno zavezanost kulturno-zgodovinski pa-
radigmi, kronološkim in etničnim opredelitvam v veliki 
meri pripisala »tiraniji pisnega vira« kot tudi slabemu 
zavedanju njegove subjektivnosti. Redkost obravnave 
spola je na podlagi kritičnega branja Praistorije jugosla-
venskih zemalja in Zakladov tisočletij (Božič et al. 1999) 
za obdobje prazgodovine izpostavila Vesna Merc (2005), 
do podobnih ugotovitev pa je prišla tudi Tatjana Greif 
(2003; 2007), ki je skozi kritiko arheološkega diskurza o 
spolih izpostavila številne pomanjkljivosti pri obravna-
vi prazgodovine na področju muzealstva, izobraževanja, 
medijev in popularne kulture. 
Kljub temu velja v slovenski arheologiji omeniti nekatere 
raziskovalce, ki v svojih obravnavah grobišč zastavljajo 
kompleksna vprašanja o družbeni strukturi in ponujajo 
možne odgovore nanje s pomočjo raznolikih teoretskih 
in metodoloških pristopov. V primeru prazgodovinske 
arheologije predstavlja velik korak naprej delo Bibe Ter-
žan, ki se v svojih številnih objavah večkrat ukvarja tudi 
z vprašanjem družbene strukture, pri čemer izhaja pred-
vsem iz analiz grobnih kontekstov, ikonografije situlske 
umetnosti in homerskega epa (Merc 2005, 101–102). 
Grobove in grobišča preučuje z vidika spola (Teržan 
1978), družinskih in rodovnih skupnosti (Teržan 2008), 
družbene strukture v širšem pomenu (Teržan 1985), ali 
pa se ukvarja s položajem različnih skupin, kot so bojev-
niki (Teržan 1997) in rokodelci (Teržan 1994). Sklepno 
delo njenega dolgoletnega ukvarjanja s to preblematiko 
je obravnava železnodobnega grobišča Stična (Teržan 
2008). Vpliv Teržanove se v zadnjih letih odraža tudi 
pri obravnavah grobišč Magdalenska gora (Tecco Hvala 
2012) in Kapiteljska njiva (Cestnik 2014) ter več grobišč 
v severovzhodni Sloveniji (Črešnar, Thomas 2013). 
Z rimskodobnimi grobišči se ukvarja Kaja Stemberger, 
ki je v svoji diplomski nalogi (Stemberger 2013) antič-
ne grobove preučevala kot produkt ritualov prehoda, pri 
čemer je grobne celote interpretirala v kombinaciji s po-
datki, pridobljenimi iz pisnih virov. Osredotoča se sicer 
 
 
 
 
  
35 Arheo 37, 2020, 25–45 
predvsem na ženske pokope, v primeru Emone pa ji je na 
podlagi grobnih pridatkov v le-teh uspelo ugotoviti ob-
stoj dveh skupin pokopov, ki jih označuje za neporočene 
in poročene ženske (Stemberger 2014). Z različnimi vidi-
ki identitete v pokopih sta se ukvarjala tudi Philip Mason 
in Bernarda Županek (2018). Preučila sta tri pogrebne fe-
nomene, noriško-panonsko nošo, noriško-panonske go-
mile in hišaste žare, ki jih navadno srečamo v povezavi 
z debatami o etničnosti in romanizaciji našega prostora v 
antiki, vendar pa na podlagi napisov in upodobitev na na-
grobnikih ugotavljata, da gre pri slednjih računati tudi z 
vplivom različnih vidikov skupinske in osebne identitete, 
kot sta družbeni položaj in spol (Mason, Županek 2018). 
Za obdobja po zgodnjem srednjem veku je v Sloveniji 
analiz grobišč s stališča družbene strukture izredno malo. 
To verjetno lahko pripišemo tudi izrazitemu versko-ideo-
loškemu premiku, ki se je ponekod sicer že v pozni antiki 
začel odražati tudi v pogrebnem ritualu skozi večjo uni-
formnost pokopov in pogosto odsotnost grobnih pridat-
kov. Primer tega, kako je odsotnost grobnega inventarja 
močno otežila analize družbene strukture, je obravnava 
grobov v cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju (Predovnik et al. 
2008). Kljub temu da je bila za nekatere pokope opravlje-
na antropološka analiza, so le redki vsebovali tudi drobne 
najdbe, zato se analize načina pokopa z vidika starosti in 
spola niso zdele smiselne (Predovnik et al. 2008, 53). Za-
nimiv primer obravnave pokopov v novoveški arheologi-
ji je študija Nagrobnik, podoba živih (Podpečan 2006), 
v kateri so predstavljeni teoretski pristopi ukvarjanja z 
nagrobniki v ameriški in britanski arheologiji, nato pa so 
preučeni nagrobni spomeniki v Spodnji Savinjski dolini, 
pri čemer je velik poudarek na kontekstualnem pristopu 
in arheologiji čustev.
Nazadnje velja še nekoliko podrobneje predstaviti situ-
acijo v slovenski poznoantični in zgodnjesrednjeveški 
arheologiji, kjer je pri preučevanju grobišč podobno kot 
pri drugih časovnih obdobjih mogoče zaznati, da so teo-
retske razprave pravzaprav redke. Kot prvo velja na tem 
mestu izpostaviti delo Andreja Pleterskega, ki se med 
drugim ukvarja tudi s teoretskimi pristopi preučevanja 
grobišč (Pleterski 2001), kar je potem v praksi uporabil 
na primeru grobišča Altenerding v Nemčiji (Pleterski 
2002; 2003; Losert, Pleterski 2003). Analiziral je poja-
vljanje kombinacij različnih tipov pridatkov ter posame-
znih tipov glede na spol, starost in datacije grobov. Vse 
od naštetih lastnosti je opazoval glede na položaj grobov 
v kontekstu grobišča. S svojimi metodami je na primeru 
Altenerdinga uspel ugotoviti obstoj prostorskih struktur 
grobišča, prišel pa je tudi do zanimivih ugotovitev, pred-
vsem na osnovi fibul, ki po njegovem mnenju izražajo 
različne družbene identitete žensk. Na podlagi noše je po 
mnenju Pleterskega mogoče razločevati med neporoče-
nimi dekleti, poročenimi ženskami, materami, starkami 
in gospodaricami, čemur je našel primerjave v makedon-
ski narodni noši 19. in 20. stoletja. Tudi tam so se prej 
omenjene kategorije odražale v noši, vendar pa so bila 
v tem primeru bolj kot nakit ključnega pomena oblačila 
(Pleterski 2002). Pleterski preučuje grobišča tudi z vidika 
slovanske mitologije (Pleterski 2014). V primeru grobišč 
Dlesc pri Bodeščah in Žale pri Zasipu je tam odkrite jame 
za kole povezal z urejanjem prostora grobišča, ki sloni na 
upoštevanju pravilnih geometrijskih razmerij in lege ne-
katerih kultnih točk v pokrajini (Pleterski 2014, 10–11). 
Vpliv Pleterskega je viden tudi v študiji zgodnjesrednje-
veškega grobišča na Malem gradu v Kamniku Benjamina 
Štularja (2007). V njej Štular razmišlja o prepletanju sve-
ta živih in sveta mrtvih oziroma preslikavah družbe med 
tema dvema svetovoma. Posebna pozornost je posvečena 
legi in zasnovi grobišča ter obravnavi prostorov ritualnih 
aktivnosti, ki so povezane z grobiščem. Poleg tega avtor 
uporabi že omenjeno metodo soočenja namernih in funk-
cionalnih podatkov (Härke 1993; 1994; 1997) ter na pod-
lagi antropoloških analiz razpravlja tako o skupnosti kot 
tudi o posamezniku. Pri tem še posebej izpostavi primer 
nekaterih starejših oseb, kjer na podlagi sledov poškodb 
na njihovih skeletih razmišlja o njihovem vsakdanjem ži-
vljenju. V svoji obravnavi se dotakne kompleksnih tem, 
kot sta starost in spol, pri čemer še posebej izpostavi 
odstopanja od nekih vzorcev,  na primer pokop odrasle-
ga moškega v predelu, kjer so sicer pokopani otroci, in 
pokop dveletnega otroka z naglavnim okrasjem, saj so 
bili s tovrstimi pridatki pokopani šele otroci od šestega 
leta naprej. Podobno kot Pleterski (2002) se tudi Štular 
na tem mestu poslužuje etnoloških analogij, s pomočjo 
katerih za pridobljene arheološke podatke ponuja nove 
interpretacije. Pri tem poudarja nujnost obstoja arheo-
loške podatkovne baze grobišč, ki bi omogočila iskanje 
kronološko in prostorsko manj oddaljenih primerjav, kar 
je delno že realizirano v podatkovni bazi ZBIV A (Splet 1). 
Pleterski in Štular (2018) ne oporekata možnosti etnične-
ga preučevanja grobišč, vendar pa opozarjata, da pojem 
arheološka kultura danes označuje le značilnosti materi-
 
 
 
 
 
 
36 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega srednjega veka
alne kulture, ki so lahko kronološkega, tehnološkega, so-
cialnega, verovanjskega ali kakšnega drugega izvora. Pri 
tem izpostavljata, da je povezovanje arheološke kulture s 
specifičnimi ljudstvi metodološko napačno, in dodajata: 
»Osvobojeni tako imenovane nujnosti etničnega določe-
vanja smo si arheologi začeli postavljati nova vprašanja, 
na primer kako so ljudje živeli ali kako so se identificira-
li« (Pleterski, Štular 2018, 8–9).Prav vprašanje identitet 
je osrednja tema enega od najnovejših člankov v sloven-
ski poznoantični arheologiji, v katerem Tina Milavec 
(2020) zastavlja številna vprašanja o rimski identiteti v 
času po propadu zahodnega rimskega cesarstva ter o tem, 
ali je bila ljudem ta identiteta pomembna in na kakšen 
način jo lahko v arheološkem zapisu sploh prepoznamo.
Kam naprej?
Teoretski razvoj je v nemški in anglo-ameriški arheolo-
giji dolgo potekal skoraj povsem ločeno in brez pravega 
dialoga, vendar pa je predvsem od 90. let naprej mogoče 
zaznati več povezovanja kot tudi večjo raznolikost pri-
stopov. To je razvidno tudi pri sedanjih raziskavah gro-
bišč, ki ostajajo pomemben vir za preučevanje preteklih 
družb, pri čemer pa se danes tudi vse bolj zavedamo 
kompleksnosti grobnih kontekstov in problemov, ki jih 
za naše razumevanje predstavlja njihova simbolna nara-
va. V primeru groba se namreč srečujemo le z drobcem 
pogrebnega rituala, na katerega so poleg pokojnika sa-
mega nedvomno vplivali tudi interesi tistih, ki so ga po-
kopali, in sporočila, ki so jih želeli posredovati pogrebni 
skupnosti. Kljub številnim neznankam pa lahko vendarle 
pričakujemo, da grobovi odražajo vsaj nekatere od šte-
vilnih, prekrivajočih se vidikov pokojnikove identitete.
Pri preučevanju pozne antike in zgodnjega srednje-
ga veka so raziskave migracij in vprašanja, povezana z 
etničnostjo, še vedno zelo aktualna. Tu lahko vpliv ne-
dvomno pripišemo tudi za to obdobje sicer redkim pi-
snim virom, ki večkrat opisujejo situacije, v katerih je 
bila etnična identiteta lahko pomemben dejavnik. Vpra-
šanje, ki se na tem mestu pojavlja, je, ali lahko etničnost 
arheološko sploh preučujemo in na kakšen način. Na tem 
področju sta trenutno zelo dejavni arheologija in zgodo-
vina v Nemčiji in Avstriji, vendar pa se zdi, da debata po-
teka na dveh povsem ločenih polih. Na eni strani je tako 
Sebastian Brather, ki deluje skoraj izključno na teoret-
skem področju, medtem ko se V olker Bierbrauer s teorijo 
večinoma sploh ne ukvarja. Pomisleki glede nevarnosti 
nacionalističnih teženj pri preučevanju etničnosti so se 
v preteklosti že izkazali za utemeljene, vendar pa nam 
po mojem mnenju ne smejo preprečiti, da se ukvarjamo 
tudi s tovrstnimi problematičnimi temami. Menim, da 
je etničnost eden od mnogih vidikov, ki se lahko mani-
festira skozi nekatere značilnosti pokopa, vendar pa je 
problematično to, da ostaja pri interpretacijah poznoan-
tičnih grobišč, vsaj v slovenski arheologiji, skoraj vedno 
v ospredju, če ne kar edina stvar, s katero se raziskovalci 
ukvarjajo. Poleg etničnosti bi bilo koristno razmišljati 
tudi o pomenu lokalne in regionalne identitete, kot je že 
večkrat predlagal Brather, hkrati pa tudi o številnih vr-
stah mobilnosti, družinskih povezavah, obstoju različnih 
elit ali vidikih identitete, kot so družbeni položaj, spol in 
starost, ter povezavah med njimi. Predvsem spol in sta-
rost, ki ju lahko obravnavamo tudi pod pojmom življenj-
skega cikla, sta pri nas namreč še posebej zapostavljena.
Zdi se, da se pri obravnavi grobov pogosto preveč osre-
dotočamo le na grobne pridatke, kar lahko privede do 
tega, da se pri preučevanju identitet v preteklosti vedno 
vračamo k istim izhodiščem. Večji poudarek bi zato mo-
rali posvetiti tudi opazovanju lege pridatkov v kontekstu 
groba in legi groba v kontekstu grobišča, hkrati pa bi bilo 
koristno več pozornosti posvetiti tudi odnosu med nasel-
binami in grobišči. Kot je predlagal že Heinrich Härke, 
bi bilo poleg tega arheološkim podatkom smiselno do-
dati tudi nove, objektivne informacije, ki nam jih lahko 
posredujejo antropološke analize, genetske raziskave in 
analize izotopov. Te nam podajajo nov vpogled v bio-
loški spol in starost, migracije, mobilnost in družinske 
povezave, prav tako pa nam omogočajo tudi preučevanje 
prehrambnih navad, ki nam lahko povedo veliko o posa-
meznikovem družbenem položaju. Poleg uporabe novih 
metod pa je še bolj ključnega pomena teoretski diskurz, 
ki nam omogoča, da se bolje zavedamo najrazličnejših 
problemov pri arheološki obravnavi grobišč in posledič-
no ne pristanemo na preveč enostranske interpretacije 
preteklosti. Kljub temu pa to ne sme privesti do tega, da 
se zaradi slabo poznane simbolne narave grobnih kon-
tekstov interpretaciji le-teh v isti sapi skoraj popolnoma 
odpovemo. Poglobljene in teoretsko podprte interpreta-
cije namreč ostajajo v slovenski arheologiji grobišč prej 
izjema kot pravilo in ravno na tem področju se zdi, da bi 
lahko slovenska arheologija, ki je sicer metodološko in 
tehnično dobro podkovana, najbolj napredovala.
 
  
 
   
 
 
 
 
  
 
 
 
 
 
 
 
 
37 Arheo 37, 2020, 25–45 
Literatura / References
AMORIM, C. E. G., S. V AI, C. POSTH, A. MODI, I.
KONCZ, S. HAKENBECK, M. C. LA ROCCA, B.
MENDE, D. BOBO, W. POHL, L. P. BARICCO, E. BE-
DINI, P. FRANCALACCI, C. GIOSTRA, T. VIDA, D.
WINGER, U. VON FREEDEN, S. GHIROTTO, M.
LARI, G. BARBUJANI, J. KRAUSE, D. CARAMELLI,
P. J. GEARY , K. R. VEERAMAH 2018, Understanding
6th-century barbarian social organization and migration 
through paleogenomics. – Nature Communications 9/1, 
1–9. 
BIERBRAUER, V . 2004, Zur ethnischen Interpretation 
in der frühgeschichtlichen Archäologie. – V / In: Pohl, 
W. (ur. / ed.), Die Suche nach den Ursprüngen: Von der 
Bedeutung des frühen Mittelalters, Forschungen zur Ge-
schichte des Mittelalters. – Wien, Österreichische Akade-
mie der Wissenschaften, 45–84. 
BIERBRAUER, V . 2008, Ethnos und Mobilität im 5. 
Jahrhundert aus archäologischer Sicht: Vom Kaukasus 
bis Niederösterreich. – Bayerische akademie der Wissen-
schaften philosophisch-historische Klasse Abhandlungen 
Neue Folge, Heft 131. – München, Bayerische Akademie 
der Wissenschaften. 
BINFORD, L. 1971, Mortuary practices: their study and 
their potential. – Approaches to the Social Dimensions of 
the Mortuary Practices 25, 6–29. 
BOLTA, L. 1981, Rifnik pri Šentjurju: poznoantična na-
selbina in grobišče. – Katalogi in monografije 19. – Lju-
bljana, Narodni Muzej Slovenije.
BOŽIČ, D. (ur. / ed.) 1999, Zakladi tisočletij: zgodovina 
Slovenije od neandertalcev do Slovanov. – Ljubljana, Za-
ložba Modrijan.
BRATHER, S. 2002, Ethnic Identities as Constructions 
of Archaeology: The Case of the Alamanni. – V / In: Gil-
lett, A. (ur. / ed.), On Barbarian Identity: Critical Appro-
aches to Ethnicity in the Early Middle Ages, Studies in 
the Early Middle Ages. – Turnhout, Brepols Publishers, 
149–175. 
BRATHER, S. 2008, Kleidung, Bestattung, Ritual. Die 
Präsentation sozialer Rollen im frühen Mittelalter. – 
V / In: Brather, S. (ur. / ed.), Zwischen Spätantike und 
Frühmittelalter: Archäologie des 4. bis 7. Jahrhunderts 
im Westen, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Ger-
manischen Altertumskunde. – Berlin, New York, De 
Gruyter. 
BRATHER, S. 2017, The Archaeology of identities and 
alterities. Opposite perspectives for the Early Middle 
Ages. – V / In: Quiroga, J. L., M. Kazanski, V . Ivanišević 
(ur. / eds.), Entangled Identities and Otherness in Late 
Antique and Early Medieval Europe. Historical, Ar-
chaeological and Bioarchaeological Approaches. – BAR 
International Series 2852. – Oxford, Archeopress, 11–22. 
BROWN, J. A. (ur. / ed.) 1971, Approaches to the So-
cial Dimensions of the Mortuary Practices. – Memoirs of 
the Society for American Archaeology 25. – Washington 
D.C., Society for American Archaeology.
BURMEISTER, S. 2013, Migration und Ethnizität: Zur 
Konzeptualisierung von Mobilität und Identität. – V / 
In: Eggert, M. K. H., U. Veit (ur. / eds.), Theorie in der 
Archäologie: Zur jüngeren Diskussion in Deutschland. 
– Tübinger Archäologische Taschenbücher. – Münster, 
New York München, Berlin, Waxmann, 229–267.
CHAPMAN, E. R. 2015, Children and child burial in 
medieval England (Neobjavljena doktorska disertacija / 
Unpublished doctoral dissertation, University of Cam-
bridge). – Cambridge.
CHILDE, V . G. 1925, The Dawn of European Civilizati-
on. – The History of Civilzation. – London, New York, 
Kegan Paul, Trench, Trubner & Co., LTD. (London), Al-
fred A. Knopf, Inc. (New York). 
CHILDE, V . G. 1926, The Aryans: A Study of Indo-Eu-
ropean Origins. – The History of Civilzation. – London, 
New York, Kegan Paul, Trench, Trubner & Co., LTD. 
(London), Alfred A. Knopf, Inc. (New York). 
CHILDE, V . G. 1929, The Danube in Prehistory. – Ox-
ford, Clarendon Press.
CHILDE, V . G. 1945, Directional Changes in Funerary 
Practices During 50,000 Years. – Man 45, 13–19. 
CHRISTLEIN, R. 1966, Das alamannische Reihengrä-
berfeld von Marktoberdorf im Allgäu. – Materialhefte zur 
bayerischen V orgeschichte 21. – Kallmünz, Lassleben. 
CHRISTLEIN, R. 1973, Besitzabstufungen zur Me-
rowingerzeit im Spiegel reicher Grabfunde aus West- und 
 
 
  
  
 
  
 
 
 
 
 
 
38 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega srednjega veka
Süddeutschland. – Jahrbuch des Römisch-germanischen 
Zentralmuseums Mainz 20, 147–180. 
CLARKE, D. 1973, Archaeology: the loss of innocence. 
– Antiquity 47, 6–18. 
CONKEY , M. W., J. M. GERO 1997, Programme to 
Practice: Gender and Feminism in Archaeology. – Annu-
al Review of Anthropology 26, 411–437. 
CRAWFORD, S. 1999, Childhood in Anglo-Saxon En-
gland. – Gloucestershire, Sutton Publishing. 
CRAWFORD, S. 2000, Children, grave goods and social 
status in Early Anglo-Saxon England. – V / In: Sofaer 
Derevenski, J. (ur. / ed.), Children and Material Culture. 
– London, New York, Routledge, 169–179. 
CRAWFORD, S. 2007, Companions, co-incidences or
chattels? Children in the early Anglo-Saxon multiple
burial. – V / In: Crawford, S., G. Shepherd (ur. / eds.),
Children, Childhood and Society. IAA Interdisciplinary
Series Studies in Archaeology, History, Literature and
Art. – BAR International Series 1696. – Oxford, Archa-
eopress, 83–92. 
CSÁKY , V ., D. GERBER, I. KONCZ, G. CSIKY , B. G. 
MENDE, B. SZEIFERT, B. EGYED, H. PAMJA V , A. 
MARCSIK, E. MOLNÁR, G. PÁLFI, A. GULYÁS, B. 
KOV ACSÓCZY , G. M. LEZSÁK, G. LŐRINCZY , A. 
SZÉCSÉNYI-NAGY , T. VIDA 2020, Genetic insights 
into the social organisation of the Avar period elite in the 
7th century AD Carpathian Basin. – Scientific Reports
10/1, 948. 
ČREŠNAR, M., J.-L. THOMAS 2013, New data on cre-
mation burials from North-Eastern Slovenia. – V / In: 
Lochner, M., F. Ruppenstein (ur. / eds.), Brandbestattun-
gen von der mittleren Donau bis zur Ägäis zwischen 1300 
und 750 v. Chr Akten des internationalen Symposiums an 
der Österreichischen Akademie der Wissenschaften in 
Wien, 11.–12. Februar 2010. – Wien, Österreichische 
Akademie der Wissenschaften, 79–97. 
DUDAY , H. 2009, The archaeology of the dead. Lectures 
in Archaeothanatology. – Studies in Funerary Archaeolo-
gy 3. – Oxford, Oxbow Books.
DUDAY , H., F. LE MORT, A.-M. TILLER 2014, Archae-
othanatology and funeral archaeology. Application to the 
study of primary single burials. – Anthropolgie LII/3, 
235–246. 
EFFROS, B. 2000, Skeletal sex and gender in Merovin-
gian mortuary archaeology. – Antiquity 74, 632–639. 
EGGERS, H. J. 1949, Lübsow, ein germanischer Für-
stensitz der älteren Kaiserzeit. – Praehistorische Zeit-
schrift 34/35, 58–111. 
EKENGREN, F. 2013, Contextualizing Grave Goods : 
Theoretical Perspectives and Methodological Implicati-
ons. – V / In: Nilsson Stutz, L., S. Tarlow (ur. / eds.), 
The Oxford Handbook of the Archaeology of Death and 
Burial. – Oxford, New York, Oxford University Press, 
173–192. 
FEHR, H. 2002, Volkstum as Paradigm: Germanic Peo-
ple and Gallo-Romans in Early Medieval Archaeology 
since 1930s. – V / In: Gillet, A. (ur. / ed.), On Barbarian 
Identity: Critical Approaches to Ethnicity in the Early 
Middle Ages, Studies in th Early Middle Ages. – Turn-
haur, Brepols Publishers, 177–200.
FELDER, K. 2015, Networks of Meaning and the Social 
Dynamics of Identity. Any Example from Early Anglo-
-Saxon England. – Papers from the Institute of Archaeo-
logy 25/1, 1–20. 
GABROVEC, S. 1984, Merhartova šola in njen pomen 
za slovensko arheologijo. Skica za študijo. – Arheo 4, 
5–9. 
GAMBLE, J. A. 2011, Health and Social Status in ear-
ly Anglo-Saxon England: A Consideration of Cemetery 
Evidence from Edix Hill (Cambridgeshire). – V / In: 
Amundsen-Meyer, L., N. Engel, S. Pickering (ur. / eds.), 
Identity crisis: archaeological perspectives on social 
identity: proceedings of the 42nd (2010) Annual Chac-
mool Archaeology Conference, University of Calgary, 
Calgary, Alberta. – Calgary, Chacmool Archaeological 
Association, University of Calgary.
GEBÜHR, M. 1975, Versuch einer statistischen Au-
swertung von Grabfunden der römischer Kasierzeit am 
Beispil der Gräberfelder von Hamfelde und Kemnitz: 
Vergleich von anthropologischen Bestimmung und ar-
chäologischen Befund. – Zeitschrift für Ostforschung
24/3, 433–456. 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
39 Arheo 37, 2020, 25–45 
GIDDENS, A. 1979, Central problems in social theory: 
Action, structure and contradiction in social analysis. – 
London, Basingstoke, Macmillan.
GILCHRIST, R. 1999, Gender and Archaeology: Conte-
sting the past. – London, New York, Routledge. 
GRAFENAUER, B. 1951, O arheologiji in zgodovini. – 
Zgodovinski časopis 5, 163–174. 
GREIF, T. 2003, Koncept spolov v arheološki interpre-
taciji prazgodovinskih kultur v Sloveniji (Neobjavljena 
doktorska disertacija / Unpublished doctoral dissertation, 
Univerza v Ljubljani). – Ljubljana. 
GREIF, T. 2007, Arheologija in spol: podobe spolov v 
interpretaciji prazgodovinskih kultur v Sloveniji. – Lju-
bljana, Škuc. 
GUŠTIN, M. 2019, The formative period of Slovenian 
early medieval archaeology. – Archeologia Medievale
46, 17–26. 
HAKENBECK, S. 2008, Migration in Archaeology: Are 
We Nearly There Yet? – V / In: Lightfoot, E. (ur. / ed.), 
Movement, Mobility and Migration, Archaeological Re-
view from Cambridge. – Cambridge, University of Cam-
bridge, 9–26. 
HAKENBECK, S. 2013, Potentials and limitations of 
isotope analysis in early medieval archaeology. – Post-
classical Archaeologies 3, 109–125. 
HAKENBECK, S., E. MCMANUS, H. GEISLER, G. 
GRUPE, T. O’CONNELL 2010, Diet and Mobility in 
Early Medieval Bavaria: A Study of Carbon and Nitrogen 
Stable Isotopes. – American journal of physical anthro-
pology 143, 235–249. 
HALSALL, G. 1996, Female status and power in early 
Merovingian central Austrasia: the burial evidence. – 
Early Medieval Europe 5/1, 1–24. 
HALSALL, G. 2011, Ethnicity and Early Medieval Ce-
meteries. – Arqueologia y Territorio Medieval 18, 15–27. 
HÄRKE, H. 1990, „Warrior graves“? The background of 
the Anglo-Saxon burial rite. – Past and Present 126, 22–43. 
HÄRKE, H. 1991, All quiet on the western front? Para-
digms, methods, and approaches in West German archa-
eology. – V / In: Hodder, I. (ur. / ed.), Archaeological 
Theory in Europe: The Last Three Decades. – London, 
New York, Routledge, 187–222. 
HÄRKE, H. 1992a, Angelsächsische Waffengräber des 
5. bis 7. Jahrhunderts. – Zeitschrift für Archaeologie des 
Mittelalters 6. – Cologne, Bonn, Rheinland-Verlag.
HÄRKE, H. 1992b, Changing Symbols in a Changing 
Society: The Anglo-Saxon Weapon Burial Rite in the 
Seventh Century. – V / In: Carver, M. O. H. (ur. / ed.), 
The Age of Sutton Hoo: The Seventh Century in North-
-Western Europe. – Woodbridge, The Boydell Press, 
149–165. 
HÄRKE, H. 1993, Intentionale und funktionale Daten. 
Ein Beitrag zur Theorie und Methodik der Gräberar-
chäologie. – Archäologisches Korrespondenzblatt 23/ 1, 
141–146. 
HÄRKE, H. 1994, Data Types in Burial Analysis. – V / 
In: Stjernquist, B. (ur. / ed.), Prehistoric graves as a sour-
ce of information : symposium at Kastlösa, Öland, May 
21-23, 1992. – Stockholm, Kungl. Vitterhets Historie och 
Antikvitets Akademien, 31–39. 
HÄRKE, H. 1995, ‚‘The Hun is a methodical chap‘‘: Re-
flection on the German tradition of pre- and proto history. 
– V / In: Ucko, P. J. (ur. / ed.), Theory in Archaeology, A
world perspective. – London, New York, Routledge. 
HÄRKE, H. 1997a, Early Anglo-Saxon social structu-
re. – V / In: Hines, J. (ur. / ed.), The Anglo-Saxons from 
the Migration Period to the Eighth Century: An Ethno-
graphic Perspective. – Woodbridge, Boydell, 125–160.
HÄRKE, H. 1997b, The Nature of Burial Data. – V / In: 
Kjeld Jensen, C., K. Høilund Nielsen (ur. / eds.), Burial 
and Society: The Chronological and Social Analysis of 
Archaeological Burial Data. – Aarhus, Oxford, Oakville, 
Aarhaus University Press, 19–27. 
HÄRKE, H. 1999, Collapse of empire and material-cul-
ture change: the case of the Soviet Union. – Medieval 
Archaeology 43, 183–185. 
HÄRKE, H. 2000, Social Analysis of Mortuary Eviden-
ce in German Protohistoric Archaeology. – Journal of 
Anthropological Archaeology 19, 369–384. 
 
 
 
 
 
  
 
 
 
 
40 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega srednjega veka
HÄRKE, H. 2001, Cemeteries as places of power. – V / 
In: de Jong, M., F. Theuws, C. van Rhijn (ur. / eds.), The 
Transformation of the Roman World 6. – Leiden, Boston, 
Köln, Brill, 9–30.
HÄRKE, H. 2007, Invisible Britons, Gallo-Romans and 
Russians: Perspectives on Culture Change. – V / In: Hi-
gham, N. (ur. / ed.), Britons in Anglo-Saxon England. – 
Woodbridge, Boydell Press, 57–67.
HÄRKE, H. 2011a, Anglo-Saxon Immigration and Eth-
nogenesis. – Medieval Archaeology 55, 1–28. 
HÄRKE, H. 2011b, Gender representation in early medi-
eval burials: ritual re-affirmation of a blurred boundary? 
– V / In: Brookes, S., S. Harrigton, A. Reynolds (ur. / 
eds.), Studies in Early Anglo-Saxon Art and Archaeolo-
gy: Papers in Honour of Martin G. Welch. – BAR British 
Series 527. – Oxford, Archaeopress, 98–105. 
HÄRKE, H. 2014, Grave goods in early medieval bu-
rials: Messages and meanings. – Mortality 19/1, 41–60. 
HILLS, C. 2003, Origins of the English. – London, 
Duckworth. 
HODDER, I. 1980, Social Structure and Cemeteries: a 
Critical Appraisal. – V / In: Rahtz, P., T. Dickinson, L. 
Watts (ur. / eds.), Anglo-Saxon Cemeteries 1979. – BAR 
British Series 82. – Oxford, Archaeopress, 81–142.
HOFMANN, K. P. 2009, Grabbefunde zwischen sex und 
gender. – V / In: Rambuscheck, U. (ur. / ed.), Zwischen 
Diskursanalyse und Isotopenforschung. Methoden der 
archäologischen Geschlechterforschung, Frauen – For-
schung – Archäologie. – Münster, New York, München, 
Berlin, Waxmann, 133–161.
HØILUND NIELSEN, K. 2009, Rituals to free the spirit 
- or what the cremation pyre told. – V / In: Sayer, D., H. 
Williams (ur. / eds.), Practices and Social Identities in 
the Middle Ages: Essays in Burial Archaeology in Ho-
nour of Heinrich Härke. – Exeter, University of Exeter 
Press,81–103. 
JANŽEKOVIČ, I. 2017, Mnogo hrupa za nič (1. del): 
Potek in ozadje odkritja »staroslovanskega svetišča« na 
ptujskem gradu. – Zgodovinski časopis 71/1–2, 208–245. 
JOHNSON, M. 2010, Archaeological theory: an intro-
duction (2. izd. / 2
nd 
ed.). – Chichester, Wiley-Blackwell.
JONES, S. 1997, The Archaeology of Ethnicity: Con-
structing identities in the past and present. – London, 
Routledge. 
KASTELIC, J. 1960, Slovanska nekropola na Bledu: po-
ročilo o izkopavanjih leta 1949 in 1951. – Dela 1. razreda 
SAZU 13. – Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in 
umetnosti. 
KASTELIC, J., B. ŠKERLJ 1950, Slovanska nekropola 
na Bledu. Arheološko in antropološko poročilo za leto 
1948. – Dela 1. razreda SAZU 2. – Ljubljana, Slovenska 
akademija znanosti in umetnosti. 
KNIFIC, T. 1995, V ojščaki iz mesta Karnija. – Kranjski 
zbornik 1995, 23–40. 
KNIFIC, T. 2005, Gospe iz mesta Karnija. – Kranjski 
zbornik 2005, 331–343. 
KNIFIC, T., J. LUX 2010, Otroci iz mesta Karnija. – 
Kranjski zbornik 2010, 26–36. 
KOROŠEC, J. 1950, Staroslovansko grobišče na Ptuj-
sem gradu. – Dela 1. razreda SAZU 1. – Ljubljana, Slo-
venska akademija znanosti in umetnosti. 
KOROŠEC, J. 1951, Delitev slovanskih kultur zgodnje-
ga srednjega veka v Jugoslaviji. – Arheološki vestnik 2, 
134–155. 
KOSSACK, G. 1992, Prehistoric archaeology in Ger-
many: Its history and current situation. – Norwegian Ar-
chaeological Review 25/2, 73–109. 
KOSSINNA, G. 1911, Die Herkunft der Germanen. Zur 
Methode der Siedlungsarchäologie. – Manuus-Bibliothek
6. – Wüzburg, C. Kabitzsch.
LOSERT, H., A. PLETERSKI 2003, Altenerding in 
Oberbayern. Struktur des frühmittelalterlichen Gräber-
feldes und „Ethnogenese“ der Bajuwaren. – Berlin, Lju-
bljana, Scrîpvaz-Verlag, Založba ZRC.
LOZIĆ, E., B. ŠTULAR 2007, Od arheologije grobišč 
proti arheologiji smrti: analiza arheoloških raziskav gro-
bišč v Arheološkem vestniku. – Arheo 24, 69–79. 
MASON, P., B. ŽUPANEK 2018, Being Roman: Rethin-
king Ethnic and Social Boundaries in the Roman South-
-Eastern Alpine World. – Theoretical Roman Archaeolo-
gy Journal 1/1, 1–16. 
 
 
 
 
  
 
 
 
 
 
41 Arheo 37, 2020, 25–45 
MEES, K. 2019, Burial, landscape and identity in early 
Medieval Wessex. – Anglo-Saxon studies 35. – Wood-
bridge, Suffolk, The Boydell Press.
MERC, V . 2005, Konstrukcija družb in spolov v nekdanji 
jugoslovanski in slovenski arheološki literaturi. – Časo-
pis za kritiko znanosti 33/221, 94–106. 
MILA VEC, T. 2020, The transformations in Roman iden-
tity in south-eastern Alps during the Migration period. – 
Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae
71, 87–98. 
MIRNIK PREZELJ, I. 1998, Slovenska zgodnjesre-
dnjevška arheologija med preteklostjo in sedanjostjo - 
pogled z „Zahoda“. – Arheološki vestnik 49, 361–381. 
MÜHLMANN, W. 1938, Methodik der Völkerkunde. 
– Stuttgart. 
NILSSON STUTZ, L. 2016, Building bridges between 
burial archaeology and the archaeology of death: Where 
Is the Archaeological Study of the Dead Going? – Cur-
rent Swedish Archaeology 24, 13–35. 
NOV AKOVIĆ, P. 2002, Archaeology in five states - A
peculiarity or just another story at the crossroads of „Mit-
teleuropa“ and the Balkans: A case study of Slovene ar-
chaeology. – V / In: Biehl, P., A. Gramsch, A. Marcziniak 
(ur. / eds.), Archäologien Europas = Archaeologies of 
Europe : Geschichte, Methoden und Theorien / History, 
Methods and Theories. Münster, Tubinger archaologi-
sche Taschenbucher. – Munster, New York, Munchen, 
Berlin, Waxmann.
NOV AKOVIĆ, P. 2012, The „German School“ and its 
influence on the national archaeologies of the Western 
Balkans. – V / In: Migotti, B., P. Mason, B. Nadbath, T. 
Mulh (ur. / eds.), Scripta in honorem Bojan Djurić, Mo-
nografije CPA. – Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne 
dediščine Slovenije, 51–71.
PADER, E.-J. 1980, Material symbolism and social rela-
tions in mortuary studies. – V / In: Rahtz, P., T. Dickin-
son, L. Watts (ur. / eds.), Anglo-Saxon Cemeteries 1979, 
BAR British Series. – Oxford, Archaeopress, 81–142.
PALADIN, A., J. WAHL, A. ZINK 2018, Evidence of 
probable subadult scurvy in the Early Medieval cemetery 
of Castel Tirolo, South Tyrol, Italy. – International Jour-
nal of Osteoarchaeology 28/6, 714–726. 
PARKER-PEARSON, M. 1982, Mortuary practices, soci-
ety and ideology: an ethnoarchaeological study. – V / In: 
Hodder, I. (ur. / ed.), Symbolic and Structural Archaeol-
ogy. – Cambridge, Cambridge University Press, 99–113.
PETRI, F. 1937, Germanisches Volkserbe in Wallonien 
und Nordfrankreich: Die fränkische Landnahme in Fran-
kreich und den Niederlanden und die Bildung der westli-
chen Sprachgrenze. – Bonn, Röhrscheid. 
PETTS, D. 2009, Variation in the British burial rite: AD 
400-700. – V / In: Sayer, D., H. Williams (ur. / eds.), 
Practices and Social Identities in the Middle Ages: Es-
says in Burial Archaeology in Honour of Heinrich Här-
ke. – Exeter, University of Exeter Press, 207–221. 
PITTS, M., R. GRIFFIN 2012, Exploring Health and So-
cial Well-Being in Late Roman Britain: An Intercemete-
ry Approach. – American Journal of Archaeology 116/2, 
253–276. 
PLETERSKI, A. 2001, O nekaterih možnostih interpreti-
ranja zgodnjesrednjeveških grobišč. – Arheo 21, 69–71. 
PLETERSKI, A. 2002, Od deklice do starke. Od doma 
do moža. – Arheo 22, 53–58. 
PLETERSKI, A. 2003, Grobišče kot nosilec arheoloških
informacij - primer Altenerding (Neobjavljena doktorska 
disertacija / Unpublished doctoral dissertation, Univerza 
v Ljubljani). – Ljubljana. 
PLETERSKI, A. 2014, Kulturni genom : prostor in nje-
govi ideogrami mitične zgodbe. – Studia Mythologica 
Slavica - Supplementa Supplementum 10. – Ljubljana, 
Založba ZRC.
PLETERSKI, A., B. ŠTULAR 2018, Prolog. Zgodnje-
srednjeveška arheologija jugovzhodnoalpskega prostora: 
nekoč, danes, jutri. – V / In: Lux, J., B. Štular, K. Zanier 
(ur. / eds.), Slovani, naša dediščina, Vestnik. – Ljubljana, 
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 8–15.
PODPEČAN, B. 2006, Nagrobnik, podoba živih. – Ar-
chaeologia historica Slovenica 5. – Ljubljana, Filozofska 
fakulteta, Oddelek za arheologijo. 
 
 
 
 
 
42 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega srednjega veka
POHL, W. 1998, Conceptions of Ethnicity in Early Me-
dieval Studies. – V / In: Little, L. K., B. H. Rosenwein 
(ur. / eds.), Debating the Middle Ages: Issues and Rea-
dings. – Malden, Oxford, Blackwell Publishers, 13–24.
POHL, W. 2010, Archaeology of identity: introduction. 
– V / In: Pohl, W., M. Mehofer (ur. / eds.), Arhcaeolo-
gy of identity - Archäologie der Identität, Forschungen 
zur Geschichte des Mittelalters. – Wien, Österreichische 
Akademie der Wissenschaften, 9–23. 
POHL, W. 2013, Christian and Barbarian Identities in 
the Early Medieval West: Introduction. – V / In: Pohl, 
W., G. Heydemann (ur. / eds.), Post-Roman Transitions: 
Christian and Barbarian Identities in the Early Medieval 
West. – Turnhout, Brepols Publishers, 1–46.
PREDOVNIK, K., M. DACAR, M. LA VRINC 2008, 
Cerkev sv. Jerneja v Šentjerneju: Arheološka izkopava-
nja v letih 1985 in 1986. – Archaeologia historica Slo-
venica 6. – Ljubljana, Filozofska fakulteta, Znanstvena 
založba, Oddelek za arheologijo.
RANKE, L. von 1874, Geschichten der romanischen 
und germanischen Völker von 1494-1514. – Sämmtliche 
Werke 33. – Leipzig, Duncker & Humblot. 
REINECKE, P. 1925, Reihengräber und Friedhöfe der 
Kirchen. – Germania 9, 103–107. 
RUMMEL, P. von 2007, Habitus barbarus. Kleidung 
und Repräsentation spätantiker Eliten im 4. und 5. Jahr-
hundert. – Ergänzungsbände zum Reallexikon der Ger-
manischen Altertumskunde 55. – Berlin, New York, De 
Gruyter. 
SAXE, A. A. 1970, Social Dimensions of Mortuary 
Practices (Neobjavljena doktorska disertacija / Unpu-
blished doctoral dissertation, University of Michigan). 
– Michigan.
SAYER, D. 2007, Community, Kinship and Household: 
An analysis of patterns in early Anglo-Saxon inhumati-
on cemeteries (Neobjavljena doktorska disertacija / Un-
published doctoral dissertation, University of Reading). 
– Reading. 
SAYER, D. 2009, Laws, Funerals and Cemetery Orga-
nisation: the seventh-century Kentish family. – V / In: 
Sayer, D., H. Williams (ur. / eds.), Practices and Social 
Identities in the Middle Ages: Essays in Burial Archaeo-
logy in Honour of Heinrich Härke. – Exeter, University 
of Exeter Press, 141–166. 
SAYER, D. 2010a, Death and the family: developing a 
generational chronology. – Journal of Social Archaeolo-
gy 10/1, 59–91. 
SAYER, D. 2010b, Ethics and Burial Archaeolo-
gy. – Duckworth debates in archaeology. – London, 
Duckworth Publishers. 
SAYER, D. 2014, ‚‘Sons of athelings given to the earth‘‘: 
Infant Mortality within Anglo-Saxon Mortuary Geo-
graphy. – Medieval Archaeology 58/1, 78–103. 
SAYER, D., S. D. DICKINSON 2013, Reconsidering 
obstetric death and female fertility in Anglo-Saxon En-
gland. – World Archaeology 45/2, 285–297. 
SAYER, D., M. WEINHOLD 2013, A GIS-investigati-
on of Four Early Anglo-Saxon Cemeteries: Ripley’s K-
-Function analysis of spatial groupings amongst graves. 
– Social Science Computer Review 31/1, 70–88. 
SCHÜLKE, A. 1999, On Christianization and grave-fin-
ds. – European Journal of Archaeology 2, 77–106. 
SCOTT, E. 1999, The archaeology of infancy and in-
fant death. – BAR International Series 819. – Oxford, 
Archaeopress. 
SHANKS, M., C. TILLEY 1982, Ideology, symbolic 
power and ritual communication: a reinterpretation of 
Neolithic mortuary practices. – V / In: Hodder, I. (ur. / 
ed.), Symbolic and Structural Archaeology. – Cambrid-
ge, Cambridge University Press, 129–154.
SLABE, M. 1975, Dravlje: grobišče iz časa preselje-
vanja ljudstev. – Situla 16. – Ljubljana, Narodni muzej 
Slovenije. 
SOFAER, J. 2006, Engendering children, engendering 
archaeology. – V / In: Insoll, T. (ur. / ed.), The Archaeolo-
gy of Identities. – London, New York, Routledge, 87–96. 
SOFAER, J., M. L. S. SØRENSEN 2013, Death and 
Gender. – V / In: Nilsson Stutz, L., S. Tarlow (ur. / eds.), 
The Oxford Handbook of the Archaeology of Death and 
Burial. – Oxford, Oxford University Press, 527–542. 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
  
43 Arheo 37, 2020, 25–45 
SØRENSEN, M. L. S. 2000, Gender Archaeology. – 
Cambridge, Polity.
STARE, V . 1980, Kranj, nekropola iz časa preseljevanja 
ljudstev. – Katalogi in monografije 18. – Ljubljana, Na-
rodni muzej Slovenije. 
STEMBERGER, K. 2013, Rituali prehoda v antičnem 
Rimu (Neobjavljeno diplomsko delo / Unpublished di-
ploma thesis, Univerza v Ljubljani). – Ljubljana. 
STEMBERGER, K. 2014, Identity of females buried at 
Colonia Iulia Emona. – Arheo 31, 69–81. 
STEUER, H. 1968, Zur Bewaffnung und Sozialstruktur 
der Merowingerzeit. – Nachrichten aus Niedersachsens 
Urgeschichte 37, 18–87. 
STEUER, H. 1982, Frühgeschichtliche Sozialstrukturen 
in Mitteleuropa. – Abhandlungen der Akademie der Wis-
senschaften in Göttingen, Phil.-Hist. Klasse, 3 Folge 128. 
– Göttingen, Vandenhoek & Ruprecht. 
STEWART, N. A., R. F. GERLACH, R. L. GOWLAND, 
K. J. GRON, J. MONTGOMERY 2017, Sex determina-
tion of human remains from peptides in tooth enamel. 
– Proceedings of the National Academy of Sciences
114/52, 13649–13654. 
STOODLEY , N. 1999, The spindle and the spear: A criti-
cal enquiry into the construction and meaning of gender 
in the early Anglo-Saxon burial rite. – British Archaeolo-
gical Reports 288. – Oxford, Archaeopress. 
STOODLEY, N. 2000, From the cradle to the grave: age 
organization and the early Anglo-Saxon burial rite. – 
World Archaeology 31/3, 456–472. 
ŠKERLJ, B. 1953, Srednjeveška okostja z Bleda, izko-
pana leta 1949. – Razprave 1. razreda SAZU 3, 313–335. 
ŠMID, W. 1907, Die Reihengräber von Krainburg. – Ja-
hrbuch für Altertumskunde 1, 55–77. 
ŠTULAR, B. 2007, Posamezniki, skupnost in obred. Pri-
mer grobiščnih podatkov z Malega gradu v Kamniku. – 
Studia Mythologica Slavica X, 25–50. 
TARLOW, S. 2012, The Archaeology of Emotion and 
Affect. – Annual Review of Anthropology 41, 169–185. 
TECCO HV ALA, S. 2012, Magdalenska gora. Družbe-
na struktura in grobni ritual železnodobne skupnosti. – 
Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 26. – Ljubljana, 
Založba ZRC.
TERŽAN, B. 1978, O halštatski noši na Križni gori. – 
Arheološki vestnik 29, 55–63. 
TERŽAN, B. 1985, Poskus rekonstrukcije halštatske 
družbene strukture v dolenjskem kulturnem krogu. – Ar-
heološki vestnik 36, 77–105. 
TERŽAN, B. 1994, Überlegungen zum sozialen Status
des Handwerkers in der frühen Eisenzeit Südosteuropas. – 
V / In: Dobiat, C. (ur. / ed.), Festschrift für Otto-Herman 
Frey zum 65. Geburtstag, Marburger Studien zur V or- 
und Frühgeschichte. – Marburg, Hitzeroth, 659–669.
TERŽAN, B. 1997, Heros der Hallstattzeit: Beobachtun-
gen zum Status an Gräbern um das Caput Adriae. – V / 
In: Hänsel, B. (ur. / ed.), Hrónos : Beiträge zur prähisto-
rischen Archäologie zwischen Nord- und Südosteuropa : 
Festschrift für Bernhard Hänsel, Internationale Archäo-
logie, Studia honoraria, Bd. 1. – Espelkamp, Marie Lei-
dorf GmbH, 653–669. 
TERŽAN, B. 2008, Stiške skice. – V / In: Gabrovec, S., 
B. Teržan (ur. / eds.), Stična II/2. Gomile starejše železne 
dobe, Katalogi in monografije 38. – Ljubljana, Narodni 
Muzej Slovenije, 189–325.
THOMAS, M. G., H. HÄRKE, G. GERMAN, M. P. H. 
STUMPF 2008, Limited Interethnic Marriage, Differen-
tial Reproductive Success and Spread of „Continental“ Y
Chromosomes in Early Anglo-Saxon England. – V / In: 
Matsumura, S., P. Forster, C. Renfrew (ur. / eds.), Simu-
lations, Genetics and Human Prehistory. – Cambridge, 
McDonald Institute for Archaeological Research, 61–70.
TRIGGER, B. G. 2006, A history of archaeological
thought (2. izd. / 2
nd
 ed.). – New York, Cambridge Uni-
versity Press. 
VEECK, W. 1926, Der Reihengräberfriedhof von Holz-
gerlingen. – Fundberichte aus Schwaben N.F. 3, 154–201. 
VINSKI, Z. 1980, Ovrednotenje grobnih pridatkov. – V / 
In: Stare, V . (ur. / ed.), Kranj, nekropola iz časa preselje-
vanja ljudstev, Katalogi in monografije 18. – Ljubljana, 
Narodni muzej Slovenije. 
 
  
 
44 Kratek pregled razvoja teoretskih pristopov v arheologiji grobišč pozne antike in zgodnjega srednjega veka
WERNER, J. 1968, Bewaffnung und Waffenbeigabe in 
der Merowingerzeit. – Settimane di studio del centro ita-
liano di studi sull’alto medioevo 15, 95–108. 
WILLIAMS, H. 2002, Cemeteries as Central Places - 
Place and Identity in Migration Period Eastern England. 
– V / In: Hårdh, B., L. Larsson (ur. / eds.), Central Places 
in the Migration and Merovingian Periods. Papers from 
the 52nd Sachsensymposium Lund, August 2001. – Acta 
archaeologica Lundensia: Series in 8
o 
39. – Stockholm, 
Almqvist & Wiksell International, 341–362. 
WILLIAMS, H. (ur. / ed.) 2003, Archaeologies of Re-
membrance: Death and Memory in Past Societies. – New 
York, Kluwer Academic/Plenum Publishers. 
WILLIAMS, H. 2004, Artefacts in Early Medieval 
Graves: A New Perspective. – V / In: Collins, R., J. 
Gerrard (ur. / eds.), Debating Late Antiquity in Britain 
AD300-700. – BAR British Series 365. – Oxford, BAR 
Publishing, 89–101. 
WILLIAMS, H. 2007, The Emotive Force of Early Me-
dieval Mortuary Practices. – Archaeological Review from 
Cambridge 22/1, 107–123. 
WILLIAMS, H. 2013, Death, Memory, and Material 
Culture: Catalytic Commemoration and the Cremated 
Dead. – V / In: Nillson Stutz, L., S. Tarlow (ur. / eds.), 
The Oxford Handbook of the Archaeology of Death and 
Burial. – Oxford, Oxford University Press, 195–208. 
WILLIAMS, H., D. SAYER 2009, ‚‘‘Halls of mirrors‘‘: 
death and identity in medieval archaeology. – V / In: 
Sayer, D., H. Williams (ur. / eds.), Practices and Social 
Identities in the Middle Ages: Essays in Burial Archaeo-
logy in Honour of Heinrich Härke. – Exeter, University 
of Exeter Press, 1–22. 
ZEISS, H. 1941, Die germanischen Grabfunde des frü-
hen Mittelalters zwischen mittlerer Seine und Loiremün-
dung. – Bericht der Römisch-Germanischen Kommission
31, 5–173. 
Spletni viri / Web sources
Splet 1 / Web 1: zbiva.zrc-sazu.si 
 
45 Arheo 37, 2020, 25–45 
A short overview of theoretical approaches in the archaeological 
research of late antique and early medieval cemeteries
(Summary)
Burials and cemeteries have long provided a source for 
the study of past populations. The article begins with a 
presentation of theoretical developments in German and 
Anglo-American archaeology, from the earliest begin-
nings which regarded burials as direct reflections of past 
society and the position of the deceased in it, to more ca-
reful consideration of burial contexts. Although many pa-
rallels can be observed between the two “archaeological 
schools”, they have developed more or less separately. 
In the 1990s, however, the approaches to burial analyses 
became increasingly diverse, with a greater mixing of 
German and Anglo-American theories. Modern analyses 
of cemeteries continue in the same direction, incorpo-
rating many different theoretical and methodological 
approaches. 
Slovenian archaeology has been strongly influenced by 
the theoretical developments in German-speaking coun-
tries. Culture-historical archaeology became prominent 
only after the Second World War, a period which saw a 
significant rise in interest in early medieval archaeology, 
which can be linked to the contemporary political situa-
tion. Interpretations of burial sites at that time were ba-
sed on directly linking certain material culture to Slavic 
populations. Ethnic interpretations, which are admittedly 
somewhat more cautious today, are still often employed. 
While interdisciplinary approaches and more diverse vi-
ews of social structure have found their way into certain 
works of Slovenian archaeologists, theoretically sound 
interpretations remain rare. In the field of late antique 
and early medieval archaeology, the focus remains al-
most exclusively on ethnic interpretations, without much 
thought given to what it is and how it can be observed in 
the archaeological record, or if observing it is possible 
at all. Although ethnicity may be one of the aspects of 
identity expressed in certain features of the burial ritual, 
it is certainly not the only one. It would, therefore, be 
fruitful to consider local and regional identities, as Seba-
stian Brather suggested, and to examine different types of 
mobility, family relations, the presence of different elites, 
or various other aspects of social identity such as status, 
gender, and age. 
As Heinrich Härke suggested, one of the possible ways to 
explore these is to add new objective information to our 
consideration of the archaeological features of burials. In 
many cases, physical anthropology, genetic studies, and 
analyses of stable isotopes have already provided new 
data on the biological sex and age of the deceased, as 
well as their mobility and diet, which can provide new 
insights into social status. While new methods are cer-
tainly important, it is the theoretical discourse which is 
absolutely essential. It allows for a better understanding 
of various problems we face when investigating burials 
and ensures that our interpretations of the past are not 
oversimplified or one-sided. Thorough and theoretically 
supported interpretations of burial sites are still rare in 
Slovenian archaeology and it is precisely in this field that 
significant improvement can be made.