ZGODOVINA ZA VSE 77 
IN MEMORIAM 
TINE KOCMUR (11. 11. 1904 - 8. 2. 2001) 
Za revijo, mlado po letih izhajanja, uredniš- 
kem odboru in pretežno tudi po krogu ustvarjal- 
cev, je redkost, da v vrste njenih piscev poseže 
smrt. Tokrat se je to zgodilo drugič, pri čemer 
gre za človeka, ki je v Zgodovini za vse objavil 
svoj prvenec, hkrati pa bil njen daleč najstarejši 
dopisnik, skoraj 12 let starejši od prav tako že 
preminulega akademika Ferda Gestrina. Pokoj- 
ni Tine Kocmur, upokojeni uslužbenec, ljubitelj 
zgodovine, humanistike, leposlovja in še marsi- 
česa, se je pod kakšen svoj članek v strokovnem 
časopisju prvič podpisal pri 93 letih v drugi šte- 
vilki IV. letnika Zgodovine za vse. Ne brez okle- 
vanja se je pustil pregovoriti, naj namesto tega 
ali onega psevdonima, ki ga je že kdaj kje 
uporabil (Tine Ižanski, Tine Trnoveljčan, Tine 
Savinjčan), vsem in vsakomur pove, kdo je avtor 
»Osebnih spominov na delovanje celjskega ša- 
hovskega kluba iz polpreteklega časa«. Vrednih 
branja in toliko bolj zanimivih, ker smo dobili ži- 
va spominska pričevanja na življenje nekega 
društva izpred tričetrt stoletja, od ustanovitve v 
zgodnjih dvajsetih letih. Svežina spomina, lah- 
kotnost peresa, kritična distanca in skromnost 
so besede, s katerimi najlaže označimo njegov 
prispevek v Zgodovini za vse, spominski zapis 
na dr. Korošca v Novi Reviji (št. 207-208), knjižni 
prvenec o Trnovljah pri Celju (1998) in vrsto 
drugih neobjavljenih, a smiselno dodelanih in 
zaključenih memoarskih spisov. 
Najbolj preseneča spoznanje, da je gospod Ti- 
ne šele v častitiljivi starosti prvič začel zares pisa- 
ti, ne le zasebna pisma, službena poročila ali 
kakšno pismo bralcev kakor kdaj poprej. »Ste pi- 
sali že zgodaj, morda kot gimnazijec?« sem ga 
vprašal, ko me je prijatelj poleti 1997 seznanil s 
tedaj 93-letnim gospodom vedrega duha in spo- 
mina. »Ne, ne, lani spomladi sem začel s spomi- 
ni.« »Pa prej, saj ste kdaj kaj napisali?!« »Ne, ne, 
samo bral, veliko bral in premišljeval.« 
Tine Kocmur, ki mu je usoda namenila dožive- 
ti blizu sto let, je bil po letih in izkušnjah resnič- 
no človek 20. stoletja. Vešč opazovalec, kritičen 
do sebe in svoje okolice, je držal v sebi in zase 
lepe in manj lepe dogodke svojih devetih križev. 
Rojen na martinovo 1904 na Igu, krščen istega 
dne na ime ižanskega farnega zavetnika sv. Mar- 
Tine Kocmur pri <J5-ili novembra IVVV 
(Joto: Stane Okoliš). 
tina po kaplanu Martinu in v navzočnosti treh 
drugih Martinov, je iz barjanskega pastirčka 
Martinka postal in ostal Tine. Čeprav ga je cesta 
življenja z enajstimi leti pahnila v svet, se je na 
poseben način vseskozi čutil povezanega z rod- 
no ižansko pokrajino. Kadar je pisal o Igu, tam- 
kajšnjih ljudeh in dogodkih, ki jih je vdrugo 
spoznal kot štajerski begunec v letih 2. svetovne 
vojne, se je vedno podpisal s psevdonimom Ti- 
ne Ižanski. Pa tudi sicer ga je govorica vse življe- 
nje izdajala za Ižanca in Dolenjca, kot se je kate- 
rikrat sam imenoval. 
Dobršen del svojega življenja, s tremi kratkimi 
prekinitvami skoraj štiri desetletja, je daroval Sa- 
vinjski dolini. Najprej Trnovljam pri Celju, ka- 
mor se je družina preselila, ko je bil še otrok in je 
ostal brez očeta, nato ljuski šoli in gimnaziji v 
Celju, več kot tridesetim službenim letom v celj- 
skem bančništvu in zadružništvu, ves ta čas pa 
preštevilnim izletom in pohodništvom v Savinj- 
ske planine. Ko si je tik pred drugo vojno vihro 
ustvaril lasten dom, je bilo mladi družini po sa- 
mo nekaj mesecih skupne sreče namenjeno izg- 
nanstvo v Srbijo, od tam pa pot vnovičnega be- 
gunstva, tokrat na očetov rodni Ig. Za gospoda 
Tineta nato še v petnajstmesečno internacijo na 
Rab, v krajšo partizanščino z Rabsko brigado, v 
VSE ZA ZGODOVINO 
78 ZGODOVINA ZA VSE 
negotove mesece v okupirani Ljubljani in na- 
zadnje skupaj z družino na delo v Salzburg. V 
vojni čas se je pozneje nenehno vračal v spomi- 
nih, premleval usode posameznikov in naroda, 
pri čemer je kot neposredni udeleženec še po- 
sebej opozarjal na izkrivljanje zgodovinskih dej- 
stev v zvezi z Rabom ter slovenskim krščansko- 
socialnim gibanjem. 
Tudi povojni čas mu ni mineval brez grenko- 
be, ki je je bil deležen tem prej, če je hotel ostati 
zvest poštenemu in vestnemu delu gospodars- 
tvenika. Ena takih manj prijetnih izkušenj ga je 
leta 1957 iz Celja privedla v Ljubljano, najdaljšo 
in zadnjo postajo njegove življenjske poti, kjer 
je še dvajset let po upokojitvi honorarno delal v 
svojem poklicu. »Kakšen je recept za dolgo živ- 
ljenje?« smo ga ne le enkrat vprašali trije več kot 
šestdeset let mlajši zgodovinarji, ki smo nekaj- 
krat na leto vsak zase ali skupaj potrkali na nje- 
gova vrata. »Veste kaj, nikoli mirovati, nenehno 
se gibati. Nikoli leči in se vdati oslabelosti. Tudi 
na Rabu sem ves čas hodil sem in tja, da nisem 
zbolel in umrl kot mnogi sojetniki, ki so legli.« 
Naše drugo pogosto vprašanje pa se je vrtelo 
okoli njegovega tako dolgega odlašanja, da bi 
kaj napisal, in našega začudenja, odkod pri teh 
letih črpa moči in kako se loteva pisanja. »Ne 
vem. Ko sedem za pisalni stroj, spomini pridejo 
kar sami. Jaz jih samo natipkam.« Njegov opus 
kakšnega ducata več deset strani obsegajočih 
spisov, kronoloških in tematskih smiselnih ce- 
lot, je za človeka njegovih let, brez poprejšnjih 
izkušenj s pisanjem, naravnost osupljiv. Na eni 
strani jasen koncept s poglavji, na drugi živa do- 
kumentarno-literarna pripoved. Gospod Tine 
se je spominjal vrste pomembnih in nepomem- 
bnih ljudi, znal obnoviti pogovore z njimi, svoje 
takratne občutke ter poznejši tok dogodkov in 
usod svojih sobesednikov. Tako je pri petinde- 
vetdesetih v Novi reviji priobčil osebne spomi- 
ne na dr. Antona Korošca, ki v mnogih podrob- 
nostih ni ušel njegovemu pozornemu očesu. 
Kar nekaj znanih imen je imel priložnost spoz- 
nati med številnimi osebami, ki so mu prihajale 
naproti v desetletjih službovanja, planinarjenja, 
družabnega življenja, vojne vihre in med krščan- 
skimi socialisti. Slednjim se je, sicer neformalno, 
pridružil pred skoraj osemdesetimi leti in ostal 
vseskozi zvest njihovi ideji. Ne praksi, nad kate- 
ro je bil razočaran, temveč ideji, v veliki meri 
obogateni s svojim lastnim čutom za človečnost 
in zato tudi razumljeni nekoliko drugače, bolj 
osebno. 
Mimo svoje življenjske poti je znal jasno, siste- 
matično in natančno opisati okolje, v katerem je 
živel. Poleg rabskega taborišča, ki ga je orisal v 
osebnih spominih, je s pristopom etnologa, vse 
sicer črpajoč iz lastnega spomina, obdelal svoji 
dve domovinici: Ižansko in Trnovlje pri Celju. 
Urednik Zgodovine za vse je že imel v rokah tip- 
kopis Vas Trnovlje, namenjen drugi objavi Tine- 
ta Kocmurja v tej reviji, ko se je za izdajo našla 
primernejša priložnost. Mestna občina Celje in 
Krajevna skupnost Trnovlje sta leta 1998 izdali 
80 strani obsegajočo knjigo z naslovom »Trnov- 
lje skozi čas 19• - 1940 po pričevanju Tineta 
Kocmurja«. Delo ne odstopa toliko po obsegu 
kot po veliki odmevnosti in nadvse toplem spre- 
jemu pri Trnoveljčanih, ki jih je simpatični nek- 
danji sokrajan presenetil zlasti z neverjetnim 
spominom. Povabilu na predstavitev knjige se je 
mogel odzvati tudi avtor, počaščen v svojem 
drugem, savinjskem domu, ki ga je tedaj videl 
zadnjikrat. 
Kje je torej iskati skrivnost človeka, ki je vse 
življenje kopičil, da bi malo pred slovesom dal? 
Ob nespornem talentu in osebni poštenosti jo 
odkriva njegov uravnotežen način življenja in 
dela. Nenehno gibati se in brati. Do konca je mo- 
gel črpati iz svoje solidne klasične gimnazijske 
izobrazbe. Nadgrajeval jo je vse življenje in če- 
sar ni spoznal mlad v šolskih klopeh, je potrpež- 
ljivo nadoknadil naslednjih 79 let, potem ko je 
moral, odličnjak, leta 1922, iz gmotnih razlogov 
namesto v šesto gimnazijo v uradniško službo. 
Iz šole je znal odlično nemško, do konca svojih 
dni je prebiral nemške zgodovinske in druge 
strokovne knjige, ki jih je skupaj z revijami naro- 
čal iz tujine. V ljubljanskih knjižnicah je bil eden 
najpogostejših obiskovalcev in bralcev. Na neki 
način samotar je bil gospod Tine predvsem sa- 
motnež - planinec, nikakor ne odljuden, tem- 
več nadvse gostoljuben gospod, veder in prije- 
ten sogovornik. Poleg pisanja spominov je zad- 
nja leta nenehno prevajal, bodisi krajša besedi- 
la, bodisi ekscerpiral. Azteki, Kelti, Grki, srednji 
vek, etimologija, vse ga je zanimalo, nakopičeno 
obsežno in temeljito znanje je mojstrsko mimo- 
grede vpletal v svoje pripovedi. Katerikrat je sre- 
di popoldneva poklical po telefonu: »Ravno pi- 
šem. Povejte mi, prosim, kdaj natanko je Kserk- 
ses pri Salamini napadel Grke?« 
Vešč opazovalec in nenehno iščoč duh v njem 
sta zadnja štiri leta in pol njegovega življenja 
udarjala po tipkah pisalnega stroja z občudova- 
nja vredno sistematičnostjo pripovedovanja. Na- 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 79 
tipkano teče, popravki skoraj niso bili potrebni, 
ob številnih digresijah je pripovedovalec vselej 
našel rdečo nit in se spretno vrnil k bistvu. Rad 
je ob neposrednih doživetjih vpletel še razmiš- 
ljanja in svoje poznavanje problematike iz litera- 
ture. Smisle za red pri gospodu Tinetu ni dušil 
pisateljske žilice v njem, kakor tudi slednja ni kr- 
nila dokumentarnosti njegovega pisanja. Veči- 
no tekstov mu je vnukinja sproti prepisovala v 
računalnik, nakar jih je, spete v mape, razdelje- 
val med svojce in nekaj mlajših zgodovinarjev, 
ki smo ga radi obiskovali. Skrbno urejen ducat 
zajetnih spisov s kazalom, uvodno besedo in 
epilogom je poldrugo leto pred smrtjo podaril 
Arhivu Slovenije, kjer sicer že od leta 1980 vodi- 
jo osebni fond Martina Kocmurja, sprva zapol- 
njen samo z nekaj osebnimi dokumenti iz časa 
med obema vojnama. V Uvodni besedi k svojim 
spisom je tedaj, spomladi 1999, zapisal: »V pozni 
starosti sem začel pisati o razmerah in dogodkih 
iz preteklih časov, v katerih sem živel. Napisal 
sem jih v prvi vrsti za svoje potomce. Če pa bo 
kdo drug tudi bral te spomine, bo vsaj videl in 
spoznal, kakšno je bilo naše preteklo življenje. V 
svojem delu polagam več važnosti na pokrajine 
in ljudi ter razmere, v katerih žive, seveda pa se 
nisem mogel izogniti tudi osebnim doživljajem, 
ki tudi ilustrirajo vsa dogajanja.« Že prej, na silve- 
strovo 1998 je svoj opus zaključil z Epilogom, v 
katerem med drugim skromno pravi: »Še enkrat 
izrecno poudarjam, da me k delu ni vodila misel 
osebnega poveličevanja, temveč zamisel, prika- 
zati potomcem, kako smo živeli ... Res ni moje 
delo tehnično, jezikovno, stilistično visoko za- 
mišljeno, tudi ne izpeljano.« 
Napoved, da bo morda opisal še svoja doživet- 
ja, doživljanja in razmišljanja ob njih od 1945 do 
1990, pa je ostala neizpolnjena. Gospodu Tinetu 
so počasi pojenjale moči, čeprav je pisalni stroj 
pustil mirovati šele zadnje tedne, potem ko si je 
lani za martinovo naložil že svoj 96. križ. Težko 
mu je bilo pisati o težkih stvareh, mnogokrat za- 
to človeka ni imenoval s polnim imenom ali pa 
najtemnejšega in najkočljivejšega preprosto ni 
zlil na papir, temveč samo povedal zbranim po- 
slušalcem. Če se kdaj nismo v vsem strinjali, je 
bil gospod Tine vselej pripravljen prisluhniti, še 
posebej tehtni in argumentirani pisani besedi, 
ki jo je cenil čez vse. Na kasetah ostaja zapis nje- 
govega glasu, v srcih skupine mlajših pa žlahten 
spomin in zadovoljstvo, da smo ga poznali. 
Boris Goleč 
VSE ZA ZGODOVINO