List izhaja 1. in 15. vsakega meseca. Posamezna štev. 3 K Naročnina mes. 6 K. Rokopisi se ne vračajo in nefrankirana pisma se ne sprejemajo. . Pašnima plačana v gotovini. Uredništvo in upravništvo v Št. Peterski vojašnici. Glasilo splošne organizacije vojnih invalidov, vdov in sirot za Slovenijo. Invalid in javnost. V naši javnosti je danes težko vzbuditi zanimanje za to ali ono vprašanje, ki na ta ali drugi način kričeče. Občinstvo, zapleteno mestoma prav v ogabne dnevne politične boje, je nesposobno za' razmotrivanje o onih tihih ranah našega narodnega življa, med katere brez dvoma spadajo tudi vojni invalidi, vdove in sirote. Naša javnost — in menda nikjer na svetu ni mnogo bolje v tem oziru — je kakor zastrupljena. Izobrazba srca in plemenitost volje sta padli na nizko, zelo nizko točko. Živ dokaz te trditve nam nudijo brezštevilni zločini, ki so se v preteči obilici razpasli med našim ljudstvom. Tatvine, uboji, ropi in nasilja raznih vrst okužujejo naše ozračje. Boj za obstanek, ki je do gotove meje samo pozdravljanja vreden znak krepke volje do življenja, je zavzel v današnji človeški družbi take oblike, da je strah vsakogar, kdor opazuje življenje okrog sebe. Vse hlasta po imetju, brez ozira na levo in desno. Na jeziku nosijo razni lažnjivi apostoli vse polno lepih gesel o pravici, demokratičnosti, o socijalni pravičnosti, v srcu pa kujejo naklepe, kako bi si na račun slabotnejših priborili čim več ugodnosti in udobnosti. Včeraj je bil revež, pa je govoril o pravici, danes se prikoplje do imetja in jutri že ne pozna več pravice, ampak samo še silo in moč. Ta je ena najznačilnejših potez naše dobe. V takem razpoloženju je umevno, da se javnost niti dobro ne zaveda, da žive med nami ljudje, ki so bili nekoč nenadoma iztrgani iz svojega dela in pahnjeni na bojišče, od koder so se vrnili kot invalidi. Med vojno je bilo pač čuti marsikje med ljudstvom vzdihovanje: „Kaj bo, kadar začno pohabljeni hoditi domov!“ Marsikatera stara ženica si je otirala solze ginjenosti in usmiljenja, mnogo je bilo žalosti in mnogo bojazni, z druge strani pa spet mnogo obljub. Na bojiščih in pred bližajočimi se spopadi so mestoma znali govoriti poveljniki kakor „da bi rožice sadil“ ter obljubljati onim, ki morda pridejo pohab ijeni iz boja, takorekoč nebesa na zemlji. Vojna je minila, moški so slekli uniforme in se vrnili na svoje domove. Blagor tistim, k: so prišli zdravi. Kaj pa invalidi? Otopeli, utrujeni in izmučeni so se vrnili vsak na svoj dom. Toda joj! Vrnitev je bila žalostna. Pred leti zdrav, brezskrben, priden človek, ki si je lahko pošteno služil svoj kruh danes revež, prosjak, nadloga vsem, s ko-^ur le pride v dotiko. - Ivan Albrecht: LISTEK. V rezervi. se človeku ta se mu še te odvzame je isto kakor da se ga napravi izmeček iz človeške družbe in da ne more postati nikdar več človek in vredno bitje tega-imena. Dotični naj bo velik invalid, kako se more kdaj sam brez vsake državne pomoči povzpeti do kakega zaslužka in poštenega življenja. On mora biti uničen za vedno. Na ta način bo vedno več propalic in siromakov. Vse to kar smo sedaj obravnavali, je kričeč vzrok, ki vpije po nujnosti novega bolj socijalnoga invalidskega zakona. Ali je naša organizacija potrebna ? Organizatorično delo med nami je silno te-' žavno in zahteva od vsakega delavnega člana . mnogo žrtev in samdzatajevanja. Medtem ko imajo člani raznih drugih stanovskih ali strokovnih organizacij mnogo skupnega, smo mi zmetani skupaj kakor pisane krpe, ki druga kriči proti drugi. Ako pogledamo na primer strokovne delavske organizacije, vidimo, da so tam organizacijski temelji mnogo ugodnejši nego pri nas. Izobrazba posameznih članov je povprečno enaka, stan isti, interes potemtakem tudi isti. Vrhu tega je tam smisel za organizacijo že takorekoč — deden. Sin sprejme smisel za organizacijo že od očeta, kakor prejme kmetski sin od očeta posestvo. Zato mu je organizacija nekaj svetega, mu je dom, v katerega je zahajal že oče, v katerega bo zahajal sin in vnuk in vse nadalje, za rodom rod. Pri takih razmerah in ob takih pogojih je umevno, da je treba le malo zmožnosti in nekoliko dobre volje, pa je uspeh zagotovljen. Kako pa je pri nas? Naša organizacija druži v svojem okrilju najrazličnejše stanove. Ves naš družabni ustroj pa je tak, da žive posamezni stanovi mnogokrat v hudem nasprotju, ki je že podobno boju. Poleg tega je izobrazba naših članov zelo različna. Enemu mogoče niti ni bila dana prilika, da bi se bil naučil pošteno pisati in brati, medtem ko se je drugi ob ugodnejših razmerah preril do najvišje izobrazbe, ki jo nudi' najpopolnejša šola. Da tedaj prvi pogosto ne more razumeti drugega, je navadno. Iz takih in podobnih razmer rastejo potem nasprotstva, ki jih je mestoma prav težko premostiti. Vsa ta nasprotstva bi morala izgladiti organizacijska zavednost članov. Te zavednosti pa največkrat ni. Zakaj ne? Kakor smo omenili uvodoma, je zlasti pri delavskih organizacijah smisel zanje že tako-rekoč deden. Odkod naj se pa vzame pri nas, ko nas je šele nesreča napravila sorodne in nas nekako po sili združila? To je tista glavna zavora, ki nam zadržuje razvoj in nas kakor močan utež vleče navzdol. Pred vojno je morda komaj desetina naših članov bila ot'ga-nizirana tu ali tam, ostalih devet desetin pa ni imelo nobenega pojma o kaki organizaciji. Zato ni mogoče pričakovati in ne zahtevati, da bi vsi ti zdaj naenkrat po kakem čudežnem navdihnjenju prejeli zavednost in spoznali važnost in nujno potrebo organizacije. Treba bo mnogo dela in mnogo prepričevanja, predvsen' pa zelo-mnogo potrpljenja, preden bo to doseženo. Poleg tega moramo uvaževati pri nas še eno težkočo: nam v sedanji obliki manjka naraščaja in podlag, ki nas druži, je negativnega značaja, to se pravi: organizirali smo se zato, ker nam nekaj manjka, česar ne moremo potom nobene organizacije nikdar več doseči: zdravja! Glede naraščaja bi v slučaju potrebe kmalu bili lahko na boljšem na ta način, da bi sprejeli v svoje vrste tudi civilne invalide. Za enkrat pa se nam zdi, da naša organizacija ni še toliko razvita in ne tako izpopolnjena, da bi mogla storiti ta korak. Vendar je to vprašanje druge vrste, ki izgubi svojo važnost takoj v tistem trenotku, ko smo našli odgovor nanj. Vse drugače je z drugo točko! Naj mi razširimo organizacijo ne vem kako daleč, tega ne zabrišemo nikoli, da je to organizacija invalidov. To je tista okoliščina, ki je pri nas najhujša ovira vsega dela. Če se nam posreči premagati to oviro, smo storili veliko delo, ki bo v doglednem času gotovo rodilo lepe sadove. Da ni to le mnenje posameznika, temveč želja, ki živi bolj ali manj jasno v vseh naših članih, nam dokazuje sledeči slučaj: Pred nekaj dnevi se je oglasil v pisarni centralnega odbora v Ljubljani invalid, ki je izjavil sledeče: ,,Do novega leta bom še plačeval članarino, potem pa ne več.“ ’ Na vprašanje, zakaj ne, je odvrnil: „Saj nimam nič od tega!“ Z drugo besedo pomeni ta trditev kratko, organizacija ni potrebna. V nadaljnem razgovoru se je pokazalo, da je omenjenemu invalidu znižala nadpregledna komisija invaliditete ,od 60% na 25%. Pokazalo pa se je tudi, da bi se ne bilo zgodilo, ako bi bil omenjeni res živ član svoje organizacije, ako bi vestno zasledoval njeno gibanje in pazljivo prebiral njeno glasilo. Če bi bil to storil, bi bil lahko vedel, da ima vsak invalid, ki misli, da se mu je pri nadpregledu zgodila krivica, pravico do takojšnje pritožbe, ki jo po svojih najboljših močeh podpira in utemeljuje zastopnik naše organizacije, ki je navzoč pri vsakem nadpregledu. Poleg tega bi lahko vedel ta invalid še marsikaj, predvsem pa to, da se mu lahko pri morebitnem novem nadpregledu zgodi kaj sličnega in mu komisija črta še tistih 25%, ako se. organizacija ne zavzame zanj. Kaj pa pomeni biti borec in prestajati mnogotere vojaške štrapace, pa biti zraven bolan, to ve le tisti, ki je kaj sličnega skusil. Že ta okoliščina sama bi zadostovala za to, da lahko trdimo, da je organizacija potrebna. Toda razen tega je še nešteto drugih dejstev, ki nas naravnost silijo v organizacijo. Država je gmotno preobremenjena in bi se nas iada čim ceneje iznebila, javnosti smo sploh neljub pojav. Zato moramo biti močni, združeni, ako- hočemo sploh priti do besede in do svojffr pravie. Tukaj ima naša organizacija najširše polje in tu je najbolj potrebna. Ona si mora nadeti in izvršiti veliko delo: osamosvojiti mora svoje člane, da ne bodo več odvisni od tuje milosti. Iz pohabljencev mora ustvariti močne ljudi. Voljo do življenja, ki jo je več ali manj izgubil vsak invalid, mora v nas obnoviti in ojačiti. Zato nam je organizacija tako potrebna kakor vsakdanji kruh. Pomislimo in poglejmo malo nazaj, kako se je godilo invalidom, ki so izšli iz prejšnjih vojen' Mož je dobil lajno, pa hajdi s trebuhom za kruhom. Bil je navezan na tujo milost, obsojen v večno romanje, dostikrat kljub vsej svoji bolehnosti izpostavljen vsem vremenskim neprilikam, enkrat za vselej oropan možnosti, da si postavi svoj dom. Kamor je prišel, so godrnjali ljudje nad njim, otroci pa brili norce iž njega. Tak je bil invalid nekdaj — in tak bo postal danes, ako ne bo močan, združen s tovariši v eno samo jako silo. Kakor hitro se mi razkropimo, tako hitro bodo „zmrznile“ vse naše pravice. Zdaj jih ni dosti, potem jih ne bi bilo nič. Ostala bi nam le lajna in romanje po svetu. Organizacija je zmožna to preprečiti in bo tem zmožnejša, čim številnejša bo. Poleg tega pa more organizacija pri zadostni delavnosti svojih članov v doglednem času tudi neposredno sama začeti delati za blagor posameznih invalidov. Tega sicer ne bo dosegla s krikom in ne z zabavljanjem, pač pa z delom. Iz negativnih moramo postati — pozitivni! Poskrbeti moramo za tak način delovanja in udejstvovanja v javnosti, da nas bo javnost morala priznati in da nam bo to udejstvovanje donašalo tudi gmotnih koristi. Kakor hitro smo to dosegli, kakor hitro smo storili uspešen začetek v to smer, smo stopili na novo pot, po kateri pojdejo gotovo drage volje za nami tudi vsi tisti invalidi, ki danes še gledajo organizacijo kot nekaj brezpotrebnega — ali pa kot člani organizacije ne vedo povedati drugo nego to, da smo berači. Če smo, smo brez lastne krivde; ker pa hočemo delati, lahko upamo, da razmere v tem pogledu predrugačimo. Možnosti je nešteto. Treba se je le lotiti ene ali druge; uspešno delati pa je mogoče le tedaj, kadar vemo, da smo vsi kakor eden. Vse to naj bi premislili tisti invalidi, ki hočejo, da bi organizacija v kratki dobi svojega obstoja napravila čudeže. Uvideli bodo, kako važna je za nas vse organizacija in kako krvavo nam je potrebna! Invalidski dom v Rogaški Slatini. V teku zadnjih mesecev se je že večkrat govorilo in čulo o nekem še negotovem sklepu, da se misli invalidski dom v zdravilišču Rogaš- „Mislim, da vendar ni vse prav tako,“ je poskušal z ugovorom. Profesor Stenkovič je imel baš opravka s šivanjem. V neprijetni legi so se mu razparale h^če —^ in ker je bil šele komaj dva meseca tpa bojišču, se mu je zdel ta nedostatek neprijeten in nespodoben. „Mislim, da zavisi vse od živcev,“ je segel vmes, ne da bi odmaknil oči od svojega dela. Geodet Zakrajnik je pogladil svoj enoletni-ški trak in je skomizgnil z rameni. Bil je najstarejši bojevnik v družbi in je ljubil konjak in rum. „Tako modrovanje! Resnica je tam, kjer ie užitek!“ V tem je prijel steklenico in si je privoščil nekaj požirkov. — Govor je zastal in v šotoru J'e zavladala tišina. Solnčna svetloba je skuhala pronikniti skozi platno in raznovrstni podzemski drobiž je silil na površje. Tedaj se je spomnil telefonist in vsi trije enoletniki, da pravzaprav tako modrovanje res nima pomena. Zato so se lotili z veliko resnobo pijače in cigaret. Dim se je vil v prijetnih oblačkih in je risal vse mogoče podobe po zraku. Domišljija je vzkipevala in jih je izpopolnjevala do bolestne natančnosti. Nenadoma je ugledal eden in drugi v vijoletnih konturah znan obraz — ljuba postava je stopila predenj tako vabljivo in zapeljivo, da je razločno čul njeno govorico in njen smeh. Zagledal se je vanjo in se je brez besed razgovoril ž njo. Vse ji je razkril, kar je počivalo v srcu tihega in najtišjega, skrivnosti bolečin in hrepenenja... „Blaznost,“ se je oglasil slednjič doktor Strmin in se je hotel razgledati okrog sebe. Toda — kakor se je okrenil, je zadel z glavo ob streho in steno šotora, tako da se je zamajal tabor in so vsi ostali prijeli za puške — stebrovje, da se ne bi zgrudila prijetna domačija nanje. „Brezumje — to je najvišja modrost in umetnost na svetu,“ je menil profesor Stenkovič. „In ženska!“ Linar je izrekel in je tlesknil z jezikom. Nekaj je zasekalo mednje. Doktor Strmin je namršil obrvi in njegov bledi obraz so razrezale gube jedkega zaničevanja, da je bil podoben malce ponesrečeno kopirani opici. Ali kakor je padla beseda, je bil jez odprt in slika je vrela za sliko: bujne grudi, lasje kakor valujoča svila, vroča in strastna je stala ženska v njihovi sredi. „Tod je deklet, hej — nravijo,“ je zame-žiknil geodet polteno in je pil. Strminu so vztrepetale mišice na obrazu. Pod oči sta legli dve višnjevi kačici. „Igrajmo!“ ^ „Kaj,“ se je oglasil Zakrajnik. „Tarok — ali karkoli že,“ je odvrnil doktor s stisnjenim glasom. „Saj tako ni nič, ko imaš ti službo,“ je menil Stenkovič proti Strminu. „Vsak hip te lahko pokličejo — potem imamo z igro samo nevoljo.“ Dokončal je šivanje in je skrbno spravil šivanko in nit. „Je res,“ je menil geodet in je z dolgim požirkom potrdil izgovorjeno. „Glavno je, da mine čas,“ je vrgel doktor rezko. Linar je prikimal in je postregel s cigaretami. ška Slatina opustiti. Ko je invalidska javnost zaznala za to namero, je takoj odločno protestirala proti temu in poslala na ministrstvo za socijalno politiko tozadevne resolucije posameznih poverjeništev in podružnic naše splošne organizacije. Te resolucije so res vprašanje opustitve invalidskega doma v Rogaški Slatini nekoliko odložile in smo bili uverjeni, da se je to vprašanje sploh odložilo. Zadnji čas pa smo zopet zaznali, da je dospel od ministtstva definitiven ukaz, da se invalidski dom v Rogaški Slatini likvidira in popolnoma opusti. Ne bomo vpraševali, kdo je dal povod za^ to, saj danes je itak vedno najlažji in najkrajši odgovor pri vsaki taki priliki, „iz budgetnih vzrokov“. Faktum je toraj, da invalidskega doma v Rogaški Slatini .y, kratkem ne bomo imeli več. Ali bomo dobili zanj nadomestek je pa Še vprašanje. Najbrž ne. Premislimo pa, kakega po-, .mena je za nas ta invalidski dom? Kar bo vsakemu znano, je Rogaška Slatina znamenito zdravilišče s svojimi znanimi vrelcu V času vojske se je tamkaj zdravilo veliko število vojaštva in oficirjev, ki so potrebovali tamkajšnjih toplic. Po vojni je ostalo mnogo invalidov, ki potrebujejo takega zdravljenja. Zato so naše oblasti uvidele potrebo ustanoviti v Rogaški Slatini invalidski dom, kjer se tak[ bolniki lahko najceneje zdravijo v lastni državni oskrbi. Sicer to invalidsko zdravilišče res ni veliko, je pa za invalida zelo velikega zdravstvenega pomena. Država je vendar dolžna dati osebam, ki so si vsled vojne nakopale bolezen v njeni službi, najmodernejša razpoložljiva sredstva za zdravljenje. Ali naj jih pusti zato, da se bo prištedilo ono, kar se je drugje po nepotrebnem razmetalo, raje umirati. Ako ima pravico bogatin in verižnik, da se šopiri po zdraviliščih in letoviščih po razkošnih sobah, pa še v največ slučajih brez potrebe, zakaj bi se ne pustilo ubogemu nesrečnežu, vojnernu invalidu malega skromnega kotička za njegovo prepotrebno zdravljenje. Ne zahtevamo, da bi se v tamkajšnjem invalidskem domu, držali ljudje, ki ne spadajo notri, ki spadajo mogoče v kaki drugi invalidski dom ali celo domov, imamo pa med našimi vrstami dosti takih, ki takega zdravljenja, kakor ga nudi zdravilišče Rogaška Slatina nujno potrebujejo. Vse te reveže naj se usliši in pokliče skupaj pa invalidskega doma ne bo treba zapreti. Ko invalidskega doma tam ne bo, in bo eden ali drugi izmed teh bolnikov invalidov zaprosil za sprejem v zdravilišče, se ga bo odvrnilo češ, da ni prostora, ker to smo prepričani, da država mu ne bo plačala zdravljenje v udobnem hotelu, ker ne bo nobenega kredita. Ob odhodu slepcev iz Ljubljane. Med vsemi, ki jim je vojna vzela zdravje, so najhuje prizadeti oni, ki so izgubili luč oči. Ne videti svojih, življenja kraj sebe, solnca, lepote prirode, biti obsojen v temo, v večno temo, brez najmanjše nade na rešitev, to je pač najhujši udarec, ki more človeka doleteti! Umevno je, da so slepi v splošnem deležni tudi najiskrenejšega sočustvovanja. Da se jim omili njihov grozni položaj, jim je treba nuditi v vsakem oziru čim največ udobnosti. Zavod za slepce je bil doslej v Ljubljani v nekdanji hiralnici, ki je bila last Kranjske hra- „Takole skrbe za človeka dekleta,“ je pripomnil z veliko samozavestjo. v V dalji so grmeli topovi in od časa do časa je zabučalo, da se je stresla razjarjena zemlja. Iz višine je bilo čuti brnenje aeroplanov in tu-patam so zapele strojne puške v zračnem boju. Dan se je nagibal na pozno popoldne in v dolino je legala megla. „Bereitschaft,“ je _ zaklical nekdo iz hiše, kjer so prebivali častniki. „Za vraga,“ se je zganil Strmin in je zlezel po možnosti urno iz šotora. „Bo menda skrajšan naš počitek,“ je menil Linar nekam plaho. „Je itak vseeno! Kdor pogine danes, mu ni treba tega storiti jutri,“ je pogledal Zakraj-nik iz šotora. „Čuden človek, ta doktor,“ je pripomnil telefonist. Stenkovič je skomizgnil z rameni: „Pač živci!“ „A, vraga! Babe, babe — pa ne živci,“ se zasmejal geodet in je prekrižal nogi po mohamedanskem načinu. Linar je odprl usta in tudi profesor se je okrenil pozorno. nilnice. Krasna moderna stavba je bila urejena in opremljena tako, da je bilo slepim res postreženo na tak način in v taki meri, kakor to zahteva njihov položaj. Sobe so bile zračne, prostorne, uredba brezhibna, z eno besedo: stavba je bila kakor nalašč primerna za omenjeni zavod. Zdaj se nastani v tem poslopju porodniš niča deželne bolnice in slepci so morali ven. Novi dom so našli v poslopju bivše lesne industrijske šole v Kočevju. Ako bo njihov novi dom v svakem oziru popolno nadomestilo za dosedanjega, je vprašanje. Prostori so manjši in vladala bo bržkone tesnoba. Poleg tega so slepci odrezani od središča. Pri vsaki prošnji so navezani na korespondenco, ki je zlasti pri njih otežkočena in brez ozira nato v uspehu navadno daleč zaostaja za besedo. Enako je z zdravniško oskrbo. Nočemo sicer trditi, da je slepci v Kočevju ne bodo imeli, dvomimo pa, da bi jo mogli imeti v taki meri kakor so jo lahko imeli v Ljubljani. Na podoben način so prikrajšani glede razvedrila. Človek, ki pogreša najvažnejšega čuta — vida —, mora imeti čim največ razvedrila. ker mora sicer nujno zapasti v mrkost in otožnost, ki mu še bolj zagrenjuje že itak trpko življenje. V Ljubljani je bilo slepim na razpolago nešteto prilike za razvedrilo in zabavo: koncerti, predavanja in sploh razne zabavne prireditve. Vsega tega — vsaj v toliki meri — v Kočevju slepi invalidi najbrže ne bodo imeli. In to, ravno to je zanje velika izguba. ki jo bodo težko preboleli! Tudi glede učnih prilik ne vemo, kako bo. Nočemo sicer kakorkoli pavšalno zabavljati, vendar bi si skoro dovolili pripombo, da Kočevje ne more biti nadomestilo za — Ljubljano. Bodisi kakorkoli. Nam se ne zdi umestno tirati te reveže iz kraja v kraj, zlasti ne iz boljšega na slabše. Tisti, ki povzročajo, in tisti, ki to odrejajo, pač niso nikdar okusili deleža bednih. Ali ne bi bilo umestno, ali ne bi celo bila njihova naloga, da se skušajo uživeti v položaj bednega in potem ob sodelovanju čustev, ne samo na podlagi hladnih računov izdajati ukrepe! —- Bodisi kakorkoli! Vam, tovariši, kličemo. Kamorkoli greste, kjerkoli ste, vedite, da je z vami naša ljubezen! Številni tisoči vojnih žrtev se čutijo eno z vami, nedeljeni v žilosti in radosti! Naj vam ta zavest lajša samotne ure vašega življenja! Ortopedija in protezna tehnika v Italiji. (Referat študijskega potovanja po italijanskih zavodih). Dr.Fran Minaf, asistent kirurgičnega oddelka splošne bolnice, Ljubljana. Invalidski oddelek poverjeništva za^ socijalno skrbstvo v Ljubljani mi je poveril častno in hvaležno nalogo, da organiziram kirurgično ortopedično bolnico v Ljubljani, ki naj bi služila v prvi vrsti vojnim invalidom in da preuredim na podlagi skušenj v drugih proteznih in ortopedičnih delavnicah v tujini tukajšnjo državno protezno delavnico. To nalogo sem sprejel z velikim veseljem, ker se mi je odprlo popolnoma novo polje ki- „V Bovcu je imel svoj čas dekle. Ko smo bili na Raveljniku, mi je vedno razkazoval kraje svojih spominov. „Neverjetno,“ se je čudil Linar. „Ah, v tem človeku je sentimentalnosti na metre in vatle,“ je zamahnil geodet z roko. „Pravzaprav zanimivo,“ se je navdušil Stenkovič. „Prekleta zanimivost taka,“ je branil Za-krajnik z grohotom. „Vendar! Pogledati mu v dušo in zdraviti,“ je silil profesor svoje. „Boš zdravil — vraga, ko je pa dekle vlačuga!“ Geodet je segel po pijači in je pokimal z glavo: „No, zdravi — če znaš!“ Stenkovič je zamrmral in je nestrpno stika! s palcem in kazalcem desnice po bradi. „Stvar ni tako enostavna. —“ „Ah, beži,“ je oporekal geodet znasmeš-kom. „Govoriš kakor doma v svojem kabinetu! Stvar je kakor na dlani: Vojna je prišla, pestrost, razburjenje, novost in negotovost! To so vse reči, ki silijo žensko k radodarnosti. Ra- rurgičnega delovanja, ki je pri nas v Jugoslaviji tako malo zastopano. Z idejo organizirati strokovnjaško kirurgično ortopedično bolnico, ■ o-premljeno z vsemi modernimi pripomočki bode precej pomagano 15.000 vojnim invalidom v Sloveniji in mnogoštevilnim otrokom s prirojeno pohabljenostjo, ki radi pomanjkanja prostorov in drugih primernih naprav, dosedaj niso imeli prilike se zdraviti in učiti po možnosti v kakem obrtu, ki je njih stanju primeren. Tekom vojske sem imel priliko pregledati najboljši zavod te vrste v stari monarhiji, t. j. invalidski zavod prof. dr. Spitzyja na Dunaju. Iz ortopedične literature sem poznal precej nemško ortopedično šolo in imel tudi priliko izvrševati mnogoštevilne ortopedične operacije po nemških metodah na kirurgičnem oddelku javne bolnice v Ljubljani pod vodstvom mojega Šefa primarija dr. J. Stojca. učenca enega najuglednejših nemških ortopedov profesorja Hoffe iz Berlina. Svetovna vojna in njene posledice so povzročile, da je pridobila ortope-dična kirurgija mnogo več važnosti in mnogi kirurgi so se pričeli zanimati prav posebno za to vrsto kirurgije. V dobi šestih let, med in po svetovni vojski, sta delovali v kirurgiji dve struji popolnoma ločeno, ena v centralnih, druga v zavezniških državah; to ločeno delovanje je sicer povzročilo na eni strani mno^o dobrega, na drugi strani pa so se pojavili vsled neskupnega delovanja mnogi nedostatki. Na eni strani so skupno delovali kirurgi v centralnih državah — Nemčiji in stari avstrijski monarhiji, na drugi strani pa izvrstni orto-pedi-kirurgi zavezniških držav, posebno Amerike, Italije in Angleške; Francija se je v tem oziru zakasnila in je šele kasneje sledila zavezniškim državam. Vojska je preprečila vse skupno in enotno delovanje na kongresih in v strokovnem časopisju. Ob razpadu bivše monarhije in ob zaključku svetovne vojske so se pojavila tale akutna vprašanja: a) rešenje invalidskega vprašanja; b) zdravljenje posledic vojske; c) nadomestitev pohabljenih organov. Reševanje prvega vprašanja ne spada v mojo stroko, ker je socijalno političnega značaja. Drugi dve vprašanji pa, ki sta ogromnega praktičnega pomena, sem izvolil za predmet svojega študija. Kdor je zasledoval ortopedično kirurgično literaturo zadnjih dveh let, je opazil, da se je delovalo pridno na obeh straneh, tako v centralnih kakor v zavezniških državah. Ravno vsled tega so prišli v nekaterih panogah te stroke na višek v zavezniških, v drugih zopet v centralnih državah in to ne samo v čisto ki-rurgični stroki, marveč tudi v proteznih nadomestilih. Prav tako kakor poudarjam napredek kljub separatnem delovanju, moram tudi omeniti, da se je pojavil na obeh straneh v nekaterih točkah zaostanek. Vendar je ta zaostanek v splošnem znanstvu precej brez pomena, ker so često napredovali v centralnih državah ravno v tistih točkah, v katerih so se v zavezniških zakasnili in obratno. Če pregledamo delovanje različnih narodnosti, opazujemo sledeča ortopedična vprašanja, ki se tičejo vojnih pohabljencev. Operativna mobilizacija vojnih ankiloz s transplatacijo proste fascije, zastopane pri Ra- dodarnost kažejo v ljubezni; ljubezni pa išče človek, kadar nosi uniformo. — Saj veš sam, kako in kaj! Počasi preide zmota v navado in potem v potrebo ...“ „Kod pa hodi deklina?“ je hotel utešiti Linar radovednost. Tedaj se je vrnil Strmin in Zakrajnik je odgovoril samo z nemo kretnjo, da ne ve. „Major Schütz nabira po rezervi ljudi, ki se javijo prostovoljno za nek napad v bovški kotlini.“ „In —“ so hoteli zvedeti vsi trije hkratu. „Javil sem se,“ je pojasnil doktor kratko in je odložil pas z municijo. „Ti,“ se je čudil Stenkovič. Zakrajnik je udaril z rokb po kolenu: „To je bedasto!“ „Bah —“ je odrezal Strmin. „Dajmo za slovo! Tarok!“ „Kdor prvi srečno igra pagata, mu jaz preskrbim dobitek,“ je ponudil Linar. „Kaj vrednega?“ je vprašal geodet. „Izvrstno!“ „Velja,“ je potrdil doktor z nasmeškom. lijanih po prof. Putti-ju v Bolonji, prof. Leriche-ii v Lyonu pri Francozih in pri prof. Payer-ju pri Nemcih. Draga točka je takozvana kinematizacija krnov, predlagana že pred vojsko po tal. zdravniku Vanghetti-ju in spopolnjena po prof. Putti-ju, pri Nemcih pa zastopana po prof. Sauer-brucku, ki je izdelal na podlagi Vanghettijeve ideje malo drugačno metodo kinematizacije krnov za protezo. To vrsto kinematizacije bom pojasnil v posebnem odstavku tega referata. Tretja točka, ki je ogromnega pomena, je takozvana Stoffeljeva operacija pri spastičnih paralizah vseh vrst. Ta opreacija ima namen nadomestiti nevarno operacijo po Försterju, poskušano v različnih slučajih te vrste paralize. V poštev bi prišla nadalje Spitzyieva operacija anastomoze živcev pri sličnih slučajih. Ne bil bi dosleden če ne bi omenil tudi ame-rikanske operacije spondilit po d’ Albee-ju. Vojska in po njej povzročeno velikansko število vojnih invalidov je povzročila, da so pbrnili ugledni kirurgi pozornost na nadomestilo organov s primernimi protezami in da se je racionelno in logično organiziralo proizvajanje protez v velikih proteznih državnih delavnicah pod vodstvom strokovnjakov in kirurgov ortopedov. Vobče lahko rečem, da je nemška tehnika prav posebno napredovala v proizvajanju protez za zgornje ude, dočim je precej zaostala v protezah za spodnje ude, ki so navidezno najbolj potrebne. V zavezniških državah je bilo zopet obratno — zgornja proteza ni tako izvrstna kakor nemška, izvzemši zelo umetno in komplicirano protezo, sestavljeno po Carnes-u. Spodnja proteza zavezniških držav pa je prekosila v vsakem oziru nemško. Dva vzroka sta, ki sta me nagnila, da sem 'izbral eno izmed zavezniških držav za sedež svojih ortopedičnih študij in sicer napredek zavezniških kirurgov ortopedov v zdravljenju vojnih invalidov potom operacij, posebno v mobilizaciji ankiloz, dalje kinematizacija krnov in v glavnem racionelna in precizna produkcija lahkih protez za spodnje ude. Vzrok, da sem izbral izmed aliiranih držav Italijo in ne Ameriko, ki bi mi dala v svojih 20 ortopedičnih bolnišnicah najboljšo priliko, da proučim natančno vse moderne metode in instalacije ter mnogoštevilne moderne protez-ne delavnice, so tehnične težkoče. Italija je izmed evropskih aliiranih držav prva, ki ima moderno inštalirane in specialne ortopedične zavode ter protezne delavnice, ki odgovarjajo modernim zahtevam. Francoska in Angleška nimati dosedaj čistih ortopedičnih zavodov izvzemši zavod prof. Calot-a v Ber-cku, ki se pravzaprav bavi samo z^ otroško in tuberkulozno ortopedijo. Prof. Nove-Josserand v Lyonu in Ombraidanne v Parizu organizirata ravno slične ortopedične zavode, ki pa dosedaj še niso končani. Angleška ortopedija je zvezana s splošno kirurgijo. Italija ima pet ortopedičnih klinik in sicer v Bolonji, Rimu, Milanu, Neapolju in Benetkah. Tem ortopedičnim zavodom so priklopljene delavnice. Na svojem potovanju sem imel priliko obiskati in proučiti sledeče zavode: „Instituto ortopedico Rizzoli“ v Bolonji, pod vodstvom prof. Puttija in priklopljeno delavnico, ki jo vodi tehnični ravnatelj Fusaroli. dalje „Villa del seminario“ v Ferrari, ki je namenjena na živcih bolnim invalidom, „Glinica delle Fratture“ prof. Daha Vedova v Rimu in samostojno pretežno delavnico ter veliki reedukačni zavod v Villa Massimo“ v Rimu pod vodstvom invalida Pellegrini Angelo, protezno delavnico v Neapolju pod vodstvom nestrokovnjaka, penzionira-nega generala Vendini-ja in tehničnega ravnatelja Agostini-ja, „Istituto degli rhachitici“ v Milanu pod vodstvom prof. Galeazzi-ja ter državno delavnico pod vodstvom prof. Scarlini-ja in tehničnega ravnatelja Lollini-ja. Konečno sem imel priliko obiskati učenca prof. Puttija v Benetkah prof. Delitalo, ki ravno organizira peto ortopqdjpno kliniko v Italiji. V svojem referatu bodem popisal popolnoma sistematično in kronologično svoje utise in opazovanje v posebnih zavodih in proteznih delavnicah ter podal tudi svoje konečno mnenje o ortopedičnih zavodih in proteznih delavnicah v Italiji. V Boloniji sem imel dva in pol meseca največ prilike proučevati najmodernejše ortope-dično znanstvo v prvovrstnem ortopedičnem zavodu tega stila, v zavodu Rizzoli, ki je pod vodstvom izvrstnega strokovnjaka, znamenitega učenjaka prof. Puttija. Zgoraj imenovani zavod je dobrodelno podjetje, ustanovljeno leta 1880. od laškega kirurga Francesco Rizzolija. „Istituto Rizzoli“ 0e nahaja v starem samostanu bratov Olivetanov, zidanim v 1. 1437. in okrašenim z dragocenimi slikami Raffaella da Brescia, Carracci-ja in Gnido Reni-ja. Slučaj je hotel, da je postal ta klasični samostan središče najmodernejše ki-rurgične ortopedije. Prvi ravnatelj je bil znani prof. Codivill , pod njegovim vodstvom je dosegel zavod „primat“ med laškimi ortopedičnimi zavodi. Kar je bil za Avstrijo Lorenz ali za Nemčijo Vul-pius in Hoffa, to je bil Codivilla za laško ortopedijo. Poglejmo napravo zavoda. V sprednjem delu se nahajajo pisarne, ambulanca in privatna ordinacija prof. Putti-ja. Iz zračnega in prostranega koridorja vstopimo v operacijsko dvorano. Vse je popolnoma moderno urejeno in odgovarja strogo modernim zahtevam instalacije operacijskega oddelka. — Iz male predsobe vstopimo v sobo za izdelovanje mavčnih obvez; ta soba meri približno 30 m2 in ima vse potrebne naprave. Zanimiva je naprava za izdelovanje ovratnikov in oklepov, konstruirana je po odredbah prof. Delitala. Ostale naprave so slične kakor vdrugih zavodih. Iz mavčne sobe pridemo v malo septičnp sobo, iz katere se vstopi v veliko operacijsko dvorano, ki služi ludi kot predavalna dvorana. Ta dvorana je najmodernejše opremljena, zidovi so pokriti z marmorjem. Dalje sledi soba za desinfekcijo rok in za predpriprave za operacijo. Zraven omenjenih prostorov se nahaja v tem traktu še posebna soba za narkozo, dalje garderoba in soba za sterilizacijo. Nasproti operacijskega oddelka se nahaja ogromni in zelo moderno urejeni mehanoterapeutični oddelek pod vodstvom starega strokovnjaka dr. Mandelli-ja. V tem oddelku so sledeče dvorane: preiskovalna soba. mavčna soba, dr. Wullsteinova soba, dr. Zanderjeva dvorana, ki je sama približno 36 m in skoro 20 m široka ter vsebuje vse Zanderjeve aparate z električnim pogonom, kakor tudi druge aparate za aktivno in pasiv- no gibanje, druga manjša dvorana je namenjena za terapijo skolioze in obsega vse Schul-thesove aparate za njeno zdravljenje. Temu oddelku je priklopljen hydroelektroterapeutiöni zavod, poleg tega je oddelek za zdravljenje z vročim zrakom in za zdravljenje z različnj svetlobo (Funsen, višinsko solnce, električna iradiacija). Poleg omenjenih prostorov je velika dvorana, ki je specielno namenjena za postope-rativno terapijo sklepnih ankiloz po Puttijevi metodi. V pritličju se nahaja tudi velik kinematograf, ki služi izključno znanstvenim namenom. V desnem krilu zavoda se nahaja velik muzej ortopedičnih preparatov, dalje muzej historičnih in modernih protez ter muzej zgodovinsko pomembnih eksperimentov za preizk..-ševanje različnih materialij, ki se jih rabi za konstrukcijo protez; preizkušnje se vrše z ozirom na trpežnost hygroskopijo, težo in druge lastnosti. V prvem nadstropju so bolniške sobe. Sistem bolniških sob je zelo racionelen, ker je približno 15 sob s circa 6 do 10 posteljami; samo otroški oddelek ima 2 veliki sobi, ki sta namenjeni za 60 otroških postelj. V istem nadstropju se nahaja tudi velika knjižnica, ki obsega izključno kirurgična in ortopedična dela ter vse perijodične časopise te stroke v vseh jezikih. Knjižnica šteje okoli 4000 zvezkov prvovrstnih kirurgičnih del različnih avtorjev, kakor n. p-. Mackenzie, Mac Even-a, Scarpe, Bradfori-a, Hoffe, Calot-a, Redarda, Lorenza in dr., poleg tega okoli 5000 originalnih mmograf j, podarjenih od različnih avtorjev. Prof. Putti je takorekoč duša zavoda. On je tudi povzdignil operativno zdravljenje v ortopediji na stopnjo, ki lahko tekmuje z drugimi prvovrstnimi klinikami Nemčije, Francije in Amerike. Izmed tipičnih in interesantnih operacij je treba omeniti sledeče; L operativna mobilizacija ankiloziramh sklepov po Puttijevi metodi, 2. podaljšanje kosti po Puttijevi :* etodi in njegovim osteotonom, 3. takozvana kinematizacija krnov. 4. osteosynthesis pseudoartros, 5. izključno operativno zdravljenje fraktur colli femoris pri starih osebah. Mislim, da ne bode odveč, če popišem kratko indikacije, tehniko in rezultate imenovanih operacij. 1. Operativna mobilizacija ankiloziranih sklepov po Puttijevi metodi. Zgoraj imenovano operacijo izvršuje profesor Putti pri vseh sklepnih ankilozah, ki so posledica vpjske, izvzemši tuberkulozne anki-loze. Operacija v keleriu se n. pr. izvrši tako-le* tipična zareza po Puttiju pri operaciji koleba, plastika zgornjega dela lig. patellate, odstranitev hrustanca raz površja celega sklepa, to je tako iz kondilov femurja kakor iz tibije, istočasno resekcija lig. cruciati, odstranitev hrustanca iz notianje plošče pogačice, prosta pre-paracija fascije v obsegu, ki odgovarja velikosti kolenskega sklepa; fasčia se vzame iz stegna; tako preparirana fascija se fiksira z nekobko katgutovimi šivi na svežih ploskvah kolenskega sklepa; plastično podaljšanje lig patellare; suttura kože. Koleno se fiksira v lahki fleksiji približno za en teden v mavcu, potem se zame „Se jih je javilo mnogo?“ je pozivedoval profesor, medtem ko je Zakrajnik delil karte. „Okrog sto ljudi pri treh stotnijah. Vas ^ploh nisem hotel klicati, ker se mi je zdelo, da ne pojdete blizu. Sicer je pa še čas,“ je rekel in urejeval pravnik karte. „Greste še danes?“ „Ob eni po polnoči —“ Začela se je igra, nema pozorna in strast-ria. Nihče ni izpregovoril nepotrebne besede in z vseh obrazov se je odražala nervozna napetost. „Ultimo,“ je napovedal Stenkovič. Ko pa je šlo h koncu, je začel nervozno mencati po pisanih listih. A kakor se je trudil, je bilo zaman! Pri predzadnjem listu mu je doktor izbi! pagata. Dalje in dalje je šlo, eden in drugi je poizkusil svojo srečo, a izpodletelo je vsakemu. Naposled je napovedal Strmin. »Saj ga itak izgubiš,“ je pripomnil Stenkovič, „torej: kontra!“ „Doktor je preštel karte in ie pogledal preko njih: „Re!“ Zopet so igrali in zopet ni bilo čuti drugega kakor tiho držanje kart. In kakor so ga lovili — ujeli ga niso! „Imaš živce kakor jeklena žica,“ je pripomnil profesor, ko je poravnaval račun. '„Zdaj pa dobitek,“ se je prezirno nasmehnil Strmin. „Prosim,“ je ponudil Linar in je izlezel iz šotora. „Kar za menoj, gospodje!“ Šlo je na večer. Zrak je bil prijetno oster in pokanje je nekam zamrlo. Z gora so drveli hudourniki. Tupatam so stali pripravljeni vojaki in delavci, da poneso v gore tovarišem potrebnih stvari. Mršavi konji, mule, osli in sanitetni psi so čakali tovorov. „Kam gremo pravzaprav,“ se je zamajal Zakrajnik. „Menda je glupo,“ je obstal tudi Strmin. „Prosim, gospoda, bilo je sprejeto,“ se je zagovarjal Linar in je silil dalje. ■ „Naj bo, ker je morda nocoj — zadnji večer,“ se je udal pravnik. Zq. tem so šli skozi vas in še dalje po strmi poti, dokler niso prišli do samotne, a lične koče tik ob gorskem potoku. Linar je potrkal in ženska srednjih let je prišla odpirat. Roke in obraz so izdajale nekdanjo tovarniško delavko, zdaj pa je zamenila svoj poklic za vojaško eprico. Poleg tega je imela vrsto postranskih poslov in vojaštvo se je rado shajalo pri njej. ..Bo kaj pijače, Lena,“ je naročil telefonist. Šli so v nizko, čedno sobo in Lena jih je pogostila s kuretino in z vinom. ..Ta gospod,“ je pokazal Linar na Strmina, „pojde nocoj nad Laha.“ Ženska je pokimala: ..Potem pa že.“ „Dobitek ni baš napačen,“ je pripomnil Stenkovič smetyjaje. „Je šele začetek.“ Linar se je muzal in je silil k pitju: „Za boj je treba zdravja in poguma v srcu!“ „Na. da poplakneš spomine,“ je ponudil geodet Strminu kupo. Doktor je zvrnil in prvi hip ni rekel ničesar. Vino je prizvalo pesem — tople misli so silile v glavo in so se križale po njej. Kakor stajan sneg je padala skorja z ljudi in pravnik takoj z aktivnim in pasivnim gibanjem, najprej v postelji z enostavno napravo, kasneje se vrši naknadno mehanoterapeutična kura več mesecev s pripravnimi pripomočki i loploto ter kopeljo. Prof. Putti je operiral mnogo slučajev, pri katerih je dosegel izvrstne uspehe, ker operirani lahko izvršujejo opravila, tako, da upognejo nekateri koleno do 90 stopinj. Analogne operacije izvršuje prof Putti tudi pri ankilozah kolka in komolca, samo da rezultati niso tako sijajni kakor nri operativnih mobilizacijah kolena. Sam sem imel priliko gledati in asistirati pri štirih slučajih mobilizacije; videl sem tud: mobilizacijo komolca. Za moje prisotnosti je hodilo več tako operiranih v mehanoterapijo, tako, da sem videl na lastne oči zelo dobre rezultate. Po izpovedbi operirancev ni dosti razlike v zdravem in operiranem kolenu; eden izmed bolnikov (aktivni kapetan) vozi brez težave bicikelj, njz-gov kolega pa dobro pleše. Nobeden izmed navzočih se ni pritožil radi perzistujoče slabotnosti (Schlottergelenk) v operiranem kolanu vsled prerezanja lig. cruciata; nekateri avtorji namreč to Puttiju predbacivajo. 2. Podaljšanje kosti po Puttijevi metodi z njegovim osteotonom. Nemški kirurg Hackenbruch je priporočal analogno postopanje samo s to razliko, da on ekstendira na mavcu. Karakteristično za Put-tijevo metodo je, da se vrši ekstenzija naravnost na skeletu. Os eoton se fiksira s pomočjo dveh žebljev na spodjem in zgornjem delu zadete kosti; kost se preseka na zaceljenem mestu, potem se polagoma v 5 do 6 tednih s posebnim vijakom regulira osteoton, ki ima zno-' traj pero; s tem peresom se doseže sila circa 75 kg. V slučajih, ki sem jih imel priliko opazovati, se posrečilo podaljšati femur pri enem bolniku za 6 cm, pri drugem za 7 cm. Zgoraj popisana metoda, je po mojem mn ,-nju bolj racionelna in bolj sigurno nego Hackcn-bruchova trakcija na mavčni obvezi. 3. Kinematoplastična operacija krnov. To operacijo je izumil laški zdravnik Van-ghetti, ki je prvi prišel na misel napraviti na operiranem krnu kako nadomestilo za amputirani organ: to je dosegel ra ta način, da jf? prepariral mišice ene ali druge skupine,_ t. j. flektorjev ali ekstenzorjev, oziroma obedve ki napravil takorekoč en ali dva priveska, s katerimi se lahko prime kako stvar v obliki pincete ali na katera se lahko fiksira s pomočjo kakega obročka orodje. Na podlagi Vanghetti-jeve ideje so izdelali prof. Putti v Italiji in Sauerbruch pri Nemcih v letih 1916.—17. za časa vojske lastne metode kinematoplastične operacije, ki obstajajo ali v formaciji kanala, v katerem se nahaja poseben trapeč, ali v obliki pincete (clava flexioria ali doppia clava.) Splošno govorimo o izdelovanju kinematoplastičnih motorjev. Operacija je sama ob sebi zanimiva in tudi praktično zelo pomembna. Samo z ozirom nä pripravno protezo smo še daleč od cilja, ker je moč, prenesena iz krna na protezo vsled pomanjkljive proteze za zg«rnjo ekstre-miteto in vsled velikega trenja minimalna. je začel o-ovoriti, da mu skoro ni bilo več mogoče seči v besedo. „Na zdravje vsem ljubicam!“ Široko se je zasmejal, a roka se mu je tresla in obraz je bil bled kakor alabaster. S silo prikrojeni cinizem se je umaknil nerazločni bolesti spominov. In doktor je govoril o Bovcu in o gajih, kjer caruje poleti lepota kakor v paradižu. Mah se razgrinja v senci in vsak korak zagluši na tej sveži preprogi. „Pusti, pusti,“ ga je hotel zastaviti Zakraj-nik. toda Strmin je ril dalje v svoje zaklenjeno carstvo. „Lastna mati ga ne bi spoznala,“ je razložil profesor motno in je izkušal premotriti položaj. Vse misli pa so bile tako obtežene, da ni mogel reči drugega kakor: „Pravzaprav je to tudi vojna.“ S pijanostjo je rastla veselost, pomešana z medlo sentimentalnostjo. „Zdaj pa dobitek,“ je pomignil Linar Leni in ženska je odšla. Ostali so preslišali. Vse-drugod so hodile njegove misli. Zdi se mi, da se sedaj na ta način zelo malo operira, ker sem imel priliko v času mojega 2 in pol mesečnega študiranja videti samo en tak slučaj; rezultat zgoraj imenovane operacije pa je bil v tem slučaju zelo izvrsten; operiranec ima napravljene štiri motorje in sicer kanalizirane. Sedaj se nahaja v delu tudi posebna proteza za tega amputiranca, ki bo iz trdega gumija (Hartgummi); mehanizem bode tak-le: en motor bode flektiral drugi in tretji prst, drugi fleksor bode flektiral četrti in peti prst, kine-matizirani fleksor radialis bode oponiral palec: supinacijo vseh štirih prstov bode vršil motor. O' protezi bodem še govoril v popisu protez. 4. Osteosynthesis pseudoartros (avtoplastika). Zdravljenje takozvanih pseudoartroz, ki so posledice slabo zaceljenih zlomljenih kosti, je precej težek problem. Putti izvršuje sledečo operacijo: Najpreje odstrani kalus in tudi in-terponirane mehke dele. S trepanom in cirku-larno žago po d' Albee-ju trepanira približno 20 cm dolg implatat iz tibije v obliki klina; ta implantat se fiksira s posebnimi kovinskimi obroči (Bronzaluminium). Potem se fiksira noga za 4 tedne v mavčni obvezi. Zgoraj popisana metoda pozdravi sigurno vsako vsled frakture pridobljeno pseudoar-trozo; pri prirojenih pseudoartrozah pa izid ni posebno zadovoljiv. 5. Operativno zdravljenje fraktur colli femoris pri starejših osebah. Zgoraj omenjene frakture pri starih osebah se zdravijo v zavodu Rizzoli izključno operativno. V lokalni anesteziji se napravi kratka zareza na trohanterju; s posebnimi trepani različnega premera se postopno trepanira kanal v smeri skozi trohanter k sredini glave femurja; v ta kanal se fiskira poseben žebelj iz slovnove kosti, kateri ostane za vedno notri. Izid operacije je tako dober, da se bolnik v 10 dnevhi lahko opira na nogo in s pomočjo bergelj hodi, medtem ko bi pri ekstenziji trajalo zdravljenje več kot 8 tednov. Druge operacije in sploh drugo poslovanje ortopedičnega zavoda je slično kakor povsod. Dobro je omeniti, da se napravi pred re-pozicijo obojestranskih kongenitalnih luksacij ekstenzija za nekoliko dni; nato sledi tipična lepozicija po Lorenzu. Treba je omeniti, da zadene, kakor povsod, večina teh kongenitalnih luksacij ženski spol (ca 80 odstotkov) in da so slučaji tako pogosti, da jih lahko imenujemo „panis quobdianus“ ortopedičnega delovanja v zavodu Rizzoli. Zdravljenje traja približno 6 do 9 mesecev; nato se prične takoj mehanoterapeutična kura in hoja v posebnih vozičkih po modelu zavoda Rizzoli. Pri mehanoterape-utični kuri je posebno treba vpoštevati muskulaturo kokse. Prof. Putti je v nasprotju z nemškimi ortopedi mnenja, da je nošenje fiksujo-čega pasa radi reluksacije popolnoma odveč in celo škodljivo, ker muskulatura preveč atrofira. V laški ortopediji eksistira celo nova struja, zastopana po prof. Galeazzi-ju iz Milana, ki priporoča šarnirano, trdo obvezo na upogibal-nih mestih; na ta način se prepreči muskularna atrofija. V sobo je legel mrak. Ker prebivalstvo ni smelo imeti luči, so ostali v temi. Komaj je bilo mogoče razločiti posamezne postave. Tedaj se je vrnila Lena in ž njo dvoje deklet. Dvoje jasnih, komaj za spoznanje zatem-nelih glasov je zavalovilo v sobo in vso družbo je prešinilo veselje kakor skrivnostno razodetje. Ko je Linar odločil doktorju dar, se ga Strmin ni branil. Objel je dekle okrog pasu in je zankal kakor fant, kadar gre ponoči vasovat. Lena je bila edina, ki je opazila, kdaj je dvojica izginila iz sobe ... V Strminu je divjalo. Bolest je razbičala kri, je razpalila misli in je naposled zamrla sama v svoji gorjupnosti. Kakor pogorišče je bila duša in edino strast je še dobila prostora v njej. Hipi so bežali — divje vrvenje — kakor zbesnel pustni ples... Vse je umrlo, vse je molčalo, le dvoje teles je žehtelo v vročini. Doktor Strmin je nažgal cigareto in stopil na piano. Za njim je prišla družica. Iz navade mu je pogladila lase, mu je ovila desnico okrog vratu in ga hotela poljubiti. Tedaj se je pravnik zdrznil in je zarjul. Dekle je vztrepetalo kakor šiba na vodi; Pri starih kongenitalnih luksacijah, katerih ni mogoče reponirati po metodi Paci-Lörenza, se izvršuje krvava repozicaja po Pozzijevi metodi. Toda tako operirani slučaji se vedno ozdravijo z ankilozo kokse. Zdravljenje ekvinističnih nog (pes equinus^ vse vrst se vrši po možnosti konservativno z. redresiranjem in sicer v več etapah. Radikalna in krvava operacija je indicirana samo v redkih in socialno indiciranih slučajih. Tu se izvršuje krvava in komplicirana operacija po Co~ divillu, ki daje baje boljše rezultate kakor stara amerikanska operacija, predlagana p'ö Phelps-u. Z nekoliko besedami hočem še omeniti malo različno metodo v izdelovanju mavčnih obvez. Skoro vse obveze iz mavca delajo na organu, odetim s trikojem („maglia tubuläre“). Uporablja se kar mogoče malo vate in to samo na mestih, kjer se obveza opira. Mavec se natančno modelira po obliki zadetega organa. Tako izgotovljena obveza se lepo prilega na telo in je tudi estetično daleko lepša nego težke mavčne obveze v nemških zavodih. Zdravljenje skolioze je slično znani metodi po d' Abbot-u, le z razliko, da d’ Abbot redre-sira v horizontalni legi, dr. Mandelli pa redre-sira bolnika sede v Wullsteinovem aparatu z roko in ga fiksira v tako redresiranem stanju približno za 6 tednov. V mavčnem sklepu se' napravijo luknje (okna), v te luknje pa se vtisne vedno več vate; na ta način se popravlja sko-lioza še nadalje. Po šestih tednih se nadomesti mavčev oklep s posebnim oklepom iz jekla in usnja, ki ga bodem še posebej popisal v pro-teznem delu. Nato sledi dolgo trajajoča gimnastika na Schultesovih aparatih. S tem sem končal popis specialno kirurgi-čnega dela in prehajam v referaut k organizaciji proteznih delavnic v Bolonji, k izdelovanju protez in drugih ortopedičnih aparatov. (Dalje prih.) Dolžnost vsakega invalida; Bodi vesten član Splošne organizacije vojnih invalidov! Kdor še ni, naj se takoj priglasi pri najbližjem poverjeništvu oziroma podružnici organizacije. Glave pokoncu! Naše življenje je čudna stvar. Gori in doli gre, kakor cesta skozi hribovito deželo. Sedaj si v dolini, toda čez nekoliko ur si zopet na vrhu. A, tu si spet samo za kratek čas, pa zopet doli, in zopet samo zato, da pojde kmalu zopet navzgor. ♦ Naj se ti prigodi v življenju karkoli, dragi čitatelj „Vojnega invalida“, — glavo pokonci! Oči kvišku! Naprej! Navzgor za cilji in ideali! Razočaranja, težave, nevspehi so del tega, kar imenujemo življenje. Kdor se začne radi njih razburjati, morda celo obupavati, ta škoduje najbolj sam sebi, pomaga si pa prav nič! So gotova čustva v nas, ki so za naše telo in za naše življenje strup, ki nas zastrupljajo prav tako gotovo, kakor na primer arzenik. Škodljiv vpliv imajo na telo, zavirajo njegovo delovanje in nesrečno delajo celo življenje. Uničujejo naše morebitne uspehe. Jeza, na primer, kako pordeči obraz! „Frane!“ Vrglo se mu je okrog vratu, a on ga je od-linil z vso silo, da se je opoteklo proti potoku. Bledejši od mrliča je stopil v kočo. „Se je vrnilo zdravje,“ ga je sprejel Linar, Strmin je pokimal in se je zagrohotal, da je zarohnelo v sobi kakor krik blaznika. Linar je plačal in vsi so se poslovili. Ko so> šli mimo potoka, se je ustavil Stenkovič: „Kaj pa je to belega v vodi??“ „Mogoče se je kdo ponesrečil,“ je rekeF Zakrajnik in hotel bliže, da bi pogledal. Strmin pa je zbral poslednje svoje sile in ga je potegnil za seboj. „Ah, kaj boš! Sneg z gora!“ Kakor je izrekel, se je zgrudil brez glasu. „Vode,“ je zaukazal geodet. Linar je pohitel k potoku in je zajel s kapo vodo. Pri tem je zadel ob nekaj mehkega in mrzlega. „Za božjo voljo — ženska!“ Tekel je z vodo h geodetu, toda Strminovo telo je bilo brez življenja. V potoku pa je spoznal Zakrajnik — doktorjevo mrtvo ljubico — Strah, kako dvigne lase ali jih celo popolnoma posivi, ako nastopi z veliko silo. Žalost vzame želodcu vsako slast do jedi. Velika zadrega naredi usta popolnoma suha. Pijača pordeči najprej nos in naredi oči krvave. Nečistost skremži^ obraz v čudne, grde poteze. * • ' Najhujši strup za človeško življenje in delovanje je pa obup. Obup vpliva na možgane. Vzame jim vsa-Ico zmožnost delovanja. Človek ne more pravilno misliti. Zmeša mu roke, da niti ne ve kaj dela. * Vendar čemu obupati? Dokler človek živi, ima pri vsakem koraku novo priliko za novo življenje, za to, da popravi, kar je enkrat naredil narobe. Devet desetin vspeha je itak samo v osebnem navdušenju in duševnem razpoloženju. Človek, ki gleda v obraz nesreči s smehljajem na ustnicah, je nepremagljiv. Takega nihče ne uniči! ♦ V življenju je vedno za „danes“ še en „ju-iri“ — in kaj nam ta jutri prinese, kdo to ve? Danes si lahko popolnoma na tleh, popolnoma v dolini težav, ponižanja in uničenja. Ali pa veš, če ti tvoj „jutri“ ne prinaša morda povišanja, večjega nego kdaj preje? Danes si izgubil vse. Ali pa veš, če ti tvoj „jutri“ ne prinaša vsega desetkrat več nazaj, kakor ti je tvoj „danes“ vzel? Zatoraj čitatelj „Vojnega invalida“: Glavo pokonci vedno, vsikdar in povsodi! Glavno pravilo tvojega življenja bodi: Naj se zgodi karkoli! Naj se zbero še bolj črni oblaki nad tvojo glavo! Naj švigajo iz teh oblakov še strašnejše strele nesreč in razočaranj — nikdar se jih ne ustraši. Glavo pokonci! Človek je toliko močan, kolikor je nevstra-šen, kolikor je hraber! Zato pa vedno: Glavo pokonci in vedno naprej! Naprej do zmage! Kaj je z našim zakonom? Dajte nam invalidski zakon! Društvene vesti. Poročilo o shodu v Šoštanju. Dne 9. t. m. se jevršil shod vojnih invalidov, vdov in sirot šoštanjske okolice. Poročal je delegat centrale tov. Benedik o oemenu organizacije, o delovanju in prizadevanju cent le za zboljšanje bednega stanja vojnih žrtev ter o uspehu njenega dela. Od strani zborovalcev je bilo čut pritožbe, da se jim pokojnine neredno nakazujejo, ustavijo ali pa skrčijo na samo vzgojevol-nino za deeo in to brez kakega naknadnega obvestila od strani pokojninske likvidature. Dolžnost odbora je, da v sličnih slučajih zahteva potom centrale pojasnila, ne pa da z vednim odlašanjem tozadevnih reklamacij odvrača brezbrižnosti nekaterih one, ki vidijo v °r8:anizaciji svojo zaščitnico. Tudi drugače mit priporočamo delo, resno delo, ker le tedaj bo-■Sde vzbudili zaupanje v podružnico, kar bo privedlo še nezaupneže, ki dvomijo-jtad umestnostjo, da se organizirajo. — Po shodu se je vršila v prostorih tov. predsednika Drobež-a dobro obiskana veselica. ^e,