Anton Velušcek 
Kolišcarji
O kolišcarjih in kolišcarski kulturi Ljubljanskega barja 

Ljubljana 2010 

Dr. Jože Kastelic, Med Krimom in Gradom, str. 598. 
»Pokrajina na Barju je v naših casih rodila Jakopica in Cankarja. Oba sta odkrivala njeno svojstveno, zasanjano lepoto. Najbrž nista imela v sebi nic vec stare barjanske krvi; oko in doživetje cloveka pa je vezano na prve vtise pokrajine, ki ga obdaja. In v tem je vez med rodom, ki živi na barjanskih tleh danes, in med brezimnimi, pozabljenimi prebivalci v sivi davnini.« 
4 
KAZALO 
Kolišca v Srednji Evropi .......... 10 Ljubljansko barje: geografski oris in raziskovanje kolišc .......... 14 Moderni pristopi .......... 18 Ljubljansko barje v kolišcarski dobi .......... 22 Prvi kolišcarji: Resnikov prekop pri Igu .......... 26 Prvi kovaci: Hocevarica pri Verdu .......... 30 Kolišcarska vas, obdana z leseno ograjo: Maharski prekop pri Igu .......... 34 Popotniki: Stare gmajne pri Verdu .......... 38 Popravila: Parti – kolišci v Išcici in ob njej .......... 42 Sodobnik velikih piramid v Egiptu: kolišce Založnica pri Kamniku pod Krimom .......... 46 Zaton kolišc: Ljubljansko barje v zgodnji in srednji bronasti dobi .......... 50 Kolišce: koliba in vas .......... 54 Prvi kmetovalci .......... 58 Živinorejci .......... 62 Lovci in nabiralci .......... 66 Lesena loka in lokostrelci .......... 70 Ribici .......... 74 Po jezeru so pluli drevaki .......... 78 Najzgodnejši loncarji .......... 82 Poznavalci bakra in brona .......... 86 Vrvarji in tkalci .......... 90 Vrhunski kolarji .......... 94 Kolišcarski Apolon? ........ 100 O pogrebnih obicajih kolišcarjev ........ 104 


Uvodne besede in zahvala 
V casu, ko smo se pred kratkim spominjali stopetdesete obletnice odkritja prazgodovin­skih kolišc v Švici (2004) in stotridesete obletnice odkritja kolišc na Ljubljanskem barju (2005),jeprav,darezultatetegadolgegaraziskovalnegaobdobjapredstavimovpoljudnejši obliki najširši javnosti, tako šolski mladini kot tudi odraslim. Morda je slednje še toliko pomembnejše, kajti v teku je postopek za uvrstitev kolišc Ljubljanskega barja na seznam svetovnekulturnededišcinepodokriljemUNESC-a.ProjektvodijoŠvicarji,polegSlovenije pa v njem sodelujejo še Avstrija, Francija, Italija in Nemcija. 
Knjiga,kinosinaslovKolišcarji–okolišcarjihinkolišcarskikulturiLjubljanskega barja,jetorejsaddobregastoletja,predvsempazadnjegapoldrugegadesetletja raziskovanjnaLjubljanskembarju,kijihvecidelvodimosodelavciInštitutaza arheologijoZnanstvenoraziskovalnegacentraSlovenskeakademijeznanostiin umetnostiizLjubljane.Leta1995smosenamrecpovezalizdendrokronologi pod vodstvom prof. dr. Katarine Cufar z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in zacelo se je zelo plodno sodelovanje v razis­kovanjukolišcoziromakolišcarskihnaselbinLjubljanskegabarja.Daneslahko z velikim veseljem zapišem, da je dendrokronologija v raziskovanje vnesla tisto dodano vrednost, ki je pri naših raziskavah umanjkala v primerjavi z raziskovanjem podobnih naselbin v zahodnoevropskih državah. 
V tem razmeroma kratkem casu smo opravili raziskave na vec kolišcih: Resni­kovprekop,Maharskiprekop,Spodnjemostišce,Parte-IšcicainPartepriIgu, Založnica pri Kamniku pod Krimom, Blatna Brezovica pri Blatni Brezovici, Hocevarica in Stare gmajne pri Verdu ter Crešnja pri Bistri. Rezultati so bili zelo presenetljivi, velikokrat drugacni od tistega, kar se je dotlej pri nas pred­postavljalo,inprvicprimerljivististimi,kijihstrokapoznazdrugihobmocij s kolišci, predvsem iz Švice, jugovzhodne Francije in jugozahodne Nemcije. 
Danes tudi mi z veliko stopnjo zanesljivosti ugotavljamo, da so kolišcarji po­seljevaliLjubljanskobarjevobdobju,kijetrajaloveckottritisoclet(odokoli 4600 do 1500/1400 pr. Kr.). Ugotavljamo tudi, da v tem casu Barje ni bilo stalno poseljeno, temvec odkrivamo obdobja, ko je bilo prazno oz. opustelo. 
Razloge išcemo v klimatskih in gospodarskih dejavnikih. Pomembna ugo­tovitev je tudi, da smo odkrili socasna kolišca, ki so bila obljudena v istem koledarskem letu. Dejansko že lahko govorimo o koledarskih letih, ko so kolišcanastajala,živelainpropadala,karsejenaprimerdogajalovletihokoli 3489, 3353, 3109, 3071 in 2417 pr. Kr. 
Raziskave tudi kažejo, da so kolišcarji živeli na Ljubljanskem barju celo leto, takopoletikottudipozimi.Prebivalisovmajhnihprostostojecihpravokotnih kolibahsprivzdignjenimpodom.Manjšeskupinekolib–kolišcarskevasi–so stale na obrežju, morda delno tudi na vodi, pocasi umikajocega se jezera. 
Naši kolišcarji so se ukvarjali z metalurgijo bakra in pozneje brona. Na njivah so pridelovali jecmenindvevrstipšenice.Vpristnemnaravnemokoljusolovilidivježivali,vjezeruribe. Bili so tudi popotniki. Po jezeru so pluli z drevaki. Za pota zunaj Barja so od 4. tisocletja dalje uporabljali vozove. Raziskave kažejo, da so se izredno dobro prilagodili okolju, v katerem so živeli. 
Kakor je razvidno, gre pri raziskovanju kolišc Ljubljanskega barja za izrazito multidisci­plinarne raziskovalne pristope. Poleg arheologov pri njih sodelujejo, kot že omenjeno, dendrokronologi, pa tudi paleo- oziroma arheobotaniki, arheozoologi, geologi in drugi specializirani strokovnjaki. Naše vodilo je vedno bilo predstaviti življenje takšno, kakršno je bilo, v vsej kompleksnosti, in ne zgolj arheoloških najdb. 
Zdise,danamjevsajnekajodzastavljenihciljevvpoldrugemdesetletjutudiuspelouresniciti. Najboljši dokaz je prav knjiga Kolišcarji, v nasprotnem je ne bi bilo možno napisati. Zato bi se na tem mestu zahvalil vsem mojim predhodnikom, od Karla Deschmanna naprej, predvsempasodelavceminprijateljem,kisosodelovalivraziskovanjukolišcLjubljanskega barja. V prvi vrsti naj omenim univerzitetnega diplomiranega arheologa Janeza Dirjeca, prof. dr. Katarino Cufar, dr. Boruta Toškana, doc. dr. Majo Andric, univerzitetno diplomi­rano biologinjo Tjašo Tolar, univerzitetnega diplomiranega arheologa Davorina Vugo in prof. dr. Franca Janžekovica. Zahvali gresta tudi Tamari Korošec, ki je pripravila slikovno gradivo in narisala ocem všecne ilustracije, in Tamari Velušcek, ki je knjigo oblikovala. 
Zahvaljujem se vodstvu Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, ki naše raziskovalno delo na Ljubljanskem barju moralno in tudi na druge nacine vseskozi podpira. In ne nazadnje, zahvala gre tudi sedanji Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in njenimnekdanjimorganizacijskimoblikam,kisoraziskovanjenaBarjuprekraziskovalnih projektov in programov dejansko omogocile. 
Vsem,pravvsemsodelavceminfinanserjem,tuditistim,kijihnatemmestunisemimenoval, moja velika HVALA! 
Anton Velušcek 

Casovna preglednica geoloških in arheoloških obdobij. 


Kolišca v Srednji Evropi 
Arheologi uvršcajo kolišca v skupino bivališc na tako imenovanih mokrih ali vlažnih tleh. Postavljena so bila bodisi na vodi bodisi na le obcasno poplavnem obmocju ali celo na nikoli poplavljenih tleh. 
Kolišca, domacini z Ljubljanskega barja jim pravijo tudi mostišca, so bile vasi, sestavljene iz manjših hiš ali pravilneje kolib na kolih. Šlo je za poseben tip gradnje bivališc in gospo­darskih objektov, pri katerem so bili leseni podi privzdignjeni od tal. Podobne vasi lahko še danes obcudujemo v tropih jugovzhodne Azije, Afrike in Južne Amerike. V zavesti Slovencev in drugih Srednjeevropejcev pa so zagotovo najbolj znana prazgodovinska kolišca, ki so stala na vodi, pravzaprav še pogosteje na le obcasno poplavnem obrežju alpskih in predalpskih jezer. 
V primeru Hodiškega jezera na Koroškem v Avstriji, kjer je bila okoli leta 4000 pr. Kr. kolišcarska vas postavljena na otoku, so bile poleg znacilnih kolišcarskih kolib tudi take, ki so stale na sicer vlažnem, a nikoli poplavljenem zemljišcu. Njihovi temelji so bili iz ravnih in dolgih okroglic ali brun in so ležali neposredno na tleh. 
Kot je razvidno, gre v primeru Hodiškega jezera za mešani nacin gradnje, kjer se v eni vasi pojavljajo stavbe s priv­zdignjenimi podi in kolibe s podi na tleh, kar dokazuje, dajeclovekžeodnekdajznalprisluhnitinaraviinjoocit- no, za razliko od nas v sedanjosti, tudi upošteval. 
Danes so si raziskovalci edini, da je nacin gradnje pogo-jevalo okolje, od cloveka pa je bila odvisna izbira lege in tipa gradnje, ki sta mu iz razlicnih razlogov, kot sta na primerbližinazapoljedelstvougodnihtal,doberribolovni revir, v danem trenutku najbolj ustrezala. 
Na ostanke prazgodovinskih kolišc v Evropi je prvi opo­zoril švicarski zgodovinar Ferdinad Keller. Ob nizkem vodostaju Züriškega jezera v kraju Meilen leta 1854 je bil obvešcen o navpicnih, v jezersko dno zabitih kolih, stari keramiki, živalskih kosteh in drugih naselbinskih ostankih. Nenavadno odkritje je povezal z eksoticnimi kolišcarskimi vasmi na vodi iz tropskih krajev, ki jih je poznal iz literature. Ostanke pa je pripisal nekdanjim prazgodovinskim prebivalcem Keltom. 
Nibilotrebadolgocakati,dasejerodilalegenda.Kolišcain njihovakulturasovznemirjaliraziskovalce,upodabljaliso 
jih umetniki, zanje so se zanimali preprosti ljudje. Njihovo iskanje je postalo modno. Tako so jih že leta 1864 odkrili na Hodiškem jezeru in 1875. tudi na Ljubljanskem barju. 
Pod vplivom romantike so si kolišce predstavljali, kot da je šlo za manjšo vas, postavljeno na velikiplošcadinajezeru.Življenjevnjejsoopisovaliskorajidilicno.Potrebnojebilomnogo let raziskovanj in vec generacij raziskovalcev, da sta se vedenje in s tem razlaga korenito spremenila in postala verodostojnejša. V raziskovanje so se vedno dejavneje vkljucevale druge, predvsem naravoslovne znanstvene discipline. 
VzadnjihstopetdesetletihkolišcainnjimsorodnenaselbineodkrivajoposkorajceliEvropi. Poznamo jih iz Grcije, Poljske, Škotske in od drugod. Najštevilnejša in javnosti najbolje znana so s prostranega obmocja okoli Alp – iz Slovenije, Avstrije, južne in jugozahodne Nemcije,Švice,jugovzhodneFrancijeinseverneItalije–,kjerjedodanesodkritihpribližno 
1.000 prazgodovinskih vasi: kolišc s privzdignjenimi podi, vasi s kolibami, ki so imele temelje na vlažnih tleh, in mešanih tipov  naselbin. 
Kolišcarske naselbine so ležale na prostranem obmocju okoli Alp, od Slovenije prek Avstrije in Italije do Nemcije, Švice in Francije. Najvec so jih odkrili v Švici. Pri nas jih je približno štirideset. Vse so z Ljubljanskega barja. 


Pred vec kot 150 leti je zgodovinar Ferdinand Keller v kolih pri kraju Meilen ob Züriškem jezeru prepoznal ostanke prazgodovinske vasi. Senzacionalno odkritje, odmevno po vsem svetu, je privedlo do vrocicnega iskanja po številnih jezerih. 
Fantazijska upodobitev življenja na kolišcarski naselbini. Oljna slika Rudolpha-Augusta Bachelina iz leta 1867. 



Spreminjanje predstav: konec 19. stoletja: kolibe na plošcadi na jezeru zacetek 20. stoletja: samostojne kolibe s privzdignjenimi podi
   v obrežnem pasu in kolibe s podom na tleh na obrežju sredina 20. stoletja: kolibe s podom na tleh na obrežju zacetek 21. stoletja: razlicni tipi kolib drug poleg drugega. 

Ljubljansko barje: geografski oris in raziskovanje kolišc 
Ljubljansko barje leži jugozahodno od Ljubljane in meri 180 kvadratnihkilometrov.Nastalojezugrezanjempredpribližno dvemamilijonomalet.Udorninejezapolnilapovršinskavoda s svojimi usedlinami in nanosi. Nekoc je bilo Ljubljansko barjevelikaprodnataravansposamicnimivodnimizalivcki, drugic bolj ali manj plitvo jezero z bogato floro in favno, tretjic spet neprehodno mocvirje in šotišce. Zgornji del geološke vrtine pri Crni vasi kaže, da kmalu pod površjem leži približno 15 metrov debela plast polžarice ali jezerske gline,vcasihprepredenesplastmipeska.Jezerskaglinadoka­zuje,dajebiloodkoncazadnjeledenedobenaLjubljanskem barju jezero, ki je v 2. tisocletju pr. Kr. dokoncno prešlo v mocvirjeinnatovbarje.V18.stoletjusopodMarijoTerezijo na Ljubljanskem barju zaceli osuševalna dela in nato gospo­darsko izkorišcati šoto, danes pa prevladujejo travniki. 
Skrivnost o kolišcarjih Ljubljanskega barja se je zacela razkri­vati 17. julija 1875. leta, ko je odbornik okrajnega cestnega odbora in posestnik Martin Peruzzi iz Crne vasi sporocil Deželnemu muzeju v Ljubljani, da so delavci pri cišcenju jarkov ob Ižanski cesti blizu vasi Studenec, današnji Ig, naleteli na ostanke naselbine na kolih in da so našli veliko crepinj, živalskih kosti, orodja iz jelenovega rogovja in oglje. Karl Deschmann, tedanji muzejski kustos in ravnatelj, je takoj ugotovil, da so najdbe sledi kolišcarske vasi, takšne, kakršno so odkrili v Švici leta 1854 in deset let pozneje tudi na Koroškem pri Celovcu. 
Odkritje je spodbudilo k prvemu arheološkemu izkopavanju na Ljubljanskem barju. Zacel ga je in vodil Deschmann, pomagal pa mu je muzejski sluga Ferdinand Schulz. Iz­kopavati sta zacela 26. julija 1875 in koncala sredi oktobra. Zaradi izjemnih najdb se je delo nadaljevalo še v letih 1876 in 1877. V tem casu sta raziskala približno 9.400 kvadratnih metrovzemljišca,takodajetododanesostalonajobsežnejše arheološko izkopavanje na Ljubljanskem barju. 
Sledilo je obdobje Walterja Schmida, ki je v letih 1907 in 1908 raziskoval kolišcarsko nasel­bino v Notranjih Goricah. Po prvi svetovni vojni pa se je z raziskovanjem kolišc ukvarjal Rajko Ložar. Na to temo je napisal vec pomembnih clankov. Njegovo delo so nadaljevali JosipKorošecinnaslednikaTatjanaBregantinZorkoHarej.Medkolišci,kisojihdelnora­ziskali, navajajo Blatno Brezovico pod vasjo Blatna Brezovica, Resnikov prekop, Maharski prekop in Parte pri Igu ter Notranje Gorice na obrobju Notranjih Goric. 
Od polovice devetdesetih let naprej se s kolišci na Ljubljanskem barju ukvarja predvsem Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, vec raziskav je opravil tudi Mihael Budja z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete, arheologijo Ljubljanice in drugih vodotokov pa preucuje skupina potapljacev pod vodstvom Andreja Gasparija. 
Pogled na Ljubljansko barje s poti na Kurešcek, v daljavi v ozadju se širi Ljubljana. Med letoma 1875 in 1877 je Karl Deschmann severno od vasi Studenec, današnji Ig, odkrival prve kolišcarske naselbine. 


Zadnja stran pisma Karla Deschmanna z njegovim podpisom, ki govori o odkritju kolišca ob Ižanski cesti blizu vasi Studenec, dne 17. julija 1875. 
Karl Deschmann, tudi Dragotin Dežman (Idrija, 
3. 1. 1821–Ljubljana, 11. 3. 1889), prirodoslovec, arheolog, politik. Leta 1852 je postal kustos (ravnatelj) Kranjskega deželnega muzeja in ga vodil do smrti. Med letoma 1875 in 1877 je raziskoval kolišca pri Studencu. Zaradi odmevnih odkritij je lahko organiziral prvi avstrijski antropološki in prazgodovinski kongres v Ljubljani 28.–29. julija 1879. 

Leta 1877 je Karl Deschmann objavil zemljevid jugovzhodnega dela Ljubljanskega barja, na katerem je oznacil izkopavališci iz let 1875 in 1876. 
Izjemne arheološke najdbe s kolišcarskih naselbin pri Igu so bile vedno deležne znatne javne pozornosti. Predstavljamo risbo, ki je bila objavljena v Koledarju Slovenca, Slovenskega doma, Slovenceve knjižnice, Domoljuba, Bogoljuba, Obiska XXI–XXII, za leto 1943. Avtor spremnega besedila je bil Janez Veider. 


Moderni pristopi 
Arheologija je veda, ki se v zadnjih letih izredno hitro razvija. Njen napredek je povezan z razvojem naravoslovnih znanosti in tehnologije. Razvojne možnosti so seveda vecje v tis-tih okoljih, kjer se ostanki iz preteklosti bolje ohranjajo, bodisi da gre za ekstremno suho okolje, kot je na primer v Egiptu v Afriki ali v pušcavi Atakama v Južni Ameriki, bodisi za vlažno, tj. prepojeno z vodo ali celo v vodi. 
Eno izmed bolje ohranjenih okolij take vrste je Ljubljansko barje, ki je postalo za arheologijo prava »zlata jama«. V raziskovanje kolišc se tudi pri nas vkljucujejo druge znanstvene vede, kot so na primer dendrokronologija, palinologija in arheozoologija. Tako da lahko govorimo o resnicno multidisciplinarnem raziskovanju. 
Dendrokronologija1 
Dendrokronologija je veda, ki se ukvarja s preucevanjem branik v lesu in omogoca ugotav­ljanjestarostilesa.Temeljinadejstvu,davdrevesuvsakoletonastaneenabranika.Branike, nastale v razlicnih koledarskih letih, se razlikujejo med seboj po širini. Kadar so razmere zanastajanjelesaugodne,sobranikeširoke,kadarsoneugodne,naprimervizjemnomrzli zimi ali suhem poletju, pa nastanejo ožje branike. Dendrokronološko »orodje« so grafi vzorcev razlicno širokih branik, ki so podobni pri drevesih z istega rastišca in vsebujejo veliko podatkov o klimi. 
DendrokronologijoprinasrazvijajonaOddelkuzalesarstvo Biotehniške fakultete. S to metodo je bila med drugim ugotovljena starost lesa iz razlicnih objektov kulturne dedišcine,kotsocerkve,gradovi,hiše,kozolci,lesenioltarji in stropi, slike na lesu itd. Dendrokronologija, podprta z radiokarbonskimdatiranjem,jepripomogla,dadanesdokaj natancno vemo, kdaj so bila postavljena in kako dolgo so bila poseljena razlicna kolišca Ljubljanskega barja. 

Palinologija2 
Palinologija je veda, ki se ukvarja s preucevanjem cvet­nega prahu (peloda) fosilnih in današnjih rastlin. Pelod, ki omogoca oprašitev cvetnic, nastaja v prašnikih in je razlicnih oblik. Glede na obliko in strukturo zunanje ovojnice (eksine) ter število por in brazd lahko dolocimo, kateremu rodu ali družini rastlin pripada pelodno zrno. Medcvetenjemsepelodširipozrakuinodlagavjezerih,kjer nastajapelodnizapis,kikaženasestavookoliškevegetacije. 
Kerjeovojnicazeloodporna,selahkovustreznihrazmerah,kotjenaprimerpomanjkanje kisikavjezerihinmocvirjih,ohranistoletjaalitisocletjadolgo.Takovjezerskemsedimentu nastaja zapis razvoja vegetacije skozi cas. 

Arheozoologija3 
Živalski ostanki z arheoloških najdišc so bogat vir podatkov o nacinu življenja nekdanjih skupnosti, obenem pa tudi dober kazalnik takratnega okolja. Pomen lova pri zagotavljanju mesa in mašcob v prehrani je mogoce razbrati iz razmerja med številom kosti divjadi in domacih živali. Iz ocen plecne višine goved, prašicev in drobnice ter velikosti zimskih cred se lahko sklepa na doseženo razvojno stopnjo živinoreje. Pri poskusu odgovora na vprašanje, kakšen je bil za nekdanje skupnosti pomen runa, mleka in drugih sekundarnih izdelkov, se opira na podatke o domnevni starosti živali ob zakolu ter na razmerje med številomodraslihsamcevinsamic.Marsikajjemogocerazbratitudiizpogostnostiinmesta pojavljanja urezov in zasekanin na posameznih kosteh, medtem ko lahko intenzivnost razbijanja kosti prica o kolicini razpoložljive hrane. 
1 Katarina Cufar, 2 Maja Andric, 3 Borut Toškan, Dedišcina Ostrorogega Jelena. Dedišcina Ostrorogega Jelena. Dedišcina Ostrorogega Jelena. 
Koledarska leta, okoli katerih se je koncalo življenje na nekaterih kolišcarskih naselbinah Ljubljanskega barja. Od starejše naselbine proti mlajši si sledijo datumi z Maharskega prekopa pri Igu, Spodnjega mostišca pri Igu, Starih gmajn pri Verdu, Blatne Brezo-vice pri Blatni Brezovici in Založnice pri Kamniku pod Krimom. 

V drevesu vsako leto nastane po ena branika. Branike, nastale v razlicnih letih, se razlikujejo po širini. Širina branike je odvisna od podnebnih in drugih dejavnikov. Zgoraj: branike kolišcarskega hrasta (Quercus); spodaj: branike kolišcarskega jesena (Fraxinus). 


Za raziskave na »obicajnem« arheološkem lesu z Ljubljanskega barja je treba odvzeti vzorec in ga ustrezno pripraviti. Merjenje širin branik opravijo s posebno opremo v dendrokronološkem laboratoriju. Merjenje kolesnega diska pa je bilo izjema in so ga opravili v prostorih Inštituta za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani. 
Pelod se odlaga v jezerih in mocvirjih, kjer je v enem samem kubicnem centimetru sedimenta lahko ohranjenih vec kot 10.000 pelodnih zrn. Na zacetku raziskave je zato najprej treba vzeti vzorce sedimenta – palinologi obicajno vrtajo z vrtalnikom na bat. Terenskemu delu sledi laboratorijska priprava vzorcev in identifikacija (Maja Andric, Dedišcina Ostrorogega Jelena). 
Delo arheozoologa poteka vecinoma s pomocjo arheozoološke zbirke, kjer primerja kostne ostanke in ugotavlja pripadnost. Eno najbogatejših v Sloveniji ima Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. 
21 



Ljubljansko barje v kolišcarski dobi 
Najstarejše kolišcarske naselbine Ljubljanskega barja so nastale okvirno v prvi polovici 
5. tisocletja pr. Kr. Najpozneje okoli polovice 2. tisocletja, ko sta jezero v celoti prerasla mocvirjeinbarje,pasejegradnjatakšnihnaselbinustavila.Odtlejsonovabivališcagradili na trdinskem obrobju. 
Zacetek kolišcarskega obdobja torej sodi v konec mlajše kamene dobe, traja vso bakreno in se konca v srednji bronasti dobi. Kulturno to ni bilo enotno obdobje. V poselitvi je prišlo tudi do nekaj prekinitev. Najdaljša je trajala skoraj celo tisocletje. Ceprav razlogov zanje še ni mogoce zadovoljivo pojasniti, jih raziskovalci išcejo v povezavi s podnebnimi in gospodarskimi dejavniki. 
Najdlje so prišli v Franciji, Švici in Nemciji. Do leta natancno datiranje obrežnih naselbin s pomocjodendrokronologijenamreckaže,dadatumiposekadrevespredstavljajoledolocena casovna obdobja. Ker pa se ta prekrivajo od francoske Jure pa do Gornješvabskega, mora biti za ta pojav tudi primarna razlaga. V teh obdobjih kažejo vrednosti berilija iz vrtine GISP2vgrenlandskemledunapovecanoaktivnostsoncainstemgledenatendencotoplejše in bolj suho podnebje (1–2 şC topleje kot danes). To je povzrocilo znižanje vodostaja in delno izsušitev obrežnega pasu jezera, ki je bil v tem milejšem obdobju lahko uporabljen kot poselitveni prostor. Vsekakor pa se posamezne vode – glede na lego, velikost in dotoke 
– niso odzivale vedno enako, tako da sistema še ni mogoce dojeti v podrobnostih. 
Kakorkoliže,arheologiugotavljajo,dajebilprihodprvihkolišcarjevnaLjubljanskobarjezelo pomembendogodekvzgodoviniosrednjeslovenskegaprostora.Bilisomednajzgodnejšimi graditelji manjših, a stalnih naselbin; te so postavljali lahko celo na vec mestih socasno. 
S kolišcarji je na to obmocje prišlo tudi poljedelstvo. Njive so bile na suhih trdinskih tleh rahlo oddaljene od kolišc. Tam so se ukvarjali tudi z rejo domacih živali, kot so govedo, ovce, koze in svinje. Spremljali so jih psi. Pomembni gospodarski dejavnosti sta bili tudi lov in ribolov. V skoraj nedotaknjeni pokrajini so nabirali gozdne sadeže. Izdelovali so keramicneposode.Najdbepredmetovizbakrainmetalurškihpripomockovpadokazujejo, da so se vsaj od 4. tisocletja pr. Kr. dalje ukvarjali tudi z metalurgijo bakra. Za plovbo po jezeru so uporabljali drevake, ki so jih dolbli iz ogromnih hrastovih debel. V drugi polovici 
4. tisocletja pa so za poti izven Ljubljanskega barja uporabljali tudi vozove. Skratka, bili so zelo iznajdljivi in so se znali dobro prilagoditi na okolje, v katerem so živeli. 
V drugi polovici 4. tisocletja pr. Kr. je bilo obrežje jezera na Ljubljanskem barju razmeroma gosto poseljeno. Na podlagi dendrokronoloških raziskav ugotavljajo, da sta bili kolišcarski naselbini Stare gmajne in Veliki Otavnik 1B socasni. Skoraj hkrati sta bili tudi opušceni, kar se je zgodilo malo pred letom 3100 pr. Kr. 

Najdišca bolj znanih kolišcarskih naselbin Ljubljanskega barja: rdeca – 5. tisocletje pr. Kr. modra – 4. tisocletje pr. Kr. zelena – 3. tisocletje pr. Kr. crna – 2. tisocletje pr. Kr. bela s crno obrobo – podrobneje 
   neopredeljeno. 


Pogled na kolišcarske kole v strugi Išcice, ki so bili okoli leta 3400 pr. Kr. zabiti v mehko jezersko blato ali polžarico. 


Utrinek z raziskovanja na kolišcu Založnica leta 1999, ki ga je vodila skupina arheologov z Inštituta za arheologijo iz Ljubljane. V sveže izkopanih mednjivskih jarkih so naleteli na ostanke, ki so jih zapustili kolišcarji, med katerimi so bili tudi kovaci. 
Na jugozahodnem delu Ljubljanskega barja pri Blatni Brezovici je malo po letu 3100 pr. Kr. stala kolišcarska naselbina. Odkrita je bila med drugo svetovno vojno, leta 1953 jo je raziskoval Josip Korošec, fotografija pa je bila posneta med raziskovanjem leta 2003. 

Prvi kolišcarji: Resnikov prekop pri Igu 
Kolišcarska naselbina leži na desnem bregu Išcice ob Resnikovem prekopu pri Igu v obcini Ig. Leta 1953 so jo odkrili delavci pri kopanju novega Resnikovega kanala oziroma prekopa. V petdesetih in šestdesetih letih sta na najdišcu veckrat sondirala Staško Jesse in Tatjana Bregant. Najobsežnejše raziskave so potekale leta 1962, ko je Josip Korošec vodil sistematicno izkopavanje na površini 160 m2. Odkril je manjše število vertikalnih, nekaj tudi horizontalnih kolov, odlomke vej, kamnite plošce in odlomke hišnega ometa. Veliko vec je bilo keramicnih posod in kar osem kamnitih sekir. Našel pa je tudi lupine lešnikov (Corylus avellana), kapice želoda (Quercus), semenke divje cešnje (Prunus avium) in vod­nega oreška (Trapa natans). Zelo malo je bilo živalskih kosti, zato je bila postavljena teza, da so bili takrat kolišcarji pretežno vegetarijanci. 
Na podobno okolišcino so naleteli tudi leta 2002, ko je na Resnikovem prekopu skupina z Inštituta za arheologijo opravila sondažno raziskavo. V treh manjših sondah so odkrili vertikalne kole, vec odlomkov prazgodovinske keramike in nekaj živalskih kosti. Vecino najdb z Resnikovega prekopa so pripisali prazgodovinski kolišcarski naselbini, ki je bila obljudena, predpostavljajo, da manj kot desetletje, okoli leta 4600 pr. Kr. Arheologi tudi ugotavljajo, da so bili prebivalci Resniko­vega prekopa eni izmed prvih poljedelcev, živinorejcev in loncarjev na ozemlju osrednje Slovenije. Po mnenju nekaterihnajbibilimednjimitudiiskalcibakroverude, 
za kar pa še nimajo oprijemljivih dokazov. Kakorkoli že, novi priseljenci so prišli verjetno navzgor po rekah Savi in Krki z vzhoda oziroma jugovzhoda. Na njihove poti in morda izvor kažejo kamnite sekire, katerih surovina je iz severovzhodne Slovenije. 
Raziskovanje kolišcarske naselbine oziroma še bolj najdišca Resnikov prekop je bilo zelo pomembno tudi za razvoj slovenske arheologije. Raziskovalcem je namrec uspelo ugoto­viti, da je bilo najdišcno obmocje v daljni preteklosti dodobra uniceno. Vecji del ostankov kolišca je že v prazgodovini odnesla tekoca voda. Kolikokrat je prišlo do odplavljanja, ni znano in tudi ni mogoce ugotoviti, ugotavljajo pa, da so se razmere umirile malo pred prihodom Rimljanov. V anticnem obdobju, ko je bilo površje povsem drugacno od tistega iz obdobja kolišca, je bila namrec cez najdišce speljana podeželska (vicinalna) cesta. Zato arheologe tudi ni presenetilo, da so bile med prazgodovinskimi ostanki, ki so ležali tik pod površjem, tudi posamicne anticne oziroma poznoanticne najdbe, kot so drobec jantarne jagode, železna pušcicna ost in novec iz 4. stoletja po Kr. 
Okoli 4600 pr. Kr. so prišli na obrobje kolišcarskega jezera nedalec proc od današnjega Iga prvi kmetovalci z vzhoda. S seboj so prinesli znanje o gojenju kulturnih rastlin, spremljale pa so jih tudi živali, kot je domace govedo (Bos taurus). 
Profil segmenta holocenskih plasti z jugovzhodnega dela Ljubljanskega barja, kjer je dobro vidna vec kot 160 cm debela kompaktna plast jezerskega blata oz. polžarice, ki dokazuje, da je bilo v obdobju pred vec kot osem tisoc leti obmocje stalno ojezerjeno. 


Leta 2002 je skupina z Inštituta za arheologijo na obmocju najdišca Resnikov prekop zastavila vec sond. Rezultati teh raziskav so bili objavljeni v 10. zvezku mono-grafske serije Opera Instituti Archaeologici Sloveniae. 


Risarska rekonstrukcija keramicnih posod s kolišca Resnikov prekop (ok. 4600 pr. Kr.). Prevladujejo amfore (1), lonci (2) in sklede na votli nogi (3). Predvsem slednje so bile pogostokrat rdece barvane. Omeniti je treba tudi zajemalko s tulastim držajem (4), ki je bila znacilna oblika 5. tisocletja pr. Kr. v srednjem Podonavju. 

Prvi kovaci: Hocevarica pri Verdu 
Leta 1992 so arheologi potapljaci iz Narodnega muzeja na desnem bregu Ljubljanice na jugo­zahodnem delu Ljubljanskega barja pri Verdu pod Menišijo v obcini Vrhnika odkrili ostanke kolišcarskenaselbine,kijebilapoznejepoimenovanapobližnjemodvodnemjarkuHocevarica. Nakljucno pobrane arheološke najdbe so kazale na vas iz okvirno 4. tisocletja. Danes pa ugo­tavljajo, da je bila obljudena, s krajšo prekinitvijo, približno od 3650 do 3550 pr. Kr. 
Med letoma 1995 in 1998 je na obmocju prazgodovinske naselbine raziskovala skupina z Inštitutazaarheologijo.Najprejsozbiralivzorcelesazadendrokronološkeraziskave.Pozneje pa so ob jarku zastavili 8 m2 veliko sondo. 
Sondiranje je potekalo od avgusta do oktobra 1998. Ob tem so odkrili številne pomembne arheološke najdbe, kot so odlomka talilne posode in košcek bakra, ki dokazujejo da so na Ljubljanskem barju že v tistem casu delovali kovaci, eni izmed prvih v tem delu Slovenije. 
MedpomembniminajdbamisHocevaricesotudinekajmilimetrovvelikiogrlicniobrockiiz metamorfne kamnine in jagode iz kalcita in lesa. Arheologi so odkrili tudi skoraj cel lesen lok, ki je do takrat veljal za edino tako najdbo v Sloveniji. Našli so tudi kamnite pušcicne ostiint.i.ravnitrnek.Številnisobiliostankisesalcev,ptic,rib,semeninplodov.Napodlagi analiz ostankov arhitekture, favne in flore so ugotovili, da je bila Hocevarica kolišcarska vas, ki je bila obljudena cez vse leto, tako poleti kot tudi pozimi. 
»Hocevarci« so za gradnjo kolišca v glavnem uporabljali jesenov (Fraxinus sp.) in hrastov (Quercus sp.) les, ukvarjali so se s poljedelstvom, gojili so jecmen (Hordeum) in pšenico (Triticum), poznali so tudi mak (Papaver somniferum). V bližnji in daljni okolici so nabi­rali plodove robide (Rubus fruticosus), drena (Cornus sp.), hrasta (Quercus sp.) in vodnega oreška (Trapa natans). 
Na odprtih travniških površinah in obrobju gozda se je pasla živina. Med kostnimi ostanki velikih sesalcev sicer prevladujejo kosti domacega prašica (Sus domesticus), precej manj je drobnice[ovac(Ovisaries)inkoz(Caprahircus)]ingoveda (Bos taurus). 
Delno že preoblikovano okolje je omogocalo obilen lov na srno (Capreolus capreolus), jelena (Cervus elaphus), divjega Med letoma 1995 in 1998 prašica (Sus scrofa). Obcasno so uplenili tudi medveda (Ur-je na obmocju prazgodovinske susarctos).Zaradikožuhasoverjetnolovilibobra(Castorfi­
naselbine Hocevarica razisko­
ber),vidro(Lutralutra),jazbeca(Melesmeles),lisico(Vulpes 
vala skupina z Inštituta za 
vulpes) in divjo macko (Felis silvestris). V jezeru so ulovili 
arheologijo. Najprej so zbirali 
krapa (Cyprinus carpio), rdeceperko (Scardinius erythro­
vzorce lesa za dendrokronološke 
phthalmus), navadnega ostriža (Perca fluviatilis), šcuko (Esox lucius) in rdeceoko (Rutilus rutilus). Med pticami pa raziskave. Pozneje pa so ob jarku najveckrat race (Anas in Aythya sp.) in druge vodne ptice. zastavili 8 m2 veliko sondo. 

Sondiranje je potekalo od avgusta do oktobra 1998. Da ne bi poteptali kulturnih ostalin, so pri delu uporabljali t. i. izkopavalni plošcadi, sestavljeni iz kovinskih ogrodij in plohov. 

Velika redkost. V sondi na kolišcu Hocevarica so arheologi med poglabljan­jem naleteli na odlomek keramicne posode, ki ga je poškodoval kol (št. 25) verjetno iz obdobja mlajše kolišcarske naselbine, zabit naknadno. 
Odlomek repne bodice morskega goloba (Myliobatis) s kolišcarske naselbine Hocevarica pri Verdu. Predmet najverjetneje izvira iz Jadranskega morja, na Ljubljansko barje je bil prinesen v 36. stoletju pr. Kr. 
Kapljici podoben košcek bakra s kolišcarske naselbine Hocevarica. Gre za najstarejši košcek kovine v Sloveniji, ki izvira iz znanega arheološkega konteksta. Odkritje dokazuje, da so se na Hocevarici okoli 3600 pr. Kr. ukvarjali z metalurgijo bakra. 




Risarska rekonstrukcija keramicnih posod s kolišca Hocevarica (ok. 3600 pr. Kr.). Prevladujejo posode temnosive do crne barve. Veliko je bilo loncev (1) in skled (2), pojavljale so se tudi skodele (3). Za 4. in tudi 3. tisocletje pr. Kr. so bile znacilne zajemalke s polnim držajem (4). Na posodah je bilo najti t. i. brazdasti vrez (5), pri cemer so bile vrezane linije zapolnjene z belim apnencastim polnilom oz. belo inkrustacijo. 

Kolišcarska vas, obdana z leseno ograjo: Maharski prekop pri Igu 
Ostanki kolišcarske vasi ležijo ob Strojanovi vodi v Mahu pri Igu v obcini Ig. Leta 1953 jo je odkril Staško Jesse s takratne Sekcije za arheologijo Zgodovinskega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Med letoma 1970 in 1977 je kolišce raziskovala arheo­loginja Tatjana Bregant. Naletela je na skromno okrašeno keramiko, ogrlico s kalcitnimi obrocki, orodja iz kamna in rogovja, živalske kosti ter rastlinske ostanke. Med najdbami je bil tudi odlomek talilne posode z ostanki bakra v notranjosti. 
Prviraziskovalcisozagovarjalitezo,dasoodkrilinaselbinodvehvelikihplošcadi,nakaterih naj bi stalo vec manjših kolib, in mostovža. Vasico naj bi obdajala manjša struga s tekoco vodo, pred katero jo je varoval sistem valobranov. Na podlagi najdb so naselbino postavili v bronasto dobo, pozneje pa so ugotovili, da je veliko starejša in sodi v bakreno dobo. 
Pred nekaj leti (2005) je na kolišcu Maharski prekop skupina z Inštituta za arheologijoopravilaarheološkeraziskave.Obtemsopridobilidovolj lesa,dasolahkonatodendrokronologispomocjoradiokar­bonskihdatumovprecejnatancnodolocilinjegovo starost.Kolišcejebiloobljudenopribližno 25 let do okoli leta 3489 pr. Kr. 
Moderna rekonstrukcija kolišcarske naselbi­ne Maharski prekop pri Igu. Vas je sestavljalo vec kolib (približno 10) s privzdignjenim po­dom. Na kopenski strani je bila zavarovana z dvojno ograjo iz bukovih kolov. Ceprav je bila poseljena le približno 25 let, verjetno ni bilapostavljenanaenkrat,temvecsojodogra­jevali, kolibe pa stalno popravljali. Opušcena je bila okoli leta 3489 pr. Kr. Navrhuncujekolišcenajverjetneještelomalo vec kot 50 prebivalcev. 
Nekaj besed lahko napišemo tudi o zunanji podobi kolišcarske vasi, ki je imela razmeroma majhno površino in jo lahko primerjamo z dvorišcem malo vecje moderne kmetije. 
Vas je sestavljalo vec pravokotnih in prostostojecih kolib s privzdignjenim podom. Vecina jih je bila obrnjena v južno–jugozahodno-severno–severovzhodno smer. Izjema so bile koliba, ki je bila postavljena pravokotno nanje, in kolibe ob leseni ograji, ki je varovala vas s kopenske strani. Ograja je bila narejena iz tanjših bukovih kolov (Fagus sylvatica), navpicno postavljenih v dve vrsti. 
Koliba, ki je bila drugace orientirana, je stala ob/ali na jezeru. V njeni bližini so arheologi našli ostanke talilne posode in morda kalupa, kar kaže na to, da je v njej verjetno deloval kovac. 
Med zanimivosti s tega kolišca sodi tudi kamnita kladivasta sekira. Analiza surovine je raz­krila, da je bila narejena iz dolerita. Na Ljubljansko barje so jo prinesli z Banije, hribovja, ki leži blizu meje med Hrvaško in severozahodno Bosno in Hercegovino. 

Precišcen nacrt s koli s kolišca Maharski prekop, kjer je med letoma 1970 in 1977 izkopavala Tatjana Bregant. V šestih poletjih je raziskala površino, vecjo od 1200 m2, kar je najvec po Karlu Deschmannu. 
36 

Raziskovalno delo na kolišcu Maharski prekop (2005) se je zacenjalo zgodaj zjutraj, ko so najdišce še prekrivale meglice, sonda pa je bila zalita z vodo. 
Na Maharskem prekopu so arheologi našli vec belih obrockov iz kalcita z ostanki nitke. Paleobotanik Alojz Šercelj jo je analiziral in ugotovil, da je bila narejena iz nasukanih crevesnih trakov. Obrocke hranijo v Mestnem muzeju v Ljubljani. 
37 

Popotniki: Stare gmajne pri Verdu 
Leta 1992, kmalu po odkritju Hocevarice, je arheolog Janez Dirjec z Inštituta za arhe­ologijo v jarkih in na njivah vzdolž kolovozne ceste, ki pelje iz zaselka Podgora proti sotocju Ljubljanice in Bistre, odkril ostanke kolišcarske naselbine. Po ledinskem imenu je bilo najdišce poimenovano Stare gmajne. 
Leta 1995 so na Starih gmajnah opravili natancen terenski pregled. Ugotovljen je bil približen obseg najdišca, ki se razprostira na vec hektarjih. 
V zgodnji pomladi leta 2002, ko so se jutranje temperature še vedno spušcale globoko pod niclo, je skupina z Inštituta za arheologijo zacela dokumentirati in vzorciti arheološke najdbe in les iz mednjivskih jarkov. Spremljala jih je sreca. Odkrili so dva cudovito ohranjena colna izdolbenca oziroma drevaka ter leseno kolo z osjo in veliko drugih manjših naselbinskih najdb. 
Presenetljivih odkritij pa s tem še ni bilo konec, saj se je raziskovanje nadaljevalo tudi v letu 2004. V jarkih na skrajnem zahodnem delu naselbine so odkrili vec odlom­kov najmanj dveh talilnih posod in tudi kamniti kladivasti sekiri. Ena je bila cela, od druge pa se je ohranil le manjši odlomek. Raziskave so se nadaljevale tudi v letih 2006 in 2007, ko so našli zoglenele ostanke preje in še eno talilno posodo, a tokrat iz kamna. 
Dendrokronološke raziskave so razkrile, da je bilo obmocje na ledini Stare gmajne poseljeno dvakrat, prvic za krajše obdobje do okoli leta 3332 pr. Kr. in drugic za vec kot petdeset let do okoli leta 3109. 
Vseskozi se je spreminjal tudi tloris vasi. Najprej je bil poseljen zahodni del, ki je bil bliže trdinskemu obrobju. Težišce mlajše naselbine se je premaknilo za skoraj 200 m protivzhoduinsredišcuLjubljanskegabarja,torejvsmeriumikajocegasejezera.Del mlajše naselbine je vsaj na njenem skrajno vzhodnem delu dokoncno unicil požar. Potem je niso vec obnavljali. 
Kolišcarji s Starih gmajn so bili tudi popotniki, kar izpricujejo pripomocki za trans­port, kot so drevaka in ostanki podvozja prazgodovinskega voza. Verjetno so služili za prevoz blaga in ljudi na krajše razdalje. 
Raziskave pa tudi kažejo, da so imeli stike z oddaljenimi kraji. Raziskovalci s tržaške univerze so namrec analizirali surovino, iz katere so bila izdelana glajena kamnita orodja. Med njimi sicer prevladujejo izdelki lokalnega izvora, sekire pa izvirajo tudi od drugod. Posebej so zanimive kladivaste sekire – še ena je bila namrec najdena poleglesenegakolesa–,kinajbiizviraleizVzhodnihAlpaliceloodboljdalec,morda celo s Ceške. Plošcata sekira iz žada ali eklogita pa je prišla na Ljubljansko barje iz severozahodne Italije. Nasprotno, a pricakovano je na domac izvor pokazala analiza surovinezažrmljeoziromarocnemline.Posestavivvelikivecinipripadajokremenovemu pešcenjaku in kremenovemu konglomeratu. Nahajališca takšnih kamnin so v hribovjih med Ljubljano in Horjulom, torej severozahodno ob Ljubljanskem barju. 
Leta 2007 so pod vodstvom arheologov z Inštituta za arheologijo arheološko sondirali zahodni rob kolišca Stare gmajne. Raziskovali so obmocje, kjer je v 34. in verjetno tudi 32. stoletju pr. Kr. v bližini delovala kovaška delavnica. 
Nacrt kolišcarske naselbine Stare gmajne na podlagi kolov in najdb iz mednjivskih jarkov. Do okoli leta 3332 pr. Kr. je bil poseljen zahodni del. Približno 170 let pozneje pa se je središce naselbine prestavilo na vzhod, v smeri proti središcu Ljubljanskega barja. 


Malo vec kot 5 centimetrov dolga plošcata sekira je bila narejena iz žada ali eklogita. Najdena je bila na obmocju Starih gmajn, kjer sta v 34. in 32. stoletju pr. Kr. stali kolišcarski naselbini. 

Vec kot 16 centimetrov dolga kladivasta sekira (1) iz metaultramafita s Starih gmajn in kolobarji v njenem ušesu (2). Kolišcarji so vrtali luknje v kamen s pomocjo loka, bezgove palice (Sambucus sp.) in kremencevega peska. 

Analiza surovine za kamnita glajena orodja kaže, da so na Starih gmajnah pri Verdu uporab­ljali tudi primerke iz oddaljenejših krajev. Plošcata sekira je prišla iz severozahodne Italije, tri kladivaste sekire pa morda celo z južne Ceške. 

Popravila: Parti – kolišci v Išcici in ob njej 
Kolišcarski naselbini Parte in Parte-Išcica ležita na ledini Parti in v strugi Išcice pri Igu v obciniIg.NajdišcesoodkriliDeschmannovidelavci.Dne26.julija1877somedodmorom v Išcici opazili navpicno zabite kole oziroma ostanke kolišcarske naselbine. Kmalu nato je Deschmann v bližini zastavil vecje izkopavališce. Na zacetku 20. stoletja so na širšem obmocju kolišc izkopavali neznani izkopavalci. Leta 1963 pa je na ledini Parti sondirala Tatjana Bregant. 
Najpomembnejše raziskovanje na tem obmocju je vo­dil Zorko Harej, med letoma 1976 in 1981 je prekopal površino640m2.Odkriljeostankeprivzdignjenegapoda kolišcarske kolibe. Horizontalna bruna, debela od 8 do 12 cm, so bila iz topolovega lesa (Populus sp.). Dolga so bila od 1,8 do 5 m. Prepletena so bila z vrbovimi veji­cami (Salix sp.). Prostor med vejicami je bil napolnjen z natlacenimmahom(Bryophyta)intravo(Poacea)Odkrili so tudi ostanke glinastega ometa. Debela plast žganine dokazuje, da je bila koliba unicena v požaru. 
Leta 1996 je skupina z Inštituta za arheologijo iz Ljubljane opravila ponoven izkop Harejeve sonde. V letih 1997 in 1998 pa so vzorcili arheološki les v strugi Išcice. Njihove raziskave so potrdile usmerjenost kolib v južno–jugoza­hodni-severno–severovzhodni smeri, ki izrazito prevla­dujenakolišcihLjubljanskegabarja.Dendrokronologipa so ugotovili, kar se je sicer že dolgo casa predpostavljalo, da kolišcarske kolibe niso stale na velikih plošcadih, temvec so bile prostostojeci (samostojni) objekti. Ugo-tovili so tudi, da so jih popravljali že naslednje leto po postavitvi.Vmanjkotdvajsetihletihpasonaskorajistem mestu postavili povsem novo kolibo. 
Kolišce v Išcici je bilo najverjetneje obljudeno v 28. in 
27. stoletju pr. Kr. Kolišcarska naselbina Parte pa je bila nekoliko mlajša, saj sodi na prehod iz 26. v 25. stoletje in je bila socasna kolišcu Založnica pri Kamniku pod Krimom. 
Arheologi odkrivajo ostanke kolišcarskih naselbin tudi pod vodo, v strugah Išcice, Bistre in Ljubljanice. V letih 1997 in 1998 so raziskovali na najdišcu Parte-Išcica. Pri tem so uporabljali najmodernejšo potapljaško in geodetsko opremo. 
Tlorisi kolišcarskih kolib z najdišca Parte-Išcica, 28. ali 27. stoletje pr. Kr. Številke na sliki predstavljajo relativno leto poseka drevesa (posebni znaki), iz katerega je bil narejen kol. S pikicami so oznaceni nedatirani koli, ki so vecji del starejši ali mlajši od na tem mestu oznacenih objektov. Arheološko-dendrokronološkeraziskavevstrugiIšcicesodalevpo­gledvprostorskorazporeditevkolibnakolišcu.Vasjebilasestav­ljenaizprostostojecihkolibpravokotnegatlorisasprivzdignjenim podom. Med njimi izrazito prevladuje južno–jugozahodna-severno–severovzhodna usmeritev. Kolibe so bile postavljene po premišljenem nacrtu v ravni vrsti in druga od druge odmaknjene na razdalji 2–3 m, kar kaže na organizirano oz. urejeno družbo. Raziskave so razkrile tudi živahno gradbeno aktivnost. Lesene kolibe je bilo treba že leto po izgradnji popravljati. Novo kolibo ali vas so lahko postavili skoraj na istem mestu. 


Na kolišcih iz zgodnjega 3. tisocletja pr. Kr. prevladuje kakovostna in izredno dekorativna keramika temnosive do crne barve. Znacilni so bili vrci (1), lonci (2), sklede (3) in t. i. kupe na križni nogi (4). 


Sodobnik velikih piramid v Egiptu: kolišce Založnica pri Kamniku pod Krimom 
Kolišcarska naselbina leži v barjanskem zalivu pod vasjo Kamnik pod Krimom v obcini Brezovica. Ceprav je bila odkrita razmeroma pozno (leta 1954), je bila kar dvakrat mejnik pri raziskovanju arheoloških najdišc na Ljubljanskem barju.Prikopanjuodvodnegajarkasodelavcinaletelinacrnoinsivokeramiko, vertikalne kole, kosti goveda (Bos taurus), jelena (Cervus elaphus), bobra (Castor fiber), jazbeca (Meles meles) in psa (Canis familiaris), med njimi jebilacelnicamlajše ženskeosebe (Homosapiens).Naogled so prišli tudi arheologi skupaj s paleobotanikom Alojzom Šercljem,kijenatemnajdišcuzacelpelodneraziskavena Ljubljanskem barju. Žal je po teh dogodkih kolišce skoraj utonilo v pozabo. 
Situacija se je spremenila sredi devetdesetih let 20. stoletja,kosejeravnonatemnajdišcu zacelozelo plodno in uspešno sodelovanje med arheologi z Inštituta za arheologijo in dendrokronologi z Od­delkazalesarstvonaBiotehniškifakultetiUniverze v Ljubljani. V štirih raziskovalnih sezonah (1995, 1999, 2001, 2009) so dokumentirali vec kot tisoc 
Kolišce Založnica je bilo obljudeno predvsem v 25. stoletju pr. Kr. Prve kolibe pa so bile postavljene le kakšno leto zatem, ko se je koncala vladavina fara­ona Mikerina (2532–2503 pr. Kr.), zadnjega izmed graditeljev velikih piramid v Gizi pri Kairu. 
vzorcev kolov, veliko keramike, ostanke cloveških zob, živalske kosti, rastlinske ostanke, medkaterimijetudižito(TriticuminHordeum).Odlomekdvodelnegakalupainkeramicen nastavek za meh pa dokazujeta, da so tudi na kolišcu v barjanskem zalivu pod Žalostno goro in Svetim Jožefom delovali kovaci. 
V tem trenutku imajo najvecjo vrednost rezultati dendrokronoloških raziskav, ki kažejo, da je bil zaliv poseljen najmanj dvakrat. Prvic verjetno že v 27. stoletju pr. Kr., drugic pa v 25. stoletju. 
Obdobje mlajše naselbine je bolje raziskano. Kolišce so gradili postopoma, približno 80 let. Kolibe so vseskozi popravljali in po potrebi zamenjevali z novimi. Tako se je tudi tloris naselbine z leti spreminjal, verjetno je sledil okoljskim spremembam v zalivu. Najmlajši les za kole je bil posekan okoli leta 2417 pr. Kr. 
Zanimivo je tudi, da se je življenje na kolišcu Založnica obnovilo le kakšno leto zatem, ko se jevEgiptukoncalavladavinafaraonaMikerina,zadnjegaizmedgraditeljevvelikihpiramid. Kakorkoli že, s koncem življenja na tem kolišcu se je v osrednji Sloveniji koncalo obdobje, ki ga arheologi oznacujejo za bakreno dobo oziroma eneolitik. 

Osrednji del barjanskega zaliva pod okriljem Žalostne gore je bil v prazgodovini poseljen najmanj dvakrat, prvic verjetno v 27. stoletju pr. Kr. in drugic v 25. stoletju. Najmlajši les, ki so ga uporabili za gradnjo kolišcarskih kolib, je bil posekan okoli leta 2417 pr. Kr. Od takrat zaliv ni bil vec poseljen. 

Del dvodelnega kalupa s kolišca pri Igu (1), katerega odlomek so odkrili tudi na kolišcu Založnica (3), in koncni izdelek 
– bakrena sekira iz Oseka v Slovenskih goricah (2). 




Keramicne posode, kot so vrc (1), lonec (2), skleda (3) in kupa na križni nogi (4), s kolišca Založnica so izredno podobne posodju s kolišcarske naselbine Parte pri Igu, kar nedvomno kaže na socasnost. To so potrdile tudi dendrokronološke raziskave. 

Zaton kolišc: Ljubljansko barje v zgodnji in srednji bronasti dobi 
Najmlajša kolišca Ljubljanskega barja sodijo v zgodnjo in srednjo bronasto dobo, v obdobje med 22. in 15. stoletjem pr. Kr. Poznamo vec naselbin iz tega casa. Prvo med njimi je pri StudencuraziskovalKarlDeschmann.Nazgodnjebronastodobnenaselbinskeostankepaje naletel tudi Walter Schmid, ko je med letoma 1907 in 1908 raziskoval kolišce pri Notranjih Goricah. Pred približno dvajsetimi leti sta Janez in Božena Dirjec izkopavala domnevno kolišcarsko naselbino te starosti med Blatno Brezovico in Bevkami. Nedavno je Andrej Gaspari odkril ostanke kolišca v strugi Bistre pri Malem Otavniku. Najdbe in radiokar­bonski datumi kažejo, da je bilo obljudeno v zgodnjem 2. tisocletju pr. Kr., medtem ko sta kolišci Šivcev prekop in Blato mlajši, saj sodita v srednjo bronasto dobo. 
Skupnaznacilnostvecinezgodnjebronastodobnihnaselbinjeprisotnostt.i.pramenastekera­mike.Grezaznacilenokras,kijebilnarejenzodtiskovanjemtekstilnihtrakovvsvežosteno posodepredžganjem.Zanimivoje,dasenakeramicnemposodjutovrstenokraspogostokrat pojavlja predvsem na najdišcih jugovzhodnoalpskega prostora. 
Na severovzhodnem obrobju Iške Loke, na robu prodnatega iškega vršaja, je v drugi polovici 2. tisocletja pr. Kr. bila manjša naselbina. S severne strani jo je varovalo neprehodno mocvirje, z juga pa verjetno obrambni nasip. V njeni neposredni bližini so bili stalni izviri pitne vode. 
Naslednjapomembnadejavnost,kisejegotovoodvijalanaLjubljanskembarju,jebilameta­lurgija brona. Bron je zlitina med bakrom in kositrom. Ker je trši od bakra, je veliko bolj vsestransko uporaben, kar odseva tudi v povecanem številu kovinskih predmetov in oblik. Za bronasto dobo lahko torej recemo, da gre za prvo pravo kovinsko dobo, ko pri izdelavi orodij in orožij kovina dokoncno izpodrine kamen in druge surovine. 
KovaškadelavnicajeverjetnobilatudinakolišcupriStudencu,kjerjeKarlDeschmannodkril bogato okrašeno bronasto bodalo. Predmet so hranili v Narodnem muzeju v Ljubljani, a je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ukraden in so se za njim izgubile vse sledi. Ta neljubi dogodek pa ne zmanjšuje njegovega pomena. Po mnenju vodilnih raziskovalcev bronaste dobe na Slovenskem naj bi bilo bodalo delo domacih delavnic. Iz njega naj bi se tudi razvili veliko bolj razširjeni meci z rocajno plošco. Z Ljubljanskega barja poznamo tri primerke: dva sta bila odkrita v Ljubljanici, eden pa izvira z Lavrice. 
Skratka, na Ljubljanskem barju so v prvi polovici 2. tisocletja pr. Kr. še obstajala kolišca, todaokoljskerazmeresosepocasi,avendartemeljitospreminjale.Ravnica,kjerjeodkon­caledenedobenaprejprevladovalojezero,jebilanaobrobjuvecinomažezamocvirjena. V stoletjih, ki so sledila, pa se je jezero dokoncno umaknilo. Pomembno vlogo je zacela pridobivati Ljubljanica, najprej kot kraj, kjer se je izvajala kultna praksa, in nato vedno bolj kot pomembna transportna žila, ki je sicer za kratko, a vendar olajšala prevoz blaga inljudiiznotranjostivsredozemskedeželeinobratno. Znovonastalegamocvirjasejeclovekpremaknil na njegovo obrobje. Okoli polovice 2. tisocletja se torej še zadnja kolišca umaknejo in po­javijo se naselbine na trdini. Arheologi so jih odkrili na robu vršaja pri Iški Loki, naIgu,naŽabjemgradu pod Žalostno goro idr. 
V bližini Tehniškega muzeja Slovenije, nekdaj kartuzijanskega samostana, so arheo­logi med potapljanjem v Bistri odkrili ostanke zgodnjebronastodobne kolišcarske naselbine. Kolišcarska vas je bila poseljena v prvi polovici 2. tisocletja pr. Kr. in je ena izmed najmlajših. 

KarlDeschmannjenaenemizmedkolišcpriStuden­cunašeltudiodlicnoohranjenobronastobodalo. Po mnenju slovenskih raziskovalcev zgodnje bronaste dobe je bilo proizvod domacih kovaških delavnic. Najdbo so hranili v Narodnem muzeju, a je bila 
kasneje od tam ukradena. 


Keramicni posodi (1 in 2) s t. i. pramenastim okrasom sodita v zgodnjo bronasto dobo in sta s kolišc Ljubljanskega barja. Nekoliko mlajši sta spodnji dve (3 in 4). Prvo so našli na Olorisu pri Dolnjem Lakošu v Prekmurju, drugo pa na delno socasni trdinski naselbini Iška Loka pri Iški Loki in odslikava dogajanje v obdobju, ko na Ljubljanskem barju kolišca dokoncno izginejo. 

Kolišce: koliba in vas 
Novejše arheološke raziskave kolišcarskih naselbin v Srednji Evropi in tudi na Ljubljanskem barju omogocajo, da se prikaže dokaj verodostojna podoba kolišcarskih kolib in naselbin. 
Najprej se ustavimo pri kolibah. Na Ljubljanskem barju so prevladovale kolišcarske kolibe pravokotnega tlorisa. Ožja stranica je v dolžino merila približno 3,5 m, daljša, slemenska, pa med 7 do 8 m. Povprecna koliba je torej imela ne veliko vec kot 25 m2. 
Slemejebilozastavljenovsmerijug–jugozahod-sever–severovzhod.Lesenpodjebilnakolih indvignjenodtal.Zadodatnoizolacijosogapremazovalizglino.Strokovnjakiocenjujejo, dajebilaživljenjskadobakolibekrajšaod20let.Žetakojpopostavitvisojotudipopravljali in nato vse do njenega konca. Kolibe je velikokrat unicil požar, kar se je veckrat pripetilo tudi na Ljubljanskem barju (na primer na Starih gmajnah in Partah). 
V kolibi je bil en prostor, lahko tudi dva. Bolj v sredini pod slemenom je bilo ognjišce, ob strani pa prostor za spanje. Streha je bila dvokapna, krita s slamo, skodlami ali drevesno skorjo. Stene so bile narejene iz prepletenih šib ali okroglic oziroma brun in ometane z glino, ki jo je bilo na obrežju jezera v izobilju. Vstop je bil mogoc skozi edino pravokotno odprtino ali vrata, ki je bila zastavljena na celu, obicajno tikpodslemenom. 
Nekaterekolibesoimeletudimanjšepreddverje.Odvhodneodprtinejenatlavodilakrajša lestev. Vsakodnevne aktivnosti so se vecidel odvijale na prostem. 
Nekaj besed lahko zapišemo tudi o kolišcarskih naselbinah oziroma vaseh. Osnovna enota je bila prostostojeca koliba, velikih plošcadi z redkimi izjemami, kot je na primer kolišce Fiavč 6 v severni Italiji, ni bilo. Število socasnih kolib je bilo majhno, obicajno manj kot 
20. Kolišcarji so jih gradili postopoma, ceprav so znani tudi primeri, ko je bila celotna vas postavljena naenkrat. Kakorkoli že, v vecini primerov gre za manjše skupine kolib, ki so bile postavljene po nekem premišljenem nacrtu. Nekatere, kot je Maharski prekop, so bile dodatno zavarovane z ograjo ali palisado. Za kolišci Stare gmajne in Blatna Brezovica ugotavljajo, da sta bili postavljeni na delno zamocvirjenem oziroma barjanskem obrežju ob jezeru, v katerega se je nedalec proc izlivala predhodnica današnje Ljubljanice. 
Najdaljši dokumentiran razpon poseka dreves, ki so bila uporabljena za nosilne kole, kaže, da so naselbine nepretrgoma obstajale do najvec sto let. Prevladujejo pa tiste, ki so bile obljudene krajše obdobje, nekaj desetletij ali še manj. Vcasih so v požaru koncale cele vasi (na primer naselbina Hornstaad – Hörnle na Bodenskem jezeru). 
NaLjubljanskembarjujeobstajalovecnaselbinsocasno,tj.vistemkoledarskemletu.Arheo­
logi ugotavljajo, da so v njih živeli cez vse leto, tako poleti kot tudi pozimi. Zaradi požara ali kakšnega drugega razloga opušcene naselbinske lokacije so bile vcasih ponovno poseljene (na primer Hocevarica in Stare gmajne), drugic pa je bil nov po­selitveni prostor izbran v bližini opušcene naselbine, kotjetovprimerukolišcMaharskiprekopinSpodnje mostišce pri Igu. 
Prostostojeca pravokotna koliba s privzdignjenim podom. Risarska upodobitev moderne rekonstrukcije kolišcarske kolibe z najdišca Chalain 2 v jugovzhodni Franciji, ki jo obcasno poplavlja jezerska voda. 
Nacrtovano ali zgolj samo nakljucje? 
Iz tlorisa kolišcarske naselbine Maharski prekop pri Igu (ok. 3500 pr. Kr.) je razvidno, da med vrstami s koli izrazito prevladujejo tiste, ki potekajo v smeri jug–jugozahod-sever–severovzhod, kar velja tudi za druga kolišca Ljubljanskega barja. Gre za usmeritev, ki se približuje orientiranosti po t. i. heliometricni osi, kar v naših geografskih širinah omogoca optimalni izkoristek toplote šibkega zimskega sonca. 


Na Starih gmajnah so v sondi iz leta 2006 vidni številni ostanki vertikalnih kolov. Najvec jih je bilo iz jesenovega (Fraxinus sp.) in hrastovega (Quercus sp.) lesa. Vecidel so bili posekani v drugi polovici 32. stoletja pr. Kr. 
Maketa kolišcarske naselbine Concise – Sous-Colachoz (kanton Vaud/Waadt) v zahodni Švici. Mlajšekamenodobna vasica je ležala na obrežju Neuchâtelskega jezera. V kolibah z dvokapnimi strehami iz skodel so bili podi privzdignjeni od tal. 
57 

Prvi kmetovalci 
Prvi zacetki poljedelstva in živinoreje segajo približno 12.000 let nazaj. Pridelava pšenice, jecmena in drugih kulturnih rastlin ter reja ukrocenih ovc in koz sta se zaceli na Bližnjem vzhodu, na obmocju tako imenovanega rodovitnega polmeseca. 
V naslednjih tisocletjih se je ta tehnologija razširila v Evropo po dveh glavnih poteh: cez Sredozemsko morje in po porecjih vecjih balkanskih rek, predvsem Donave. 
Prvi kmetovalci pri nas so bili potujoci pastirji na skrajnem jugozahodu Slovenije. Okoli polovice 6. tisocletja pr. Kr. so prišli z jugovzhoda, vzdolž vzhodnojadranske obaleincezIstro.Cepravsosenjihovisodobnikižeukvarjalispolje­delstvom (na primer Sammardenchia v Furlaniji), se to pri nas še ni razvijalo. Med domacimi živalmi so prevladovale ovce (Ovis aries) in koze (Capra hircus). 
Ti prvi kmetovalci so živeli ob morski obali in v njenem zaledju na kraški planoti. Od obale se verjetno niso prevec oddaljevali, ker so potrebovali sol za domace živali. Za kratko­trajna bivališca oziroma zatocišca in staje za drobnico so vecinoma uporabljali jame in spodmole. 
Kopenska pot širjenja poljedelstva in živinoreje je bila nekoliko drugacna, predvsem pa, kar senanašanaSlovenijo,jenekolikozamujala.Vzhodno-inšeboljosrednjeslovenskiprostor so prvi kmetovalci dosegli šele v 5. tisocletju pr. Kr. 
Prvi poljedelci in živinorejci osrednje Slovenije so si postavljali stalne naselbine. Med njimi so bili tudi kolišcarji, ki so na Ljubljanskem barju zgradili Resnikov prekop in tudi kolišce Zamedvedico pod Plešivico. 
Kostni ostanki kažejo, da so prvi kmetovalci osrednje Slovenije pripeljali s seboj tudi govedo (Bos taurus). Na njivah so gojili jecmen (Hordeum) in pšenico (Triticum); ostanki obeh žit so sicer zelo redki. Nasprotno pa v naselbinah pogostokrat najdemo kamnite žrmlje ali rocne mline, s katerimi so mleli zrnje v moko in iz nje pekli nekvašen kruh. 
V neposredni okolici kolišcarskih vasi pri Igu so bila tla prevec vlažna in neprimerna za poljedelstvo. Zato so kolišcarji za gojenje jecmena in pšenice obdelovali zemljo na rahlo odmaknjenem vršaju. 



Navadni jecmen (Hordeum vulgare), moderna rastlina (1) in zrnje s kolišcarske naselbine Stare gmajne (2), je bil ena izmed prvih gojenih rastlin. S širjenjem poljedelstva je z Bližnjega vzhoda zašel tudi v Evropo. V Sloveniji se pojavlja že na najdišcih iz 5. tisocletja pr. Kr. 

Ljubljanskega barja so v 4. tisocletju pr. Kr. gojili izkljucno ti vrsti pšenice. 


Lan (Linum usitatissimum) je tudi ena izmed najstarejših gojenih rastlin. Že v preteklosti so ga pridelovali zaradi olja in vlaken. Najstarejše najdbe lanu z Ljubljanske­


Živinorejci 
Kot omenjeno, kolišcarji so ob prihodu na Ljubljansko barje s seboj pripeljali tudi domace živali, med katerimi je zelo verjetno bila tudi prva udomacena žival pes (Canis familiaris). Gospodarskopomembnejšipasojimbilidomaciprašici,domacegovedoinzaradivlažnega okolja sicer verjetno nekoliko manj tudi ovce in koze. 
Domaci prašic 
Ediniprednikdomacegaprašica(Susdomesticus)jedivjiprašic(Susscrofa),kijevpreteklosti poseljevalstepskaingozdnataobmocjaEvrazijeinseverneAfrike,odBritanskegaotocjana zahodu do Japonske na vzhodu. Danes je na mnogih obmocjih iztrebljen. Pri nas poseljuje listnate in mešane gozdove, ustrezajo pa mu tudi obsežnejša mocvirja. 
Na Kitajskem naj bi ga udomacili pred približno 9000 leti, nekoliko pozneje tudi že na Bližnjemvzhoduinpredpribližno6000letimordatudivseverniEvropi.Domacegaprašica so v Severno Ameriko zanesli Španci, kjer so nato pobegli primerki podivjali. 
Pridomacemprašicusosepostopomarazvijalenekatereznacilnosti,kisogalocileoddivjega. Prišlo je do sprememb v obliki lobanje in spodnje celjustnice, pojava spiralasto zavitega repainpovešenihuhljev,spremembvkakovostiin barvi dlake in tudi zmanjšanja velikosti. 


Domace govedo 
Domacegovedo(Bostaurus)veljazanajpomembnejšodomacoživalevropskeprazgodovine. Domnevnoizhajaiztura(Bosprimigenius),kateregaarealsejevzacetkuholocenarazprosti­ral cez celotno Evrazijo. Poznamo ga kot primarno gozdno vrsto, ki je uspešno naseljevala tudi bolj odprta grmicasta obmocja. Od mlajše kamene dobe naprej je njegova številcnost precej nihala, dokler ni v 17. stoletju dokoncno izumrl. 
Do prvih uspešnih poskusov udomacitve goveda naj bi prišlo pred približno 8000 leti v severni Afriki in/ali na Bližnjem vzhodu. Podobno kot pri drugih udomacenih živalih je z udomacevanjem prihajalo do nekaterih sprememb, kot so na primer drugacna oblika lobanje in rogov, ki lahko tudi manjkajo, spremenjena barva dlake in povecanje kolicine pridelanega mleka na samico. Najopaznejša sprememba pa je bila v velikosti živali, ki so se s krajšimi izjemami zmanjševale vse od udomacitve dalje. 



Ovca in koza 
Ovca(Ovisaries)inkoza(Caprahircus)stabilimedprvimiudomacenimiživalskimivrstami. Prvi udomaceni primerki naj bi se pojavili že pred približno 10.000 leti na obmocju gorov­ja Zagros v Iranu in morda tudi v Anatoliji in na Kavkazu. Divji prednik domace ovce je urial(Ovisorientalis),medtemkobezoarskokozo(Capraaegagrus)štejejozapoglavitnega, morda celo edinega prednika domace koze. 
Tako samci kot samice prve domace ovce so imeli rogove. Zgodnje ovce še niso imele runa, to se je razvilo pozneje s selekcijo. Ovce in koze so sprva redili le zaradi mesa, v nekaterih okoljih tudi mleka, in kož. Iz kozjih kož so na primer zelo znani mehovi za vodo in vino. 
Divji prašic (Sus scrofa) (1) je bil prednik domacega prašica (Sus domesticus) (2). Podobno kot pri govedu je tudi pri domacem prašicu opaziti postopno zmanjševanje velikosti v primerjavi z divjim prednikom. 


Domaca ovca (Ovis aries) (1) in koza (Capra hircus) (2) naj bi se razvili iz divjih prednikov pred približno 10.000 leti. Zgodnje udomacene ovce so bile zelo podobne divjim in še niso imele runa. Iz kozjih kož so izdelovali zelo uporabne mehove za vodo in vino. 




Lobanja psa s kolišca Hocevarica je pripadala 
t. i. barjanskemu ali mostišcarskemu psu (Canis familiaris palustris). Arheozoolog Borut Toškan ocenjuje, da je bil po velikosti podoben današnjim manjšim pasmam ovcarjev. (1) Pogled na lobanjo od zgoraj (Norma 
dorsalis), (2) pogled s strani (Norma lateralis) in (3) pogled od spodaj (Norma ventralis). 
Na sliki je prikazana pogostnost ostankov pomembnejših vrst sesalcev na kolišcih Ljubljanskega barja. Ceprav so predstavljeni rezultati le orientacijski in ne odsevajo dejanskega stanja, je opazno postopno zmanjševanje deleža lovnih živali v primerjavi z domacimi (Borut Toškan, Ljubljanica, str. 55). 
Risarska upodobitev keramicne posode v obliki kozjega vimena s kolišcarske naselbine pri Igu (3. tisocletje pr. Kr.). Originalno predlogo hranijo v Narod­nem muzeju Slovenije v Ljubljani. 



Lovci in nabiralci 
Pomembni dejavnosti vseh prazgodovinskih in tudi t. i. primitivnih ljudstev sta bili lov in nabiralništvo. 
Danesjelovznankotšportinnacinohranjanjakrhkegaravnovesjavnaravi.Vprazgodovini pa ni bilo tako. Od lova in njegovega uspeha je bilo odvisno preživetje skupnosti. Slednje je še toliko bolj veljalo v stari oziroma srednji kameni dobi in na obmocjih, kjer ni bilo možnosti za razvoj poljedelstva. 
Raziskave na kolišcih v Švici so pokazale, da je bil lov zelo pomembna dejavnost tudi v polje­delsko razvitejših okoljih, saj je uspešno dopolnjeval zaradi podnebnih razmer in drugih dejavnikov obcutljivo poljedelsko pridelavo. V obdobjih, ko je pridelek na njivah izpadel ali se zmanjšal, se je povecal pomen lova in obratno. Kakorkoli že, v grobem velja, da se v zmernem pasu pomen lova nasproti poljedelstvu skozi zgodovino manjša. 
Ena izmed najpogostejših lovnih živali na Ljubljanskem barju je bil navadni ali gozdni jelen (Cervus elaphus), ki se je zelo rad zadrževal na sticišcu gozdov in odprtih obdelovalnih površin. Kolišcarji so ulovili tudi veliko srn (Capreolus capreolus). Pogosta lovna žival so bili tudi divji prašici (Sus scrofa), precej manjkrat pa jazbeci (Meles meles), lisice (Vulpes vulpes), divje macke (Felis silvestris), bobri (Castor fiber) in vidre (Lutra lutra). Z nekaterih 
Analiza kaže, da je bil navadni ali gozdni jelen (Cervus elaphus) ena izmed najpogostejših lovnih živali kolišcarjev z Ljubljanskega barja. Današnji slo­venski jeleni so v plecih visoki do slab poldrugi meter, tehtajo pa do 250 kg (samci) oz. 150 kg (samice). 
kolišc poznamo polhe (Glis glis). Obcasno so uplenili tudi rjavega medveda (Ursus arctos). Razmeroma veliko število ulovljenih losov (Alces alces) kaže, da je v obdobju kolišc na Lju­bljanskem barju morala živeti dokaj stabilna populacija. Gre za živalsko vrsto, ki je danes pri nas ni vec, ohranila pa se je vse do polovice 1. tisocletja po Kr. Kolišcarji so divjacino lovili predvsem za prehrano, kot dopolnilo. Iz kostnih ostankov živali so izdelovali orodja, orožja in nakit, iz kožuhov krznena oblacila. 
Lovili pa niso samo sesalcev, temvec tudi ptice. Naj omenimo nekatere vrste, ki so se znašle na jedilniku kolišcarjev s Hocevarice, ki so živeli okoli leta 3600 pr. Kr.: velika bobnarica (Botaurus stellaris), rjava caplja (Ardea purpurea), mlakarica (Anas platyrhynchos), dol­gorepa raca (Anas acuta), reglja (Anas querquedula), sivka (Aythya ferina), kostanjevka (Aythya nyroca) in copasta crnica (Aythya fuligula). 
Zelo pomembna dejavnost, s katero so kolišcarji dopolnjevali svojo prehrano, je bilo tudi nabiralništvo. Nabirali so lešnike (Corylus avellana), robide (Rubus fruticosus), maline (Rubus idaeus), gozdne jagode (Fragaria vesca), plodove divje vinske trte (Vitis vinifera), vodne oreške (Trapa natans) idr. 
Raziskavekažejo,dasopoznalizdravilneucinketehrastlininjihkottaketudiuporabljali.Bre­za(Betulasp.)naprimersešedanesuporabljavljudskemzdravilstvuzakrepitevdelovanja ledvic. Brezovo smolo pa so žvecili kot žvecilni gumi. V pristnem, komajdotaknjenemokolju so nabirali tudi sladek inzdravilencebelji med (Apis). 
Evropski bober (Castor fiber) je najvecji glodalec stare celine. V dolžino meri približno 80 cm, z repom celo 120 cm in tehta do 30 kg. Najdemo ga ob vodah, ki so gosto obrasle z vrbami (Salix sp.), topoli (Populus sp.), jelšami (Alnus sp.) in brezami (Betula sp.). Hrani se z lubjem, poganjki, vejicami, koreninami in listjem teh drevesnih vrst. V potokih gradi jezove in s tem vzdržuje želeno višino vodne gladine nastalih jezer, ki morajo biti dovolj globoka, da voda pozimi ne zamrzne do dna, saj ima tam zalogo vej. Bobre so kolišcarji lovili predvsem zaradi kožuha, toda precej manj kot bi to lahko sklepali na podlagi Jalnove trilogije. 


Analiza ostankov pticjih kosti iz nereprezentativne sonde na kolišcu Hocevarica (ok. 3600 pr. Kr.) kaže, da je bilo uplenjenih najvec copastih crnic (Aythya fuligula). Gre za raco, ki tehta od 0,7 do 1,4 kg. V Sloveniji jo danes poznamo kot maloštevilnega gnezdilca, zimskega gosta in preletnika. Njeno življenjsko okolje so pocasi tekoce in stojece vode z zarašcenimi brežinami. Hrano nabira s potapljanjem v globini od 3 do 14 m, lahko tudi še globlje. 

Kot dokazujejo ostanki s kolišcarskih naselbin Ljubljanskega barja, so bili pomemben priboljšek tudi lešniki, ki so plodovi leske (Corylus avellana), 3 do 8 metrov visokega grma. Leska raste na odprtih površinah, kot so pašniki, travniki, grmovnata pobocja, ob poteh, rekah in potokih in tudi kot podrast v gozdu ter na njegovem obrobju. Listi leske vsebujejo ucinkovine za krcenje in krepitev tkiv, zato naj bi pomagali pri krcnih žilah, razpokanih žilicah na obrazu, hemoroidih ter tudi pri podplutbah. 


Lesena loka in lokostrelci 
Pomembenartefakt,nakateregasonaleteliraziskovalcipriraziskovanjukolišcLjubljanskega barja,jelok.Grezanapravo,kisojosprvauporabljalikotlovskoorožje,šelevelikopozneje, na prehodu v kovinska obdobja, pa postane del bojne opreme. 
Kdajjeclovekprvikratstreljalzlokominpušcicošeninatancnougotovljeno.Slovenskirazisko­valci stare kamene dobe zagovarjajo tezo, da so kratke košcene konice iz Potocke zijalke na gori Olševi, ki datirajo v obdobje pred približno 30.000 leti, pravzaprav pušcicne osti – ene izmed najstarejših na svetu. 
Najstarejše loke so našli na mlajšestarokamenodobnih najdišcihvNemciji.Narejenisobiliizborovegalesa(Pinus sp.). Mlajši del prazgodovinske Evrope pa je v glavnem poznal loke iz tisovine (Taxus baccata). Tako je bilo tudi vmlajšikameniinbakrenidobi.Lokisobiliizdrugihvrst lesa narejeni le redko, predvsem takrat in v tistih okoljih, kadarinkjertisenibilonavoljo.Razlogemoramoiskativ znacilnosti njenega lesa, ki je trd, trden, žilav in prožen. 
Odkritja lokov so razmeroma redka. Najvec jih poznamo s kolišcarskih naselbin, kjer so se ohranili v vlažnih tleh. V Sloveniji sta bila odkrita dva skoraj cela prazgodovinska loka. Prvi je s Hocevarice, drugi s Starih gmajn. Oba sta narejena iz tisovine. 
Lok s Hocevarice meri v dolžino približno 122 cm in je bil narejen iz veje srednje kakovosti. Lok s Starih gmajn je krajši, v dolžino meri približno 64 cm, narejen pa je bil iz grcave veje. 
Raziskovalci prazgodovinske loke delijo na vec skupin glede na starost lokostrelca in s tem povezano fizicno moc, in sicer na loke za odrasle (lovce), najstnike (lovske pripravnike) in otroke. Razlika se kaže v dolžini, izbiri najprimernejšegalesainizdelavi.Lokzaodraslega(lovca) je bil obicajno dolg od 145 do 170 cm, zelo skrbno nare­jen in iz najboljše veje. Lok, namenjen najstnikom, je v dolžinomerilmed120in140cm,medtemkosobililokiza otrokekrajši,dolgitudimanjkot60cm,inslabšeizdelani. Uporabni so bili za igro. Gre za delitev, ki spominja na navade pri Inuitih oziroma Eskimih in domorodcih na Novi Gvineji. 
Kakovostnejši in daljši lok s Hocevarice raziskovalci uvršcajo v skupino lokov za najstnike, medtemkojebilloksStarihgmajnotroški,sajjebiluporabenlezaigro.Zlokominpušcico so kolišcarski lovci lovili divjad, ptice in morda tudi ribe. 
Med sondiranjem na kolišcu Hocevarica so arheologi naleteli na vec kot 120 cm dolgo leseno palico. Ležala je v kulturni plasti med ruševinami kolišcarske kolibe. Študija je pokazala, da gre za prazgodovinski lok, ki je bil narejen iz tisovine (Taxus baccata). 
Tisa (Taxus baccata) je zimzelen iglavec, doma v Srednji Evropi. Lahko je dreve­saste ali grmovnate oblike. Navadno raste pocasi, zato drevo redko zraste v višino vec kot 15 m. Lahko docaka visoko sta­rost, ki praviloma ne presega 600 let. Uspeva v mešanih gozdovih, navadno tam, kjer rastejo bukev (Fagus sylvatica), smreka (Picea abies), jelka (Abies alba) kot tudi javor (Carpinus sp.), jesen (Fraxi-nus sp.), brest (Ulmus sp.) ipd. Med temi vrstami se praviloma pojavlja posamicno ali v skupinah. Ustreza ji oceanska klima. Je izredno tolerantna za pomanjkanje svetlobe. Ceprav so razen mesa plodov skoraj vsi deli drevesa (skorja, iglice, seme) strupeni, je v gozdu presenetljivo ogrožena tudi zaradi obžiranja divjadi. Les tise je trd in težak in je eden naših najtrših in najgostejših iglavcev. Lesni prah tise povzroca dermatitis in glavobol ter draži sluznico. 



Tehnicni risbi lokov s Hocevarice (1) in Starih gmajn (2). Narejena sta bila iz tisovine. Prvi je meril v dolžino vec kot 120 cm, drugi vec kot 60. Lok s Hocevarice so uporabljali najstniki – lovski pripravniki, krajši lok pa je bil igraca in namenjen otrokom. Najdbi hrani Mestni muzej v Ljubljani. 

Ribici 
Pomembnaclovekovadejavnostjetudiribolov.Znjimsoseljudjeukvarjaliževstarikameni dobi. Clovek je namrec zgodaj spoznal, da so ribe pomemben dodatni vir v prehrani, saj so bogatezbeljakovinami.Prazgodovinskiribicisolovilisharpunami,trnki,vršami,mrežami in drugimi pripomocki. Predvsem v rekah in potokih so ribam nastavljali tudi pasti. 
Podobno je bilo verjetno tudi na Ljubljanskem barju. Pred tisocletji ga je prekrivalo obsežno jezero,vkateremjebilovelikorib.Znjimisosepolegclovekaprehranjevalitudikormorani (Phalacrocorax carbo), katerih ostanke so našli na kolišcu Blatna Brezovica iz okoli 3070 pr. Kr., vidre (Lutra lutra) in druge živali. Na podlagi arheoloških virov ugotavljajo, da so kolišcarji z Ljubljanskega barja lovili s harpunami, trnki, vršami, verjetno mrežami, morda z lokom in pušcico in tudi na druge nacine. 
Najvec podatkov je o lovu s trnki. Odkrili so t. i. ukrivljene in ravne trnke. Najvec ravnih trnkov so našli na kolišcih severno od Iga, zelo lep primerek pa je s kolišca Hocevarica. 
Tehnika ribolova z ravnim trnkom je zelo zanimiva, posebej je bila primerna za lov na šcuke in druge roparice. Gre za približno 3 do 8 centimetrov dolgo in tanko špico, najveckrat iz kosti, na koncih ošiljeno, na sredini pa z eno ali dvema manjšima zajedama, ki je bila z vrvico privezana na dolgo leseno palico. 
Prazgodovinski ribic je z ravnim trnkom lovil, tako da je nanj nasadil vabo – manjšo ribo ali košcek mesa –, in ko jo je plenilec zagrabil, ni bilo vec rešitve, dvostransko ošiljeni trnek se je zagozdil v ustni votlini. Iz etnoloških virov je znano, da so po Evropi še ne dolgo tega na podoben nacin lovili tudi vodne ptice. 
R
i
b
o
l
o
v iz h
r
as
t
o
v
e
ga d
r
e
v
a
k
a 
s t
. i. s
e
s
t
a
v
l
jen
o h
a
r
p
u
n
o
. 
A
r
h
e
o
l
o
š
k
e r
azi
s
k
a
v
e k
až
ejo
, 
d
a s
e je p
o
d
o
b
en p
r
iz
o
r l
a
h
k
o 
o
d
v
i
ja
l t
u
d
i n
a L
j
u
b
l
ja
ns
k
em 
b
a
r
j
u p
r
e
d v
e
c k
o
t 4500 l
e
t
i. 

Naslednjazanimivatehnikaribolovajelovst.i.sestavljenoharpuno.Žeimesamopove,daje sestavljenaizvecdelov,izprevrtaneostiizrogovjazzalustjo,lesenegatoporišca,košcenega nastavka za toporišce in vrvice. Ko je ribic s harpuno zadel plen, se je ost s košcenega nas­tavka snela, toporišce se je zagozdilo med vodno rastlinje in riba je bila ujeta. 
Obcudovanja vreden je bil tudi ribolov na nacin, o katerem lahko samo ugibamo. Kot omenjeno, so na kolišcu Blatna Brezovica našli kostne ostanke kormoranov in po mnenju Marijana Govedica, enega izmed vodilnih strokovnjakov za kormorane na Slovenskem, zelo verjetno tudi njihove izbljuvke. Ker kormoran neprebavljeno hrano izbljuva šele po vecurnem mirovanju, je možno, da so kormorani živeli v naselbini skupaj s kolišcarji, torej so bili v ujetništvu. Tako se zdi umestno sklepati, da so kolišcarji malo po letu 3100 pr. Kr. lovili tudi s pomocjo ptic, in sicer na podoben nacin kot še danes to pocno v jugovzhodni Aziji. 
Naj za konec omenimo še ulov. Podatki kažejo, da so v jezeru Ljubljanskega barja lovili krape (Cyprinus carpio), linje (Tinca tinca), navadne ostriže (Perca fluviatilis), rdeceperke (Scardinius erythrophthalmus), rdeceoke (Rutilus rutilus), šcuke (Esox lucius) in some (Silurus glanis). 
Fotografija ravnega trnka s kolišcarske naselbine Hocevarica (ok. 3600 pr. Kr.). Najdbo hrani Mestni muzej v Ljubljani. Še vec jih je našel Karl Deschmann pri Studencu in si jih lahko ogledamo v Narodnem muzeju Slovenije. 


Tehnika ribolova z ravnim trnkom je bila primerna za lov na šcuke in druge roparice. Iz etnoloških virov je razvidno, da so po Evropi še ne dolgo tega na podoben nacin lovili tudi vodne ptice. 
Med arheološkimi najdbami s kolišc pri Igu (3. in/ali 2. tisocletje pr. Kr.) je vec takih, ki kažejo na ribolov. Posebej so zanimive osti iz rogovja z ušescem in zalustjo. Gre za del t. i. sestavljene harpune. Na sliki so prikazani ost iz rogovja, leseno toporišce s košcenim nastavkom in vrvica. 


Med izkopavanjem na kolišcarski naselbini Blatna Brezovica iz zgodnjega 31. stoletja pr. Kr. so arheologi odkrili tudi manjše, sprimkom podobne oblike, v katerih je veliko ribjih kosti. Po mnenju poznavalcev naj bi verjetno šlo za kormoranove izbljuvke. Njihovo prisotnost na kolišcu so namrec potrdile tudi arheozoološke raziskave. Ce je torej domneva pravilna, potem lahko na Ljubljanskem barju sklepamo na ribolov s pticami. 


Po jezeru so pluli drevaki 
Clovek je plul po vodi že v pradavnini. Pred približno 40.000 leti so ljudje po morju dosegli Avstralijo. Pred osem tisoc leti so se ustavljali na Palagruži, majhni skupini otockov na sredini Jadranskega morja. Verjetno so pluli z drevaki, colni, ki so bili izdolbeni iz enega debla. 
Najstarejši znani drevaki so iz srednje kamene dobe. V Sloveniji je bil najstarejši odkrit v mrtvem rokavu Mure pri Hotizi. Radiokarbonska dolocitev starosti kaže, da je bil izdelan pred vec kot 7000 leti. 
Številni drevaki pa so bili najdeni predvsem na Ljubljanskem barju. Vecina so razmeroma mladi, saj štejejo manj kot tri tisoc let. Ob koncu 17. stoletja o drevakih na Ljubljanici piše tudi Janez Vajkard Valvazor. Pred leti so v Narodnem muzeju Slovenije izdelali repliko enega izmed njih. 
Najstarejša drevaka Ljubljanskega barja sta bila najdena na kolišcu Stare gmajne. Starejši je iz prve polovice 32. stoletja pr. Kr., drugi pa približno pol stoletja mlajši. Izdolbena sta bila iz hrastovih debel. V notranjosti colna imata ohranjeno t. i. precno ojacitev, nekakšno pre­grado, ki je coln delila na prekata. Navadno pa so colni imeli po vec pregrad in prekatov. 
Oba colna sta bila le delno dokumentirana, zato o njuni dolžini ni mogoce govoriti. Po pripovedovanju arheologa Janeza Dirjeca je najdaljši drevak z Ljubljanskega barja meril v dolžino skoraj neverjetnih 19 metrov. Lahko si predstavljamo, kakšno je bilo drevo, iz katerega je bil iz­dolben. Ocitno je šlo za izjemo, prevladujejo namrec krajši od 12 metrov. 
Izdelovanje drevakov je bilo zahtevno in dolgotrajno opravilo. Najprej je bilo treba v gozdu najti primerno drevo. Po pripovedovanju starejših prebivalcev iz okolice jezer na Solnograškem v Avstriji so ga varovali in negovali iz roda v rod. Nato so ga posekali, pri­peljali na obrežje jezera in ga pocasi zaceli dolbsti z dleti in drugim tesarskim orodjem, v bakreni dobi je bilo to predvsem iz rogovja pa tudi iz drugih materialov. Pomagali so si tudi z izžiganjem. Ob tem so skrbno pazili, da se coln ni izsušil in pocil. Izdelava je po navadi trajala vec tednov. 
NapodlagistarejšegadrevakasStarihgmajn,kijezeloskrbnoizdelan,arheologisklepajo,da so bili za kolišcarje colni zelo dragoceni. Uporabljali so jih za prevoz po jezeru, okoliških rekah in potokih ter za ribolov. 
Dolbenje debla za drevak je zahtevalo poznavanje lastnosti lesa in rokovanje z orodji. Drevo, primerno za coln, so izžigali in dolbli z dleti iz rogovja ter morda tudi iz bakra. 
Zemljevid Ljubljanskega barja z oznacenimi najdbami z naravoslovnimi metodami datiranih drevakov. Po najnovejših podatkih je bilo na Ljubljanskem barju odkritih vec kot 60 colnov. Le malo jih je iz obdobja, ko so živeli kolišcarji. Dva sta s Starih gmajn pri Verdu (32. stoletje pr. Kr.), eden pa je s kolišcarske naselbine Veliki mah, ki leži na barjanskem svetu med Bevkami in Blatno Brezovico (prva polovica 
3. tisocletja pr. Kr.). 




Starejši drevak s kolišca Stare gmajne je bil izdolben pred vec kot 5170 leti. Naredili so ga iz hrastovega debla. V colnu se je ohranila precna ojacitev z utorom, ki je plovilo delila na prekata. 
Mlajši drevak s kolišca Stare gmajne je bil tudi narejen iz hrastovega debla in je imel precno ojacitev. Ker je bil izdolben pred okoli 5130 leti, je bil zelo verjetno v uporabi tudi še ob koncu življenja na kolišcu. 
Plovbo dokazujejo poleg plovil tudi lesena vesla. Arheologi so jih doslej našli na vec kolišcih. Med bolje ohranjena gotovo sodi veslo s kolišca Parte (26./25. stoletje pr. Kr.). V dolžino meri 60 cm, najdbo pa hrani Mestni muzej v Ljubljani. 
81 



Najzgodnejši loncarji 
Ceprav so prve predmete iz žgane gline in tudi že prave posode izdelovali ob koncu stare kamene dobe, je loncarstvo ena izmed dejavnosti, ki je znacilna za mlajša obdobja prazgodovine.Toveljapredvsemzamlajšo kameno dobo, ko se dokoncno uveljavi. Odtlejsonamrecljudježivelivecinoma v stalnih naselbinah, ukvarjali so se s poljedelstvom in živinorejo, pridel­kepasoshranjevalivzatopriprav­ljenih posodah iz žgane gline, ki jim s skupnim imenom pravimo keramika oziroma loncevina. 
Za razliko od ljudstev, ki so Ljubljansko barje poseljevala v srednji kameni dobi, so kolišcarji izdelovali keramicno posodje. Prvovrstni loncarji so bili tudi kolišcarji iz 3. tisocletja pr. Kr., ko je obrt dosegla enega izmed vrhuncev. Iz etnoloških virov je znano, da so se z loncarstvom ukvarjali tako moški kot tudi ženske. Na sliki je upodobljen prizor iz 3. tisocletja pr. Kr., ko loncarka oblikuje t. i. kupo na križni nogi. 
Keramicneposodesosprvaizdelovalirocno.Oblikesobilepreproste,okrogleinpolokrogle. Preprostjebiltudiokras.VSredozemljujebilozelopriljubljenoodtiskovanješkoljksrcank vrste Cardium edulis v sveža ostenja posod. Drugje so jih barvali z belo, rdeco ali kako drugo barvo. Skozi tisocletja so se oblike spreminjale in postajale vedno bolj raznolike. Izdelovali so jih za razlicne namene. Tako razlikujemo posode za kuho, shranjevanje in na primer tudi za pitje. 
Keramicno posodje je bilo velikokrat tudi pridatek v grobovih. V njih je bila navadno hrana, kot popotnica umrlemu na poti v onstranstvo. 
V keramicne posode pa so shranjevali tudi ostanke umrlih. Govorimo o t. i. žganih poko­pih v žarah ali urnah. Gre za obicaj, ki danes ponovno prihaja v modo. Iz gline, ki so jo nato žgali, so izdelovali tudi kultne predmete, kot so razni kipci oziroma idoli in posode nenavadnih oblik. 
V4.tisocletjusovMezopotamijižepoznaliloncarskovreteno.Knamjeprišlošelev6.stoletju pr. Kr. iz italskega sveta. Keramicne posode so sprva žgali na odprtem ognju, pozneje pa so zaceli uporabljati zaprte loncarske peci. Vrhunski loncarji so bili tudi kolišcarji z Ljubljanskega barja. V razlicnih obdobjih so izdelovali raznovrstne oblike posod. Za 5. tisocletje pr. Kr. so znacilne posode sivozelenkastih barvnih tonov. Okrašene so bile z vrezanimi crtami, krožnimi poglobitvami, pogosto so bile obarvane z rdeco barvo. Številni so bili lonci, sklede, vrci in zajemalke s t. i. tulastim držajem. V 4. tisocletju se je loncarska izdelavazelospremenila.Keramikajedobilatemnosivodocrno barvo. Posebno dekorativne so bile keramicne posode iz 3. tisocletja, ko je loncarstvo doseglo enega izmed kakovostnih inoblikovalskihvrhov.Medletoma1875in1877jihjeodkril Karl Deschmann. Vecino jih hranijo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. 
Casovna preglednica. Oblika posodja in okras sta se nenehno spreminjala. V 5. tisocletju je pre­vladovala sivozelena, od 4. tisocletja dalje pa je najvec temnosive do crne keramike. Posodje iz 
3. tisocletja je bilo zelo bogato okrašeno. Vrezane crte v steno posod so bile obicajno zapolnjene 
z belo apnencasto maso, t. i. belo inkrustacijo. Za zgodnje 2. tisocletje je znacilno posodje s t. i. pramenastim okrasom. 

Keramicno posodje s kolišcarskih naselbin pri Igu. Med letoma 1875 in 1877 jih je izkopal Karl Deschmann. Danes jih hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Poleg vrhunske estetike strokovnjake vznemirja njihova ohranjenost. Podobno ohranjene primerke iz tujine razlagajo s tem, da je naselbina stala na vodi in da po »izgubljenih/zavrženih« posodah niso nikoli hodili. 

Loncar s kolišcarske naselbine Blatna Brezovica (zgodnje 31. stoletje pr. Kr.), je na svežem ostenju posode pustil odtise prsta. 

Poznavalci bakra in brona 
Clovek je od davnine izkorišcal kovinske minerale in samo­rodne izdanke kovin. Posebej priljubljeni so bili baker in bron, veliko pozneje – od 2. tisocletja pr. Kr. – železo, v ne­katerih obdobjih in kulturah patudizlato.Slednjepredvsem kot surovina za okrasne pred-mete in simbol moci. Sprva so se kovinski predmeti uporab­ljali bolj poredko, zato so imeli velikovrednost.Dosplošneupo­rabe kovin in zamenjave orodij in orožij iz drugih surovin je prišlo šele v bronasti dobi. 
Najstarejše najdbe kovinskih mineralov izvirajo z najdišcstarekamenedobe.Todašelepribližnopred10.000 leti se pojavijo prvi pravi kovinski predmeti, ki jih je clovek zavestno preoblikoval, da so bili uporabni. Šlo je za razna šila in jagode. Pridobivali so jih iz samo­rodnega bakra. Obdelovali pa s tolcenjem in glajenjem, torej podobno kot kamnita orodja. 
V naslednji fazi so predmete iz samorodnega bakra in bakrovih mineralov segrevali in nato obdelovali. Sledila je t. i. eksperimentalna faza, v kateri lahko dejansko govorimo o zgodnji metalurgiji.Kovacioziromarudarjisospovršjapobiraliintudikopalitertalilibakrovorudo. NajdbeizEvropeinPalestinedokazujejo,dasoprvikovacisprvauporabljaliskovinobogato oksidno (kuprit Cu2O) in karbonatno bakrovo rudo (na primer malahit Cu2[(OH)2|CO3]). Iz tega obdobja poznamo tudi že naravne in nakljucne kovinske zlitine. 
Caspoznebakreneinzgodnjebronastedobejebiloobdobjet.i.razvitemetalurgije.Zanjjebilo znacilnopovecanještevilakovinskihpredmetovinmetalurškihpripomockovnanajdišcih, prevladalajeuporabasulfidnebakroverude(naprimerhalkopiritaCuFeS2),prišlojedozavest­negaulivanjazlitin,karjenatoprivedlodoiznajdbebrona–zlitinemedbakrominkositrom. V tem procesu so tvorno sodelovali tudi kolišcarji z Ljubljanskega barja. Prvi iskalci bakrove rudesosemordapojaviližev5.tisocletjupr.Kr.,azatotezošenioprijemljivihdokazov.Ti pa so iz obdobja pred okoli 5600 leti. Arheološke najdbe iz zadnjih let namrec dokazujejo, dasosezizdelovanjembakrenihpredmetovukvarjalikolišcarjisHocevarice.Analizakaže, da so poznali baker, v katerem je bil prisoten arzen. Gre za surovino, ki je bila na širšem 
Okoli polovice 3. tisocletja pr. Kr. so bakrene sekire ulivali tudi v t. i. dvodelne kalupe. Gre za pripomocek, ki je omogocil izdelavo skoraj enakih predmetov. Vec njegovih delov so našli na kolišcih pri Igu in na Založnici. 
obmocju Vzhodnih Alp v tistem casu ocitnozelopriljubljena.Odlomektalilneposode soodkrilitudinanekolikomlajšemkolišcuMaharskiprekoppriIgu.Vpoznem34.stoletju pr. Kr. so na Starih gmajnah pri Verdu uporabljali talilne posode iz gline in kamna. 
Do pravega razcveta metalurgije bakra je prišlo v prvi polovici 3. tisocletja pr. Kr. Z najdišc poznamo bakrene predmete, predvsem pa številne metalurške pripomocke, kot so kalupi, talilne posode, valjasti nastavki za mehove in stožcaste šobe za pihalne cevi. 
V zadnjem obdobju kolišc v prvi polovici 2. tisocletja pr. Kr. so na Ljubljanskem barju izde­lovali orodja in orožja iz brona. Zelo dekorativno je bilo bronasto bodalo, ki ga je našel Karl Deschmann pri odkrivanju enega izmed kolišc pri Studencu. 

Andrej Knific drži v rokah kamnito talilno posodo, ki je bila odkrita na kolišcarski naselbini Stare gmajne (ok. 3330 pr. Kr.). Analiza surovine je pokazala, da je bila narejena iz kremenasto glinas­tega muljevca in je najverjetneje lokalnega izvora. Na stenah v notranjosti so ohranjeni ostanki bakra. 
88 
Zemljevid Ljubljanskega barja z ozna-cenimi najdišci, kjer so bili odkriti ostan­ki metalurške dejavnosti: Hocevarica pri Verdu (36. stoletje pr. Kr.); Maharski prekop pri Igu (na prehodu iz 36. v 35. stoletje); Stare gmajne pri Verdu (34. in 32. stoletje); Blatna Brezovica pri Blatni Brezovici (zgodnje 31. stoletje); Notranje Gorice pri Notranjih Goricah 
(4. tisocletje pr. Kr.); Špica (3. tisocletje pr. Kr.); Založnica pri Kamniku pod Krimom (25. stoletje); kolišca na ledini 
Parti pri Igu (od 28. do 25. stoletja pr. Kr. in zgodnje 2. tisocletje). 


Rezultati kvalitativne analize fragmenta glinaste talilne posode s Starih gmajn pri Verdu (ok. 3330 pr. Kr.), ki jo je opravil Zoran Milic iz Narodnega muzeja Slovenije, podajajo intenzivnost energije za posamezni element v »counts per second« (c/s) in dokazujejo, da je bil v posodi staljen baker. 

Valjasti nastavki za mehove (1) in keramicne šobe za pihalne cevi (2) so znacilen inventar kolišcarskih naselbin 3. tisocletja pr. Kr. Poznamo jih tako s kolišc pri Igu kot tudi s Špice in Založnice. Na fotografiji so najdbe, ki jih je našel Karl Deschmann, hranijo jih v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. 

Vrvarji in tkalci 

Naobmocju, 
Poaceae). Vretenca najdemo 
Upodobitev ženske po predlogi antropomorfne posode oz. idola, ki jo je našel Karl Deschmann med izkopavanji pri Studencu. Raziskovalci menijo, da gre za kultno posodo, ki predstavlja žensko, morda celo neznano božanstvo. Na njej je upodobljena dekoracija, ki predstavlja žensko nošo, morda slavnostno, z Ljubljanskega barja okoli polovice 3. tisocletja pr. Kr. Obleka je bila verjetno obarvana, in to z naravnimi barvili. Belo barvo so dobili s kuhanjem platna v vroci vodi z bukovim (Fagus sylvatica) ali hrastovim (Quercus) pepelom. Skorja mladega bresta (Ulmus) je dala rdeco barvo. Iz olupka divjega jabolka (Malus sylvestris) ali iz barvilne košenicice (Geni­sta tinctoria) so lahko pridobili rumeno barvo (Marina Milicevic, Vucedol, str. 27–28). Ohranjeni del posode je višji od 16 cm in ga hranijo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. 
Na prazgodovinskih arheoloških najdišcih po Slo­veniji so zelo pogoste najdbe keramicnih predilnih vretenc. Posredno kažejo na uporabo preslice in sukanje niti. Številna vretenca so arheologi odkrili tudi na kolišcu Stare gmajne. Datirajo jih v 34. in 32. stoletje pr. Kr. 
Ljudje so uporabljali preproste statve že v mlajši kameni dobi. Sestavljene so bile iz ravne okroglice, nitk in kamnitih uteži. 




Preja s kolišca Stare gmajne 
(32. stoletje pr. Kr.) takoj po odkritju (1) in po opravljenem konservatorsko-restavra­torskem posegu (3 in 4). Pod 50-kratno povecavo so dobro vidna umetelno spredena vlakna (2), ki jih najdemo 
v plodovih in steblih rastlin iz družine trav (Poaceae). 



93 

Vrhunski kolarji 
Iznajdbakolesajezagotovoedenizmednajvecjihizumovvzgodovinicloveštva.Podefiniciji je kolo naprava okrogle oblike, ki z vrtenjem omogoca premikanje. Kadar je kolo del voza, prinjegovempremikanjupopodlaginastajakotalnotrenje,kijeprecejmanjšeoddrsnega, zaradi cesar je potrebna relativno majhna sila za premikanje. Kolo je navadno nasajeno na pogonsko os, ki prenaša vrtenje. V svoji prvotni in najpreprostejši obliki je bilo kolo pri vozovih poln lesen kolut oziroma disk, z odprtino v sredini. 
Obmocjeiznajdbevozilanakolesihšeniugotovljeno.Obstajavecteorij.Poprvinajbigaizu­mili v Mezopotamiji, po drugi neodvisno in socasno kot v Mezopotamiji tudi v Evropi, po tretji pa najprej v Evropi. Raziskovalci so si edini, da se je to zgodilo v 4. tisocletju pr. Kr. 
Izjemno odkritje na kolišcu Stare gmajne 
Na veliki petek 29. marca 2002 se je skupina arheologov z Inštituta za arheologijo podala na arheološko najdišce Stare gmajne pri Verdu. Ko so bile njihove misli že na krajših velikonocnih pocitnicah, je arheolog Janez Dirjec naletel na poškodovan kos lesa, ki je sprva spominjal na desko, po natancnejšem ogledu pa se je zdelo, da gre morda za pokrov lesenega soda, skratka za eno izmed novodobnih smeti, ki so jih odvodni jarki na Ljubljanskem barju še vedno prepolni. 
Po odstranitvi blata je sila teže najdbo odlepila od stene jarka. Takoj se je pokazalo, da gre za odkritje lesenega kolesa z osjo, kar je doma in po svetu zbudilo veliko strokovno in tudi laicno zanimanje. 

Leseno kolo 
Prazgodovinsko kolo s Starih gmajn je bilo narejeno kot poln disk z odprtino štirikotne oblike na sredini. Disk je bil sestavljen iz dveh desk, ki sta širinsko spojeni (topi spoj) s štirimi grebenastimi letvami. 
Deskistaizlesajesena(Fraxinusexcelsior)sširokimibranikamiizdeblapremeranad40cmin starostiveckot80let.Deblojebiloizdrevesavecjihdimenzijkotdebla,kisojihuporabljali za vertikalne kole bivališc, katerih premer je bil najpogosteje okoli 10 cm. Iz istega debla so torej izdelali dve deski za obe polovici kolesa. Vecja deska je bila bliže strženu, vendar ni vsebovala stržena in branik neposredno ob njem. Bila je radialno orientirana. Manjša deska je bila v drevesu bolj oddaljena od stržena, zato pri njej radialna orientacija prehaja v tangencialno. Pri tem so upoštevali splošno znano pravilo, po katerem so dimenzijsko najstabilnejšeradialnedeskebrezstrženainjuvenilnegalesaokolinjega.Osrednjideldebla, ki ga tu niso uporabili, tudi sicer praviloma vsebuje les slabših lastnosti. 
Risarska rekonstrukcija dvokolesnega voza na podlagi najdbe s Starih gmajn. Pred vec kot 5100 leti sta jezero Ljubljanskega barja obdajala težko pre­hodno mocvirje in barje. Kolišcarske naselbine so ležale ob jezeru, do trdine pa so najbrž vodile poti iz okroglic, plohov ali mostovži. 
Glede na razpoložljivo prazgodovinsko tehnologijo so desko iz debla zelo verjetno izdelali s cepljenjem(klanjem)intesanjem,sajkovinskežage,kibibilaprimernazatakšnoopravilo, v 4. tisocletju pr. Kr. naj še ne bi poznali. Za izdelavo kolesa so potrebovali približno 80 cm dolg kos hloda z lesom brez rastnih napak. Iz njega so nato odcepili dve deski debeline nad 6cm.Kerjekoloizdelanoizdvehdesk,jebilapomembnaobdelavarobov,sajsojuširinsko topo spojili. Nato so izdelali štiri lastovicje utore trapezoidne oblike, ki so se izmenoma nekoliko ožali od leve proti desni oziroma od desne proti levi. Tako so se izmenjavali utori, ki so imeli ožji del na levi in desni strani. 
V utore so zabili enakomerno široke letve iz hrastovega lesa, ki so se v ožjem delu utora za­gozdile. Tako izdelana lastovicja vez je omogocila, da sta bili deski trdno spojeni navkljub pricakovanemu krcenju in nabrekanju lesa. 
Letve so v preseku izdelane v obliki t. i. lastovicjega repa, po dolžini pa v konus. To pomeni, da sta na isti deski konca sosednjih grebenastih letev izmenicno pahljacasto konicasta oziroma konicasto pahljacasta. 
Središcno odprtino na kolesu imenujemo pesto, ki je pri kolesu s Starih gmajn štirikotne oblike. Gre za kljucni element, ki najdbo opredeljuje za kolo voza, posebno še, ker je bil v pesto vstavljen dobro prilegajoci se konec osi. Os se je vrtela skupaj s kolesom, kar kaže, da je bilo vozilo dvokolesno. To predstavlja ugodno konstrukcijsko rešitev za premo gibanje na slabih hribovitih terenih. 

Lesena os 
Po definiciji je os drog, ki prenaša vrtenje (na kolo). V primeru najdbe s Starih gmajn gre za lesen simetricno izdelan raven drog okroglega in na konceh štirikotnega preseka. Na obeh straneh so bile v os zabite zagozde. 
Os s Starih gmajn je bila izdelana iz enega kosa lesa hrasta (Quercus sp.). Ocitno so v ta na-men uporabili kos ravnega debla brez grc in drugih napak premera vsaj 20 cm. 
Po trdnosti in trdoti je les hrasta podoben lesu jesena. Jedrovina na sredini debla ima vecjo odpornost proti biološkim škodljivcem, ozka beljava na zunanjem delu pa je neodporna. Pomembno je bilo, da je bilo deblo ravno in brez rastnih napak. Zdi se, da so imeli na raz­polago primerno hrastovo deblo, kar je morda glavni razlog za uporabo tega lesa. 
Dolžina osi s Starih gmajn je približno 125 cm, kar pomeni, da je kolesnica merila približno 115 cm. Gre za razpon, ki je v spodnjem obmocju variacijske širine obicajnih kolesnic pri prazgodovinskih vozovih in približno cetrt metra krajši od moderne angleške standardne kolesnice, ki znaša 142,6 cm. Kakorkoli že, razpon kolesnice je bil verjetno odvisen od velikosti vprežne živali, namembnosti voza, razpoložljivosti poti idr. Krajša os torej ne bi omogocala vprege živali, voz bi se tudi hitreje prevrnil. Veliko daljša os pa bi bila bolj problematicna s trdnostnih vidikov. Os je morala imeti tudi ustrezen premer, da je bila zagotovljena potrebna trdnost. 


Najdba lesenega kolesa in osi na Starih gmajnah je zagotovo pomembno odkritje ne le v slovenskem, temvec tudi evropskem oziroma svetovnem merilu. Starost kolesa in osi se ujema s starostjo naselbine, kar nakazuje, da sta bila kolo in os narejena in uporabljana v casu njenega obstoja. Po teh ugotovitvah je leseno kolo staro vec kot 5100 let, kar ga uvršca med najstarejše najdbe te vrste v Evropi in na svetu. 
Raziskava je pokazala, da je najdbo naredil vrhunski prazgodovinski kolar, ki se je odlicno spoznal na les, na njegove lastnosti ter tudi na izdelovanje koles in vozov. Glede na kako­vost izdelave raziskovalci menijo, da kolo, ki so ga našli, ni bil edini izdelek te vrste, ki ga je naredilprazgodovinskimojster.Upodobitvevozov,keramicnimodeli,kolesniceinurejene poti sicer kažejo, da je do iznajdbe voza zelo verjetno prišlo nekaj stoletij pred izdelavo kolesa na Starih gmajnah. 
Kakorkoli že, najvecja vrednost najdbe s Starih gmajn je njena tehniška dovršenost. Pri tem imamo v mislih predvsem izbiro lesa, njegovo uporabo, orientacijo in obdelavo. 
Naj še enkrat poudarimo, pesto je štirikotne oblike, kar kaže, da sta se kolo in os vrtela socasno in da gre za rešitev, ki je primerna predvsem za podvozje dvokolesnega voza ozi­roma neke vrste cize. Najdbe podobnih koles in osi so znane s hribovitih obmocij Srednje Evrope (na primer Švice in jugozahodne Nemcije). Ravninska Evropa tistega casa pa je poznala štirikolesne vozove z nepremicno osjo in pestom okrogle oblike v kolesu. Slednje je raziskovalce napeljalo na misel, da so bili štirikolesni vozovi primernejši za ravninske predele, dvokolesniki pa za uporabo v hribovitem svetu. 
Morda se zdi nenavadno, da so na dele podvozja prazgodovinskega voza naleteli na kolišcu Stare gmajne na Ljubljanskem barju, kjer je v drugi polovici 4. tisocletja pr. Kr. še vedno bilojezero.Jezeroinvoznekakonegrestaskupaj.Raziskovalcimenijo,davprimerunajdbe s Starih gmajn vendarle ni tako. Še vec, pomembno se jim zdi, da so naleteli na podvozje zelo verjetno dvokolesnega voza. Kolišcarska naselbina je namrec stala približno 700 m od trdinskega brega in je bila zelo verjetno postavljena v mocvirju oziroma na barju ob jezeru. S trdino so jo morda povezovale poti iz okroglic, plohov ali mostovži. Na Ljubljanskem barju takšne vrste poti sicer še niso našli, poznamo pa jih z drugih obmocij Evrope. 
Jezero oziroma na nekaterih obmocjih že mocvirje je torej prekrivalo velik del ravnine, ki jo od 19. stoletja poznamo kot Ljubljansko barje. Kot trdinski svet je v zaledju kolišcarjem preostalo v glavnem samo hribovje, kar je tudi glavna geografska znacilnost osrednje Slo­venije, in v takšni pokrajini se zdi, kot omenjeno, uporaba dvokolesnega voza smiselna. 


Prazgodovinsko kolo s Starih gmajn je bilo narejeno kot poln disk z odprtino štirikotne oblike na sredini. Disk je bil sestavljen iz dveh jesenovih desk, ki sta širinsko spojeni (topi spoj) s štirimi grebenastimi letvami. Izbor lesa za kolo je bil zelo smiseln, saj je jesenov les zelo žilav oz. ima veliko dinamicno trdnost, ki je potrebna za izdelek, kot je kolo. Jesenovega lesa je bilo v bližini kolišc dovolj. Pomembno je tudi, da jesen lahko zraste v veliko drevo, saj so za desko potrebo­vali drevo z deblom brez grc in premerom nad 40 cm. Lastnosti lesa, tudi gostota in trdnost, so pri posamezni lesni vrsti spremen­ljive, zato so pri izbiri pomembne tudi znacilnosti posameznega kosa lesa in njegove orientacije. Pri jesenu je najtrdnejši les širših branik. Prav take so bile branike pri lesu kolesa s povprecno širi-no 2,7 mm, kar potrjuje zelo skrben in smiseln izbor lesa. Izbrani les je zato imel dokaj visoko gostoto, trdnost ter trdoto in je imel visoko obrabno odpornost, kar je pomembno za življenjsko dobo kolesa. Izbor lesa kaže na to, da so les jesena, ki so ga dobro poznali in množicno uporabljali za nosilne kole bivališc, znali optimalno izkoristiti tudi za specialen izdelek, kot je kolo. Upoštevanje krcenja in nabrekanja lesa je pri izdelku, kot je kolo, prav tako zelo pomembno, saj je bilo izpostavljeno 
Pri uporabi kolesa je zato vlažnost lesa lahko variirala za 5–10 %. Ker je krcenje v radialni smeri dvakrat manjše kot v tangencialni, je bil les smiselno orientiran (radialna deska). Tako je smiselna izbira lesa jesena tudi zato, ker ima vecjo dimenzijsko stabilnost kot na primer les hrasta ali bukve, ki imata sicer primerljivo gos-toto in trdnost. Da je bil les smiselno izbran, prica tudi to, da je bila jesenovina še tisoc­letja po tem glavna lesna vrsta v kolarstvu, torej za izdelavo koles, dokler so bila ta še lesena, in je še danes vodilna domaca lesna vrsta za izdelke, ki so dinamicno obremenjeni (npr. športno orodje in rocaji orodij). 


Malo po veliki noci leta 2002 je skupina arheologov z Inštituta za arheologijo na kolišcu Stare gmajne pri Verdu odkrila ostanke prazgodovinskega voza. Na fotografijah je dokumentirano takratno dogajanje: takoj po odkritju (1) in po izkopu manjše sonde (2). 
Podobni vozovi, kot je bil na kolišcu Stare gmajne, so še danes v uporabi v Turciji. 

99 


Kolišcarski Apolon? 
Arheologižedolgocasaodkrivajo,dajestarokamenodobniclovekpoznalduhovnost.Nekateri raziskovalci zacetke pripisujejo neandertalcem (Homo neandertalensis), kot eden izmed kronskih dokazov pa naj bi bila košcena pišcal z jamskega najdišca Divje babe I v dolini Idrijce. Vec podatkov je iz mlajših obdobij stare kamene dobe. Znameniti sta »svetišci« v jamah Lascaux v Franciji in Altamira v Španiji s stenskimi slikarijami. 
Cesa podobnega pri nas še ne poznamo, tudi drugih kazalnikov je malo, zato je zelo težko pisati o duhovnosti ljudi, ki so v kameni in bakreni dobi živeli na ozemlju Slovenije. Ka­korkoli že, na duhovnost lahko sklepamo na podlagi maloštevilnih arheoloških najdb in raziskav na posameznih predvsem jamskih najdišcih. 
Eno izmed bolje raziskanih je Ajdovska jama pri Nemški vasi pri Krškem, kjer so okoli leta 4300 pr. Kr. na jamska tla položili okoli trideset trupel. Raziskave razkrivajo, da so ob tem izvajali ritualne obrede. Te so opravljali tudi pri poznejših obiskih v jami. Skratka, gre za prostor, ki je bil tudi svetišce. 
Predmetov, ki izpricujejo duhovnost, je vec, med njimi imajo posebno mesto primerki s kolišcarskih naselbin Ljubljanskega barja. Leta 1877 je Karl Deschmann na kolišcu pri Studencu, odkril figuralno posodo, ki meri v višino malo vec kot 20 cm. Posoda je delno poškodovana. Od nje so ohranjeni del ustja z vratnim delom, kjer je upodobljen obraz, pretežno levi del trupa z roko in del dna. 
Deschmannsijeposodorazlagalkotkultnoinjeponjegovempredstavljalaoblecenomoško figuro. Da je služila kultu, so sprejeli tudi poznejši raziskovalci, ki so v njej prepoznali upodobljeno žensko telo, kar je skoraj vecinsko sprejeto še danes. Toda argumenti dajejo prav odkritelju, zato je vprašanje, ali je res, kar zagovarja vecina. 
Da bi lahko razumeli pomen figuralne posode, jo je treba postaviti v kontekst casa, ko je bila izdelana in v uporabi, tj. v stoletjih okoli polovice 3. tisocletja pr. Kr., zelo verjetno na kolišcu, kjer je bila tudi odkrita. 
V tistem casu je bilo na Ljubljanskem barju še vedno jezero. Po njem so plavali tudi labodi grbci (Cygnus olor), na svetem kraju v Stonehengeu v Angliji so postavljali kamnite bloke, v Egiptu so gradili velike piramide. Skratka, bilo je obdobje, za katero se ugotavlja, da se je clovek obracal tudi v nebo. 
Duhovnost in verovanjski svet starih Egipcanov sta dobro raziskana. Med bogovi najdemo tudi take s cloveškim telesom in živalsko glavo, podobne poznajo tudi kulture v Mezo­potamiji. Nekateri raziskovalci menijo, da je s posodo s kolišca pri Igu prikazana podobna vsebina: moško, morda hermafroditsko božanstvo z živalsko glavo – v primeru posode z Barja, z labodjo, ki pa je zelo stilizirana. 
Kaže, da so se tudi kolišcarji z Ljubljanskega barja obracali v nebo. Mrzle zimske mesece jim je oznacevalo ozvezdje Oriona. V toplem in s soncem obsijanem delu leta pa je na nocnem nebudominiraloozvezdjeSevernegakrižaaliLaboda.Nanjnamigujetudiokrasnaposodi, 

Najnovejše študije kažejo, da se je prazgodovinski clovek tudi v Evropi pred vec kot 4500 leti oziral v nebo. Podobno je bilo najverjetneje tudi na Ljubljan­skem barju. V znameniti figu­ralni posodi oz. vazi s kolišca pri Igu so arheologi prepoznali poosebitev Severnega križa ali Laboda, ki je bilo markantno ozvezdje pozno pomladnega in zgodnje poletnega nocnega neba. 
ki ga sestavlja po sedem štirikotnikov s t. i. Andrejevim križem. 
Stari Grki so labode povezovali s soncnim bogom Apolonom, katerega število je bilo sedem. Ta je zime preživljal pri Hiperborejcih in se na pomlad stalno vracal v Grcijo, s seboj pa je prinašal svetlobo. To spominja na ptice selivke, med katere uvršcamo tudi labode, »katerih belina, moc in ljubkost je utelešena svetloba«. 
Na duhovno povezavo med srednjeevropskimi kulturami zgodnjega 3. tisocletja pr. Kr. in poznejšim grškim svetom je opozoril tudi znani hrvaški arheolog Aleksandar Durman. OsredotocilsejenaHefajsta,vgrškimitologijibogaognjainkovaštva,kijebilgrdinšepav. Najverjetneje pa je šepal tudi kovac, ki je v zgodnjem 3. tisocletju deloval na vucedolskem »Gradcu« v vzhodni Slavoniji, saj je bil neprestano v stiku s t. i. arzenovim bakrom. Arzen pajemocanstrup.Simptomizastrupitvesomravljincenjevprstih,natonastopijoohrome-lost udov – najprej nog, od tod šepavost –, paraliza in smrt. 
Figuralna posoda oziroma idol s kolišca pri Igu torej odslikava bogat miselni in verovanjski svet kolišcarjev. Morda je šlo že za vsebine, ki jih je dva tisoc let pozneje gojila starogrška civilizacija, katere dedici smo danes tudi mi. 


Figuralna posoda s kolišcarske naselbine pri Igu. Odkrita je bila leta 1877. V višino meri malo vec kot 20 cm. Posodo hrani Narodni muzej Slovenije. 
Iz 3. tisocletja pr. Kr. so v Egiptu znane upodobitve bogov s cloveškim telesom in živalsko glavo. Na sliki je prikazan motiv s stene v grobnici iz obdobja pete dinastije (2498–2345 pr. Kr.). 
Kultni voz iz Dupljaje v Vojvodini (okoli polovice 2. tisocletja pr. Kr.). Gre za stilizirano upodobitev moškega (morda hermafrodita oz. dvospolnika) – v mednožju pod krilom je delno ohranjen moški spolni organ – s pticjo glavo na vozu. Keramicna skulptura naj bi predstavljala Apolona na soncnem vozu z vprego vodnih ptic. 


O pogrebnih obicajih kolišcarjev 
Rekonstrukcija pokopa v Ajdovski jami pri Nemški vasi pri Krškem. Arheologi so najprej domnevali, da je jama služila zgolj kot obcasno pribežališce, kar pa so ovrgla ponovna izkopavanja. Raziskoval­cem je uspelo ugotoviti pet kulturnih horizontov, ki zajemajo cas od mlajše kamene dobe do srednjega veka. In prav v obdobju okoli 4300 pr. Kr. je jama služila kot zadnje pocivališce takratnemu cloveku. Antropologi so med celotnim kostnim gradivom dolocili vec kot 30 oseb, prevladujejo pa otroci. 

Smrt je zadnje bivanjsko dejanje vsakega cloveka. Ob tem dogodku so ljudje že od stare kamene dobe dalje ob truplih umrlih opravljali posebne obrede. O tem nam pricajo redke najdbe najstarejših posamicnih grobov, pa tudi skupinskih grobnic, v katerih so bili poleg skeletovtudipridatki,naprimernakit,orodjeinorožje,pridaniverjetnozato,dabiumrle-mu omogocali nadaljevanje življenja tudi v onstranstvu. 
O pokopu v mlajši kameni in bakreni dobi na Slovenskem do pred nekaj desetletij ni bilo skoraj nic podatkov. Izjema so bili skeletni ostanki iz nekaterih jam, kot sta na primer Koblarska in Tominceva jama. V slednji so na primer odkrili skeletne ostanke najmanj desetih oseb, ki so bili najdeni skupaj z živalskimi kostmi in keramiko. Najdbe govore o jamski nekropoli, ki pa je žal casovno nejasno opredeljena. Po mnenju nekaterih razis­kovalcev sodi celo v bakreno dobo. Sicer pa so bili v Sloveniji iz mlajše kamene in bakrene dobe vecinoma znani le ostanki posamicnih delov cloveških okostij in nekaj najdb, ki naj bi izvirale iz planih grobov pri Zagorju ob Savi. Šelepoodkritju,dasoAjdovskojamopriNemškivasiuporabljalitudikotnekropolo,smo torej pri nas dobili prvo najdišce te vrste, ki ga arheologi postavljajo v 5. tisocletje pr. Kr. oziroma v cas okoli leta 4300. Pozneje je bilo odkrito tudi veliko plano žarno grobišce Pod Kotom – jug v Prekmurju, ki pa je nekoliko mlajše, saj je iz 4. tisocletja pr. Kr. OpogrebnihobicajihkolišcarjevzLjubljanskegabarjaješemanjpodat­kov.ŽepredveckotstotridesetimiletijeKarlDeschmannprirazis-kovanjukolišcsicernaletelnaostankecloveškihkosti,najveckrat lobanjskihdelovglave.Podobnojebilotudinadrugihkolišcih, a podatkov o pokopu ni bilo. Vsaj tako se je dozdevalo. Pred kratkim pa je arheologinja Božena Dirjec iz ljubljanskega Mestnegamuzejaopozorilanaocitnospregledanevrstice v vec kot sto let starem zvezku revije Argo, v katerem Alfons Müllner omenja nove najdbe v Ljubljani, kjer jemordaopisantudipokopkolišcarjev.Preddobrim stoletjem naj bi namrec pri gradnji šole na trgu sv. Jakoba v Ljubljani v globini vec kot 3 m naleteli na približno 10 skeletov. Ležali so pravokotno na izkop za temelj in so tako našli samo lobanje. Eden od skeletov naj bi ležal v krsti iz zelo debe­lih hrastovih desk. Glede na strohnjenost kosti so sklepali na njihovo zelo visoko starost. Med pridatkiporocevalecomenjakladivastosekiroiz jelenovegarogovjainkamnitokrogloinjuenaci z najdbami s kolišc na Ižanskem. To pa je tudi vse,karjeznanoopogrebnihobicajihkolišcarjev. Novo(staro)izhodišcejespodbudno,Müllnerjevo porocilo pa bo morala stroka še preuciti! 
SLIKOVNO GRADIVO 
str. 12 Suter, Schlichtherle 2009, 10 in 11. 
str. 14–15 Foto: Tjaša Tolar. 
str. 16 Foto: Arhiv Narodnega muzeja Slovenije; PRPNES 1978, 45. 
str. 17 Deschmann 1877, 485. 
str. 20 Foto: Martin Zupancic in Matija Turk. 
str. 21 Foto: Anton Velušcek. 
str. 24 Foto: Matija Turk. 
str. 25 Foto: Anton Velušcek in Matija Dirjec. 
str. 28 Foto: Matija Turk. 
str. 30–31 Foto: Anton Velušcek. 
str. 32 Foto: Anton Velušcek, Marjan Grm in Marko Zaplatil. 
str. 37 Foto: Matija Turk. 
str. 38–39 Foto: Dejan Veranic. 
str. 41 Foto: Dragutin Valoh. 
str. 42–43 Foto: Anton Velušcek. 
str. 48 Foto: Matija Turk in Marko Habic (Arhiv NMS). 
str. 52 Foto: Anton Velušcek. 
str. 56–57 Foto: Matija Turk. 
str. 57 Suter, Schlichtherle 2009, 13. 
str. 60 Foto: 1, 3 – Marko Zaplatil; 2, 4 – Tjaša Tolar. 
str. 61 Foto: Tomaž Lauko (Arhiv NMS). 
str. 65 Foto: Marko Zaplatil. 
str. 69 Foto: Tjaša Tolar. 
str. 70–71 Foto: Anton Velušcek. 
str. 72 Foto: Tjaša Tolar. 
str. 73 Risba: 1 – Dragica Knific Lunder. 
str. 76 Foto: Marko Zaplatil. 
str. 77 Foto: Matija Turk. 
str. 81 Foto: Anton Velušcek. 
str. 85 Foto: Tomaž Lauko (Arhiv NMS) in Tjaša Tolar. 
str. 88 Foto: Dejan Veranic. 
str. 89 Foto: Zoran Milic in Tomaž Lauko (Arhiv NMS). 
str. 92 Reinhard 1992, 53. 
str. 93 Foto: 1 – Matija Turk; 2 – Dejana Đordevic; 3, 4 – Tomaž Lauko. 
str. 98 Foto: Marko Zaplatil; racunalniška priprava: Tamara Korošec. 
str. 99 Foto:1–MatijaTurk;2–Anton Velušcek; Dejan Veranic. 
str. 102 Foto: Tomaž Lauko (Arhiv NMS). 
str. 103 Risba: Müller-Karpe 1974, t. 23: 3; Praistorija jugoslavenskih zemalja IV, t. LXXXIII: 1,3. 

LITERATURA 
Arheološki katalogi Slovenije 3. Narodni muzej. Ljubljana, 1969. 
Arheološki vestnik 1–60. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Ljubljana, 1950–2009. 
Bonsall, C., M. Horvat, K. Mcsweeney, M. Masson, T. F. G. Higham, C. Pickard in G. T. Cook, Chronological and dietary aspects of the human burials from Ajdovska Cave, Slovenia. Ra­diocarbon 49/2, str. 727–740. Tucson, 2007. 
Corboud, P., Die Gestaltung der Landschaft: die prähistorische Umwelt im Genfer Becken. Archäologie Schweiz 32/2, str. 4–11. Basel, 2009. 
Dedišcina Ostrorogega Jelena. Priložnostna razstava ob 130. obletnici odkritja kolišc na Lju­bljanskem barju, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Narodni muzej Slovenije in Mestni muzej Ljubljana. Vrhnika, Ig, Preserje in Borovnica, 2005. 
Deschmann, K., Bericht über die Pfahlbautenaufdeckungen im Laibacher Moore im Jahre 1876. 
Dezemberheft des Jahrg. 1876 d. Sitzungsberichte der phil.-hist. Classe d. k. k. Akad. d. Wiss. 
84, str. 471–485. Wien, 1877. 
Die ersten Bauern 1. Schweizerisches Landesmuseum Zürich. Zürich, 1990. 
Eric, M., Nova datiranja deblakov in colnov. Arheo 16, Glasilo slovenskega arheološkega društva, 
str. 74–78. Ljubljana, 1994. 
Eric, M., Ladje, deblaki, colnici in vesla. Porocila skupine za podvodno arheologijo 26, ZVKDS. Ljubljana, 2008. 
Greif, T., Prazgodovinska kolišca Ljubljanskega barja. Arheološka interpretacija in poskus rekon­
strukcije nacina življenja. Arheo 18, Glasilo slovenskega arheološkega društva. Ljubljana, 1997. 
Kastelic, J., Med Krimom in Gradom. V: J. Jalen, Bobri, str. 596–598. Ljubljana, 1964. 
Kastelic, J. in V. Melik, Dežman, Dragotin. V: Enciklopedija Slovenije 2, str. 255. Ljubljana, 
1988. 
Korošec, J., Prazgodovinsko kolišce pri Blatni Brezovici. Dela 1. razreda SAZU 14/10. Ljubljana, 1963 
Living on the lake in prehistoric Europe. 150 years of lake-dwelling research. Routledge. London in New York, 2004. 
Ljubljanica – kulturna dedišcina reke. Katalog razstave, Narodni muzej Slovenije. Ljubljana, 2009. 
Ljubljansko barje – neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo. Slovenska matica. Ljubljana, 2008. 
Melik, A., Ljubljansko mostišcarsko jezero in dedišcina po njem. Dela 1. razreda SAZU 5. Ljubljana, 1946. 
Müller-Karpe, H., Kupferzeit. Handbuch der Vorgeschichte III. München, 1974. 
Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 5, 8, 10 in 16. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Ljubljana, 2002, 2004, 2006 in 2009. 
Pavšic, J., Ljubljansko barje v geoloških obdobjih. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 169, ZVNKDS. Ljubljana, 1989. 
Pfahlbauquartett – 4 Museen präsentieren 150 Jahre Pfahlbau-Archäologie. Katalog zu den vier Ausstellungsorten: Konstanz, Frauenfeld, Unteruhldingen und Bad Buchau. Frauenfeld, 2004. 
Pogacnik, A., Urbanisticno planiranje. Univerzitetni ucbenik, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani, 3. predelana izdaja. Ljubljana, 1999. 
Porocilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji I–IV. Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Ljubljana, 1964–1975. 
Porocilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji V–XXI. Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Ljubljana, 1976–1993. 
Pozdravljeni, prednamci! Ljubljana od prazgodovine do srednjega veka. Katalog razstave, Mestni muzej Ljubljana. Ljubljana, 1996. 
Praistorija jugoslavenskih zemalja IV. ANUBiH, Centar za balkanološka ispitivanja. Sarajevo, 1983. 
Reinhard, J., Etoffes cordées et métiers ŕ pierres. Helvetia archaeologica 90, str. 51–55. Zürich, 1992. 
Rjecnik simbola. Nakladni zavod Matice hrvatske. Zagreb, 1989. 
Slovenija, pokrajine in ljudje. Mladinska knjiga. Ljubljana, 2001. 
Suter, P. J. in H. Schlichtherle, Kolišca. UNESCO – kandidatura za uvrstitev na seznam svetovne kulturne dedišcine »Kolišca na jezerih in barjih okoli Alp«. Biel/Bienne, 2009. 
Veider, J., Bela Ljubljana stoji na zgodovinskih tleh. Koledar Slovenca, Slovenskega doma, 
Slovenceve knjižnice, Domoljuba, Bogoljuba, Obiska XXI–XXII, Slovenceva knjižnica št. 7a, 
str. 55–63. Ljubljana, 1943. 
Velušcek, A., Figuralna vaza s kolišca pri Igu, Ljubljansko barje, Slovenija. Situla 44, Razprave Narodnega muzeja Slovenije. Ljubljana, 2007. 
Vucedol – trece tisucljece p.n.e. Katalog izložbe, Muzejsko-galerijski centar i Zavod za arheologiju Filozofskog fakulteta u Zagrebu. Zagreb, 1988. 
Vucedolski hromi bog. Zašto svi metalurški bogovi šepaju? Katalog izložbe, Gradski muzej Vu­kovar. Vukovar, 2004. 
Vucedolski Orion i najstariji europski kalendar. Katalog izložbe, Arheološki muzej u Zagrebu, Gradski muzej Vinkovci, Gradski muzej Vukovar. Zagreb, 2000. 
Vuga, D., Ljubljansko barje v arheoloških obdobjih. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 118, ZVNKDS. Ljubljana, 1982. 
Zakladi tisocletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. Modrijan. Ljubljana, 1999. 

Anton Velušcek, Kolišcarji 
O kolišcarjih in kolišcarski kulturi Ljubljanskega barja 
Ilustracije:  Tamara Korošec Recenzenta:  Janez Dular, Borut Toškan Jezikovni pregled: Sonja Likar Oblikovanje in priprava za tisk:  Tamara Velušcek Izdala in založila:  Inštitut za arheologijo ZRC SAZU in Založba ZRC Zanju: Oto Luthar, Jana Horvat Glavni urednik: Vojislav Likar Tisk: Tiskarna Formatisk, d. o. o. Naklada: 800 izvodov 
Knjiga je izšla ob podpori Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 
Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: 
https://doi.org/10.3986/9789612542092 

© 2010, ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Založba ZRC 
Vse pravice pridržane. Noben del te knjige ne sme biti reproduci-ran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, sne­manjemalikakodrugace,brezpredhodnegapisnegadovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). 

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 
903.4(497.451)”634/636” 
VELUŠCEK, Anton 
Kolišcarji : o kolišcarjih in kolišcarski kulturi Ljubljanskega barja / Anton Velušcek ; [ilustracije Tamara Korošec]. - Ljubljana : Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC, 2010 
ISBN 978-961-254-209-2 
251831552 
Anton Velušcek, anton.veluscek@zrc-sazu.si Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana 
Tamara Korošec, tamara.korosec@zrc-sazu.si Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana 
39