OMNES UNUM
XV. LETO 1968-ST. 1
,Da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in
jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval,
da si me ti poslal." (Jan 17, 21)
Nekaj misli o sedanjem študiju Nove zaveze
V teku koncila je časnikar vprašal p. Rolanda de Vaux, takratnega rektorja dominikanske ficole Bibli-que v Jeruzalemu, kakšen vpliv bo imel koncil na katoliško svetopisemsko znanost. Pater mu je odgovoril, da bi se moralo vprašanje glasiti obratno: Kakšen vpliv ima današnja svetopisemska znanost na koncil?
Sveto pismo je in mora ostati srce našega oznanjanja, končni vir vseh cerkvenih reform in preskusni kamen vsega krščanskega življenja in mišljenja. Konkretno naj bi bilo sv. pismo duhovno branje vseh katoličanov, in posebej še duhovnikov, iz katerega naj bi izhajali in v katero se moramo povračati. Zdaj že smemo reči, da bi bila Cerkev brez sv. pitm? dosti večji nesmisel kot Cerkev brez papeža in škofov.
I.	Osnovne podmene današnje novozavezne znanosti
pa so vsebino Kristusovega dela in nauka izrazili včasih v istih, včasih pa v drugačnih besedah in miselnih kategorijah, kot se jih je posluževal Kristus sam.
Polagoma so se razvile različne teologije — Janezova teologija je zelo različna od Pavlove, čeprav seveda oba oznanjata istega Kristusa, ki je za nas umrl in vstal. V raznih cerkvenih občinah so se porodile določene oblike oznanjanja, ki so se v teku desetletij ustalile in postale tradicionalne. Čisto razumljivo je, da si je pretežno grško misleča Cerkev v Efezu drugače izrazila Kristusa in krščansko življenje od izključno judovske Cerkve v Jeruzalemu. Kulturno in zgodovinsko ozadje efeškega kristjane, njegov način življenja in miselnost, njegove težave in skušnjave so v maločem sličili življenju itd. judovskega kristjana v srcu stare Obljubljene dežele.
Te nam predoči dekret, ki ga je v maju 1964 izdala Biblična komisija v Rimu. Med drugim ta dekret sledi razvoju evangeljskega izročila, t. j. tvarine, ki jo vsebujejo evangeliji. V tem razvoju loči tri stopnje.
1.
Delo, oznanjanje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa je sama ob sebi umevna prva stopnja. Kristus je govoril o kraljestvu svojega Očeta na način, ki je bil umljiv ljudem njegovega časa in kraja. S svojo / smrtjo na križu, predvsem pa s svojim vstajenjem, se je kot naš sred-; nilc združil z Očetom in tako združen poslal Sv. Duha, ki nas vodi h Kristusu in po njem k Očetu.
2.
Druga stopnja je oznanjanje apostolov in drugih krščanskih misijonarjev o Kristusovem vstajenju, smrti, delu in nauku. Ti so, kot Kristus pred njimi, prilagodili svoje oznanjanje miselnosti in potrebam ljudi, katerim so govorili. Kot dobri misijonarji niso magnetofonsko ponavljali Kristusovih besed, ki so ,,.„kljub večni veljavnosti svoje vsebine 7 časovno in krajevno pogojene, pač
11MJ
s
4
K^r.


3.
Delo evangelistov predstavlja tretjo stopnjo razvoja evangeljskega izročila. Evangelisti so povzeli ustna in do neke mere že pisana izročila raznih Cerkva in jih vsklopili v večja dela, ki so kmalu nato dobila splošen naslov euaggelion — čeprav je zanimivo dejstvo, da le sv. Marko imenuje svojo knjigo euaggelion , medtem ko ima_ Matej bib*os in Luka diegesis. Ne smemo si predstavljati, da je n. pr. Luka kot kak časnikar ali zgodovinar tekal od enega očividca Jezusovih del do drugega, ga spraševal o datumu, kraju in drugih očividcih raznih dogodkov v Kristusovem življenju, si vse zapisoval, vodil kartoteko, primerjal razne izjave in nato napisal knjigo. Matej, Marko in Luka so evangelisti, ne poklicni zgodovinarji. Vzeli so izročila, ki so jih našli v cerkvenih občinah, katerim so služili, in ustna in pisana izročila, ki so jih morda našli v sosednih cerkvenih občinah. Ta izročila so povezali, vzporedili, včasih tudi spremenili tako, da so svojim „župljanom mogli povedati, kar so ti po njihovem mnenju potrebovali za popolnejše krščanske življenje.
Pri vsem tem moramo pomisliti tudi na dejstvo, da so apostoli Kristusove besede razumeli mnogo bolje po njegovem vstajenju in prihodu Sv. Duha kot pa takrat, ko jih je Kristus govoril. Dojemali so njih pomen vse globlje z rastočim človeškim in misijonskim skustvom in s trpljenjem za Kristusa — kot mati doraščajočih otrok bolje dojame pomen svojega poročnega „Da“, kot ga je kot nevesta; prav tako kot duhovnik po letih večletnega pastoralnega skustva in morda večletne ječe bolje razume svoj „Adsum“ kot pa novomašnik. Vse to skustvo, razsvetli cnj e po Sv. Duhu, trpljenje in težave, vse to je prišlo v evangelije — kot naše človeško in duhovniško skustvo skoro nehote in nevede najde pot v naše delo in pridige. Sv. Peter je v Rimu bolje dojel pomen svojih besed „Ti si Kristus11 kot v Cezareji Filipovi; apostoli so globlje dojeli pomen in namen Kristusovih besed in čudežev desetletja po njegovem vstajenju kot pa v trenutku, ko so se ti čudeži zgodili. To globlje spoznanje je skoro nehote in nevede našlo pot v njih življenje in oznanjanje, in preko tega oznanjanja v evangelije.
Zato bi bilo napačno gledati v evangelijih magnetofonski trak Kristusovih besed in točno kroniko njegovih del in čudežev. Ni dvoma, da nam podajo evangeliji pomen Kristusa za človeštvo, njegov nauk in včasih tudi ipsissima verba Jesti. Toda v mnogih slučajih je zelo težko ali celo nemogoče najti pot do točno tistih besed, ki jih je Jezus izgovoril. Evangeliji nam dajo nekaj dragocenejšega: pomen in vsebino Kristusa, njegovega dela in nauka, kot ga je umela apostolska Cerkev, prežeta s Kristusovim Duhom in prekaljena v ognju svojega skustva v Kristusu in trpljenja zanj.
II.	Dva konkretna primera
S pomočjo dveh evangeljskih tekstov bomo skušali ponazoriti gornje misli. Bralca prosimo, naj teksta prebere, preden nadaljuje z branjem članka.
1. Marko 7, 14—23
Kristus v 7,15 poda splošno načelo: človeka ne omadežuje, kar gre* vanj. Nato pa v 7, 17—23 to načelo učencem podrobno razloži.
Če je Kristus res dal tako podrobno razlago, kot se nam zdi ob prvem branju sv. Marka, se porode razne težave. Zakaj je imel sv. Pavel toliko borb z judovskimi kristjani prav gjede obredno čistih in nečistih jedil? Zakaj Pavlov spor s Petrom v Antiohiji, o katerem govori v pismu Galačanom? Kako je Peter mogel imeti pomisleke v videnju, ki je opisano v desetem poglavju Apostolskih del? Če je Kristus vse tako jasno povedal, kot to citira sv. Marko, zakaj je morala Cerkev razpravljati ta problem še cela desetletja, preden ga je rešila?
Odgovor, ki ga na ta upravičena vprašanja dajejo danes skoro vsi biblicisti, je sledeč: splošno načelo v 7, 15 so Kristusove besede. Razlaga pa, ki sledi, je brez dvoma Kristusov nauk, toda nauk, ki ga je apostolska Cerkev le polagoma izvedla iz splošnega načela in izrazila v svojih besedah. Mk 7, 17—23 torej niso ipsissima verba Jesu, pač pa veljavni zaključki Cerkve, osnovani na Kristusovem izreku v 7, 15 — kot je n. pr. definicija papeževega primata veljaven zaključek iz besed „Pasi moje ovce" in drugih.
Toda ali sv. Marko ne laže, ko položi cerkveno razlago na Kristusove ustnice? Ko bi bil sv. Marko poklicni zgodovinar 20. stoletja, bi ga mogli obdolžiti laži. Toda evangelisti so v prvi vrsti oznanjevalci blagovesti, ne zgodovinarji. Evangeliji vsebujejo zgodovinsko zanesljiva poročila, toda s tem še ne postanejo zgodovinopisje kot tako; kot more n. pr. pridiga o sv. Janezu Vianneyu imeti v sebi marsikaj zgodovinskega, pa se s tem ne spremeni iz pridige v življenje svetnikov. In, supposito, non concesso, da bi bil Marko v prvi vrsti zgodovinar, ga kljub temu ne bi mogli obdolžiti laži; kajti zgodovinopisje njegovega časa je bilo dosti manj zahtevno, kot je današnje; kar pomislimo na razne govore, ki jih rimski zgodovinarji polože na ustnice ljudi, ki jih opisujejo.
2. Janez 9, 1—41
V devetem poglavju četrtega evangelija imamo krasno zgrajeno zgodbo, ki prikaže postopno razsvetljenje slepca obenem s postopnim zakrknjenjem Jezusovih nasprotnikov. Zgodba se konča z ozdravljenim slepcem na kolenih pred Kristusom in obsodbo tistih, ki so krivi lastne duhovne slepote. Že konec nam pove, da moramo umevati zgodbo ne le zgodovinsko, ampak predvsem simbolično. So še druge značilnosti zgodbe, ki nas nagibajo k mnenju, da nam sv. Janez hoče posredovati več kot le poročilo o čudežnem ozdravljenju od rojstva 'slepega človeka. „Pahnili so ga ven“ (9, 34) brez dvoma more pomeniti le, da so ga vrgli iz prostora, v ka-
„OM N ES U N U M" — v novo leto
Za lanski božič se je vrnil v domovino g. Zdravko Reven. Na njem je slonelo vse uredniško, pa tudi upravniško delo za list. Bog mu povrni za vse njegovo delo!
Ob prazni mizi in z dolgovi v blagajni ni lahek razgovor. Le g. prof. L. Ambrožič je prispeval svoj članek, upravo pa je prevzela Družba sv. Mohorja v Celovcu.
Da more list živeti, mora imeti svoj namen in pomen. Ako bi vsak izmed nas našel zadostni razlog za sodelovanje, bi nas list združil. Raztreseni smo po vsem svetu: kako veliko bogastvo tudi na duhovnem in
dušnopastirskem polju je pred nami! Ako bi vsak napisal svoja pastoralna izkustva, bi brali o delu katoliške Cerkve po vsem svetu. Ob drugem vatikanskem koncilu je Cerkev pokazala silno moč življenja. Čeprav je ves svet v vrtincu, je Cerkev še vedno svetilnik vsemu svetu. Kako bi obogatili svoje znanje, ako bi drug drugemu posredovali to bogastvo!
List bi s tem opravičil svoj obstoj, obogateli bi sami in delili duhovno bogastvo tudi drugim, zlasti „domačim po veri".
I. Kunstelj
terem so ga zasliševali; toda zelo verjetno je, da misli evangelist predvsem na razmerje med Judi in kustjani v času, ko je sam pisal — pioti koncu prvega stoletja sta se namreč Cerkev in Sinagoga dokončno razšli. Slepčevo češčenje Kristusa (9, 38) je seveda možno razumeti le kot orientalsko izkazovanje časti čudodelniku, toda četrti evangelist to češčenje gleda kot kristjanovo priznanje Kristusovega božanstva. Slepec postane v Jezusovih rokah simbol nas vseh. Ni verjetno, da bi mogli drugi spoznati in priznati Kristusovo božjo naravo pred njegovim vstajenjem od mrtvih. Šele po vstajenju in prihodu Sv. Duha so apo-sloli in njih učenci začenjali slutiti vso veličino svojega mrtvega in \stalega Učenika. Razlaga imena Siioam (9, 7) je predvsem simbolična, ne etimološka. Vodnjak je simbol Kristusa in krsta v ime Kristusovo.
Zanikati čudež kot tak bi bilo hi-perkritično; ne smemo pa domnevati, da imamo v devetem poglavju četrtega evangelija le kroniko. Evangelist ali pa že tradicija, ki jo je uporabljal v pisanju evangelija, je vzel eno od mnogih ustnih izročil o Kristusovih čudežih in ga prepojil s svojim celotnim razumevanjem Kristusa in življenja v Kristusu. Rezultat je kratka drama, ki je polna teološkega simbolizma. Voda igra važno vlogo v evangeliju po Janezu: „ .. . ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, . . .“ (3, 5), „ . . . voda, ki mu jo bom dal. (bo) postala v njem studenec vode, tekoče v večno življenje" (4, 14); v Kani galilejski postane voda vino, Janez Krstnik kr-ščuje, kjer je „mnogo voda" (3,23), umivanje nog pri zadnji večerji, kri in voda iz Kristusove strani na križu itd. Voda v naši zgodbi predstavlja Kristusa in osnovni krščanski zakrament. „Šel je torej in se umil; in ko se je umil, je videl" (9, 7) je refren, ki se ponavlja v vsem po-
glavju. „Videti Kristusa" v četrtem (Janezovem) evangeliju po meni verovati vanj. V tej zvezi moremo dojeti tudi nekatere prednosti simbolične teologije v primeru z abstraktno teologijo, ki smo je vajeni. Abstraktna teologija pridobi na jasnosti in sistematičnosti, toda zmeraj je v nevarnosti, da zgubi na celotnosti, ki jo ohrani simbol. Pri Janezu te nevarnosti ni; nobene skušnjave nimamo, da bi pri branju četrtega evangelija ločili zakrament od Kristusa in njegovega osebnega posega v vsako zakramentalno dejanje. Krstna voda je dejanje Kristusa, ki nas pri krstu sreča, razsvetli in da moč videti ga kot Luč sveta. Kot simbolizem vode je tudi simbolizem luči vsepovsod v četrtem evangeliju. „V njej (Besedi) je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi. . .“ (1, 4 s), „Dokler sem na svetu, sem luč sveta" (9, 5), itd.
Še mnogo bi mogli govoriti o tem poglavju, toda zdi se, da gornje opazke zadostujejo za zaključek, da ni le kronika, pač pa globoka teologija. To ne pomeni, da se je Janez ali Cerkev, kateri je služil, čudež izmislil, pač pa, da je Janez vzel ustno poročilo o čudežu, ga predelal in preustvaril in po njem predstavil Kristusa, življenje v Kristusu, odrešenje in sodbo po Kristusu.
III.	Dve praktični vprašanji
1. Apologetika
Dosedanja katoliška apologetika se je močno opirala na evangelije kot poročila očividcev. Toda, kot smo videli, evangelisti nimajo namena podajati poročil očividcev kot takih, četudi so vsaj do neke mere imeli dostop do njih.
Na polju apologetike, ki se ne opira na zastarele metode, so zelo zaslužni angleški protestanti in anglikanci, predvsem E. C. Hoskyns, C. H. Dodd in V. Taylor. Hoskyns
študira razne že pred evangeliji zbrane sklope izročil, to je Marka, ki je najbrž služil Mateju in Luku kot okvir njih delu, Quelle — dokument, katerega obstoj skoro moramo predpostavljati, če si hočemo razložiti podobnost med Matejevim in Lukovim evangelijem — in končno izročila, ki so lastna le Luku samemu in Mateju samemu.
Nato pa vzame še Janeza, Pavla in druge novozavezne spise in pride do zaključka, da so vsi spisi osnovani na absolutno trdnem prepričanju, da je Kristus vstal od mrtvih, in da nam vsi spisi prikažejo Kristusa z istimi osnovnimi potezami. Ker so ti spisi drug od drugega neodvisni, časovno in krajevno raztreseni v svojih početkih in povzročeni po vseh mogočih prilikah, smemo sklepati, da je vzrok njihovega soglasja poznanje dogodkov Kristusovega vstajenja, smrti ih življenja, ki ga je posedovala najzgodnejša krščanska občina v Jeruzalemu, odkoder se je Cerkev v poznejših desetletjih razširila po vsem svetu.
Dodd študira drobce ustnega izročila, še preden so bili sklopljeni v večje literarne enote, in pride do enakega zaključka. Taylor pa s študijem raznih Jezusovih naslovov (prerok, Kristus, Gospod, Sin božji, trpeči služabnik itd.) skuša prodreti preko vere apostolske Cerkve v za-
DIALOG:
Pisatelj K. Manser je v govoru na neki proslavi omenil tudi, da je le p. Fortunal OFM v listu „Ave Maria“ tolmačil dekrete drugega vatikanskega koncila. Potrebno pa bi bilo, da bi se za to delo zavzeli tudi drugi. Na predlog, da bi k delu pristopili tudi laiki, je odgovoril:
„Zadeva, ki sem jo omenjal v svojem govoru, gotovo postaja aktualna in bo postajala aktualna bolj in bolj, zakaj tolmačenje drugega vatikanskega koncila orje hudo celo po duhovniških vrstah. Da sem se dotaknil teh stvari v svojem govoru, je bilo predvsem zato, ker jih je mnogo, ki želijo včasih svojega nasprotnika udariti s tem, da imajo dekrete vatikanskega koncila kar naprej na jeziku, poudarjajo ljubezen do bližnjega (ko se vendar delajo mostovi celo med drugoverci in katoliki), pa imajo pri vsem tem čisto svoje namene in cilje. Drugič pa človek vidi, da je veliko duhovščine, ki dekrete malo poznajo in zato niti niso zmožni, da bi jih razlagali, še manj, da bi se dotaknili tistih, ki se tičejo tudi laikov. Da je mnogo zmede zlasti v Ameriki, je razvidno iz zadnjega pisma ame-
vest in predstave, ki jih je imel Kristus-človek o samem sebi. Še temeljiteje kot Taylor se bavi z istimi problemi Švicar Oscar Cull-mann.
2. Negotovost
Ni dvoma, da sedanji pogledi na Novo zavezo pri marsikom povzročajo nemir. Rešitev bomo našli v pastoralni modrosti, ki nam ne bo dovoljevala, da bi dajali ljudem več, kot morejo naenkrat prebaviti.
Toda ta pastoralna modrost se ne sme izmaličiti v izgovor za lenobo, ki ostaja pri starem, pridiga, kot da se ne bi nič spremenilo ne v Cerkvi in ne v svetu, in ne študira, ker se ji ne ljubi. Stalno branje je pastoralna zahteva, ki se ji ne moremo izmakniti. Na žalost je negativna stran današnjega svetopisemskega študija bolj znana, toda za tem negativnim pročeljem se skriva devetdeset odstotkov pozitivnih rezultatov. Do teh pozitivnih rezultatov pa ne bomo prišli, če nimamo volje do študija in poguma preboleti in prebaviti negativnega in spočetka vznemirjajočega vhoda v notranjost, ki nam bo na novo odgrnila lepoto in življenjskost Nove zaveze. Danes je v raznih jezikih že toliko literature, ki je prilagojena potrebam zaposlenega dušnega pastirja, da res ni izgovora, da so dognanja sedanje svetopisemske znanosti le za strokovnjaka. Prof. Lojze Ambrožič
Med nami...
riških škofov. Da so se nekateri vidni duhovniki poročili, da se javno razpravlja o kontroli rojstev in nekateri med duhovniki celo navajajo razloge zanjo, in druge podobne stvari; to so gotova dejstva, ki bi morala siliti odgovorne ljudi, da o vseh zadevah govorijo in sicer trezno in jasno. Pa tega hudo manjka.
Soglašam z Vami, da to ni lahko delo, ne soglašam pa, da so duhovniki tu preveč zaprežem. Ne bom tega trdil o župnikih, ki jih mučijo
denarne potrebe in skrbi za cerkev. Toda mladi duhovniki bi mogli posvetiti več časa tem duhovnim stvarem kakor ga. Balincanje in podobne stvari bi mogle marsikdaj odpasti. Razlaga o dekretih gotovo ni stvar nas laikov, bilo bi pa to vprašanje, ki bi se ga morala lotiti duhovniška organizacija. Če bi vsak duhovnik v njej vzel eno razlago, bi bilo marsikaj narejenega. Prav v tem času, ko študiram Barago in njegov čas za povest, ki jo pišem za „Božjo besedo", me boli srce ob strašni komodnosti, v katero smo se potopili, — tudi mnogi duhovniki. Baraga ima malo posnemovalcev. Dobrote časa prevpijejo duha — tudi tam, kjer bi ga ne smele. So izjeme, toda na žalost jih je v naši emigraciji premalo. Zato je obnemogla pred časom. Mnogo jih je, tudi med duhovniki, ki so na slovensko skupnost skoraj čisto pozabili in se jim ne zdi vredno niti za svoje počitnice priti vsaj za dan med slovenske ljudi, kar bi dobro vplivalo nanje in na skupnost. Tragika je, da so tisti, ki so v letih od 1942—1945 nosili zastavo, spustili iz rok še drog, ki naj bi vsaj še splav slovenskega življenja gnal v pravo smer. Verjemite mi, da nerad in z bolečino zapišem to resnico. Rad bi videl, da bi ne bila resnica in da lažem samemu sebi, toda predolgo se že ženem v tej naši emigraciji za marsikaj, da bi mogel drugače govoriti.
Še vedno mislim, če bi se duhovniki vzeli skupaj in si tvarino razdelili, bi bilo najboljše. Jasno je, da bi bilo treba vse natančno preštudirati, ker samo nekaj splošnega o koncilu govoriti, nima pomena. Pa so tako — vsaj po večini — duhovniki s koncilom opravili. Prepričan sem, da bo prišel čas, ko bo moralo po ameriških farah priti, kar imajo protestanti. Denarne zadeve pri fari bo moral voditi poseben laiški odbor, duhovniki pa posvetiti ves svoj čas duhovnemu življenju. To je edina najbolj prava pot."
Cleveland, 8. februarja 1968.
K. Mauser
... v domovini s sobrati
1. Kristusa in Cerkev neločljivo veže skrivnostna zveza ljubezni. Ta zveza je delo Svetega Duha, duha ljubezni. Kakor pa je duša v telesu vzrok edinosti, tako je Sveti Duh, duša Cerkve, vzrok in tvorec edinosti v Cerkvi.
Ta zveza ljubezni in iz nje izvirajoča edinost se po zakramentu sv. zakona ponavlja in odseva v zakoncih ter po njih v družini. Veže jih vez ljubezni, iz katere izvira edinost.
Ta zveza se ponavlja in odseva
po zakramentu sv. reda tudi v duhovnikih. Tudi med njimi je vez ljubezni, iz katere naj izvira njih edinost. Pri posvečenju nam je bil dan Sveti Duh in z njim ljubezen, naša notranja, nadnaravna vez. „Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan“ (Rim 5, 5). Po teh bitnih ali ontoloških vezeh smo s škofom en zbor duhovnikov, presbyterium. Iz notranje vezi ljubezni morajo izvirati zunanje vezi ljubezni: edinost, bratovska pomoč v gmotnih in du-
hovnih, socialnih in pastoralnih zadevah, „vsakovrstno sodelovanje . . . vezi službe in bratstva" (D 8).
Ko to premišljujemo, uvidevamo, kako je za nas najbolj važno, da ohranimo vezi ljubezni, edinosti in medsebojne povezanosti. Pavlova naročila veljajo posebej nam: „Prizadevajte si, da boste imeli ljubezen" (1 Kor 14, 1). „Oblecite prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, milobo, potrpežljivost, prenašajte drug drugega in si odpuščajte" (Kol 3, 12 sl.). Napake, ki so v bistvu pomanjkanje ljubezni, dobe med nami v tej luči velike dimenzije, tako sc n. pr. mržnja, mrmranje, kritiziranje, brezčutnost in hladnost, godrnjanje, nepotrpežljivost, zadirč-nost, opravljivost in podobno.
Edinost je sad ljubezni. V zedinjenju s sobrati se po nauku koncila (D 8) na zunaj razodeva tista edinost, ki naj po Kristusovi volji druži njegove, da svet spozna, da je bil Sin poslan od Očeta. Edinost med duhovniki mora biti znamenje Kristusove vere. Zato apostol zlasti nam ukazuje: „Ohranite edinost duha z vezjo miru" (Ef 4, 3). Kakšno škodo bi torej delal Cerkvi, kdor bi podiral edinost, posebno če je sam v Cerkvi sami, kaj šele, če bi bil duhovnik!
Edinost in povezanost mora biti vertikalna — navzgor s predstojniki, in horizontalna — med duhovniki samimi. Brez navpične ni vodoravne edinosti. Po koncilu je škofu, očetu duhovniške družine, dan v pomoč duhovniški in pastoralni svet, ki z nasveti pomagata očetovsko voditi božje ljudstvo. V pokoncilskem vzdušju se bo duhovnik, škofov sobrat in sodelavec, škofu z veseljem dal voditi.
2. Ko koncil govori o „vezeh službe in vsakršnega sodelovanja", vključuje v tem tudi potrebo po zbornem, kolegialnem ali skupnostnem dušnem pastirstvu. Veliko bomo zamudili in božjemu kraljestvu bomo „nekoristni hlapci", če se vsi ne otresemo dosedanjega individualizma v dušnem pastirstvu. Samo načrtno, ekipno ali skupinsko pasti-rovanje bo moglo „zidati Kristusovo telo". Pastoracijo v ekipah (equi-pe pastorale d’ensemble) kot bistveno važno metodo koncil naravnost ukazuje (DV 21), ko zahteva, da se morajo bogoslovci tudi praktično privaditi apostolskemu delu in morajo znati enotno in v soglasju delati z drugimi (tako slovenski prevod, latinsko je močnejše „conso-ciata opera"). Duhovnik, ki dela vse po svoji — kakor misli — bistri glavi, ki ne vzdržuje osebnih zvez s škofom in ga morda niti ne obvešča o svoji župniji, ki se trdovratno drži svojih ustaljenih, navadno zelo konservativnih pogledov o dušnem pastirstvu ali drugim celo iz principa rad nasprotuje, dela v pa-
stirstvu resno škodo, čeprav misli, da je goreč dušni pastir. Ob konservativnih, patriarhalnih ali „mo-nolognih" metodah pastirovanja župnija versko nujno hira, životari morda le še iz dobre tradicije prejšnjih časov. Duhovnik, ki se izolira, brž tudi sam okosteni in tudi za osebno duhovno življenje nima več poleta. Teolog Schurr se drzne trditi kar takole: „Duhovnik, ki se je izoliral, ki vrši apostolsko službo izolirano, je v bistvu ,heretik'! V praksi naredi mnogo škode in tudi greha. To velja za vertikalno osamljenost, ko se kdo izolira od papeža ali škofa, in za horizontalno osamljenost, ko se duhovnik zapira sobratom . . . Naša razbitost in needinost je sokriva nevere v svetu."
To so temelji našega nadaljnjega
dialoga. Želim, da o tem mnogokrat premišljujete in si te misli, ta načela prisvojite. Prizadevajmo si, da te vezi ljubezni zavestno utrdimo in ustvarimo še krepkejšo edinost v obeh smereh. Povezanost v vsakršnem sodelovanju pa pokažemo s tem, da v postu drug drugemu pomagamo pri spovedovanju, pri pripravah za prejem zakramentov za Veliko noč, pri obnovah in podobno. Včasih je zelo koristno, da se župniki za nedeljsko mašo zamenjate, da imajo verniki na voljo tujega spovednika. Breme službe je v postnem času za vsakogar izmed nas težje. Zato si v bratovski ljubezni pomagajmo med seboj.
Vaš sobrat Jožef, nadškof.
(Priobčeno v okrožnici
štev. 2/1968. Str. 16)
... na Angleškem
(D1ALOGUE. The State of the Church Today. Rosemary Haughton and Cardinal Heenan. Ed. G. Chapman, London 1967).
Pred dobrim letom sta se prvič v življenju srečala gospa Rosemary Haughton in kardinal Heenan ter sklenila napisati knjigo o sedanjem stanju katoliške Cerkve na Angleškem. Gospa je mati enajstih otrok in je znana pisateljica, ki poleg raznih knjig stalno prispeva s svojimi članki v listih in revijah. Kardinal sam je tudi znan po svoji pisateljski dejavnosti.
„Iz ljubezni do Cerkve na Angleškem, pa tudi v skrbi za njeno bodočnost in zaradi pomanjkljivega razumevanja med laiki in hierarhijo," tako oba povesta v uvodu, zakaj sta napisala knjigo, ki je vsebinsko zelo iskrena in odkrita.
Razdelila sta jo v štiri poglavja. V prvih dveh vsak zase razložita svoje mišljenje, v drugih dveh pa podasta kritiko drug -drugega.
Haughtonova pove v svojem sestavku, da gineva upanje med onimi, ki so najbolj navdušeni za naloge, ki jih je dal koncil Cerkvi. Prizna, da se je marsikaj že naredilo, ali vendar „iniciative se prezro, prošnje za pomoč zavrnejo, drugo mišljenje se ignorira," kot pove v svojem poglavju. Vse to manjša moč reforme in jo postavlja v nevarnost, da popolnoma zamre. Ljudje pa, ki izgube upanje, postanejo ciniki. Cinizem raste, ker ni pravih direktiv.
Avtorica za to ne dolži papeža osebno, pač pa škofe in Vatikan. Ako ni odkritosti, meni, da je vse brez koristi. Nujno je, da se napake odkrito priznajo, pravtako slabosti in zdravljenje je treba začeti pri korenini. Zato morajo škofje zaupati laikom. Cerkev se je v zgodovini spreminjala, tudi v prihodnjo-
sti bo vloga škofov nujna, a o cerkveni avtoriteti bo novo spoznanje, drugačen pojem, bolj širok kot samo izvrševanje oblasti. Cerkev sama bo še bolj občestvena, obstajala bo v manjših skupinah, ki pa bodo kvas celotne družbe. Njeno zanimanje bo posebej še za revne in nesrečne.
V drugem delu knjige, v svojem pismu na kardinala gospa Haughton poudari, da pri vprašanju avtoritete nesporazumi nujno ne vodijo v sovraštvo, če se razpravlja v krščanski ljubezni in se prizna, da ta vprašanja obstajajo. Zato sama pregleda nove misli. Ponovno govori o zaupanju s strani škofov. Le ako hierarhija zaupa vernikom, bodo oni njej zaupali. Zato išče nekaj, kar je bližje prvim krščanskim stoletjem kot pa katolicizmu 19. stoletja; ne ker bi bilo notranje boljše, ampak je bolj potrebno sedanjemu času. Le kdor ne pozna svetega pisma, more trditi, da je prva Cerkev bila samo navdušenje in popoln mir. Tudi takrat so bile težave in prepiri slabosti in napake.
Sedanja doba je različna od prejšnje. Ni več stare lojalnosti.
Cerkev mora služiti v dobi, ki je polna hrupa, v kateri je veliko tožba in ki išče veliko odgovorov na razna vprašanja, saj gre za resnico in poštenje.
Kardinal Lleenan se v svojem delu najprej obrne v preteklost, ko so bili na Angleškem katoličani vsi ponosni na svojo vero in prav osebno zvesti papežu. Res je bila disciplina včasih pretirana, vendar zato ni mogoče katoličanov iz pretekle dobe označiti kot staromodne. Spremembe so nujne. Vedeti pa moramo, da Cerkev ne more sprejeti popolnoma nove bogoslovne znanosti. Kar je novo v sedanjem času, je to, da manjšina krivično napada hierarhijo.
Kritika je bila vedno, le da danes ne pozna več krščanske ljubezni in ne pravičnosti. Taka kritika je proti koncilu, ki je poudaril vlogo epi-skopata. Kritika se ne spušča samo v kritiko zlorabe, ampak v načelo same avtoritete. Dolgoletne izkušnje povedo, da oni, ki zapusti Cerkev, jo zapusti, ker je nehal moliti. Pomanjkanje molitve pa vodi k napuhu, ki je prvi med poglavitnimi grehi.
Kardinal ne more sprejeti za av-
toriteto definicije, ki jo je postavila Haughtonova. Cerkev je vedno poudarjala pravo avtoriteto, ki je ena izmed osnovnih potez katoliške Cerkve. Brez avtoritete ne more živeti nobena družba ali ustanova.
Oba pisatelja sta povedala svoje mišljenje. O mnogih točkah te knjige je mogoče razpravljati. Vsekakor pa pomeni velik korak dalje v dialogu katoliške Cerkve na Angleškem.
I. Kunstelj
Pismo laika duhovnikom
(Priobčeno v Catholic Gazette,
London, september 1967)
Dragi urednik!
Morda se danes najbolj razpravlja o duhovniških poklicih. Ko mladi duhovniki nastopajo svoje prvo mesto na župniji, bi bil Vam hvaležen, ako bi priobčili tole pismo, da bi ga ta ali oni duhovnik prebral.
Nedavno tega sem čul nekega škofa, ki je prosil, da bi molili za duhovnike in, kolikor se spomnim, je dejal, da bi rad duhovnikov, ki bi bili „duhovniki Kristusovi" in ne le socialni delavci, kot jih pričakuje sedanja doba.
Kaj je duhovnik? Kako nanj gledajo njegovi župljani?
Knjige govore o njem, da je od Boga poslan, da daruje daritev. Tako ga tudi njegovi župljani največkrat vidijo pred oltarjem v mašni obleki. Način, kako mašuje, ima naj-večji vpliv na vso njegovo službo in na odnos do ljudi, več kot vsako drugo delo, ki ga opravlja. Ljudem s tem odkrije, ali zares veruje in mu je skrb za nadnaravno. Zato pa, dragi duhovniki — očetje — bodite vedno z vso spoštljivostjo pri oltarju. Bodite točni, ne samo za mašo, ampak tudi za one trenutke prej, da pozdravite Gospoda, predno se oblečete za mašo.
Med mašo duhovnik pridiga. Ena izmed osnovnih dolžnosti vsakega duhovnika je, da priča o Resnici. „Jaz sem pot, resnica in življenje," pravi naš Gospod. Ko duhovnik posreduje resnico, je na naj višjem vrhu, saj govori o božji Besedi. V sedanjem modernem svetu vsak sam sebe smatra za teologa. Današnji svet je vase obrnjen. Špekulacije bujno rastejo. Zato se ljudje obračajo k prižnici, da slišijo resnico. Ko pridigar odpre svoja usta, ni govora več o špekulacijah. Dragi očetje, prepričan sem, da je pridiga marsikdaj za vas veliko breme. Kdo izmed drugih govornikov v javnosti bi prinesel tako različne okoliščine? Poslušalci so zbrani, vsake starosti so: od kričečega nebogljenca do gluhih de-vetdesetletnikov, a za pridigo je le malo časa. In akustika napravi svoje težkoče. In o zadevi, ki ni nik-
dar lahka. Prav gotovo pa ni izgubljen noben napor, ki je iskren in posvečen resnici. Ne prepustite te svoje svete dolžnosti zadnjemu trenutku! Nam je treba vaših besed o Resnici. Skrbno se pripravite, storite vse v svoji moči, da ste jasni in vas moremo slišati, ostalo pa prepustite Bogu!
Ako je prav, bi dodal še nekaj besed o vsebini pridige. Naj bodo vaše misli vedno pozitivne. Rajši nam povejte, kaj naj storimo, kakor česa naj se izogibljemo. Ne obsojajte preveč, kar je napačnega, pač pa nas poučite o resnici! Če se boste po tem ravnali, ne bo „zmerjanja" v vaših pridigah. Ničesar zares globokega ne najdete v pretiranosti ali jeznih izbruhih. Ne bodite sarkastični z mladino in njihovo „pop-kul-turo", kot so dolgi lasje, kratka krila in druge modne zadeve. Obračajo se k vam, da bi našli simpatijo in navdihnjen j e.
„Poznam svoje in one poznajo mene." Take so besede našega Učitelja. Resnične so bile za duhovnike in čredo v naši deželi. In vendar je manj in manj duhovniških obiskov. Prosimo, dajte, obiščite nas! Saj ne pričakujemo, da bi dolgo ostali. Tudi čas morda ne bo primeren ne za vas in ne za nas. Tudi ne bo vsako srečanje za vsako družino ob vsaki priliki „v globino", da rabimo moderni žargon. Če pa stopite v hišo za deset minut, boste storili mnogo dobrega. Nam bo v pomoč, da se bomo lahko na vas obrnili v svojih skrbeh. Tako bomo dobili tudi zaupanje, ki je nam potrebno pri spovedi. Kratek obisk bo kot priprava za
dan, ko bo daljši obisk nujen. Ne obiskujte vedno le kasno zvečer! Saj vemo, rekli boste: „Večer je edini čas, ko ste vsi doma." Kaj pa šolske počitnice? Je razlog, zaradi katerega si želimo, da nas obiščete, da vas bodo otroci spoznali in vzljubili. Saj ni zadosti, da bi vas radi imeli, ako vas vidijo samo pri oltarju v mašni obleki. Preveč ste oddaljeni. Pridite v naše domove! Tam se rode poklici. Naj vas poznajo, da ste človek, v vsem človeški in ljubezni vreden, srečen v svojem poklicu.
Veliko se danes govori o poročenih duhovnikih. Vedite, da imamo vas radi prav zaradi vašega celibata. Celibat vas ne napravi samo „božje-ga“ človeka, ampak tudi našega. Vi ste naš oče. Ako bi imeli ženo in otroke, ne bi mogli biti naš oče, naš duhovnik do tako polne mere. Dejstvo, da nimate izkušenj poročenih ljudi, naj ne vpliva na vašo koristnost kot duhovnik. Svetovalci za zakon so navsezadnje laiki. Je le naš apostolat. Vaš celibat je eden izmed naj večjih darov ne samo Bogu, ampak tudi nam, vašemu ljudstvu. Hvaležni smo zanj.
V zadnjih mesecih smo čuli duhovnike in bogoslovce pripovedovati, da se čutijo odveč v državi, ki za vse skrbi kot mati. Ne verujte tega niti za trenutek! Mogoče je, da ni treba poseči v žep tako pogosto, kot so storili duhovniki v času splošne nezaposlenosti, ko družine niso prejemale družinskih doklad in ni bilo posebnih starostnih penzij. Navajalo vas je, da ste lahko do dna spoznali svoje delo. Bolj kot kdaj morete sedaj pokazati zanimanje za nas, kot osebe. Za socialnega delavca marsikdaj ni družina nič drugega kot le nov slučaj. Za vas smo pa osebe. Osebno nas imate radi kot Kristus sam. Saj nočemo zmanjšati pomena socialnega uradnika itd. Le radi bi povedali, da vi med nje ne spadate in prav gotovo ne morete igrati njihove vloge. Vi ste tudi duhovniki. Nam dajete luč, življenje in ljubezen Kristusovo. Zato bo vaš obisk k nam — mladim in starim, bolnim in zdravim enako — vedno nujen in dobrodošel.
Priporočamo vas Materi božji.
S spoštovanjem — Vaš župljan.
Apostolska dela
Ohranjeni rokopisi te knjige imajo naslov „ Dejanj a apostolov", za kar sedaj pri nas rabimo izraz Apostolska dela". Če evangeliji poročajo predvsem o tem, „kar je Jezus delal in učil" (1, 1), potem bi ta knjiga rada pripovedovala o Kristusovem delovanju v prvotni Cerkvi. Popisuje torej o tem, kako so apostoli o Jezusu pričali in kako je
Cerkev postavljena na njihovo pričanje.
V tem pomenu je torej treba razumeti naslov te knjige, ne pa tako, kakor bi hotela knjiga popisovati, kaj so apostoli in celo morda vsi apostoli delali. V času zadnjih živih apostolov in kmalu po njihovi smrti so se v prvotni Cerkvi zavedali, da je njihov čas vsem bodočim ča-
som za pravilo. »Apostolska dela" nam zato podajajo oceno prvotne Cerkve same. Ta knjiga je nastala v osemdesetih letih prvega krščanskega stoletja. Kje je nastala, ne vemo. Sv. Hieronim (t 420. po Kr.) misli, da v Grčiji in sicer kmalu po Pavlovi smrti, škof Evzebij iz Ce-zareje (t 340. po Kr.) pa, da je nastala v Rimu, ko je Pavel čakal na sodbo in da zato ne pove, kako se je njegova zadeva izšla.
Izobraženemu bravcu tedanjega časa ni bila vrsta knjige nič posebnega. Saj je mogel brati n. pr. »Aleksandrova dela“, ki jih je napisal Kalisten, nečak Aristotela, Aleksandrovega vzgojitelja; ali pa »Hanibalova dela“, ki jih je napisal njegov učitelj in sobojevnik Šo-zilus. Morda so z naslovom hoteli kristjani povedati, da so mnenja, da so tudi oni priče važnih dogodkov v zgodovini.
Pisatelj »Apostolskih del“ se sam predstavi, ko pove, da je on napisal poročilo o Jezusu (evangelij) in tudi to svoje delo kakor evangelij posveti Teofilu. Izročilo, ki v tem pisatelju vidi sv. Luka, lahko zasledujemo vsaj do 1. 180. po Kr. »Apostolska dela“ je treba umeti tako, da je ta knjiga nadaljevanje evangelija v času, ko je krščanstvo spoznalo, da lahko še dolgo traja, preden bo Kristus spet prišel in bo zgodovina dopolnjena. Pri tem pa Cerkev ve, da je usoda sveta z Jezusovo zmago že določena in da je Gospod svojim blizu. Ker je ponehalo pričakovanje takojšnjega Jezusovega prihoda, je Cerkev spoznala, da ima tudi ona svojo zgodovino in je primerno, da jo podpiše. Luka se je zato tega dela tudi lotil.
Virov je pisatelj imel malo, saj se je Cerkev do tedaj samo za Jezusov čas zanimala. Viri so bili večinoma ustni. Morda je bilo nekaj malega tudi pismenih: to, kar so si različne cerkvene občine kaj zapisale, kako so apostoli delovali, in poročila o velikem misijonarju Pavlu, ki ga je Luka sam na njegovih daljnih potih deloma spremljal. Tem pismenim zapiskom je bil Luka tako zvest, da si včasih kaj malega celo nasprotuje v svojih poročilih, ki jih je sestavil v slogu in s sredstvi tedanjega pisanja zgodovi-
Zgodovinar v stari dobi pa ni bil navdušen zato, da bi zbral kar se da veliko letnic, pomembnih in nepomembnih poročil in posameznosti. Njegov um piše in sestavlja rajši neko dramatično delo, ki ga navdušuje in s katerim misli navdušiti tudi bravca. Zgled zato je sv. Luku stara zaveza. Ker tako gradivo po svoje zbira in sestavlja, mu da tudi sam neki globlji pomen. Ta pomen in dramatičnost doseže pisatelj posebno z govori (od celotnih tisoč vrst je tristo vrst govorov) V njih govori bolj pisatelj kot pa govornik,
čeprav Luka ne popravlja in kvari zgodovine, temveč jo razlaga in pravilno poudarja. Luka ima tudi rad ■skupine dogodkov, ki jih poroča tako, da doseže stopnjevanje in na tak način pokaže, kaj je posebno važno. Zlasti v prvi polovici (1, — 12,) svoje knjige postavlja zelo zgoščena poročila, ki povzamejo smiselno vsebino tega, kar je že povedal, pokažejo na trenutno stanje Cerkve in vodijo k nadaljnjim izvajanjem.
Bilo bi pa odločno premalo gledati v »Apostolskih delih" samo prvi poskus cerkvene zgodovine. Kakor je Luka hotel v evangeliju pokazati življenje Jezusovo, hoče tu pokazati in pripovedovati življenje Cerkve, toda v istem smislu kakor evangelij: evangelij je pričevanje o veri, je pridiga, ki naj bi vero oznanjala in vzbujala; in to hoče biti tudi ta Lukova knjiga.
Kar Luka pripoveduje Cerkvi svojega časa, je mnenje, ki ga je Cerkev tedaj imela o sebi; in tako je se-
be predstavljala tedaj svetu: razvoj Cerkve iz neke judovske ločine v misijonsko občino, ki ima pomen za ves svet in ni človeško, temveč božje delo. Cerkev vodi Kristus, s svojo besedo in Bog s svojim Duhom; onadva sta začetnika vsakega dela, za kar pričajo tudi čudeži in mogočna znamenja apostolske dobe. Ta dokaz pa velja za vse čase. Če se kristjani božji volji ne bodo zoperstavljali, temveč kljub vsem težavam, ki bodo vedno nastale, ostali edini in složno dalje širili božji nauk, — tako kot so delali možje v apostolski dobi, ki je za vedno zgled, — potem se bo Cerkev tudi pod vodstvom apostolskih naslednikov širila in se ji tudi grozečega spora z državo ni treba bati. Še to ni izključeno: morda bodo mogočniki tega sveta nekoč prišli na misel, da bi bilo dobro, ko bi vsi državljani postali kristjani.
V ostalem velja vse, kar je bilo povedano o evangeliju po svetem Luku.
O zakramentih po koncilu
(Nadaljevanje)
LK nas opominja, naj se zavedamo, da liturgična dejanja niso ,,ac-tiones privatae" (zasebna dela), temveč delo Cerkve, ki je „,unitatis sacramentum1 scilicet plebs sancta sub Episcopis adunata et ordinata" (c. 1, 26). Zato je liturgično dejanje delo vsega skrivnostnega Kristusovega Telesa, Cerkve. Če kot udje skrivnostnega Kristusovega Telesa ne vršimo svoje službe, jo zanemarjamo, škodujemo s tem celotnemu mističnemu Telesu Kristusovemu.
Še posebno je treba vzgajati tiste, ki so najbližji duhovniku pri vr-šitvi liturgije in delitvi zakramentov. To so cerkovniki, ministranti, lektorji, pomočniki, reditelji, organisti, pevci. Naši najožji sodelavci potrebujejo še posebnega šolanja, posebne ljubezni dobrega pastirja (c. 1, 29). Da bodo svojo službo vršili v svetem spoštovanju, jim je potrebna »sincera pietas“, prava, srčna, globoka pobožnost. Dnevi duhovne obnove, duhovne vaje bodo posebno za te prve sodelavce velikega pomena, da ostanejo globoko verni in v strahu božjem vršijo svojo službo.
Vsi zakramenti so postavljeni v naše posvečenje. LK pravi (c. 3, 59):	»Sacramenta ordinantur ad
sanctificationem hominum, ad aedi-ficationem Corporis Christi, ad cul-tum denique Deo reddendum . . .“ To je končni namen vseh zakramentov, da posvetijo tiste, ki jih verno sprejmejo. To je treba pri liturgičnem pouku vedno poudarjati. Vsi služijo, da dajo ali povečajo božje življenje duše. Lepo to ponazoruje
simbolična slika studenca žive vode, iz katerega teče sedem vrelcev, ki dajejo to živo vodo pticam in ribam . . .
Da bi verniki lažje dejansko sodelovali pri delitvi zakramentov, predvideva LK (c. 3, 63) obširno rabo materinščine. Odločujoča pa so navodila škofijskih konferenc za posamezne dežele in narodne skupine. Izdali bodo nov ritual, v katerem bo materinemu jeziku dan večji prostor. Tega se bomo seveda v pastoralni modrosti poslužili. Težave pa bodo v jezikovno mešanem ozemlju, kjer bo v nekaterih primerih latinski jezik za rešitev pastoralnih težav dober izhod. V takih primerih nam bo treba mnogo pastoralne modrosti in ljubezni Kristusa, Dobrega pastirja. Sv. Pavel je postal vsem vse, da je vse pridobil za Kristusa.
Tako smo se dotaknili nekaterih vprašanj pri nauku in delitvi zakramentov v luči LK, ki nam hoče posredovati novo gledanje na zakramente iz resnice o mističnem Telesu Kristusovem.
Sv. krst
Liturgična konstitucija govori o krstu (C. 1, 6): »Per Baptismum ho-mines paschali Christi mysterio in-seruntur:	commortui, consepulti,
conresuscitati spiritum accipiunt adoptionis in quo clamamus: Abba, Pater, et ita fiunt veri adoratores, quos Pater quaerit. . V teh besedah LK je izpovedana vsa globina novega rojstva božjega otroka v Kristusu. Ali se zavedamo velike milosti prerojenja? Ali je našim vernikom
Novi katekizem
sv. krst še to, kar je bil prvim kristjanom, ki so se pripravljali v dolgem in temeljitem katehumenatu na prerojen j e v Kristusu?
LK (c. 3, 64) želi, da se uvede spet katehumenat za odrasle. „Instaure-tur catechumenatus adultorum plu-ribus gradibus distinctus, de iudicio Ordinarii loči in usum deducen-dus . . .“ Kako potrebni so naši verniki solidnega verskega pouka. V adventu in posebno v postnem času skušajmo vsaj nekoliko nadomestiti ali obnoviti stari izkušeni krščanski katehumenat. Razpravljanje o krščanskem nauku v manjših skupinah, po vaseh, po družinah, po večjih hišah bo za današnji čas pravi katehumenat. Božja beseda pride iz srca in gre k srcu. Razvil se bo dialog ... Ta način verskega pouka je danes potreben, saj je to apostolski način, katerega se je posluževal Kristus pri oznanjevanju blagovesti večnega življenja.
Važen je pouk staršev in botrov o sv. krstu. V vsaki župniji naj bi enkrat ali dvakrat v letu župnik oznanil poseben nauk oziroma razgovor staršev in botrov. K temu naj bi prišle tudi poklicne babice v župniji.
Za obnovo krstne milosti imamo zdaj velikonočno vigilijo. Če le mogoče, naj se, kakor predvideva obred vigilije, po blagoslovu krstne vode tudi krsti otrok ali večji katehumen, če je pripravljen. To zapusti globok vtis v farni družini. Obnova krstne milosti naj bi se vršila za posameznega vsako leto na dan krsta; če se obhajajo razne obletnice rojstva, naj bi se obhajala tudi obletnica sv. krsta.
Blagoslovljena voda v kropilniku cerkve in domače hiše naj vernike vedno spominja na prerojenje v sv. krstu.
Aleš Zechner
Malokatera knjiga je v zadnjem času zbudila toliko zanimanja, kritike in odobravanja kot „Novi nizozemski katekizem". Imprimatur je za angleško izdajo dal ameriški škof Robert Joyce, a ga je kasneje umaknil. Vendar ste ga na Angleškem lahko kupili in je še sedaj v prodaji. Na Hrvatskem ga prestavljajo ter se že knjižne založbe zanimajo za knjigo-
Katekizem izhaja iz spoznanja, ki ga je nakazal drugi vatikanski koncil, da je krščanstvo vera za odrasle, človeštvo je dozorelo za Kristusov nauk, da ga more razumeti in tudi po njem živeti. Otrok je že po naravi odvisen od staršev in je varen pred nevarnostmi, ki so izven njegovega družinskega kroga. Danes pa človek ne živi več v tako zaščitenem življenju, ker živi v svetu, ki vabi in odbija. Vedno pa obstaja nevarnost, da človeka usužnji.
Novi katekizem hoče govoriti modernemu človeku, ki naj se dobro zave svojega namena, pa tudi odgovornosti zase in za okolico. Zato je tudi metoda v knjigi drugačna, kot smo je bili navajeni pri dosedanjih katekizmih. Opustil je prvotni način vprašanj in odgovorov, kar je nadomestil z dialogom z bralcem. Začne z naravnimi zakoni, z zgodovinskimi dogodki in izkušnjami, ki potekajo iz osnovnih človeških teženj.
Kjer je kontroverzija, pove o tem odkrito in pusti vprašanje rajši nerešeno, kot pa da bi ga nadomestil s tradicionalnim odgovorom. Taka vprašanja more rešiti le čas in iskreno raziskovanje znanstvenikov.
Katekizem je napisan v poglavjih, ki so zase celota, tako da moremo začeti s čitanjem, kjer bi nas zanimalo. Lahko bi rekli, da je zbirka knjižic
z obsegom trideset ali štirideset strani. Stvarno kazalo na kraju pomaga bralcu, da hitro najde odgovor na vprašanje.
Knjiga začne s človekovim bivanjem na svetu. V tem je njegova veličina, v njem so tudi slabosti. Vprašanja so o evoluciji, razvoju človeka in vesoljstva.
Predno pove o razodetju Kristusovem, govori katekizem o hinduizmu, budizmu, o kitajskem univerzalizmu, o muslimanstvu in končno o humanizmu in marksizmu. Knjiga ugotovi, da je odgovor teh nezadosten. Zato pride na izraelsko zgodovino v stari zavezi, pa tudi o besedi božji, kot jo hrani sveto pismo.
V nadaljnjem poglavju pa že govori o „Sinu človekovem", ne pozabi poudariti pomena prerokb in čudežev, s katerimi pomaga potrebnim, obenem pa potrdi svoj nauk. Svoje poslanstvo vrši s poukom, molitvijo in v izpolnjevanju Očetove volje. Izbere apostole, ki naj bi nadaljevali njegovo delo in svet privedli h Kristusu. Tako nastaja Cerkev, božje kraljestvo na zemlji. Govori obširno tudi o smrti in vstajenju Kristusovem. Vključi liturgijo cerkvenega leta in na kratko obravnava zgodovino katoliške Cerkve.
Posebna poglavja so posvečena zakramentom in zakramentalom. Človeku,^ ki je poln slabosti in strahu, pokaže pot milosti in svobode. Govori tudi o različnih načinih molitve. Posebna poglavja posveti evharistiji, duhovništvu in krščanskemu zakonu. Ozre se na mnoga druga vprašanja, ki zanimajo modernega človeka, npr. na evangeljske svete, odnose med Cerkvijo in državo, na pomoč potrebnim itd., in dopolni s tem, kakšno naj bo krščansko življenje.
MED SOBRATI
JUBILEJI
BISEROMAŠNIKI:
Valentin Tomc, katehet v pokoju, Ljubljana. — Janez Vodopivec, župnik v pokoju, Stična. — Prof. Jože Sodja, duhovnik škofije S. Paul v Minn., Dravlje pri Ljubljani. — Frančišek Magdič, župnik v pokoju, Sv. Križ pri Ljutomeru. — Peter Pavlič, župnik v pokoju, Sv. Jernej pri Ločah. — Janez Razbornik, župnik v pokoju, Ljubno ob Savinji.
ZLATOM AŠNIKI:
Valentin Bertoncelj, župnik v Cerkljah na Gorenjskem. — Leopold Govekar, župnijski upravitelj v pokoju, Skaručna. — Janez Hab-
jan, župnijski upravitelj v pokoju, Polica. — Pavel Podbregar, župnijski upravitelj v pokoju, Ribno pri Bledu. — Franc Presetnik, župnik v pokoju, Breg pri Kranju. — Jakob Šolar, profesor in stolni dekan v Ljubljani. — Franc Rožič, duhovnik reške škofije, Ljubljana. — Josip Škoda, župnik in dekan zagrebške nadškofije v pokoju, Podlipa. — P. Modest Novak, OFM, doktor bogoslovja in kaplan, Šiška—Ljubljana. — Ivan Greif, infulirani prošt, nadžupnik in dekan, Ptuj. — Alojzij Pavlič, profesor v pokoju, vikar namestnik, Polje ob Sotli. — Jurij Pri-božič, župnik v pokoju, Buče. — Alojzij Sunčič, župnijski upravitelj, (Nadaljevanje na 8. strani)
Šele zadnje poglavje govori o Bogu, ki je polnost Ljubezni.
Ni lahko v nekaj besedah podati vsebino knjige, ki obsega nad petsto strani. V zgoščeni obliki pa hoče biti sodobnemu človeku odgovor na vprašanje o njegovem namenu in končni poti k Bogu.
I. Kunstelj
MALI OGLAS
Preskrbimo Vam vse številke »Bogoljuba" za 1. 1913, 1914, 1926, 1927, 1928, 1929, 1932, 1933, 1934, 1935 (za ostala leta le nekatere številke); prav tako „ Glasnik Srca Jezusovega" za 1. 1927, 1928, 1931, 1934, 1935, 1936, 1937, 1939 (za ostala leta le nekatere številke). Pišite na: Družbo sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt, Austria.
(Nadaljevanje s 7. strani) Mala Nedelja. — Msgr. Anton Tomažič, župnik in prodekan, Žiče.
V apost. administraciji Slov. primorja letos ni zlatomašnikov. Osemdesetletnika sta Jože Kocjan, župnik v pokoju, Kubed, in Franc Kovačič, župnik v pokoju, Trnje.
v domovini
LJUBLJANA
t Alojzij Tome. Umrl je 1. februarja 1968 v Št. Juriju pri Grosupljem. Rodil se je 11. februarja 1882 v župniji Šmarje pri Ljubljani. Posvečen je bil 24. junija 1916. v Ljubljani. Kaplan v Stopičah, na Brezovici, v Bohinjski Bistrici, Hinjah in Cerkljah na Gorenjskem. Upravljal je župnije Adlešiče, Novo Ose-lico, Podlipo in Št. Jurij pri Grosupljem. Zadnja leta je bolehal za srčno vodenico, a je vztrajal na župniji do konca. Bil je otroško pobožen, iskren, dobrodušen duhovnik.
f Viktor Čadež. Umrl je 9. februarja 1968. v Mekinjah. Dekan em. in župnik. Rodil se je v Škofji Loki 19. decembra 1885. Posvečen je bil v Ljubljani 14. julija 1908. Kaplan v Tržiču 11 let, nato župnik v Mekinjah 49 let. Bil je pregnan v času vojne. Izdal je več zbirk velikonočnih in božičnih pesmi. Tudi sam je rad prepeval na koru.
Naj počivata v miru!
Za župnika so bili imenovani Babič Štefan za Mengeš, Hribšek Stanislav za Staro Loko, Oražem Ciril za Primskovo na Dolenjskem, Pre-stor Vinko za Sv. Križ v Ljubljani, Zajec Feliks za Črnuče in Zaplata Franc za Šmarjeto na Dolenjskem.
Za soupravitelje so bili imenovani: Pristov Viktor, župnik na Kopanju, za soupravitelja župnije Št. Jurij pri Grosupljem. — Mihelič Marko, župnik in dekan v Kamniku, za soupravitelja župnije Mekinje. — Pungerčar Jože, SDB, župnijski upravitelj v Cerknici, za soupravitelja župnije Grahovo.
Posvečen je bil 24. januarja diakon Jožef Košir, ki je vstopil po posvečenju v noviciat misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega.
Imenovanja: Zdravko Reven je bil imenovan za kornega vikarja in kaplana stolne cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani. — Dr. Mirko Cuderman, stolni vikar, je bil imenovan za vodjo zbora pri stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. — Viktor Pernuš, kaplan v Zagorju ob Savi, je bil
imenovan za župnijskega upravitelja v novo ustanovljeni župniji Kisovec.
f s. M. Majela Pihler. Bila je dolgo let vrtnarica na Alojzijevi-škem vrtu v Ljubljani. Umrla je 5. februarja. Ob njenem pogrebu so prvič v Ljubljani uporabili novi obred za pogrebe, ki zlasti poudarja vstajenje. Pogreb je vodil novi pomožni škof dr. Lenič. R. I. P.
MARIBOR
Dr. Vekoslav Grmič, profesor dogmatike na ljubljanski teološki fakulteti in župnik na Vranskem, je bil imenovan za naslovnega škofa uhitanskega in mariborskega pomožnega škofa. Rodil se je 4. 6. 1923 v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici in posvečen v duhovnika 29. 6. 1950. Škofovsko posvečenje bo 21. aprila v mariborski stolnici. Novemu škofu tudi naše prisrčne čestitke!
t Andrej Pirc. Rodil se je 22. junija 1891 v župniji Sv. Duh pri Krškem. Posvečen je bil 30. junija 1917. Med zadnjo vojno je zaradi bolezni mogel ostati v Savinjski dolini, upokojen je stanoval v Olimju, kjer je 16. 2. umrl. R. I. P.
SLOV. PRIMORJE
Nova razmejitev. S 1. aprilom se odcepi vas Kampel ter 14 hiš iz vasi Manžan od župnije Pomjan in se priključijo župniji Koper. — Istega dne se odcepi del vasi Grinjan od župnije Šmarje pri Kopru ter se priključi župniji Koper. — 22 hiš iz vasi Polje se odcepi od župnije Koper ter se priključijo župniji Izola.
po svetu
AVSTRALIJA
Melbourne. 15. januarja letos je umrla v Melbourneu s. Romana Toplak iz Kongregacije frančiškank Brezmadežne (bistriške šolske sestre). Rodila se je 12. aprila 1887 v Bren-govi, župnija Sv. Anton v Slov. Goricah. V samostan je vstopila 1914 v Eggenbergu pri Gradcu. Bila je učiteljica v Apačah in Mariboru. L. 1934 je postala provincialna prednica slovenske province, kar je z malim presledkom ostala do 1965. Na cvetno nedeljo 1966 pa je odšla v Avstralijo. Pol leta po prihodu jo je zadela kap. R. I. P.
AVSTRIJA
t Anton Demšar. Po daljši bolezni je umrl v Št. Vidu ob Glini,
kjer je dolga leta služboval, 6. novembra 1967 Anton Demšar. Rodil se je 14. januarja 1882 v Tržiču na Gorenjskem, v duhovnika je bil posvečen 14. julija 1906. Vsa leta po vojni je deloval nadvse požrtvovalno v Bolnišnici usmiljenih bratov v Št. Vidu ob Glini. R. i. p.
t Valentin Brandstatter. Ravno na Novo leto je umrl v bolnišnici pri elizabetinkah v Celovcu dobrlo-veški prošt in dekan Valentin Brandstatter. Rojen je bil 5. januarja 1891 na Bistrici pri Zilji, posvečen v duhovnika 16. junija 1916. R. i. p.
Nova župnija. S 1. januarjem je bila ustanovljena nova župnija Sin-ča ves, ki je doslej spadala kot podružnica k fari Dobrla ves. K novi fari spada tudi nekaj ozemlja, ki je doslej pripadalo k fari Škocjan.
Jože Pogačar, ki je doslej deloval na Severnem Tirolskem, je prevzel v upravo novo župnijo De-bant pri Lienzu na Vzhodnem Tirolskem.
ITALIJA
Jezuitski pater Ivan Žužek, ki je
že od leta 1963 profesor cerkvenega prava na Vzhodnem zavodu v Rimu, je bil postavljen za rektorja tega zavoda. Pontificium Institutum Orientale je ustanovil papež Pij XI. z namenom, da bi se na njem šolali duhovniški kandidati vzhodnih Cerkva, ki so v edinstvu s papežem.
Na generalni skupščini misijonarjev Sinov Marijinega brezmadežnega Srca, ki se po ustanovitelju sv. Antonu Mariji Claretu imenujejo klarentinci, je bil septembra izvoljen za vrhovnega predstojnika naš p. Anton Legiša. Ta sobrat iz Trsta je leta 1945 doštudiral v Španiji in je po 1949 prišel v Italijo, doktoriral na Vzhodnem inštitutu in deloval v tajništvu kongregacije za redovnike ter bil sourednik raznih revij. Leta 1954 je postal prvič provincial italijanske province klaretmcev, leta 1966 pa drugič. V desetletju 1952—1963, ko so bili stiki med Jugoslavijo in Vatikanom pretrgani, je bil pri Sv. Sedežu predstavnik škofijskih sedežev Ljubljane, Zagreba in Beograda.

Ciril Sedej, zlatomašnik, je umrl v starosti 80 let v začetku februarja v Bolnišnici usmiljenih bratov v Gorici. Doma je bil iz Cerknega in nečak zadnjega goriškega slovenskega nadškofa. Pokopan je bil v Števerjanu, kjer je služboval skoraj 50 let. Naj v miru počiva!
OMNES UNUM — vez slovenskih duhovnikov v zamejstvu O Izdaja in ureja: Konzorcij Usta Omnes unum, Offley Road 62, London S. W. 9, England O Upravo lista vodi in ga tiska: Družba sv. Mohorja v Celovcu 7a list odgovarja: dr. Janez Polanc (Naslov obeh je: Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt, Austria, Europa).