Kako iiaj učitelj skerbi za tclesno zdravje svojih učencev. Govor preč. g. dekana V. Pušavica pri sednii uciteljski skupsčini v Jelšanah 9. sept. preteč. 1. Akoravno je pervi učiteljev namen, da skerbi za dusne potrebe in nravno obnašanje svojih učencev, ne sme vendar zanemarjati skerbi za njih telesno zdravje. Kristijanski nauk zapove nam, da naj vse opustimo, kar bi škodovalo našemu ali pa zdravju našega bližnjega, in da naj vse po nioči storimo, da bi bili zdravi ali pa, če smo že zdravje zgubili, da bi ga zopet dobili; in to pa za tega voljo, ker je zdravje blago, ki nam ga je Rog posodil, ktero smo torej dolžni hraniti in pametno rabiti, in ker nam pripomore, da moramo dobro delati. Da vendar bolj na tanko pretehtamo, kako more učitelj skerbeti za zdravje učencev, prevdarimo najpred, kako naj se on vede pri zdravih, in kako pri bolnih otrocih. — Zdrave otroke naj učitelj podučuje, kako morajo skerbeti za telesno zdravje. To velja pri otrocih nižjega stanii toliko več, ker skušnja uči, da taki to dolžnost prav malo čislajo, in da se jim celd nič ne zdi pregrešno, če po nprodnem zdravje kvarijo in si v bolezni prav ne pomagajo. Tako pa se godi zato, ker smo navajeni, da imenujemo zdravje svoje blago, in mislimo, da, če zgubiuio zdravje, sami terpimo, kar nobenemu drugeniu ni mar. Učitelj naj torej od te dolžnosti ne uči tako, temuč naj jo združuje s keršansko Ijubeznijo do Boga in biižnjega, in naj pove, da, kdor jo zaneniarja, se pregreši do Boga in do svojega bližnjega, — do Boga, ker njegovo dobroto zapravlja, — do bližnjega, ker si pomočke vzame, da bi pomagal svojemu bližnjpmu. — Učitelj tudi skerbi za otroško zdravje, če zboljšuje telesno izrpjo, če starše o teui kaj poduči in jih odvračuje od škodljivih navad, kakor bi bile, postavim, če si človek želodec preveč napolnuje, če gorkoto z mrazom hitro premenjuje i. t. d.; učitelj pa tudi k temu veliko pripomore, če otroke uči poznavati strupene zelisča in druge škodljive reči, če jih vadi polrebnih zdravilskih vodil, če na tanko gleda, da otroci nalasč ne zapravljajo zdravja, če skerbi, da so otroci v bolezni prav oskerbljeni, in poslednjič, če vladajo nalezljive bolpzni, da učitelj otrokom pove in naroča, kako naj se vpdejo. To bi bilo pervič, da se čedi život in čisti zrak v prebivalisču, da se opusčajo nektere jedila in pijače in da se bolni od zdravih ločijo, — drugič pa cepljenje koz, kar se že večidel povsod kot velika dobrota čisla. Še večjo priložnost pa inia učitelj za zdravje skerbeti pri bolehnih otrocih. Že njegov stan iuu naročuje, da naj po pomoči seže, prej ko je slabost hujša, da naj ne zaupa nevednim Ijudem, temuč da naj vboga pravega zdravnika, kteremu naj prav odkritoserčno ves svoj bolni stan razloži, in naj njegove pravila spolnuje. ,,Časti zdravnike zavoljo potrebe", pravi sveto pisrao (Sirah 38. 1 — 15), ,,gospod je zdravila iz zemlje vstvaril in njih moč človeku razodel, da bi po njegovih čudodplnih stvareh njega častil. Poslpdnjič naj se učitelj sam nekoliko zdravilstva navadi, da more po priložnosti, kadar ni zdravnika, svojim rejencem kaj svetovati in pomagati. To pa naj stori le samo pri tih le okolisčinah: 1. XTaj zdrave rejence o potrebnih vodilih podučuje, da ohranijo zdravo telo, in naj jih od škodljivih reči odvračuje; 2. naj v kaki inajlini bolehnosti, kjer ni navade, da bi se zdravnik klical, z dobrim svetom pripomore; 3. ako bi bil kje na kmetih kak brezvesten zdravnik, naj učitelj Ijudi opomni, da si drugega boljšega poisčejo. Priložnosti za podučevanje o skerbi za zdravje iina učitelj dovolj v šoli in doma. Xjegov nauk pa mora vedno združen bili z verstvom, t. j., učitelj niora naj pred otroke opominjati, da je človek dolžan, da skerbi za zdravje. XTaj večjo priložnost za to pa ima učitelj v privntnih urah, kjer podučuje bolj bolehne otroke, in kjer ga starši večkrat za svet prašajo ; tukaj učitelj Jahko stare in mlade ljudi podučuje. Zapisal s. Pirc.