DEMOKRACIJA
Uredništvo in uprava: Gorica - Riva Piazzutta 18 Cena: Posamezna štev. L. 10.— Naročnina: Mesečna L. 45.—
PoSt. ček. rad. St. 9-18127
Leto I. - Štev. 2
Gorica - Trst, 2. maja 1947
Izhaja vsak petek
Slovenci in Svobodno
■ v	1	možnost skrajno raztegljivega
V; ■* 3F Sk S SC y ; razlaganja; tu je možnost, da
pojasnimo ne le vsakemu slo-
Politično
podzemlje
Dosedanji položaj in bodoči izgledi -
ozemlje
Trst-Gorica, dne 2. maja 1947.
Umori, ugrabitve, grožnje in klevete so priznana sredstva političnega boja določene skrajnostne skupine med nami, ki moč nasilja in laži višje ceni kot moč duha, svobode in resnice. Demokratični Slovenci smo predmet, nad katerim se v najrazličnejših nekulturnih oblikah izživlja strast političnega zločinstva.
Proti temu udejstvovanju političnega podzemlja še niso bili doslej storjeni odstrani oblasti, ki je odgovorna za vzdrževanje javnega reda in miru ter osebne varnosti, nikaki odločni in u-spešni koraki. Mi smo sicer prepričani, da se vsi politični zločini skrbno beležijo na merodajnih mestih, da imajo določene politične posledice in da dobivajo odmev v izjavah najvišjih svetovnih osebnosti, ki so trdno odločene, da je treba izgraditi življenje, ki bo „ svobodno pred nasiljem toda mi pri vsem tem izgubljamo dragocene ljudi. Po tolikih izgubah nam je preveč potreben vsak posameznik, da bi se mogli še naprej zadovoljiti z vlogo „poskusne miške* za prepričevanje svetovne javnosti, da se v osrčja Evrope izvaja zakon . stepp,. Takih dokazov je že preveč!
Od odgovorne oblasti zahtevamo, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi skuša ugotoviti neposredne izvrševalce političnih zločinov in potom njih dognati odgovorne temne sile, ki jim dajejo ukaze. Vprašanje je vredno načelne razprave in rešitve v obsegu, do kakršnega neposredno ali posredno vodijo niti tega političnega zločinstva. Zahtevamo, da se na tem področju zagotovi veljavnost človečanskih zakonov in demokratičnih svoboščin. Da bi naslovili poziv na razum, vest in človečanski čut nasilnikov, se nam zdi brezupno, četudi bi nam bilo njih spoznanje, da so na zmotni poti, v največje zadoščenje.
Do te vojne naš narod političnega zločina ni poznal. Poznali smo sicer prepire in zločine saradi mejnika, testamenta ali dekleta, toda političnega umora nismo poznali. Slovensko politično življenje je bilo včasih res napeto, toda nobena politična stranka ni izvajala zločina po načrtu, kot usvojenega sredstva politične borbe. Ne rečemo, da ni bilo obžalovanja vrednih pojavov političnega nasilja, toda to so bila le zelo redka dejanja razvnetega posameznika, nikoli pa ne naročilo kakega odgovornega političnega vodstva. Tudi kot taka so izzvala splošno načelno obsodbo. Večina našega naroda se tudi danes zgraža nad temi izrodki, ki nam povzročajo sramoto, zmanjšujejo naš kulturni in politični ugled in ki, globlje ocenjeni, na kraju škodujejo tudi tistim, ki jih izvajajo in zaukazujejo. Le prav redki so, ki se, moralno in pravno otopeli v surovosti in krvi vojne in revolucije, ne bi zgražali nad tem političnim divjaštvom ali ki bi ga celo odobrovali. Ti nekulturni in nečloveški načini boja za oblast se upirajo naravi, okusu ter moralnemu in pravnemu čutu našega naroda, kateremu je človeško življenje najsvetejša dobrina. Oni ne najdejo raz-
Z mirovno pogodbo z Italijo, sklenjeno v Parizu dne 10. II. 1947 med 20 državami, imenovanimi „Združene in pridružene sile“, na eni strani ter Italijo na drugi strani in z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja (čl. 21 in 22 pogodbe) se začenja novo razdobje v razvoju Trsta in okolice ter Slovencev, bivajočih na tem ozemlju. Dasi je tržaško ozemlje del slovenskega narodnega ozemlja, v katerem leži tudi mesto Trst, in je pri-rodno, da je to mesto v glavnem dobivalo pritok prebivalstva iz svojega slovenskega zaledja, se je ta slovenski pritok izgubljal pod silo gospodarskih in političnih razmer v tujstvu. Šele zadnja desetletja pred prvo svetovno vojno so prekinila ta razvoj; v trenutku, ko so se tržaški Slovenci zavedli svojega bistva in svojih pravic, se je ustavil tok potujčevanja in pričel se je njihov narodni, kulturni in gospodarski dvig. Presekala ga je prva svetovna vojna in povsem zatrla nagrada Italiji za njen vstop v prvo svetovno vojno Če so bile posledice za slovensko podeželje obupne, so bile za Slovence v Trstu na-ravnost katastrofalne. Bili so oropani vseh narodnih pravic, šolstva, jezika, celo imen; a dejstvo, ki je bilo v neposredni zvezi z zstrtjem njihovih narodnih pravic in ki se ga moramo danes vsi jasno zavedati je, da je pomanjkanju narodnih in političnih pravic nujno sledilo socialno obubožanje, onemogočenje socialnega dviga in trajna obsodba na podrejeno životarjenje. Kjer ni šol v narodnem jeziku, kjer državljan nima pravice, da se v uradih poslužuje jezika, kjer mu je zaprt dostop do položajev v javni upravi, tam je narodu odvzet znaten del možnosti za preživljanje. Izključen pa je tudi od soodločanja v upravi in v gospodarstvu in njejovi otroci in otrok otroci so prisiljeni gibati se v stalnem krogu najnižje plačanih ročnih del,
dočim so službe v javni upravi, v državnih in poldržavnih zavodih, vse gospodarsko donosnejše panoge pa pridržane le enemu krogu prebivalstva. V takem stanju so tržaški Slovenci danes. To je potrebno pribiti, da se zavemo ogromne važnosti spremembe, ki jo prinaša novo državnopravno stanje.
Kaj določa statut?
Kaj določa statut kot osnovna listina Svobodnega tržaškega ozemlja v tem pogledu? Predvsem moramo ugotoviti, da ne ureja in ne določa pravic slovenskega dela prebivalstva kot celote, razen v čl. 7, kjer uzakonja slovenski jezik kot enakopraven uradni jezik poleg italijanskega, temveč se ozira le na posameznike, ki imajo po čl. 4 ne glede na narodnost zajamčeno enako uživanje človeških pravic in osnovnih svobo-
narodne pravice, Zakaj bo pot težka, dasi se po tolikih letih brezdušnega zatiranja odrešilne besede enakopravnosti tako jasno čitajo? Predvsem zato, ker stoji na eni strani z državno silo in z vso njeno gospodarsko premočjo pridobljeni absolutni privilegij italijanskega dela prebivalstva v javni upravi, v šolstvu, sodstvu, gospodarstvu, na drugi strani pa brezpravni slovenski mali človek. Enakopravnost pomeni za prvega delno odrečenje dosedanjih izključnih predpravic, ki jih bo skušal držati z vsemi silami, za Slovence pa pridobitev pravice do prostora na soncu, njihovemu številu pripadajočega zastopstva v vseh panogah uprave, šolstva in gospodarstva. Nadalje zato, ker bo uresničenje teh pravic odvisno od političnega razmerja sil v ljudski skupščini, poprej pa še, v času začasnega ustroja vlade, ki pa bo trajal verjetno
ščin, vštevši pravico za jezik, | precejšnjo dobo, od guvernerja
prosto izražanje misli v govoru in tisku, vzgojo, zborovanja in združevanje, ter enako pravico na dostop v javne službe. Da sta pa priznana slovenski del prebivalstva na eni, ter ital jan-ski del prebivalstva na drugi strani kot obe sestavini prebivalstva in kot celota, kaže statut v določbi čl. 11, da se mora Varnostni svet pred imenovanjem guvernerja posvetovati z vladama Jugoslavije in Italije ter enako guverner pred imenovanjem začasne vlade (čl. 2 priloge VII o začasnem ustroju vlade). Jasno je tedaj, da morata po črki in duhu statuta uživati slovenski in italijanski del prebivalstva popolno enakopravnost. Ali za nas ne šteje teorija, marveč njeno dejansko uresničenje v praksi. Pot do tega pa bo težka in bo uspela le, če se bomo Slovenci predvsem dobro zavedali, zakaj gre, na kaj imamo polno pravico in če bomo v tem prizadevanju stali složno ne glede na razlike političnega mišljenja ter če bomo kot celota in posamezniki vedno in povsod trdno in nepopustljivo uveljavljali svoje
ter od Varnostnega sveta Združenih narodov, v katerem narodna država Slovencev, Jugoslavija ni zastopana. Končno, in ne v najmanjši meri, moramo imeti v vidu, da pušča kratko in le splošno besedilo statuta
venskemu človeku, temveč predvsem odločilnim činiteljem naš položaj in iz njega izvirajočo pravilno razlago statuta, v kolikor gre za naše narodne pravice.
Da naštejemo le nekaj za nas življensko važnih vprašanj: kdo postane državljan avtomatično, kdo naj postane državljan kasneje, kakšne so pravice nedržavljanov, kaj pomeni obstoj slovenskega uradnega jezika, posebno z ozirom na sestavo državnih, občinskih in javnih ustanov, kaj vsebuje pravica na vzgojo; v času začasnega ustroja uprave, to je od časa, ko prevzame upravo guverner do tedaj, ko jo izroči od izvoljene skupščine izbrani vladi, katere so tiste uporabne določbe statuta, ki se jih mora guverner držati (čl. 2 listine o začasnem ustroju uprave), katere obstoječe zakonske predpise mora spremeniti (čl. 11), da se čim prej uresniči enakopravnost, ki jo nam Slovencem jamči statut.
V tem prevažnem delu, ki ga mora vršiti predvsem slovensko časopisje, hoče doprinesti svoj delež tudi naš list s tem, da bo prinašal članke o posameznih teh vprašanjih, ki je od njih rešitve odvisna naša čimprejšnja lepša bodočnost.
Od srede  do srede«
84. aprila; V Moskvi so z banketom pri maršalu Stalinu zaključili konferenco zunanjih ministrov. Na zasedanju so sklenili ustanoviti posebno komisijo, ki bo na Dunaju preučevala tri sporne točke avstrijske mirovne pogodbe. Prihodnji sestanek mini >trov bo novembra v Londonu. Nadzorstveni svet v Berlinu mora do 1. junija Izdelati predlog o omejitvi zasedbenih čet v Nemčiji. — Jugoslovanski ministri Kardelj, Simič in Petrovič so v Moskvi obiskali .Slovanski odbor". — Jugoslovanska vlada je poslala britanski vladi dve noti, v katerih je zahtevala izročitev kvizlingov in vojnih zločincev. — Pri japonskih volitvah v poslansko zbornico so od 466 sedežev konservativci dobili 370, komunisti pa 5. — Britanska kraljevska družina je edpotovala iz Južne Afrike. — De Gaulle je zanikal, da bi imel namen v Franciji vzpostaviti režim ene stranke.
25. aprila s Zunanji ministri
Kratek odgovor
f" prvirnapadi£na^„Demokracijo"
lage in utemeljitve v naši naravi, kulturni višini in preteklosti. Ta zločinska politična miselnost je bila presajena na naša tla od drugod, zato smo prepričani, da ne bo pognala korenin, marveč bo ostala le žalosten spomin na izprijene čase in posledice vojne in revolucije.
Pristaši demokracije in zakonitosti, ki se proti nasilnemu političnemu nasprotniku ne poslužujemo njegovim enakih nečloveških sredstev, imamo moralno pravico zahtevati od odgovorne uprave učinkovito zaščito vsakega demokratičnega posameznika, demokratične stranke in demokratične ustanove.
Ali naj pomanjkanje organizirane varnosti od strani poklicanih činiteljev ogrožene res primora, da se v nasprotju s svojim pravnim prepričanjem poslužijo pravice najširše samopomoči, mimo stražnika in sodnika l? Ali naj si res vsakdo zopet sam kroji pravico v nasprotju z dolgotrajnim in napornim pravnim razvojem, ki je podvrgel spore prizadetih strank nepristranskemu sodniku ter omejil pravico samopomoči na najnujnejši obseg, kar je seveda moglo biti le posledica učinkovitega pravnega reda in
pravne varnosti, ki je postala naloga javne oblasti?
Kako smešno je misliti na učinkovit mednarodni javnopravni red in na uspeh prizadevanj podrediti spore med narodi in državami njim vsem nadrejenemu mednarodnemu sodišču z učinkovitimi prisilnimi sredstvi in tako izločiti vojno kot zakoniti način za urejevanje mednarodnih sporov, ako nekateri režimi narodov, ki naj bi bili člani tega mednarodnega reda, dovoljujejo svojim posameznikom in političnim organizacijam, da se v boju proti drugim ideologijam in strankam poslužujejo tako nekulturnih in nezakonitih sredstev.
Tisti, ki imate moč in sredstva in ki ste z ozirom na poverjeni nalog na tem področju tudi dolžni in odgovorni, zaščitite posameznika v njegovih najosnovnejših naravnih in političnih pravicah, da boste šele nato lahko mislili na zgraditev zdravega in trdnega demokratičnega reda med narodi in državami. Odstranite iz osrčja Evrope zakon stepe, ki so ga sem zanesli sodobni divjaki, da se po tako dolgi temi fašizma povrne v duše ljudi „ svoboda pred strahom * iti da ne postane žrtev teme novega imena.
Izdajatelji „Demokracije“ smo vedeli, da bomo takoj (napadeni z najtežjimi očitki; vedeli smo tudi, od katere strani. Ni nam bilo treba dolgo čakati. To je storil tajnik S1AU g. Babič Branko v svojem govoru na „svečani proslavi VI. obletnice ustanovitve OF" v Trstu. V govoru, ki ga je priobčil »Primorski dnevnik" z dne 29. aprila t. 1. na uvodnem mestu, je med drugim rekel:
„ V Trstu in Gorici se je nabralo nekaj slovenskih izdajalcev, misleč, da bodo našli tu zatočišče. Danes ti ljudje nadaljujejo svoje izdajalsko početje. Razbiti hočejo naše vrste in naše ljudstvo razdvojiti v razne strančice. Govore o neki demokraciji in zahtevajo tako svobodo, da bodo tudi fašisti lahko nemoteno delovali...
Izdajati so začeli časopis, ki se imenuje „Demokracija“. Glasilo nekakšne demokratične zveze. Toda že v prvi številki so si postavili kot prvo in glavno nalogo, blatiti novo Jugoslavijo. Ta list in njegovo pisanje je samo krinka agentov novega fašizma. Do včeraj so bili zvesti hlapci Duceja in Hitlerja, danes pa so stopili v sluz jo novega fašizma, Trumana in Churchilla.
Slovenski narod bo enodušno obsodil tako početje in uničil vse svoje sovražnike, kakor je to že naredil v času narodno osvobodilne vojne pod vodstvom OF.
Ni nobene druge poti v borbi za pravico slovenskega naroda kot je pot OF."
Temu napadu se je pridružil še napad „Primorskega dnevnika" z dne 30. aprila 1.1., v katerem pravi med ostalim:
„ V času, ko se na Svobodnem tržaškem ozemlju slovensko in hrvaško ljudstvo v tesni politični povezanosti z antifašističnimi Italijani nahaja v odprti borbi za demokratizacijo našega javnega življenja, ki mora tudi Slovencem prinesti njihove narodnostne pravice, se je med nami pojavila ^Demokracija".
Pisec ali pisci okrog demokracije" bi se našemu ljudstvu radi prikazali za pristaše Osvobodilne fronte, da celo za dosledne pristaše, ki naj bi jim vprav doslednost branila še nadalje boriti se na njenih pozicijah.
V to obdobje, ko se vprav zaradi mednarodnega političnega pritiska in ne zaradi „nesrečne in kratkovidne politike“, naše vprašanje ni rešilo tako kot ljudstvo in pravica zahteva; ko se pred naše ljudstvo z isto ostrino postavlja vprašanje čuvanja, ohranitve in utrjevanja iste enotnosti, ki nam je prinesla zmago
nad nacifašizmom in ki nam je tudi edini porok bodočih uspehov, v to obdobje vpada ,Demokracija."
Vsi ti napadi nas niso prav nič presenetili, saj jih od te strani nismo mogli drugačnih niti po vsebini, niti po slogu pričakovati. Vedeli smo, da se bodo s pojavom našega glasila čutili prizadete tisti, ki so se že preveč navadili biti izključni gospodarji vsega našega narodnega življenja, brez nadzorstva in brez tekme. Čeprav v svojih papirnatih ustavah „priznavajo„ svobodo tiska in združevanja, groze z uničenjem vsakomur, ki se drzne teh pravic poslužiti. Na oba gornja napada na kratko odgovarjamo:
1. V Trstu in Gorici ne iščemo zatočišča, ker smo sinovi te zemlje z vsemi pravicami svobodnih ljudi.
2. Nismo fašisti, kakor nas ime nujete, samo zato ker nismo komunisti, kakor ni nujno, da je nekdo demokrat, za kar sevi sami sebe imate, samo zato ker ni fašist. Fašizem ni edina oblika diktature.
3. Ni izdajalec, kdor drugače in boljše kakor komunisti pojmuje koristi svojega naroda.
4. Nikakor ne blatimo Jugoslavije kot države, ker ostro ločimo minljivi totalitarni režim od naroda in domovine, četudi se ta nedemokratično z njima istoveti in vsak napad nase označuje za napad na državo.
5. Nismo v službi nikogar, nego samo demokracije in slovenskega naroda. Poudarjamo pa, da se ne sramujemo družbe »novih fašistov" Churchilla in Ttumana, kakor neznatni slovenski komunist imenuje ta velika Stalinova zaveznika proti Hitlerju in Mussoliniju.
6. Nikakor nočemo razbijati vrst slovenskega naroda, nego razbiti hočemo samo politični monopol ene same stranke, ki si ga je u-stvarila in ga hoče še naprej ohraniti z nasiljem in pretvezo
7. Ne zahtevamo svobode za fašiste, temveč jo priznavamo samo tistim, ki jo demokratično priznavajo tudi drugim. Fašisti je niso priznavali! Ali jo priznavate vi g. Babič?
8. Ugotavljamo, da so mnogi Slovenci v dobri veri podpirali OF iz prav istih idealnih vzrokov, zaradi katerih jo je nato večina razočara na zapustila.
so edpotovali iz Moskve. Marshall in Bevin sta izjav la, da nista izgubila vsega upanja na končni sporazum med velesilami. — Kitajska je kot 13. vlada podpisala ustavo Mednarodne organizacije za begunce. — V Italiji so proslavljali obletnico partizanske vstaje. — Britanske oblasti v Rimu so sporočile jugoslovanskim predstavnikom, da jim bodo 21i aprila izročile devet ustaških vojnih zločincev. — Dean Acheson je izjavil, da bodo Jugoslaviji izroč.li samo tiste begunce, ki jih bosta ameriška in britanska vlada spoznali za krive prostovoljnega sodelovanja s sovražnikom. — Združene države so zavrnile jugoslovanske zahteve glede 9 italijanskih ladij v bližini Trsta; Britan ja je poslala Jugoslaviji drugo noto glede teh ladij. 1 (J škB vlada je objavila, da je bilo v 25 dnev h ofenzive ubitih 651 gveriljcev, 498 ujetih, 117 pa se jih je vdalo.
26. aprila: Marshall je pri-
9. Resnicoljubno slovensko ja' nost vabimo, da s čitanjem JDi mokracije* primerja napade nanjo,
av-
«■
spel v Wa>hington. Truman pa e sklical konferenco parlamentarnih voditeljev obeh strank.
— Romunski komunisti so organizirali posebno partijs o milico, v katero so sprejeli različne bivše člane „Železne garde“, svoje-časne fašistične organizacije. — Maršal Tito je sprejel ameriškega novinar a Steeia in mu dejal, da je po Trumanovem govoru dvignila glavo mednarodna reakcija. Na jugoslovansko politiko ameriška pomoč Orčiji in Turčiji ne bo imela vpliva. Z Wallaceovimi govori se Tito večinoma strinja, ni pa sporazumen z njegovim primerjanjem Sovjetske zveze in Združenih držav, kot da bi šlo za dva imperializma. — Maršal Tito je v skupščini govoril o jugoslovanski industrijski petletki. — Avstrijski minister Leo Hintze je
zjavl, da je bila avstrijska delegacija v Moskvi prepričana, da so štirje zunanji m nistri na tajni seji rešili vprašanje jugoslovanskih zahtev po južni Koroški.
Madžarska je zaprosila za sprejem med Združene narode.
— ZSSR je predlagala bivšega sodnika in norveškeea zunanjega ministra v času vojne Terje Wolda za tržaškega guvernerja.
27. aprila i Truman je imel dve uri dolg sestanek z Marshallom, med katerim je slednji poročal o delu na moskovski konferenci. — Moskovska „lzve8tja“ trdijo, da molovska konferenca ne pomeni neuspeha.
— Štiritedenski rav govori med podkraljem Mountbattenom in indijskimi voditelji so privedli do načelnega sporazuma za u-stanovitev muslimanske države Pakistan v Indiji. — Bernard Baruch je dejal, da morajo Združene države povečati proizvodnjo, kajti razen Amerike ni dežele na svetu, kamor bi se človeštvo moglo zateči po pomoč za obnovo.
28. aprila« General Marshall je po radiu govoril ameriškem« narodu o rezultatih moskovske konference. Za neuspeh je kriva ZSSR. Napredek pa je bfl večji, kot mislijo. Malin je Marshalla dejal, da so možni kompromisi v vseh vprašanjih. Z akcijo za dosego sporazuma pa je treba začeti čimprej, kajti ,, bolniki umiraj*, medtem ko zdravniki
Nadaljevanje na strani 3
Zunanje politični obzornik:
Stava na krivo karto
Glavobol po moskovski konferenci
Od potsdamskega sestanka Trumana, Stalina in Churchilla, oz. Attleeja (17. do 25. julija 1945) do moskovske konference je svet doživel že marsikaj: odmet dveh atomskih bomb, konec vojne, konference treh zunanjih ministrov (USA, VB in ZSSR) v Moskvi (16. do 26. decembra 1945), pariško konferenco in newyorski sestanek zunanjih ministrov decembra 1946. Nobena stvar pa sveta po 46 dneh skoraj brezplodnih razpravljanj ni stavila pred tako težko uprašanje, kot moskovska konferenca. Če je že v četrtem tednu mučnih razgovorov Bevin vzdihnil in nemočno vprašal: „Kje smo?“ ter mu je Bidault odgovoril: „Bog vč!“ (Bevin mu je nato odgovoril: „Nisem vedel, da je tudi On član sveta zunanjih ministrov"), to ni le mimoidoča konferenčna šala, marveč skoraj bridka resnica..
Začetni upi
Položaj se je bistveno spremenil, odkar je Bevin pred več kot mesecem in pol, preden je na čelu stočlanske delegacije vstopil v luksuzni vlak „Zlato strelico", kar je pomenilo začetek šestdnevne poti (čez Berlin in Varšavo) v sovjetsko prestolnico, na londonskem kolodvoru dejal: »Odhajam v upanju, da bomo dobro napredovali na poti do trajnega miru. Vedno sem skušal napraviti najbolje, na uspeh pa boste morali počakati do moje vrnitve."
Marsikaj se je spremenilo tudi kljub previdnejši izjavi, ki jo je podal pred odletom z washingtonskega letališča general - diplomat Marshall, ki je odhajal preko Pariza in Berlina na pot z „edinim resnim nasprotnikom, ki se ga boji Stalin" - republikancem Johnom Fosterjem Dullesom: pogajanja bodo izredno težka." Izra-
Od srede
do srede
(Nadali«van|e s prve strani)
razpravljajo". — Bevin se je na poti Iz Moskve ustavil v Varšavi ter se razgovarjal s poljskimi voditelji. - V Lake Successu so otvorlli posebno skupščino ZN o Palestini. — Britanske oblasti so izročile Jugoslaviji na Morganovi črti več ustaških vojnih zločincev.
29. aprila > Britanska gornja zbornica je ratificirala mirovne pogodbe z bivšimi nemškimi satelitskimi državami. — Ameriška poslanska zbornica je zmanjšala kredite za pomoč Madžarski, Poljsk', Avstriji, Grčiji in Kitajski od 350 na 200 milijonov. Istočasno pa je sklenila, da Združene države ne dajo nobene pomoči, če prejemniki ne pristanejo na strogo ameriško nadzorstvo razdeljevanja. — Jugoslovanska skupščina je soglasno odobrila industrijsko petletko. — Bevin je prispel v London in izjavil, da ni ne optimist ne pesimist. Pozval je britanski narod, naj bo potrpežljiv ter počaka, da bodo zunanji ministri premostili na-sprotstva. — Italija bo v kratkem zaprosila za sprejem med Združene narode. — Na Kreti so se pojavili gveriljci. — Mehiški predsednik Miguel Aleman je prispel v Washington.
30. aprila: Velika Britanija je kot prva eleslla ratificirala mirovne pogodbe z Italijo, Madžarsko, Romunijo, Bolgarsko in Finsko. — Bivši ameriški zunanji minister Berle je senatnemu odboru predložil, naj bi ratifikacijo mirovne pogodbe z Italijo odložili, dokler ne bo prišlo do sporazuma o mirovnih pogodbah z Nemčijo in Avstrijo. — Bevina so ob prihodu v spodnjo zbornico navdušeno pozdravili, — Francoski komunistični ministri so zaradi nenadne izpremembe partijske politike hoteli odstopiti, vendar so odločitev odložili za en dan. - Paragvajski diktator Hlninlo Morinigo je pred uporniki zbežat.
zij je upanje, da bodo avstrijsko pogodbo le spravili pod streho, glede -nemške pogodbe pa da se bodo sporazumeli o „osnovnih načelih".
Razočaranje je moral doživeti celo Bidault, katerega je z njegovimi 100 ljudi na moskovski postaji sprejel Višinski, ko je izrazil le skromno željo (a za Francoze gotovo osnovno): ..Prihajam v veri, da se sovražnik, proti kateremu je bila usmerjena naša zveza, ne bo nikoli več dvignil."
V	Moskvi je takrat vladal mir. Tisk in radio sta o konferenci molčala in spregovorila šele, 'ko sta naznanila Bevinov prihod. Predkonferenčna propaganda, da hočejo Združene države in Velika Britanija gospodarsko razbiti Nemčijo na dva dela ter jo podrediti dolarju in šterlingu, je tudi utihnila. Potem pa je 10. marca spregovoril Molotov: najprej pozdravni govor na otvoritvenem zasedanju v Letalskem klubu, potem pa še često; za njim so govorili tudi ostali (v sosednih prostorih so razpravljali včasi nič manj burno namestniki za Nemčijo in Avstrijo).
Danes je moskovska konferenca - doslej najdaljše zasedanje Sveta štirih zunanjih ministrov - končana. Bojazen nad njenim neuspehom, ki se je v drugi polovici zasedanja, posebno pa od 8. aprila dalje, ko j« pretilo, da se bo konferenca nenadoma zaključila, vedno jasneje oblikovala, je danes žal dejstvo. Mučnega vtisa nista mogli omiliti niti Bevinova niti Marshallova izjava pred odhodom iz Moskve (Bevin je izjavil, da so bili v pogledu Nemčije doseženi večji uspehi, kakor je pričakoval, Marshall pa, da se nasprotja med zahodnimi velesilami in Vzhodom niso niti zmanjšala niti povečala).
More, ki je težko legla na svet, ni pregnala niti izjava Marshalla po radiu, od katere so pričakovali, da bo nakazala vsaj delni izhod iz mrtve ulice. Marshall je sicer ugotovil, da so ostali problemi v bistvu nerešeni, pri čemer je polom pripisal zadržanju Sovjetov: dodal pa je (pri tem se je opiral na prvič nakazano vsebino tajnega razgovora med njim in Stalinom, ki sta ga imela 15. aprila), da generalisim meni, da bo s potekom časa mogoče doseči kompromis o vseh vprašanjih večje važnosti. Marshall torej ni izrazil toliko svojega osebnega mnenja, marveč je prepustil presojo o verjetnosti nakazane možnosti omenjenega kompromisa vsakemu posamezniku. Če je zaradi tega njegova izjava zapustila prej medel kot pa jasen vtis, je to posledica njegove premišljenosti, ko ni hotel z izključujočo izjavo ustvariti predsodka o možnosti sporazuma v bodočnosti.
Razočaranje
Preden pa skušamo odgovoriti na razumljivo vprašnje, ki se stavlja danes vsakomur, o krivdi za izostanek uspeha in kakšen bo sedaj razvoj v svetu, je dobro, da napravimo kratko bilanco, kaj so posamezne države na konferenci morda vendarle dosegle. Lahko rečemo, da nobena ni dosegla, kar je pričakovala. To velja tako za Združene države, ki enako kot. ostali dve zahodni velesili nista dočakali sklenitve avstrijske pogodbe, ne sklenitve štiristranske pogodbe o razorožitvi Nemčije, v pogledu mirovne pogodbe z njo pa niti tistega zbližanja, ki bi lahko nudilo namestnikom navodila
za izdelavo osnutka te pogodbe; velja dalje za Veliko Britanijo, ki ni mogla doseči pristanka na svoj federativni načrt za Nemčijo ter zadovoljivega napredka v pogledu revizije anglo-sovjetske pogodbe, o čemer so razpravljali istočasno (posebno Bevin na sestanku s Stalinom); prikrajšana je ostala Francija, ki ni mogla doseči premoga iz Porurja in sporazuma za vključitev Posarja niti v svoj politični niti gospodarski sistem, končno pa je ostala morda najbolj razočarana Sovjetska zveza, ki si je s svojo taktiko onemogočila ugodno rešitev reparacij, ki jih krvavo potrebuje.
Kdo je kriv neuspeha
Kje je torej krivda? Bidault in Bevin se o tem še nista odkrito izrekla, čeprav imamo že nekatere izjave Bevina, ki kažejo, koga dela odgovornega. Marshall pa se je izrekel jasno, da je krivda na sovjetski strani. Sovjetsko časopisje dolži zahodne velesile. Nam seveda ne gre za te obtožbe, marveč za neprestranskc določitev krivca, če je mogoče tako govoriti, na podlagi suhih dejstev, pri čemer moramo najprej kratko omeniti osnovni stališči, na kateri sta se na moskovski konferenci postavili predvsem Združene države in Sovjetska zveza.
Združene države so prišle na konferenco z odločnim namenom, da ne mislijo več popuščati Sovjetski zveži, ali kakor se je izrazil list „Washington Post", ki omenja pri tem tudi Veliko Britanijo, da »sta končali z dvorjenjem Sovjetski zvezi s prilagajanjem". Predvsem Združene države stoje na stališču, da mora Sovjetska zveza plačati vse pretirane koncesije, ki jih je dobila od začetka vojne dalje.
Stališče ZSSR
Sovjetska zveza se je postavila na drugačno stališče, o katerem so si danes edini skoraj vsi opazovalci Posebno v Ameriki prevladuje mnenje, da je bil Molotovljev namen od vsega začetka, da ne iznese resničnega sovjetskega stališča o razpravljanj h vprašanjih, marveč da izrabi konferenco za več ali manj uspelo propagando za pridobivanje Nemcev. Če gledamo s tega stališča, so nam razumljive njegove zahteve po osrednje urejeni Nemčiji jri njegovo tolmačenje meja s Poljsko kot drugotno, torej manj pomembno vprašanje. V koliko je Molotov pri tem uspel, bo pokazal čas. Gotovo je, da so njegove zahteve po enotni Nemčiji, po večjem razvoju industrije (pri čemer je dobro vskladil nemške interese s sovjetskimi) in osnovanju močne osrednje vlade, naletele v Nemčiji na ugoden odmev, vendar je po drugi strani ta vtis pokvarilo njegovo stališče do meja s Poljsko. Molotov se pač ni hotel zameriti Poljakom, zameril pa se je s tem Nemcem, katerim je gotovo bolj ugajalo stališče, ki sta ga v tem pogledu zavzela Marshall in Bevin.
Komentarji pa gredo še dalje. Vedno pogostejši in tudi utemeljeni so glasovi, da je hotel Moltov s svojo zavlačevalno taktiko, ki je bila na konferenci popolnoma očitna, predvsem po nesporazumu o reparacijah, doseči še troje: oslabiti domači ugled Bevina in Marshalla, razbiti enotnost Združenih držav in Britanije, predvsem pa utruditi Američane, da bi izgubili potrpljenje nad Evropo in se umaknili v izolacijo. Tu najdemo tudi razlog Molotovjevega nasproto-
vanja štiristranskemu paktu, s katerim bi se Amerika obvezala, da aktivno sodeluje pri reševanje Evrope. Dejstvo je, da Molotov s takšno taktiko ni uspel, marveč dosegel morda ravno obratno. Posledice so se namreč pokazale takoj: sprožilo se je vprašanje sklenitve tristranske pogodbe namesto štiristranske, kot glavno reakcijo pa moramo omeniti Mar-shallovo.brzojavko v Washing-ton, v kateri zahteva takojšnjo odobritev pomoči Grčiji in Turčiji. Še močnejša pa utegne biti reakcija v kratkem, za kar se že kažejo značilni pojavi.
Ne bo odveč, če premotrimo sovjesko stališče še z gospodarskega vidika. Spešno je znano, da je Sovjetska zveza v težkem gospodarskem položaju, ki ga je še poslabšal slab izgled na reparacije iz nemške tekoče proizvodnje. Treba je imeti v vidu, da je to izpodle-telo že v četrtem tednu konference, zaradi česar je hotel Molotov v kasnejšem razvoju konferenco še bolj omrtvičiti. Razumljivo je hotel ohraniti po tem zlomu dosedanje stanje v Evropi, ki Sovjetski zvezi omogoča, da se gospodarsko še dalje okorišča vsaj iz tistih področij, ki so danes pod njenim vplivom, če se že ne more okoristiti s priznanimi nemškimi reparacijami. Poleg tega pa je Moskvi, kljub pomajkanju delovnih moči doma, vsaj nekaj časa še gotovo ljubše, da ostanejo na tem področju tudi edi-nice Rdeče armade, kar velja predvsem za Avstrijo.
Odgovor
V	gornjem najdemo zdaj tudi že odgovor za določitev krivde za neuspeh konference. Reči moramo, da Združene
države in Britanija nista postavljali na tej konferenci nika-kih zahtev po dajatvah, marveč le pozitivne predloge za ureditev nemškega ter s tem vsega evropskega vprašanja. Zahteve po takšnih dajatvah so bile prepuščene le Bidaultu in Molotovu. Krivda Sovjetske zveze je torej dokaj jasno podana.
Očitno je, da je Sovjetska zveza igrala na napačno karto. Od vsega početka je namreč morala vedeti, da zahodni zavezniki ne bodo pristali na njeno zahtevo po reparacijah iz tekoče proizvodnje, ker bi to pomenilo, da bi morali Amerika in Britanija plačati te reparacije iz svojih žepov. Politični in predvsem gospodarski položaj Sovjetske zveze se bo zaradi tega gotovo zelo poslabšal, kar je morda takrat, ko pa je bilo že prepozno, spoznal tudi Stalin, ko je hitel izraziti upanje, da bo kompromis kasneje mogoč." Moskva bo po tej konferenci gotovo za eno izkušnjo bogatejša: da je konec popuščanja in dvorjenja Zahoda, da Marshall ni pripravljen na kompromise o načelih, kar je že podčrtal. „Borba predstražnih edinic,, nikakor ni izpadla v korist Moskve. Čas bo gotovo pokazal, kdo je z neuspehom konference izgubil več, pri čemer pa je gotovo žalostna ugotovitev Marshalla: »Medtem ko zdravniki razpravljajo, bolniki umirajo." Stvar morale v politiki je, koliko se nekdo drži sprejetih obvez in kako, lahko opraviči samovoljno taktiziranje na račun trpljenja Evrope. Pavšalni odgovor ob zaključku:,, Kompromis je mogoče," ni niti pojasnilo niti opravičilo.
T. L.
»Liberalna internacionala"
(Kongres v Oxfordu.)
Od 9. do 13. aprila 1947 se je vršil v Oxi'ordu kongres »Liberalne internacionale«, ki je izoblikoval njen program in statut. Zastopniki LIBERALNA INTERNAeionala« liberalnih strank iz številnih držav so se zbrali v Sasu, ko so po dveh zfnagovitih svetovnm vojnah, ki sta se vodili za zaščito načel svobode in demokracije, ta načela
K napadu v Trstu
O priliki predstave Slovenskega gledališča za Trst in Slovensko Primorje 25. aprila 1.1. je ob prihodu napadla italijanska množica udeležence te kulturne prireditve.
Kadar gre za politične spopade med slovensko-italijansko levo in italijansko desno skrajnostjo o priliki izrazitih političnih prireditev, se ne smatramo neposredno prizadete, ker se skrajnosti po zakonu pritiska in odpora medsebojno pogojujejo in opravičujejo ter so taki spopadi neizbežna posledica njih nasilniške narave in njih nekulturne borbe. Kot demokrati, ki nimamo smisla za sovraštvo, strast, ozkosrčnost, nestrpnost in šovinizem, jih le obžalujemo in obsojamo.
Vprašanje pa je čisto drugačno, kadar dajo italijanski prenapeteži takemu napadu značaj sovraštva do Slovencev kot naroda o priliki nepolitičnih, kulturnih prireditev, katerih se udeležujejo Slovenci brez razlike političnega mišljenja, samo iz želje po umetniškem užitku v materini besedi. V takih primerih se čutimo napadene vsi kot narod, zato podobne pojave najodločnejše obsojamo in se jim bomo složno uprli kot Slovenci in ne kot struje ali stranke.
Prepričani smo, da bo vsa stvarno in nepristransko misleča italijanska javnost razumela in podprla to naše stališče, da se med obema narodnostima ustvarijo predpogoji za mirno sožitje na podlagi strpnosti in enakopravnosti.
še vedno, če ne celo bolj ogrožena, ko je v ogromnih predelih sveta pohojena človeška osebnost tudi v samih naravnih pravicah.
Liberalci iz zastopanih držav so se sporazumeli, da na podlagi mednarodne solidarnosti združijo svoje moči za uspešno obrambo ogroženih skupnih idealov. Znano je, da so bile doslej vsaj nekatere liberalne stranke nositeljiee dokaj ozkega narodnega programa. To, da so se odločile na široki mednarodni podlagi braniti svoja načela, je posledica njihovega spoznanja, da so skupne jim višje dobrine tako neposredno ogrožene, ko je treba o-puditi po narodnostih ločeno korakanje.
Statut nove »Liberalne internacionale« izjavlja v svojem uvoda:
Mi, liberalci dežel, ki smo se zbrali v Oxiordu v času nereda, revščine, lakote in strahu, izzvanih od dveh svetovnih vojn, prepričani, da je tega svetovnega položaja predvsem krivo to, da so se zapustila liberaina načela, potrjujemo svoje zaupanje v naslednjo izjavo:
L Človek je nadvsem in predvsem bitje zmožno individualnega dela in mišljenja in zmožno razločiti dobro od slabega.
2. Spoštovanje do poedinca in družine je resnični temelj družbe.
3. Država je samo orodje skupnosti; ona si ne bi einela prilastili nobene oblasti v nasprotju z osnovnimi pravicami državljanov in z bistvenimi pogoji življenja,. vrednega odgovornih in ustvarjajočih ljudi.
V	mednarodnem območju našteva programatični dokument pogoje, katere bi marali izpolnjevati vsi narodi za dosego svetovnega miru in blaginje. Ti so: odkrit pristop k svetovni organizaciji; spoštovanje pravic vseh narodov do bistvenih svoboščin; spoštovanje jezika, vere, zakonov in običajev pokrajinskih manjšin; svobodna izmenjava dobrin, idej in vesti med raznimi narodi, kakor tudi svoboda potovanja iz ene države v drugo; napredek zaostalih ozemelj.
O pravicah človeka, gospodarskih in etičnih nazorih, ki jih vsebuje proglas bomo poročali drugič.
Pisatelj in politika
CH govoru g. dr. V. Bartola.)
Predsednik Slovensko - hr-vatske prosvetne zveze (S. H-P. Z.) g. dr. Bartol je imel na njenem nedavnem občnem zboru v Trstu govor, ki je bil bolj posvečen politiki, kot pa kulturi. To je vprašanje, ki se ga r.e dotikamo zaradi kake prizadetosti, marveč zaradi njegove načelne in splošne važnosti. Nekateri slovenski umetniki so postali namreč klaverno vprežno živinče stranskarske politike, kot niso bili še nikoli. Žalostno je odkar možje, z Župančičem na čelu, ki smo jih imeli za predstavnike našega narodnega duha in za vzvišene nad dnevnim političnim bojem, pišejo mesto lepih pesmi in dobrih romanov raje slabe politične članke in imajo povprečne propagandne in napadalne politične govore. Nekaj lepega se nam je porušilo in občutek imamo, kakor da bi dela teh mož zgubila na svoji prvotni vrednosti. Zdi se nam, kakor da so stopili s podstavka umetnosti v cestni prah. Postali so čisto navadni ljudje. To je žalostma tlaka in usoda vsakega umetnika, ki je svobodo duha podredil nasilju.
Govor g. dr. Bartola je ,v političnem delu, kjer na splošno in široko namiguje z nekimi „odtrganimi listi," ki da »frfo-tajo med nami" in ki bi se radi »ugnezdili med zdrave liste," nevreden svobodoljubnega in resnicoljubnega slovenskega pisatelja. G. dr. Bartol tudi ni skromen, ko pravi: „... mi, ki smo zdravo listje na matičnem drevesu..kakor ni bil svoj-čas skromen g. J. Vidmar, ko je v knjigi »Kulturni problem slovenstva" sebe in svoje »javno sorodstvo" proglasil za „sol“ slovenskega naroda. Širok, demokratičen človek nikoli tako ne govori, da bi ne delal krivice drugim. S. Bartol, bodite pred vsem pisatelj - človek in delajte na pomirjenju duhov, saj je poklicnih sejalcev nizkotnih strasti že tako preveč.
G. Bartol nadalje pravi, da je na stališču »prave" in »popolne" demokracije. Toda to velja samo nasproti italijanskemu prebivalstvu Tista, za katerega priznava načelo: Brat je mio, koje vere bio. Nasproti Slovencem je nestrpnejši, kaj ti kdor ni njegove vere, je »odtrgan list." V imenu nesrečne »prave" in »popolne" demokracije očitn« ne trpi nikake kulturne ali politične razčlenjenosti slovenskega naroda, ki je izraz in pogoj čisto običajne, zadovoljite se z njo tudi Vi g. dr. Bartol!, - demokracije.
Pravijo, da je g. dr. Bartol član Mednarodne organizacije pisateljev (P E N - klub), ki, kakor se je izrazil njen nedavno umrli veliki predsednik H. G. Wells v razgovoru s Stalinom, .uporno zahteva svobodno izražanje mišljenja, tudi mišljenja opozicije." Ali je g. Bartol tako kmalu po smrti pozabil na tega moža? Ali se zaveda,' da z ozkosrčnostjo in površnostjo greši proti osnovnemu načelu svoje pisateljske organizacije? Ali g. Bartol ne ve več, da so bili fašistični in nacistični pisatelji izločeni iz P EN- kluba iz istih vzrokov, zaradi katerih sovjetski niso hoteli vanj vstopiti? Ali je pozabil na razprave pisateljev v Edinburgu in Dubrovniku?
G. dr. Vladimir Bartol, bodite raje skromen in dober član PEN- kluba, ki se bori za svobodo, strpnost in dostojanstvo v književnosti in s tem tudi za takšno vse javno življenje, kakor pa slab predsednik S. H. P. Z. Ne usužnjujte svojega duha in kulture ozki in minljivi dnevni politiki! Če Vas in literarne tovariše v tem smislu »okuži" kak »odpadli list," kakor ste izrazili bojazen v svojem govoru, ne bo to škodovalo Vašemu zdravju.
S. H.
] GOSPODARSTVO:
Preorajmo ledine
(Misli, ki ne bi smele biti utopija.)
Človeško življenje je podvrženo zakonu duha in zakonu snovi. Ni srečen kdor je bogat, pač pa je srečen, kdor je zadovoljen. Gmotna sestavina tega zadovoljstva bi bila podana, kadar človek ima, kar potrebuje za dostojno, svojemu socialnemu položaju primerno življenje. Ona druga stran vprašanja je sestavina duhovnih sil, ki izvirajo iz človeškega dostojanstva, iz njegove svobodne- volje in prostosti ter iz njegovih etičnih in nravnih vrednot.
Ko je stalo rimsko cesarstvo na vrhuncu svoje gmotne moči in ni imelo več nikake duhovne zaslombe v svojih starih rimskih bogovih, je pričelo izkopavati iz že pozabljenih vzhodnih religij njih bogove ter postavljati žrtvenike Iridi in Osi-ridu. Tako išče tudi del sedanjega stroje obožujočega sveta nove bogove, nove ideale, da ublaži človeka uničujoči vpliv gnote.
Ni toliko gnotna beda, kolikor duhovna beda, ki tare sedanji svet, zlasti rod mladine, in ki neizprosno zahteva, da se vzpostavi ravnovesje med duhom in snovjo.
Ostanimo za enkrat pri gospodarskem vprašanju. Približno polovica človeštva je dospela v svojem gospodarskem družabnem razvoju do takega gospodarskega stanja, ko več ne prosi, ampak ko zahteva s stopnjevano silo oskrbo poedinca in celih slojev s potrebnimi gospodarskimi dobrinami.
Z njimi pa je preskrbljena le četrtina človeškega rodu, dočim trpe tri četrtine pomanjkanje gmotnih dobrin pri vsem tem, da je zemlja v stanu preživljati štirikrat toliko ljudi, kot jih danes živi na njeni površini. Doslej je bil človek v stanu
vkleniti v svoje spone in izkoriščati za pridobivanje gospodarskih dobrin komaj desetino kopne zemlje, in devet desetin zemeljskih tal ni še videlo lopate in motike,
Zakaj to nezdravo stanje, zakaj se ne izkoristi plodna neobdelana zemlja ? Zakaj se ne združi človeštvo in ne napove neplodni ledini svetovno vojno? Ne glede na »problem babilonskega stolpa", ki razkraja in onemogoča vsa velika nadčloveška dela s sodelovanjem ogromnih, cele dele človeštva obsegajočih množic, - imeli bi za take podvige pač na razpolago zemljo in delavsko silo brezposelnih in lačnih, ali manjkal bi še vedno kapital, ogromen kapital, s katerim človeštvo danes še ne razpolaga.
Kakor je potrebno delo in prvine, tako je tudi kapital nujno potreben za vsako proizvodnjo gospodarskih dobrin v kateremkoli gospodarskem sestavu. V kapitalističnem, v socialističnem kakor v komunističnem, pa naj bo le v teh dveh zadnjih ustrojih kapital državna last. V pomanjkanju zadostnega kapitala tiči tedaj jedro problema. Zato bi moralo človeštvo zbirati sredstva skozi rodove za svetovno gospodarsko vojno proti neobdelanim ledinam mesto za bratomorne vojne. Zmaga nad ledinami bo dala človeštvu blagostanje in ga bo rešila trpljenja. Ali je pa človek zrel za taka nadčloveška dela? Ali bi res ne znalo človeštvo živeti brez trpljenja, ker baje veruje, da je v trpljenju življenje in v uničujočem boju - rešitev?
Proč s takimi črnogledimi zablodami 1 Do nadnaravnosti stopnjevan red v vesoljstvu je odraz in dokaz zmage in nadmoči dobrega nad zlim. Zato morata zmagati tudi razum in pravica nad krivico v korist vseh slojev človeške druže.
Res so pomanjkanju izpostavljeni široki sloji, na katerih sloni družba
VACLAV BABKA:
in država, tako da je njih usoda obenem usoda cele človeške družbe, celega naroda, cele države.
Z ublaženjem kapitatističnega gospodarskega reda je prešla na državo dolžnost, da varuje pravične gospodarske koristi svojih državljanov in da temu dosledno ščiti slabejšega pred močnejšim v borbi za vsakdanji kruh, da se tako zmanjšajo gospodarske krivice in okrhajo skrajnosti socialnogospo-darskih tečajev.
To ni dovolj. Država se ne sme strašiti velikih del, ki jim zasebna podjetja ne morejo biti kos ali se jih izogibljejo, ker zahtevajo ogromne investicije na dolgo dobo, ki bodo prišle prav morda šele bodočim rodovom. Tu mora država, ki predstavlja organizirano neprekinjenost naroda, poseči vmes. In če je delo širokega mednarodnega pomena in koristi, pa so sile ene države prešibke, mora dati več držav svojo pomoč. Le čut najširše mednarodne solidarnosti bo mogel povzdigniti človeštvo na pravo, človeka vredno stopnjo življenja.
Moderna država mora tudi skrbeti, da preprečuje s smotrno in dalekosežno politiko pogubne gospodarske spremembe in prevratna motenja v gospodarskem razvoju, ki vplivajo porazno na prebivalstvo, zlasti na sloje, ki žive brez prihrankov in kapitalov in ki so neposredno izpostavljeni vsaki spremembi gospodarskega razpoloženja, naj si bo na dobro ali na zlo. So pa države, ki se niti danes še he zavedajo te svoje gospodarske vloge, ki je končno le naraven učinek osnovnih pravnih meril priznanih v socialnih, gospodarskih In kazenskih zakonih modernih držav. Da, celo greše proti njim. Država, ki povzroča s svojo kratkovidno, nesposobno ali celo pristransko in krivično politiko v korist enega samega sloja 'ali razreda nezaupanje in negotovost in s tem gospodarska motenja, škoduje živ-ljenskim interesom svojega gospodarstva in greši proti temeljnim načelom svojega obstoja.
Svet je postal tako majhen, skoro ena sama velika družina. Ako človeštvo noče izginiti, mora sodelovati v medsebojni strpnosti. In današnja svetovna gospodarska beda se bo odpravila edinole z mednarodnim sodelovanjem vseh slojev in držav v okviru tvorne evolucije in ne z uničujočo revolucijo.
Vojna škoda
Kaj določa zakon.
Italijanski zakon od 26. oktobra 1940 štev. 1543 urejuje vso zadevo vojne škode in odškodnine. Tako zakon od 26. oktobra kakor vsi dodatni odloki veljajo za vse ozemlje Italije in za vse italijanske državljane, tudi za bivše kolonije in za Slovensko Primorje, dokler ne bo priključeno k Jugoslaviji ali vključeno v Svobodno tržaško ozemlje, vsaj v glavnih delih, glasom mirovne pogodbe. Za tuje državljane, ki so vsled vojne utrpeli škodo na ozemlju italijanske suverenosti, bo možno skleniti posebne dogovore z državo, kateri pripadajo.
Kaj spada v vojno škodo ?
Za vojno škodo se smatra vsaka škoda na premičninah in nepremičninah, ki so jo neposredno povzročili vojni dogodki. Za vojni dogodek se razume vsako dejanje izvršeno od italijanskih in njihovih zavezniških ali sovražnih oboroženih sil v zvezi z vojnimi pripravami in operacijami; sem spadajo dejanja, ki so jih povzročile iste sile, tudi če niso bila neposredno vezana z vojnimi pripravami in operacijami.
To pomeni da škoda, ki je nastala zaradi ropa ali kraje posameznih vojakov ali skupin, nima značaja vojne škode. Isto velja za rop in krajo, ki so jo zagrešile civilne osebe bodisi v teku zračnih ■ napadov, bojnih pohodov in požigov, bodisi v drugih okoliščinah in prilikah med vojno.
Tudi ne spadajo v vojno škodo vojna posojila in prostovoljni prispevki, ki so se med vojno pobirali. In kar je kdo zgubil, uničil ali poškodoval po lastni krivdi in nemarnosti, tudi ne spada v vojno škodo. V poštev pridejo samo zguba, uničenje ali poškodba premičnin ali nepremičnin, in ne druge vrste škode, kakor n. pr. manjšj pridelek vina, sena, koruze itd. zaradi pomanjkanja delovnih sil ali gnojil ali pa manjši ali sploh odpadli dohodek v trgovini in gostilni zaradi pomanjkanja blaga in vina ali zato, ker sta bila gospodarja vpoklicana ali cel6 ubita. Gotovo pa spada v vojno škodo vse tisto, kar so vojaki vzeli, odnesli, poškodovali in uničili ali na mestu zaužili pri čistkah (rastrellamenti) in na vojaških ter bojnih pohodih.
Vse vrste rekvizicij, t. j. prisilnega pobiranja blaga- in vse vrste prisilnih prispevkov med vojno se smatrajo za vojno Škodo in dajo pravico do odškodnine.
Kdo ima pravico do odškodnine.
Pravico do odškodnine imajo vse fizične in pravne osebe italijanskega državljanstva ali italijanske narodnosti.
Kot tuja pravna bitja označuje zakon vse tiste družbe trgovinskega ali civilnega značaja, v katerih so imele ob nastanku škode večino vrednosti tuje osebe.	,
Če so v takih družbah in podjetjih imeli italijanski državljani kake deleže, je dana možnost komisijam, ki jih zakon o vojni škodi imenuje, da jim določijo odškodnino sorazmerno z del-žem, ki so ga tam imeli.
Glede odškodnine tujim državljanom smo zadevo pojasnili že zgoraj.
Izključeni od odškodnine so vsi tisti, ki so bili obsojeni zaradi zarote proti državi, iz
Naj si zaradi te določbe ne delajo preglavic vsi tisti Slovenci, ki so bili zaradi svojega narodnega prepričanja in zadržanja obsojeni od posebnega sodišča iz Rima in od vojaških sodišč, ker so bile medtem proglašene amnestije, ki so uničile vse obsodbe političnega značaja! - Če pa ima kdo hipotečno t. j. vknjiženo terjatev na nepremičninah lastnika, ki ga zakon izključuje od pravice do odškodnine, se more odškodnina izplačati v razmerju terjatve vknjiženemu upniku pod pogojem, da je bila vknjižba zabeležena pred 10 junijem 1940. -
Posebno važno določilo zakona o vojni odškodnini je tisto, ki pravi, da imajo komisije, določene za urejevanje vojnoodškodninskih zadev, pravico izključiti od odškodnine vsakogar, pri katerem je dokazano, da je hotel s sleparijo doseči višjo odškodnino kot je bila resnična škoda.
(Se nadaljuje.)
Gospodarske drobtine
Možnost kredita Trstu in
sicer za znesek 5 milijonov dolarjev za dobo julij-september je bila podana s sporazumom doseženim med štirimi velikimi na moskovski konferenci. Kredit bo dala Zveza Združenih narodov po potrebi in na zahtevo bodoče tržaške uprave. Ni jasno ali bo to posojilo, ki ga bo treba vrniti ali podpora. Tržačani bi si seveda želeli slednje; v tem slučaju ni dvoma, da bodo za sprejem glasovali tudi oni, ki zastopajo stališče, da Trstu niti v začetni dobi niso potrebne podpore, ker bi bila z njimi omejena svoboda STOJ-a. Nedvomno bi podpore take vrste pripomogle k trdnosti bodoče tržaške valute.
Jugoslavija postavlja na tržaški trg od časa do časa prav lepo in razmeroma poceni blago odlične kakovosti. Dobave svinjskega, svežega in prekajenega, ter telečjega mesa in perutnine se razvijajo v nekem že ustaljenem postopku. Zadnji čas je prispela tudi večja pošiljka jajc, medtem ko so posebno pozimi bile velike dobave sadja. Seveda imajo pri vseh teh poslih prednost kupci organiztrani v določenih organizacijah in tudi te dobave niso verjetno odliv onega odviška, ki ga notranji jugoslovanski trg ne bi mogel porabiti. Prodaja se pač to, kar se lahko odda, da se nabavi drugo, kar je morda se nujnejše.
Italijanska gospodarska delegacija je odšla 25. aprila
v USA pod vodstvom socialističnega poslanca Ivana Matije Lombarda, da uredi se nerešena finančna vprašanja med
dajstva in vojaškega upora. -1 Združenimi državami in Italijo
MUK o Jcmcl«raci|i *
Duša in telo demokracije
Demokracija je humanitetni nazor o človeku in družbi ter načinu življenja in vlade. Demokracija je po svoji vsebini in obliki izraz vere v človeka, v njegovo razumsko in moralno sposobnost razlikovati dobro od zla. Marsarvku je demokracija »uresničevanje božjega reda na zemlji", ljubezni do bližnjega.
Demokracija ni samo mehanizem, marveč ima tudi dušo, ni samo predpis za tehnični postopek, po katerem naj se izraža in ugotavlja ljudska volja in omogoča vsem državljanom vpliv na vodstvo javnih zadev, marveč je tudi program. Demokracija ni samo plitev ustroj, ni samo organizacijska oblika, kot nekateri menijo, marveč je tudi in predvsem ideja, na kateri sloni ustroj kot njen zunanji izraz. Svoboda misli, besede, združevanja, svobodne volitve, parlament, vlada vsakokratne večine in opozicija manjšine, vse te in druge demokratične svoboščine in ustanove so le izraz določenega naziranja o naravnem bistvu človeka, o njegovem osebno - individualnem in socialnem značaju hkrati.
Demokratična oblika je posoda in obraz demokratične vsebine. Skladnost demokratične oblike in vsebine je nujna, ker se tudi v postopkih in ustanovah demokracije bistveno izražata njena ideologija in duh. Kakor odgovarjajo in služijo v diktaturah metode in ustanove nasilju, tako so metode in ustanove demokracije skladne s svobodo, njen izraz in porok. Demokraciji je država zaradi državljanov, diktaturi so državljani zaradi države; v demokraciji narod nadzira vlado, v diktaturi pa vlada nadzira narod; demokraciji je človek osebek-činitelj, diktaturi pa predmet - številka.
O resnični demokraciji moremo tedaj govoriti le v primerih, kjer se spoštujeta njena vsebina in oblika hkrati. Brez demokratične oblike ne more biti demokratične vsebine in brez demokratične vsebine ne more biti demokratične oblike. Oblika je nedeljiva z bistvom, ker je v tem primeru telo nujni izraz duše same. Demokracija ni kakor kakšna gnetljiva snov, kateri lahko poljubno spreminjaš zunanjost, ne da bi pri tem spremenil tudi njeno notranjost, niti je samo stroga oblika, v katero lahko spraviš poljubno vsebino. Ako demokracija n. pr. pravi, da je vsakokratna večinska volja ljudstva merodajna in obvezna, ni zanjo nič manj pomembno in značilno vprašanje, kako se more in mora ta volja izoblikovati, periodično priti do resničnega svobodnega izraza in se udejstviti. Kako naj pride do veljave n. pr. demokratična svoboda prepričanja, če se istočasno ne dovolijo sredstva za izražanje prepričanja, to je, svoboda govora in tiska. Pravica brez zagotovljene možnosti poslužiti se je, ni nikaka pravica. Vsaki demokratični pravici mora zato odgovarjati ustrezno zakonito demokratično sredstvo za njeno uveljavljanje in vsakemu priznanemu demokratičnemu sredstvu mora odgovarjati obstoj ustrezne demokratične pravice. Svoboda mišljenja in prepričanja zato nujno pomeni tudi svobodo govora in tiska in obratno, svoboda tiska in govora nujno pomeni tudi svobodo prepričanja in mišljenja. Vsaka demokratična ustava ima zato poleg materialno - pravnih določb (vsebina) tudi formalno - pravne, organizacijske (oblika), ki služijo izvajanju in zaščiti prvih.
• Ne poznamo primera, da bi vladala dejanska svoboda, kjer niso spoštovali tudi sredstev demokracije, ker samo demokratični postopek potom demokratičnih ustanov lahko ugotavlja narodovo voljo in oblikuje ljudske zakone. Z demokratičnimi sklepi je kakor s sodbo, ki more biti veljavna le, če je izrečena na osnovi strogo izvedenega postopka. Zakon, ki ga niso državljani izglasovali potom svobodno izvoljenih poslancev, ni demokratični zakon, marveč je le ukaz nasilnika.
Vsaki oddaljitvi od demokratične oblike je neizbežno sledila tudi ukinitev demokratične vsebine in obratno. Vsled te zakonitosti so brezuspešna številna sodobna prizadevanja, da bi diktature odeli v demokratična oblačila ali da bi resničnim demokracijam pritisnili pečat diktature. Diktatura v demokratičnem oblačilu je lahko samo karikatura, ki sliči brezumnežu v prisilnem jopiču. Rogovilu ni mogoče nadeti plesne toalete, ki zahteva določene nežne poteze in oblike. Ni dovolj, da se vlade imenujejo demokratične, vlade morajo tudi biti demokratične. Na kraju bo treba vsak
(Nadaljevanje na 4. strani)
Pravljica o zlatem veku
(•preveCjena lz češčine In prenesena na nasa tla.)
Meseca junija 1. 1968 so stavili v obrat istočasno v Bobrujcku v Sibiriji in v Marguerite City v gorah Združenih držav ogromne simpozi-trone, s katerimi ee je končno posrečilo do cela razrešiti problem razbijanja snovi. Do tega uspeha so prišli n« obeh mestih na različen način, toda pokazalo se je, da je načelo enako. Z njimi so mogli izrabiti do kraja katero koli snov, od težkih kovin do starih letnikov <čuka na palci«. Podrobnosti še niso bile znane, toda bilo je toliko znano, da so izpostavili kremenec ali glino velikanskim elektrodam, ki so s silno pospešenim elektronskim žarenjem razbili snov na samo energijo brez ostankov, ki so jo mogli nato poljubno preoblikovati in izrabljati. V tem splošnem simpozitronskem razburjenju ljudje skoraj niso opazili vesti, da bo tržaški živilski kombinat začel z iz
delovanjem sintetične žive snovi.
Tako se je tega leta začela zlata doba človeštva.
V petih letih so bili po vsem svetu v krogih s poluinerom 100 km instalirani okrožni simpozitroni, ki so izžarevali v ozrtčje električno silo, katero so nato mogli kjerkoli sprejemati s pripravo v obliki velikosti približno ene polovice današnjega radijskega aparata. Z ozirom na prve investicije je stala ena kilovatna ura približno 3 lire današnje valute, a je ta cena naglo padala.
Ker so pričakovali, da razbijanje tvarine prinese še nadaljnje izsledke, so sklenili odložiti zaenkrat izdelavo žive snovi in mesto tega je tržaški živilski kombinat izdeloval sintetični pršut in sintetične kranjske klobase.
Blaginja je naraščala skokoma.
V	10 letih je stala kilovatna ura
toka 6 centezime naše valute. V zaposlenosti so se kazale začetne težave, ker so večino težkih del mogli izvajati neobičajno poceni s stroji. Čeprav narodno-gospodarski strokovnjaki niso kazali zaskrbi j e-nsti, češ da bo simpozitronova energija preusmerila proizvajalne načine in s tem povzročila novi porast zaposlenosti, je vendar dokazal silni porast blaga vseh vrst, ld je kazal na trajni prebitek, da je nezaposlenost nujno povezana s prihajajočo kronično blaginjo, , kjer kratkmalo vsem niti ne bo treba delati. Počasi je tržaški sintetični pršut nehaval biti ideal. Pojavljali so se poedinci, ki so vzdihovali: Oh takle košček sočne govedine!
V	letu 1985. je tržaško e-loktrično podjetje prilepilo na električne vozove lične letake, na katerih jo stalo modro na oranžnem:	»Pomagajte nam
trošiti elektrikol« — Pokazalo se je namreč, da simpozitronov ni mogoče urejevati in da morajo teči na polno. S tem so pa proizvajali tako ogromno množino toka, da ga skoraj ni bilo mogoče razumno po-
trošiti. če pa je prišel v stik z gorivom, je nastala ogromna eksplozija, ki je pri velikih strojih bila skoraj podobna eksploziji atomske bombe. Le z načrtnim trošenjem e-nergije, ki je itak bila skoraj brez cene, so mogli preprečiti vsaj najhujše nesreče. Afriška zveza na primer je uvedla obvezno razsvetljevanje vseli prostorov podnevi. Drugod so dajali nagrade na posebno visoko potrošnjo električne sile. Cene vseh življenjskih potrebščin so poslale smešno nizke in so uvedli najnižje dopustne cene, da bi se trgovski promet vsaj nekako obdržal. Blaginja je začenjala biti nekoliko nadležna. Na švedskem je izbruhnila čudna stavka, s katero je delavstvo energično zahtevalo znižanje mezd, češ da so življenjske potrebščine tako poceni, da se kapital neprestano kopiči. Odborniki tržaškega živilskega kombinata so razmišljali na preureditev simpozitronov tako, da bi mogli mesto kremenca ali gline žgati odvišno množino pršuta, ki se ga je vedno manj prodalo, dasi je bila cena 90 centezimov za 10 kg franko stanovanje prav za prav smešno nizka.
Triurni delavnik so znižali na dve uri, da bi se delavci mogli izmenjati pri delu. Nekateri tehniki so predlagali, da bi opuščeno saharsko napravo za izrabo sončne energije izrabili za izžarevanje odvišne energije in tako dosegli delno zvišanje cen in znižanje mezd, ki so bile neznosno visoke. Gospa Pe-pina Sancin, zasebnica v Skednju, Vrtna ulica 12, 93. nadstropje, je bila kaznovana z obvezno uporabo 10.000 kilovatnih ur, ker je čez dan ugašala žarnico na stranišču.
Tvrdka Gabrijelčič je priobčila inserat s tem-le besedilom: Če nimate dovolj časa, nas pokličite po telefonu. Pripravljeni smo trošiti elektriko na vaš račun. — Dobrodelna društva 60 objavljala, da morajo za nedoločeno dobo ustaviti sprejemanje kakršnih koli darov s prisrčnim »Bog plati!«
Davčna uprava je izdala razglas, da bo v bodoče kaznivo večkratno piačilo eneoa in istega davka z namenom, da bi ee ljudje na preva-ren način iznebili denarja. Policijski urad za najdene stvari je objavil, da naj ga ne nadlegujejo s pri-
javo najdenih stvari pod 100.000, češ, poštenost je treba izvajati pametno. Množili so se primeri od-kladanja večjih denarnih zneskov na javnih mestih, dasi je bilo povsod vidno napisano, da je to pod kaznijo prepovedano.
Blaginja pa je rastla vkljub vsem uradnim predpisom tako, da so leta 1991. morali uvesti racioniranje. Vsak potrošnik je bil dolžan dnevno porabiti 15.000 kalorij v živilih, od tega Vi v sintetičnem kraškem pršutu. S sistemom točk so uvedli določeno višino osebnega in stanovanjskega luksuza pod kaznijo podvojitve pri prvi kršitvi. V hranilnice je smel vsakdo vložiti letno le neko določeno vsoto.
Stiska priložnosti za delo je rastla. V neki obmejni vasi so prijeli trideset ljudi iz uglednih tržaških rodbin, ki so hoteli oditi v inozemstvo, da bi tam tajno delali vkljub uradnim omejitvam. V Bazovici so zalotili 70 letnega Petra Zajca, ki je sosedu ponoči tajno zora! njivo in ga tako pripravil ob šest ur dela. Blaginja in pomanjkanje dela je postala neznosna.
(Sc nadatiuie)
Stran 4.
DEMOKRACIJA
Leto 1. - Štev. 2
Duša in telo demokracije
(nadaljevanje s 3. strani)
politčni režirrf pripraviti do tega, da se ne bo sramoval svojega porekla in krstnega imena, marveč bo pošteno priznal svojo istovetnost in nosil z njo zvezane posledice. Čas je, da demokracija pomeče iz svojega gnezda vsa kukavičja jajca. Postati mora brezobzirni Prokrust za vse diktature, ki drzno in izzivalno legajo na njeno mehko posteljo.
Slavko Hribovec.
Tako pojmujem demokracijo
Ko je prenehala uničujoča pesem topov in bombnikov, so se narodi prebudili iz vojne odrevenelosti in se vprašujoče zazrli v bodočnost. Po bridkih izkušnjah preteklosti so se postavili na novo stališče nasproti državi in vladajočim. Zlasti se z vse večjo silo upirajo samovolji diktatorske oblasti vseh oblk. Zahtevajo tak način vladavine, ki bo bolj združljiv z dostojanstvom in svobodo državljanov. Ljudi pre-šinja danes prepričanje, da bi svet ne bil zašel v vojno, če bi bilo mogoče prej nadzorovati in javno presojati delovanje javnih oblasti. Temu prepričanju se pridružuje vroča želja po resnični svobodi pri vseh tistih nesrečnikih, ki so bili ali so še žrtev kakega totalitarizma. Skratka, narodi bi se radi odpočili v vzdušju resnične demokracije.
V demokraciji najde svoj izraz zlasti dvoje državljanskih pravic: I. možnost izraziti lastno mnenje o obveznostih, ki naj jih nosijo državljani; 2. oblast more prisiliti državljana k pokorščini šele potem, ko je prišlo v poštev tudi njegovo svobodno izraženo mnenje. Ker pa se delokrog države vedno veča, naj ima državljan vedno več možnosti, da bo mogel imeti svoje osebno mnenje in ga uveljaviti na način, ki je primeren skupni blaginji.
Danes se mnogo govori v isti sapi o narodu in ljudskih množicah. To sta dva različna pojma. Narod želi svoje lastno življenje iz polnosti ljudi, ki ga sestavljajo in katerih vsak je na svojem mestu in na svoj način oseba, ki se zaveda svoje odgovornosti in ima svoje prepričanje. Množica sama pa je negibna in jo je mogoče razgibati le od zunaj. Množica ali masa lahko postane igrača v rokak kogar koli, ki zna razgibati in izrabiti njene strasti. Pripravi ena je slediti danes tej, jutri oni zastavi. V pohlepnih rokah maloštevilnih demagogov - ki radi pravijo, da so Jjudska oblast“ - lahko postane glavni sovražnik res*ične demokracije in svobode ter enakosti.
V narodu, ki je tega imena vreden, se državljan zaveda svoje osebnosti, svojih dolžnosti in pravic, svoje svobode, ki seveda ne sme iti tako daleč, da bi kršila svobodo drugih. Le narod v polnem pomenu je zmožen demokratičnega reda, v katerem ima sleherni človek pravico dostojno živeti lastno osebno življenje na mestu, kamor ga je postavila usoda.
Velikanska je razlika med vzorno demokracijo, kjer vladajo modre in poštene roke, ter med vsakovrstnim totalitarizmom, pa naj se imenuje fašizem, nacizem ali ,.ljudska demokracija11. Svoboda, ta krona človeške osebe, se pod totalitarizmom izprevrže v tiranijo, ki hoče dati duška nagonu in poželenju samohotnih tiranov. Enakost se izpridi v brezbarvno enoličnost, v suhoparne številke. Polagoma usahne čut za vse, kar daje življenju vrednost. Na koncu ostanejo na eni strani razočarane žrtve, ki jih je zaslepil navidezni čar demagogije za narodne, socialne in ljudske pravice, na drugi strani pa bolj ali manj številni izkoriščevalci, ki so si z brezozirnostjo, z gaženjem po življenjih in z organizacijo zagotovili oblast nad ostalimi.
Država je nujna družba, kateri je dana oblast, brez katere ne bi mogla živeti. Če bi ljudje zlorabljali svojo osebno svobodo in zanikali vsako odvisnost od državne oblasti, bi spodkopali temelje lastnega dostojanstva in svobode. Državna oblast, ki se ponaša, da je demokratska, pa mora biti odgovorna, nepristranska in poštena. Zdrava demokracija je odločno nasprotna tisti izprijenosti, ki daje državni zakonodaji nebrzdano moč in dela iz nje absolutizem, nasilstvo, četudi morda pod masovnim in demokratičnim videzom. Demokracija dobro razlikuje, kje so naravne meje med državno oblastjo kot predstavnico družbe ter med svobodo posameznikov. Tako vidimo, da je demokracija edino primerna oblika, v kateri je možno urejeno, človeka vredno življenje v državi, ki po eni strani ščiti pravice naroda in družbe, po drugi strani pa pravice posameznika.
Primorski Slovenci že dolgo zaman srčno hrepenimo po blagodati tiste domokracije, ki stno jo v luči gornjih razglabljanj spoznali kot edino pravilno in odreš Ino za nas. Fašistična preteklost nas je oropala ne le osnovnih demokratičnih, ampak tudi osnovnih narodnostnih svoboščin. Nadejali smo se, da nam bo po tej vojni le zasijala zarja svobode in demokracije. Ali so se naši upi uresničili? Kam prav za prav plovemo? V tragični razklanosti nihamo med glasom vesti in razuma, ki nam kliče pred oči nov totalitarizem, kraške jame in moderno sibirsko suženjstvo, ter med glasom krvi, ki nas kliče k združitvi s krvmmi brati „pod streho hiše ene“. Ko smo mislili, da že držimo trdno v rokah svojo svobodo, so se začele dogajati pred našimi očmi neverjetne stvari: naši bratje onstran in to stran stare meje, tudi taki, ki so se s puško borili za svobodo, s krvavimi srci zapuščajo rodno grudo, beže iz nove „svobode“, da bi si rešili golo življenje. Grozna mora biti naša nova mati. ko otroci v takih rojih beže od nje v upanju, da bodo pri kaki mačehi vsaj živeti mogli! Ali naj bo za nas resnica o demokraciji in svobodi res samo neuresničljiv sen? Ali naj bodo svoboščine Atlantske listine za nas samo sanjski privid devete dežele? Ne! Tudi mi hočemo biti svobodni državljani svobodnega sveta! Zato primorski Slovenci pred vsem kulturnim svetom dvigamo svoj' glas, da si želimo pravo demokracijo in resnično svobodo. Temu glasu se pridružuje milijon glasov naših bratov onstran stare meje, ki so jim usta 'nasilno zaprta, da bi mogli svobodno povedati svoje želje. Kakor mnogi drugi narodi, ki živijo pod jarmom komunističnega totalitarizma, tudi Slovenci trkamo na svetovno vest.
M, B.
Iz Slovenije in Jugoslavije
Dve značilni upokojitvi. Dr. Leo. nid Pitamic in dr. Janko Polec, oba profesorja na ljubljanski univerzi, sta bila pred kratkim upokojena. Dr. Pi« tamle je bil svoj čas jugoslovanski veleposlanik v Washlngtonu in kot profesor mednarodnega prava uživa priznan sloves; znana je njegova knjiga „ Država." Dr. Polec si je pri« dobil veliko zaslug pri ustanovitvi in zgraditvi ljubljanske univerze in slovi kot veišak germanskega in slovan« skega prava; spisal je mnogo znan. stvenih razprav v »Pravniku" in drugih strokovnih listih.
Prejšnji teden je umrl bivši na« rodni poslanec Alojzij Dermelj Iz Boštanja ob Savi. Želimo mu lahek večni počitek)
Časopisi iz Jugoslavije ne prihajajo k nam že od 24. aprila dalje. Vzrok nam je neznan.
Maršal Tito je priznal obstoj »odtenka* v razgovoru, ki ga je imel z dopisnikom londonskega lista „News Chronicla" K. Sayersom, ko je med drugim rekel: BVi pa veste, da je ne glede na določene odtenke, ki so še morda v političnem gledanju pri nas, ljudstvo
vendar 99% za naše zahteve, za našo zunanjo politiko".
Potovanje iz Jugoslavije v inozemstvo je zelo otežkočeno. Oblasti zelo nerade izdajajo potne liste. Komur pa ga le dajo, ga običajno vprašajo: „Kdo od vaših domačih pa ostane tu v državi?"
„Javna tribuna", ki so jo odprli v slovenskem časopisju kot nekak ventil, je zelo zanimiva tako z ozirom na vprašanja, kakor odgovore. Prinašamo značilno vprašanje, ki ga je priobčil »Slovenski poročevalec" z dne 20. p. m.: „V »Delavski e-notnosti" je bil 28. februarja t. 1. priobčen sklep Centralnega odbora Enotnih sindikatov z dne 24. januarja, ki prepoveduje vsem sindikalnim organizacijam dajanje posojil delavcem iz sindikalnih blagajn. Zdaj pa vprašam: Gozdni delavec sem, zima je bila dolga in štiri mesece nisem zaslužil, kakor tudi moji tovariši ne; marsikaj je treba kupiti, kratkoročnega posojila pri sindikatu ne morem dobiti,-pri vaškem mogotcu ga nočem, ker bi me pritisnil s prevelikimi obrestmi. Zakaj torej taka uredba V" — Značilen glas iz »raja" delavcev!
Vesti s Tržaškega
Prvi maj v Trstu. Kar je divja in strastna gonja obeh skrajnih taborov, ki se iz sebičnega strankarstva nista mogla sporazumeti za dostojno proslavo praznika'dela, dala slutiti, se je zgodilo: prvi maj smo obhajali v znamenja nasilja, in izgredov. Pri bakljadi 30. aprila zvečer smo doživeli vsega obžalovanja vredne spopade, pokale so bombe in je tržaške ulice zopet rdečila človeška kri. Tržaški radio poroča, da je bilo pri povorki v sredo zvečer okrog ‘/s 10 ure v območju ulice Carducci in trga Goldoni ranjenih 5 oseb težko, 30 pa lažje. Tudi v četrtek 1. maja je prišlo do surovih nasilstev. O podrobnostih bomo poročali prihodnjič.
Tržaška univerza. Zadnjič smo kratko označili svoje stališče k dogodkom, ki so se odigrali na tržaški univerzi, ko je ZVU odstavila rektorja prof. Cammarotta. Povedali smo, da se je rektor uprl opravičeni zahtevi, da dobi slovenski jezik na univerzi ono mesto, ki mu gre na podlagi temeljnih zakonov Svobodnega tržaškega ozemlja in da so nestrpni italijanski akademiki proglasili stavko. Nemiri in izgredi so trajali par dni. V petek 25. aprila je bilo potem pri polkovniku Bowmanu zastopstvo visoko-šolcev. V daljšem razgovoru, ki se je razvil med polkovnikom in odposlanci akademikov, je g. Bowman odklonil, da bi umaknil odlok, s katerim je bil iz upravnih vzrokov odstavljen rektor Cammarotta. G. Bowman je poudaril, da je izdal odredbo kot vršilec najvišje oblasti na ozemlju na temelju obstoječih zakonov.
Razgovor je polkovnik Bow-man zaključil s sledečo ugotovitvijo: , Menim, da morejo univerze uživati čimveč svobode, kajti bistvo univerze je akademska svoboda. Zdi se mi pa, da si tržažka univerza nadeva preozko obleko, kot za časa fašističnega režima. “ Po tem razgovoru so akademiki sklenili, da ukinejo stavko. V ponedeljek 25. aprila je univerza začela zopet redno poslovati in so se pričela predavanja.
Novo trenje. V torek 29. aprila je prišlo na univerzi do novega, neprijetnega dogodka, kakor ga imenuje „Giornale di Trieste". Gruča visokošolcev ie vdrla v dvorano, v kateri je predaval prof. Luzzatto - Fegiz, ki je bil javnosti označen za začasnega naslednika odstavljenega prof. Cammarotte in le z razgrajanjem in psovan em prekinila predavan e, Po daljšem prepiranju so srboriti akademiki zapustili dvorano. Profesorski zbor, ki se je koj po dogodku zbral, je enodusno obsodil nastop razgrajačev in sklenil, da morajo biti strogo kaznovani, ker to niso akademiki vredni tržaške univerze.
Premestitev puljskega mlina
Premestitev puljskega mlina v Trst je odobrila zavezniška vojaška uprava, ker pogajanja za prodajo mlina jugoslovanskim kupcem niso uspela. Na ta način bo Trst prišel do svojega prvega velikega mlina. Kot je znano,je svoječasno prenos odnosnih strojev povzročil v Pulju težke incidente.
Pomanjkanje oglja
Pomanjkanje oglja v Trstu, ki ga v tej sezoni pač nihče ni mogel pričakovati, je nastopilo kot posledica prekinitve dobave plina. Gospodinje so prisiljene na dolge ure čakanja v vrstah. Vsak dan je namreč samo nekaj trgovin, kjer se lahko dobi lesno oglje, na katerega so moderne, samo na plin urejene kuhinje, nujno navezane.
Slivno pri Nabrežini. Zadnjo nedaljo 27. aprila smo slovesno zakopali zemske ostanke dveh naših vrlih mladenk, ki sta bili žrtvi komunističnega nasilja. Dne 7. maja 1945 so partizanske tolpe ugrabile 23 letno Rozando Kraljevo in 27 letno Vido Kraljevo in odpeljale na Kras. Po dolgem iskanju se je staršem posrečilo do biti njuna trupla. V nedel o smo ju po težkem križevem potu pripel ali v domačo vas in ju položili k zadnjemu počitku v blagoslovljeno zemljo. Pogreba se je udeležila množica domačinov in sosedov, ki je obsula krsti z venci in cvetjem. Naj blagi mučenici počivata v božjem miru, mi ju bomo ohranili v svetem spominu.
Vesti z Goriškega
Pozdrav „Slov. Primorca".
„Slov. Primorec" od 30. aprila je naslovil na naš list nekrj toplih in spodbudnih besed. List med drugim naglaša: Vsi ki odklanjajo vsako nasilje in bi se radi rešili vsakega suženjstva, bodo radi brali ta list. S prvo številko se je list lepo predstavil in verjetno si bo pridobil simpatije vseh slovenskih Primorcev Odklanjali ga bodo le tisti, ki so se suženjstvu tako privadili, da si morajo nadeti jarem domače nasilnosti, ako so se tuje osvobodili ... Če bo ta list vedno spoštoval krščanska načela, kakor zahteva prava demokracija, ki je mogoča le v krščanstvu, nam bo vedno ljub tovariš, s kateri n bomo vsak po svoje sodelovali za blagor našega naroda.1*
Ureditev Kornja. Dela za končno ureditev potoka Kornja, ki teče skozi del Gorice, čigar struga pa ni bilaknič kaj v okras našega sončnega mesta, dobro napredujejo. V bližini mosta, ki pelje na Placuto, bo kmalu pokrit lep kos struge.
Tiskovni sklad „ Demokracije u
Poziv in zahvala.
Ker je naš list neodvisen in je njegovo življenje navezano na naročnino in prostovoljne prispevke, prosimo prijatelje, da prispevajo po svojih močeh za tiskovni sklad. Prispevki naj se pošiljajo na upravo, Gorica, Riva Piazzutta 18. Obenem se za dosedanje prispevke vsem prijateljem iskreno zahvaljujemo.
Prvi maj v Gorici. Prvi maj je bil letos v Gorici miren, že dolgočasen. Vsi uradi, trgovine, obrati, gostilne so počivali, šole so imele počitnice. Zato so bile ulice prazne. Ker tudi mestni avtobus ni obratoval in so ostala v garažah druga vozila, je mestnemu življenju dala malo razgibanosti samo policija, ki je pazila, da bi ne prišlo do nevšečnosti. Zastav ni bilo nobenih, samo številni plakati v obeh jezikih so kričali, da je prvi maj.
Sanatorij Sv. Just v Gorici.
Okrog tega sanatorija, kjer je bolnica jugoslovanske vojske, je v zadnjem času večkrat razgrajal italijanski šovinizem s sramotilnimi popevkami, streljanjem in bombami in razvnemal življenje v mestu. Po poročilu lista »Giornale di Trieste" od 1. maja so v noči na sredo neznani zločinci vrgli proti sanatorju tri bombe. Straža je odgovorila s strelom iz mitre. Po naročilu ZVU so v sredo popoldne zavezniški vojaki zavarovali glavni vhod na Korzu z žico in španskimi jezdeci. Proti večeru tega dne je vkorakal v sanatorij oddelek zavezniške vojske in postavil dve straži.
Plin. Po posredovanju Trgovske zbornice in ZVU pride v kratkem v Gorico večja količina premoga. Trgovska zbornica je že sporočila, da bodo goriški občinski obrati začeli znova dobavljati plin.
Dobrovo v Brdih
Smrt vzornega moža.
Meseca februarja t. 1. je nenadoma umrl po operaciji na slepiču v goriški bolnici, kamor so ga morali nemudoma prepeljati, naš domačin Karol Sirk, oče poštene »Rokove,, družine na Dobrovem, in vzoren kmet. Bilo mu je 54 let. -Če tudi pozno, se ga vendar radi spominjamo v našem časopisu prav zato, ker je v svojem življenju ljubil demokratične nauke. - Domovini je dal dva sinova, Ivana, ki je umrl v Grčiji, in Stankota, ki je padel na Matajurju. - Pokojni Karol ju ni mogel pozabiti in ni bilo prilike, da bi se ob spominu na ta dva njegova otroka, junaka, ne razjokal. - Karol Sirk je ljubil tudi izobrazbo. Sam je mnogo čital in pripovedoval, kaj se je vsega naučil v mladih letih v Kmetijski šoli v Gorici.
V	prvi svetovni vojni je bil na gališki fronti, kjer so ga Rusi zajeli. Zato je rad pripovedoval o burnih prizorih iz bojnega polja in iz ruskega ujetništva in je vedel povedati mnogo lepega o ruskih narodnih običajih in navadah. Takega vzornega moža je res škoda. - Pogrebli smo ga ob obilni udeležbi Bricev iz vseh vasi. - Težko prizadeti družini izražamo globoko sožalj*.
Železniški
vozni red
veljaven od 4. maja
Odhod iz TRSTA proti VIDMU! osebni 4 55, delavski 6.25, osebni
7.10, osebni 12, osebni 14.20, brzi 16, osebni 16.45, osebni 20.
Proti ČERV1NJANU: oiebnl 4.20, brzl 5.40, osebni 8.50, brzi 9.40, brzi 17.20, osebni 17.30, osebni 19 30.
Proti SEŽANI: brzl 1.30, osebni4, osebni 7.20, osebni 12.58, osebni 14 (do Nabrežine), osebni 17.50, osebni 20.10
Odhod lz GORICE proti TRSTU: ob 6.10, 8 30, 11.29,	14.2,	16.50
(delavski), 18.9, 20.38, 23.31.
Proti VIDMU: ob 6.9, 8.26, 13.36,
17.10, 18.30, 22.32.
Kobarjd
Kobaridci v gospodarskem oziru ne bodo pozabili dobe Z.V.U. Ljudje so si na splošno opomogli od gospdarskih udarcev, ki sta jim jih zadala fašizem in vojna. Ni ga menda, ki bi se ne rešil dolgov in ne napravil celo nekaj prihrankov. Komaj so se v tem oziru oddahnili, že gledajo s skrbjo v gospodarsko prihodnjost spričo mirovne pogodbe, ki bo, kakor se izražajo domačini, naredila iz gornje Soške doline od sveta odrezano „Rezijo“. Za vsak slučaj so si ljudje oskrbeli nekaj zaloge. - Na kmetijskem velesejmu v Veroni je par Ko-baridcev skupno kupilo dva moderna kosilna stroja, enega na pogon, drugega pa na vprego. Kupiti nameravajo še traktor. Za enako kmetijsko orodje se zanimajo tudi Bovčani. -Ljudje hite z delom na polju, s katerim so v zaostanku zaradi dolge zime in deževja. Krompir ni koruza sta v glavnem že v zemlji. - V dolini drevje že lepo cveti, sneg zginja z vrhov gora in zelena barva se pomika vedno višje.
Breginj
Naš kraj je znan po vsej Primorski po dobrem semenskem krompirju. Zato je tudi letos prišlo v naš kot veliko kupcev za krompir. Kmetje, ki so ga prodali, so prejeli nekaj denarja. Še večji vir dohodkov daje prodajanje vsakovrstnega lesa, ki ga odvažajo največ v Italijo. Kmetje brez razlike mišljenja sekajo po svojih gozdovih in prodajajo živino. Precej. denarja pride vsak dan v Bre-ginjski kot, vendar, v kaj ga ljudje nalagajo, je težko ugotoviti. Sedaj bi bila za nas kmete lepa prilika, da bi si svoje domove in svoje gospodarstvo izboljšali. Denar, ki ga sedaj s prodajo lesa dobimo, bi morali uporabiti za take stvari, ki bi koristile tudi našim potomcem. Sicer nas bodo naši potomci kleli, češ, da smo znali gozdove izsekavati, nismo pa znali prejetega denarja pravilno uporabiti. - Preteklo jesen so popravili cesto od Starega sela do Breginja in deloma tudi od Breginja proti Logem. To delo je bilo precej hitro izvršeno, vendar podjetje, ki jo cesto popravljalo, še sedaj skrbi za naknadna popravila ceste. - Zavezniki so nam popravili tudi šolo, ki je bila v vojni deloma požgana. Občinski dom, ki je bil tako rekoč popolnoma uničen, bodo dogradili že ta mesec in občinski urad se bo lahko preselil v popravljeno zgradbo.
Prispevki za tiskovni sklad „Demokracije“
Nekaj Medancev L. 5000 - za krst .Demokracije". Nekdo iz Salone L,. 500, ker je „Demokraclia“ odlično pokazala pravo pot. Iz VlSnjevika L. 2000 — ker so volitve v znamenju ^svobodnega* Izražanja volje na papirju. . dobro izpadle. Dobrovo in sosedne vasi L. 8000 - ker je .Demokracija" nastopila po pravem okusu. Iz Kanala L. 4500 - z željo, da bi ^Demokracija* postala dnevnik. Log In Bodrež pri Kanalu L- 1034, ker nas je »Demokracija" s svojim prihodom močno razveselita.
Vsem prav lepa hvala 1
Druge prispevke iz Medane, Ko-barida, Bovca in drugod objavimo prihodnjič.
Odgovorni urednik : Janko Simčič. Tiska tiskarna Budin v Gorici. Tiskano z dovoljenjem A. I. S.