Vaš prijateljček. (Nadaljevanje.) Nekega četrtka popoldne so peljali Gvidona in nje-govega brata v novi cirkus. Ko so mladi akrobati izvajali točko za točko, je Gvidon sanjal in se s ko-molci naslanjal na rob lože. Ko je bila neka točka pri kraju, ga je vzgojite-ljica vprašala: »Gvidon, kaj si pa zdaj premišljeval?« »O gospodična, poskušal sem prešteti, koliko je todle okoli nas otrok in odraslih, in koliko je med njimi takih, ki dobrega Jezusa ljubijo. Veste, jutri bom pri sv. obhajilu molil za vse cirkusarje.« Pri tej besedi naj vam povem lepo zgodbico o ma-lera Hugonu iz cirkusa Tom Tim Pus, cirkuškem otroku, ki ga je Gvidon spreobrnil 1. 1928, morda prav s svojim obhajilom, ki ga je daroval za »cirkusarje«. Le dobro poslušajte, kajti ta zgodba je med Gvidono-vimi ena najlepših! Hugon je bil mlad Italijanček. Starši so ga zapu-stili in tako je bil prodan neki družbi akrobatov. Pa naj vam kar sam pove svojo zgodovino: 9 Ko smo potovali po svetu okoli, smo prišli tudi v Pariz, kjer smo nameravali ostati mesec dni. Zdaj na-stopain v Oliinpiji, potein v malem cirkusu, nato pa pojdeino v Holandijo, Belgijo in še naprej. No iu glejte, kar naenkrat mi je šinila v glavo misel, ki mi kar ni dala iniru: zakaj ne bi izrabil lepe prilike, ki jo imaš v Parizu, da bolje spoznaš Boga, prejmeš sv. obhajilo, sv. birmo in kar še treba? Stopil sem torej v eno izmed cerkva, in govoril z župnikom, ki mi je rekel: »Pojdi na Belo cesto št. 21, k družbi kardinala Ferarija.« Šel sem. Prijazno so me sprejeli ter mi dali g. Marcela Tajapa, da bi me učil. Vprašal me je najprej: »Ali poznaš Gvidona?« —-»Ne.« — »Na njegov življenjepis in ga preberi!« Prebral sem ga, pisan je bil italijanski. Joj, kako Gvidona ljubim! Zdaj nisem nič več sain, v nebesih imam bratca, ki ga imaui neznansko rad. Prepričan sem, da mi je prav ta Parižan vdihnil željo, da bi spoznal Boga... Le po-glejte, njegovo podobico nosira na srcu, pritrdim jo na križasti triko, kadar izvajam svojo točko; in če si bom kdaj polomil kosti, hočem umreti tako kakor on. Zares, Gvidona ljubim, zato sem se pa tudi hitro na-učil katekizem, da bi me g. Tajapa peljal h Gvido- novim. * O romanju v Gvidonovo sobico nam fantek pri-poveduje ves navdušen: Glejte, tu stojimo, kjer je živel Gvidon! Vprašal sem njegovo mamico: »Ali je bilkdaj v Olimpiji?« — »Ne, nikoli. Dam ti pa košček nje-gove obleke, pa te bo varoval, da si ne polomiš kosti, kakor si rekel, in zelo boš ljubil dobrega Boga, nekega dne boš pa njegov apostol.« — »O kako rad!« sem odgovoril, »saj sem dal Gvidona brati že večim. Akro-bata na vrvi z vozli, ki ima pet in dvajset let, pa še krščen ni, sem pripeljal h g. Tajapu, kakor Gvidon mene, zdaj pa pridobivam akrobatko na trapecu, pa tudi drugo jahalko, posodil sem jima Gvidona. Tudi onidve še nista krščeni... Pridno poslušam g. Tajapa, in katekizem se dobro učim; kar prejmem v cirkusu udarcev z bičem, jih darujem Gvidonu; pri birmi si bom izbral njegovo ime, prvo sv. obhajilo pa bom prc- 10 jel prav na binkoštno nedeljo! Joj, kako sein vesel, ker je naš Gvidon rekel: Molil bom za cirkusarje! Mislim, da je tudi zame molil.« Na binkoštno nedeljo je Hugon prejel prvo sveto obhajilo; bil je snažno oblečen, nad vse bela pa je bila njegova duša. Poleg njega je dobrega Boga pre-jel starejši akrobat na vrvi z vozli; krščen je bil na binkoštno soboto. Navzoča je bila tudi Gvidonova mamica, zasto-pala je angelskega apostolčka... Gvidon pa se je go-tovo nahajal mcd angeli, ki so ruolili Jezuščka, in je daroval Gospodu Bogu dve duši, ki jih je zanj pri-dobil s svojimi molitvami in s svojim zgledom — v cirkusu! Še isti večer je družba Tim Tom Pus pri predstavi v Olimpiji izvajala nevarne točke na obročih, trapecu, vrvi z vozli. Kako bi strmeli gledalci, ako bi jim kdo rekel: Tistile vrvohodec je bil zjutraj pri sv. obhajilu! Tistile niali pa nosi pod svojim križastim trikojem podobico Gvidoua Fongalanskega... je pravcati apostol! * * * Gvidon ljubi papeža. O, da, Gvidon je bil popoln križar, zato je svetega očeta ljubil. Vse njegovo znanje o papežu lahko po-vesta dve besedi: »Papež je naročil, zato treba slušati, slušati! Papeža jaz ljubim.« Papeža treba torej ljubiti in slušati. Obljubili so Gvidonu, da bodo 1. 1925 ali pa 1926 potovali v Rim. Prisrčni otrok je od veselja kar žarel. »Videli bomo tudi papeža, kajne?« »Seveda, srček moj.« s Tedaj mu porečem: Sveti oče, jaz vas zelo lju-bim, ker ste rekli otrokom, naj že s sedmimi leti gredo k sv. obhajilu.« »foda, Gvidon moj, videl boš Benedikta XV., otro-kora zgodnje obhajilo dovolil je pa Pij X.« »O, nič ne de. saj je ta tudi papež in jaz ga ljllbim.« * * * (Dalje prih.) 11