Kako ravnajmo s knjigami
(L»pi naulci za začetelc iolskega leta)
Knjigo smemo prijeti le s čedni-mi rokatni, najbolje in samo po se-bi razumljivo pa je, da jo damo v poseben varovalni ovoj iz blaga ali kake druge tkanine, ali pa jo zavi-jemo v močan papir; posebno ve-lja to za knjige, ki jih češče upo-rabljamo (šolske knjige!). Knjiga je namreč zvezana zelo zapleteno, njena izdelava zahieva od tistih, ki jo uporabljajo, poscbno pažnjo.Prav o tem se hočemo danes nekoliko pomeniti. Ko dobi knjigovez posa-mezne pole knjige (pola ima vedno 16 strani) v vezavo, jih polaga dru-go na drugo, jih trdno sešije s su-kancem in nalepi preko hrbta kos prozorne tkanine. Potem »obesi« knjigo v mehak ovoj (broširane ali mehko vezane knjige) ali v trde platnice (trdo vezane knjige = pol-platno, plaino, polusnje, usnje). Toda ta vezava je in ostane vedno le »nežna« vezava in ne prenese nobene sile ali moči. Zato ne sme-mo knjige, kadar jo odpremo, ni-koli močno prepogniti, da se tisti ozki kos tkanine na hrbtu ne pre-trga ali odlepi, kajti na ta način zlomimo knjigi hrbtenico in posa-mezne pole in listi v njej se prično
rahljati. Knjigo smemo le toliko mlpreti, kolikor dovoljuje hrbtišče; za knjigo je najbolje, če jo držimo v dlani. Če jo pa imamo pred seboj na mizi, ne smerao odprtih listov nikdar po sredini knjige pritiskati navzdol ali pa s težo obeb komol-cev leči nanjo. Ravno tako ne sme-mo vihati oglev posameznih listov, zakaj to je za knjigo isto, kakor če bi si sami izpahnili roko ali nogo.
V primeru, če si hočemo zapom-niti, do kam smo prečitali, položi-mo med oba lista košček papirja ali kakšno drugo ienko stvar. Ko obračamo strani, ne smemo sliniti prstov in moramo vedno obračati le spodnji ogel desne strani knjige. Nikakor ne smemo raisliti, da pre-nesejo knjižne platnice vse, kajti njihova podlaga je vedno Ie zlom-Ijiva lepenka. V knjigo ne smemo čečkati, zakaj vsi taki znaki in opazke so rojene in napisane iz trenutnega razpoloženja, toda knji-ga ni samo za danes ali jutri, tem-več za vedno. Knjigo moramo Iju-biti in v zahvalo, da izobrazuje člo-vekovo notranjost, z njeno zuna-njostjo lepo ravnati. Po tem, kako ravna kdo s knjigami, s svojimi lastnimi, šc bolj pa s tujimi, izpo-sojenimi, spoznamo človeka. Zato tudi moramo izposojeno knjigo v določenem času vrniti in sicer rav-no tako, kakršno smo dobili.