-----   98    —
Občinske stvari.
Odprto pisemce
mojim tovaršem — kranjskim županom.
Ne — da bi se vsi ljudje križem ženili! Tako beremo v 6. listu letošnjih „Novic." Resničen in hvale vreden je ta sestavek. Naj mu Še jaz nekoliko vrstic dostavim.
V omenjenem spisku beremo željo, naj bi slavni deželni odbor to reč iznova prinesel v deželni zbor, da se prenaredi ta nesrečna postava; o tem pa ga moramo župani podpirati. Iz 27. lista lanskih „Novic" se vidi, da je pritožba župana grosupeljskega zoper to, da se morajo dajati zakonske oglasniee*) tudi takim ljudem, ki se brez premoženja ženijo, bila po deželnem odboru tako-le rešena: „Dokler je postava taka, da se morajo dajati oglasniee, treba je po postavi se ravnati, ker protipostavnega ravnanja odbor ne more odobriti; al da se dozdanja postava na postavni poti prenaredi, naj grosupeljska občina in ž njo vred vse druge, ktere previdijo, da je ta postava škodljiva občinam in deželi, prihodnjemu deželnemu zboru prošnjo predložijo za preklic te postave. Kar se deželnega odbora tiče, se on po svojem obilem prepričanju ne bode zoperstavljal takemu preklicu."
Vprašam vas, dragi tovarši župani, kje je kakošna občina, da bi nesrečnih nasledkov popolnoma neomejenih ženitev ne občutila? Kdo je kriv, da berači od jutra do večera drug drugemu vrata odpirajo, in med njimi tudi taka mladina, ki že z beraškomavho stopa v življenje; ako jo pa posvarimo, naj gr6 delat, se nam naravnost z izmišljenim in lažnjivim odgovorom ustavlja, in če treba,   tudi  s kletvijo potrjuje.    Kaj   se  ima  od
*) Zarad oglasnic naj le to razjasnimo, da oglasnica prav za prav nič druzega ne zapopada kakor to , da župan pismeno reče, da se je ta ali ta pri njem oglasil, da se ženiti hoče. Oglasnica tedaj po svojem zapopadku ni Še to, kar dovolitev ženitve (Eheconsens).                                                                               Vred.
tacih mladih beračuhov pričakovati, kadar odrastejo? ali bodo morebiti k pridu občinam in deželi? — gotovo ne!
Ako dalje pogledamo na take, ktere je ta postava v zakon spravila, vprašam vas: ali jih ni dokaj tacih med njimi, ki nimajo niti potrebne hrane, niti potrebne obleke ne za-se ne za svojo družino; je li take ta postava osrečila? Le občini naloži butaro, da, če tudi sama nima nikakoršnega premoženja in še druzih re-vežev, mora skrbeti še za take berače. V naši vasi je 57 hiš, pa 45 tacih družin, ki nimajo od ničesa živeti. Grofu Antonu Auerspergu, ki se je za to postavo tako „junaško" potezoval, jih bomo poslali, da jih on preživi. Ne vem, ali se ta njegova svobodnija ne bode skrčila v „ne dam nič."
Da se tedaj ta nesrečna postava z vsemi svojimi nasledki odvrne, združimo se tedaj, dragi župani sh županom grosupeljskim in naredimo prošnjo na deželni zbor za preklic te postave, ktera je nesrečna za deželo, za občine, pa tudi za tiste, ktere brez premoženja in dohodkov ta postava v zakon spravi. Ne odkladajmo dalje, ker je deželni zbor menda blizo. Prosili bomo pa tudi vse naše poslance, da našo prošnjo podpirajo, še posebno pa prečastitega našega zastopnika gospoda dr. Janeza Bleiweisa. Trdno zaupamo, ker je že v seji 9. aprila 1864. leta proti tej nadlogi tako ostro pa resnično govoril in je v 30. listu lanskih „Novic" očitno rekel, da ne najmanjše stvarce nima preklicati o tem, kar je govoril in delal preteklih 25 let, da gotovo nam tudi te prošnje odrekel ne bode.
Crnivrh 13. sušca 1868.          Anton Pležnar,
župan.