-~.   248   ~-PETER PETROVIČ:
Zakaj so rože rdeče?
Legenda.
jo je bil Jezus še čistc majhen, so imele rože — tiidi vrtnice imemvvane — bele cvetove: lepo jih ie Mlo gledati, toda vonjati se jih ni izplačalo, ker niso imele nobenega vonja. Ampak tnie so že imelc — da, botleče trne, ki so lahko ranili tudi do krvi!
Jezušček je rad bival pod milim nebom — pro-hajal ie najrajši tam, koder je bilo dosti zelcnja in cvetja.
Nekoč pride do rožnega grma, ki ie bil poln. prepoln belih cvetov.   Luč ie šla pred Jezuščkom, luč je šla za njiiii, in takoj se je zazdelo rožnenm grmu: Oospod prihaja! In ker je tedaj zapihljaila Ijuba sapica, so se zamajale bele rožc, da je bilo res videti, kakor bi se priklanjale pred njim in mu Ijubc/nivo kli-cale: »Pozdravljen, ki se nani bližaš!«
In Jezušček pride do rožnega grma, postoii in ga ogleduje. !n gleda. lepe bele cvetove, tako vabljive in nežne, očem drage, srcu mile. In prime vejico s cvetom, da si jo približa k obrazu in da iM>\-onja beio rcržo. A v tistem hipu, ko prime vejico, ga tudi že rani bodeči trn, Ja mu iz rane na prstu priteče kaplja krvi. ln kapljai krvi padc, pade na tla.
Cvetovi pa. tako beli in lepi, ki jim je biilo žal kaiplje Jezusove krvi, se zganejo vsi in se sklonijo do tal, da z njih posrkajo kapljo krvj in da se ne poizgubi v črni zemlji. Vsi cvetovi pa niso mogli do ene same kiaplje, le en cvet je prišel prav do nje in io sprejel vase. In v tistem hipu, ko se ie dotaknH božje krvi in se spaiil z njo, so vsi cetovi zagoreli v krvavi barvi in so zadehteli tako lepo, kakor dehti saino rdeča roža še današnji dan!