V petinštirideseto leto. Danes stopa »Učiteljski Tovariš« v petinštirideseto leto svoje dobe. Slovensko učiteljstvo je lahko ponosno na svoje glasilo že zaraditega, ker je izrned najstarejših listov na slovanskem jugu. Skromen in pohleven je bil začetek našega lista, ker je bilo njegovo delovanje prvotno posvečeno samo šoli in vzgoji. Toda času primerno se je izpreminjala njegova pisava. V novejšem času je bil primoran, ostaviti pot skromnosti in ponižaosti, ker so se sovražni valovi čedalje Ijutejše zaganjali ob slovensko učiteljstvo. Idilično in mirno življenje je prenehalo med raznimi stanovi — boj je stopil v ospredje. Mi se ga nismo strašili. Kdor ne napreduje z duhom časa, ta nazaduje; kdor se da mirno poniževati in prezirati, ta je vreden pomilovanja, tak si podpiše sam svojo smrtno obsodbo! »Učiteljski Tovariš« je napredoval z duhom Časa. Ko je prikipela sila do vrha, je stopil s pogumno samozavestjo na svoje lastne noge ter neustrašeno odbijal sovražne napade. Najodločnejše se je bojeval za narodno prosveto, za čast in napredek šole, za čast, svobodo in izboljŠanje gmotnega stanja učiteljstva. Ako bi naše glasilo ne ravnalo tako, kdo bi se danes še zmenil za učrelja-trpina * Ali bi ga kdo vprašal, če je lačen ali sit? Nu.ie bi »*.- ne zmenil zatj^. Nihče bi se ne brigal za bla«;br in napredek šolstva. Stnelo trdimo, da smo si vse,k,ar imamo,priborfcjkf?sarru ssvojim neumornim trudom i n . d-fi.l c m. ' Nla tej poti dela in odločnosti ostanerrvo tudi v bodočem letu. Delo preteklosti je naš program za b o d o č n o s t. Zivimo v hudih časih. Politiško naše življenje je razburjeno do skrajnosti. Povsod' bijejo ,'boj na življenje in smrt. Nas čaka še mnogo trudapolnega dela. Nazaj ne smemo — naprej moramo! Junaško se bomo borili s sovražniki šolstva in učiteljstva, pred vsem bo veljal naš boj izboljšanju pravnih razmer učiteljstva. En sam človek je v vesoljstvu pravcata ničla. Ako se učitelji vsi zedinimo, da postanemo vsi enih misli in enega delovanja, katerih središče, ognjišče in kažipot -bodi naše glasilo, se zgrnemo v velesilo, ki bo ob njo ,'zaman butal sovražnik s penami svojega srditega žolča. Pnjatelji in sovražniki nas občudujejo zaradi naše vztrajnosti in edinosti in zaradi našega neumornega delovanja in boja za obstanek in napredek. Le žal, da je tudi med nami mnogo*t«*kih, ki čakajo s prekrižanimi rokami dobrot, ki jim jih bodo priborili drugi. Nikdar ne primejo v roko peresa, da bi sporočili uredništvu »Učit. Tovariša« kako važno vest. Da bi ostalo samo pri tem, bi še ne bilo najhujše zlo, najhujše, kar nas peče, je pa to, da se mnogim zdi škoda, da bi se naročali na svoje glasilo. Res je, da živimo v prežalostnih razmerab, *<li vendar si toliko že lahko vsakdo odtrga od ušt, č ana glasilo svojega stanu. Z zedinjenimi močmi dejdlo vsi za enega i" - ^en za vse, potem nam mora priti dan zmage in plačilai