FRANCE ŠTUKL PRISPEVKIK POZNAVANJU LOKALNEGA GOSPODARSTVA V ŠKOFJI LOKI OD LETA 1945 DO OKROG 1960 Lokalno gospodarstvo v Skofji Loki je bilo po vojni pretezno v pristojnosti domacega ljudskega odbora, ki ga je podpiral in razvijal v smislu nove druzbene ureditve in odprave privatne lastnine. Ob strani puscamo velika podjetja s predvojno tradicijo ali na novo nastala, ki so bila v republiski pristojnosti. O teh podjetjih imamo ze samostojne jubilejne publikacije in clanke v Loskih razgledih, ki jih ne bomo nastevali. Lokalna gospodarska podjetja so nastajala v prvih letih po vojni predvsem iz privatnega sektorja in njemu v protiutez. Privatni sektor je sam rad ali nerad prestopil ali pa je bil celo drzavno prisiljen v nove odnose. Danes bi delno temu gospodarstvu rekli komunalno in drobno storitveno gospodarstvo, ki ga obcan potrebuje. V sirsem pomenu gre za obrtna podjetja, trgovino, gostinstvo in komu nalno dejavnost. Danasnja druzba na teh podrocjih ponekod spet podpira privatni sektor v dopolnitev druzbenemu. Obravnavano obdobje smo koncali okrog leta 1960, ko se je ze pricela oblikovati gospodarska struktura, ki jo poznamo se danes. Pri taksnem lokalnem gospodarstvu so navodila prihajala od repubhke na okraje, od tarn pa naprej na krajevne ljudske odbore (KLO), v Skofji Loki pa na mestni ljudski odbor (MLO). Do leta 1948 je bil okrajni ljudski odbor (OLO) v Loki, po tern letu pa so ga ukinili in prikljucili v Kranj. Leta 1952 so bili odpravljeni KLO in ustanovljene obcine. V Loki se je konstituiral ljudski odbor mestne obcine (LOMO), ki je deloval do leta 1955, ko so bile ustanovljene nove vecje obcine. Gradivo za ta prispevek smo crpali iz fonda MLO in LOMO Skofja Loka, ki ga hranijo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana (ZAL), Enota v Skofji Loki. Pregledali smo tiste fascikle gradiva, ki se nanasajo na gospodarstvo. Nepregledana je ostala se delno serija sej gospodarskih svetov in komisij. Zapisniki sej prvih povojnih ljudskih odborov so po vsebini razmeroma uborni. Tudi niso tocni, ampak so bolj diskusije o ustanavljanju posameznih delavnic. Sluzili so nam za prvo obdobje bolj kot dopolnilno gradivo. Precej odlocitev je gotovo padlo na politicnih forumih. Ti zapisniki niso vsi ohranjeni, zapisniki partijskih komitejev pa se niso dostopni. Prav tako nismo mogli pritegniti gradiva okraja po letu 1948, ki ga hranijo v ZAL, Enoti v Kranju. Nemogoce je bilo tudi preverjati po arhivih podjetij, ki so danes nasledniki teh dejavnosti. Za te vrste virov imamo slabe izkusnje, saj so vire pri gospodarskih organizacijah za prvo obdobje slabo hranili. Zato so nekatere dejavnosti bolj natancno obdelane, mogoce se prevec, druge pa so samo nastete ali pa smo jih celo pozabili. Natacnejsa studija povojnega gospodarstva bi bila mogoca ob vecletnem studiju tega obdobja, kar pa ni bil nas namen. Veliko si bomo pomagali z ustnimi izjavami ljudi, ki so bili vcasih vodilni na teh podrocjih. Za te naj bo ta prispevek izziv, da kaj napisejo. Ze naslov pove, da je ta zapis res le drobec k poznavanju tega podrocja. Namenoma sem izpustil vsa imena. Tudi financni kazalci, ki so mnogokrat ohranje ni, niso primerljivi. Podjetja so si pomagala s krediti, odprodajami, obcinskim denarjem itd. Rentabilnost ni bila na prvem mestu. Vazno je bilo, da se je razvijal 57 druzbeni sektor. Bolehali so na razlicnih podrocjih. Delovna sila je bila predimen- zionirana, velikokrat nekvalificirana in slabo sposobna. Veliko je bilo vajencev. Odnos do dela je bil slab. Fluktuacija je bila velika. Sodno preganjanje zaradi gospodarskega kriminala je bilo pogosto. Kazniva dejanja so bila namerna, pa tudi nenamema zaradi neznanja, nesposobnosti, nepoznavanja predpisov itd. Predpisi so se pogostokrat menjavali. Odlocitve so prihajale od zgoraj od upravnih sluzb pa tudi od politicnih forumov. Samoupravljanje se je le pocasi uvajalo. V zacetku ga niso niti povsod razumeli, ceprav so ga formalno vpeljali in ga je vodil direktor. Nikakor pa ne smemo zmanjsevati pomena tega podrocja dejavnosti. Zaposle- nost pri mestnih podjetjih (ME-PO) je bila za takratno delovno silo pojem. Kje pa delas? V ME-PO. Zaposlitev je bila potem lahko v vrtnariji, sivalnici ali pri testeninah. Mepo sektor je imel svojo tezo. Na tern mestu tudi nismo omenjali zadruznega sektorja, ki je ponekod zapolnje- val vrzeli v drobnem gospodarstvu. O zadrugah v prvih povojnih letih v Loki se malo vemo. Spominjamo se t. i. Naproze in drugih zadruznih poskusov, ki pa jim cas ni bil posebno naklonjen. Nas pregled smo sklenili okrog leta 1960. Takrat je postajalo obcinsko varstvo manj ocitno, ceprav je obcina se ostajala ustanoviteljica. Drugje po Sloveniji se s to dobo ze temeljiteje ukvarjajo. Se enkrat naj poudarim, da je prisotni zapis le skromen prispevek k tej temi. Uprava ME-PO podjetij Gospodarski odbor pri MLO je vodil lokalna gospodarska podjetja. Najvec jih je nastalo med leti 1947-1949. Nekatera so bila se starejsa, pa tudi po letu 1949 so se nastajala. Na MLO so za operativno vodstvo organizirali posebne oddelke in pisarne. Leta 1948 so se ti imenovali Operativno upravno vodstvo mestnih komunal- nih in obrtnih podjetij. Delili so jih po resorjih. Leta 1947 je pod komunalni del spadalo: klavnica, pekarna in slascicarna, kino podjetje, vrtnarija, kopalisce, vodovod, pokopalisce in uprava zgradb. Od tega se ni bilo dokoncno prevzeto od zupnije pokopalisce. Tudi kopalisce se ni bilo prevzeto. Pred vojno ga je vodilo Tujsko prometno drustvo in je od tedaj se vse ostalo nerazcisceno. Upravo komunalnih ustanov so leta 1952 sestavljali uprava drzavnih zgradb in zemljisc, uprava za ceste, javno razsvetljavo in kanalizacijo, vodovod, klavnica, vrtnarstvo, pokopalisce in to leto ustanovljena resevalna postaja, ki so jo imenovali resilna postaja. Sele leta 1955 je bilo ustanovljeno Komunalno podjetje, ki je kot podjetje nadaljevalo delo Uprave komunalnih ustanov. Za boljse tehnicno organizacijo so leta 1950 ustanovili MLO Skofja Loka, KLO Trata in Retece, skupni knjigovodski center drzavnih gospodarskih podjetij lokal- nega pomena Skofja Loka. Uprava gospodarskih podjetij je imela knjigovodstvo na sedmih mestih. Med leti 1950 in 1954 je druzbeno gostinstvo vodila skupna uprava - Mestno gostinstvo. V koncni fazi pa je nad vsem bedel MLO oziroma po letu 1952 LOMO. Tarn so vodili tudi skupno personalno evidenco za vsa podjetja. Leta 1951 so na sestanku upravnikov in predsednikov upravnih odborov delavskih svetov podjetij ze razpravljali o delovanju delavskih svetov in o samo- upravljanju. Seveda so te zadeve takrat organizirali, vodili in imenovali direktorji. Leta 1948 je bilo 20 mestnih podjetij. Leta 1949 je MLO vodil 29 oziroma 27 podjetij in dve industrijski; pripadala mu je nekaj casa tudi Odeja. Vodili so dve industrijski podjetji, eno gradbeno, devet obrtnih, stiri komunalna, eno prevoznisko, sest trgovskih, stiri gostinska, eno menzo in eno ekonomijo. Za drugo industrijsko 58 podjetje nisem nasel podatkov. Na novo so to leto ustanovili Podjetje drzavnih zgradb, Kurivo, Komisijsko trgovino z obratom Odpad, Otrosko restavracijo, Testenine in Indusad. Ukinili pa so ze specerijo in siviljstvo. Leta 1952 je bilo 20 podjetij. Stevilo se je nizalo, ker so se podjetja osamosvajala, posebno po letu 1952, ko so prehajala na samostojno financiranje. Ob reorganizaciji obcinskih ljudskih odborov leta 1955 pa je bila gospodarska dejavnost v glavnem ze locena od uprave. Se vedno pa je ostala tesna povezava z obcino pri novih krstih podjetij, dotah, pa tudi pogrebscinah, ce se bolj po domace izrazim. Trgovina Mestno trgovsko podjetje je bilo ustanovljeno poleti 1946. Vanj sta se vkljucili nacionalizirani trgovini Zorana Deisingerja in manufaktura Rada Thalerja. Na seji gospodarskega odbora MLO januarja 1947 so sklenili, da bodo nacionalizirali vsaj po eno podjetje mesecno. Leta 1947 sta bili tako dve trgovski podjetji: Mestna manufaktura, galanterija in konfekcija in Mestna zeleznina in delikatesa, obe iz prejsnjih ze omenjenih nacionaliziranih trgovin. Poleti 1947 so ustanovili Okrajni magacin. V njem so bile iz Mestnega trgovskega podjetja Manufaktura, Konfekcija in galanterija, Zeleznina in delikatesa, Nasa knjiga in Trgovina z usnjem in cevljarskimi potrebscinami. Oktobra 1947 se je vrnil Okrajni magacin spet pod pristojnost. MLO. Samostojno so bila ustanovljena in registrirana 1948/49 se naslednja trgovska podjetja: Sadje-zelenjava, Mlekarna, Kurivo-kurivopromet, trgovina z drobnimi predmeti iz lesa in gline (Suha roba) in Komisijska trgovina z Odpadom. Od decembra 1949 je imel Mestni magacin vsa bivsa mestna trgovska podjetja, Potrosnisko zadrugo in zgoraj omenjene druge manjse samostojne trgovine. Imeli smo pet poslovalnic za zagotovljeno preskrbo (prehrano in tekstil na tocke in karte) in tri poslovalnice proste prodaje - tekstil, zeleznina in lesena roba. V Loki so bile do konca septembra 1951 razen poslovalnic Mestnega magacina se poslovalnice Okrajnega magacina oziroma Okrajne zveze kmetijskih zadrug (OZKZ), Prehrane iz Kranja in Vojnega trgovskega podjetja (VTP). Otroska resta- vracija v prostorih bivse Fojkarjeve gostilne pri Tonetu, kjer je sedaj sodnik za prekrske, je delovala med leti 1949 in 1951. Spadala je v trgovski sklop, ne pod gostinstvo. Mestni magacin je imel 1952 sestnajst poslovalnic. Istega leta se je v smislu osamosvajanj mestnih podjetij in prehoda na samostojno financiranje preimenoval v Trgovsko podjetje Lubnik. Po ustanovitvi Trgovskega podjetja Loka je Lubnik imel devet poslovalnic, pet z zivili in gospodarskimi potrebscinami, eno tekstilno, eno galanterijsko, kurivo in zelenjavo. Leta 1951 je KLO Trata-Kolodvor registriral svoje trgovsko podjetje Trata. Po ukinitvi KLO je leta 1952 podjetje prevzel LOMO Skofja Loka, ga razsiril in preimenoval v Trgovsko podjetje Loka. To je imelo pet zivilskih trgovin, eno tekstilno in galanterijo, zeleznino, eno trgovino z usnjem in usnjarskimi in gumije- vimi izdelki in eno z lonceno in leseno robo. Skladisce so imeli pri Angeli Ziherl na takratni Kolodvorski cesti, kjer je danes Merkurjeva blagovnica. Obe veliki trgovski podjetji Lubnik in Loka sta si 1952 po dogovoru na skodo Lubnika razdelili poslovalnice v Skofji Loki, Stari Loki in na Trati. Razdelili sta si tudi trgovsko osebje po poslovalnicah. Zaceli so konkurirati. Leta 1953 je imel Lubnik 36 zaposlenih, Loka pa ze 38. Leta 1952 je Odpad iz Ljubljane prevzel Lubnikovo poslovalnico Odpad. Trgovsko podjetje Sadje Kranj je odprlo odkupno postajo na Suhi. Zbirali so predvsem slamo, seno, deteljo, krompir in fizol. Leta 1953 so bile v Loki od drugih 59 zunanjih podjetij knjigarna in papirnica Drzavne zalozbe Slovenije, prodajalna obutve Triglav (Peko) Trzic, Vino-pivo Kranj (v kasci), Kokra Kranj, Koteks (leta 1954 tudi Konjuh) in Tobak iz Ljubljane. Nekako od leta 1954 sta v Loki tudi prodajalni Borovo in 1955 Alpine iz Zirov. Kmetijska zadruga je imela mlekarno v Loki, ki je bila nekaj casa tudi samostojna, in trgovine v Zmincu, na Trati, Retecah in na Godesicu. Trgovina KZ v Zmincu se je pripojila k Lubniku leta 1958. Naslednje leto pa so pristopile ze zadruzne trgovine na Trati v Retecah in na Godesicu. Knjigarna DZS je v letu 1953 nekaj casa delovala samostojno kot Knjigarna Skofja Loka (ustanovljena z odlocbo). Leta 1954 je bila registrirana trgovina z mesanim blagom Zvezda na Trati. Ze naslednje leto se je pripojila k trgovskemu podjetju Loka. Leta 1954 je Les Ljubljana pricel s skladiscem na Trati. Okrog leta 1960 je podjetje Les Ljubljana oziroma takrat ze Lesnina imelo poleg skladisca tudi prodajalno na drobno. Med leti 1952 in 1954 je pricelo pesati trgovsko podjetje Lubnik. Nabavljali so kar pri Loki kot pri grosistu. Po letu 1954 je pesanje prenehalo. Ostale samostojne trgovine, ki so nastopale kot davcni pavsalisti, torej samostojno, niso uspevale. Skoraj vse so ze tako nabavljale pri obeh grosistih. Naj nastejemo v teh letih se nekaj samostojnih trgovin: Pri Ziherlu, Trgovina na Kriziscu (Sifrer pri Petrolu), Konzum (na Lontrgu), Kekec (pri Peharju na Poljanski cesti), Planika, Izbira, Manuiaktura pri mostu, Trgovina pod Lipo (Kramer), Potrosnik Stara Loka, Specerija Stara Loka. Leta 1956 je prisla k Lubniku Trgovina pri Kocelitu, 1957 Trgovina pri Kolodvoru in 1960 Trgovina pri Ziherlu. Leta 1953 se je iz Loke osamosvojila poslovalnica z zeleznino in se organizirala v samostojno Trgovsko podjetje Zeleznina. Po smrti poslovodje Lubnikove zeleznine leta 1955 je tudi lokal pri Potocniku presel k Zeleznini. Podjetje je sirilo poslovanje na razne prodajne predmete. Leta 1961 se je k njim pripojila trgovina Pod Lipo, kjer so prodajali suho robo. Leta 1955 so likvidirali samostojno trgovino Usnje - guma. Celotno trgovino z osebjem je prevzelo Trgovsko podjetje z usnjem Runo iz Trzica in prodajo nadalje- valo. Poleg Loke in Lubnika in se nekaterih samostojnih trgovin (davcni pavsalisti) so leta 1957 ustanovili podjetje Merkur - Trgovsko podjetje Merkur - manuf aktura, moda, galanterija Skofja Loka. Ta Merkur ni imel nobene zveze s kranjsko zeleznino, ki je pozneje prevzela losko zeleznino. Loski Merkur so sestavljali: Manuf aktura pri mostu (nekaj casa pri Lubniku), Izbira, Pri Lukezu in Moda na Mestnem trgu. Leta 1953 se je k Loki prikljucilo skladisce Kokre na Trati. Leta 1955 ji je LOMO dodelil osnovna sredstva likvidiranega Mlinotesta - obrata Testenine, ki je nekaj casa delal se pod firmo Loka. Po letu 1962 je celotno trgovsko mrezo v loski obcini (tudi Lubnik), razen specialne (zeleznina itd.), prevzela Veletrgovina Loka. Gostinstvo Mestno gostinstvo je leta 1947 obsegalo le sedanjo restavracijo Krona na Mestnem trgu. Krono so lahko dobili v najem sele potem, ko so tarn prenehali z oficirsko menzo. Pozneje je mestno gostinstvo zdruzilo pod svojo upravo vec druzbenih lokalov. Bife so imeli med leti 1948-1953 v prizidku bivse Balantove trgovinice. V naslovu je trdno stala tujka - buffet. Stranke so lokal tudi tako imenovale. Kavarna je bila se iz starih avstrijskih casov pri Karlinu oziroma Plantaricu, kjer je danes cvetlicarna Agrarije iz Brezic. Kavarna je bila pred vojno 60 privilegirana, saj je smela biti odprta celo do druge ure po polnoci. Kavarno so uknili leta 1952. Istega leta so v Mestnem gostinstvu obratovali naslednji lokali: Krona je imela dva gostinska prostora in kuhinjo. Gostilno Pepevnak na Spodnjem trgu so prevzeli od Potrosniske zadruge oziroma Mestnega magacina. Tarn so bili trije prostori in kuhinja. V Prajerci in pri Fojkarju sta bila po dva lokala in kuhinja. Prav taksno stanje je bilo v Menzi (Delavsko usluzbenski restavraciji = DUR) na Mestnem trgu. Ta je bila v sedanjih prostorih odvetnika Severja v Martinovi hisi. V kavarni je bil en prostor in kuhinja. KLO Trata je upravljal od 1951 Kolodvorsko restavracijo na Trati. Po likvidaciji KLO so gostilno prikljucili v Mestno gostinstvo. Enako je bilo z bivso Anzelcevo gostilno, ki so jo preimenovali v Gostilno pri Lovcu. Tezave v mestnem gostinstvu so bile stevilne. Kadri so bili slabo kvalificirani in skoraj nesposobni. Lokali so bili zastareli, osnovna sredstva oziroma inventar je bil vecinoma v najemu od bivsih privatnih gostilnicarjev. Ti so morali prenehati z obrtjo. Lokal so morali oddati, inventar pa so posodili druzbenemu sektorju. V njihov prid ni bilo obnavljanje in dopolnjevanje inventarja. Druzbeno gostinstvo pa ni bilo posebej privilegirano. Zato so tezje prisli do kreditov in vecjih obratnih sredstev. Leta 1954 so se gostilne Mestnega gostinstva osamosvojile v samostojna druzbena gostisca. Mestno gostinstvo kot centralna uprava je prenehalo. Privatnim gostilnicarjem v okolici Skofje Loke so podaljsali privatno obrt. Prvi naval druzbenega sektorja na gostinstvo je prenehal. Po odpravi enotne gostinske uprave so se tezave v gostinstvu nadaljevale. V letih 1956/57 so ukinili gostilne pri Tonetu, Lontrg (Pepevnak) in pri Lovcu (Anzelc). Prvi dve sta nadaljevali v privatnem sektorju. Kot pavsalisti se v letu 1958 omenjajo Delavsko usluzbenska menza (Prajerca), Gostilna pri Kolodvoru, Krona in Turist (avtobusna postaja). Leta 1959 sta se Turist in Gostilna pri Kolodvoru pripojili h Kroni. Tako je v glavnem nastalo eno gostinsko podjetje, ki se je pozneje prikljucilo k Transturistu. V okviru Krone je po letu 1959 deloval tudi bife na Kopaliscu, s katerim pa so bile vecne tezave. Mesarska dejavnost Ob ustanovitvi Nabavno prodajne zadruge (NAPROZA) septembra 1945 je ta pritegnila v svojo dejavnost tudi mesarje. Vec privatnih mesarjev je pristopilo leta 1946, ko so predelavo izven klavnice preselili v prostore Feliksa Hafnerja na Mestnem trgu. Spomladi 1947 se je NAPROZA preimenovala in reorganizirala v Okrajno poslovno zvezo OPZ. Obrat mesarije se je osamosvojil pod imenom Mesarija OPZ Skofja Loka. Februarja 1948 so ukinili loski okraj. OPZ Skofja Loka se je zdruzila z Okrajno zvezo kmetijskih zadrug Kranj - OZKZ. Ta je se istega leta oddala svoje podjetje v Skofji Loki MLO, ki je ustanovil ME-PO Mesarijo, pozneje Mesnino. Leta 1952 je OZKZ Kranj oziroma Okrajna zadruzna zveza OZZ Kranj, ki je imela skladisce, kot ze omenjeno, v sedanji Merkurjevi blagovnici pri avtobusni postaji, spet organizirala mesarsko dejavnost v Loki. Zaceli so v prostorih Bogata- jeve mesnice pri Kapucinskem mostu, kjer je bilo ob vhodu v mesto levo in desno proti Vincarjem prislonjeno vec starih mesarskih objektov. Mestna mesarija se je leta 1953 preimenovala v smislu samostojnega poslovanja v Mesnino Skofja Loka. Leta 1952 je imela sedem poslovalnic, tri v Loki, po eno v Stari Loki, Zgornjem Bitnju, na Trati in nekaj casa v Poljanah. Mesarsko podjetje OZKZ oziroma OZZ je imelo le dve prodajalni, vendar je predelalo vec mesa. Leta 1953 so se vselili v 61 hiso pri Rottenbiicherju, danes Mestni trg 20, kjer je danes uprava Mesoizdelkov. Obe podjetji sta druzno uporabljali mestno klavnico, ki je bila samostojno podjetje v okviru ME-PO podjetij. Klavnico je zgradila mestna obcina leta 1906 in je bila ves cas obcinska. Zaradi reorganizacij OZZ v Kranju se je podjetje 1957 pripojilo h Gospodarski poslovni zvezi v Kranju (GPZ), tudi Okrajni poslovni zvezi (OPZ). Bistvenih sprememb zaradi tega ni bilo. Po sklepu OPZ leta 1960 se je obrat lahko popolnoma osamosvojil v Mesarijo Skofja Loka. Konkurenca je trajala do pridruzitve Mesnine h Kmetijskemu posestvu leta 1962. Preimenovala se je v Kmetijsko gospodarstvo z enoto Mesnina. Leta 1964 se jim je pridruzila se Mesarija. Pri Kmetijskem posestvu je nastal skupen obrat Mesoizdelki Skofja Loka. ME-PO pekarna in slascicarna Pekarna in slascicarna je bila registrirana leta 1947. Slascicarna se ji je pridruzila leto kasneje. Pekli so tudi kruh iz prinesenega testa. Z marcem 1951 so ukinili starinski pekovski obrat pri Susniku v Kamri na Mestnem trgu 33. Najvecji in najsodobnejsi parni obrat je od leta 1947 do 1950 vodila vojaska uprava. To je bila nacionalizirana Krosljeva pekarna na Cesti talcev, kjer je danes trgovina Agrotehnike. Leta 1950 jo je vojska vrnila MLO. Pekarna pri Zuzku je bila sposobna s tremi delavci speci do 500 kg kruha dnevno. Pri Kroslju so lahko stirje delavci napekli do 800 kg kruha. Privatnik je ostal Franc Dolenc, Mrcink, v Stari Loki, ki je spekel 120-150 kg kruha, vecinoma iz prinesenega testa. Tudi ostali dve pekarni sta pekli prineseno testo. Pri Homanu je ostala slascicarna. O zmogljivosti nismo nasli podatkov. Tu in pri Zuzku sta postala poslovodja bivsa lastnika. V okviru KLO Trata je delovala pekarna na Trati. Ustanovljena je bila iz privatnega obrata ze leta 1949, v registracijo pa so jo priglasili sele leta 1951. Po ukinitvi KLO je delovala pod MLO Skofja Loka. Vodil jo je bivsi lastnik. Leta 1953 so bili sposobni napeci 200 kg kruha dnevno za prodajo in se peei iz prinesenega testa. Zaposlena sta bila dva delavca in honorarna prodajalka. Leta 1953 so zmogljivosti pri Kroslju povecali do 1000 kg dnevno. Pekli so le okrog 400 kg za prodajo in 300 kg iz prinesenega testa. Zaposleni so bili stirje peki in vajenec. Pri Zuzku so takrat spekli 200 kg kruha za prodajo in 240 kg iz prinesenega testa. Delala sta dva peka in vajenec. V letu 1953 so zaradi vecje samostojnosti in neodvisnosti od LOMO spremenili naslov v Pekarna in slascicarna, brez besede »mestna« v naslovu. Razdrobljenost pekovskih obratov je bila prevelika, prav tako zmogljivost. Leta 1954 je iz druzbenega sektorja izstopil Viktor Zuzek in nadaljeval privatno obrt. Privatizirala se je tudi slascicarna Homan. Tudi pekarno na Trati je prevzel bivsi lastnik in jo vodil dalje se do leta 1963. Pod Pekarno je ostal le Krosljev obrat, iz katerega se je razvil sedanji PEKS. ME-PO Testenine - Mlinotest Podjetje je bilo po poznejsi izjavi delavcev ustanovljeno leta 1949. Stroje za izdelavo testenin je ze pred vojno kupil trgovec Zoran Deisinger in so bili v njegovi nacionalizacijski masi. Nekateri stroji so bili ze izrabljeni. Posebno ozko grlo je bila susilnica. Prostorsko so bili utesnjeni med Odejo in Obrtno kovinskim podjetjem v Solski ulici, kjer je sedaj skladisce NAMA oziroma sportni servis Strel. V zacetku so delali izdelke predvsem iz prinesene moke, okrog 300 kg testenin dnevno. Leta 62 1953 so povecali zmogljivosti na 400-600 kg testenin dnevno. Izdelovali so predvsem kratke testenine. Ker niso bili sposobni izdelati dolgih testenin (spagetov) oziroma so bili ti njihovi izdelki nekvalitetni, so izgubili precej trzisca. Leta 1953 se jim je pridruzil nacionalizirani Kosirjev mlin. Spremenili so firmo v Mlin-testenine aii Mlinotest. Zaradi nerentabilnosti in financnih nepravilnosti je bila leta 1954 delovna enota Testenine v krizi. Trgovsko podjetje Loka je nekaj casa nadaljevalo s proizvodnjo testenin z njihovimi osnovnimi sredstvi. Z odlocbo LOMO se je leta 1956 v sporazumu s podjetjem Loka obrat pripojil k Mlinskemu podjetju na Trati. Leta 1958 so se Testenine zopet izlocile iz Mlinskega podjetja, vendar so oboje se istega leta likvidirali. ME-PO I n d u s a d Indusad so ustanovili leta 1948 iz nacionalizacijske mase Zorana Deisingerja. Ta je imel dragocene naprave in posode ter veliko zalogo esenc, spirita in likerjev. Leta 1948 so dobili nekaj kredita, da bi podjetje steklo, vendar ni bilo na voljo surovin. Zmogljivosti podjetja so bile velike, toda vseskozi neizkoriscene. Dnevno bi lahko zmleli 4000 kg sadja in izdelali 1000 1 likerjev in ruma. Tudi zaloge esenc so bile dokajsnje. Da bi jih porabili, bi morali dobiti 34.000 hi spirita in 10.000 kg sladkorja. Za leto 1949 so planirali 76.000 hi spirita in 1000 kg esenc. Na zalogi so imeli 750 kg esenc. Od ministrstva za komunalne zadeve LRS niso dobili zaprosenih surovin. Primanjkovalo jim je tudi steklenic in zamaskov. Prakticno so leta 1949 obratovali le dva dni za domace odjemalce Krono, Buffet in Kavarno. Spirit jim je dobavil Vino-pivo Kranj, nekaj so ga pridobili z zamenjavami, prijavili so posa- mezne zganjekuhe itd. Na zalogi so nekaj casa imeli se imenitne predvojne esence: carski hrusevec, kunst punc, razlicne rume, zelodcni, grenki, samostanski, pa tudi malinovec. Ohranjene so recepture, kako so varili pijace. Cas takim pijacam ni bil naklonjen. Leta 1952 so odprodali zaloge, inventar in stroje Alku iz Ljubljane za okrog 500.000 dinarjev. Mlinsko podjetje Skofja Loka Podjetje je imelo okrajni pomen do leta 1955. Oglejmo si ga zato, ker je pozneje propadlo. Poslopja so bila na mestu, kjer je danes Institut Zoran Rant, poleg LTH na Trati. Mlinsko podjetje je obstajalo pod raznimi naslovi od leta 1929 do 1958. Leta 1929 so registrirali delnisko druzbo Tratamlin Skofja Loka - Kolodvor. Gospodarili so slabo. Da je prislo do drazbe, je pripomogla tudi takratna gospodarska kriza. Kot najvecji upnik ga je prevzela Mestna hranilnica iz Skofje Loke. Tudi tej je naprej prinasal izgubo. Leta 1934 so ga odkupili Stanko Heinricher in brata Debeljak. Mlin je bil na elektricni pogon, saj je imel v neposredni blizini Heinricher svojo parno elektrarno. Franc Debeljak je vodil mlin do leta 1946, ko je odkupil ostale deleze in postal lastnik do nacionalizacije v letu 1948. Leta 1949 je bilo z odlocbo OLO Kranj ustanovljeno podjetje Mlin Trata, Skofja Loka, s sedezem na Trati. Osnovna sredstva so razsirili tudi na nacionalizirana mlina pri Kosirju in pri Krevsu. Do leta 1954, ko je bilo podjetje pod okrajem Kranj, se je sirilo po Gorenjski. Takrat je imelo v svoji sestavi pet mlinskih obratov: Trata-Kolodvor, ki je bil pod LOMO Skofja Loka, obrat Breg, ki je bil vezan na okraj Kranj, obrati Zapuze, Globoko in skladisce Lesce so bili celo pod okrajem Radovljica, obrat Javornik pa pod LOMO Jesenice. Sedez je bil v Skofji Loki. 63 V zacetku leta 1955 so se posamezni obrati osamosvojili. Nastali sta Mlinski podjetji Skofja Loka in Lesce. Obrat Breg pa se je prikljucil podjetju Klasje Kranj. Z odlocbo LOMO Skofja Loka se je leta 1956 v sporazumu s trgovskim podjetjem Loka pripojil k podjetju obrat Testenine, ki je bil nekaj casa pod podjetjem Loka. Leta 1955 so delali se velike nacrte. Pripravljeno so imeli lokacijo za nov silos zraven mlina. Podjetje je vseskozi poslovalo na robu rentabilnosti. Nova uredba o trgovini z zitom je leta 1958 predvidela od 260 grosistov z moko le 60 grosistov v celotni drzavi. Od tega bi bila v Sloveniji le stiri podjetja. Obrat Testenine je gradil nov obrat, vendar je zadolzenost in izguba ze tako narasla, da tudi spojitev s takim grosistom ni bila vec mikavna. Podjetje so likvidirali, poslopja pa je vkljucil v svoj kompleks LTH. Mestna ekonomija gospodarskih podjetij V prvih letih po vojni so priporocali, da so se delavci v tovarnah oskrbovali s pridelki in rekreirali na svojih ekonomijah, ki so nastale iz nacionalizirane posesti. Do leta 1952 se je izkazalo, da taksno gospodarjenje z zemljo ni rentabilno in opravicljivo. Zato so podjetja oddala zemljo ME-PO Ekonomiji, ki je pricela delovati 1949/50 na nacionaliziranem Balantovem posestvu v Skofji Loki. Poslopja so leta 1954 podrli in na tern mestu sezidali avtobusno postajo. Poleg Guzeljeve posesti so pridobili leta 1952 ekonomijo v Brodeh, ki pa je se istega leta prenehala, ekonomijo Predilnice v Lipici, Sesirjevo posest na Osojah in na Pristavi. Posest na Pristavi je Sesir oddal Vrtnariji. Ta je zgradbo le izkoriscala, prav tako zemljisce, upravno pa je se vse spadalo pod LOMO. Pristavo je pozneje pridobil Tehnik, kjer ima se danes upravne prostore in del garaz. Leta 1953 so imeli razdrobljeno posest in poslopja. Upravljali so celo s postnim poslopjem; njihovo je bilo skladisce trgovskega podjetja Loka, stanovanjska hisa na Godesicu z okrog hektarom zemlje, hisa v Lipici, hisica v Virmasah, kjer so delali osemenjevalno postajo in verjetno se marsikaj. Zaradi glavnega obrata pri Balantu, ki je bil na neprimernem mestu in predviden za rusenje, so pridobili kmetijo pri Lukezu in leta 1954 od JLA tudi Planinovo kmetijo na Suhi, kamor so se istega leta tudi preselili. Povecali so proizvodnjo in priceli s komasacijo zemljiske posesti. Kot kmetijsko posestvo so se reorganizirali z odlocbo LOMO 1954 in naslednje leto zaprosili za petletno poskusno obratovanje. Mestna vrtnarija Mestna vrtnarija je bila ustanovljena in registrirana leta 1947. Osnovo je tvoril bivsi obrat vrtnarja Ivana Tavcarja, ki je imel zemljisce v najemu ob Stari cesti. Upravno je spadala pod upravo komunalnih ustanov. Leta 1952 je postala gospodar- ska ustanova s samostojnim financiranjem. Ker je bil Tavcarjev obrat na najetem zemljiscu, se ni mogla prav razvijati. Leta 1952 je Vrtnarija dobila del stavbe in zemljisce Hafnerjeve Pristave na Stari cesti, kjer je danes Tehnikova remiza, pod njihovo upravno zgradbo. Tu si je mestna vrtnarija postavila nove proizvodne in upravne prostore. V letu 1955 so Vrtnarijo tezile financne tezave. Odplacevali so anuitete in ni bilo denarja za siritev obrata. Potrebovali bi vsaj se 200 m2 toplih gred. Ker je Komunalno podjetje upravljalo z zelenicami in je iskalo izvajalca za taksno dejavnost, so se 31. decembra 1955 pripojili h Komunalnemu podjetju. 64 Gradbeno podjetje Leta 1947 je bilo iz nacionaliziranih osnovnih sredstev stavbenika Antona Ogrina ustanovljeno Okrajno gradbeno podjetje (OGRAD). Prostori so bili v Ogrinovi hisi, pozneje pa pri Balantu. Ker je ze zgodaj spomladi 1948 prenehal okraj Skofja Loka, se je aprila 1948 podjetje preregistriralo v Megrad - Mestno gradbeno podjetje pod pokroviteljstvom MLO. V letih 1949 do 1950 je podjetje razpolagalo le z nekaj delavci, ker je bila kvalificirana delovna sila pritegnjena k velikim republiskim projektom. Tudi tovornjak 2,5 t so prenesli na Mestno pre- voznistvo. Leta 1950 je MLO zaradi potrebe vzdrzevanja stavb, predvsem druzbenih, ustanovil ME-PO Remont. Remont se je povezal z leta 1950 ustanovljenima ME-PO Kamnolomom in Apnenico. Ta je bila pri Molcku v Vestru. V druzbenem sektorju ni dobro delovala. Tezave so imeli z nabavo drv. Po zdruzitvi gradbenistva so jo leta 1952 vrnili lastniku v najem. Razdrobljenost v gradbenistvu je bila le prehuda. Leta 1951 so se zdruzili Megrad, Kamnolom in Apnenica in Remont in se preimenovali v Mestno splosno remontno gradbeno podjetje. Leta 1952 so se preimenovali v Remontno obrtno podjetje. Tega leta se jim je pridruzilo Slikopleskarsko podjetje. To je nastalo leta 1948 in so ga leta 1949 registrirali iz osnovnih sredstev in delovne sile bivsih privatnikov Albina Setine, Ignaca Mlakarja in Jozeta Marguca. Leta 1953 je Remontno obrtno podjetje dobilo prostore na Pristavi, kjer je se sedaj Tehnik. Takrat so imeli prostore tarn se Kurivo in Vrtnarija. Kurivo je imelo v najemu skladisce in tehtnico. Na Pristavi se je podjetje zacelo hitro razvijati. Leta 1953 so imeli ze 155 zaposlenih, in to gradbenike, pleskarje, elektricarje, delavce v kamno- lomu itd. Leta 1954 se je Slikopleskarstvo spet izlocilo in osamosvojilo. Tudi del kljucavnicarske delavnice se je izlocil in prikljucil Obrtno kovinskemu podjetju. Leta 1954 so ustanovili svoj projektivni atelje (biro) in se preimenovali v Gradbeno podjetje Tehnik. Projektivni biro je bil odobren z odlocbo leta 1956. Istega leta so naslov dopolnili s SGP - splosno gradbeno podjetje Tehnik. Leta 1955 so se priceli siriti v Kamnitniku, ko so dobili od vojaske uprave prvi dve baraki. Tu je sedaj Tehnikovo stanovanjsko naselje. Vo dov od Vodovod imata Skofja Loka in Stara Loka iz zacetka stoletja. Organiziran je bil na zadruzni osnovi. V Loki in na Fari sta bili samostojni vodovodni drustvi oziroma vodovodni zadrugi. Obe zadrugi sta bili odpravljeni leta 1947. Odpravi vodovoda na zadruzni osnovi so se protivili predvsem Prifarci, ki so dokazovali, da je kljub novim casom zadruzna baza vodovoda se umestna. Zanimivo sliko vodovodnega standarda nam dajo podatki za Loko iz leta 1948, ko so vodovod ze podrzavili. Kapaciteta dotoka je bila 10 litrov na sek. Rezervoar je meril 150 m3. Oskrbovali so v Loki in starih predmestjih 212 his z 248 prikljucki - hisnimi in 41 hlevskimi. Posebej omenjajo se vojasnico, solo, tovarne Sesir, Tkalnico v Vincarjih, klavnico, Litostroj (Schneiterja). Sesir in Tkalnica sta za industrijsko vodo uporab- ljala Selscico. Zaradi precejsnje porabe so bile tezave s pritiskom v visje lezecih hisah in sploh v visjih nadstropjih. Od okrog 2800 prebivalcev Loke in predmestij jib. je vodo uporabljalo okrog 2230 (brez vojasnice, sole in tovarn, kjer vodo niso steli na ljudi). Vodomerov je bilo 30. Nadtalnih hidrantov je bilo 8, podtalnih 12. Javnih cevi je bilo okrog 8400 m. Poraba na osebo je bila okrog 40 litrov dnevno. Letna potrosnja se je gibala pri 92.000 m3. V Stari Loki je bila letna potrosnja 43.000 m3, cevi je bilo nekaj nad 3000 m, oskrbovali pa so 90 his. Se sam se 5 Loski razgledi 65 spominjam, da se celo vse hise v mestu niso imele po zadnji vojni vodovodne napeljave. Ker spada k vodovodu tudi kanalizacija, povejmo se nekaj o tej. V Loki je bila v grobem gotova okrog leta 1890. Kanali so bili stirioglato zidani iz kamnitih plosc, ki so jih lomili v kamnolomu za Brajdo. Na kanalizacijo je bilo 1948 prikljucenih 115 his z 248 hisnimi in tremi javnimi odtoki. Kopalnic je bilo 46, pralnic 75, vodnih stranisc 194. Skupne javne kanalizacijske mreze je bilo 2300 m. Veliko stranisc je bilo se »suhih«. Odtekala se je le gnojnica, ostalo pa so nekaj let se praznili iz gnojnicnih jam. Upravno je spadal vodovod pod Upravo komunalnih ustanov. Leta 1952 je postal gospodarska ustanova s samostojnim financiranjem. Tega leta so ukinili KLO Stara Loka in se je tudi staroloski vodovod prikljucil k loskemu. ME-PO Kleparstvo in instalacija - Obrtno kovinsko p o d j e t j e Podjetje je izslo iz privatnega sektorja. Odkupili so inventar Antona Franka in pokojnega Petra Kavcica. Prve prostore so imeli verjetno pri Luznarju, danes Mestni trg 23. Leta 1952 so Mestno kleparstvo preimenovali in vpisali novo firmo Obrtno kovinsko podjetje. Prevzeli so delavnico Zadruznega sveta - Podjetje za tehnicno oskrbo strojev v kmetijskih obdelovalnih zadrugah (KDZ), imenovano tudi USTROJ ali STROJ. Ta delavnica je delovala pri Ciku na Poljanski cesti. Pridruzila se jim je tudi delavnica KDZ, ki je delovala v Stari Loki. Od Remontnega gradbenega podjetja so prevzeli njihovo kljucavnicarsko delavnico, ki je bila nekaj casa verjetno v bivsi kovacnici Alesa Demsarja za klavnico. Nekaj casa so bili se v Solski ulici, kjer je sedaj skladisce NAMA, skupaj z Odejo in Testeninami. Lokacije so imeli se na raznih mestih v Loki. Razvijali so mehanicno, kovasko, vodnoinstalatersko, kleparsko dejavnost in popravilo koles. Okrog leta 1953 so se preselili k »Ciku«, kjer je bil prej remont poljedelskih strojev. Pozneje se je podjetje preimenovalo v Avtokovinar, danes pa ga poznamo pod firmo Limos. Strojno podjetje Skofja Loka Po vojni je bilo nacionalizirano Schneiterjevo podjetje turbin in hladilnih strojev v Skofji Loki. Po ustanovitvi Litostroja v Ljubljani leta 1946 so postali njihova podruznica. Po navodilih glavne direkcije za kovinsko industrijo LRS je februarja 1949 Litostroj ukinil podruznico v Skofji Loki. Strokovnjake in del opreme je pritegnil v Ljubljano. Stavbo in del opreme pa je prevzel Remont Vizmarje, ki je bil ustanovljen istega leta z odlocbo vlade LRS. Remont se je preimenoval v SKIP, to je Strojno kovinsko industrijsko podjetje Ljubljana-Vizmar- je. Imel je vec podruznic v Ljubljani in ga loski obrat ni posebno zanimal. V Loki jim je veckrat primanjkovalo dela, medtem ko ga je bilo v ostalih obratih dovolj in celo prevec. Leta 1952 so z odlocbo vlade ustanoviteljske pravice prenesli na LOMO Skofja Loka. Obcina se je zavzemala za odcepitev. Ker v Vizmarjih in na pristojnih visjih oblasteh ni bilo tezav, je LOMO podruznico odcepil in preimenoval 1953 v Strojno podjetje Skofja Loka. Zaradi prostorskih tezav so leta 1955 dobili del zemljisc in objektov bivsega LIP Trata na Trati, in sicer bivso Heinricherjevo zago in prostor poleg nje. Tu so priceli graditi novo proizvodno halo. Leta 1957 se je podjetje prikljucilo tovarni Motor v Skofji Loki. 66 ME-PO Urarstvo Teznja, da se uveljavi druzbeni sektor na vseh podrocjih, je segla tudi med urarje. Mestno urarstvo je bilo ustanovljeno in registrirano leta 1947. V druzbeni sektor se je vkljucil s celotno delavnico urar Gabrijel Mateveber. Obrt je imel priglaseno ze od leta 1913 v Blazevi ulici 2. Pred vojno se je ukvarjal tudi z zlatarstvom. Ker s popravilom ur ni bilo pravega dobicka, je podjetje zelelo popravljati tudi zlatarske izdelke. Odobritve za nakup zlata niso dobili. Podjetje je bilo nerentabilno in leta 1952 vrnjeno lastniku, ki je s privatnim urarstvom nadaljeval. ME-PO Kroj Leta 1947 je bilo registrirano ME-PO Krojastvo, naslednjega leta pa ME-PO Siviljstvo. Prvi so delali storitve za civilne in vojaske potrebe, drugi pa so bili zaradi mocne privatne registrirane in neregistrirane konkurence in drugih subjektivnih tezav v letu 1948 pasivni. Leta 1949 sta se obe podjetji zdruzili v ME-PO Kroj, drzavno gospodarsko podjetje lokalnega pomena. Do leta 1953 so delali se po meri in tudi ze konfekcijo. Zaradi vecje samostojnosti so istega leta odstranili iz firme »mestna« sivalnica in se imenovali le Sivalnica Kroj. Samostojni krojaski delavnici sta imela tudi KLO Retece in Stara Loka. Zaradi likvidacije obeh KLO sta prenehali tudi ti dve podjetji. Reteska in staroloska likvidacija se je zavlekla se v leto 1953. Ker ni bilo posebnih osnovnih sredstev, je del kadra prevzel Kroj. Mestno cevljarstvo Ustanovljeno je bilo leta 1948 in registrirano leta 1949. Lokal so imeli nekaj casa v bivsi kleparski delavnici Petra Kavcica v Jegorovem predmestju. Svoje cevljarstvo je imel tudi KLO Trata na Suhi. Po ukinitvi KLO se je to cevljarstvo prikljucilo mestnemu, ki je istega leta pridobilo lokal na Mestnem trgu, kjer je sedaj Turisticno drustvo. Lokal so pridobili od poslovalnice SAP. Cevljarstvo Skofja Loka je slo leta 1953 v likvidacijo. Istega leta je se obstajalo cevljarstvo Gorenjske predilnice. Leta 1953 se je pojavila nova delavnica - Cevljarska zadruga Skofja Loka. Ta je imela v letu 1954 poslovalnico tudi na Trati in v Retecah. Cevljarska zadruga se je ponovno registrirala leta 1956. Likvidirali so jo njeni clani leta 1960 tako, da so poslovali naprej pod firmo Stanovanjske skupnosti. Naslov so imeli: Stanovanjska skupnost - Cevljarska delavnica Skofja Loka. Prevoznistvo Mestno avtopodjetje je bilo ustanovljeno in registrirano leta 1947. Na zacetku sta bila le sofer in spremljevalec. Leta 1950 so se preimenovali v Mestno avtopre- voznistvo in si organizirali zasilno mehanicno delavnico. Mehanika so dali na placilno listo Remonta. Leta 1950 so imeli tri tovorne avtomobile: Pontiac 2,5 t, Chevrolet 2,5 t in Fiat 0,5 t. Po navadi je bil vozen le po en avtomobil, ker so imeli silne tezave z nadomestnimi deli in gumami. Chevrolet so dobili leta 1949 od Megrada, poltonca pa od Mestne specerije. Leta 1950 so dobili tovornjak MAN 5 t od Furlana iz Gorenje vasi. Ker je bil nevozen in niso dobili nadomestnih delov, 5* 67 so ga oddali Tovarni sportnih cevljev v Ziri (Alpini). Evidencno so vodili in oskrbovali tudi Mercedes Valentina Kosca iz Zeleznikov. Prevazali so predvsem gradivo mestnih podjetij. Leta 1952 so bili ze v likvidaciji. Istega leta je OZZ Kranj iz bivsega Trgovskega podjetja OZZ Kranj registrirala novo prevoznisko podjetje Zadruzna spedicija Kranj, sedez Skofja Loka. Prostore in avtopark so nasledili iz nacionaliziranega obrata Rudolfa Linketa v Kamnitniku. Podjetje je bilo mocnejse. Zaceli so s sestimi tovornjaki v skupni tonazi 19,5 t. Pet je bilo bencinarjev in en naftas. Dva sta bila prekucnika. Skupno so prevozili ze prvo leto preko 225.000 km. Prevazali so najvec za kmetijske zadruge in drug druzbeni sektor. Konec leta 1952 so imeli sedem tovornjakov v skupni nosilnosti 23,5 t. Dva avtomobila sta bila ze na nafto. Zaposlenih je bilo 15 ljudi. Stalna prisila, naj bi se zadruzni sektor ukvarjal le s kmetijstvom, je tudi na tern podrocju naredila svoje. Ustanoviteljske pravice SAP iz Ljubljane za posloval- nico v Skofji Loki so padle na okraj Kranj. Osnovna sredstva SAP pa so prenesli na losko obcino. Ta je leta 1953 ustanovila novo prevoznisko podjetje Avtopromet in vkljucila v svoj obrat tri avtobuse Fiat 626, bivso last SAP. Kolektiv Zadruzne spedicije se je vse bolj nagibal k pripojitvi k Avtoprometu. V Kranju se z odcepitvijo niso strinjali, vendar so jo v Loki ob podpori obcine izvedli. Celo tozili so se nekaj in pobirali podpise za in proti, vendar je obveljala loska varianta. Tako so imeli v Avtoprometu avtobuse in tovornjake. Da bi bili vsi zadovoljni, so se leta 1954 odlocili za novo ime in spremenili firmo v Transturist, podjetje za prevoz potnikov, turistov in tovora Skofja Loka. Elra Decembra 1954 je bila ustanovljena obrtna delavnica za popravilo elektricnih strojev, aparatov in radioaparatov. Elra - elektro-radio obrtna delavnica Skofja Loka. Namenili so se izdelovati predvsem predmete, ki jih takrat pri nas se nismo izdelovali, in izvrsevali tudi druge storitve na tern podrocju. Izdelovali so spajkal- nike, avtoradioaparate, susilce za lase, navijalne stroje za navijanje transf ormatorjev in popravljali elektricne stroje in aparate. Leta 1955 so zaposlovali 16 oseb: enega radiotehnika, dva elektricarja, strugarja, dva kvalificirana delavca pri izdelavi spajkal, pet nekvalificiranih delavcev, vajenca, skladiscnika in delavce v upravi. Leta 1959 so spremenili naslov firme iz Obrtna delavnica Elra v Elektrotehnicno podjetje Elra Skofja Loka. Postali so podjetje. Do odhoda v nunski samostan so poslovali v bivsem Kosirjevem mlinu. Instalacije Sklep o ustanovitvi podjetja je bil sprejet na obcinski seji aprila 1958. Odlocba Obcinskega ljudskega odbora pa je bila izdana sele aprila 1959. Prvi sedez so imeli na Spodnjem trgu. Prvih sest delavcev - elektroinstalaterjev je prislo iz Eire. Do sprejetja lastnega tarifnega pravilnika so delavci imeli iste place kot v Elri. Ta jim je dala tudi prva nepovratna osnovna sredstva v vrednosti 200.000 dinarjev. Zavod za zaposlovanje invalidnih in drugih oseb Invalid Ustanovljen je bil kot financno samostojen zavod decembra 1958. Krajse so se imenovali Invalid. Na zacetku so se ukvarjali s siviljsko, knjigovesko in kartonazno 68 dejavnostjo. Ze v naslednjih letih so priceli s tiskamo in lesno galanterijo, prenehali pa s siviljstvom. Zaradi zaposlovanja telesno prizadetih oseb so bili davcno privilegirani. Poslovali so v Pustalskem gradu. Kino Pred vojno sta bila v Loki dva kinematografa. Na Spodnjem trgu je deloval v okviru Izobrazevalnega drustva, na Mestnem trgu pa je bil sokolski. Tega so prevzeli tudi okupatorji. Takoj ob osvoboditvi je bil v lasti narodne imovine pri (MNOO) Mestnem narodnoosvobodilnem odboru Skofja Loka oziroma pri Mestnem odboru osvobodilne fronte. Poleti oziroma jeseni istega leta je kino prevzelo Filmsko podjetje DFJ (FLRJ), direkcija za Slovenijo. Septembra 1946 ga je prevzel nazaj MLO in ga leta 1947 organiziral kot ME-PO Kino podjetje. Leta 1946 so predvajali ob petkih, sobotah in nedeljah. Pet predstav je bilo ob delavnikih, v nedeljo dve civilni in ena vojaska. Stevilo sedezev je bilo vedno okrog 300, raje nekaj manj. Leta 1946 jih je bilo najdrazjih po 12 dinarjev 114, po 10 dinarjev 131 in po 8 dinarjev 50 sedezev. Leta 1949 je komisija za kinematografijo pri LRS uvrstila kinematograf v drugo kategorijo. Prerazporedili so sedeze. Najdrazjih je bilo 153, srednjih 102 in slabsih 48. Za zaledje obiskovalcem so navajali 2800 prebivalcev Loke in bliznje okolice in se 5000 prebivalcev sirse okolice. Aparature so bile se stare oblocne AEG. Filme so dobivali od Podjetja za razdeljevanje filmov v Ljubljani. Leta 1952 je TVD Partizan prevzel kinopodjetje. Tudi naslov so spremenili v Kino Partizan. Leta 1954 so se v okviru Partizana se enkrat preimenovali v Kino Sora Skofja Loka. Od leta 1949 je deloval kino tudi na Trati. Uprava Gorenjske predilnice, sindikalna podruznica in klub Ljudske tehnike v Predilnici so sklenili s Podjetjem za razdeljevanje filmov LRS v Ljubljani pogodbo. Iz starega skladisca so preuredili prijetno dvorano, v kateri je delalo kino-gledalisce. Ker je bila gonilna sila kina sindikalna podruznica, se je ta imenoval Sindikalni kino Predilec Skofja Loka Trata. Leta 1955 je bila sindikalna podruznica se vedno upravljalec Kina Predilec. Med pavsaliste je poleg Cevljarske zadruge, Kina Sora in Predilec spadal tudi Krevsov mlirt. Financno samostojni zavodi so bili od 1953 Dijaski dom in vrtec (prej pod solo), Lekarna, od 1954 Zdravstveni dom, Dom slepih v Stari Loki in od 1955 Resilna postaja (ustanovljena 1952). Oktobra 1958 je v Bodovljah pricela poskusna proizvodnja zlindrine volne Termike iz Ljubljane. S storitvenimi dejavnostmi se je po letu 1962 pricela ukvarjati Stanovanjska skupnost Skofja Loka. Registrirala. je kar 11 dejavnosti - servisov. V Blazevi ulici 3, v bivsih samostanskih gospodarskih poslopjih, so dobili prostore naslednji servisi: barvarna, mizarski, steklarski, vodovodno instalaterski in gradbeni servis. Na Spodnjem trgu 12, v bivsih prostorih usnjarne Antona Subica, so organizirali kemicno cistilnico, pralnico, krojaski in pleskarski servis. Cevljarski servis je delal naprej na Kidricevi 2, elektroservis na Mestnem trgu. Leta 1964 je servise prevzela krajevna skupnost. Iz servisov na Spodnjem trgu se je razvilo podjetje Bistra, iz servisov v Blazevi ulici pa Obrtnik. Obe podjetji je obcina registrirala januarja 1965. Do srede 60. let je bila nekako izoblikovana fiziognomija loskega gospodar- stva, ki je v naslednjem desetletju doseglo velik prostorski in proizvodni razmah. 69 Zusammenfassung BEITRAGE ZUR KENNTNIS DER LOKALW1RTSCHAFT IN 5KOFJA LOKA VOM JAHR 1945 BIS CA. 1960 Fur die Lokalwirtschaft war groBtenteils der heimische VolksausschuB zustandig. Dieser griindete, unterstiitzte und versorgte derartige Untemehmen im Sinne der neuen Gesellschafts- ordnung und Abschaffung des Privateigentums. Heute wiirden wir diese Wirtschaft Kommunal- und Dienstleistungs- sowie Gewerbewirtschaft nennen, wie sie der Burger Tag fur Tag braucht. Gegenwartig schaltet sich in diesen Bereich wieder in groBem AusmaB die Privatinitiative ein. Die Belege fur den vorliegenden Artikel schopften wir aus den Fonds des Stadtischen Volksausschusses, des Volksausschusses der Stadtgemeinde und des Gemeinde-Volksausschus- ses in Skofja Loka, so wie die Fonds zeitlich einander vom Jahr 1945 bis etwa 1960 folgen, mit welchem Jahr der Artikel abgeschlossen wurde. Der Beitrag ist vor allem informativ und auf diesem Gebiet der erste Versuch im Sinne eines Uberblicks. Vermieden wurden alle Anfiihrungen von Personen und Zahlen. Der geschaftliche Erfolg dieser Untemehmen stand iiberhaupt nicht an erster Stelle, wichtig war die Entwicklung des Gesellschaftssektors. Der VolksausschuB griindete zwecks des Funktionierens der Stadtischen Untemehmen (ME-PO-Unternehmen) spezielle operative Biiro-Leitungsanstalten. Die meisten Lokalunter- nehmen bildeten sich zwischen den Jahren 1947 und 1949 heraus. Ihre hochste Zahl betrug etwa 27. Sie entstanden noch nach dem Jahr 1949, doch mit mehr Zuriickhaltung und Vorsicht, denn ein TeO dieser Untemehmen versagte schon bald. Mitte der funfziger Jahre erhielten diese Untemehmen groBere Selbstandigkeit. Abgeschafft wurde die zentrale Leitung. Es setzte bereits die Selbstverwaltung ein, am Beginn noch auf Direktorrang. Zur Lokalwirtschaft wurden namentlich die Aktivitaten der Nahrungszubereitung und -verarbeitung, der Kommunaldienstleistungen, des Dienstleistungsgewerbes, das Gaststattenge- werbe, Handel, Bauwesen, Lokalverkehr, usw. hinzugezogen. Den meisten dieser gesellschaft- lichen Aktivitaten war das vorherige Privatgewerbe, das sich, ob es wollte oder nicht, in den Gesellschaftssektor einschalten muBte, abgeneigt. Ein Teil der Untemehmen bewahrte sich im Gesellschaftssektor durchaus nicht und brachte zu groBe Verluste. Solche Aktivitaten durften in den Privatsektor zuriickkehren, wo sie rentabel weiter leben konnten. Einige Tatigkeiten erlangten in den sechziger Jahren giinstige Organisierheit, die meisten wuchsen sich jedoch zur industriellen Produktion aus, wahrend das Kleingewerbe von der Gesellschaft abermals dem Privatsektor iiberlassen wurde. 70