Koliko lukenj v pasu?
Po najnovejših določilih znaša zajamčeni osebni dohodek v naši republiki nekaj več kot deset tisoč di-narjev, čeprav je povsem jasno in tudi statistično — pa pustimo sedaj razpravo o tem. kaj vse je mogoče s statističnimi podatki upravtčrti — dokazano, da so minimalni življenjski stroški precej nad to mejo. Prav zato se postavlja vrsta vprašanj — od tega, ali je s takšnimi prejemki sploh mogoče dostojno živeti, do dileme, ali je res potreben tolikšen padec realnih osebnih dohodkov.
V zaostrenih gospodarskih razmerah bi naj bil stimulativen osebni dohodek eden izmed glavnih motivacijskih dejavnikov, ki bi prispeval k večji de-lovni vnemi, s tem k večji proizvodnji, s katero edino — ob povečanem izvozu — lahko premostimo se-danje težave. A v praksi to le malokje uresničujejo, pač pa je mnogo bolj v veljavi večja ali manjša urav-nilovka, ki vse trpa v en koš. Seveda bi lahko sedaj ¦ začeli na dolgo in široko razpravljati o enakih želod-cih, pa tudi o reklu »kdor ne dela, naj ne je« in po-dobnih dilemah, a to nas ne bi daleč pripeljalo. Mnogo bolj pomembno je, da se dokopljemo do spoznanja, da mora biti dobro delotudi ustrezno na-grajeno in da vsakdo, ki pošteno in vestno opravlja svoje delo, dobi tolikšen osebni dohodek, da lahko dostojno živi. Zato se kar samo po sebi zastavlja vprašanje, ali ni padanje realnih osebnih dohodkov, ki se vleče že od leta 1980, doseglo spodnjo točko na krivulji in bi se moralo vsaj zaustaviti, če se že ne more prevesiti v nasprotno smer.
Očitno je, da temu ni tako in da bomo še naprej plačevali davek za stare grehe v vodenju ekonom-ske politike in za življenje na previsoki nogi. Realni osebni dohodki so po nekaterih ocenah v štirih letih padli za tretjino, kar je seveda močno znižalo živ-Ijenjski standard. Prav zato so čedalje glasnejše za-hteve, da bi vendarle končno morali zavarovati živ-Ijenjsko raven občanov, če že ne za vse, pa vsaj za najbolj ogrožene. To pa praktično ne pomeni nič drugega kot še večje uvajanje uravnilovke in s tem manjšanje spodbude za delo.
Povsem drugo pa je vprašanje, če so res osebni dohodki tista oblika porabe, ki jo je bilo treba in jo je še treba tako dfastično zmanjšati. Če gledarno na osebne dohodke kotstroške delovnih organizacij, je dejstvo, da v strukturt dohodka in industrijskih organi-zacij često ne predstavljajo pomembnega dele-ža, da bi s tem bistveno reševali ekonomski položaj organizacij. Osebnidohodkibolj vplivajona povpra-ševanje in s tem na rast cen in inflacijo. Te posledice skušamo sedaj odpraviti z uvedbo realno pozitivnih obrestnih mer, ki naj bi pospešile varčevanje in s tem zmanjšalo povpraševanje.
Vprašanje, koliko lukenj na pasu bomo še morali zategniti, ostaja brez pravega odgovora. Toda če upoštevamo zadolženost Jugoslavije, strukturo nje-nih proizvajalnih sil in dosedanje izkušnje pri vode-nju ekonomske polftike, se zdi, da luknja, s katerimi imamo sedaj pripete pasove, ni zadnja, temveč jih bomo morali še bolj zategniti. O naramnicah pa kdaj drugič...                                     "  '     ,