A. POTOČNIK
Ljubljana
(Nadaljevanje iz lanskega letnika.)
8. ZNAMENITE STAVBE  NA STAREM TRGU.
lanskem »Zvončku« smo omenili na strani 81. in 82., da so staro Ljubljano delili v »Stari«, »Novi« in »Veliki« ali »Glavni trg«. Vsaka teh naselbin pa je imela nekatera znamenita poslopja, ki so deloma ostala, deloma pa so bila porušena.
Oglejmo si nekatera važna poslopja »Starega trga« v smeri od Hradeckega (Črevljarskega) mostu proti cerkvi sv. Florijana! Takoj poleg omenjenega mostu, kjer stoji hiša Gallusovo nabrežje 1, je stalo eno najstarejših poslopij z moč« nimi oboki, pod katerimi so prodajali kramarji razno blago. To stavbo so imenovali »Trančo«, odtod še dandanes ime ulice »Pod Trančo«., Nad oboki so bili zapori, v katerih so pretepali mestni biriči hudo« delce vsak teden tako, da se je njih jok in stok razlegal daleč okrog. Tu je bivala nočna straža, ki je hodila ponoči po mestu in lovila pre« tepače. Ker je bilo to poslopje silno slabo ter je bila nevarnost, da se samo ne podre, zato so ga porušili leta 1788.
Znamenita je hiša na Starem trgu 4, kjer se je rodil leta 1641. sloveči zgodovinar Janez Vajkart Valvasor, znan po svojem zname« nitefm spisu »Slava vojvodine Kranjske«, v katerem opisuje lepoto kranjske dežele, ki bi ostala brcz dvoma še nadalje neznana tujemu svetu, da ga ni ta mož opozoril na neštete njene prirodne bisere in obenem tudi zanimivo opisal nje zgodovine. Ogromni stroški za to delo so popolnoma izčrpali njegovo bogato imetje. Umrl je v pre« prosti meščanski hiši v Krškem leta 1693. Pokopan na je na gradu Mediji pri Tzlakah nedaleč od Zagorja ob Savi. Hvaležni narod mxi je postavil pred državnimi muzejem krasen spomenik, delo kiparja Alojzija Gangla.
Na Starem trgu je bila tudi kru h arn a, t. j. lopa za prodajo kruha, kjer so oddajali peki vsak dan sveži kruh, starega pa odna« šali. Na tej lopi je visela črna tabla, na katero so vsakih štirinajst dni naplsovali ceno žitu in kruhu. V tej ulici je bila tudi mestna tehtnica  in  javna  kopalnica.
Ponos vsakega mesta je njegova mestna hiša. Tudi na Starem trg« nekdanje Ljubljane je stalo poslopje, v katerem so se zfcirali mestni očetje k važnim posvetom. Nekateri trdijo, da je stala mestna hiša blizu Tranče, in sicer na kraju, kjer je ulica najožja. Znano pa je, da so v oni dobi navadtio postavljali mestne hiše na
31
prostornejše kraje. Zato smemo trditi, da je stala najstarejša mestna ' hiša na koncu Starega trga tam, kjer je danes »Stiški dvorec«, Stari trg 34, ali pa tam, kjer se dviga dandanes državna osnovna in me« ščanska dekliška šola, ali v njeni bližini.
Prvotna mestna hiša je bila zidana leta 1297. ter je imela široka železua vrata, ob katerih sta viseli dve svetilnici. Na stenah so bile tele slike: Na prestolu je sedela žena z zavezanimi očmi. V eni roki je držala tehtnico, v drugi pa meč; predstavljala je pravico.
Slika petelina je opozarjala Ijubljanske meščane na euječnost. Poleg teh slik sta bila grba ljubljanskega mesta in deželnega kneza. Blizu vrat je bila klop, na kateri so sodni hlapci tepežkali obsojence.
Sv. Jakoba trg z okolico v prošli dobi
Tu je stala tudi železna kletka, v katero so zapirali zločince. Hiša je imela železen balkon, s katerega so razglašali obsodbe. Nad streho se je dvigal stolpec z uro in veternico. Pred mestno hišo je bil vodnjak, poleg vodnjaka pa je rasla košata lipa, zato so imenovali ta del Starega trga kratko   »P o d  1 i p o«.
Pod to lipo so Ljubljančani prirejali razne zabave. Pripovedujejo, da je prišel nekoč na tako veselico lep in čedno opravljen mladenič in plesal z brhko Šeferjevo Uršiko. Vrtel pa ni mlade Uršike le okolo lipe, ampak sukal jo je tudi po sedanji Stiški ulici, ki drži proti vodi. Ko sta prišla do bre.ga Ljubljanice, sta izginila v njenih valovih. Ljud« ^ stvo je trdilo, da ni bil zali mladenič nihce drugi kot — povodni mož. (Prešernova pesem »Povodni mož«.)
Znamenita je hiša Stari trg 34, katere pročelje je obrnjeno v Sv. Florjana ulico. Tej hiši pravijo »Stiški dvorec«. Do leta 1315. je stala na tem kraju hišica z vrtom; oboje je prodal neki ljub* ljanski meščan stiškemu opatu. Opat Jakob (1603.—1626.) je dvorec nanovo sezidal in olepšal. V dvorcu so stanovali prelati, stiški menihi in drugi odlični gosti, ki so prišli v Ljubljano. Do leta 1895. je bilo v tem poslopju deželno sodišče, pozneje pa je imela obrtna šola tu svoje prostore.
Na sedanjem Svetega Jakoba trgu so se že leta 1494. naselili avguštinci, ki so ostali tam do leta 1555. Tega leta so prodali samo= stan in cerkev kralju Ferdirfandu I., ki je namenil sa,mostan onemoglim rudarjem in dosluženim, ohromelim vojakom. To poslopje so ime« novali cesarski ali dvorni špital. Leta 1597. so prišli v Ljubljano jezuiti, da so pomagali pri zatiranju Lutrove vere, ki se je v mestu in na kmetih jako hitro širila. Pokupili so okrog 30 hiš v bližini šentjakobske cerkve, med njimi tudi špital. Vsa ta poslopja so podrli in sezidali z luteranskim denarjem velikanski samostan. Nadvojvoda Ferdinand, vnuk že prej omenjenega cesarja Ferdinanda' I., je ukazal luteranom, da prestopijo k rimskokatoliški veri ali pa morajo zapustiti deželo. Večina se je odločila za izselitev iz dežele, odšli pa so bogatejši. Ti so morali pred odhodom oddati desetino svojega imetja. S tem denarjem so si sezidali jezuiti lastni dom. Velik del današnjega Svetega Jakoba trga je bil saraostanski vrt.
Poznejie so podarili kostanjeviški cistercijanci jezuitom eno svojih hiš, ki je stala v sedanji Zvezdarski ulici in se je dotikala samostana. Leta 1634. so dokupili v tej ulioi še šest hiš, stoječih samostanu na« . sproti na prostoru sedanjega vrta v Trubarjevi in Zvezdarski ulici, ter jih zvezali iz prvega nadstropja z lesenim hodnikom nad ulico.
Poleg svojega bivališča so imeli jezuiti tudi.dijaški konvikt, v katerem so pripravljali dečke za duhovski stan. Obstojala je šest* razredna gimnazija, ki so jo obiskovali tudi sinovi plemenitašev. Leta 1773. je bil jezuitski red razpuščen, njegovo imetje pa je prešlo v last verskega zaklada. Leto pozneje je ogenj upepelil jezuitski samo« stan in cerkev sv. Jakoba. Sezidali so zopet gimnazijo, ki je stala na mestu sedanje dekliške šole do leta 1798., ostala poslopja pa so podrli in izpremenili proštor v današnji Svetega Jakoba trg.
To gimnazijsko poslopje so imenovali reduto, kjer je bila v prvem nadstropju prostorna in lepa dvorana. V tej dvorani so pri* rejali razne veselice, koncerte in razstave. V njej so se vršile tudi porotne obravnave do leta 1895. Pred reduto je bila za porotnih obrav? nav pot do Svetega Jakoba trga zaprta z železnimi verigami, da ropot •   voz ni motil zasedanja.
:          Pogorišče na obeh straneh Zvezdarske ulice je kupil jezuit Ga«
briel Gruber, ki je napravil načrt za Gruberjev prekop med Golov«
33
i
cem in Gradom. Gruber je sezidal v letih 1775 do 1782 lepo in pro* storno poslopje, kjer je danes državna poštna in brzojavna direkcija. Novejši del te hiše, ki je obrnjen proti Rožni ulici, je dal sezidati leta   ' 1840. Anton Virant, zato so imenovali to poslopje tudi Virantovo h i š o.                                                                                         '
V tej hiši je bila nekaj let obrtna šola in »Glasbena Matica« je imela tod svoje učilnice.
Na vogalu Hrenove ulice in Žabjaka stoji še dandanes poslopje, ki mu pravijo Ž a b j ek, najbrž zato, ker so tu p-rodajali tiekoč ribe, rake in žabe. V to poslopje so nekoč zapirali potepuhe in lenuhe. Leta 1765. je bila tu Desselbrunnerjeva pVedilnica, še prej pa so tu domovale redovnice sv. Bernarda, ki so šivale mašna oblačila. Pozneje je bila tu vojašnica.
Hiše na Starem trgu so bile večinoma zddane iz kamenja, nekatere pa so bile lesene. Gorenja nadstropja so molela čez spodnje tako, da je bila ulica zgoraj ožja kot spodaj. Proti Ljubljanici so imele nekatere hiše tudi balkone. Po Starem trgu so stale stopnice, na kate^ rih so prodajali kramarji in trgovci železo, žreblje, usnje, jermena itd. Trg je bil jako ozek; pešci so se morali postaviti v vrsto, da je mogel voz mimo. Na Starem trgu so stanovali večinoma trgovci in rokodelci.