5JF8V M 4^.

HERIPCK =

HOLMESovi

SPOMINI '• »El

□&=>■ — : - ■ ■ — "=aa

Spisal

Sir Arthur Conan Doyle..

Iz angleščine prevel J. M.

Natisnila in založila Ig. pl. KIeinmayr & Fed. Bamberg.

SREBROLISEC.

„Bojim se, Watson, da bom moral oditi,“ je
dejal Holmes, ko sva sedla nekega jutra k za-
jutreku.

„Oditi? Kam pa?“

„V Dartmoor — do King’s Pylanda.“

Nisem se začudil temu. Da, čudil sem se
pravzaprav, da se dosedaj še ni vmešal v ta
izvanredni slučaj, ki se je o njem govorilo
širom Angleške. Cel dan je hodil moj pri¬
jatelj po sobi gorindol; brada mu je slonela
na prsih in čelo mu je bilo nagubano; zopet in
zopet je basal svojo pipo z najmočnejšim to¬
bakom in bil popolnoma gluh nasproti vsem
mojim opazkam in vprašanjem. Naš časniški
agent je nama marljivo pošiljal sveže izdaje
vsakega časnika; on pa jih je samo hitro pre¬
gledal in vrgel v kot. Akoravno pa je molčal,
sem vseeno čisto dobro vedel, o čem je razmiš¬
ljal. Samo en problem je bil v javnosti, ki je
mogel izzvati njegove analitične zmožnosti;
namreč skrivnostno izginotje konja - favorita
za Wessex Cup in tragični umor njegovega

4

jezdeca-vežbalca. Ko je sedaj nenadoma iz¬
javil, da ima namen podati se na prizorišče te
žaloigre, se je zgodilo zgolj to, kar sem pri¬
čakoval in česar sem se nadejal.

„Zelo bom srečen, ako bom mogel s teboj,
samo ako ti ne bom na poti," sem rekel.

„Moj dragi Watson, veliko uslugo bi mi iz¬
kazal, če bi šel z menoj. In moje mnenje je,
da ne boš tratil svojega časa, kajti pri tem
slučaju so okolnosti, ki ga obetajo narediti po¬
vsem edinega svoje vrste. Mislim, da imava
ravno še časa, da dobiva na postaji Paddington
pravi vlak. Na poti pa izpregovorim nekoliko
več o tej zadevi. Hvaležen ti bom, ako vzameš
seboj svoj izvrstni daljnogled."

In tako se je zgodilo, da sem se nekako uro
pozneje nahajal v kotu kupeja prvega razreda
na potu v Exeter, medtem ko je Sherlok Hol¬
mes s popotno čepico na glavi, ki mu je segala
zadaj čez ušesa, spredaj pa obrobljala njegov
iskreni in izraziti obraz, hitro pregledaval sve¬
ženj novih časnikov, ki si jih je nakupil v Pad-
dingtonu. Reading smo pustili že davno za
seboj, ko je vrgel poslednji časnik' pod svoj
sedež ter mi ponudil svojo torbico s smodkami.

„Jako dobro vozimo," je rekel, gledal skozi
okno ter pogledaval na svojo uro. „Naša hitrost
znaša sedaj triinpetdeset in pol milje na uro."

„Nisem gledal na miljnike, ki kažejo četrt
milje," sem rekel.

„Jaz tudi ne. Toda brzojavni drogi stoje na
tej progi šestdeset korakov vsaksebi in račun

5

je zbog tega čisto enostaven. Menim, da si si
že ogledal tisto zadevo glede umora Johna
Strakerja in izginotja Srebrolisca, kajneda?“

„Čital sem, kar pišeta Telegraph in Chro-
nicle.“

„To je eden onih slučajev, kjer bi se morala
umetnost misleca bolj uporabljati za pregled
podrobnosti kot za nabavljanje novih dokazov.
Žaloigra je bila tako nenavadna, tako popolna
in tolike osebne važnosti za toliko ljudi, da
imamo preobilico domnev, dozdev in hipotez.
Težkoča je v tem, da se odloči ogrodje dejstva
— popolnega, neutajnega dejstva — od vseh
olepšav teoretikov in poročevalcev. Ko smo se
na ta način postavili na zdravo podlago, je naša
dolžnost, da pogledamo, kakšne sklepe je mož¬
no sklepati in katere so one posebne okolnosti,
okoli katerih se suče cela skrivnostna zadeva.
V torek zvečer sem prejel brzojavke od pol¬
kovnika Rossa, lastnika onega konja, in od po¬
licijskega nadzornika Gregoryja, ki vodi pre¬
iskavo tega slučaja; obadva me prosita moje
pomoči.“

„V torek zvečer \“  sem vzkliknil. ,,Danes pa
imamo četrtek zjutraj. Zakaj pa že včeraj nisi
odšel tja?“

,,Ker sem naredil velik pogrešek, moj dragi
Watson, — kar se mi pa, kakor se bojim, več¬
krat pripeti, kakor bi si mislil človek, ki me
pozna samo po tvojih spominih. Dejstvo je,
da nisem mogel verjeti, da bi bilo mogoče, da
bi mogel najbolj znameniti konj na Angleškem

6

tako dolgo ostati skrit, posebno pa še v tako
redko obljudenem kraju, kakor je severni del
Dartmoora. Od ure do ure sem včeraj pri¬
čakoval, da izvem, da so ga našli in da je nje¬
gov odpeljatelj obenem morilec Johna Straker-
ja. Ko pa je napočilo drugo jutro in sem spo¬
znal, da se razen aretacije mladega Fitzroya
Simpsona ničesar drugega ni storilo, sem spo¬
znal, da je prišel čas, da nastopim jaz. Vendar
se mi nekako zdi, da včerajšnjega dne nisem
zastonj potratil/"

„Potem si si že ustvaril neko teorijo, ali ne?"

„Znana so mi vsaj bistvena dejstva tega slu¬
čaja. Naštel ti jih bom, kajti ničesar ne pojasni
kakega slučaja bolj, kakor ako se ga pove drugi
osebi; na. drugi strani pa ne morem od tebe
pričakovati pomoči, če ti ne razjasnim stališča,
iz katerega hočemo delovati."

Naslonil sem se na blazine in puhal svojo
smodko, Holmes pa se je sklonil naprej, na¬
števal s polaganjem svojega dolgega drobnega
kazalca na dlan levice vse okolnosti ter mi po¬
dal sliko dogodkov, ki so povzročili najino po¬
tovanj e.

„Srebrolisec,“ je rekel, „izhaja iz rodu Iso-
nomy in vrsta njegovih uspehov je ravnotako
sijajna kakor pri njegovem slovitem predniku.
Sedaj je v petem letu in je prinesel svojemu
srečnemu gospodarju polkovniku Rossu s turfa
vsako nagrado. Notri do časa katastrofe je bil
prvi favorit za Wessex Cup in stavili so nanj
tri proti eni. Bil je prvi favorit pri občinstvu,

7

ki pohaja dirke, in še nikoli ni razočaral nji¬
hovih nad, tako da so celo v bolj neugodnih
slučajih stavili nanj velike vsote. Z ozirom na,
to je očito, da je bilo mnogo ljudi, ki so imeli
zelo veliko vzroka preprečiti, da Srebrolisec
prihodnjega torka ne bi bil na svojem mestu,
ko bi spustili zastavo dol.

„To dejstvo so seveda v polni meri vpošte-
vali v King’s Pylandu, kjer se nahaja vežbalni
hlev polkovnikov. Storili so vse potrebne ko¬
rake za varnost tega favorita. Vežbalec John
Straker je bil poprej jockev, ki je jezdil v bar¬
vah polkovnika Rossa, pa je sčasoma postal
pretežak. Pri polkovniku je služil pet let kot
jockey, sedem let pa kot vežbalec in je vedno
bil marljiv in pošten uslužbenec. Pod seboj je
imel še tri fante, kajti hlev je bil bolj majhen
in je štel samo štiri konje vsega skupaj. Eden
teh fantov je čul vsako noč v hlevu, ostala dva
pa sta spala v podstrešni sobici. Vsi trije so
bili izvrstnega značaja. John Straker, ki je bil
oženjen, je stanoval v majhni hišici, kakih dve¬
sto korakov daleč od hlevov. Otrok ni imel,
pač pa eno deklo, in njegove razmere so bile
precej ugodne. Okolica je dokaj samotna, samo
kake pol milje proti severu leži majhna sku¬
pina vil, ki jih je zgradil nek stavbenik iz Ta-
vistocka za bolehne ljudi in take, ki bi želeli
uživati čisti dartmoorski zrak. Tavistock leži
dve milji proti zapadu, na drugi strani barja pa
se nahaja v daljavi kakih dveh milj večji hlev

8

Capleton, ki je last lorda Backwaterja in ki ga
vodi Silas Brown. Na vseh drugih straneh je
barje popolna divjina, na kateri biva samo ne¬
koliko ciganov, ki se klatijo okoli. Tak je bil
splošni položaj v noči minulega ponedeljka,
ko 1  se je katastrofa zgodila.

„Tisti večer so vežbali in napajali konje ka¬
kor po navadi in ob devetih so hlev zaprli. Dva
izmed fantov sta se podala v vežbalčevo hišo,
kjer sta v kuhinji večerjala, tretji, Ned Hunter
po imenu, pa je ostal na straži. Nekoliko minut
po deveti uri je prinesla dekla Edith Baxter-
jeva tudi njemu večerjo v hlev, ki je obstojala
iz janjčevine v omaki. Pijače mu ni prinesla
nobene, ker so imeli v hlevu vodovod in je
bilo odrejeno, da oni, ki je na straži, ne sme
piti ničesar drugega. Ker je bilo zelo temno,
je imela dekla seboj svetiljko, posebno ker je
pot držala preko odprtega močvirja.

„Edith Baxterjeva je bila kakih trideset ko¬
rakov daleč od hlevov, ko se je iz teme pri¬
kazal nek človek, ter ji dejal, da naj postoji.
Ko je stopil v krog rumene svetlobe, ki jo je
dajala svetiljka, je opazila, da je bil človek go¬
sposkega obnašanja, oblečen v sivo obleko, na
glavi pa je imel suknjeno čepico. Nosil je ga¬
maše, v roki pa težko palico z glavico na koncu.
Velik vtis je naredil nanjo njegov smrtnobledi
obraz in njegovo nervozno vedenje. Po njeni
sodbi je imel prej več kot trideset let kakor
manj.

9

„,Ali mi morete povedati, kje da sem?' jo je
vprašal. ,Odločil sem se že, da prenočim na
barju, ko sem ugledal luč vaše svetil j ke.‘

„,Sedaj ste čisto blizu hlevov King’s Py-
land,' je dejala ona.

„,Oh, ali res! Kolika sreča!' je vzkliknil.
,Kakor sem slišal, spi tamkaj vsako noč eden
izmed hlevskih fantov. Morda je tole ravno ve¬
čerja, ki mu jo nesete. Prepričan sem, da ne
boste tako visoki, da si ne bi hoteli zaslužiti
nove obleke, kajneda?' In vzel je iz žepa svo¬
jega telovnika kos belega papirja. ,Poskrbite,
da fant še danes dobi tole v roke in dobili
boste najlepšo obleko, ki jo je mogoče kupiti
za denar.'

„Dekla se je prestrašila njegovega resnega ob¬
našanja in je pohitela mimo njega k oknu, skozi
katero je po navadi dajala večerjo. Okno je
bilo že odprto in Hunter je sedel pri majhni
mizici. Začela mu je pripovedovati, kaj se je
prigodilo, tedaj pa je neznanec sam prišel tja.

„,Dober večer,' je rekel ter pogledal skozi
okno, ,rad bi izpregovoril z vami nekoliko be¬
sedi.' Dekla je prisegla, da je videla, da mu
je pri tem, ko je govoril, molel kos majhnega
papirnatega zavoja iz njegove zaprte roke.

„,Kakšno opravilo pa imate tukaj?' je vpra¬
šal fant.

,,,Tako opravilo, ki utegne prinesti nekaj v
vaš žep,' je odgovoril drugi. ,Vi imate pri dirki
za Wessex Cup dva konja — Srebrolisca in
Bayarda. Dajte mi kak namigljaj glede njune

10

vrednosti, in vam ne bo žal za to. Ali je res¬
nica, da bi mogel Bavard pri enaki teži dati
drugemu kakih sto korakov na pet osmin milje
in da je hlev nanj stavil?"

„,Vi ste torej tudi eden onih vohunov! -  je
zavpil fant. ,Vam že pokažem, kako postrežemo
•v Iving’s Pylandu takim ljudem! -  Skočil je po¬
konci in pohitel preko hleva, da odveže psa.
Dekla je zbežala proti domu; ko pa se je na
tem povratku ozrla, je videla, da se je nezna¬
nec naslanjal skozi okno. Minuto pozneje pa,
ko je prihitel Hunter s svojim psom, ga ni bilo
več, in akoravno je fant obletal vsa poslopja,
ni mogel najti nobenega sledu več o njem. --

„En trenutek!! --  sem zaprosil. „Ali je pustil
fant pri tem, ko je hitel s psom iz hleva, vrata
nezaklenjena za seboj ?“

„Izvrstno, Watson, izvrstno! --  je dejal moj
tovariš. ,,Ta okolnost se mi je zdela tako važna,
da sem včeraj nalašč radi tega brzojavil v Dart-
moor, da mi stvar pojasnijo. Fant je bil pred
odhodom vrata zaklenil. Okno pa, naj še po¬
vem, ni bilo dovolj veliko, da bi mogel člo¬
vek skozi.

„Hunter je čakal, dokler se nista vrnila nje¬
gova dva tovariša, na to pa je obvestil vež-
balca ter mu povedal, kaj se je prigodilo. Ko
je Straker čul poročilo, je bil zelo vznemirjen,
akoravno se zdi, da ni docela izpoznal pravega
pomena vsega tega. Vendar je ostal nekam ne¬
miren in ko se je gospa Straker jeva ob eni
zjutraj prebudila, ga je opazila, da se je ravno

11

oblačil. V,odgovor na njena vprašanja ji je de¬
jal, da ne more spati vsled skrbi radi konj in
da ima namen podati se k hlevom, da se pre¬
priča, ali je vse v redu. Ona ga je prosila, da
naj ostane doma, posebno ker je slišala dež
udarjati ob okna, on pa je navzlic vsem njenim
prošnjam vzel svoj nepremočni plašč ter šel
od doma.

„Gospa Strakerjeva se je zbudila zjutraj ob
sedmih ter spoznala, da se njen mož še ni
povrnil. Zbok tega se je urno oblekla, poklicala
deklo ter se napotila proti hlevom. Vrata so
bila odprta, znotraj pa je sedel na nekem stolu
Hunter v popolni nezavesti; hlev, v katerem
se je nahajal favorit, je bil prazen, o njegovem
vežbalcu pa ni bilo nobenega sledu.

„Druga dva fanta, ki sta spala v sobici nad
shrambo za konjsko opravo, sta bila kmalu
pokonci. Ker sta obadva vedno dobro spala,
nista ponoči ničesar slišala. Hunter je spal
gotovo pod vplivom kakega močnega uspaval¬
nega sredstva, in ker ga na noben način niso
mogli zbuditi, so ga pustili, da se prespi; med¬
tem pa sta odhitela obadva fanta in obedve
ženski iskat pogrešanih. Imeli so pač nekoliko
upanja, da je morda vežbalec iz enega ali dru¬
gega vzroka vzel konja iz hleva ter ga peljal
na rano vežbanje; ko so pa dospeli na vrh
griča blizu hiše, raz katerega je bilo mogoče
pregledati celo okolico, niso mogli nikjer ugle¬
dati nobenega sledu o favoritu, pač pa so opazili

12

nekaj, kar jim je oznanjalo, da se je zgodilo
nekaj strašnega.

„Kake četrt milje od hlevov je na nekem
bodičevju vihral John Strakerjev plašč. Tik
zadaj za bodičevjem se je nahajala nekaka
kotlinasta uglobina v barju in na njenem dnu
so našli mrtvo truplo nesrečnega vežbalca.
Glava mu je bila razbita vsled močnega udarca,
zadanega z nekim težkim orožjem; dalje je bil
ranjen v stegno, kjer se je nahajal dolg, močan
urez, ki ga je očividno zadalo kako zelo ostro
orodje. Očito pa je bilo, da se je Straker po¬
gumno branil proti svojim napadovalcem,
.kajti v desnici je držal majhen nož, ki je bil
tja do ročaja okrvavljen, v levici pa je držal
črnordečo svilnato ovratnico; in dekla je
spoznala to ovratnico ter izjavila, da jo je
prejšnjega večera nosil neznanec, ki je obiskal
hleve.

„Ko se je Hunter zbudil iz svoje nezavesti,
je tudi on prav dobro spoznal to ovratnico.
Prav tako je bil prepričan, da je isti neznanec
namešal v njegovo večerjo uspavalnega sred¬
stva, ko je stal pri oknu, in na ta način oropal
hleva straže.

„Kar se tiče pogrešanega konja, je bilo v
blatu na dnu osodepolne uglobine dovolj do¬
kazov, ki so pričali, da se je za časa boja na¬
hajal tamkaj. Toda tisto jutro je izginil, in
akoravno so razpisali veliko nagrado in so
cigani, nahajajoči se v Dartmooru, ostali na
svojih mestih, ni bilo mogoče ničesar izvedeti

13

o njem. Končno je preiskava dognala, da je bila
v ostankih večerje, ki jo je pustil fant na mizi,
precejšnja množina stolčenega opija, medtem
ko so ostali ljudje v hiši zavžili istega večera
isto jed, toda brez vsakega slabega učinka.

,,To so glavna dejstva celega slučaja, pove¬
dana brez vsakih domnev in kolikor mogoče
resnično. Sedaj pa povem, kaj je policija ukre¬
nila v tej zadevi.

„Nadzornik Gregory, komur so poverili ta
slučaj, je zelo zmožen uradnik. Da bi le imel
malo več domišljije, bi se v svojem poklicu
visoko povzdignil. Pri svojem prihodu je se¬
veda takoj našel človeka, na katerega je na¬
ravno letel sum, ter ga prijel. Ni bilo posebno
težko najti ga, kajti bil je dobro znan v so¬
seščini. Ime mu je Fitzroy Simpson. Iz zelo
dobre hiše je in izvrstno vzgojen, pa je zaigral
svoje premoženje na turfu in se preživljal s
posredovanjem stav v športnih klubih london¬
skih. Pogled v njegove knjige za stave je po¬
kazal, da je vzprejel stave notri do pettisoč
funtov šterlingov proti favoritu.

,,Ko so ga prijeli, je prostovoljno izjavil, da
je prišel v Dartmoor v nadi, da dobi kako po¬
jasnilo glede konj iz King’s Pylanda, in ravno
tako glede drugega favorita Desborougha, ki
je bil last Silas Browna v capletonskih hlevih.
Niti poskusil ni tajiti, da je prejšnjega dne
ravnal, kakor sem ti že poprej omenil, vendar
je izjavil, da ni imel nobenega zlobnega na-

14

mena in da je samo želel dobiti informacije
iz prve roke. Ko so mu pokazali ovratnico, je
prebledel kot zid in ni mogel podati nobenega
pojasnila, kako da je prišla v roko umorje¬
nega. Njegova mokra obleka je pričala, da je
bil v prejšnji noči zunaj na prostem in v
viharju, njegova palica pa, obtežena s svincem,
*je bila povsem talco orožje, s katerim je bilo
s ponovnimi udarci mogoče zadati prav take
strašne rane, ki so povzročili vežbalčevo smrt.

„Na drugi strani pa na njegovem telesu ni
bilo nobene rane, medtem ko je okrvavljeni
Strakerjev nož pričal, da mora biti vsaj eden
izmed napadovalcev ranjen. S tem sem ti na
kratko povedal vse, kar se je zgodilo, Watson,
in ako mi moreš podati kak namigljaj, ti bom
neskončno hvaležen."

Z največjim zanimanjem sem poslušal po¬
ročilo, ki mi ga je podal Holmes z značilno
javnostjo. Akoravno mi je bila večina dejstev
že znana, vseeno nisem primerno cenil njihove
važnosti niti zveze, v kateri so se nahajali med
seboj.

„Ali ni mogoče," sem dejal, „da je Stra-
kerju prizadejal rano njegov lastni nož v onem
krčevitem boju, ki sledi vsaki poškodbi mož¬
ganov ?“

„To je celo več nego mogoče: prav verjetno
je," je rekel Holmes. „V tem slučaju odpade
ena glavnih okoliščin v prilog obtoženca."

15

„In vendar," sem dejal, „si ne morem niti
sedaj misliti, kakšno teorijo more imeti poli¬
cija."

„Bojim se, da bodo imeli zelo resne ugovore
proti vsaki teoriji, ki jim jo razvijemo," je od¬
vrnil moj tovariš. „Kakor se mi zdi, je policija
mnenja, da je ta Fitzroy Simpson podal fantu
uspavalnega sredstva, si nabavil na ta ali oni
način ponarejen ključ, odprl ž njim hlevska
vrata ter odpeljal iz njega konja z namenom,
da ga sploh ugrabi. Njegove uzde ni nikjer,
torej mu jo je moral Simpson natakniti. Ko je
potem pustil vrata za seboj odprta, je peljal
konja preko barja, ko ga je vežbalec iznenada
ali srečal ali dohitel. Naravno je nastal prepir,
in Simpson je udaril vežbalca s svojo težko
palico po glavi, ne da bi sam zadobil kako rano
od onega malega noža, ki ga je Straker upo¬
rabil za samoobrambo; nato pa je tat ali od¬
peljal konja v kako tajno skrivališče, ali pa
se je konj med bojem splašil in tava sedaj po
barju. Tak je ta slučaj, kakor se kaže policiji,
in akoravno je neverjeten, so vsa druga tol¬
mačenja še bolj neverjetna. Vseeno pa bom
celo zadevo prav kmalu preskusil, kakor hitro
pridem na lice mesta; dotlej pa v resnici ne
vem, kako bi mogli kaj več doseči v tej za¬
devi."

Mračilo se je že, ko sva dospela do ma¬
lega mesteca Tadistock, ki leži podobno gla¬
vici na ščitu sredi ogromnega Dartmoorskega
okrožja. Na postaji sta naju čakala dva go-

16

spoda. Eden je bil velik, lep človek z levjimi
lasmi in brado ter čudno predirljivimi svetlo¬
modrimi očmi, drugi pa majhna, živahna oseba,
fino oblečena v frak in gamaše, z majhno ob¬
stransko brado in očali. Ta poslednji je bil
dobro znani sportsmen polkovnik Ross, prvi
pa policijski nadzornik Gregorv, možak, ki si
je med angleškimi detektivi hitro pridobival
vedno večjo slavo.

„Zelo me veseli, da ste prišli, mr. Holmes,"
je rekel polkovnik. „Nadzornik je storil vse,
kar je bilo mogoče storiti; vseeno pa želim,
da se ne pusti nobenega kamena nedotaknje¬
nega, da se maščuje smrt ubogega Strakerja
in najde mojega konja."

„Ali se je kaj novega prigodilo?" je vprašal
Holmes.

,,2al mi je, da moram povedati, da smo le
malo napredovali," je dejal nadzornik. „Zunaj
nas čaka odprt voz, in ker boste brez dvoma
želeli videti pokrajino, predno se popolnoma
znoči, lahko med potjo dalje govorimo."

Trenutek pozneje smo vsi sedeli na udobnem
vozu in drdrali skozi čedno, staro devonshirsko
mesto. Nadzornik Gregorj je nadrobno po¬
pisoval slučaj ter pristavil celo vrsto opazk,
Holmes pa je samo semintja kaj vprašal ali
vzkliknil. Polkovnik Ross je sedel s prekri¬
žanimi rokami nazaj naslonjen in je imel svoj
klobuk potisnjen preko oči, jaz pa sem z zani¬
manjem poslušal razgovor obeh detektivov.

17

Gregory si je že ustvaril svojo teorijo, ki je
bila skoro prav taka, kot je bil Holmes že prej
v vlaku povedal.

„Mreža je že precej tesno razpredena okoli
Fitzroya Simpsona," je dejal, „in tudi moje
mnenje je, da je on pravi. Istodobno pa pri¬
znavam, da slone dokazi samo na indicijah in
da jih more vsak novi razvoj ovreči."

„Kaj pa glede Strakerjevega noža?"

„Prišli smo do zaključka, da se je pri padcu
samega sebe ranil."

„Tudi moj prijatelj dr. Watson je to omenil,
ko sva se peljala semkaj. Ako pa je temu tako,
potem bi to govorilo 1  proti temu Simpsonu."

„Brez dvoma. Saj ni imel niti noža niti no¬
benega znaka kake rane. Ali njemu je bilo ve¬
liko na tem ležeče, da favorit izgine za nekaj
časa, on je na sumu, da je podal uspavalnega
sredstva fantu v hlevu, on je bil brez najmanj¬
šega dvoma v viharju na prostem, bil je dalje
oborožen s težko palico in njegova ovratnica
se je našla v roki umorjenega. Jaz sem popol¬
noma prepričan, da imamo dovolj, da lahko
stopimo pred poroto."

Holmes pa je zmajal z glavo. „Spreten za¬
govornik raztrga vse skupaj na drobne kosce,"
je rekel. „Cemu bi bil vzel konja iz hleva? Ako
ga je hotel raniti, čemu bi ne mogel tega tam¬
kaj storiti? Ali ste pri njem našli ponarejen
ključ? Kateri lekarnar mu je prodal ono uspa¬
valno sredstvo? Pred vsem pa, kje je mogel
on, ki ne pozna pokrajine, skriti konja in dalje

Sherlock, III. 2

18

takega konja kakor je ta? Kako pa on pojas¬
njuje zadevo glede papirja, o katerem je želel,
da bi ga dekla dala fantu v hlevu?"

„On pravi, da je bil bankovec za deset fun¬
tov. Enega smo našli v njegovi denarnici. Toda
ostali vaši ugovori niso tako tehtni, kakor so
videti. Človek ni nepoznan v teh krajih. Poleti
je dvakrat prenočil v Tavistocku. Opij je
morda prinesel seboj iz Londona. Ključ, ki ga
je porabil za svoj namen, je morda vrgel proč.
Konj morda leži na dnu ene izmed uglobin ali
starih rovov na barju."

„Kaj pa pravi glede ovratnice?"

„Priznava, da je njegova, ter trdi, da jo je
izgubil. Prišla pa je na dan nova okolnost, ki
utegne pojasniti, zakaj je odpeljal konja \z
hleva."

Holmes je napel svoja ušesa.

„Našli smo sledove, ki pričajo, da je v po¬
nedeljek ponoči tolpa ciganov taborila komaj
miljo daleč od onega kraja, kjer se je umor
zgodil. V torek pa so izginili. Ako si mislimo,
da je obstajalo kako sporazumljenje med Simp¬
sonom in med njimi, ali ni bilo mogoče, da je
on ravno peljal konja k njim, ko ga je vežbalec
dohitel, in da je sedaj konj pri njih?"

„Gotovo, to je mogoče."

„Iskali smo cigane po celem barju. Preiskal
sem tudi hleve v Tavistocku in v okolišu de¬
setih milj."

,,Kakor sem slišal, je v bližini še en vežbalni
hlev, ali ne?"

19

„Da, in to je činitelj, ki ga ne smemo v ne-
mar puščati. Ker je njihov konj Desborough
pri stavi drugi, jim je bilo precej na tem ležeče,
da favorit izgine. Vežbalec Silas Brown je sta¬
vil velike svote pri tej priliki, to je znano, in
ni bil poseben prijatelj ubogega Strakerja. Vse¬
eno pai smo pregledali hleve, a nismo ničesar
našli, kar bi pričalo, da je v zvezi s to zadevo."

„In tudi ničesar ne, kar bi kazalo, da je ta
Simpson v kaki zvezi z interesi capletonskega
hleva?"

„Prav ničesar!"

Holmes se je naslonil nazaj in pogovor je
zastal. Nekaj minut pozneje je.naš voznik usta¬
vil pred lično, majhno hišo iz rdeče opeke, ki
je stala ob cesti. V nekoliki daljavi se je na¬
hajalo dolgo, postransko poslopje iz sive opeke.
Okolinokoli se je razprostiralo barje, ki je
imelo vsled veneče praproti rujavkasto barvo,
notri do obzorja, in v celi tej pokrajini ni bilo
videti drugega kot cerkvene stolpe mesta Tavi-
stock in gručo hiš na zapadni strani, kjer so
se nahajali capletonski hlevi. Stopili smo z
voza, samo Holmes je ostal na njem, upiral
svoje oči na nebo pred seboj ter bil popolnoma
zatopljen v svoje misli. Šele ko sem.se ga do¬
taknil za roko, se je močno zganil, prebudil iz
svoje zamišljenosti in stopil iz voza.

„Oprostite mi," je rekel ter se obrnil proti
polkovniku Rossu, ki ga je nekam začudeno
pogledoval. „Z odprtimi očmi sem sanjal." Oči

20

. so se mu svetile in v njegovem obnašanju je
bilo videti neko vdušeno vznemirjenje, ki je
pričalo meni, ki sem poznal njegove navade,
da je imel neko sled, akoravno si nisem mogel
misliti, kje da jo je našel.

„Morda vam je ljubše, da bi se takoj podali
na kraj zločina, mr. Holmes, kaj ?“ je rekel
Gregory.

„Jaz mislim, da bi bilo najbolje, ako bi malo
postali tukaj, da vam stavim še dve, tri vpra¬
šanji glede nekaterih podrobnosti. Strakerja
so prinesli semkaj nazaj, kajneda?"

„Da, v gornji sobi leži. Jutri bo mrtvaški
ogled."

„V vaši službi je bil že nekaj let, polkovnik
Ross, kaj ne?"

,,Bil je vedno izvrsten uslužbenec."

,,Gotovo ste sestavili nekak zapisnik vseh
onih stvari, ki ste jih našli v njegovih žepih
za časa njegove smrti, nadzornik?"

„Vse imam v vzprejemni sobi, in tamkaj si
jih lahko ogledate, ako vam drago."

„Močno me bo veselilo."

Podali smo se v prednjo sobo ter posedli
okoli osrednje mize; nadzornik pa je odprl
škatlo ter položil pred nas majhno kopico raz¬
nih stvari. Med njimi se je nahajala škatla
vžigalic „vesta", dva palca dolga lojena sveča,
pipa iz šipkove korenine, mošnjiček za tobak
iz kože morskega psa, v njem pa pol unče
dolgo narezanega tobaka znamke Cavendish,
srebrna ura z zlato verižico, pet funtov šter-

21

lingov v zlatu, aluminijasto držalo za svinčnik,
nekoliko papirja, nož s slonokoščenim ročajem
in zelo fino neupogljivo klino, zaznamovano
z imenom tvrdke Weiss & Co., London.

„Jako čuden nož je to-le,“ je rekel Holmes,
ga vzel v roke in zelo natančno ogledoval. „Ker
vidim na njem sledove krvi, mislim, da je to
tisti nož, ki so ga našli v roki umorjenega. Wat-
son, tale nož spada gotovo v tvojo stroko."

,,To je nož, kakor se ga rabi za očesne ope¬
racije," sem rekel,

„Se mi je zdelo. Jako fina klina, namenjena
za zelo fino delo. Nekaj čudnega je, ako ga
človek vzame seboj na nevarno pot, in to tem
bolj, ker ga v žepu ni mogoče nositi zaprtega."

»Noževa špica je bila v okroglem probku, ki
smo ga našli poleg njegovega trupla," je rekel
nadzornik. „Njegova žena nam je povedala, da
je ležal nož več dni na toaletni mizici in da
ga je njen mož pri odhodu iz sobe vzel seboj.
Tako orožje je bilo sicer borno, morda pa naj¬
boljše, ki ga je mogel v hipu najti."

„Kaj mogoče. Kaj pa obsegajo ti-le papirji?"

»Trije so pobotnice trgovca s senom. Eno je
pismo polkovnika Rossa z navodili. Tole pa
je račun neke lepotninarice za vsoto sedemin¬
trideset funtov šterlingov in petnajst šilingov;
izdala ga je madame Lesurier iz Bond Streeta
na ime Williama Darbyshira. Gospa Straker-
jeva nam je povedala, da je Darbyshire pri¬
jatelj njenega moža in da so včasih njegova
pisma naslovljena semkaj."

22

„Madame Darbyshire ima precej dragocen
okus,“ je dejal Holmes in si ogledal račun.
„Dvaindvajset funtov je za eno samo obleko
nekoliko veliko. Vseeno pa se zdi, da tukaj ne
moremo nič novega izvedeti, pojdimo tedaj
raje na prizorišče zločina.“

Ko smo odhajali iz sobe, je pristopila neka
ženska, ki je čakala v hodniku, ter prijela nad¬
zornika za rokav. Obraz ji je bil suh, droben
in je nosil sledove ravnokar prestane groze.

„Ali jih že imate? Ali ste jih že našli?" je
sopihala.

„Ne, gospa Strakerjeva; toda tale gospod
Holmes je prišel iz Londona, da nam pomaga,
in storili bomo vse, kar je v naši moči."

„Vas sem pa srečal pred kratkim v Ply-
mouthu, gospa Strakerjeva," je rekel Holmes.

„Ne, gospod, motite se."

„Moj Bog, veste, prisegel bi na to. Imeli ste
svilnato obleko in klobuk z nojevim peresom."

„Take obleke nikoli nisem imela, gospod," je
odgovorila ženska.

„No, potem je stvar v redu," je rekel Holmes,
se oprostil ter odšel za nadzornikom. Po kratki
poti smo prišli do one uglobine, kjer so našli
umorjenca. Ob robu je rastel grm bodičevja,
na katerem je visel plašč.

„Kakor čujem, v oni noči ni bilo vetrovno,"
je rekel Holmes.

„Ne, pač pa je močno deževalo."

„V tem slučaju ni veter zagnal plašč proti
grmu, pač pa je bil plašč tja položen."

23

„Da, položen je bil preko grma.“

„Z zanimanjem me navdajate. Kakor vidim,
so tla močno razhojena. Brez dvoma je tukaj
od ponedeljkove noči mnogo nog hodilo."

„Ob strani smo položili preprogo in vsi smo
stopili na njo."

„Izvrstno!“

„V tej vreči imam enega Strakerjevih čev¬
ljev, enega Fitzroy Simpsonovega, in odtis Sre-
broliščeve podkve."

„Moj dragi nadzornik, vi prekašate samega
sebe!“

Holmes je vzel vrečo, stopil v uglobino ter
potegnil preprogo bolj na sredo. Nato se je
vlegel, podprl brado z rokami in začel natančno
pregledovati razhojeno blato pred seboj.

,,Halo je dejal naenkrat, „kaj pa je to?“

Bila je voščena vžigalica „vesta", napol zgo¬
rela, pa tako zamazana z blatom, da je bila iz-
početka videti kakor majhen košček navadnega
lesa.

„Ne morem si misliti, kako sem jo mogel iz-
pregledati," je rekel nadzornik nekoliko v za¬
dregi.

„Kaj, upali ste, da jo najdete?"

„Ni se mi zdelo nemogoče." Vzel je iz vreče
čevlje ter primerjal njihove odtiske z onimi v
blatu. Nato je stopil na rob uglobine ter stikal
med praprotjo in grmovjem.

„Bojim se, da tukaj ni nobenih sledov več,“
je dejal nadzornik. ,,Sto korakov naokoli sem
zelo skrbno preiskal zemljo."

24

„Ali res!“ je rekel Holmes in vstal. „Jaz ne
bom tako predrzen, da bi jo po tem, kar ste
ravnokar povedali, še enkrat* preiskal. Rad bi
pa šel na barje malo na izprehod, predno se
popolnoma znoči, tako da bom jutri ves kraj
poznal; in mislim, da ne bi bilo nič napačnega,
ako bi radi boljše sreče vtaknil podkev v žep.“
Polkovnik Ross, ki je postal vsled mirnega
in sistematičnega načina dela mojega prijatelja
nekoliko nepotrpežljiv, je pogledal na uro.

„Rad bi, ako bi šli z menoj nazaj, nadzornik,"
je rekel. „Nekaj okolnosti je še, glede katerih
bi rad slišal vaš svet; posebno če nismo na¬
sproti občinstvu dolžni odstraniti ime našega
konja iz imenika priglašencev za Wessex Cup.“
„Nikakor ne!" je vzkliknil Holmes odločno,
,,jaz bi ime pustil."

Polkovnik se je priklonil. „Zelo me veseli,
da ste povedali svoje mnenje, gospod," je rekel.
„Ko dokončate svoj izprehod, nas najdete v
hiši ubogega Strakerja in potem se lahko sku¬
paj odpeljemo v Tavistock."

Odšel je z nadzornikom nazaj proti hiši, Hol¬
mes in jaz pa sva se napotila počasi preko barja.
Solnce je že zahajalo.za capletonskimi hlevi in
prostrana znižujoča se planjava pred nama je
bila videti kakor pozlačena; na onih krajih pa,
kjer je večerni žar padal na zvenelo praprot in
grmovje, se je ta zlata barva izpreminjala v
bogato rdečkasto rujavo barvo. Pa moj tovariš
ni imel zmisla za krasoto pokrajine, bil je glo¬
boko zatopljen v misli.

25

„Tako-le pojde, Watson,“ je rekel naposled.
„Za sedaj lahko pustimo na strani vprašanje,
kdo je umoril Johna Strakerja, ter se omejimo
zgolj na to, da doženemo, kaj se je zgodilo s
konjem. Denimo, da je ubežal med žaloigro ali
pozneje, kam je mogel iti? Konj je žival, ki
zelo rada živi skupno. Ako je ostal sam, bi se
vsled svojega naravnega nagona ali povrnil
nazaj v King’s Pvland ali pa bi šel tja v Caple-
ton. Cernu bi kakor divji tekal po barju? Sedaj
bi gotovo že prišel do ljudi. In zakaj bi ga
ukradli cigani? Ti ljudje vedno izginejo, kadar
čujejo o kakih nerednostih, kajti ne marajo, da
bi jih nadlegovala policija. Niti misliti niso
mogli, da bi takega konja prodali. Podali bi se
v veliko nevarnost, pridobili pa ničesar, ako bi
ga bili vzeli. To je jasno."

„Kje pa je potem?"

,,Dejal sem že, da se je ali moral vrniti v
Iving’s Pyland ali pa je moral iti v Capleton.
Vzemimo to hipotezo kot podlago in poglejmo,
kam nas popelje. Ta del barja je zelo suh in
trd, kakor je povedal nadzornik. Proti Caple-
tonu pa se znižuje, in od tukaj lahko' vidiš, da
se nahaja tamkaj dolga uglobina, kjer je mo¬
ralo biti v ponedeljkovi noči zelo mokro. Ako
je naša domneva prava, potem je moral iti konj
preko nje in zbok tega je tamkaj tisti kraj,
kjer moramo iskati njegovih sledi."

Med tem najinim pogovorom sva urno hodila
in čez nekoliko nadaljnjih minut sva dospela
do omenjene uglobine. Na Holmesovo prošnjo

26

sem jaz odšel ob robu na desno stran, on pa
na levo; nisem prišel petdeset korakov daleč, kar
sem ga začul klicati, in ko sem se ozrl, sem ga
videl mahati z roko proti meni. V mehki zemlji
pred njim je bilo razločno videti konjske sle¬
dove in podkev, ki jo je vzel iz žepa, se je po¬
polnoma zlagala z odtisi.

„Poglej, kolike vrednosti je domišljija," je
rekel Holmes. „In to je lastnost, ki je Gregor/
nima. Midva pa sva si mislila, kaj se je uteg¬
nilo zgoditi, se ravnala po tej domnevi in sedaj
vidiva, da je bila upravičena. Pojdiva dalje."

Šla sva preko močvirnate zemlje ter hodila
kake četrt milje po suhi, trdi zemlji. Vnovič se
je začel kraj zniževati in zopet sva naletela na
sledove. Zatem sva jih kake pol milje daleč iz¬
gubila, prav blizu Capletona pa sva jih zopet
našla. Holmes jih je prvi ugledal ter z zado¬
voljnim obrazom pokazal nanje. Poleg konj¬
skih sledov so bile videti človeške stopinje.

„Poprej je bil konj sam!" sem vzkliknil.

„Tako je. Prej je bil sam. Halo! Kaj pa je
to?"

Dvojna sled se je naenkrat obrnila v smeri
proti King’s Pvlandu. Holmes je začel žvižgati,
nato pa sva jo mahnila za sledom. Njegove oči
so sledile sledu; ko pa sem jaz slučajno po¬
gledal na eno stran, sem v svoje začudenje
videl iste sledove prihajati iz nasprotne smeri
zopet nazaj.

27

,,Dobro si jo pogodil," je rekel Holmes, ko
sem mu jih pokazal, „prihranil si nama dolgo
pot, ki bi naju privedla zopet na najine lastne
sledove nazaj. Slediva sedaj tem vračajočim se
odtisom."

Ni bilo treba dolgo hoditi. Najina pot se je
končevala pri asfaltovem tlaku, ki je držal do
vrat capletonskih hlevov. Ko sva prišla bližje,
se je prikazal hlapec.

„Tu ne potrebujemo nobenih pohajkovalcev,"
je rekel.

„Samo eno sem vas hotel vprašati," je rekel
Holmes ter vtaknil palec in kazalec v žep svo¬
jega telovnika. „Ali bi prišel prezgodaj k
vašemu gospodarju mr. Silasu Brownu na
obisk, ako bi se oglasil jutri zjutraj ob petih?"

„Moj Bog, gospod, ako je kdo pokonci, je
gotovo on, kajti on vedno prvi vstane. Sicer
pa tam-le ravno prihaja, da vam odgovori na
vaša vprašanja. Ne, gospod, ne. Ako me vidi,
da se dotaknem vašega denarja, sem ob službo.
Pozneje, ako vam drago."

Ko je Sherlock Holmes zopet spravil srebrni
denar, ki ga je bil vzel iz žepa, se je prikazal
skozi vrata postaren človek srditega obraza, s
palico v roki.

,,Kaj pa je to, Dawson?“ je zavpil. „No-
benega brbljanja! Po svojih opravkih! In vi —
kaj zlodeja pa hočete tukaj?"

„Z vami bi rad govoril nekoliko minut, moj
dobri gospod," je rekel Holmes z najprijaznej¬
šim glasom.

28

„Nimam časa, da bi se razgovarjal z vsakim
pohajkovalcem. Tukaj ne potrebujemo nobenih
tujcev. Odidite odtod, sicer izpustim psa nad
vas.“

Holmes se je sklonil naprej ter zašepetal vež-
balcu nekaj na uho. Močno ,se je zganil in za¬
rdel tje do ušes.

„To je laž!“ je zavpil. „Peklenska laž!“

„Pa dobro! Ali naj se pričkamo o tem tukaj
na javnem prostoru ali pa naj se lepo mirno
pogovorimo v vaši sobi?"

,,Oh, pojdite torej notri, ako vam drago."

Holmes se je nasmejal. „Ne bom te zadrževal
več nego nekoliko minut, Watson,“ je rekel.
„Tako, sedaj, mr. Brown, sem vam pa popol¬
noma na razpolago."

Celih dvajset minut je trajalo in večerni žar
je že osivel, ko sta se vrnila Holmes in vež-
balec. Malokdaj sem videl tako izpremembo,
kakor se je bila v tem kratkem času izvršila v
Silasu Brownu. Obraz mu je bil bled kakor
smrt, kaplje potu so se mu svetile na čelu, roke
so se mu tresle in palica v roki se je zibala
kakor vejica v vetru. Njegovo poprejšnje
ošabno in bahaško vedenje je popolnoma iz¬
ginilo in lazil je ob strani mojega tovariša
kakor pes ob svojem gospodarju.

„Vaša naročila se izvrše. Gotovo se izvrše,"
je rekel.

„Nobene pomote ne sme biti," je rekel Hol¬
mes in se ozrl proti njemu. Vežbalec se je zga¬
nil, ko je videl grožnjo v njegovih očeh.

29

„Oh, ne, prav nobene pomote ne bo. Tamkaj
bo gotovo. Ali ga najprej zopet izpremenim?“

Holmes je malo pomislil, nato pa se je na
glas zasmejal. „Ne, ne storite tega,“ je rekel.
„Sicer vam pa še pišem o tem. Nobenih zvijač
niti sedaj niti —“

„0, zanesite se name, lahko se zanesete
name."

„Tisti dan morate paziti nanj, kakor da bi
bil vaš.“

,,Lahko se zanesete name."

„Da, mislim, da se morem. No, sicer pa sli¬
šite jutri kaj več od mene." In ne da bi se
zmenil za tresočo roko, ki mu jo je oni podal,
se je obrnil in odšla sva proti King’s Pylandu.

„Bolj bahaškega,bojazljivega in priliznjenega
človeka nego je ta mr. Silas Brown pa skoraj
še nisem videl,“ je dejal Holmes, ko sva sto¬
pala dalje.

,,Torej ima on konja, kaj ?“

„Hotel se je izgovarjati, jaz pa sem mu tako
natanko popisal vse, kar je onega jutra delal,
da je prepričan, da sem ga opazoval. Gotovo si
opazil čudni štirioglati sprednji del utisnjenih
stopinj in' da so se njegovi škornji popolnoma
zlagali ž njimi. Na drugi strani bi se seveda
noben nižji uslužbenec ne drznil storiti kaj ta¬
kega. Povedal sem mu, kako je bil po svoji
navadi prvi pokonci in kako je opazil nezna¬
nega konja na barju, kako se mu je približal,

4


30

kako ga je spoznal po beli lisi na njegovem
čelu, ki je dala favoritu ime, da je naključje
pripeljalo v njegove roke edinega konja, ki je
mogel premagati tistega, na katerega je on
stavil svoj denar. Nato sem mu povedal, kako
je imel izprva namen popeljati ga nazaj v
King’s Pyland in kako ga je zlodej premotil,
da bi konja skril, dokler ne bi bila dirka kon¬
čana, in kako ga je zatem peljal domov ter ga
skril v Capletonu. Ko sem mu povedal vse te
podrobnosti, je nehal tajiti in je mislil samo na
to, kako bi si rešil kožo.

„Pa njegove hleve so vendar preiskali, ali
ne?“

„0 tak pretkani konjski slepar, kakor je on,
pozna vse zvijače."

„Ali te pa ni strah pustiti konja v njegovih
rokah, ko mu je toliko na tem ležeče, da mu
kaj žalega stori?"

„Moj dragi, čuval ga bo kakor punčico v svo¬
jem očesu. Dobro ve, da se sme samo v tem
slučaju nadejati usmiljenja, ako ga zopet zdra¬
vega vrne."

„Polkovnik Ross ni naredil name takega
vtisa, da bi bilo mogoče pričakovati usmiljenja
od njega."

„To ni polkovnikova zadeva. Jaz ravnam po
svojih metodah in izpovem tako veliko ali pa
tako malo, kakor se meni zljubi. Tako prednost
ima človek, ako ni uradna oseba. Ne vem, ali


31

si opazil ali ne, Watson, da je bilo polkov¬
nikovo obnašanje proti meni zelo malo pri¬
ljudno. Raditega bi se rad malo pozabaval na
njegov račun. Vendar mu ne smeš ničesar po¬
vedati o konju.“

„Brez tvojega dovoljenja gotovo ne.“

„To je seveda manj važno v primeri z vpra¬
šanjem, kdo je umoril Johna Strakerja."

„Ali se boš tudi za to pobrigal?"

„Nasprotno, obadva se vrneva z nočnim vla¬
kom v London."

Besede mojega prijatelja so me zadele kakor
strela iz jasnega neba. Sedaj sva bila komaj
nekoliko ur v Devonshiru, in popolnoma ne¬
pojmljivo mi je bilo, da bi opustil preiskovanje,
ki ga je tako sijajno pričel. Niti besede nisem
mogel spraviti iz njega, dokler nisva zopet do¬
spela do vežbalčeve hiše. Polkovnik in nadzor¬
nik sta naju čakala v sobi.

„Moj prijatelj in jaz se vrneva s polnočnim
ekspresnim vlakom nazaj v London," je rekel
Holmes. „Na izprehodu pa sva se prav ime¬
nitno okrepčala z vašim izvrstnim dartmoor-
skim zrakom."

Nadzornik je debelo pogledal, polkovnik pa
je zaničljivo nategnil svoje ustnice.

„Torej ste obupali nad prijetjem morilca
ubogega Johna Strakerja," je rekel.

Holmes je zmajal z ramami. „Resnica je,
da obstojajo resne težkoče pri tem," je odgovo¬
ril. ,,Vsekakor pa imam gotovo upanje, da bo
vaš konj v torek dirkal, in jaz vas prosim, da

32

imate svojega jockeya pripravljenega. Ali vas
smem prositi fotografije ubogega Johna Stra-
kerja?“

Nadzornik je segel v žep, vzel iz njega za¬
vitek in iz tega fotografijo ter mu jo podal.

„Moj dragi Gregory, vi uganete vse moje
želje. Dovolite mi, da vas prosim, da bi po¬
čakali en trenutek tukaj, ker bi rad deklo nekaj
vprašal."

„Povedati vam moram, da sgm glede vašega
londonskega svetovalca precej razočaran," je
rekel polkovnik Ross neprijazno, ko je odšel
moj prijatelj iz sobe. „Po mojih mislih nismo
zdaj prav nič dalje kakor ob njegovem pri¬
hodu."

,,Imate pa vsaj njegovo zagotovilo, da bo vaš
konj dirkal," sem rekel jaz.

„Da, imam njegovo zagotovilo," je odgovoril
polkovnik in zmignil z ramo. „Ali raje bi imel
svojega konja."

Ravno sem mu hotel odgovoriti nekaj besedi
v obrambo svojega prijatelja, ko je le-ta zopet
stopil v sobo.

,,Gospodje," je rekel, ,,sedaj sem popolnoma
pripravljen za Tavistock."

Ko smo stopali v voz, nam je eden izmed
hlevskih dečkov držal vrata odprta. Naenkrat
je prišlo Holmesu nekaj na misel; sklonil se
je naprej ter se dotaknil fanta za rokav.

„V hlevu imate nekaj ovac, kajneda?" je
rekel. „Kdo pa jih oskrbuje?"

33

»Jaz, gospod."

„Ali si opazil zadnje čase, da jim kaj
manjka?"

„Nič posebnega, gospod; samo tri izmed
njih so malo ohromele, gospod."

Opazil sem, da je bil Holmes nenavadno za¬
dovoljen, kajti hihital se je in si roke mel.

„Imenitna stvar, Watson, prav imenitna!"
je rekel ter me vščipnil v roko. „Gregory, do¬
volite mi, da priporočam to čudno epidemijo
med ovcami vaši pozornosti. Poženi, voznik!"

Na obrazu polkovnika Rossa je bil videti iz¬
raz, ki je pričal o slabem mnenju, ki si ga je
naredil o zmožnostih mojega prijatelja, po iz¬
razu nadzornikovega obraza sem pa spoznal, da
je postal zelo pozoren.

„Ali menite, da je to važno?" je vprašal.

„Prav zelo."

„Ali je še kaka druga okolnost, na katero bi
želeli obrniti mojo pozornost?"

„Na tisti čudni dogodek glede psa v nočnem
času."

»Pes ni ponoči ničesar storil."

„To je ravno tisti čudni dogodek," je pri¬
pomnil Sherlock Holmes.

Štiri dni pozneje sva bila Holmes in jaz zopet
v vlaku; namenjena sva bila v Winchester, da
obiščeva dirko za Wessex Cup. Polkovnik Ross
je naju pričakoval zunaj postaje, kakor smo
se dogovorili, nato pa smo se odpeljali z nje-

Sherlock, ITI. 3


34

govim vozom na dirkališče na oni strani mesta.
Obraz mu je bil resen in obnašanje skrajno
hladno.

„Do zdaj še nisem videl najmanjšega sledu o
svojem konju," je rekel.

„Ali mislite, da bi ga spoznali, kadar bi ga
uzrli?" je vprašal Holmes.

Polkovnik se je močno razvnel. ,,Dvajset let
že obiskujem turf, pa še nikdo mi ni stavil ta¬
kega vprašanja," je rekel, „Vsak otrok ga lahko
spozna po njegovem belem čelu in lisasti spred¬
nji nogi."

„Kako pa gre s stavo?"

„Veste, to je pa ravno čudno. Včeraj bi
lahko dobili petnajst na eno, naenkrat pa je
cena vedno bolj in bolj padala, tako da dobite
sedaj komaj tri proti eni."

„Hm!“ je rekel Holmes. „Nekdo ve nekaj;
to je jasno."

Ko se je naš voz ustavil v ograji blizu veli¬
kega stojišča, sem pogledal na plakat, da bi
videl, kateri konji bodo dirkali. Glasil se je:

Darilo Wessexa. 50 sovereignov vsak in 1000
sovereignov vrhutega za štiri in pet let stare.
Drugi 300 funtov šterlingov. Tretji 200 funtov
šterlingov. Nova pot (eno miljo, in pet osmin
dolga). — Dirkajo:

x. The Negro, lastnik mr. Heath Newton
(rdeča čepica, cimetastordeč jopič).

2. Pugilist, lastnik polkovnik Wardlaw
(bledordeča čepica, modročrn jopič).

35

3. Desborough, lastnik lord Backwater (ru¬
mena čepica in rokavi).

4. Srebrolisec, lastnik polkovnik Ross (črna
čepica, rdeč jopič).

5. Iris, lastnik vojvoda Balmoralski (ru-
menočrne proge).

6. Rasper, lastnik lord Singleford (škrlatasto-
rdeča čepica, črni rokavi).

,,Izbrisali smo našega drugega in stavili vse
upanje na vašo besedo,“ je rekel polkovnik.
„Ivaj pa je to? Srebrolisec favorit?"

„Pet proti štirim proti Srebroliscu!“ je vpil
krog. ,,Pet proti štirim proti Srebroliscu! Pet¬
najst proti pet proti Desboroughu! Pet proti
štirim na prostor!“

,,Tamkaj so številke!" sem zaklical. ,,Vseh
šest je tukaj."

,,Vseh šest je tukaj! Potem teče tudi moj
konj!" je vzkliknil polkovnik močno razburjen.
„Vendar ga nikjer ne vidim. Mojih barv še ni
bilo mimo."

,,Samo pet jih je šele dirkalo mimo. Tale
mora biti!“

Ko sem izpregovoril te besede, je pridirjal
mogočen konj ter zdirjal mimo nas; jezdec na
njegovem hrbtu pa je imel obleko iz dobro-
znane črne in rdeče barve polkovnikove.

,,To ni moj konj," je vzkliknil lastnik. ,,Ta
žival nima niti ene bele dlake na sebi. Kaj ste
pa storili, mr. Holmes?"

„No, poglejmo, kako kaj dirja," je odgovoril
moj prijatelj nemoteno. Nekoliko časa je nato

3

36

gledal skozi moj daljnogled. „Imenitno! Krasna
dirka!“ je naenkrat vzkliknil. ,,Tamkaj priha¬
jajo po ovinku!“

Iz našega voza smo imeli krasen razgled, ko
so zavili v ravno črto. Vseh šest je bilo tako
blizu skupaj, da bi jih lahko vse pokril z eno
preprogo, njim na čelu pa je bilo videti rumeno
barvo caplčtonskih hlevov. Predno pa so do¬
speli zopet do nas, je Desborough zaostal in
polkovnikov konj je v naglem diru pasiral drog
dobrih šest dolžin pred svojim tekmecem, voj¬
vode Balmoralskega Iris pa je bil slab tretji.

,,Na vsak način je dirka moja/' je hropel
polkovnik ter segel z roko preko svojih oči.
„Odkrito priznam, da tega ne morem razumeti.
Ali se vam ne zdi, mr. Holmes, da ste že do¬
volj časa ohranili svojo skrivnost zase?"

„Gotovo, polkovnik. Vse vam povem. Sedaj¬
le pojdimo in si oglejmo konja. Evo ga!“ je
nadaljeval, ko smo dospeli do ograjenega pro¬
stora, kjer imajo samo lastniki konj in njihovi
prijatelji pristop. „Treba je samo, da mu umi¬
jete glavo in noge z vinskim špiritom in spo¬
znali bodete, da je to isti nekdanji Srebrolisec,
kakor je vedno bil.“

,,Kar sapo mi jemljete!"

„Našel sem ga v rokah sleparja in sem bil
tako prost, da sem ga poslal semkaj, da se
udeleži dirke."

„Moj dragi gospod, naredili ste čudeže! Konj
je videti čvrst in zdrav. Nikoli v celem svojem
življenju ni dirjal bolje. Tisočkrat vas prosim

37

odpuščanja, ker sem dvomil nad vašimi zmož¬
nostmi. Veliko uslugo ste mi izkazali, ker ste
mi našli mojega konja. Se večjo uslugo pa mi
izkažete, ako položite svojo roko na morilca
Johna Strakerja."

„Se je že zgodilo,“ je rekel Holmes mirno.

Polkovnik in jaz sva ga začudeno pogledala.

„Ali ste ga dobili? Kje pa ga imate?“

„Tukaj je.“

„Tukaj? Kje pa?“

„V ravno tem trenutku v moji družbi."

Polkovnik je zardel od jeze. „Odkrito pri¬
znavam, mr. Holmes, da sem vam mnogo hvale
dolžan," je rekel; „vseeno pa moram smatrati
to, kar ste ravnokar dejali, kot zelo slabo šalo
ali pa žalitev."

Sherlock Holmes se je nasmejal. ,,Zagotav¬
ljam vas, da nisem imel namena spravljati vas
v zvezo z zločinom, polkovnik," je rekel; „pravi
morilec stoji ravno za vami!"

Stopil je na stran ter položil svojo roko na
gladki vrat dirjalca.

„Konj!“ sva vzkliknila s polkovnikom.

„Da, konj je morilec. In njegovo krivdo naj
zmanjšuje to, da vam povem, da je storil de¬
janje v samoobrambi in da je bil John Straker
človek, ki ni bil niti najmanj vreden vašega
zaupanja. Pa zvonec se zopet glasi in ker na¬
meravam pri tej naslednji dirki nekaj malega
dobiti, naj odložim nadaljnjo pojasnitev na bolj
primeren čas."

38

Ko smo se vozili tisti večer nazaj proti Lon¬
donu, smo imeli oddelek Pullmanovega voza
sami zase na razpolago, in po vsej priliki se
je zdela pot polkovniku Rossu ravno tako
kratka kakor meni; poslušala sva svojega to¬
variša, ki je popisoval dogodke, ki so se zgodili
v oni ponedeljkovi noči v dartmoorskih vež-
balnih hlevih, in način, kako jih je razkril.

„Pred vsem moram priznati," je rekel, „da
so bile vse teorije, ki sem si jih ustvaril na
podlagi časniških poročil, docela napačne. In
vendar so se v njih nahajali namigljaji, ki so ■;
bili sicer preobloženi s podrobnostmi, v katerih
pa je bil vseeno skrit njihov pravi pomen. Po-
dal sem se v Devonshire s prepričanjem, da je
Fitzroy Simpson pravi krivec, akoravno sem
seveda spoznaval, da dokazi proti njemu nika¬
kor niso popolni.

„Šele ko sem bil na vašem vozu, in sicer
ravno ko smo dospeli do vežbalčeve hiše, sem
popolnoma spoznal velikanski pomen jagnje¬
tine v omaki. Morda se spominjate, da sem bil
zelo zamišljen in sem obsedel na svojem mestu,
ko ste že vsi izstopili. Jaz pa sem se sani pri
sebi čudil, kako da sem mogel prezreti tako
očito sled.“

„Jaz pa moram priznati," je rekel polkovnik,
„da še sedaj ne morem spoznati, kako nam more
to pomagati."

,,To je bil prvi člen v verigi mojega skle¬
panja. V prah stolčeni opij nikakor ni brez
okusa. Okus ni neprijeten, pač pa je očiten.


39

Ako bi bil pomešan med navadno jed, bi ga
bil povživatelj brez dvoma spoznal ter bi naj-
brže jed popustil. Omaka je bila tukaj prav¬
zaprav ono sredstvo, ki je mogla prikriti nje¬
gov okus. Jasno je, da ta tujec Fitzroy Simpson
nikakor ni mogel povzročiti, da so tisti večer
v vežbalčevi družini kuhali omako, in gotovo
je preveč misliti, da je slučajno prišel tja z
opijem ravno tisto noč, ko so pri vežbalcu imeli
jed, ki je mogla prikriti njegov okus. Tega
ni mogoče misliti. Raditega se mora Fitzroya
Simpsona izločiti iz tega slučaja, in naša po¬
zornost se osredotoči na Strakerja in njegovo
ženo, edina dva človeka, ki sta mogla izbrati
jagnje v omaki za večerjo tistega dne. Opij so
pridejali potem, ko je bila večerja za hlevskega
fanta postavljena na stran, kajti ostala dva
fanta sta imela isto večerjo, ne da bi jima kaj
škodila. Kdo izmed njiju pa je mogel priti do
one jedi, ne da bi ga videla dekla?

,,Predno sem razsodil to vprašanje, sem na¬
enkrat spoznal pomen dejstva, da je bil pes tih,
kajti en prav sklep vzrodi vedno druge. Do¬
godek s Simpsonom mi je pokazal, da so imeli
v hlevu psa, in navzlic temu, da je bil nekdo
v hlevu in odpeljal konja, ni lajal tako močno,
da bi bil zbudil ostala dva fanta v podstrešni
sobici. Očito je, da je bil polnočni obiskovalec
človek, ki ga je pes dobro poznal.

„Bil sem že prepričan ali skoro prepričan, da
se je John Straker v nočni tišini podal v hlev
ter vzel konja iz njega. V kakšen namen? Na-

40

ravno samo s kakim nepoštenim namenom,
kajti čemu bi sicer dal uspavalnega sredstva
svojemu hlapcu? In vendar nisem mogel vedeti
čemu. Prigodili so se že slučaji, ko so si vež-
balci zaslužili velike vsote denarja s tem, da so
stavili po posredovalcih proti svojim lastnim
konjem, potem pa na sleparski način onemogo¬
čili njihovo zmago. Včasih naredi to kak jockey.
Včasih pa se poslužijo bolj gotovega in bolj
zlobnega sredstva. Kaj se je zgodilo v našem
slučaju? Nadejal sem se, da mi vsebina nje¬
govih žepov pomaga do kakega sklepa.

„In res mi je pomagala. Nemogoče je, da
bi pozabili na oni čudni nož, ki so ga našli v
mrtvečevi roki, nož, kakor ga noben razumen
človek ne bi izbral za svoje orožje. Kakor nam
je dr. Watson povedal, je bil to nož, kakor jih
rabijo za najfinejše operacije. In 1  tudi v oni
noči je imel služiti za fino operacijo. Ker dobro
poznate vse razmere na turfu, polkovnik Ross,
morate tudi vedeti, da je mogoče narediti maj¬
hen urez v mišice konjskega stegna, in sicer
na tako fin način, da ni mogoče spoznati no¬
benega vidnega znaka. Konj, s katerim se tako
ravna, postane malo šepav, in to dejstvo bi
ljudje pripisovali prenapornemu vežbanju ali
rahlemu napadu protina, nikoli pa lopovstvu.‘‘

„Lopov! Slepar!" je vzkliknil polkovnik.

,,Tu imamo pojasnitev, čemu je želel John
Straker vzeti konja na barje. Tako živa žival
bi gotovo vzbudila človeka iz najtrdnejšega

41

spanja, ko bi začutila nožev ubodljaj. Raditega
je bilo docela potrebno izvršiti to stvar na
odprtem kraju".

„Slep sem bil!“ je zavpil polkovnik. „Radi-
tega je kajpada potreboval tudi svečo- in je
užgal vžigalico."

„Brez dvoma. Pri pregledovanju njegove
lastnine pa sem bil tudi tako srečen, da nisem
razkril samo načina zločina, marveč celo nje¬
gove nagibe. Kot možak, ki pozna svet, polkov¬
nik, dobro veste, da ljudje ne nosijo računov
drugih ljudi po svojih žepih. Večina nas ima
popolnoma dovolj opravila, da poravnamo
svoje. Z ozirom na to sem takoj sklepal, da je
John Straker živel dvojno življenje in da je
imel še drug dom. Račun mi je pokazal, da se
je v tem slučaju šlo za neko žensko, in sicer
tako žensko, ki ima precej dragocen okus.
Najsi ste še tako radodarni nasproti svojim
uslužbencem, vseeno ne more nikdo pričako¬
vati, da bi mogli kupovati svojim ženskam
izprehodne obleke za dvajset funtov. Vprašal
sem gospo Strakerjevo glede njene obleke, ne
da bi ona kaj vedela o tem; in ko sem se pre¬
pričal, da ni nikoli dobila take obleke, sem si
napisal račun one lepotninarice s prepričan¬
jem, da bi lahko takoj razjasnil slučaj one bajne
gospe Darbyshirove, ako se oglasim s Straker¬
jevo fotografijo tamkaj.

,,Od tega'trenutka dalje mi je bilo vse jasno.
Straker je peljal konja tja do uglobine, da bi
ne bilo mogoče videti njegove luči. Simpson je

42

na svojem begu izgubil ovratnico in Straker
jo je iz enega ali drugega namena pobral, morda
da bi obvezal konjevo nogo. Ko je dospel v
uglobino, je stopil za konja ter prižgal luč; žival
pa se je prestrašila nenadne svetlobe in gotovo
. imela tisto čudno čustvo, kakor ga imajo živali,
kadar slutijo, da jih čaka nesreča; udarila je
z zadnjimi nogami in zadela Strakerja narav¬
nost na čelo. Navzlic dežju je bil že odložil
svoj plašč, da bi lažje izvršil svoje težavno
delo; pri padcu pa mu je nož zadal rano v
stegno. Ali vam dovolj jasno pojasnjujem?"

„Cudovito!“ je vzkliknil polkovnik. „Čudo-
vito! Kakor da bi bili zraven!“

,,Priznati moram, da je bil moj končni sklep
precej dalekosežen. Prišlo mi je na misel, da
se tako premeten človek, kot je bil Straker,
gotovo ne bo lotil ubadanja brez majhne vaje.
Na čem bi se mogel vaditi? Moje oči so ugle¬
dale ovce, in stavil sem fantu vprašanje, ki je
v moje precejšnje začudenje pokazalo, da je
bila moja domneva pravilna."

„Do pičice ste pojasnili vse, mr. Holmes."

,,Ko sem se vrnil v London, sem se oglasil
pri lepotninarici, ki je naenkrat spoznala v
Strakerju dobrega odjemalca pod imenom Dar-
byshire, ki je imel elegantno ženo, ki je zelo
ljubila dragocene obleke. Prepričan sem, da ga
je ta ženska pahnila v dolgove ter ga zapeljala
do tega nesrečnega dejanja."

„Pojasnili ste mi sedaj vse, samo ene stvari
ne," je dejal polkovnik. „Kje pa je bil konj?"

43

„0, konj se je splašil in eden vaših sosedov ga
je vzel v svojo oskrb. V tem slučaju pa moramo
kazen opustiti. Tukaj-le je postaja Clapham
Junction, če se ne motim, in v pičlih desetih
minutah smo na postaji Victoria. Ako želite
kaditi eno' smodko ali dve v našem stanovanju,
polkovnik, me bo veselilo, ako vam bom mogel
pojasniti vsaktero podrobnost, ki bi vas uteg¬
nila še zanimati."


RUMENI OBRAZ.

Ko priobčujem te kratke črtice, ki se na¬
slanjajo na mnogoštevilne slučaje, kjer sem
bil s pomočjo posebnih zmožnosti svojega pri¬
jatelja gledalec in semintja tudi vdeleženec
pri marsikateri čudni žaloigri, je le naravno,
da se bavim rajši z njegovimi vspehi nego z
njegovimi nevspehi. In to se ne zgodi-tolikanj
radi njegovega dobrega glasu, kajti ravno v
zadregah je bila njegova eneržija in njegova
spretnost najbolj vredna občudovanja; pač pa
zbok tega, ker se je le prepogosto prigodilo,
da tudi nikdo drugi ni imel vspeha, kjer on ni
vspel in da je ostala zgodba na ta način za
vedno nedokončana. Semtertja pa se je tudi na-
ključilo, da se je celo tedaj razkrila resnica,
kadar se je on motil. Imam zapiske kakega pol
tucata takih slučajev; med njimi ste zadeva
o drugem madežu in tale, ki jo hočem ravno
povedati, med onimi, ki vsebujejo poteze naj¬
večje zanimivosti.

Sherlock Holmes je bil človek, ki se je red-
kokedaj vadil zaradi vaje same. Malo mož je
bilo zmožnih večjih naporov mišic in on je bil

45

brez dvoma eden najboljših rokoborcev svoje
teže, kar sem jih tedaj videl. Toda on je smatral
brezsmotreno telesno vajo kot trošenje ener-
žije in se je redkokedaj trudil, razen ako je šlo
za korist kakega strokovnega namena. Tedaj
pa je bil naravnost neumoren in nevtrudljiv.
Znamenito je, da je imel v takih okolnostih
toliko vaje, ali njegova hrana je bila navadno
zelo skromna in način njegovega življenja pre¬
prost prav do vzdržnosti. Ako se izvzame pri¬
ložnostno uporabo kokaina, ni imel drugih
slabih lastnostij, in k temu sredstvu se je za¬
tekal samo v enakomernei^življenju, kadar so
bili slučaji redki in časnikW*ezanimivi.

Nekega dne v rani spomladi se je v toliko
razvedril, da se je podal z menoj v park na
izprehod, kjer je na brestih ravno začelo po¬
ganjati prvo zelenje in kjer so se začele lepljive
glavice divjih kostanjev ravno .razvijati v
peterolistnate liste. Celi dve uri sva hodila
okoli, in sicer večinoma molče, kot pristoja
dvema možakoma, ki drug drugega dobro po¬
znata. Pet je bila že skoro ura, ko sva se vrnila
zopet v Baker Street.

,,Oprostite, gospod," je dejal naš mladi slu¬
žabnik, ko je odprl vrata, „nek gospod je bil
tukaj in povprašal po vas, gospod."

Holmes me je očitajoče pogledal.. „Tako je
s temi popoldanskimi izprehodi!“ je rekel. ,,Ali
je gospod že odšel?"

46

„Da, gospod."

„Ali ga nisi povabil, da vstopi?"

„Da, gospod; stopil je v sobo."

„Kako dolgo je čakal?"

„Pol ure, gospod. Bil je kaj nemiren človek,
gospod, in ves čas, ko je bil tukaj, je nepre¬
stano hodil gorindol. Stal sem zunaj pred vrati,
gospod, in sem ga dobro slišal. Končno stopi v
hodnik in zakliče: ,Ali ne bo nikoli tega člo¬
veka?' Prav to so bile njegove besede. ,Samo
še malo morate počakati, 1  pravim jaz. ,Potem
bom čakal zunaj na prostem zraku, kajti mene
kar duši/ pravi ,V kratkem sem zopet
nazaj/ pravi in s (^Ji besedami je odšel in vse
prigovarjanje ga ni moglo obdržati tukaj."

„No, no, storil si vse najbolje," je rekel Hol¬
mes, ko sva odšla v sobo. „Vseeno pa je cela
reč precej nerodna. Na vso moč sem potreboval
novega slučaja in tale se z ozirom na nepotrpež-
ljivost čakajočega zdi, kakor da je važen. Halo!
Tistale pipa na mizi pa ni tvoja! Gotovo jo
je oni gospod pozabil. Prav lepa stara pipa s
precej dolgo cevjo iz tvarine, ki jo tobakarji
imenujejo jantar. Radoveden sem, koliko prist¬
nih ustnikov iz jantarja je v Londonu. Nekateri
ljudje so mnenja, da je v njem se nahajajoča
mušica znak, da je pristen. No, devanje po¬
narejenih mušic v ponarejeni jantar tvori po¬
sebno obrt. Močno pa je moral biti razmišljen
ta gospod, ker je pustil za seboj pipo, ki jo oči-
vidno visoko ceni."

47

„Kako pa veš, da jo visoko ' ceni ?“ sem
vprašal.

„No, jaz bi dejal, da je ta pipa veljala nova
sedem šilingov in šest pene. Kakor pa vidiš,
je bila že dvakrat popravljena, enkrat na lese¬
nem delu, enkrat pa na jantarovem. Vsaka teh
poprav, ki je bila izvršena s srebrnimi obročki,
je morala več veljati nego nova pipa. Ta člo¬
vek mora torej pipo visoko ceniti, ker jo da
raje popraviti nego, da si za isti denar kupi
novo."

„5e kaj drugega?" sem vprašal, kajti obračal
je pipo' v roki ter jo po svoji navadi pozorno
ogledoval.

Vzdignil jo je ter trkal po njej s svojim dol¬
gim, tankim kazalcem podobno kakor profesor,
ko predava o kaki kosti.

„Pipe so včasih zelo zanimive," je rekel.
„Nič nima v Sebi večje individualnosti, iz-
vzemši morda ure in vrvice za čevlje. Tukaj
pa znaki niso niti posebno izrazoviti niti zelo
važni. Njen lastnik je očividno krepak človek,
levičnik, ima izvrstne zobe, je brezskrben v
svojem obnašanju in mu ni treba gojiti eko¬
nomije."

Moj prijatelj je govoril te besede kot da bi
jih stresal iz rokava, opazil sem pa, da je upiral
svoj pogled v mene, kakor da bi se hotel pre¬
pričati, ali sem sledil njegovim izvajanjem.

,,Ti misliš, da mora biti človek že premožen,
ako rabi pipo, ki velja sedem šilingov, mar
ne?" sem rekel.

48

„Tobak, ki ga kadi, je zmes Grosvenor po
oSem pene unca,“ je odgovoril Holmes ter ga
stresel na dlan. „Ker bi lahko za polovico te
cene dobil izvrsten tobak, mu toraj ni treba
biti ekonomičnim."

„In ostale okolnosti?"

„Ta človek ima navado prižigati svojo pipo
ob svetiljkah in plinovih plamenih. Kakor vidiš,
je na eni strani popolnoma ožgana. Vžigalice
seveda ne bi mogle povzročiti tega. Cernu bi
držal človek vžigalico ob strani pipe? Vendar
pipe ne moreš prižgati ob svetiljki, ne da bi
ožgal lončka. V tem slučaju se je to zgodilo j
skozinskoz na desni strani. Iz tega sklepam, j
da je levičnik. Pristavi ti svojo pipo k svetiljki
in videl boš, kako jo boš nehote držal ob levi I
strani plamena, ker si desničnik. Včasih bi jo
pač pristavil na drugo stran, toda ne vedno.
Ta pa je bila vedno tako držana. Nadalje jt
pregrizel jantar. Za to pa je treba, da je čl o- :
vek krepak in energičen in da. ima dobre zobe.1
Sicer pa ga slišim na stopnicah, ako se ne
motim, in tako bova gotovo imela priliko pro¬
učevati kaj bolj zanimivega kakor je njegova
pipa."'

Trenutek pozneje so se odprla vrata in vsto¬
pil je velik, mlad človek. Bil je dobro, toda
preprosto oblečen, v roki pa je držal mehak
klobuk s širokimi okrajci. Prisodil bi mu kakih
trideset let, akoravno je bil morda v resnici
nekaj let starejši.


49

„Oprostite mi, prosim," je rekel nekoliko v
zadregi, „menim, da bi bil moral potrkati. Da,
seveda bi bil moral potrkati. Dejstvo pa je, da
sem nekoliko izven sebe, in prosim, da bi vse
to pripisali na rovaš tega dejstva." Segel si je
z roko preko' čela kakor človek, ki je na pol
omamljen, nato pa je sedel, ali bolje padel na
stol.

,,Kakor vidim, že eno ali dve noči niste spali,"
je rekel Holmes po svoji neprisiljeni, prijazni
navadi. „To bolj utrudi človeške živce nego
delo in celo še bolj nego zabava. Ali vas smem
vprašati, kako bi vam mogel pomagati?"

„Rad bi slišal vaš svet, gospod. Sam ne vem,
kaj mi je storiti; zdi se mi, kakor da je celo
moje življenje uničeno."

„Ali želite imeti od mene samo sveta?"

„Ne samo to. Želim slišati vašo sodbo kot
razsoden človek — kot človek, ki dobro pozna
svet. Dal Bog, da bi mi mogli to podati."

Govoril je hitro, ostro, pretrgano, in meni se
je zdelo, da mu je govorjenje samo zelo mučno
in da je njegova volja premagala vsa njegova
nagnenja.

„Stvar je zelo kočljiva," je dejal. „Clovek ne
govori rad o svojih domačih razmerah nasproti
tujcem. Nekaj strašnega se mi zdi, da bi go¬
voril o življenju svoje žene nasproti dvema člo¬
vekoma, ki jih še nikoli nisem videl. Nekaj
groznega je, da mora človek kaj takega storiti.
Ali jaz moram iti tako daleč, kakor mi je le
mogoče in moram slišati vaš svet."

Sherlock, III. 4

50

„Moj dragi mr. Grant Munro-“ je začel

Holmes.

Naš obiskovalec je planil iz stola pokonci.
„Kaj!“ je vzkliknil. „Vam je znano, kako mi
je ime?“

„Ako želite ohraniti svoj inkognito,“ je rekel
Holmes in se nasmejal, „bi vam nasvetoval,
da v prihodnje ne napišete več svojega imena
na podlago svojega klobuka ali pa da obračate
oglavje svojega klobuka proti osebi, s katero
govorite. Nameraval sem vam povedati, da sva
moj prijatelj in jaz slišala že marsikatero skriv¬
nost v tej sobi in da nama je bila dana sreča,
da sva dodelila mir marsikateri vznemirjeni
duši. Nadejam se, da bova mogla tudi vam
storiti to uslugo. Ker se morda pokaže, da je
čas dragocen, dovolite, da vas poprosim, da bi
mi brez vsakega nadaljnjega odlašanja pove¬
dali vse okoliščine svojega slučaja.“

Naš obiskovalec je zopet segel z roko preko
čela, kakor da bi se mu zdelo nekaj zelo tež¬
kega. Iz vsake njegove geste in izraza sem
mogel spoznati, da je bil molčeč, sam zase
živeč človek, ki je bil nekoliko ponosen in je
svoje rane raje prikrival nego razkrival. Nato
je naenkrat naredil odločno gesto s svojo roko,
podobno kakor človek, ki se otrese rezervira¬
nosti, in je začel pripovedovati.

„Dejstva so sledeča, mr. Holmes,“ je dejal.
„Jaz sem oženjen, in sicer tri leta. Tekom tega
časa sva se z ženo tako ljubila in tako srečno
živela, kakor kdaj kaka dvojica. Nobene raz-

51

like ni bilo med nama v mislih, besedah ali
dejanjih, niti ene. Sedaj pa se je minuli pone¬
deljek naenkrat pojavila med nama ovira in
prišel sem do spoznanja, da obstoja v njenem
življenju in njenih mislih nekaj, o čemur vem
tako malo, kakor da bi bila ona katerakoli žen¬
ska, ki gre na ulici mimo mene. Odtujila sva
se drug drugemu in jaz bi rad vedel zakaj.

„Predno nadaljujem, mi dovolite, mr. Hol¬
mes, da vas zagotovim, da me Effie ljubi. Glede
tega bodite prepričani. Ona me ljubi z vsem
svojim srcem in vso svojo dušo in nikdar bolj
nego sedaj. Dobro vem to, čutim to. Moški
prav lahko pove, ako ga ženska ljubi. Sedaj
pa je ta skrivnost med nama in midva ne
moreva biti taka kakor prejšnje čase, dokler
se ne pojasni."

„Bodite tako prijazni ter mi povejte dejstva,
mr. Munro,“ je rekel Holmes nekoliko nepotr¬
pežljivo.

,,Povedati vam hočem, kaj mi je znanega o
Effienem življenju. Ko sem jo prvikrat videl,
je bila vdova, akoravno še mlada — imela je
samo petindvajset let. Ime ji je bilo gospa
Hebron. V svojih mladih letih je šla v Ameriko
in živela v mestu Atlanta, kjer se je poročila
s tem Hebronom, ki je bil tam odvetnik z dobro
prakso. Imela sta samo enega otroka; ko pa
je v onem mestu izbruhnila rumena mrzlica,
sta ji mož in otrok umrla kmalu drug za dru¬
gim. Videl sem njegov mrtvaški list. To ji je
pristudilo Ameriko in vrnila se je nazaj na

52

Angleško, kjer je živela skupno z neko ne-,
omoženo teto v Pinneru v Middlesexu. Ome¬
nim naj še, da jo je mož zapustil v precej
dobrih odnošajih, da je imela kapital kakih
štiritisočpetsto funtov šterlingov, ki ga je tako
ugodno naložil, da je nesel povprečno sedem
odstotkov. Ko sem jo prvič videl, je bila šele
šest mesecev v Pinneru; zaljubila sva se in
čez nekoliko tednov poročila.

„Jaz sem trgovec s hmelom in ker znašajo
moji dohodki kakih sedem- ali osemsto funtov,
sva živela v dobrih razmerah ter si najela lepo
vilo v Norburvju za osemdeset funtov letne na¬
jemnine. Tukaj sva živela kakor na deželi, ako-
ravno leži kraj tako blizu mesta. Nekoliko bolj
gor od nas je bila ena krčma in dve hiši in ena
sama vila na drugi strani polja, ki leži pred
nami; razun teh hiš ni nikjer nobene druge,
dokler se ne pride skoro do polovice pota proti
postaji. V gotovih časih sem moral v mesto
po svojih opravkih,, poleti pa sem imel man]
dela in tedaj sva bila moja žena in jaz v svoji
domačiji na deželi tako srečna, kakor sva si k ,
poželela. Povem vam, da ni bilo niti ene sence i
med nama, dokler se ni pojavila ta preklicana i
zadeva. . ,

„Še eno vam moram povedati, predno na¬
daljujem. Ko sva se poročila, mi je žena pre- j
pustila vse svoje imetje — precej proti moji ^
volji, kajti spoznal sem, kako nerodno bi to
bilo, ako bi moja kupčija slabo šla. No, ona ^
pa je hotela imeti tako in zgodilo se je. Pred

53

kakimi šestero tedni pa pride k meni in pravi:
Jack, ko si vzel moj denar, si rekel, ako bi kaj
denarja potrebovala, da naj ti samo povem/

„,Gotovo/ sem rekel, ,saj je tvoj/

„,No/ je rekla, ,sto funtov bi rada imela/
„Jaz sem nekoliko osupnil, kajti menil sem,
da si hoče nabaviti samo kako novo obleko ali
kaj podobnega.

„,Za božjo voljo, čemu pa?‘ sem jo vprašal.
„,Oh/ je rekla po svoji šaleči se navadi, ,ti
si mi rekel, da si samo moj bankir, bankirji
pa nikoli ničesar ne povprašujejo, kakor veš/
,,,Ako resno misliš, je gotovo, da dobiš de¬
nar/ sem rekel.

„,Seveda resno mislim/

„,Ali mi pa nočeš povedati, čemu ga potre¬
buješ?*'

„,Nekega dne morda, sedaj pa še ne, Jack/
„Zadovoljiti sem se moral s tem odgovorom,
akoravno je bilo prvikrat, da se je pojavila
skrivnost med nama. Napisal sem ji ček za to
vsoto in nisem več omenil te zadeve. Morda ni
v nikaki zvezi s tem, kar se je zgodilo pozneje,
vseeno pa se mi zdi potrebno, da to omenjam.

„No, povedal sem vam ravnokar, da se na¬
haja nedaleč od naše hiše neka vila. Samo polje
leži vmes; ako pa hoče priti človek do tja, mora
iti po cesti in potem zaviti na stransko pot.
Za to hišo leži lep, majhen gozdič škotskega
borovca, in jaz sem zelo rad zahajal tja na

54

izprehod. Vila je bila zadnjih osem mesecev
prazna, in to je bila precejšnja škoda, kajti hiša
je bila lična, dvonadstropna vila s staromodno
verando, ki je bila poraščena s kdčačnikom.
Mnogokrat sem se ustavil tamkaj in si mislil,
kako lep dom bi to bil.

„No, v ponedeljek zvečer sem šel zopet na
izprehod todi, kar sem srečal na stranski poti
prazen voz za prevažanje pohištva, na trati
poleg verande pa sem videl ležati preproge in
druge stvari. Jasno je bilo, da je naposled nekdo
vzel to vilo v najem.'Sel sem mimo in dalje, se
ustavil, po navadi izprehajalcev ter jo ogledo¬
val radoveden, kakšne vrste ljudje so prišli sta¬
novat tako blizu nas. In ko sem zrl tja, sem
naenkrat opazil, da me je izza enega gorenjih
oken opazoval nek obraz.

„Ne vem, kaj je bilo na tem obrazu, mr. Hol¬
mes, ali bilo mi je, kakor da mi je pretresel
mozeg. Bil sem nekoliko bolj oddaljen, tako
da ga nisem mogel natančno razločevati, reči
pa moram, da je bil nenaraven in nečlovešk.
S tem vtisom sem se hitro približal, da bi
mogel bolje razločevati obraz te osebe, ki me
je opazovala. Pri tem pa je obraz naenkrat iz¬
ginil, tako da se je zdelo, kakor da bi ga objela
tema v sobi. Stal sem še kakih pet minut tam¬
kaj, razmišljal o celi stvari in skušal analizo-
vati svoje vtiske. Nisem si mogel reči, ali je
bil to obraz kakega moškega ali ženske. Naj¬
večji vtisek pa je name naredila barva. Obraz

55

je bil nekako smrtnobledorumene barve in tako
trd in nepremičen, da se mi je zdel strašno ne¬
naraven. Bil sem tako zmeden, da sem sklenil
malo bolje si ogledati nove stanovalce te vile.
Stopil sem bližje in potrkal na vrata, ki jih je
v trenutku odprla vitka, suha ženska osornega
in odurnega obraza.

„,Česa pa želite?' je vprašala z nekakim se¬
vernim naglasom.

,,,Vaš sosed sem iz one-le hiše,“ sem dejal ter
pokazal proti moji hiši. ,Ker sem opazil, da ste
se šele ravnokar priselili, sem mislil, da vam
morem kaj pomagati.'

„,Da, vas bomo že prosili, ako vas bomo kaj
potrebovali,' je rekla ter mi pred nosom za¬
loputnila vrata. Vznevoljen vsled te osorne za¬
vrnitve sem se obrnil ter odšel proti domu. Ako-
ravno sem skušal obrniti svoje misli drugam,
mi je vseeno cel večer prihajal na misel tisti
obraz pri oknu in ženskina osornost. Sklenil
sem, da ne povem svoji ženi ničesar o celi
stvari, ker je zelo nervozna ženska in nisem
hotel, da bi tudi ona delila z menoj neprijetni
vtisek, ki sem ga zadobil. Predno sem zaspal,
sem ji pa vseeno na kratko povedal, da so se
v vili naselili ljudje; ona mi pa ni ničesar od¬
govorila.

,,Običajno spim zelo dobro. Doma so se
vedno šalili z menoj, češ, da me ničesar ne
more zbuditi ponoči. In vendar sem spal tisto
noč mnogo rahleje nego po navadi; sam ne

56

vem, ali vsled majhne razburjenosti, ki jo je
povzročil moj mali doživljaj ali ne. Napol v
sanjah se mi je zazdelo, da se v moji sobi nekaj
godi in polagoma sem opazil, da se je moja
žena' opravila, si odela plašč in dela klobuk na
glavo. Ustnice so se mi odprle, da bi zamrmral
kake zaspane besede začudenja ali opomina,
naenkrat pa so moje napol odprte oči ugledale
njen obraz, ki ga je razsvetljevala svetloba
sveče in onemel sem začudenja. Na njenem
obrazu je bil videti izraz, kakor ga še nikoli
nisem videl — in kakršnega po mojih mislih
nikoli ni mogla navzeti. Bila je bleda kot smrt,
dihala je hitro in se skrivaj ozirala proti moji
postelji, da bi se prepričala, ali me je zbudila.
Ko je menila, da še vedno spim, se je splazila
tiho iz sobe in trenutek pozneje sem slišal ostro
škripanje, ki je moglo prihajati edino od teča¬
jev sprednjih vrat. Vsedel sem se v postelji po¬
konci in udaril ob posteljnico, da bi se prepri¬
čal, ali v resnici bdim ali se mi le sanja. Nato
sem vzel uro izpod blazin. Bila je tri zjutraj.
Kaj vendar je imela moja žena opraviti ob treh
zjutraj na cesti?

,,Sedel sem kakih dvajset minut, razmišljal
o celi zadevi in si jo skušal raztolmačiti. Cim
bolj pa sem premišljeval, tem bolj se mi je
zdela nenavadna in nerazumljiva. Se vedno
sem premišljeval, ko sem naenkrat zaslišal, da
so se hišna vrata zopet tiho zaprla in so njene
stopinje prihajale po stopnicah navzgor.

57

„,Kje za božjo voljo si vendar bila, Effie?‘
sem vprašal, ko je stopila v sobo.

„Močno se je prestrašila jn glasno zavpila,
ko sem izpregovoril te besede, in ta strah in
ta krik me je bolj vznemiril nego vse ostalo,
kajti iz njega je bilo slišati nepopisno krivdo.
Moja žena je bila vedno odkritosrčne narave,
in mrzlo me je izpreletelo, ko sem jo videl,
kako se je splazila v mojo sobo, se prestrašila
in glasno zavpila.

„,Ti si zbujen, Jack?‘ je vzkliknila in se ner¬
vozno nasmejala. .Mislila sem si, da te ničesar
ne more zbuditi!‘

„,Kje pa si bila?‘ sem jo vprašal bolj resno.

„,Ne čudim se, da si iznenaden/ je rekla;
videl sem, da so se ji tresli prsti, ko je od¬
penjala gumbe svojega plašča. ,Da, ne spo¬
minjam se, da bi kdaj v svojem življenju storila
kaj enakega. Resnica pa je, da mi je bilo, kakor
da bi me nekaj dušilo, in poželela sem po sve¬
žem zraku. Prepričana sem, da bi se one¬
svestila, ako ne bi bila odšla na zrak. Nekoliko
minut sem stala pred vrati, sedaj sem pa že
zopet dobra/

„Ves čas, ko mi je pripovedovala to zgodbo,
se ni niti enkrat ozrla proti meni in njen glas
je bil popolnoma nepodoben njenim navadnim
glasovom. Jasno mi je bilo, da ni bilo res, kar
mi je pravila. Jaz nisem ničesar odvrnil, mar¬
več bolnega srca obrnil svoj obraz proti zidu,
v glavi pa mi je rojilo na tisoče strupenih dvo-

58

mov in šumenj. Kaj pa je moja žena prikrivala
pred menoj? Kje je bila na tem čudnem po¬
hodu? Spoznal sem, da ne bom imel miru, dok¬
ler ne izvem vsega, in vendar sem se jo bal
vnovič vprašati, ko mi je že enkrat povedala
neresnico. Vso ostalo noč sem se premetaval
in preobračal po postelji ter ustvarjal teorijo
za teorijo, vsako bolj neverjetno od poprejšnje.

„Onega dne bi bil šel v mesto, vendar sem
bil preveč zmeden, da bi se mogel pečati s
kupčijskimi zadevami. Moja žena je bila videti
prav tako izven sebe kakor jaz in po majhnih,
vprašajočih pogledih, ki mi jih je pošiljala, sem
mogel spoznati, da je vedela, da ji nisem verjel
njenih besedi in da ni vedela, kaj bi storila.
Med zajutrekom nisva izpregovorila skoro be¬
sedice, takoj zatem pa sem se podal na izpre-
hod, da bi v svežem jutranjem zraku še enkrat
premislil zelo zadevo.

„Prišel sem notri do kristalne palače, se po¬
mudil tamkaj nekoliko časa, ob eni pa sem bil
zopet v Norburyju. Naključje je naneslo, da
sem zopet prišel mimo tiste vile, in ustavil sem
se za trenutek, da se ozrem proti oknih v nadi,
da bi morda ugledal oni čudni obraz, ki je
prejšnjega dne zrl name. Mislite si pa moje
začudenje, mr. Holmes, ko so se naenkrat od¬
prla vrata, skozi nje pa je prišla moja žena!

»Bilo mi je, kakor da bi me strela udarila
začudenja, ko sem jo ugledal, toda moja čutila
niso bila nič v primeri z onimi, ki so se prikazala

59

na njenem obrazu, ko so se najine oči srečale.
Za trenutek je bilo videti, kakor da bi se hotela
umakniti zopet nazaj v hišo; ko pa je spoznala,
kako brezuspešno bi bilo tako skrivanje, je šla
dalje; obraz pa ji je bil bled kakor smrt in
njene prestrašene oči so postavljale nasmeh
na njenih ustnicah na laž.

„,Oh, Jack!' je rekla, ,prišla sem semkaj, da
bi videla, ako morem biti našim novim sosedom
na uslugo. Zakaj pa me vendar tako gledaš,
Jack? Saj pač nisi jezen name?'

„,Tako torej', sem rekel, ,semkaj si šla po¬
noči, kajneda?'

„,Kaj meniš s tem?' je zavpila.

„,Ti si bila tukaj. Prepričan sem o tem. Kdo
pa so ti ljudje, da jih moraš ob taki uri obisko¬
vati ?'

,,,Še nikoli nisem bila tukaj.'

„,Kako mi moreš povedati kaj takega, o če¬
mur vem, da ni res?' sem zavpil. ,Celo tvoj
glas se je izpremenil pri tvojih besedah. Kdaj
sem jaz imel kako skrivnost pred teboj? Jaz
pojdem v to vilo in doženem celo resnico.'

„,Ne, ne, Jack, za božjo voljo, nikar!' je
vzkliknila v nepopisni razburjenosti. In ko sem
se približal vratam, me je prijela za rokav in
me s krčevito močjo potegnila nazaj.

„,Rotim te, ne stori tega, Jack!' je zavpila.
.Prisežem ti, da ti nekega dne vse povem; ako
pa danes stopiš v to vilo, ne nastane iz tega

60

nič drugega kakor nesreča.* In ko sem se je
skušal otresti, se me je kakor blazna še bolj
oprijela.

Veruj mi, Jack!* je vzkliknila. ,Samo še to
pot mi veruj. Nikoli ne boš imel vzroka obžalo¬
vati to. Dobro veš, da ne bi imela skrivnosti
pred teboj, ako ne bi bilo z ozirom na tebe. Za
najino življenje gre pri tem. Ako greš z menoj
domov, bo vse dobro. Ako pa šiloma udereš v
to hišo, je vsega konec med nama.*

„Njeno vedenje je bilo tako resnobno in tako
obupno, da so me njene besede premagale in
sem neodločen obstal pred vrati.

„,Verovati ti hočem pod enim pogojem, in
sicer samo enim pogojem,* sem dejal naposled.
,In to je, da se ta skrivnostna zadeva enkrat
za vselej konča. Dam ti na prosto, da obdržiš
svojo skrivnost, obljubiti pa mi moraš, da ne
bo nobenega nočnega obiska več, nobenega
koraka, ki ostane meni neznan. Pripravljen
sem pozabiti vse, kar se je zgodilo, ako mi
obljubiš, da se v bodoče nič enakega več ne
pripeti.*

„,Bila sem prepričana, da mi boš vrjel,* je
vzkliknila pomirjena. ,Zgodi se, prav kakor
želiš.. Sedaj pa pojdi, oj, pojdi domov!* Še
vedno me je vlekla za rokav ter me peljala od
vile proč. Med potoma sem se ozrl nazaj in v
gorenjem oknu sem zopet uzrl tisti rumeni
obraz, ki je gledal za nama. Kakšna zveza je
mogla biti med tem bitjem in mojo ženo? In

61

v kaki zvezi je mogla biti ž njo ona osorna
surova ženska, ki sem jo videl prejšnjega dne?
Čudna zagonetka je bila to in svest sem si bil,
da ne bom imel prej miru, dokler je ne raz¬
rešim.

„Po tem dogodku sem ostal dva dni doma
in bilo je videti, da se moja žena zvesto drži
dogovora; kajti kolikor je meni znano, se ni
niti ganila iz hiše. Tretjega dne pa sem imel
vse polno dokazov, da njena svečana obljuba
ni bila tako močna, da bi jo odtegnila temu
skrivnostnemu uplivu, ki jo je odvračal od
njenega moža in njene dolžnosti.

„Tisti dan sem odšel v mesto, vendar sem
se vrnil že z vlakom ob 2. uri 32 min., namesto
ob 3. uri 36 min., kakor po navadi. Ko sem
stopil v hišo, je služkinja prestrašna odhitela
v vežo.

„,Kje je gospa?' sem vprašal.

„,Mislim, da je šla na izprehod/ je odgovo¬
rila.

„Moja duša je bila na mestu polna sumnje.
Planil sem navzgor, da se prepričam, da je ni
doma. Pri tem sem slučajno pogledal skozi okno
in videl sem služkinjo, s katero sem ravnokar
govoril, ko je hitela čez polje in naravnost
proti tisti vili. Tedaj sem seveda spoznal, kaj
vse to pomeni. Moja žena je šla zopet tja in
je naročila služkinji, da naj jo pokliče, ako bi
se vrnil. Od jeze trepetajoč sem planil doli ter

62

odhitel proti oni vili odločen, da naredim en¬
krat za vselej konec vsemu temu. Ugledal sem
svojo ženo in deklo, kako ste hiteli po stranski
poti, vendar se nisem ustavil, da bi jih na¬
govoril. Tam v vili se je nahajala tista skriv¬
nost, ki je metala svoje sence preko mojega
življenja. Prisegel sem, da ne sme ostati še
nadalje skrivnost, naj pride, karkoli hoče. Niti
potrkal nisem, ko sem dospel tja, marveč pri¬
tisnil na kljuko in planil v vežo.

,;V pritličju je bilo vse tiho in mirno. V
kuhinji je kotel šumel pri ognju in v nekem
jerbasu je ležala zvita velika črna mačka; ali
nikjer ni bilo nobenega sledu o ženski, ki sem
jo bil videl pred nekaj dnevi. Pohitel sem v
drugo sobo, ki pa je bila enako prazna. Nato
sem planil po stopnicah navzgor, vendar sem
tudi tukaj našel dve sobi docela prazni. V celi
hiši ni bilo niti žive duše. Pohištvo in slike, vse
je bilo zelo preprosto izvzemši v oni sobi, kjer
sem skozi okno videl oni čudni obraz. Ta je
bila zelo udobna in elegantna, in moje sumnje
so prihipele do vrhunca, ko sem na kaminovem
okrajku ugledal fotografijo svoje žene v živ-
ljenski velikosti, kokoršno je dala narediti na
mojo prošnjo šele pred tremi meseci.

„Ostal sem v hiši toliko časa, da sem se pre¬
pričal, da je vila popolnoma prazna. Nato sem
odšel; srce pa mi je bilo tako težko, kakor še
nikoli poprej. Prišedši domov, je stopila moja
žena v vežo, vendar sem bil preveč užaljen in

63

jezen, da bi jo nagovoril; pohitel sem mimo
nje in odšel v svojo knjižnico. Predno pa sem
mogel zapreti vrata, je bila za menoj.

„,2al mi je, da sem prelomila svojo obljubo,
Jack/ je rekla, ,vendar sem prepričana, da bi
mi odpustil, ako bi ti bile znane vse okoliščine. 1

„,Povej mi torej vse/ sem dejal.

„,Ne morem, Jack, ne morem! 1  je vzkliknila.

Dokler mi ne poveš, kdo je tista oseba, ki
živi v oni vili, in kdo je ona oseba, ki si ji dala
svojo fotografijo, ne more biti med nama no¬
benega zaupanja/ sem rekel, se obrnil in odšel
iz hiše. To se je zgodilo včeraj, mr. Holmes,
in od tedaj je nisem videl in ne vem ničesar o
tej čudni zadevi. To je prva senca, ki je stopila
med naju, ali pretresla me je tako, da ne vem,
kaj bi bilo najbolje storiti. Danes zjutraj pa
mi je naenkrat prišlo na misel, da ste vi pravi
človek, ki bi mi mogel dati pravi svet; raditega
sem pohitel k vam ter se izročam brezpogojno
v vaše roke. Ako je kaj, česar Vam nisem dobro
pojasnil, prosim, vprašajte me. Pred vsem mi
pa hitro povejte, kaj naj storim, kajti ta nesreča
je več nego morem prenašati."

Z največjo pozornostjo sva poslušala Hol¬
mes in jaz to izvanredno pripoved, ki jo je pri¬
povedoval pretrgano, sunkoma, podobno kakor
človek, ki je močno razburjen. Moj prijatelj je
nekoliko časa molčal; globoko zatopljen v misli
je sedel na svojem stolu in se opiral z brado
na svojo roko.

64

..Povejte mi,“ je izpregovoril naposled, „ali
morete priseči, da je bil obraz, ki ste ga videli
pri oknu, moški?"

„Vselej, kadar sem ga videl, sem bil nekoliko
oddaljen od okna, tako da ne morem nič go¬
tovega reči."

„Vseeno pa se zdi, da je naredil na vas ne¬
prijeten vtis."

„Zdelo se mi je, da je nenaravne barve in
da so njegove poteze čudno trde. Ko sem se
hotel približati, je naenkrat izginil."

„Kako dolgo je tega, kar vas je žena prosila
za sto funtov?"

„Skoro dva meseca."

„Ali ste kdaj videli fotografijo njenega prvega
moža ?“

„Ne; kmalu po njegovi smrti je divjal v At¬
lanti velik požar, ki je uničil vse njene listine."

„In vendar je imela uradno potrdilo o nje¬
govi smrti. Pravite, da ste ga videli, ali ne?"

„Da, po požaru si je dala napraviti duplikat."

„Ali ste kdaj videli človeka, ki jo je poznal
v Ameriki ?“

»Ne."

„Ali je kdaj govorila o tem, da še enkrat ob¬
išče tiste kraje?"

„Ne.“

„Ali je dobivala pisma od tam?"

„Ne, kolikor je meni znano."

„Hvala vam. Sedaj bi rad celo stvar malo
premislil. Ako je vila popolnoma zapuščena,
bomo imeli nekoliko težave. Ako pa so bili

65

njeni stanovalci, kar se mi zdi bolj verjetno,
samo opozorjeni na vaš prihod ter so včeraj
hišo zapustili, predno ste vi prišli tja, potem
so se sedaj že povrnili in tako bomo lahko raz¬
jasnili celo zadevo. Dovolite mi, da vam na¬
svetujem tole: vrnite se v Norbury in nanovo
opazujte okna one vile. Ako boste imeli povod
misliti, da stanujejo zopet ljudje v njej, ne po¬
skušajte šiloma priti vanjo, marveč brzojavite
mojemu prijatelju in meni. Tekom ene ure po
prejemu te brzojavke sva pri vas in potem
bomo prav kmalu dognali celo skrivnost."’

,,Ako pa je še vedno prazna?"

„V tem slučaju pridem jutri zjutraj sam k vam
in potem se dogovoriva vse potrebno.' Z Bogom;
pred vsem se pa nikar ne vznemirjajte, dokler
ne veste, .ali imate vzrok za to ali ne.“

,,Bojim se, da je le-ta zadeva nekoliko koč¬
ljiva, Watson,“ je rekel moj tovariš, ko se je
zopet povrnil, potem ko je spremil mr. Granta
Munroa do vrat. ,,Kaj pa ti praviš k temu?"

„Malo čudno se je glasilo," sem odgovoril.

„Da. Izsiljevanje tiči za tem, ali se pa prav
močno motim."

„Kdo pa je izsiljevalec?"

„To mora biti bitje, ki živi v edini udobni
sobi v oni hiši in ki ima njeno fotografijo nad
kaminom. Na mojo besedo, Watson, oni bledi
obraz na oknu ima nekaj zelo vabljivega na
sebi in za ves svet ne bi rad zamudil tega
slučaja."

Sherlock, III.

5

66

„Ali imaš že kako teorijo?"

„Da, začasno. Čudil se pa bom, ako se ne
pokaže, da je pravilna. Prvi mož te ženske
je v oni vili."

, „Iz česa sklepaš to?“

„Kako si moremo drugače tolmačiti njeno
blazno bojazen, da ne bi njen drugi mož prišel
vanjo? Kakor si jaz razlagam celo zadevo, je
stvar sledeča: Ta ženska se je prvikrat omo¬
žila v Ameriki. Pri njenem možu so se po¬
kazale kake grde lastnosti ali, recimo, kaka
ostudna bol-ezen in postal je gobav ali bebec.
Navsezadnje je ona zbežala od njega, se vrnila
na Angleško, izpremenila svoje ime in začela
živeti novo življenje. Pred tremi leti se je omo¬
žila vdrugič in tako je menila, da je njen po¬
ložaj popolnoma varen — gotovo je pokazala
svojemu možu smrtni list kakega drugega
moža, ki je navzela njegovo ime — ko je ne¬
nadoma njen prvi mož ali pa morda kaka ne¬
sebična ženska, ki se je zavzela za bolnika,
našla njeno sedanje bivališče. Onadva pišeta
ženi, grozita, da prideta ter jo razkrinkata. Ona
poprosi moža za sto funtov in jih skuša od¬
kupiti. Onadva prideta navzlic temu, in ko
drugi mož slučajno omeni svoji ženi, da so se
v vilo priselili ljudje, spozna ona na en ali
drug način, da so novodošli njeni zasledovalci.
Raditega počaka dokler njen mož ne zaspi, po¬
tem pa pohiti k njim, da jih poskusi preprositi,
da naj jo puste pri miru. Ker se ji to ne po-

67

sreči, gre drugo jutro zopet tja, pri tem pa jo
sreča njen mož, kakor nam je pravil, ravno v
trenutku, ko pride iz hiše. Ona mu na to ob¬
ljubi, da ne pojde več tja, pa dva dni pozneje
je upanje, da bi se iznebila teh strašnih sose¬
dov, premočno zanjo; ona poskusi še enkrat ter
vzame seboj svojo fotografijo, ki sta jo onadva
morda zahtevala od nje. Sredi tega razgovora
prihiti služkinja s sporočilom, da je gospod pri¬
šel domov; ker si je ona svesta, da pride mož
naravnost v vilo, potisne urno stanovalce skozi
zadnja vrata in jih pošlje najbrže v oni borov
gozdič, o katerem smo slišali, da se nahaja v
bližini. Na ta način se prigodi, da najde mož vilo
čisto prazno. Zelo se pa bom čudil, ako bi bila
še vedno zapuščena, ko jo pride danes zvečer
ogledovat. Kaj pa ti praviš k moji teoriji?"

,,Sama domneva."

„Pa vsaj krije vsa dejstva. Kadar izvemo
nova dejstva, ki jih ta domneva ne more kriti,
bo še vedno dovolj časa vzeti jo še enkrat v
pretres. Za sedaj pa ne moremo ničesar ukre¬
niti, dokler ne dobimo nove brzojavke od na¬
šega prijatelja v Norburyju.“

Ni bilo treba dolgo čakati. Ravno ko sva po¬
pila čaj, je prišla brzojavka. „V vili so še vedno
ljudje," se je glasila. „Zopet sem videl oni obraz
pri oknu. Počakam vas pri vlaku ob sedmih,
dotlej pa ne ukrenem ničesar."

Čakal je na peronu, ko sva stopila iz vlaka,
in pri luči postajnih svetilk sva mogla videti;
da je bil zelo bled in se je tresel vznemirjenja.

5 ’

68

„3e vedno so tukaj, mr. Holmes/' je rekel ter
položil svojo roko na rokav mojega prijatelja.
„Ko sem prišel dol, sem videl luč v vili. Sedaj
bomo enkrat za vselej celo stvar uredili."

„Kakšen načrt pa imate?" je vprašal Hol¬
mes, ko smo stopali po temni, z drevjem ob¬
robljeni cesti.

„Jaz nameravam šiloma udreti v ono hišo,
da vidim, kdo je v njej. Vaju dva pa želim
imeti kot priči."

„Ali ste docela odločeni to storiti navzlic
opominu vaše žene, da je bolje, ako skrivnosti
ne razrešite?"

„Da, odločen sem."

„No, moje mnenje je, da imate prav. Vsaka
resnica je boljša nego neskončni dvomi. Seveda
v postavnem oziru nimamo prav; vendar pa
menim, da je vredno storiti ta korak."

Noč je bila zelo temna in dež je začel pa¬
dati, ko smo zavili z velike ceste v neko ozko
stransko pot z globokim kolovozom in na obeh
straneh ograjeno s plotom. Mr. Grant Munro
je nepotrpežljivo stopal naprej, midva pa
s težavo za njim, kakor sva le mogla.

„Tisto tamkaj so luči moje hiše," je zamr¬
mral ter pokazal na luči, ki so se svetile izmed
drevja, „tukaj pa je vila, v katero nameravamo
stopiti."

Pri teh besedah smo zavili na neko stransko
pot in tik pred nami se je prikazalo ono po¬
slopje. Rumen drog, ki je visel tamkaj, je pri¬
čal, da vrata niso bila čisto zaprta, in eno okno

69

v gornjem nadstropju je bilo svetlo razsvetljeno.
Ko smo gledali vanj, smo videli temno senco
premikati se preko zastora.

„Tamkaj je tisto bitje," je vzkliknil Grant
Munro; „sami lahko vidite, da je nekdo tam.
Sedaj pa za menoj, kmalu izvemo vse.“

Približali smo se vratom ; naenkrat pa je iz
sence stopila neka ženska. V temi nisem mogel
razločiti njenega obraza, videl sem samo, kako
je proseče iztegovala svoje roke.

„Za božjo voljo, Jack, nikari!“ je zavpila.
,,Slutila sem, da prideš danes zvečer semkaj.
Imej boljše mnenje o tem, dragi! Zaupaj mi
še enkrat in nikoli več ne boš imel vzroka ob¬
žalovati."

„Dovolj dolgo sem ti zaupal, Effie!“ je za¬
vpil resnobno. „Pusti me pri miru! Jaz moram
mimo tebe. Moja prijatelja in jaz hočemo sedaj
enkrat za vselej urediti to zadevo." Potisnil jo
je v stran in midva sva šla takoj za njim. Ko
je odprl vrata, je pritekla neka postarna ženska
ter mu skušala preprečiti vhod; on pa je tudi
njo potisnil v stran, in trenutek pozneje smo
bili vsi trije na stopnicah. Grant Munro je pla¬
nil v razsvetljeno sobo v gorenjem nadstropju,
midva mu takoj za petami.

Prijazna, dobro opravljena soba je bila to;
dve sveči ste goreli na mizi, dve pa na kamino-
vem podstavku. V kotu je slonela nad mizo
majhna deklica. Ko smo vstopili, je imela svoj
obraz od nas obrnjen, videli pa smo, da je bila

70

oblečena v rdeče krilo in da je nosila dolge bele
rokavice. Ko se je ozrla proti nam, sem za¬
čuden in prestrašen vzkliknil. Obraz, ki je bil
obrnjen proti nam, je bil nad vse čudne blede
barve in čisto brez vsakega izraza. Trenutek
pozneje je bila skrivnost razrešena. Holmes je
smeje segel za otrokovo uho, z obraza se je
odločila krinka in pred nami je stala majhna,
kakor oglje črna zamorska deklica, ki je kazala
vse svoje zobe, ko se je smejala našim začude¬
nim obrazom. Tudi jaz sem se na ves glas za¬
smejal, Grant Munro pa je debelo gledajoč stal
ob strani in se z roko tiščal za vrat.

,,Moj Bog!“ je zavpil, „kaj pa naj to po¬
meni ?“

„Vse ti povem, kaj pomeni," je vzkliknila
njegova žena in planila ponosnega, resnega
obraza v sobo. „Prisilil si me, da ti proti svoji
volji povem, in sedaj moramo seveda s tem
računati. Moj prvi mož je umrl v Atlanti. Moj
otrok pa je ostal pri življenju."

,,Tvoj otrok?"

Izza nedrij a je vzela velik srebrn medaljon.
„Nikoli ga nisi videl odprtega."

„Mislil sem, da se ne odpira.“

Dotaknila se je vzmeta in pokrov je od¬
skočil. Znotraj se je nahajala slika nekega
moža, jako čednega in inteligentnega obraza,
ki pa je imel na sebi neutajljiva znamenja svo¬
jega afriškega pokoljenja.

71

,,To je John Hebron iz Atlante," je rekla
žena, „in plemenitejšega moža zemlja ni nosila.
Odločila sem se od svojega plemena, da se po¬
ročim ž njim, in nikoli v celem svojem živ¬
ljenju nisem obžalovala tega koraka niti za en
trenutek. Najina nesreča je bila, da se je otrok
vrgel bolj po njegovem plemenu kot mojem.
Pri takih mešanih zakonih se pogosto pripeti
kaj podobnega in mala Lucija je mnogo bolj
temna nego je bil njen oče. Ali najsi bo temne
ali bele polti, ona je ljuba moja mala hčerka
in ljubljenka svoje matere." Pri teh besedah je
malo dekletce pohitelo k njej in se pritiskalo
k njej.

„Ko sem jo pustila v Ameriki," je nadalje¬
vala, „se je zgodilo samo zbok tega, ker je bila
šibkega zdravja in bi ji izprememba zraka uteg¬
nila škodovati. Izročila sem jo skrbnemu var¬
stvu neke zveste Škotke, ki je nekoč pri nas
služila. Nikdar mi ni prišlo niti v sanjah za
en trenutek na misel, da bi jo zatajila. Ko pa
je usoda tebe pripeljala na mojo pot, Jack, in
sem se naučila ljubiti te, sem se bala povedati
ti o otroku. Bog mi odpusti, bala sem se, da
ne bi izgubila tebe; nisem imela poguma, da
bi ti povedala. Izbirati mi je bilo med teboj in
njo, in v moji slabosti sem se obrnila od svo¬
jega malega dekleta. Tri leta sem ti prikrivala
otroka, služkinja pa mi je večkrat poročala o
njem in tako sem vedela, da se ji dobro godi.
Naposled pa se me je lotila nepremagljiva želja,

72

da bi še enkrat videla svojega otroka. Zaman
sem se ji upirala. Akoravno sem vedela, da je
nevarno, sem vseeno sklenila dobiti otroka sem¬
kaj, četudi samo za nekaj tednov. Poslala sem
služkinji sto funtov ter ji dala navodila glede
te vile, tako da bi lahko prišla kot naša soseda,
ne da bi se moglo sumiti, da sem v kaki zvezi
ž njima. Svoje varnostne odredbe sem tirala
tako daleč, da sem zapovedala, da mora otroka
podnevi vedno doma obdržati, da zakrije njen
mali obrazek in roke, tako da ne bi mogli niti
tisti ljudje, ki bi jo slučajno videli, govoriti
okoli, da se nahaja v soseščini črnopolt otrok.
Ako bi bila manj oprezna, bi bilo morda pa¬
metnejše; bila sem pa skoro blazna vsled bo¬
jazni, da ne bi ti izvedel resnice.

„Ti si mi bil prvi povedal, da so se v vilo
priselili ljudje. Čakati bi bila morala do jutra;
toda neznanska razburjenost mi ni dala spati,
in zbok tega sem se navsezadnje splazila iz
sobe, ker sem vedela, kako težko se zbudiš.
Ti si me pa navzlic temu videl in to je bil za¬
četek vseh neprilik. Naslednjega dne ti je bila
moja skrivnost izročena na milost in nemilost;
a ti si se izkazal plemenitega in se nisi hotel
okoristiti. Tri dni pozneje pa sl^e strežnica in
otrok ravno utekli skozi zadnja vrata, ko si ti
prihitel skozi sprednja. In sedaj si danes na¬
vsezadnje izvedel vse in raditega te vprašam,
kaj se zgodi z nama, z mojim otrokom in
menoj?" Sklenila je svoji roki in pričakovala
odgovora.

73

Dolgi dve minuti je trajalo, predno je Grant
Munro prekinil molčanje, pa njegov odgovor
je bil tak, da se ga vedno rad spominjam. Vzdig¬
nil je malega otroka, ga poljubil, nato pa je, še
vedno ga držeč v naročju, iztegnil svojo drugo
roko proti svoji ženi ter se obrnil proti vratom.

„0 tem doma lahko zložnejše pogovo¬
rimo/' je rekel. „Nisem posebno dober človek,
Effie, vseeno pa mislim, da sem boljši, nego si
si mislila."

Holmes in jaz sva jim sledila proti domu, ko
pa smo dospeli do glavne ceste, me je prijatelj
pocukal za rokav. „Meni se zdi," je rekel, ,,da
bova v Londonu bolj potrebna nego tukaj v
Norburyju.“

Za tem ni izpregovoril niti besedice več o
tem slučaju in šele pozno tisti večer, ko je s
svečo v roki odšel proti moji spalnici, se je
oglasil:

„Watson,“ je rekel, „ako bi se ti kdaj za¬
zdelo, da se začenjam malo preveč zanašati na
svoje zmožnosti, ali ako bi se manj potrudil
za kak slučaj nego zasluži, bodi tako prijazen
ter mi zašepetaj na uho ime ,Norbury‘, in jaz
ti bom neskončno hvaležen!“

OS\

BANČNI URADNIK.

Kmalu po svoji ženitvi sem kupil bolniško
klijentelo v okraju Paddington. Stari mr. Far-
guhar, od katerega sem jo kupil, je imel nekoč
izvrstno splošno prakso, pa njegova starost in
bolezen, ki je bila podobna plesu sv. Vida, jo
je močno zredčila. Občinstvo se ravna naravno
po načelu, da mora oni, ki hoče druge zdraviti,
sam biti cel in zdrav, ter gleda nezaupno na
zdravilne zmožnosti človeka, pri katerem nje¬
gova zdravila njegovi lastni bolezni ne morejo
do živega. Čimbolj se je torej moj prednik
staral in hiral, tem bolj se je krčila njegova
praksa, dokler ni padla tedaj, ko sem jo jaz
kupil, od dvanajststo na malo več nego tristo
na leto. Jaz pa sem imel zaupanje v svojo mla¬
dost in eneržijo in bil prepričan, da bo praksa
v prav kratkem času ravno tako cvetela kot
poprej.

Tri mesece sem imel zelo mnogo opravila in
sem le malokdaj videl svojega prijatelja Sher¬
locka Holmesa; jaz namreč nisem imel časa
zahajati v Baker Street, on pa je razen po svo-

75

jih opravkih redkokdaj šel drugam. Zbok tega
sem bil nemalo iznenaden, ko sem nekega jutra
meseca junija po zajutreku čitajoč British
Medical Journal naenkrat začul zvonec in takoj
na to glasne, nekoliko ostre zvoke glasu svo¬
jega starega prijatelja.

„Oj, moj dragi Watson,“ je dejal ter stopil
v sobo, „zelo me veseli, da te vidim. Upam,
da je gospa Watsonova popolnoma okrevala
onega malega razburjenja, ki je bilo v zvezi
z dogodki pri ,Znamenju štirih'.“

„Hvala lepa, obadva se prav dobro po¬
čutiva," sem dejal in mu toplo stresel roko.

„In nadejam se tudi," je nadaljeval ter se
vsedel v gugalni stol, „da skrbi zdravniškega
poklica niso docela zamorile zanimanja, ki si
ga nekdaj gojil za najine male detektivske pro¬
bleme."

„Ravno nasprotno," sem odgovoril, „prav
včeraj sem pregledoval svoje stare zapiske ter
razporedival nekatere naših uspehov."

..Nadejam se, da ne gojiš misli, da je tvoja
zbirka že zaključena, kaj?"

„Nikakor ne. Nič drugega si ne želim bolj,
nego da bi zopet kaj doživel."

,,Danes, na primer?"

„Pa danes, ako ti drago."

„In' notri v Birminghamu?"

„Gotovo, ako želiš."

„Tn tvoja praksa?"

76

,,Jaz izvršujem ono mojega soseda, kadar
kam gre. Tako je vedno pripravljen, da mi po¬
plača svoj dolg.“

„Na! To je dobro!" je dejal Holmes in me
pozorno ogledoval izpod svojih na pol zaprtih
tre'palnic. „Kakor vidim, si bil zadnje čase malo
bolan. Poletno prehlajenje je vedno nekoliko
hudo."

„Zadnji teden me je močno prehlajenje držalo
doma. Vendar pa mislim, da sem se otresel vsa¬
kega sledu tega."

„Tako se je tudi zgodilo. Prav izvrstno iz-
gledaš."

„Kako pa ti je potem to znano?"

„Moj dragi, moje metode so ti pač znane."

„Torej si to sklepal?"

,,Kajpada."

„In iz česa?"

„Iz tvojih domačih čevljev."

Ozrl sem se po svojih novih patentiranih
usnjatih domačih čevljih, ki sem jih imel na
nogi. „Kako vendar —?“ sem začel, pa Hol¬
mes mi je odgovoril na moje vprašanje,- predno
sem ga izrekel.

„Tvoji čevlji so novi," je dejal. „Več kot ne¬
koliko tednov jih ne moreš imeti. Podplati, ki
mi jih v tem trenutku kažeš, so nekoliko ožgani.
Za trenutek sem mislil, da so se zmočili in da
so se vžgali pri sušenju. Ali blizu pete se na¬
haja majhen okroglast kos papirja, na katerem
se nahajajo nekaki trgovčevi hijeroglifi. Vlaž-

77

nost bi ta papir odstranila. Iz tega sledi, da si
sedel s svojimi nogami proti ognju, česar pa
popolnoma zdrav človek niti v tako mokrem
juniju ne stori, kakor je ta.“

Kot vse Holmesovo sklepanje, je bilo tudi
to videti čisto enostavno, potem, ko je bilo
znano. Z obraza mi je bral to misel in njegov
nasmeh je postal nekoliko bridek.

„Bojim se, da se malo spozabim, ako stvar
pojasnim/' je rekel. „Uspehi brez vzrokov so
mnogo bolj imenitni. Ti si torej pripravljen,
da greva v Birmingham?"

„Gotovo. Kakšen 1  je slučaj?"

„V vlaku izveš vse. Moj klijent čaka zunaj
v vozu. Ali moreš iti takoj ?“

„Na mestu." Napisal sem hitro kratek list
do svojega soseda, pohitel po stopnicah na¬
vzgor, da sporočim celo stvar svoji ženi in se
pridružil Holmesu.

„Tvoj sosed je zdravnik?" je dejal ter po¬
kazal na medenasto ploščo.

,,Da. Kupil si je prakso kakor jaz."

„2e staro?"

,,Prav kakor moja. Obedve se nahajate v teh
hišah, odkar ste zgrajeni."

„In ti si se polastil boljše izmed obeh."

„Mislim da. Kako pa veš to?"

„Po stopnicah, moj dragi. Tvoje so za tri
palce bolj obrabljene nego njegove. Pa ta go¬
spod v vozu je moj klijent, mr. Hall Pycroft.

78

Dovoli mi, da te predstavim. Sedaj pa poženi
I konja, voznik, kajti časa imamo samo še toliko,
da vjamemo naš vlak.“

Gospod, ki je sedel pred menoj, je bil dobro
raščen, mlad človek svežega, odkritosrčnega in
poštenega obraza in je imel kratke, kodraste
brke. Nosil je zelo svetel visok klobuk ter
čedno, črno obleko, v kateri je bil videti, kar
je bil — eleganten mlad človek iz mesta, one
vrste, ki so ji nadeli ime Cockney (pristen
Londončan), ki nam daje naše slovite polke
prostovoljcev in iz katere izhaja več atletov in
sportsmenov nego iz vseh drugih slojev na
Angleškem. Okrogli in rdečkasti obraz mu je
bil naravno radosten, samo konci ust so bili
videti nekam otožno nategnjeni. Pa šele tedaj;
ko smo vsi trije sedeli v vozu prvega razreda
in je vlak bil že na poti proti Birminghamu,
sem mogel izvedeti, kakšne so bile njegove
nadloge, ki so ga pripeljale k Sherlocku Hol¬
mesu.

„Sedaj se vlak celih sedemdeset minut ne
ustavi," je dejal Holmes. ,,Prosim vas, mr. Hall
Pycroft, da poveste mojemu prijatelju svoje
zelo zanimive dogodke prav kakor ste jih po¬
vedali meni, ali pa če mogoče, še bolj nadrobno.
Zame bo koristno, če še enkrat slišim, kako so
se dogodki vrstili drug za drugim. To je slu¬
čaj, Watson, ki ima, kakor se kaže, nekaj v sebi
ali pa ničesar, ki pa vsaj ima na sebi one ne-

79

navadne in izrazite poteze, ki so tebi prav tako
drage kot meni. Sedaj, mr. Pvcroft, vas ne bom
več motil."

Naš mladi izpremljevalec se je z utripajočimi
očmi obrnil proti meni. j."

„Najhujše na celi zgodbi je,“ je dejal, „da
se pokažem v njej velikega bedaka. Seveda,
morda se bo vse na dobro obrnilo, in jaz ne
uvidim, da bi mi bilo mogoče drugače ravnati;
ako pa sem izgubil svojo službo, v zameno pa
nisem dobil ničesar, bom vsaj vedel, kakšen
bedak sem bil. Sicer ne znam bogve kako dobro
pripovedovati zgodb, dr. Watson, a moj po¬
ložaj je tak-le:

„Bil sem v službi pri tvrdki Coxon in Wood-
house v Drapers Gardenu, ki pa je imela, kakor
se brezdvomno spominjate, spomladi velike iz¬
gube pri venezuelskem posojilu in propadla.
Pet let sem bil pri njih in stari Coxon mi je
dal pri odhodu imenitno izpričevalo, ko je pri¬
šel udarec. Kajpada smo bili odpuščeni vsi
uradniki, vseh sedemindvajset; nato sem po¬
skušal tukaj, poskušal tamkaj, vendar je bilo
vse polno še drugih fantov, ki so bili v istem
položaju kakor jaz, in tako' sem bil dolgo časa
brez službe. Ko sem bil pri Coxonu, sem imel
tri funte na teden, in sčasoma sem si jih pri¬
hranil kakih sedemdeset, vendar sem prišel z
njimi kmalu do konca. Porabil sem skoro vse
do zadnjega beliča, tako da nisem skoro imel
niti denarja za znamke in papir, da bi se od-

80

zval oglasom. Trgal sem čevlje po stopnicah
raznih uradov, vendar je bilo videti, da sem
ravno tako daleč od uspeha kakor poprej.

,,Naposled sem izvedel za neko izpraznjeno
mesto pri veliki bančni tvrdki Mawson in Wil-
liams v Lombard Streetu. Povem vam, da je
to ena najbogatejših hiš v Londonu. Na oglas
se je moralo samo pismeno oglasiti. Vposlal
sem svoje izpričevalo in prošnjo, pa brez naj¬
manjšega upanja, da bi to mesto dobil. Ali z
vračajočo pošto sem dobil odgovor, v katerem
me obveščajo, da lahko takoj nastopim svoje
mesto, in sicer že naslednji ponedeljek, pod po¬
gojem, da je moja zunanjost povoljna. Nikdo
ne ve, kako se take stvari vrše. Nekateri pra¬
vijo, da poslovodja samo seže v kopico došlih
pisem ter vzame prvega, ki mu pride pod roko.
Na vsak način sem to pot imel srečo in ne že¬
lim, da bi bil kdaj bolje zadovoljen nego sem
bil tedaj. Plača je znašala za začetek en funt
in služba je bila prav taka kakor pri Coxonu.

„Zdaj pa pridem do te čudne točke moje za¬
deve. Stanoval sem zunaj v Hampstedu, Pol-
ters Terrace 17 je bil moj naslov. No, tisti dan,
ko mi je bila služba obljubljena, sem sedel v
svoji sobi in kadil, ko stopi v sobo moja gospo¬
dinja ter mi prinese posetnico z naslovom:
Artur Pinner, denarni agent. Tega imena še
nikoli nisem slišal in si tudi misliti nisem mo¬
gel, česa je želel od mene; vseeno pa sem ji
naročil, da naj mu pokaže k meni. Kmalu je

81

vstopil nek človek srednje velikosti, črnih las,
črnih oči in s črno brado, nos se mu je pa
malo svetil. Obnašal se je živahno in govoril
odločno, kakor človek, ki pozna vrednost časa.

„,Mr. Hall Pycroft, kajneda?' je dejal.

„,Da, gospod,' sem odgovoril ter mu ponudil
stol.

„,Pred kratkim v službi pri tvrdki Coxon in
Woodhouse, kajne?'

„,Da, gospod.'

„,In sedaj pri tvrdki Mawson?‘

„,Tako je.‘

„,No,‘ je rekel, .resnica je, da sem slišal res’
nenavadne glasove o vaših finančnih zmož¬
nostih. Ali se spominjate na Parkerja, ki je
bil poslovodja pri Coxonu? Ta ne ve nikoli
dovolj povedati o tem.'

..Naravno sem rad slišal kaj takega. Bil sem
v službi vedno precej spreten, vendar se mi ni
nikoli sanjalo, da se na tak način govori o meni
po mestu.

„,Ali imate dober spornim?'

„,5e precej,' sem odgovoril skromno.

„,Ali ste bili v stikih s trgom, odkar nimate
službe?' je vprašal.

„,Da, vsako jutro sem čital borzno poročilo.'

„,No, to spričuje o pravi marljivosti!' je
vzkliknil. ,Tako se napreduje! Vam ni nič na
tem, ako vas malo preskusim, kajne? Po¬
glejmo! Kako stoje Ayrshires?‘

Sherlock, III. 6

82

„,Stoinpet do stoinpet in en četrt.'

„,In New Zeeland Consolidated?'

„,Po stoinštiri.'

,,,In British Broken Hills?'

.„,Po sedem do sedem funtov šest šilingov.'

Izvrstno!' je zaklical in dvignil roki. ,To
se popolnoma vjerna s tem, kar sem slišal. Moj
dragi, moj dragi, vi ste vse preveč dobri za
uradnika pri Mawsonu!'

,,Lahko si mislite, da sem se nemalo začudil
tem besedam. ,No,‘ sem rekel, ,drugi ljudje ne
mislijo tako dobro o meni kakor vi, mr. Pinner.
•Precej močno sem se moral boriti, da sem to
službo dobil in prav veseli me, da jo imam.'

„,Pah, človek, povzdigniti bi se morali nad
to. Vi še niste na svojem pravem mestu. Sedaj
vam pa povem, kako in ,kaj je z menoj. Kar
vam morem jaz ponuditi, je le malo, ako se
primerja z vašimi zmožnostmi ; če se pa pri¬
merja s službo pri Mawsonu, je kakor luč proti
temi. Poglejmo! Kdaj greste k Mawsonu?‘

„,V ponedeljek.'

„,Ha! Ha! Kaj pravite k temu, ako jaz
rečem, da sploh ne pojdete tja?'

„,Da ne pojdem k Mawsonu?‘

„,Ne, gospod. Tega dne boste poslovodja
Franco-Midland PIardware Company, Limited
(francosko-srednjeangleška železninarska druž¬
ba z o. z.) s stoinštiriintrideset podružnicami
po mestih in trgih na Francoskem, ne vštevši
ene v Bruselju in ene v San Remu.'

83

„Te besede so mi kar sapo zaprle. ,0 tej
družbi še nisem čul ničesar/ sem rekel.

,,,Prav verjetno, da ne. Celo stvar smo držali
tajno, kajti kapital se je podpisal samo pri¬
vatno, in taka reč je predobra, da bi se pri¬
pustilo občinstvu pristop. Moj brat Harry Pin-
ner je ustanovitelj te družbe in se pridruži po¬
zneje upravi kot glavni vodja. On ve, da sem
se podal semkaj po opravkih in me je naprosil,
da naj dobim človeka, mladega podjetnega člo¬
veka, ki se razume na to stvar. Parker mi je
pravil o vas in to me je danes privedlo sem.
Mi vam moremo ponuditi za začetek samo
beraških petsto —‘

„,Petsto funtov na leto!' sem zavpil.

„,Da, pa samo za začetek, poleg tega pa
tudi še en odstotek provizije od cele kupčije,
ki jo narede vaši agenti, in lahko se zanesete
na mojo besedo, da bo to znašalo več nego
vaša plača.'

„,Pa jaz ne vem ničesar o železnini!'

„,Pah, moj dragi, ali vi poznate številke.'

*  ,,V glavi mi je kar šumelo in skoro nisem
mogel mirno sedeti na stolu. Naenkrat pa so
me obšli dvomi.

„,Povedati vam moram odkrito,' sem rekel.
,Mawson mi da samo dvesto, toda Mawson je
stara, varna tvrdka. No, o vaši družbi pa vem
v resnici tako malo, da —‘

„,Oh, imenitno, imenitno!' je vzkliknil ves
vesel. ,Vi ste ravno pravi človek za nas! Vi
se ne daste pregovoriti in to je prav. No, tukaj

6 *

84

imate bankovec za sto funtov, in ako menite,
da lahko kupčijo skleneva, ga kar v žep vtak¬
nite kot nekak predujem na svojo plačo.'

„,Kaj lepo od vas/ sem rekel. ,Kdaj pa naj
n-astopim svojo službo?'

„,Bodite jutri ob eni popoldne v Birming¬
hamu/ je rekel. ,Tu v žepu imam pismo, ki ga
ponesite mojemu bratu. Našli ga boste na
št. 126 B, Corporation Street, kjer se nahajajo
začasne pisarne naše kompanije. On mora se¬
veda pritrditi vašemu vzprejemu, toda med
nama bo vse v redu/

„,V resnici, skoraj ne najdem besede, kako
bi vam izrazil svojo hvaležnost, mr. Pinner/
sem rekel.

,,,Nobene besede o tem, moj dragi. Prejeli
ste samo to, kar zaslužite. Sedaj pa preosta-
jajo še dve, tri malenkosti — same formal¬
nosti — ki jih moram urediti z vami. Tu-le
poleg sebe imate košček papirja. Bodite tako
prijazni ter napišite nanj: »Pripravljen sem,-
nastopiti mesto poslovodje družbe Franco-MiS-
land Hardware Company, Limited, za naj¬
manjšo plačo petsto funtov šterlingov".'

„Storil sem, kakor je zahteval, nato pa je
vtaknil papir v žep.

„,Še eno malenkost/ je rekel. ,Kaj pa na¬
meravate storiti z Mawsonom ?'

„V svoji radosti sem na Mawsona kar po¬
zabil.

85

Pišem mu, da se odpovedujem/

Ravno to bi tudi jaz želel, da storite. Z
Mawsonovim poslovodjem sem se bil sprl. Sel
sem gor k njemu, da ga vprašam po vas, on
pa je zelo razžaljivo odgovarjal — dolžil me
je, da vas izvabljam proč od tvrdke itd. Na¬
posled se nisem mogel več brzdati. „Ako ho¬
čete imeti dobrih ljudi, jih pa še dobro pla¬
čajte !“ sem rekel. „On raje vzame našo majhno
plačo nego vašo veliko,“ je rekel. „Petak sta¬
vim," sem rekel, „da niti slišati ne bo več hotel
o vas, kadar dobi mojo ponudbo." „Velja!" je
rekel. „Pobrali smo ga z ulice in on nas ne
zapusti tako kmalu." Ravno te besede je rekel/

„,Nesramni lopov! 1  sem vzkliknil. ,V celem
svojem življenju ga nikoli nisem videl. Cernu
bi ozir jemal nanj? Ne pišem mu, ako bi raje
imeli, da mu ne/

„,Dobro! To je obljuba! 1  je rekel in vstal s
stola. ,Veste, prav veseli me, da sem dobil tako
dobrega človeka za svojega brata. Tukaj imate
za svoj predujem sto funtov, tukaj pa je pismo.
Zapišite si naslov: 126 B, Corporation Street,
in zapomnite si, da se zglasite jutri popoludne
ob eni uri. Lahko noč; želim vam vso srečo,
ki jo zaslužite/

„To je precej vse, kar se je zgodilo med
nama, kolikor se vem spominjati. Lahko si
mislite, dr. Watson, kako sem se veselil tako
izvanredne sreče. Notri do polnoči sem sedel
na svojem stolu in si voščil vso srečo; nasled¬
njega dne pa sem se odpeljal v Birmingham

86

z vlakom, s katerim sem prišel prav zložno do
dogovorjene ure. Svojo prtljago sem odpeljal
v nek hotel v New Streetu, nato pa sem se po¬
dal na naslov, ki mi ga je bil dal.

. „Manjkalo je še četrt ure do dogovorjenega
časa, vendar sem mislil, da je to precej vseeno.
St. 126 B je bil hodnik med dvema velikima
prodajalnicama, ki je držal do kamenitih stop¬
nic, po katerih se je prišlo do pisaren raznih
kompanij in drugih profesijonistov. Na zidu
je bilo polno tablic z njihovimi imeni, nikjer
pa ni bilo imena Franco-Midland Hardware
Company, Limited. Osupnjen sem stal ne¬
koliko minut tamkaj ter ugibal, ali utegne biti
to kaka zvijača ali kaj, ko pride nek človek
ter me nagovori. Bil je močno podoben onemu,
ki sem ga bil videl prejšnji večer; imel je isto
postavo in isti glas, samo s tem razločkom, da
je bil popolnoma obrit in da so bili njegovi
lasje svetlejši.

„,Ali ste vi mr. Hall Pycroft?‘ je vprašal.

„,Da,‘ sem dejal.

„,Oh! Pričakoval sem vas, samo prišli ste
malo prerano. Danes zjutraj sem prejel od svo¬
jega brata pismo, v katerem zelo hvali vaše
zmožnosti/

„,Iskal sem ravno imena vaše pisarne, ko ste
prišli/

„,Nismo še napravili napisa, ker smo šele
minuli teden najeli te začasne prostore. Poj¬
dite z menoj gori, da se nadalje pogovoriva o
celi stvari/

87

„Šel sem z njim do vrha zelo strmih stopnic
in tamkaj je bilo ravno pod ostrešjem nekaj
praznih in prašnih majhnih sob, brez preprog,
brez zastorov, in tja me je popeljal. Predstav¬
ljal sem si veliko pisarno s svetlimi mizami in
celimi vrstami uradnikov, kakor sem bil vajen
videti; in povem vam, da sem precej debelo
gledal na tista dva smrekova stola in eno
majhno mizo, ki je skupaj z eno glavno knjigo
in košem za papir tvorila celo pohištvo.

„,Le ne bojte se, mr. Pycroft,‘ je rekel moj
novi znanec, ko je videl moj osupli obraz. ,Rima
niso sezidali v enem dnevu in mi imamo mno¬
žino denarja za seboj, akoravno še nimamo po¬
trebne prave oprave za svojo pisarno. Prosim,
sedite in pokažite mi svoje pismo/

„Izročil sem mu ga in on ga je.zelo skrbno
prečital.

„,Zdi se, da ste naredili prav močan vtis na
mojega brata Arturja/ je rekel, ,in jaz vem,
da je prav bister sodnik. On se zavzema za
London, veste, jaz pa za Birmingham, a to
pot se bom ravnal po njegovem nasvetu. Sma¬
trajte se, prosim, definitivno vzprejetim.'

„,Kakšno pa je moje delo?‘ sem vprašal.
„,Ko pride čas, boste vodili veliko zalogo v
Parizu, ki bo preplavila z angleškim lonče¬
nim blagom stoinštiriintrideset zastopnikov na
Francoskem. Nakup bo tekom enega tedna
gotov, dotlej pa ostanete v Birminghamu in
delate ta čas kaj koristnega/

„,Kaj pa?‘

88

„,V odgovor je vzel iz predala veliko rdečo
knjigo. ,To-le je naslovna knjiga za mesto
Pariz/ je rekel; ,za imeni ljudi pa je označen
njihov poklic. Prosil bi vas, da bi vzeli to
knjigo domov ter izpisali vse trgovce z lon¬
čenim blagom in njihov naslov. V največjo
korist nam bo, ako jih dobimo/

„,Saj obstoje vendar že posebni imeniki za
to, ali ne?‘ sem dejal.

„,Pa niso zanesljivi. Njihov sistem je druga¬
čen od našega. Lotite se torej dela in v pone¬
deljek mi prinesite izpisek. Z Bogom, mr.
Pycroft; ako boste še nadalje kazali vnemo in
razum, boste spoznali, da je kompanija dober
gospodar/

„Vrnil sem se v hotel z ono debelo knjigo
pod pazduho in zelo nasprotujočimi čutili v
svojih prsih. Na eni strani sem bil definitivno
vzprejet in sem imel bankovec za sto funtov
v svojem žepu. Na drugi strani pa so zunanjost
pisarne, pomanjkanje naslova pri vratih in
druge okolnosti naredile zelo slab vtis glede
pozicije mojih gospodarjev. A imel - sem svoj
denar in končno sem se lotil svoje naloge. Celo
nedeljo sem marljivo delal in vendar sem pri¬
šel v ponedeljek šele do črke H. Podal sem
se k svojemu gospodarju, ga našel še vedno
v tisti borni sobi; naročil mi je, da naj končam
do srede, potem pa zopet pridem. V sredo še
vedno nisem končal, in tako sem nadaljeval
svoje delo do petka — to je, do včeraj. Nato
sem ga pa prinesel mr. Harrvju Pinnerju.

89

Najlepša hvala, 1  je rekel. ,Bojim se, da sem
podcenjeval težavnost te naloge. Ta imenik
nam bo v veliko materijelno korist.'

,,,Delo je vzelo precej časa/ sem rekel.

„, Sedaj pa/ je rekel, ,bi še rad imel imenik
trgovcev s pohištvom; vsi prodajajo lončeno
blago/

„,Jako dobro.'

„,Obenem lahko pridete jutri zvečer ob sed¬
mih, da mi sporočite, kako delo napreduje.
Vendar ne delajte preveč. Nekoliko ur v Musič
Halli vam po dnevnem delu ne bo škodilo.'

Nasmejal se je pri teh besedah in pri tem
sem opazil, da je bil njegov drugi zob na levi
strani zelo slabo plombovan z zlatom."

Sherlock Holmes si je radostno mel svoje
roke, jaz pa sem ves začuden gledal našega
klijenta.

,, ,Lahko se mi čudite, dr. Watson, pa stvar
je taka/ je rekel. ,Ivo sem govoril z onim dru¬
gim človekom v Londonu in se mi je smejal,
ker nisem šel k Mawsonu, sem slučajno opazil,
* da je bil njegov zob prav enako plombovan.
Blesk zlata je v obeh slučajih obrnil mojo po¬
zornost nase, kakor vidite. In ko sem še spo¬
znal, da je bil tudi njegov glas in njegova po¬
stava ista, izprenienjeno pa samo tisto, kar se
da izpremeniti s pomočjo britve in lasulje, ni¬
sem niti najmanj dvomil, da je bil to eden in isti
človek. Kaj lahko je seveda mogoče, da sta si
dva brata tako močno podobna, nikakor pa ni
mogoče,»da bi imela obaclva isti zolj na isti na-

90

čin plombovan. Odslovil me je in bil sem zo¬
pet na ulici, ne vedoč ali stojim na glavi ali na
nogah. Vrnil sem se v svoj hotel, vtaknil svojo
glavo v posodo mrzle vode ter skušal misliti.
Čemu me je poslal iz Londona v Birmingham?
Čemu je prišel tja pred menoj ? In čemu je sam
sebi pisal pismo? To je bilo preveč za mojo
glavo; nisem si mogel raztolmačiti tega. Na¬
enkrat pa mi je prišla misel, da bi utegnila
jasno biti mr. Sherlocku Holmesu, kar je ne¬
jasno meni. Imel sem ravno še dovolj časa, da
sem se odpeljal z nočnim vlakom semkaj, da
ga že zjutraj obiščem, ter vaju obadva pripeljem
seboj v Birmingham."

Ko je bančni uradnik končal svojo presenet¬
ljivo zgodbo, je nastal kratek premor. Sher¬
lock Holmes se je ozrl po meni, se naslonil na
blazine z zadovoljnim, pa vseeno kritičnim
obrazom podobno kakor poznavatelj vin, ki je
ravnokar prvič pokusil požirek kometovega
vina.

„Kaj imenitno, Watson, ali ne?" je dejal. „V
tej zadevi so okolnosti, ki mi močno dopadejo.
Mislim, da mi boš pritrdil, da bi bil intervjuv z
mr. Arturjem Harryjem Pinnerjem v začasnih
prostorih Franco-Midland Hardware Com-
pany, Limited, precej zanimiv dogodek za
naju."

„Kako pa moremo to doseči?" sem vprašal.

„0, kaj lahko," je rekel Hall Pycroft veselo.
„Vidva sta dva moja prijatelja brez službe in
kaj bi bilo bolj naravno, kakor da vaju po¬
peljem do glavnega poslovodje?" «

91

„Tako je! Gotovo!" je rekel Holmes. „Rad
bi si ogledal tega gospoda, da vidim, kaj se da
narediti z njegovo igro. Kakšne lastnosti pa
imate vi, prijatelj, da bi bilo vaše delo tako

dragoceno? Ali je pa morda mogoče, da-“

in začel je grizti svoje nohte, zrl nemo skozi
okno, in šele ko smo dospeli v New Street, se
je zopet oglasil.

Tisti večer ob sedmi uri smo stopali vsi trije
po Corporation Street proti pisarni naše kom-
panije.

„Brez pomena je, če pridemo predčasno tja,“
je rekel naš klijent. „On očividno prihaja, samo
da mene vidi, kajti prostori so prazni in za¬
puščeni tja do označene ure“.

,,To daje misliti!" je dejal Holmes.

„Pri Bogu, vsaj sem vam rekel," je zaklical
uradnik. „Tukaj-le pred nami gre."

Pokazal je nekega majhnega, svetlolasega,
dobro oblečenega človeka, ki je hitel na drugi
strani ulice dalje. Ko smo ga opazovali, se je
ozrl proti dečku, ki je kriče podajal zadnjo iz¬
dajo večernega lista, se preril skozi vrsto voz
in omnibusov ter si kupil en izvod. Nato je s
tem časnikom v roki izginil v neko vežo.

„Tamkaj gre!" je zavpil Hall Pycroft. tam¬
kaj je pisarna kompanije, kjer je izginil v vežo.
Pojdita z menoj in jaz naredim celo stvar koli¬
kor mogoče lahko."

Pod njegovim vodstvom smo šli notri do
petega nadstropja, dokler se nismo znašli pred
napol odprtimi vrati, na katera je naš klijent

92

potrkal. Znotraj se je oglasil nek glas: „Na-
prej!“ in stopili smo v prazno sobo, prav kakor
nam jo je popisal Hall Pycroft. Za edino mizo
je sedel človek, ki smo ga videli malo prej na
ulici; pred seboj je imel razgrnjen svoj večerni
časnik; in ko se je ozrl proti nam, se mi je za¬
zdelo, da nisem še nikoli gledal takega obraza,
na katerem bi bilo videti take znake boli in še
več nego boli znake groze, kakor jo le malokdo
občuti v svojem življenju. Čelo se mu je svetilo
od potu, lica so bila smrtno blede, oči pa divje
in strmeče. Pogledal je svojega uradnika, kakor
da ga ne bi poznal in po začudenju, ki se je
prikazalo na obrazu našega vodnika, sem iz-
poznal, da to ni bila navadna zunanjost njego¬
vega gospodarja.

„Bolni ste videti, mr. Pinner,“ je vzkliknil.

„Da, ne počutim se posebno dobro,“ je od¬
govoril oni, se očividno trudil, da bi zbral svoje
moči, in obliznil je svoje suhe ustnice, predno
je izpregovoril. „Kdo pa sta ta dva gospoda,
ki ste jih pripeljali seboj ?“

,,Eden je mr. Harris iz Bermondseya, drugi
pa mr. Priče iz tega mesta,“ je rekel naš vod¬
nik spretno. „Obadva sta moja prijatelja, iz¬
vrstna človeka, ki sta pa že nekoliko časa brez
službe in se nadejata, da najdeta morda pri vaši
kompaniji kako prazno mesto."

„Prav mogoče! Prav mogoče!" je vzkliknil
mr. Pinner in se čudno nasmejal. „Da, nobe¬
nega dvoma nimam, da nam bo mogoče storiti
nekaj za vas. Kaj pa je vaš poklic, mr. Harris?"

93

„Knjigovodja sem," je dejal Holmes.

„Ah, da, potrebovali bomo kaj takega. In vi,
mr. Priče ?“

„Uradnik,“ sem rekel jaz.

„Močno se nadejam, da vaju kompanija
. vzprejme. Obvestim vas o tem, kakor hitro
pridemo do kakega zaključka. Sedaj pa pro¬
sim, da odidete. Za Božjo voljo, pustite me
samega!“

Te poslednje besede je izbruhnil, kakor da
bi ga hotelo obnašanje, ki je bilo očividno pri¬
siljeno, iznenada in z vso silo premagati. Spo¬
gledala sva se s Holmesom, Hall Pycroft pa
je stopil korak bližje proti mizi.

« „Pozabljate, mr. Pinner, da sem po dogovoru
prišel semkaj, da prejmem potrebna navodila
od vas," je rekel.

„Gotovo, mr. Pycroft, gotovo," je odgovoril
oni. ,,Počakajte tukaj za trenutek; nobenega
vzroka tudi ni, čemu- ne bi tudi vaša dva pri¬
jatelja počakala z vami. Tekom treh minut
sem vam popolnoma na razpolago, ako smem
tako dolgo zlorabiti vašo potrpežljivost." Vstal
je, se zelo vljudno priklonil ter odšel skozi
vrata na drugi strani sobe, ki jih je zaprl za
seboj.

„Kaj pa sedaj?" je zašepetal Holmes. „Ali
nam hoče uteči?"

„Nemogoče,“ je odgovoril Pycroft.

,,Pa zakaj ?“

94

„Ta vrata drže v notranjo sobo.“

„In nima izhoda?"

„Nobenega.“

„Ali se nahaja pohištvo v njej?"

,jVčeraj je bila prazna."

„Kaj utegne vendar tam delati? Pri tej
stvari je nekaj, česar ne morem prav raz¬
umeti. Ce je bil kdaj kak človek skoraj blazen
od strahu, potem je ta Pinner. Kaj ga je ven¬
dar pripravilo v tak strah?"

„Morda sum, da sva midva detektiva," sem
rekel.

„Tako je," je dejal Pycroft.

Holmes pa je zmajal z glavo. ,,On ni pre¬
bledel. Bil je že bled, ko smo stopili v sobo,"
je rekel. ,,Prav mogoče je, da —“

Njegove besede je prekinil močan ropot od
notranjih vrat sem.

„Čemu vraga trka na svoja lastna vrata?"
je vzkliknil uradnik.

Ropot je bil slišati glasnejši in glasnejši.
Začudeni smo pogledali proti zaprtim vratom.
Ko sem se ozrl na Holmesa, sem opazil, kako
je postal njegov obraz nepremičen in se je
vznemirjen sklonil naprej. Naenkrat pa se je
začulo zamolklo grgranje in močno butanje po
lesu. Holmes je planil preko sobe proti vratom.
Vrata so bila od znotraj zaklenjena. Z vso
močjo smo se uprli vanje. En tečaj se je udal,
nato še drugi in z glasnim treskom so padla
vrata na tla. Pohiteli smo čez nje in dospeli
v notranjo sobo.

95

Bila je prazna.

Ali samo en trenrttek smo se motili. V enem
kotu, v kotu, ki je bil 'najbližji sobi, ki smo jo
ravnokar zapustili, so bila še ena vrata. Hol¬
mes je planil proti njim ter jih odprl. Na tleh
je ležala suknja, poleg nje klobuk; na kljuki
zadaj za vrati pa je na svojem lastnem jermenu
visel glavni poslovodja Franco-Midland Hard-
ware Companije. Kolena so bila potegnjena
kviško', glava mu je visela v strašnem kotu z
njegovim telesom, udarjenje peta ob vrata pa
je povzročalo ropot, ki je pretrgal naš raz¬
govor. Kot bi trenil sem ga zgrabil okoli pasu
in ga vzdignil, Holmes in Pycroft pa sta od¬
vezala elastični jermen, ki se je že skril med
bledimi gubami kože. Nato smo ga ponesli v
drugo sobo, kjer je obležal — strašna razva¬
lina vsega, kar je bil še pred petero minutami.

„Kaj pa ti sodiš o njem, Watson?“ je rekel
Holmes. Sklonil sem se preko njega ter ga pre¬
iskal. Žila mu je slabotno in presledkoma bila,
njegovo dihanje pa je postajalo daljše.

„Malo je manjkalo, pa bi bilo po njem,“ sem
rekel, „sedaj pa ostane pri življenju. Odprite
okno ter mi dajte kozarec vode.“ Odpel sem
mu ovratnik, zlil vodo preko obraza ter mu
vzdigoval in povešal roke, dokler ni močno za¬
dihal.

„Sedaj je samo še vprašanje časa,“ sem rekel,
ko sem se obrnil od njega.

96

Holmes je stal poleg mize, držeč svoje roke
globoko v hlačnih žepih, brada pa mu je slo¬
nela na prsih.

„Mislim, da moramo poklicati policijo," je
rekel, „reči pa moram, da bi jim srčno rad po¬
dal cel slučaj, ko pridejo."

„Meni je vse skupaj velika zagonetka!" je
vzkliknil Pycroft ter se praskal za ušesi. „V
kak namen so me hoteli tukaj imeti in po¬
tem —“

„Pah! Vse to je vendar dovolj jasno," je
rekel Holmes nepotrpežljivo. „To je njegova
poslednja nenadna poteza."

„Vam je torej vse jasno, kaj?"

„Mislim, da je precej očito. Kaj pa ti praviš,
W atson ?“

Zmajal sem z ramami.

„Priznati moram, da ničesar ne razumem,"
sem dejal.

„0, ako vpoštevaš vse dogodke, ti mora biti
jasno, da vodijo vsi do enega zaključka."

„Kako pa si jih ti tolmačiš?"

„No, cela stvar se suče okoli dveh točk. Prva
je, da je ta človek pripravil Pycrofta do tega,
da je napisal izjavo, da vstopi v službo te čudne
družbe. Ali izprevidiš, kaj vse to pomeni?"

„Bojim se, da ne."

„No, v kak namen so hoteli, da to stori? Kot
nekako kupčijsko zadevo gotovo ne, kajti take
reči se navadno ustmeno uravnajo; in prav

97

tako ni prav nobenega vzroka, čemu bi bila
tukaj izjema. Ali ne vidite, moj mladi prijatelj,
da so skušali dobiti s tem vzorec vaše pisave,
česar na drug način niso mogli doseči?"

„Pa čemu?“

,,Da, res. Čemu? Kadar bomo mogli na to
odgovoriti, bomo z našim malim problemom
precej napredoval. Čemu? Samo en primeren
vzrok mora biti. Nekdo se je hotel naučiti po¬
snemati vašo pisavo in si je moral poprej na¬
baviti vzorec. Ako preidemo sedaj k drugi točki,
spoznamo, da vsaka, osvetljuje drugo. In ta
točka je prošnja, ki vam jo je stavil Pinner,
da se vi ne odpoveste svoji službi, marveč da
naredite, da se bo poslovodja te velike trgovine
nadejal, da pride v ponedeljek zjutraj v urad
neki mr. Hall Pycroft, ki ga dosedaj še nikoli
ni videl."

„Moj Bog!" je vzkliknil naš klijent, „kakšen
slepec sem vendar bil!“

,,Oglejmo si sedaj to točko glede pisave. Ako
bi se kdo oglasil na vašem mestu s pisavo, ki
je docela različna od one, s katero ste se vi
oglasili za službo, bi bila stvar kmalu pojas¬
njena, Med tem pa se je lopov naučil ponare¬
jati vašo pisavo in mesto mu je bilo gotovo,
ker sem mnenja, da vas v novem uradu še
nikdo ni videl doslej."

„Živa duša ne," je stokal Hall Pycroft.

„Jako dobro. Bilo je seveda največje važnosti
preprečiti, da bi vi drugače mislili o tem in
onemogočiti, da bi prišli v dotiko s katerimkoli

Sherlock, III.

7

98

človekom, ki bi vam mogel povedati, da je vaš
dvojičnik pri Mawsonu v službi. Radi tega so
vam dali lep predujem na vašo plačo ter vas
poslali v sredo dežele, kjer so vam dali dovolj
dela, da vam onemogočijo podati se v London,
kjer bi lahko razkrili vso njihovo igro.

„V kakšen namen pa bi se moral ta človek
izdajati kot svojega lastnega brata ?“

„No, tudi to je precej jasno. Pri celi stvari
sta očividno vdeležena samo dva. Drugi vas na-
domestuje v uradu. Ta je vas vzprejel v službo,
potem pa je spoznal, da vam ne more najti go¬
spodarja, ne da bi razodel te skrivnosti kaki
tretji osebi. Izpremenil si je zunanjost kolikor
je pač znal in vedel, in se je zanašal, da boste
vi pripisovali podobnost, ki bi jo brez dvoma
opazili, rodbinski podobnosti. Če ne bi na srečo
opazili zlate plombe, bi se vam nikoli ne vzbu¬
dila niti najmanjša sumnja.“

Hall Pycroft je stiskal pest in jo vihtel v
zraku. ,,Dobri Bog!“ je vzkliknil. ,,Kaj je ven¬
dar delal ta drugi Hall Pycroft pri Mawsonu,
med tem ko so mene na ta način za nos vodili?
Kaj nam je storiti, mr. Holmes? Povejte mi,
kaj mi je storiti?"

„Brzojaviti moramo Mawsonu.“

„Ob sobotah zapro že ob dvanajstih."

„Nič zato; morda bo kak vratar ali sluga —“
„Oh, da; radi velike vrednosti papirjev imajo
stalno stražo. Spominjam se, da sem slišal go¬
voriti o tem."

99

„Jako dobro, brzojavili mu bomo, da vidimo,
ako je vse v redu in ako je tam v službi urad¬
nik vašega imena. To je dovolj jasno; ni pa
dovolj jasno, zakaj da bi eden izmed obeh lo¬
povov odšel iz sobe ter se obesil, kakor hitro
nas je ugledal."

„Casnik!“ se je oglasil hreščeč glas za nami.
Ves bled je sedel naš možak tamkaj, zavest
se mu je vračala in roke so mu nervozno drg¬
nile po rdečem pasu, ki mu je še vedno obdajal
vrat.

„Časnik! Kajpak!" je vzkliknil Holmes
močno razburjen. ,,Kakšen bedak sem vendar
bil! Tako zelo sem mislil na naš obisk, da mi
časnik niti za trenutek ni prišel na misel. Go¬
tovo, skrivnost mora biti tamkaj!“ Razgrnil ga
je po mizi in‘vesel vzklik se mu je izvil iz ust.

„Poglej no to-le, Watson !“ je vzkliknil. „Lon-
donsk časnik je, jutranja izdaja Evening Stand¬
arda. In tukaj-le je, kar potrebujemo. Poglej
naslovne vrste: ,Zločin v mestu. Umor pri
tvrdki Mawson in Williams. Velikansk posku¬
sen rop. Zločinec vjet.‘ Watson, ker bi vsi radi
slišali, bodi tako prijazen in nam čitaj na glas."

Z ozirom na prostor v listu je bilo videti, da
je bil tu edini važni dogodek v mestu; poročilo
o njem pa se je glasilo:

„Danes popoludne se je pripetil v notranjem
mestu obupen roparsk poizkus, ki se je končal
s smrtjo enega človeka in zajetjem zločinca. Že
nekaj časa je imela znana bančna tvrdka Maw-
son & Williams v svojem varstvu vrednostne

7

100

listine, kojih vrednost znaša mnogo nad en mi¬
lijon funtov šterlingov. Vbdja si je bil z ozi¬
rom na toliko vrednost v taki meri svest velike
odgovornosti, da so uporabili denarne shrambe
najnovejše konštrukcije in da je oborožen ču¬
vaj noč in dan čuval poslopje. Poslednji teden
je tvrdka vzprejela novega uradnika z imenom
Hall Pycroft. Zdi se, da ta človek ni bil nikdo
drugi kakor Beddington, sloviti ponarejevalec
in vlomilec, ki je bil obenem s svojim bratom
šele pred kratkim izpuščen iz petletne ječe. Na
način, ki doslej še ni pojasnjen, se mu je po¬
srečilo pod napačnim imenom zadobiti pri
tvrdki to uradno mesto, ki ga je porabil v ta
namen, da si je nabavil odtiske različnih klju¬
čavnic in podrobno poznanje utrjenih prostorov
in denarnih shramb.

,,Pri Mawsonu je navada, da gredo uradniki
ob sobotah že opoludne domov. Radi tega se
je sergeant Tuson od mestne policije zelo za¬
čudil, ko je videl dvajset minut po eni prihajati
nekega človeka z vrečo po stopnicah. Ker se
mu je zdel človek sumljiv, je šel'za njim in
končno se mu je po obupnem uporu posrečilo,
da ga je s pomočjo stražnika Pollocka prijel.
Na prvi pogled je bilo jasno, da se je izvršil
drzovit in velikansk rop. V vreči so našli ame¬
riških železniških obveznic v vrednosti kakih
stotisoč funtov in veliko množino akcij raznih
rudnikov in kompanij. Pri preiskanju bančnih
prostorov so našli truplo nesrečnega stražnika
v največji izmed shramb, kjer bi ga našli šele

101

v ponedeljek zjutraj, da ne bi bil sergeant Tu-
son tako uspešno nastopil. Lobanja mu je bila
razbita po močnem udarcu z ogrebalom od za¬
daj. Nobenega dvoma ni, da si je Beddington
zadobil pristop z izgovorom, da je kaj pozabil;
in potem, ko je umoril stražnika, je urno ople¬
nil veliko shrambo ter pobegnil s svojim ple¬
nom. Njegov brat, ki navadno ž njim skupno
deluje, se pri tem delu ni prikazal, vsaj kolikor
se je moglo do sedaj dognati, akoravno se po--
licija na vso moč trudi, da bi izvedela njegovo
bivališče."

„No, v tem oziru moremo prihraniti policiji
precej dela,“ je rekel Holmes in se ozrl na sklju¬
čeno suho postavo pri oknu. „Človeška narava
je čudna zmes, Watson. Tukaj lahko vidiš, da
more celo lopov in morilec vzbuditi tako ču¬
stvo, da se poizkusi njegov brat samega sebe
umoriti, ko spozna, da je njegov vrat zapadel.
Vsekakor pa nimamo glede pašega postopanja
nobene izbere. Doktor in jaz ostaneva tukaj na
straži, vi, mr. Pycroft, pa bodite tako prijazni
ter stopite tja na policijo."

GS\

GLORIA SCOTT.

„Nekaj papirjev imam tukaj,“ mi je dejal
prijatelj Sherlock Holmes, ko sva sedela ne¬
kega zimskega večera pri peči, „o katerih v
resnici mislim, Watson, da bi bilo vredno, ako
jih pregledaš. To so listine o izvanrednem slu¬
čaju ladije Gloria Scott, ki obsegajo sporočilo,
vsled katerega je mirovnega sodnika Trevorja
kap zadela, ko ga je prečital."

Vzel je iz nekega predala malo zamazan za¬
voj valjaste oblike, odvezal vrvico ter mi podal
pol pole sivomodrega papirja, na katerem je
bilo v slabi pisavi napisano sledeče:

„Divjačina poleg vsega drugega,, kar je za
London, zdaj kmalu. Ostalo konec meseca.
Nadoskrbnik Hudson, kakor čujem, je pred
kratkim izdal naročilo, da vse potrebno pre¬
skrbimo. Bežite no, zares, ako mislite, da živ¬
ljenje tukaj ni drago kakor drugod.“

Ko sem povzdignil svoje oči od tega zago¬
netnega pisanja, sem videl, kako se je Holmes
vsled izraza mojega obraza smehljal.

„Malo iznenaden si videti," je dejal.

103

„Ne morem uvideti, kako je moglo tako pi¬
sanje toliko grozo povzročiti. Meni se dozdeva,
da je bolj nekoliko groteskno kakor kaj dru¬
gega/'

„Skoro da. In vendar preostaja dejstvo, da
se je oni čitatelj tega pisanja, velik, čvrst mo¬
žak, kar zgrudil na tla, kakor da bi ga bila
strela zadela/'

„Ti vzbujaš mojo radovednost," sem rekel.
„Ali čemu si ravnokar dejal, da so posebni
vzroki, zakaj da naj proučujem ta slučaj?"

„Ker je bil to prvi slučaj, pri katerem sem
bil vdeležen."

Pogostokrat sem skušal doseči, da bi mi moj
prijatelj povedal, kaj je najprvo nagnilo nje¬
govega duha, da, se je podal na polje kriminal¬
nih preiskav, a nikoli ga nisem dobil pri tako
dobri volji, da bi kaj posebno rad govoril. Se¬
daj pa je sedel v naslanjač, se nagnil nekoliko
naprej ter razprostrl na kolenih pred seboj
listine. Nato si je prižgal svojo pipo ter ne¬
koliko časa mirno sedel, kadil in preobračal
papirje.

'„Nikoli me še nisi čul govoriti 6 Viktorju
Trevorju, kajneda?" je vprašal. „Bil je edini
prijatelj, ki sem ž njim sklenil prijateljstvo
tekom onih dveh let, ko sem hodil v šolo. Nik¬
dar nisem prav maral za družbo, Watson, mar¬
več sem raje sanjaril po svojih sobah ter iz¬
deloval svoje male metode mišljenja, tako da
se nikoli nisem dosti pajdašil s svojimi sošolci.
Poleg borenja s palicami in rokoborbe se za

104

atletiko nisem dosti brigal in poleg tega je bila
smer mojih študij popolnoma različna od one
drugih sošolcev, tako da nismo sploh nikakih
stikov imeli. Trevor je bil edini, ki sem se ž
njirp seznanil in še to samo vsled nezgode nje¬
govega psa, ki se je prehladil na mojih glež¬
njih, ko sem šel doli v kapelo.

„Prozaičen način sklepanja prijateljstva, pa
učinkovit. Utaknili so me za deset dni v luknjo
in Trevor je imel navado zahajati k meni, da
poizve, kako mi gre. Izpočetka je bil pogovor
le kratek, kmalu pa so postali njegovi obiski
daljši in predno je minulo tistih deset dni, sva
bila dobra prijatelja. Bil je srčan, polnokrven
človek, poln duha in eneržije, v večini ozirov
ravno nasproten od mene. Kmalu sva spoz¬
nala, da imava nekoliko stvari skupnih, in ko
sem izvedel, da je prav tako brez prijatelja
kakor jaz, sva sklenila trdno prijateljsko zvezo.
Končno me je povabil na dom svojega očeta
v Donnithorpu v Norfolku in vzprejel sem nje¬
govo gostoljubnost za en mesec dolgih počitnic.

„Stari Trevor je bil očividno človek, ki je
imel nekoliko premoženja in ugleda; bil je mi¬
rovni sodnik in velik posestnik. Donnithorpe
je majhna vasica ravno severno od.Langmera
v okraju Broads. Hiša je bila staromodno, pro¬
strano poslopje zidano iz opeke in obdano od
hrastov, do njega pa je vodil lep lipov drevo¬
red. V bližnjem barju je bil izvrsten lov na
divje race; dalje smo imeli dober ribolov,
majhno, toda izbrano knjižnico, ki so jo pre-

105

vzeli, kakor sem čul, od prejšnjega lastnika, in
za silo dobro kuhinjo, tako da bi bil moral biti
človek že precej razvajen, ako ne bi mogel
mesec dni prijetno preživeti.

„Trevor starši je bil vdovec in moj prijatelj
je bil njegov edini sin. Imel je tudi eno hčer,
kakor sem čul, ki pa je umrla za davico, ko je
bila v Birminghamu na obisku. Oče me je ne¬
znansko zanimal. Mož ni bil posebno izobra¬
žen, vendar je imel precejšno zalogo samorasle
moči, telesne in duševne. Knjig skoro ni po¬
znal, pač pa je mnogo potoval, videl veliko
sveta in si zapomnil vse, česar se je naučil. Po
postavi je bil čvrst, čokat, s šopom osivelih
las, rjavega, po' vremenu utrjenega obraza in
modrih oči, ki so bile tako bistre, da SO' bile
skoro stroge. In vendar je bil v okolici na glasu
kot dober in usmiljen človek in slovit radi mi¬
lobe svojih sodb.

,,Nekega večera, kmalu po mojem prihodu,
smo sedeli po> kosilu pri kozarcu rdečega vina,
ko je začel mladi Trevor govoriti o tistih bist¬
vih opazovanja in' sklepanja, ki sem jih jaz že
bil uredil v nekak sistem, akoravno si še nisem
bil svest uloge, ki jo je imelo to dejstvo igrati
v mojem življenju. Stari gospod je bil očividno
mnenja, da je njegov sin pretiraval pri svojem
opisovanju enega! ali dveh malenkostnih dejanj,
ki sem jih izvršil.

„,No, mr. Holmes/ je rekel in se dobrovoljno
nasmejal, ,jaz sem izvrsten predmet, ako mo¬
rete o meni kaj sklepati/

106

Bojim se, da ni posebno veliko/ sem od-
- govoril. ,Dejal bi pa, da ste poslednjih dvanajst
mesecev hodili okoli v strahu pred nekakim
osebnim napadom nase."

,,Smeh mu je izginil z ustnic in ves začuden
je srepo zrl vame.

„,No, to-le je precej res,*' je dejal. ,Vsaj veš,
Viktor/ in obrnil se je k svojemu sinu, ,ko smo
pregnali tisto tolpo divjih lovcev, so prisegli,
da nas bodo z nožem; in sir Edward Hoby je
bil v resnici napaden. Od tedaj sem bil vedno
oprezen, akoravno si ne morem misliti, kako
da je vam to znano/

„,Zelo lepo palico imate/ sem odgovoril. ,Po
napisu sem izpoznal, da je nimate več nego leto
dni. A vi ste se potrudili, da ste njeno glavo
navrtali in vlili vanjo raztopljene kovine, tako
da bi bila bolj mogočno orodje. Z ozirom na
to sem sklepal, da ne bi ukrenili takih varnost¬
nih odredb, ako bi ne bili v nevarnosti/

„,Še kaj drugega?' je vprašal in se nasmejal.

„,V svoji mladosti ste se precej borili.'

„,Zopet imate prav. Kako veste to? Ali mi
morda stoji nos po strani vsled udarcev?'

„,Ne,‘ sem dejal. ,Pa vaša ušesa. Tako* po¬
sebno so stisnjene in močne, kakor je značilno
pri rokoborcih/

„,5e kaj drugega?'

„,Nekdaj ste precej kopali; to se vidi na
vaših žuljavih rokah.'

„,Ves svoj denar sem zaslužil na zlatih po¬
ljanah.'

107

„,Bili ste v Novi Zelandiji/

Zopet imate prav/

„,In ste obiskali Japonsko/

Popolnoma resnično/

„,In ste bili zelo velik prijatelj nekega člo¬
veka, kojega ime se začenja s prvimi črkami
J. A. in ki ste ga pozneje skušali popolnoma po¬
zabiti/

„Mr. Trevor je počasi vstal, uprl svoje velike,
modre oči v mene ter me nekoliko časa nekam
čudno in divje gledal; nato pa se mu je nagnila
glava, kakor da bi bil nezavesten, med orehove
lupine, ki so ležale na namiznem prtu.

,,Lahko si predstavljaš, Watson, kako močno
sva se prestrašila njegov sin in jaz. Pa napad
ni dolgo trajal, kajti ko sva mu odpela ovratnik
ter ga zmočila z vodo po obrazu, je enkrat ali
dvakrat krepko zadihal in se zopet vsedel po¬
konci.

„,Oj, dečaka!‘ je rekel s prisiljenim nasme¬
hom. ,Nadejam se, da vaju nisem preveč pre¬
strašil. Akoravno sem videti čvrst in krepak,
je vendar moje srce nekoliko slabo in dostikrat
zadostuje'kaka malenkost, da me vrže na tla.
Ne vem, kako' doženete vse to, mr. Holmes,
vendar se mi zdi, da so vsi detektivi glede de¬
janja in domišljije v primeri z vami pravi otroci.
V tej smeri leži vaše življenje, gospod; lahko se
zanesete na besedo moža, ki je videl nekoliko
sveta/

108

„In to priporočilo s pretiranim ocenjevanjem
mojih zmožnosti je bilo, ako mi veruješ, Wat-
son, prvo, kar me je privedlo do misli, da bi bilo
mogoče ustvariti nekak poklic iz tistega, kar mi
je služilo doslej samo v zabavo. A v tistem tre¬
nutku sem se preveč brigal za navadno bo¬
lezen svojega pogoščevalca, da bi mogel misliti
na, kaj drugega.

„,Nadejam se, da nisem ničesar rekel, kar bi
vas žalilo/ sem rekel.

„,No, dotaknili ste se v resnici neke ne¬
koliko kočljive reči. Ali vas smem vprašati,
kako vi to veste in koliko vam je znanega? 1
Zdaj je govoril kakor v šali, navzlic temu pa
je bilo' v njegovih očeh videti nek strah.

„,Vse je zelo enostavno', sem rekel. ,Ivo ste
razgalili svojo roko, da potegnete ribo v čoln,
sem videl v komolčevem sklepu vtetovirani črki
J. A-. Črki ste bili sicer še vidni, a zbok njihove
nerazločnosti in bolj temne barve kože naokoli
je bilo docela jasno, da ste se trudili, da bi jih
izbrisali. Torej je bilo samoposebi umevno,
da so vam bile te črke nekoč močno znane, da
ste pa jih pozneje želeli pozabiti/
j/ „,Kakšno oko imate !‘ je vzkliknil ter olajšano
vzdihnil. ,Prav tako je, kakor pravite. Ali ne
govorimo o tem. Med vsemi duhovi so duhovi
naših nekdanjih ljubezni najhujši. Pojdite,
gremo v biljardno sobo; vzemite si tukaj
smodko/

109

„Izza dne dalje je bilo v obnašanju mr. Tre-
vorja napram meni kljub vsej presrčnosti vedno
opaziti neko sumnjo. Celo njegov sin je to
opazil. ,Ti si tako zagodel governerju', je dejal,
,da ne bo nikoli več gotov, koliko veš in koliko
ne veš‘. Prepričan sem, da ni imel namena po¬
kazati tega, a sumnja je tako prevzela njego¬
vega duha, da jo je bilo pri vsakem dejanju
opaziti. Naposled sem postal tako zelo prepri¬
čan, da mu edino jaz povzročujem notranji
nemir, da sem svoj obisk zaključil. Prav istega
dne pa, ko sem nameraval odpotovati, se je
pripetil dogodek, ki se je pozneje izkazal zelo
važnega,

„Sedeli smo vsi trije na vrtu na solncu ter
občudovali razgled po pokrajini, ko pride hi-
šina povedat, da je pred vrati nek človek, ki
želi govoriti z mr. Trevorjem.

„,Kako mu je ime?‘ je vprašal moj po-
goščevalec.

„,Ga noče povedati/

„,Cesa pa potem želi?'

,, .Pravi, da ga dobro poznate in da želi samo
za trenutek govoriti z vami/

„,Pripeljite ga semkaj/ Trenutek pozneje je
vstopil majhen, suh človek prihuljenega ob¬
našanja in koracajoče hoje. Nosil je odprt
jopič s smolnatim madežem na rokavu, rdeče
in črno karirano srajco, modre platnene hlače
in težke že zelo obnošene čevlje. .Obraz mu je
bil suh, rujave barve in prekanjen; na njem je
bilo videti veden nasmeh, ki je kazal nepra-

110

vilno vrsto rumenih zob; nagubančene roke
so bile napol zaprte na način, ki je lasten mor¬
narjem. Ko je koracal preko trate, sem slišal
mr. Trevorja, kakor da bi ga nekaj davilo v
grlu; skočil je s stola in stekel v hišo. V tre¬
nutku se je zopet povrnil in ko je šel mimo
mene, sem začutil močan duh po brandyju.

„,No,‘ je rekel, ,kaj pa morem za vas storiti?'

Mornar ga je pogledal z napol zaprtimi očmi
in istim lokavim nasmehom na svojem obrazu.

„,Ali me ne poznate?' je vprašal.

„,0, moj Bog, to je pa Hudson!' je rekel
mr. Trevor z iznenadenim glasom.

„,Hudson, gospod, da,‘ je rekel mornar. ,Da,
trideset let je tega, še več, kar sva se posled¬
njič videla. Vi bivate tukaj v svoji lastni hiši,
jaz pa še vedno obiram slano mornarsko meso.'

,,,Le tiho, spoznali boste, da nisem pozabil
nekdanjih časov,' je zaklical mr. Trevor, sto¬
pil k mornarju in mu nekaj zašepetal. ,Pojdite
v kuhinjo,' je nadaljeval glasno, tamkaj dobite
jesti in piti. Kar nič ne dvomim, da se bo dala
dobiti kaka služba za vas.'

Hvala lepa, gospod,' je dejal mornar in se
dotaknil svojih sprednjih las. ,Prihajam ravno
z dveletnega vozarenja z ladjo na osem vozlov,
ki vrhutega ni imela dovolj delavnih rok, in
potrebujem počitka. Mislil sem si, da ga naj¬
dem ali pri mr. Beddoesu ali pri vas.

„,Ah, torej veste,' je vzkliknil mr. Trevor,
,kje da se nahaja mr. Beddoes?'

111

„,Moj Bog, gospod, kajpak mi je znano, kje
so vsi moji stari prijatelji/ je dejal ta človek
mračno in počasi odkoracal za hišno v kuhinjo.
Mr. Trevor je proti nama nekaj momljal, češ
da je njegov tovariš izza onih časov, ko se je
vračal zlato kopat, nato pa naju je pustil na
vrtu sama ter odšel v hišo. Ko sva uro pozneje
tudi midva odšla v hišo, sva ga našla v obed-
rnici na divanu popolnoma pijanega. Ves do¬
godek je napravil name skrajno neugoden vtisk
in kar nič mi ni bilo žal, ko sem naslednjega
dne zapustil Donnithorpe, kajti čutil sem, da
mora biti moja navzočnost mojemu prijatelju
zelo neprilična.

„Vse to se je pripetilo tekom prvega meseca
dolgih počitnic. Podal sem se v London, kjer
sem ostal sedem tednov in ves ta čas preizkušal
nekoliko poizkusov iz organične kemije. Ne¬
kega dne že bolj pozno* v jeseni, ko so se
počitnice nagibale proti koncu, sem dobil
od svojega prijatelja brzojavko, v kateri me
nujno prosi, da bi prišel v Donnithorpe, češ, da
zelo potrebuje mojega sveta in pomoči. Samo-
posebi se razume, da sem odložil vse svoje reči
na stran in se napotil zopet proti severu.

„Cakal me je na postaji z vozom; že na prvi
pogled sem spoznal, da sta bila poslednja dva
meseca zelo huda zanj. Bil je suh in prepaden
in je izgubil vse ono veselo vedenje, ki ga je
prej odlikovalo.

112

„,Governer umira/ so bile prve njegove be¬
sede, ki jih je izrekel.

Nemogoče!' sem vzkliknil. ,Kaj-pa mu je
bilo?'

„,Mrtvoud. Pretresenje živcev. Cel dan že
umira. Dvomim, da ga najdeva še pri življenju.'

„Kakor si lahko misliš, Watson, me je ta
novica močno pretresla.

„,Kaj pa ga je povzročilo?' sem vprašal.

„,Ah, to je ravno. Stopi v voz in med potjo
se lahko pogovoriva. Gotovo se še spominjaš
tistega človeka, ki je prišel k nam onega večera,
predno si odšel ?'

„,Prav dobro.'

„„Ali veš kdo! je bil ta človek, ki smo ga
tisti dan pustili v hišo?'

„,Niti pojma nimam.'

„,Bil je pravi zlodej, Holmes!' je vzkliknil.

„Ves začuden sem ga debelo pogledal.

„,Da, sam zlodej je bil. Od tedaj nismo imeli
niti ene ure mirne — niti ene. Governer se od
onega večera ni več opomogel in sedaj je nje¬
govo življenje uničeno in njegovo srce strto
in vse to po tem vražjem Hudsonu.'

„,Kakšno moč pa ima do njega?'

„,Ah to je ravno; ne vem kaj bi dal, da bi
izvedel to skrivnost. Ta prijazni, usmiljeni,
dobri stari governer! Kako je mogel pasti v
kremplje takega lopova? Pa veseli me, da si
prišel, Holmes. Močno se zanašam na tvoj raz¬
um in diskrecijo, in prepričan sem, da mi boš
svetoval najbolje/

113

„Hitro smo vozili po gladki, beli cesti; pred
nami se je lesketala v rdečem žaru zahajajočega
solnca prostrana pokrajina. Izza gozda na naši
levici sem že mogel videti visoke dimnike in
zastavni drog hiše mirovnega sodnika.

„,Moj oče je vzel tistega človeka za vrtnarja/
je dejal moj tovariš, ,in ker ni bil s tem zado¬
voljen, čez nekoliko časa za kletarja. Bilo je
videti, kakor da mu je cela hiša izročena na
milost in nemilost; hodil je okoli in delal, kar
se je njemu zljubilo. Ženske so se začele pri¬
toževati radi njegove vedne pijanosti in nje¬
govega ostudnega govorjenja. Oče jim je mo¬
ral povišati plačilo, da jih je oškodoval za te
nove sitnosti. Ta človek je dalje jemal čoln in
najboljšo očetovo puško ter hodil na lov. In
vse to s tako porogljivim, zlobnim in nesram¬
nim obrazom, da bi ga bil že bogve kolikokrat
pobil na tla, ako bi mi bil vsaj nekoliko bližji
po starosti. Povem ti, Holmes, da sem se mo¬
ral ves čas močno' brzdati in sedaj se že po¬
vprašujem, ako ne bi bil morda pametnejše rav¬
nal, ako bi bil malo odločnejše postopal.

„,Veš, postajalo je vedno hujše in ta živina,
ta Hudson, je postajal vedno bolj in bolj usi-
ljiv, dokler ga nisem nekega dne, ko je v moji
navzočnosti očetu nesramno drzno odgovoril,
prijel za pleča ter ga pognal iz sobe. Ves bled
se je splazil venkaj in njegove strupene oči so
bruhale več groženj, nego jih je mogel njegov
jezik izreči. Meni ni znano, kaj se je potem
zgodilo med ubogim mojim očetom in med

Sherlock, TU. 8

114

njim; ali naslednjega dne je prišel oče k meni
ter me vprašal, ali ne bi hotel Hudsona pro¬
siti odpuščanja. Seveda sem se odločno uprl,
kakor si lahko misliš, in vprašal očeta, kako
da vendar more pripustiti takemu lopovu, da
si  dovoljuje toliko prostosti nasproti njemu in
njegovi hiši.

Ah, fant moj/ je rekel, ,lahko je govoriti,
a ti ne veš, v kakšnem položaju sem. Izveš pa
vse, Viktor. Bom že poskrbel, da izveš vse,
naj pride, potem karkoli hoče! Ti ne bi verjel
nič slabega o svojem ubogem, starem očetu,
kajneda? 1  Bil je zelo ganjen in se ves dan za¬
piral v svojo knjižnico, kjer si ga' videl skozi
okno, ko je marljivo pisal.

Tisti dan zvečer se je pa prigodilo, kar se
je nam drugim zdela velika olajšava: Hudson
je namreč izjavil, da nas namerava zapustiti.
Ko smo po kosilu sedeli v obednici, je stopil
v sobo in nas s pijanim glasom obvestil o
svoji nameri/

„,Norfolka imam že dovolj/ je rekel. ,Sedaj
pojdem še doli k mr. Beddoesu v Hampshire.
Mislim, da me bo ravno tako vesel, kakor ste
me bili vi/

„,Upam, da pe odidete odtod v sovraštvu,
Hudson/ je dejal moj oče tako ponižno, da mi
je kar kri vzkipela.

„,5e vedno me ni prosil odpuščanja/ je re¬
kel mračno in se ozrl proti meni.

115

Viktor, priznati moraš, da si nekoliko su¬
rovo ravnal nasproti temu častitljivemu go¬
spodu/ je rekel oče in se obrnil k meni.

„,Ravno nasprotno, oče, jaz mislim, da sva
midva obadva imela prav nenavadno potrpež¬
ljivost ž njim/ sem odgovoril.

„,Oh, kaj res?‘ je zarenčal. ,Pa dobro, tova¬
riš. Se bomo že še pogledali!' Splazil se je iz
sobe in čez pol ure zapustil hišo. Moj oče je
ostal neznansko nervozen in razburjen. Vsako
noč sem ga slišal hoditi po sobi gorindol, in
prav ko se je nekoliko pomiril, je pa prišel po¬
slednji udarec.

„,Kako pa?‘ sem vprašal željno.

„,Na jako izvanreden način. Predsinočnjim
je prejel oče neko pismo s poštnim pečatom
Fordingbridge. Prečital ga je, se zgrabil z
obema, rokama za glavo in začel tekati po sobi
okoli, kakor da bi bil zblaznel. Ko sem ga
navsezadnje položil na divan, so mu bile usta
in trepalnice na, eni strani močno nagubančene
in spoznal sem, da je zopet imel napad. Takoj
smo mu poklicali dr. Fordhama ter ga položili
v posteljo; pa napad je bil zelo močan in od
tedaj ni bilo opaziti nobenega znamenja, da
bi se mu zavest zopet povrnila, tako da mislim,
da ga bova težko še živega našla/

,,,,Strašno', Trevor/ sem vzkliknil. ,Kaj je
vendar moglo stati v tem pismu, da je imelo
tako grozovite posledice?*

8 *

116

Ničesar. To je ravno nerazumljivo. Spo¬
ročilo je bilo neumno in trivijalno. Oh, moj
'Bog, prišlo je, kakor sem se bal!‘

„Kmalu zatem smo zavili v drevored in v
polumraku sem opazil, da so v hiši spustili vse
okenske zastore dol. Ko sva pohitela proti
vratam, je stopil izza njih nek gospod v črni
obleki.

„,Kdaj se je zgodilo, doktor?' je vprašal
Trevor.

„,Skoraj takoj po vašem odhodu/

,,,Ali se je kaj zavedel?'

„,Za trenutek, predno je umrl/

„,Kako sporočilo zame?'

„,Samo to, da se nahajajo papirji v zadnjem
predalu v japonski omari.'

„Moj prijatelj se je podal z zdravnikom v
sobo' smrti, jaz pa sem ostal v delavni sobi in
razmotrival celo zadevo na vse mogoče na¬
čine ; poleg tega pa sem bil tako otožen in po¬
bit, kakor še nikdar v svojem življenju. Kakšna
je bila preteklost tega Trevorja? Rokoborec,
potnik, kopalec zlata. In kako je prišel v ob¬
last tegai zlobnega mornarja? Zakaj mu je ven¬
dar prišlo skoro slabo, ko sem namignil na
napol izbrisane velike črke na njegovi roki, in
zakaj je takorekoč od strahu umrl, ko je prejel
tisto pismo iz Fordingbridga? Nato sem se
spomnil, da leži Fordingham v Hampshiru in
da se je govorilo, da je oni mr. Beddoes, ki ga

117

je mornar šel obiskat in najbrže izžemat, ži¬
vel v Hampshiru. Pismo je torej utegnilo priti
ali od mornarja Hudsona, ki sporoča, da je
razkril tisto tajno krivdo, ki je očividno
obstojala tukaj, ali pa od Beddoesa, ki je
sporočil svojemu staremu zavezniku, da je
pričakovati izdajstva. Do tukaj je bilo vse
precej jasno. Ali kako je bilo mogoče, da
je bilo pismo čudno in trivijalno, kakor ga
je opisal njegov sin? Na vsak način ga
je moral napačno razumeti. V tem slučaju je
moralo biti pisano na nekak tajni način, ki
pomeni vse kaj drugega, kakor je na prvi po¬
gled videti. Ako je bil v njem kak skriven po¬
men, sem bil prepričan, da ga razkrijem. Celo
uro sem sedel tamkaj in razmišljal v polmraku
o celi zadevi, dokler ni končno jokajoča hišna
prinesla svetiljke; takoj za njo je prišel moj
prijati j Trevor, bled pa vdan v božjo voljo in
miren, v rokah prav tele papirje, ki jih imam
sedajle jaz. Sedel je meni nasproti, pri¬
maknil svetiljko na rob mize ter mi izročil
kratko pisanje, napisano, kakor vidiš, na en
sam kos sivega papirja, na katerem je bilo na¬
pisano: ,,Divjačina poleg vsega drugega, kar
je za London, zdaj kmalu. Ostalo konec me¬
seca. Nadoskrbnik Hudson, kakor čujem, je
pred kratkim izdal naročilo, da vse potrebno
preskrbimo. Beži, no, zares, ako mislite, da
življenje tukaj ni drago kakor drugodi.“

118

„Priznati moram, da sem bil v začetku v
enaki zadregi kot ti. Nato sem pa to pisanje
še enkrat pozorno prečital. Jasno je bilo, sem
sklepal, da se mora v tej čudni kombinaciji
besedi skrivati neki drug pomen. Ali je bilo
mogoče, da so imele nekatere besede že po¬
prej določen pomen? Tako sklepanje bi bilo
samovoljno in ni bilo nikakor mogoče. In ven¬
dar nisem mogel verjeti, da bi bilo temu tako,
in beseda Hudson je pričala, da je bil pred¬
met sporočila tak, kakor sem ga bil jaz uganil,
in da je bil prej od Beddoesa nego od mor¬
narja. Nato sem poskusil čitati pismo nazaj,
pa ni šlo. Nato sem poskusil vsako drugo' be¬
sedo: pri tem dobimo: divjačina vsega je Lon¬
don itd. Toda s takimi zvezami teh besedi se
naravno ne pride nikamor. Zatem pa je bil
kot bi trenil ključ cele uganke v mojih rokah;
uvidel sem namreč, da so mogle edino tretje
besede počenši s tretjo dati celemu sporočilu
pomen, ki je tiral starega Trevorja v obup.

„Svarilo je bilo kratko in jedrnato; glasilo
se je namreč:

„Vsega je zdaj konec. Hudson je izdal vse.
Beži, ako življenje drago.“

„Ko sem prečital te vrstice Viktorju Tre-
vorju, si je zakril obraz z rokami. ,Talko mora
biti, mislim/ je rekel. ,To je hujši nego smrt,
kajti pomeni tudi sramoto. Ali kaj pa pomenijo
besede: divjačina, nadoskrbnik?‘

119

„Glede sporočila nimajo nobenega pomena,
vendar bi nam utegnile koristiti, ako ne bi
mogli drugače izvedeti, kdo je napisal pisanje.
Kakor lahko vidiš, je začel svoje pismo tako¬
le: ,... vsega .. . je .. . konec' itd. Da izpolni na
poprej dogovorjeni način svoje pismo, je
moral med te besede napisati dve drugi besedi.
Napisal bi bil seveda prve besede, ki bi mu
prišle na misel; ker pa rabi v svojem pismu
navedene besede, se smemo skoro zanesti na
to, da je ali vnet lovec' ali pa redi kake živali.
Ali vam je kaj znanega o tem Beddoesu?"

„,No, ker ravno to omenjate/ je rekel, ,naj
povem, da se spominjam, da je imel oče po¬
vabilo in dovoljenje od njega, da vsako jesen
strelja po njegovih loviščih.'

„,Potem prihaja sporočilo brez dvoma od
njega,' sem rekel. .Preostaja nam samo do¬
gnati, kakšna je tajnost, ki jo je mornar Hudson
držal kakor nekak meč nad glavama teh dveh
premožnih in uglednih mož.'

».Žal, Holmes, bojim se, da se gre tukaj za
kak tajnosten greh in sramoto!' je vzkliknil
moj prijatelj. ,Vendar nočem imeti nobenih
skrivnosti pred teboj. Tukaj je pisanje, ki mi
ga je napisal oče, ko je doznal, da mu preti
nevarnost od Hudsona. Našel sem ga v japonski
omari, prav kakor mi je povedal zdravnik. Evo
ga, preberi mi ga, kajti jaz nimam niti moči
niti poguma zato.'

120

,In to-le so papirji, Watson, ki mi jih je bil
izročil in ki ti jih hočem sedaj prečitati, prav
kakor sem jih tisto noč prečital njemu v oni
stari delavni sobi. Na zunanji strani se nahaja,
kakor vidiš, napis: ,Nekoliko podrobnosti o
vožnji ladje Gloria Scott od njenega odhoda
iz Falmoutha dne 8. oktobra 1855 tja do nje¬
nega razdejanja na 15 0  20’ sev. šir. in 25 0  14’
zap. dolž. dne 6. novembra/ Napisano je v ob¬
liki pisma, ki se glasi tako-le:

„Moj dragi, draigi sin! Sedaj ko mi začenja
vedno bolj se bližajoča sramota greniti po¬
slednje dni mojega življenja, lahko napišem
z vso resnico in poštenostjo', da ni strah pred
postavo, da ni izguba mojega ugleda v okraju,
da ravno* tako ni padec v očeh ljudi, ki so me
poznali, ki mi presunja srce; marveč da je to
misel, da boš moral ti zardevati radi mene —
ti, ki me ljubiš, ti, Tei si imel, kakor upam,
redkokdaj vzroka gojiti edino spoštovanja do
mene. Ako' pa pade udarec, ki od nekdaj visi
na!d menoj, potem želim, da bi prečital to pi¬
sanje, dal bi vedel naravnost od mene, koliko
smeš mene grajati. Na drugi strani pa, ako se
vse srečno izteče — kar naj vsegamogočni Bog
dodeli! — ako bi potem ostala to' pisanje po
kateremkoli naključju še vedno neuničeno in
prišlo v tvoje roke, te rotim pri vsem, kar ti je
svetega, pri spominu na tvojo drago mater

121

in pri ljubezni, ki je vladala med nama, da ga
vržeš v ogenj in ga nikoli več ne omeniš.

„Ce se zgodi, da bodo tvoje oči čitale te
vrstice, potem vem, da je vse znano in da so
me odpeljali iz mojega doma, ali pa, kar je
še bolj verjetno — saj veš, da je moje srce slabo
— bom ležal mrtev in bodo moja usta za vedno
zaprta. V enem ali drugem slučaju je prepozno,
da bi se dalo celo zadevo potlačiti; a vsaka
beseda, ki' jo napišem, je gola resnica; to ti
prisegam tako gotovo, kakor se nadejam
usmiljenja.

„Moje ime, dragi sin, ni Trevor. V mlajših
letih mi je bilo ime James Armitage, in sedaj
lahko razumeš, kako me je pred nekaj tedni
pretreslo, ko me je tvoj sošolec nagovoril z
besedami, iz katerih se je dalo sklepati, da mu
je moja skrivnost znana. Kot Armitage sem
stopil pri neki londonski banki v službo in kot
Armitage sem bil obsojen v pregnanstvo, ker
sem prelomil postavo svoje dežele. Ne sodi
prestrogo o meni, fant. Imel sem takozvan
časten dolg, ki sem ga moral plačati in jaz
sem v to porabil denar, ki ni bil moj, v goto¬
vem prepričanju, da ga povrnem, predno bi ga
bilo mogoče pogrešiti. Pa imel sem straho¬
vito nesrečo. Denar, na katerega sem se za¬
našal, ni prišel o pravem času, in prezgodnji
pregled računov je razkril moj primanjkljaj.
Sedaj se milejše postopa v takem slučaju, ali

122

pred tridesetimi leti so mnogo strožje izvrše¬
vali postave nego dandanes, in ravno svojega
triindvajsetega rojstnega dne sem se znašel kot
zločinec skupno s sedemintridesetero drugimi
v medkrovju ladje Gloria Scott, ki je bila na¬
menjena v Avstralijo.

„Bilo je leta 1855, ko se je vršila krimska
vojna in so rabili stare kaznjenske ladje za
prevoz vojnih potrebščin do Črnega morja.
Vlada je bila raditega primorana posluževati
se manjših in manj primernih ladij za prevoz
kaznjencev. Gloria Scott je prej vozila kitajski
čaj; bila je staromodna, zelo široka in je imela
neroden rilec. Bila je ladja petsto ton, ki je
nosila poleg osemintrideset kaznjencev šest¬
indvajset mornarjev in osemnajst vojakov;
dalije so bili še na njej kapitan, štirje krmarji,
zdravnik, duhovnik in štirje pazniki. Vsega
skupaj je bilo na njej približno sto duš, ko smo
odjadrali iz Falmoutha.

,,Stene med celicami kaznjencev so bile zelo
tenke in slabotne, namesto da bi bile iz debelega
hrastovega lesa, kakor je navada na ;  ladjah za
kaznjence. Možak v celici poleg mene je bil
človek, ki sem si ga posebno dobro zapomnil,
ko so nas peljali dol na nabrežje. Bil je mlad
človek brez brade in brk, z dolgim, ozkim
nosom in čvrstimi čeljustmi. Nosil je glavo po¬
konci in imel koračajočo hojo, pred vsem pa
je bil znamenit radi izvanredne velikosti. Ne

123

verujem, da bi mu bil kdo segel do ramen, in
prepričan sem, da ni meril manj nego šest in
pol čevlja. Čudno 1  je bilo videti med toliko
žalostnimi in potrtimi obrazi človeka, ki je bil
sama eneržija in odločnost. Meni se je zdel
kakor ogenj v snežnem metežu. Zbok tega me
je veselilo', ko sem dognal, da je moj sosed na
ladji, in še bolj me je veselilo, ko sem nekoč
v nočni tišini začul blizu svojega ušesa neko
šepetanje in sem spoznal, da se mu je posre¬
čilo narediti majhno odprtino v steni, ki je
naju ločila.

„,Halo, fante!' je dejal, ,kako ti je ime in
zakaj si tukaj ?‘

»Povedal sem mu in ga vprašal, s kom da
govorim."

„ Jaz sem Jack Prendergast/ je rekel, ,in pri
Bogu, naučil se bodeš blagoslavljati moje ime,
predno me bolje poznaš'.

»Spomnil sem se, da sem slišal govoriti o
njegovi zadevi, kajti vzbudila je malo prej,
predno so' mene prijeli, neznansko senzacijo
po celi deželi. Bil je iz dobre rodovine in zelo
zmožen, pa nepoboljšljivo pokvarjen človek,
ki je izvabil po duhovitem goljufivem sistemu
velike vsote denarja od prvih londonskih
trgovcev.

„,Oj! Ali se spominjate mojega slučaja?' je
rekel ponosno.

„,Da, prav dobro/

124

Potem se morda spominjate tudi nekaj čud¬
nega pri celi stvari?'

„,Kaj je bilo to?‘

„,Imel sem skoraj četrt milijona funtov, kaj¬
neda?'

„,,Tako se je govorilo.'

„,A našli niso niti beliča, kaj ne?‘

Ne/

„,No, kje mislite, da se nahaja denar?'

„,Niti pojma nimam,' sem rekel.

„,Prav tukaj med sredincem in palcem,' je
vzkliknil. ,Pri Bogu, jaz imam več funtov na¬
loženih n‘a svoje ime nego imaš ti las na glavi.
In da imaš denar, sinko moj, in veš z njim
ravnati, potem lahko kaj dosežeš! No, tebi se
ne bo zdelo verjetno, da bi moral človek, ki
bi lahko marsikaj dosegel, trgati svoje hlače po
klopeh tega smrdljivega medkrovja te od pod¬
gan oropane, od žuželk posedene trohnele stare
rakve, kakor je ta kitajski mlin za kavo. Ne,
gospod, tak možak bo skrbel zase in bo skrbel
za svoje tovariše. Zanesi se na to! Drži ž njim
in bodi prepričan, da rešim vse.'

„Tako' je bilo njegovo govorjenje in izpo-
četka sem mislil, da nima nobenega pomena;.
Čez nekaj časa pa, ko me je preskusil in z vso
mogočo 'slovesnostjo zaprisegel, mi je dal raz¬
umeti, ‘ da obstoja zarota z namenom po¬
lastiti se ladjinega vodstva. Kakih deset ujet-

125

nikov jo je skovalo, predno so prišli na ladjo.
Prendergast je bil vodja, njegov denar pa go¬
nilna moč.

„,Zaveznika imam/ je rekel, ,redko dobrega
človeka, ki je tako zvest kakor si le moreš
misliti. Ima cvenk da, in kje misliš, da je v
tem trenutku? Veš, duhovnik je na tej ladji •—•
duhovnik, nič manj! Prišel je na ladjo 1  v črni
suknji, njegovi ponarejeni papirji in listine so
bile seveda v redu, s seboj pa je imel denarja,
da bi lahko kupil celo ladjo od dna tja do
vrhunca jambore. Moštvo mu je vdano z dušo
in telesom. Pridobil si jih je s pomočjo denarja,
še predno so bili vzeti v službo za to ladjo.
Nadalje si je pridobil dva paznika in drugega
krmarja Mercerja, in on bi pridobil celo kapi¬
tana samega, da bi se mu zdelo vredno/

„,Kaj pa bodemo morali storiti?' sem vprašal.

,,,Kaj misliš, kaj ?‘ je rekel. ,Naredili bodemo
jopiče nekaterih teh vojakov še bolj rdeče nego
jih je naredil krojač/

„,Oboroženi so/ sem rekel.

„ ,Tudi mi bomo, dečko. Dvoje samokresov
je za vsakega materinega sinu izmed nas, in
ako se ne moremo' polastiti te ladje, ko je
moštvo na naši strani, potem je pač čas, da nas
pošljejo še enkrat v otroški vrtec. Govori danes
ponoči s tovarišem na levi in poglej, ako mu
moremo zaupati/

126

»Storil sem kakor mi je bilo naročeno in sem
spoznal, da je bil moj sosed mlad človek, ki je
bil precej v istem položaju kakor jaz. Ponare¬
dil je namreč podpise. Ime mu je bilo Evans,
vendar ga je pozneje izpremenil kakor jaz in
je sedaj bogat in ugleden človek v južni An¬
gleški. Bil je takoj pripravljen pridružiti se za¬
roti, ker je bila to za nas edin'a. rešitev. Predno
smo dospeli preko Biskajskega zaliva, sta bila
samo še dva ujetnika, ki jima naša skrivnost
ni bila znana. Eden izmed teh je bil nekoliko
slaboumen in se mu je nismo upali zaupati,
drugi pa je imel zlatenico in nam torej ni
mogel ničesar koristiti.

»Izpočetka v resnici ni bilo ničesar, kar bi
moglo preprečiti, da se ne bi mogli polastiti
ladje. Mornarji so bili tolpa lopovov, izbranih
navlašč za tako opravilo. Dozdevni duhovnik
nas je prihajal v celice podučevat, in je nosil
črno vrečico, navidezno polno nabožnih knjig.
In prišel je tolikokrat k nam, da smo imeli
koncem tretjega dne v postelji skrito vsak po
eno pilo, dvoje samokresov, funt smodnika in
dvajset krogel. Dva izmed paznikov sta bila
Prendergastova agenta, drugi krmar pa je bil
njegova desna roka. Kapitan, ostala dva
krmarja in dva paznika, poročnik Martin in
njegovih osemnajst vojakov, to je bilo vse, kar
smo imeli proti sebi. Akoravno je bilo vse zelo
lahko, smo sklenili, da ne zanemarimo ničesar

127

in da izvršimo napad iznenada in ponoči. Pa
prišlo je do t.ega prej nego smo se nadejali, in
sicer tako-le:

„Nekega večera nekako v tretjem tednu po
našem odhodu, je prišel zdravnik obiskat enega
izmed ujetnikov, ki je bil bolan, in ko je slu¬
čajno potipal z roko na dno postelje, je začutil
samokrese. Ako bi bil molčal, bi morda vse sku¬
paj preprečil; bil pa je nervozen, majhen člo¬
vek; zavpil je iznenaden in prebledel tako, da
je kaznjenec v trenutku vedel, kaj da se je zgo¬
dilo in ga zgrabil. Zamašili so mu usta, predno
je mogel klicati na pomoč, ter ga privezali
k postelji. Vrata, ki so vodila na krov, so bila
odprta in kakor bi trenil smo planili navzgor.
Ustrelili so stražnika in prav tako korporala,
ki je pritekel gledat, kaj da je. Pri vratih vzpre-
jemne kabine sta stala še dva vojaka; najbrže
pa nista imela pušk nabitih, kajti nista stre¬
ljala na nas in sta bila ustreljena, ko sta sku¬
šala nasaditi bajonete. Nato* smo planili proti
kapitanovi kabini; ko smo pa udrli vrata, smo
začuli notri glasen pok, in v kabini je ležal
z glavo na zemljevidu Atlantiškega oceana, ki
je bil razprostrt po mizi, kapitan, poleg njega
pa dozdevni duhovnik s kadečim se samokresom
v roki. Ostala dva krmarja so zgrabili mornarji
in vse je kazalo, kakor da je cela zadeva kon¬
čana.

128

„Vzprejemna kabina se je nahajala zraven
kapitanove, podali smo se tja ter posedli po
naslanjačih; bili smo blazni od veselja, da smo
bili zopet prosti. Na okoli so stale omare in
dozdevni duhovnik Wilson je ulomil eno ter
vzel iz nje kakih deset steklenic rjavega
sherryja. Odbili smo steklenicam vratove, na¬
lili kozarce in ravno trkali ž njimi, ko' je na¬
enkrat zagrmelo pokanje mušket na naša ušesa
in se je bil ves salon tako napolnil z dimom, da
nismo mogli niti čez mizo videti. Ko se je dim
razkadil, je bil ves prostor zopet podoben bo¬
jišču. Wilson in osem drugih se je zvijalo po
tleh, in kri in sherry na tisti mizi me še sedaj
mrzlo streseta, kadar se spomnim na ta dogo¬
dek. Bili smo tako prepadeni, da mislim, da bi
bili vse skupaj popustili, ako ne bi bilo Pren-
dergasta. Zarjul je kakor bik in planil proti
vratam z vsemi, kar nas je ostalo živih. Zdrveli
smo naprej in tam na zadnjem koncu ladje so
stali poročnik in deset vojakov. Obratna okna
nad mizo salona so bila nekoliko odprta in
skozi odprtino so na nas streljali. Navalili
smo nanje, predno so mogli vdrugič nabasati
puške, branili so se kakor možje; pa imeli smo
premoč in tekom petero minut je bilo vsega
konec. Moj Bog! Ali je bila še kdaj takšna
klavnica kakor ta ladja? Prendergast je bil
kakor divji zlodej; pobiral je vojake kakor da
bi bili otroci in jih je brez razločka metal s

129

krova, ali so bili živi ali mrtvi. Neki sergeant,
ki je bil strašno ranjen, je navzlic temu nena¬
vadno dolgo plaval po vodi, dokler se ga ni
končno nekdo usmilil ter ga še enkrat ustrelil.
Ko je bil boj končan, ni ostal izmed naših so¬
vražnikov nikdo drugi pri življenju kakor samo
zdravnik in ostala dva paznika in krmarja.

„Radi teh je nastal velik prepir. Mnogo nas
je bilo, ki smo bili zelo' veseli, da smo. zadobili
zopet prostost, ki pa nismo hoteli imeti no¬
benega umora na svoji duši. Udariti na vojake,
ki so se z mušketami v roki branili, to je bilo
vse kaj drugega kakor gledati in pomagati,
kako bi hladnokrvno morili neoborožene ljudi.
Osem izmed nas, pet kaznjencev in trije mor¬
narji, smo izjavili, da ne želimo, da bi se to
izvršilo. Pa Prendergasta in njegovih privržen¬
cev ni bilo mogoče ganiti. Edina rešitev za nas
obstoja v tem, je rekel, da vse pospravimo' v
kraj, da ne pustimo niti enega jezika pri živ¬
ljenju, ki bi mogel pred sodiščem pričati. Ni
dosti manjkalo in tudi nas bi doletela usoda
ujetnikov; pa končno nam je dejal, da lahko
vzamemo en čoln in odidemo z ladje, ako
želimo'. Veselja smo poskočili spričo te po¬
nudbe, kajti bili smo siti tega prelivanja krvi
in smo vedeli, da pride še hujše, predno bo
vse končano. Dobili smo mornarsko obleko,
sod vode, dva soda živeža, namreč sod trde
kozletine in sod pečenca, pa kompas. Prender-

Sherlock, III.

9

130

gast nam .je še navrgel zemljevid, nam nasve¬
toval, da naj se izdamo za ponesrečene mor¬
narje, ki se jim je potopila ladja nekako pod
15 0  sev. šir. in 25 0  zap. dolž. Nato pa je pre¬
rezal vrv od čolna in nas pustil, da smo odri¬
nili dalje.

„Sedaj pa pridem k najbolj presenetljivemu
delu cele zgodbe, moj dragi sin. Mornarji so
za časa vstaje jadra zavili; potem pa, ko smo
jih mi zapustili, so jih zopet razvili, in ker je
vlekla rahla sapica iz severovzhoda, se je za¬
čela ladja počasi oddaljevati od nas. Naš čoln
se je zibal na dolgih, gladkih valovih; Evans
in jaz, ki sva bila najbolj izobražena med nami,
sva sedela pri zemljevidu, določevala našo lego
in delala načrte, proti kateremu obrežju bi
najbolj kazalo obrniti se. To je bilo kaj težko
vprašanje, kajti Zeleni rt je ležal kakih pet sto
milj severno od nas, afriško obrežje pa kakih
sedem sto' milj proti vzhodu. Ker se je veter
obračal proti severu, smo menili, da bi bilo
najbolje, ako bi se obrnili proti Sierra Leone;
obrnili smo tedaj čoln v to smer, med tem ko
se je ladja že precej oddaljila od nas. Ko smo
gledali proti njej, smo videli, kako se je na¬
enkrat vzdignil gost, črn oblak dima iz nje,
ki se je počasi valil po morski gladini. Nekoliko
sekund pozneje pa je zadonelo na naša ušesa
glasno grmenje in ko se je dim razkadil, ni
bilo o ladji Gloria Scott niti najmanjšega

131

sledu. V trenutku smo obrnili čoln in na vso
moč veslali proti onemu kraju, kjer se je še
vedno dim vlačil po vodi ter zaznamenoval pri¬
zorišče te katastrofe.

„Celo uro je trajalo, predno smo dopeli
do tja, in izpočetka smo se že bali, da smo
prišli prepozno, da bi mogli koga rešiti. Razbit
čoln, nekoliko zabojev in kosi desk, ki so pla¬
vali po valovih, so nam kazali mesto, kjer se
je ladja potopila; nikjer pa ni bilo videti naj¬
manjšega znaka o življenju; obupani smo se
že zopet obrnili nazaj, ko smo naenkrat začuli
klicanje na pomoč, in v nekoliki daljavi smo
ugledali kos deske, na kateri je ležal človek.
Ivo smo ga potegnili v čoln, smo spoznali v
njem nekega mladega mornarja z imenom
Hudson, ki je pa bil tako ožgan in izmučen,
da nam ni mogel tja do naslednjega jutra po¬
vedati, kaj se je zgodilo.

„Ko smo mi zapustili Prendergasta in nje¬
govo tolpo, so se lotili ostalih petero ujetnikov;
paznika so ustrelili in vrgli s krova, in 'prav
tako tretjega krmarja. Prendergast se je podal
v medkrovje in s svojo lastno roko prerezal
nesrečnemu zdravniku vrat. Ostal je samo še
prvi krmar, ki je bil zelo drzen in odločen člo¬
vek. Ko je videl prihajati proti sebi zločinca
s krvavim nožem v roki, je odvrgel vezi, ki se
mu jih je moralo posrečiti zrahljati, zbežal
po medkrovju in skočil v prostore za tovore
na zadnjem delu ladje.

9

132

„Kakih deset kaznjencev, ki so ga šli s samo¬
kresi v rokah iskat, ga je našlo, ko je sedel s
škatlico užigalic v roki poleg odprtega soda
smodnika, kakršnih je bilo prilično sto na la¬
dji, ter obljubil, da spusti celo ladjo v zrak,
ako ga ne puste v miru. Trenutek pozneje se
je zgodila razstrelba; Hudson je bil mnenja, da
jo je povzročila slabo namerjena krogla enega
izmed teh kaznjencev in ne krmar z vžigalico.
Pa naj bo kakor hoče, tak je bil konec ladje
Gloria Scott in drhali, ki se je je polastila.

„Tako, moj dragi sin, je na kratko povedana
zgodba tega strašnega dogodka, pri katerem
sem bil udeležen. Naslednjega dne nas je vzela
na krov briga Hotspur, ki je bila namenjena v
Avstralijo; njen kapitan nam je rade volje
verjel, da smo rešenci z neke potniške ladje,
ki se je potopila. Admiraliteta je razglasila,
da se je prevozna ladja Gloria Scott na morju
izgubila, in nikoli ni bilo slišati najmanjše be¬
sedice o njeni pravi usodi. Po krasni vožnji
nas je Hotspur izkrcala v Sidneyu, kjer sva
Evans in jaz spremenila svoji imeni ter se po¬
dala med kopalce zlata; med množico^ ljudi
vseh narodov nama ni bilo težko izgubiti
prejšnje identitete.

,,Ostalega mi ni treba poročati natančneje.
Z Evansom sva imela srečo, podala sva se na
pot ter se vrnila na Angleško kot bogata kolo-
nijalca. Nakupila sva si posestev. Več nego
dvajset let sva mirno in koristno živela v nadi,

/

133

da je najina preteklost za vedno pokopana.
Misli si torej moja čutila, ko sem v mornarju,
ki je prišel k nam, v trenutku spoznal tistega
človeka, ki smo ga pri oni nesreči rešili. Bog ve
kako je naju zasledoval in našel ter sklenil
živeti s pomočjo najinega strahu. Sedaj boš
morda razumel, zakaj da sem skušal ž njim
živeti v miru, in ti boš do gotove mere imel
sočutje z menoj radi mojih bojazni, ker je od¬
šel od nas k oni drugi žrtvi z grožnjami na
svojem jeziku.

„Spodaj stoječe je napisano s tresočo roko,
tako da je težko čitati: ,Beddoes mi piše v
skrivni pisavi, da je H. vse izdal. Dobri Bog,
bodi usmiljen našim dušam!'

,,Taka je zgodba, ki sem jo tisto noč čital
mlademu Trevorju, in moje mnenje je, Wat-
son, da je zelo dramatična. Mladi človek je bil
ves potrt radi nje in se je podal v inozemstvo
na neko čajevo plantažo, kjer se mu dobro
godi, kakor čujem. Kar se tiče mornarja in
Beddoesa, nismo veš slišali o njiju izza onega
dne, ko je bilo pismo pisano. Obadva sta po¬
polnoma izginila. .Pri policiji ni bila podana
nobena ovadba, tako da je Beddoes najbrže
zamenjal grožnjo z dejanjem. Hudsona so pač
videli potikati se tam okoli, in policija je bila
mnenja da je odstranil Beddoesa, pa pobegnil.
Kar se mene tiče, sem mnenja, da je ravno na¬
sprotno resnično. Mislim, da je najbolj ver¬
jetno, da se je Beddoes, tiran do obupa in

134

misleč, da ga je že izdal, sam maščeval nad
Hudsonom in zbežal iz dežele s tolikim denar-
jam, kolikor ga je mogel nabrati. Taka so
dejstva tega slučaja, doktor, in ako jih moreš
porabiti v svoji zbirki, sem prepričan, da so
ti prav presrčno na razpolago."

QSv

OBREDNIK RODOVINE MUSGRAVOV.

V značaju svojega prijatelja Sherloka Hol¬
mesa sem pogostokrat opazil neko posebno
anomalijo. Akoravno je bil pri svojih metodah,
v mišljenju najbolj reden in metodičen med
vsemi ljudmi in akoravno je kazal v svoji ob¬
leki neko mirno preprostost, je bil navzlic
vsemu temu glede osebnih navad eden naj¬
bolj nemarnih ljudi, kar jih je kdaj povzročilo,
da so se njihovi sostanovalci ločili od njih. Ne
da bi bil jaz bogvekako konvencijonalen, kar
se tiče mene samega. Divje življenje v Afgani¬
stanu, skoraj za las podobno naravnemu cigan-
stvu, me je naredilo morda še bolj širokovest-
nega nego pristoja zdravniku. Pa to ima pri
meni svoje meje, in kadar najdem človeka, ki
ima svoje cigare v posodi za premog, svoj
tobak v stopalu perzijske copate in svojo ne¬
odgovorjeno korespondenco pritrjeno z velikim
mornarskim nožem ravno na sredi kaminovega
okrajka, potem se začnem zdeti sam sebi kre¬
posten. Bil sem vedno mnenja, da je streljanje
s samokresom vaja, ki se naj vrši na prostem;

136

ko pa se je Holmes v svoji muhavosti usedel
v naslanjač, vzel v roke samokres in začel kra¬
siti nasprotne stene s tem, da je s kroglami
napisal patrijotični črki. V. R., sem bil docela
prepričan, dal njegovo ravnanje ni izboljšalo
niti ozračja niti zunanjosti najine sobe.

V najinih sobah je bilo vedno vse polno ke¬
mikalij in kriminalnih predmetov, ki so ležali
vseokoli v neverjetnih pozicijah in prišli v po¬
sodo za sirovo maslo ali celo na še manj pri¬
merne kraje. Velik križ so mi bili njegovi pa¬
pirji. Bil je velik neprijatelj uničevanja raznih
listin, posebno tistih, ki so se nanašala na bivše
njegove slučaje; in vendar se je zgodilo samo
enkrat tekom enega ali dveh let, da je zbral
toliko eneržije ter jih zbral in uredil; omenil
sem namreč že nekje v teh nezvezanih spo¬
minih, da je sledila izbruhom njegove strastne
eneržije, ko je dovršil slovita dejanja, ki se
omenjajo v zvezi z njegovim imenom, letar¬
gična reakcija, ko je posedal in polegal s svojo
vijolino' in svojimi knjigami ter se ni ganil
drugače kakor z divana do mize. Na ta način
so se mesec za mesecem nabirali njegovi pa¬
pirji, dokler ni ležalo po vseh kotih vse polno
svežnjev rokopisov, ki jih nikakor ni kazalo
sežgati, ki jih pa tudi nikdo drugi ni mogel
spraviti s pota kakor njihov lastnik.

Ivo sva nekega zimskega večera sedela pri
ognju, sem se mu drznil povedati, da sedaj, ko
je nehal prilepi j ati izrezke v svoj zbornik, na-

137

slednji dve uri lahko v to porabi, da naredi
našo sobo malo bolj prijazno. Ker ni mogel
utajiti upravičenosti moje prošnje, je nekoliko
nejevoljnega obraza odšel v svojo spalnico,
odkjer se je takoj zopet povrnil ter vlekel za
seboj veliko pločevinasto škatlo. To škatlo je
postavil sredi sobe, se usedel pred njo ter
dvignil pokrov. Videl sem, da je bila do tretjine
napolnjena s papirji, ki so bili z rdečo vrvico
zvezani v posamezne svežnje in zavoje.

„Tukaj-le je dovolj slučajev, Watson,“ je de¬
jal ter me zlobno pogledal. »Prepričan sem, da
bi me ti, ako bi vedel, kaj se vse nahaja tukaj
notri, lepo prosil, da vzamem še te venkaj,
namesto da denem te tukaj noter.“

»Potem so to zapiski tvojih prvih del, ali
ne ?“ sem vprašal. »Pogostokrat sem želel, da
bi si bil zapisal tudi te slučaje.“

»Da, moj dragi, vse to se je zgodilo prerano,
predno je prišel moj življenjepisec, da me ove¬
koveči." Skrbno, skoraj nežno je vzdignil sve¬
ženj za svežnjem. »Niso sami uspehi, Watson,“
je rekel, »vseeno pa je med njimi nekoliko prav
lepih majhnih problemov. Tukaj so zapiski o
tarletonskih umorih in slučaj vinskega trgovca
Vamberryja, dogodek stare Rusinje in čudna
zadeva glede bergel iz aluminija, dalje po¬
polno poročilo' O' šepavem Ricolettiju in njegovi
grdobni ženi. In tukaj — ah, tole je pa v res¬
nici nekaj imenitnega!“

138

Segel je tja na dno zaboja ter prinesel majhno
leseno škatlo z vtikovalnim pokrovom, kakor
je navadno v rabi pri škatlah za otroške igrače.
Iz te škatle je vzel zmečkan kos papirja, staro¬
moden ključ iz medi, lesen kolec, na katerem
je bil privezan klopčič vrvice in tri stare, rjaste
kovinske ploče.

„No, moj dragi, kaj pa praviš k temu-le?" je
vprašal ter se nasmejal izrazu mojega obraza.

„Prav čudna zbirka."

„Zelo čudna, a zgodba, ki je v zvezi ž njo,
bi se ti zdela še bolj čudna."

„Ali imajo te stvari svojo zgodovino?"

,,Toliko, da spadajo v zgodovino."

„Kaj hočeš s tem reči?" .

Sherlock Holmes je vzel te stvari drugo za
drugo ter jih položil ob robu mize. Nato se je
zopet usedel in jih zadovoljno ogledoval.

,,To-le,“ je rekel, ,,je vse, kar mi je ostalo v
spomin na dogodek z obrednikom rodovine
Musgravov."

2e večkrat sem ga slišal omenjati ta slučaj,
čeprav mi ni bilo nikoli mogoče izvedeti kaj
natančnejšega.

,,Močno me bo veselilo," sem rekel, „ako bi
popisal to zadevo."

„Nered pa pustil tak kakor je, kajneda?" je
vzkliknil zlobno. „Tvoja redoljubnost ne bo
mogla! veliko prenesti, Watson. Vseeno pa me
bo veselilo, ako prideneš ta slučaj svojim za¬
piskom, kajti njegove okoliščine so take, da

139

ga mu ni para v kriminalni zgodovini naše in
kakor mislim tudi nobene druge dežele. Zbirka
mojih malenkostnih uspehov bi bila pač ne¬
popolna, ako bi v njej ne bilo sporočila o tej
kaj čudni zadevi.

„Morda se spominjaš, ka ko je zadeva ladje
Gloria Scott in moj razgovor z nesrečnežem,
o kojega usodi sem ti že pripovedoval, najprej
obrnila mojo pozornost na poklic, ki je postal
poklic mojega življenja. Sedaj stojim pred
teboj, ko je moje ime zaslovelo širom sveta
in ko me občinstvo in policija smatra kot ne¬
kako končno prizivno sodišče v dvomljivih slu¬
čajih. Celo takrat, ko 'si me prvič spoznal, ob
času, ko! se je zgodila zgodba, ki si jo 1  oveko¬
večil v ,Študiji o škrlatu', sem si že pridobil
precejšnjo 1 , četudi ne posebno dobičkonosno kli-
jentelo. Niti misliti si ne moreš, kolike težkoče
sem imel izpočetka in kako dolgo sem moral
čakati, predno se mi je posrečilo, da sem imel
uspeh.

„Prišedši v London sem stanoval v Mon-
tagne Street pri Britskem muzeju; tamkaj sem
čakal in porabil ves svoj obilni prosti čas za
študije tistih znanosti, ki bi mi mogle v mojem
poklicu koristiti. Sempatja sem dobil kak slu¬
čaj, večinoma po posredovanju svojih nek¬
danjih sošolcev, kajti zadnja leta mojih vse-
učiliščnih študij se je mnogo govorilo o> meni
in mojih metodah. Tretji izmed teh slučajev
se je nanašal na obrednik rodovine Musgravov,

140

in zanimanju, ki ga je vzbudila tista čudna
vrsta dogodkov, in velikim‘vsotam, za katere
se je šlo, se imam zahvaliti, da sem naredil
prvi korak proti mestu, ki ga sedaj zavzemam.

V,Reginald Musgrave je obiskoval isto šolo
kakor jaz in imel sem nekaj znanja ž njim.
Med negraduviranci ni bil posebno priljubljen,
akoravno se mi je vedno zdelo, da je bil njegov
navidezni ponos pravzaprav nekak poskus, za¬
kriti naravno nezaupljivost. Na zunanje je bil
docela aristokratičnega tipa, tenak, visokega
nosu in velikih oči, počasen v svojem vedenju
in vendar priljuden. Bil je potomec ene naj-
starših rodovin v celem kraljestvu, akoravno
je bilo njegovo koleno mlajše; ločilo se je ne¬
koč tekom šestnajstega stoletja od severnih
Musgravov ter se nastanilo v zapadnem Wes-
seksu, kjer je gradič Hurlstone morda eden naj¬
starejših v deželi. Zdelo se je, kakor da bi nekaj
iz njegovega rojstnega kraja vedno obdajalo
tega človeka, in nikoli nisem pogledal njego¬
vega bledega obraza ali držanja njegove glave,
ne da bi združeval ž njim sivih obokov, oken
z osrednjimi stebriči in vsemi častitljivimi raz¬
valinami fevdalnega gradu. Semintja se je vnel
med nama pogovor in dobro se spominjam, da
je večkrat izrazil svoje veliko zanimanje za
moje metode opazovanja in sklepanja.

„5tiri leta nisem ničesar čul o njem, neko
jutro se pa naenkrat prikaže v mojem stano¬
vanju v Montague Streetu. Izpremenil se je

141

le malo; oblečen je bil kot mlad človek, ki živi
po modi — vedno ga je bilo nekoliko gizda¬
lina — in je obdržal isto mirno in mehko, ve¬
denje, kakor se je ž njim poprej odlikoval.

„,Kako pa se ti kaj godi, Musgrave? 1  sem
vprašal, potem ko, sva si presrčno stisnila roke.

Morda si že kaj slišal o smrti mojega ubo¬
gega očeta/ je rekel. ,Pred kakimi dvemi leti
je umrl. Od onega časa moram seveda, jaz
upravljati hurlstonska posestva in ker sem
vrhutega poslanec za svoj okraj, je moje živ¬
ljenje precej živo. O tebi sem pa slišal, Hol¬
mes, da si se začel baviti s praktično uporabo
onih zmožnosti, s katerimi si vzbujal naše ob¬
čudovanje/

„,Da/ sem dejal, ,začel sem živeti s pomočjo
svojega razuma/

,,,Zelo me veseli to slišati, kajti tvoj svet bo
zame zelo dragocen. V Hurlstonu se je zgo¬
dilo več čudnih reči, in policija ni mogla raz¬
jasniti cele zadeve. Stvar je v resnici zelo iz-
vanredna in nerazumljiva/

„Lahko si misliš, Watson, s kakšno pozor¬
nostjo sem ga poslušal, kajti zdelo se mi je,
da se mi je vendar enkrat ponudila ugodna pri¬
lika, po kateri sem koprnel cele te mesece brez¬
delja. V svojem srcu sem bil prepričan, da se
meni posreči uspeti, kjer se drugim ni po¬
srečilo, in sem imel dovolj prilike preizkusiti
samega sebe.

142

Prosim te, povej mi, kaj se je zgodilo/ sem
mu zaklical.

„Reginald Musgrave se je usedel meni na¬
sproti ter si zapalil cigareto, ki sem mu jo po¬
nudil.

,„Vedeti moraš', je začel, ,da moram imeti
precejšno število poslov v Hurlstonu, akoravno
sem samec, kajti staro posestvo je obsežno in
zahteva precej truda za oskrbovanje. Držim
tudi divjačino in za časa lova na fazane imam
vedno goste, tako da ne morem biti brez za¬
dostnega števila poslov. Vsega skupaj imam
osem dekel, kuharico, kletarja, dva služabnika
in enega dečka. Na vrtu in v hlevu imam se¬
veda zopet posebne posle.

„,Med onimi, ki so že najdalje pri hiši, je bil
kletar Brunton. Ko ga je moj oče sprejel, je
bil mlad učitelj brez službe, bil pa je človek
velike eneržije in značaja, tako da je v kratkem
postal za nas neprecenljive vrednosti. Bil je
polne rasti, lep človek s krasnim čelom; in dasi
je pri nas že dobrih dvajset let, ne more imeti
sedaj več kot štirideset let. Z ozirom na nje¬
govo zunanjost in njegove izvanredne zmož¬
nosti — g - ovori namreč več jezikov in igra skoro
na vsako godbeno orodje — je čudno, da je
ostal toliko let pri nas v službi; meni se zdi,
da je bil precej komoden človek in da mu je
primanjkovalo potrebne eneržije, da bi spre¬
menil službo. Hurlstonski kletar je človek, ki

143

si ga vsi naši gostje vedno obdrže v dobrem
spominu.

„,Pa ta sicer tako vzgledni človek je imel eno
napako. Nekoliko Don Juaina in lahko si misliš,
da takemu človeku, kot je bil on, ni posebno
težko igrati veliko ulogo zunaj na mirni deželi.

„,Ko je bil oženjen, je šlo vse po redu, ko
pa je obvdovel, ni bilo nikoli ne konca ne kraja
neprilik, ki smo jih imeli ž njim. Pred nekoliko
meseci smo imeli upanje, da se oženi; zaročil
se je bil z Rahelo Howells, našo drugo hišno;
kmalu pa jo je popustil in začel razmerje z
Janeto Tregellis, hčerjo prvega logarja. Rahela
je zelo dobro dekle, a razdražljivega welškega
značaja; imela pa; je vnetje možganov in sedaj
hodi okoli hiše — ali je vsaj hodila do včeraj —
kakor senca. To je bila naša prva žaloigra v
Hurlstonu, kmalu za njo pa je prišla druga, ki
je sledila odpustitvi kletarja Bruntona.

,,,Zgodilo pa se je takole. Povedal sem že,
da je bil človek zelo inteligenten, in ravno ta
njegova inteligenca je povzročila njegovo pro¬
past; zdi se vsaj, da ga je zapeljala do' nenasit-
ljive radovednosti glede stvari, ki mu niso bile
niti najmanj mar. Niti najmanj nisem mislil,
kako daleč ga to pripelje, dokler mi ni povsem
slučajen dogodek odprl oči.

»> »Povedal sem že, da je hiša stara in obsežna.
V neki noči poslednjega tedna — v četrtkovi
noči, da povem natančnejše — sem prišel do
spoznanja, da mi ni mogoče spati, ker sem bil

144

tako nespameten, da sem po večerji izpil čašo
močne črne kave. Skoraj do dveh v jutro sem
skušal zaspati, potem pa sem spoznal, da ni
najmanjšega upanja; zbok tega sem vstal ter
prižgal svečo z namenom, da bi nadaljeval či-
tanje neke povesti, ki sem jo ravnokar prebiral.
Ker pa sem bil pustil knjigo doli v biljardni
sobi, sem si oblekel nočni plašč in šel ponjo.

„,Da sem mogel priti -v biljardno sobo, sem
moral po stopnicah navzdol in potem preko
začetka hodnika, ki vodi do knjižnice in oro¬
žarne. Lahko si misliš, kako sem se začudil,
ko sem se ozrl po tem hodniku in videl, da se
je skozi odprta knjižnična vrata svetila luč. Jaz
sem bil ugasnil svetiljko pa zaprl vrata, predno
sem se podal k počitku. Najprvo sem seveda
mislil na roparje. V Hurlstonu so hodniki v
veliki meri okrašeni s trofejami starega orožja.
Vsel sem iz ene bojno sekiro, pustil svečo zadaj,
se plazil po hodniku dalje in pokukal skozi
odprta vrata.

„,Kletar Brunton je bil v knjižnici. Sedel je
v polni opravi na nizkem stolcu, na kolenih
je držal kos papirja;, ki je bil videti podoben
zemljevidu, glavo pa je imel v svoji veliki za¬
mišljenosti nagnjeno naprej. Ves začuden sem
obstal in ga iz teme opazoval. Mala voščena
sveča na robu mize je dajala slabo svetlobo,
vendar je zadostovala, da sem videl, da je bil
popolnoma oblečen. Ko sem tako zrl tja, je na¬
enkrat vstal, stopil k pisalni mizi in odprl enega

145

izmed predalov. Iz tega je vzel neki papir, se
povrnil na svoje mesto, razgrnil papir poleg
sveče na robu mize in ga začel z največjo na¬
tančnostjo proučevati. Moja jeza spričo tega
mirnega pregledovanja rodbinskih listin me je
prevzela v toliki meri, da sem stopil korak
naprej, da se je Brunton ozrl ter me ugledal
med vrati. Planil je kvišku, prebledel od strahu
kakor zid, pri tem pa je hitro skril za telovnik
zemljevidu podoben papir, ki ga je izpočetka
proučeval.

„,Tako torej!' sem rekel; ,tako nam popla-
čujete zaupanje, ki smo ga stavili v vas! Jutri
zapustite svojo službo.'

„,Priklonil se je ves prestrašen in pobit ter
odšel, ne da bi izpregovoril besedico. Sveča je
bila še vedno na mizi in pri njeni svetlobi sem
pogledal na mizo, da bi videl, kakšno listino je
Brunton vzel iz predala. V moje veliko za¬
čudenje ni imela listina sploh nobene važnosti;
bil je zgolj prepis vprašanj in odgovorov iz
neke čudne stare listine, ki so ji rekli obred-
nik rodovine Musgravov. To je nekak obred v
naši rodovini, ki se mu je že več stoletij sem
podvrgel vsak član naše rodovine, ko je dosegel
gotovo starost — sploh neka stvar zasebne za¬
nimivosti in znabiti nekoliko važna za starino-
slovca, a brez vsake praktične vrednosti.

„,Nemara bo bolje, ako se pozneje vrnemo
k tej listini/ sem dejal jaz.

Sherlock, III. IO

146

„,Ako misliš, da je v resnici potrebno,' je od¬
govoril obotavljaje. ,Da nadaljujem svojo po¬
vest: zaklenil sem zopet mizo s ključem, ki
ga je Brunton pustil in se obrnil, da odidem.
V moje veliko začudenje sem pa videl, da se
je kletar povrnil in stal pred menoj.

,„Mr. Musgrave, gospod/ je vzkliknil z gla¬
som, ki je bil ves hripav od razburjenja), ,sra¬
mote ne morem prenašati, gospod. Bil sem
vedno bolj ponosen kakor sem z ozirom na svoj
stan imel povod biti, in sramota me usmrti.
Moja kri pride nad vašo glavo, gospod •—■ v res¬
nici pride, ako me tirate v obup. Če me po tem
dogodku ne morete obdržati pri sebi, potem
mi za božjo voljo vsaj dovolite, da odidem čez
mesec dni kakor da bi šel prostovoljno. To bi
morda šlo, mr. Musgrave, a nikakor ne, ako
bi me pognali vpričo vseh ljudi, ki jih tako
dobro poznam/

„,Posebne milosti ne zaslužite, Brunton/
sem odgovoril. ,Vaše obnašanje je bilo sra¬
motno. Ker pa ste že dolgo časa pri hiši, vas
nočem pripraviti v sramoto. Mesec dni pa je
predolgo. Odidite čez en teden ter navedite
za svoj odhod vzrok, kakršen se vam zdi
umesten/

„,Samo en teden, gospod?' je zavpil ves ob¬
upan. ,Štirinajst dni — vsaj štirinajst dni!'

„,En teden/ sem ponavljal, ,in bodite pre¬
pričani, da sem z vami zelo milo ravnal/

147

Počasi je odšel; glavo je imel povešeno na
prsih kakor uničen človek; jaz pa sem ugasnil
luč in se vrnil v svojo sobo.

Naslednja dva dni po tem dogodku je bil
Brunton zelo marljiv v izpolnjevanju svojih
dolžnosti. Niti z besedico nisem omenil do¬
godka in radovedno sem čakal, kako' prikrije
svojo sramoto. Tretjega jutra pa ga po za-
jutreku ni bilo k meni, da bi prejel navodila
za dotični dan, kakor je bila njegova navada.
Pri odhodu iz jedilnice sem slučajno srečal
hišno Rahelo Howells. Povedal sem vam že,
da je šele ravnokar okrevala, in je bila tako
bleda in upadla, da sem bil proti temu, da bi
izvrševala svoje delo.

„,Vi bi morali biti v postelji/ sem rekel, ,k
delu pa se povrnite, ko bodete čvrstejša/

„,Ona me je pa tako čudno pogledala, da se
mi je zazdelo, da ji je bolezen vplivala na
možgane.

„,Dovolj čvrsta sem, mr. Musgrave/ je rekla.

,,,Bomo videli, kaj poreče pravnik/ sem od¬
govoril. ,Sedaj pa morate prenehati z delom,
in ko poj dete dol, recite Brtmtonu, da bi ga
rad videl. ' j

„>Kletar je šel proč/ je rekla.

„,5el proč! Kam pa?‘

„,Odšel je. Nikdo ga ni videl. V njegovi sobi
ga ni. O, da, šel je — šel!‘ Začela se je na vse
grlo smejati in se zgrudila nazaj proti zidu;

148

prestrašen vsled tega nenadnega histeričnega
napada sem pohitel k zvoncu, da pokličem po¬
moč. Dekle so ponesli .v njeno sobo, jaz pa
sem začel poizvedovati po Bruntonu. Nobenega
dvoma ni bilo o tem, da je v resnici izginil.
Postelja je bila nedotaknjena; odkar se je prej¬
šnji večer podal k počitku, ga nikdo ni več
videl. In vendar ni bilo mogoče dognati, kako
je odšel iz hiše, ker so našli zjutraj vrata in
okna zaprta. Njegova obleka, ura in celo nje¬
gov denar je bil v njegovi sobi — le črne ob¬
leke, ki jo je navadno nosil, ni bilo. Tudi nje¬
govih copat ni bilo, čevlje pa so našli. Kam se
je potemtakem mogel kletar Brunton podati
ponoči in kaj se je moglo zgoditi ž njim?

,„Preiskali smo seveda hišo od kleti do pod¬
strešja, a nikjer nismo našli niti najmanjšega
sledu o njem. Naša stara hiša je namreč cel
labirint, kakor sem vam že povedal, posebno pa
v njenem prvotnem delu, v katerem pravzaprav
nikdo ne prebiva. Vseeno pa smo preiskali
vsako sobo in shrambo, ne da bi našli naj¬
manjšo sled za pogrešanim. Nisem mogel ver¬
jeti, da bi bil odšel, pustivši vso svojo lastnino
tukaj; in vendar kje je mogel sedaj biti? Po¬
klical sem krajevno policijo, a brez uspeha.
Prejšnjo noč je deževalo; preiskali smo trato
in steze okoli hiše, vse zaman. Tako so stale
stvari, ko je popolnoma nov dogodek odvrnil
našo pozornost od prve skrivnostne zadeve.

149

„,Rahela Hovvells je bila dva dni tako bolna,
včasih deliričnai, včasih histerična, da smo na¬
jeli bolniško strežnico, ki naj bi bila ponoči pri
njej. Tretjo noč po Bruntonovem izginotju je
strežnica videla, da bolnica lepo spi, pa je malo
zadremala na svojem stolu; ko pa se je zopet
prebudila, je našla posteljo prazno, okno od¬
prto, o bolnici pa nobenega sledu. Poklicali so
takoj mene in jaz sem se podal z dvema slu¬
žabnikoma iskat pogrešano. Ni bilo težko najti
smer, v katero je krenila; izpod njenega okna
smo lahko sledili njenim stopinjam preko trate
tja do ribnika. Ta je kakih osem čevljev glo¬
bok in! lahko si predstavljate naša čutila, ko
smo opazili, da se je ob njegovem bregu kon-
čevaila sled ubogega zblaznelega dekleta.

„,Naredili smo seveda takoj plav ter se lo¬
tili dela, da najdemo njeno truplo; vendar
nismo našli nobenega sledu. Pač pa smo po¬
tegnili iz vode nekaj zelo nepričakovanega.
Našli smo namreč platneno vrečo, v kateri je
bila množina starega rjastega železa in več
obledelih kosov kremena in stekla. Ta čudna
najdba je bila vse, kar smo mogli najti v rib¬
niku, in akoravno smo včeraj storili vse, kar je
bilo v naših močeh, vseeno še prav ničesar ne
vemo o usodi niti Rahele Howells niti Riharda
Bruntona. Policija je v naijvečji zadregi in si
ne ve pomagati in tako sem se obrnil do tebe,
do poslednje tolažbe/

150

„Lahko si misliš, Watson, s kakšno vnetostjo
sem poslušal to izvanredno vrsto dogodkov, jih
skušal združiti ter spresti skupno nit, na ka¬
teri bi mogli vsi skupaj viseti.

;,Kletar je izginil. Hišna je izginila. Hišna
je ljubila kletarja, pozneje pa je imela vzrok,
sovražiti ga. Bila je welške krvi, ognjevita in
strastna. Takoj po njegovem izginotju je bila
strašno razburjena. Vrgla je v ribnjak vrečo s
čudno vsebino. Vse to so bili činitelji, ki jih
je bilo treba vpoštevati in vendar ni nobeden
izmed njih segel stvari docela do dna. Kje je
bil začetek te zamotane črte?

„,Videti moram tisto listino, Musgrave/ sem
rekel, ,ki se je zdela kletarju toliko vredna,
da si jo ogleda, četudi izgubi raditega svojo
službo/

„,Nekaj neumnega je ta naš obrednik/ je
odgovoril, ,samo njegova starost opravičuje, da
ga hranimo 1 . Tu pri sebi imam prepis vprašanj
in odgovorov, ako se vam zdi vredno pregle¬
dati ga/

„In podal mi je prav tale papir, ki ga imam
tukaj, in to je čudni katekizem, iz katerega se
je moral dati izprašati vsak član rodovine Mus-
gravov, ko je dosegel moško dobo. Prečitati ti
hočem le nekaj vprašanj in odgovorov, kakor
stoje tukaj napisani:

„,Čigavo je bilo to?

„,Onega, ki je odšel.

151

„,Kdo dobi to?

„,Oni, ki pride.

Kateri mesec je bil?

Šesti od prvega.

„,Kje je stalo solnce?

„,Nad hrastom.

„,Kje je bila senca?

„.,Pod brestom.

„,Kako so stopali?

Severno po deset in deset, vzhodno po pet
in pet, južno po dva in dva, zapaidno po enega
in enega in tako doli.

„,Kaj naj damo za vse to?

„,Vse, kar je naše.

„,Zakaj naj damo?

„,Zaradi zaupanja.

„,Izvirnik ne nosi nobenega datuma, pisan
pa je v jeziku sedemnajstega stoletja/ je pri¬
pomnil Musgrave. ,Močno se bojim, da vam
more to le malo pomagati pri razrešitvi cele
skrivnostne zadeve/

„,Daje pa nam/ sem rekel, ,drugo skriv¬
nostno zadevo, in sicer tako, ki je še bolj za¬
nimiva od prve. Znabiti se izkaže, da je raz¬
rešitev ene tudi razrešitev druge. Oprostite
mi, mr. Musgrave, ako rečem, da je bil vaš
kletar zelo razumen človek in da je bil bistro-
umnejši kot celi rodovi njegovih gospodarjev/

„,Skoraj vas ne morem razumeti/ je dejal
Musgrave. ,Meni se dozdeva, da nima tal papir
prav nobene praktične vrednosti/

152

„,Meni pa se vidi, da ima neznansko vred¬
nost in da je bil Brunton istih misli. Nemara
si je ogledal ono listino že pred tisto nočjo, ko
ste ga vi zalotili.'

• „,Prav mogoče. Nismo je skrivali/

„,Pri tej priliki si je hotel samo, dejal bi,
osvežiti svoj spomin. Pred seboj je imel, kaj¬
neda, nekak zemljevid ali načrt, ki ga je pri¬
merjal z rokopisom in ki ga je skril v žep, ko
ste se vi pojavili/

„,Tako je. Pa kaj je mogel imeti opraviti z
našo staro rodbinsko šego in kaj pomeni ono
besedičenje?'

„,Po mojih mislih ne bomo imeli posebne
težave, da to doženemo/ sem rekel. ,Z vašim
dovoljenjem stopimo na prvi vlak, ki odide
dol proti Suseksu, da si na licu mesta nekoliko
natančnejše ogledamo celo stvar/

„Isti popoldan sva bila obadva v Hurlstonu.
Znabiti si že kdaj videl slike in popise slovi¬
tega starega poslopja; zbok tega se omejim v
svojem poročilu samo na to, da povem, da je
zidano v obliki velike črke L, dolgo krilo je
iz novejših časov, krajše pa je jedro, ki se je
iz njega razvilo prvo. Nad nizkimi vrati z
močno preklado prav sredi starega dela je vkle¬
sana letnica 1607; strokovnjaki pa so edini v
tem, da so podporna bruna in kamenito zidovje
v resnici še iz mnogo starejših časov. Neznan¬
sko debelo zidovje in majhna okna so v minu-

153

lem stoletju nagnila rodovino, da je zgradila
novo krilo, staro pa so rabili kot shrambo in
klet, če so ga sploh rabili. Hišo je obdajal
krasen park z lepim starim drevjem, ribnik pa,
ki gal je omenil moj klijent, se je nahajal tik
poleg drevoreda kakih dvesto korakov od hiše.

„Že tedaj sem bil trdno prepričan, Watson,
da to niso bile tri posamezne skrivnostne za¬
deve, marveč samo ena, in da bi takoj imel
pravo sled, ki bi me vodila: do resnice glede
kletarja Bruntona in hišne Howells, samo da
bi si mogel pravilno raztolmačiti obrednik ro¬
dovine Musgravov. Raditega sem naravnal vso
svojo eneržijo v to smer. Zakaj bi ta usluž¬
benec tako željno rad razrešil tisto staro be¬
sedilo? Očividno radi tega, ker je videl v njem
nekaj, kar je ušlo pozornosti vseh onih rodov
teh malih plemičev, in od česar se je nadejal
osebne koristi. Kaj je torej bilo to in na kakšen
način je vplivalo na njegovo usodo?

„Meni je bilo povsem jasno, da se morajo
mere, omenjene v tem obredniku, nanašati na
kak kraj, na katerega je namigaval konec
listine, in da bi se za velik korak približali
skrivnosti, ki so jo stari Musgravi smatrali
vredno, olepšati jo na ta čuden 1  način, samo
da bi mogli tisti kraj najti. Dva vodnika smo
imeli za začetek, hrast in brest. Glede hrasta
ni bilo treba povpraševati. Prav pred hišo na
levi strani pota je stal med hrasti pravcati

154

očak, eno najkrasnejših dreves, kar sem jih
kdaj videl.

„,Ali je stal tistile hrast že tedaj tamkaj, ko
so vaš obrednik sestavljali?' sem vprašal, ko
sva se peljala mimo.

„,Prav verjetno je, da je stal tam že za časa
normanske osvojitve/ je odgovoril. ,V obsegu
meri triindvajset čevljev.'

„S tem je bila določena ena točka.

„,Ali imate kaj starih brestov?' sem vprašal.

„,Tam na oni strani je v prejšnjih časih stal
prav star brest; pred desetimi leti pa je treščilo
vanj in morali smo ga posekati.'

„,Ali veste, kje je stal?'

„,Da.‘

„,Drugih brestov ni tukaj, kajneda?*

„,Starih ne, pač pa mnogo bukev.'

„,Rad bi videl, kje je stal.'

„Pripeljali smo se do hiše in moj klijent me
je odpeljal takoj do mesta, kjer je bil stal brest,
ne da bi pogledala v hišo. Brest je stal skoraj
na polovici pota med hrastom in med hišo.
Moje preiskovanje je napredovalo.

,,,Bojim se, da je sedaj nemogoče dognati,
koliko je bil brest visok, kaj ?' sem vprašal.

„,To vam pa lahko takoj povem. Meril je
štiriinšestdeset čevljev.'

„,Kako pa veste to?‘ sem vprašal začuden.

„,Kadar mi je moj stari domači učitelj dajal
vaje iz trigonometrije, mi je vedno dajal take,

155

da sem meril višine. Ko sem bil še deček, sem
izračunil višino vsakega drevesa in poslopja
na našem posestvu.'

„To je bila nepričakovana sreča. Potrebni
podatki so prihajali hitrejše, kot sem se mogel
nadejati.

Povejte mi/ sem zaprosil, ,aii vam je vaš
kletar kdaj stavil taka vprašanja?'

„Reginald Musgrave me je začuden pogledal.
,Sedaj, ko me spomnite na to/ je odgovoril,
,vam, povem, da me je tudi Brunton pred nekaj
meseci vprašal po visokosti onega drevesa, in
sicer v zvezi z majhnim prepirom, ki ga je baje
imel s hlapcem.'

„To je bila izvrstna novica, Watson, kajti
pričala mi je, da) sem bil na pravi poti. Po¬
gledal sem proti solncu. Stalo je bolj nizko in
preračunal sem, da bo v pičli uri stalo ravno
nad vršičkom starega hrasta. Potem bi bil iz¬
polnjen en pogoj, kakor je omenjeno v obred-
niku. In brestova senca mora pomenjati na¬
daljnji konec sence, kajti v drugem slučaju bi
si izbrali deblo kot vodnika. Moral sem tedaj
dognati, kam pade dalj nji konec sence, kadar
bo solnce stalo ravno nad hrastom."

„To je moralo biti malo težko, ko ni bilo
bresta več tam."

„Res je, sem pa vsaj vedel, da je bilo tudi
meni mogoče storiti, kar je bilo Bruntonu mo¬
goče. Vrhutega pa stvar ni bila v resnici te¬
žavna. Podal sem se z Musgravom v njegovo

156

delavno sobo ter si odrezal medpotoma kolec,
h kateremu sem privezal to dolgo vrvico z
vozljem v dolžini vsakega jarda. Nato sem vzel
ravno šest čevljev dolgo palico, ter se podal s
svojim klijentom do onega kraja, kjer je stal
brest. Solnce je stalo ravno nad vršičkom sta¬
rega hrasta. Zasadil sem palico v zemljo, za¬
znamoval smer sence ter jo zmeril. Merila je
devet čevljev v dolžini.

„Sedaj je bil račun kakopak enostaven. Ako
je šest čevljev dolga palica metala devet čev¬
ljev dolgo senco, potem bi štiriinšestdeset čev¬
ljev visoko drevo metalo šestindevetdeset čev¬
ljev dolgo senco. Izmeril sem to dolžino in pri
tem dospel skoraj do hišnega zidovja, kjer sem
zabil kolec v zemljo. Lahko si misliš, kako sem
bil vesel, Watson, ko sem komaj dva palca od
kolca zagledal v zemlji stožčasto jamico. Spo¬
znal sem, da je bilo to znamenje, ki ga je bil
naredil Brunton pri svojem merjenju in da sem
se nahajal še vedno na njegovem sledu.

„S pomočjo svojega žepnega kompasa sem
določil štiri strani sveta in začel stopati. Ko
sem naredil deset stopinj z vsako nogo, sem
stopal vzporedno s hišnim zidovjem in na koncu
zopet zaznamoval mesto s kolčem. Zatem sem
naredil skrbno pet korakov proti vzhodu in dva
proti jugu. Pri tem sem dospel prav do praga
nekih starih vrat. Dva koraka proti zapadu je
sedaj pomenilo, da sem moral narediti dva ko-

157

raka po kamenitem hodniku in tam je bilo tisto
mesto, ki je bilo označeno v obredniku.

„Nikoli me ni razočaranje tako mrzlo spre¬
letelo, Watson. Za trenutek sem menil, da mora
biti v mojih računih kaka velika napaka. Za¬
hajajoče solnce je sijalo na hodnikov tlak in
videl sem, da so bili stari, od hoje obrabljeni
kameni, s katerimi je bil tlak tlakovan, s ce¬
mentom združeni in da jih dolgo vrsto let nihče
ni premaknil. Brunton ni imel opravila tukaj.
Trkal sem po .tlaku, toda povsodi je enako od¬
mevalo, nikjer ni bilo nobenega znaka kake
razpoke. Na srečo je Musgrave, ki je začel spo¬
znavati pomen mojih računov in dejanj in je
bil sedaj prav tako razburjen kakor jaz, vzel
iz žepa rokopis, da naredi konec mojemu ugi¬
banju.

„,In spodaj/ je vzkliknil, ,izpustili ste: in
spodaj.'

„Najprvo sem bil mnenja, da so te besede
pomenile, da moramo kopati, tukaj pa sem
seveda takoj spoznal, da nisem imel prav.

,Potem pa je tu spodaj nekaka klet, kaj ?' sem
zavpil.

„,Tako je, in sicer prav tako stara kot hiša
sama. Tu dol, skozi ta vrata!'

,,Stopala sva po vijugastih kamnitih stop¬
nicah navzdol; moj tovariš je bil prižgal veliko
svetilko, ki je stala v kotu na nekem sodu.
V trenutku je bilo nama jasno, da smo na-

158

posled prišli do pravega mesta in da nisva bila
edina človeka, ki sta zadnje čase obiskala ta
kraj.

..Uporabljali so ga za spravljanje drv, toda
drva, ki so očividno ležala raztresena po tleh,
so bila sedaj na obe strani lepo zložena, tako
da je bil v sredi prazen prostor. Na tem pro¬
storu se je nahajala velika, težka kamenita
plošča z zarjavelim železnim obročem v sredi,
h kateremu je bila privezana debela vrv.

„,Za Boga!' je zavpil moj klijent, ,to je Brun-
tonova vrv. Videl sem jo pri njem; lahko pri-
sežem. Kaj je vendar lopov delal tukaj?'

„Na moje prigovarjanje je Musgrave poslal
po policijo, potem sem pa poskusil vzdigniti
kamen s tem, da sem vlekel za vrv. Vendar sem
jo samo nekoliko premaknil in šele s pomočjo
enega stražnikov se mi je naposled posrečilo
odmakniti jo na stran. Pod njo pa je zazijala
temna odprtina, v katero smo vsi upirali oči;
Musgrave pa je pokleknil in pomolil svojo sve¬
tilko skozi njo.

„Pred nami je ležala majhna celica, globoka
kakih sedem čevljev in merila štiri v četrt. Na
eni strani je stala ploščata, z medjo obita
lesena skrinja, koje pokrov je bil privzdignjen,
iz ključavnice pa je štrlel ta čudni, starinski
ključ. Zunaj jo je obdajala debela plast prahu
in vlaga pa črvi so tako razjedli les, da je cela
množina gob rastla ob notranji strani. Na dnu

159

skrinje so ležale okrogle kovinske ploče — star
denar — take kakor jih imam nekaj tukaj, dru¬
gega pa ni bilo v njej.

„A tedaj nismo imeli časa misliti na to
skrinjo; naše oči so se nehote upirale v to, kar
je sključeno čepelo poleg nje. Bila je postava
nekega človeka, ki je bil črno oblečen; čelo
mu je slonelo na skrinjinem robu, x roke pa so
mu bile iztegnjene. Ta položaj mu je pognal
vso kri v glavo in nikdo ne bi mogel spoznati
tega nategnjenega obraza jetrne barve; pa nje¬
gova postava, njegova obleka, pa njegovi lasje,
vse to je zadostovalo, da je moj klijent na mah
v njem spoznal truplo svojega pogrešanega
kletarja. Bil je že nekaj dni mrtev; vendar ni
bilo nikjer videti nobene rane ali praske* da bi
mogli po nji spoznati, kako ga je ta strašna
smrt doletela. Ko so odnesli truplo iz kleti, smo
imeli še vedno pred seboj problem, ki je bil
skoro enako težaven, kot oni, s katerim smo
začeli.

„Priznati moram, Watson, da sem bil dotlej
razočaran s svojim preiskovanjem. Računal
sem, da razrešim celo stvar, kakor hitro naj¬
dem oni prostor, ki ga je omenjal obrednik.
Sedaj pa sem bil tamkaj, a sem očividno prav
tako malo vedel, kaj je bilo tisto, kar je ro¬
dovina tako skrbno čuvala, kot poprej. Res je,
da sem s tem razkril Bruntonovo u^odo, a zdaj
sem moral še dognati, kako ga je doletela ta

160

usoda in kakšno ulogo je pri tem igrala ženska,
ki je izginila. Sedel sem na sod v kotu in skrbno
razmišljal o celi zadevi.

„Moje metode v takih slučajih so ti znane,
Watson: prestavim se na mesto onega člo¬
veka, in precenivši njegovo razumnost, si sku¬
šam predstavljati, kako bi jaz sam deloval v
sličnih okoliščinah. V tem slučaju je bila stvar
bolj enostavna, ker je bilo znano, da je bil
Brunton jako razumen človek; zbok tega ni
bilo treba izjednačiti osebnosti. Vedel je, da je
bilo skrito nekaj vrednostnega. Določil je tisti
prostor. Spoznal je, da je bil kamen, ki ga je
pokrival, pretežak, da bi ga premaknil brez po¬
moči. Kaj mu je storiti? Od zunaj ni mogel
dobiti pomoči, tudi ako bi imel koga, ki bi se
nanj lahko zanašal, ne da bi odpahnil vrat in
prišel pri tem v nevarnost, da ga kdo vidi.
Radi tega je bilo bolje poiskati si pomoč v
hiši. Do koga naj se obrne? To dekle mu je
bilo vdano. Moški pride vedno težko do spo¬
znanja, da je končno izgubil ljubezen ženske,
četudi je še tako slabo ravnal ž njo. Z nekate¬
rimi pozornostmi bi gotovo poskusil skleniti
mir s to Howellsovo ter jo potem vzel s seboj.
Ponoči bi skupaj ž njo prišel v klet in njuna
združena moč bi zadostovala, da dvigneta ka¬
men. Do semkaj sem lahko sledil njunim de¬
janjem, kakor da bi ju bil v resnici sam videl.

„Toda celo za dva je moralo biti težko dvig¬
niti tisti kamen, zlasti ker je bila ženska poleg.

161

Močan suseški policaj pa jaz nisva imela lah¬
kega posla. Kaj bi onadva znabiti storila, da
bi bilo delo lažje. Bržkone to, kar bi jaz sam
storil. Vstal sem in si pozorno ogledoval raz¬
lične kose lesa, ki so ležali po tleh. Skoraj takoj
sem našel, kar sem pričakoval. Kake tri čevlje
dolg les je nosil na enem koncu razločne vtise,
drugi kosi pa so bili obtisnjeni ob straneh,
kakor da bi jih bila stisnila velika peza. Ko sta
vzdigovala kamen, sta očividno vtikala drva v
odprtino, in ko je bila ta popolnoma odprta,
sta naposled podprla kamen s pokonci stoječim
kosom lesa, ki je prav lahko zadobil vtise na
nižjem koncu, ker ga je cela teža ploče tiščala
na rob druge ploče. Do semkaj je bila stvar
še vedno* jasna.

„Kako pa mi je bilo treba postopati, da re-
konštruiram to polnočno žaloigro? Jasno je, da
je mogel samo eden v jamo in to je bil Brun-
ton. Dekle je čakalo zgoraj. Brunton je nato
odklenil skrinjo, pa podal vsebino dekletu; to
je precej verjetno, ker je sedaj ni bilo mogoče
najti, ali potem — kaj se je potem zgodilo?

„Kakšen ogenj maščevanja je naenkrat pre¬
vzel dušo te strastne keltske ženske, ko je spo¬
znala, da je v njeni oblasti človek, ki ji je pri¬
zadejal toliko zla — več morda, kot si mislimo?
Ali se je slučajno prigodilo, da je les zdrknil
in da je kamen zaprl Bruntona v prostor, ki
je na ta način postal njegov grob? Ali je ona

Sherlock, III. n

162

kriva samo molčanja glede njegove usode? Ali
pa je znabiti nenaden udarec njene roke od¬
stranil podporo, tako da je kamen s treskom
priletel zopet na svoje mesto? Naj bode temu
kakor hoče, meni se je zdelo, kakor da vidim
postavo te ženske, ki še vedno krčevito drži
zaklad in divje beži po vijugastih stopnicah
navzgor, kako ji še vedno doni na ušesa
udušeno vpitje in udarjanje zblaznelih rok po
kameniti ploči, ki je naredila konec življenju
njenega ljubimca.

„V tem je tičala skrivnost njenega bledega
obraza, njenega histeričnega smeha, njenih raz¬
draženih živcev naslednjega jutra. Ali kaj je
bilo v skrinji? Kaj je ona imela opraviti s tem?
Seveda so morale biti to tiste stare kovinske
ploče, ki jih je moj klijent potegnil iz ribnika.
Pri prvi priložnosti jih je vrgla tja noter, da
odstrani na ta način poslednjo sled svojega
zločina.

„Celih dvajset minut sem nepremično sedel
tamkaj ter razmišljal o stvari. Musgrave je še
vedno stal pred menoj zelo resnega obraza in
vihtel svetilko pa zrl v odprtino.

„,Tole so novci Karola I.,‘ je rekel, držeč v
v roki one, ki so jih našli v skrinji. ,Kakor
vidiš, da smo prav imeli, ko smo določili sta¬
rost našega obrednika.'

„,Znabiti najdemo še kaj drugega, kar je bila
last Karola I.,‘ sem vzkliknil, ko mi je naenkrat

163

prišel na misel pomen prvih dveh vprašanj iz
obrednika. ,Daj, da vidim, kaj je bilo v vreči,
ki ste jo potegnili iz ribnika/

„Podali smo se v njegovo delovno sobo, kjer
mi je pokazal svojo aiajdbo. Ko sem vse to
videl, mi je bilo jasno, zakaj jih je smatral
tako malo vrednim; kovina je bila namreč že
skoraj črna, kameni brez svita in motni. Ko
pa sem podrgnil z enim izmed njih po rokavu,
se je zasvetil v temini moje roke kakor ogenj.
Kovinsko delo je imelo obliko dvojnega obroča,
vendar je izgubilo svojo prvotno obliko, ker
je bilo zvito in upognjeno.

„,Pomniti moraš', sem rekel, ,da se je tedaj
kraljevska stranka celo po kraljevi smrti krepko
upirala in da je mnogo njih, ko so morali na¬
posled bežati, zakopalo svoje imetje z name¬
nom, da ga zopet izkopljejo, ko se v mirnejših
časih povrnejo/

,,,Moj prednik sir Ralph Musgrave je bil od¬
ličen dvornik in desna roka kralja Karola II.
na njegovih potovanjih/ je dejal moj pri¬
jatelj.

„ ,Ali res !‘ sem odgovoril. ,No, potem mislim,
da nam to dejstvo poda poslednji člen, ki ga
še potrebujemo. Čestitati vam moram, ker je
prišla v vašo last — četudi na precej tragičen
način — svetinja, ki je pravzaprav velike vred¬
nosti, še večje važnosti pa kot zgodovinska po¬
sebnost/

164

„,Kaj pa je to?‘ je vprašal ves začuden.

„,Nič manj kakor starodavna krona angleških
kraljev/

Krona!'

Gotovo. Pomisli, kaj.pravi obrednik. Kako
se že glasi? „Cigavo je bilo to?“ „Onega, ki
je odšel/' To se je zgodilo po usmrtitvi kralja
Karola. In dalje: „Kdo dobi to?“ „Oni, ki
pride." To je bil Karol II., kojega prihod so
že predvideli? Zbok tega ne more biti prav
nobenega dvoma, da je ta obtolčena in zvita
krona nekdaj krasila čelo kraljevskih Stuartov-
cev/

„,Kako pa pride tja v ribnik?'

„,To pa je vprašanje, na katerega ne bo mo¬
goče tako kmalu odgovoriti/ sem dejal in
mu podal celo dolgo vrsto domnev in dokazov,
ki sem si jih sestavil. Znočilo se je že in mesec
je svetil na nebu, ko sem končal svojo pri-
povest.

„,Kako pa se je zgodilo, da Karol ni dobil
svoje krone, ko se,je zopet povrnil?' je vpra¬
šal Musgrave ter položil svetinjo zopet nazaj.

„,Ah, s tem polagate prst na okolnost, ki je
najbrže nikoli ne bomo mogli razjasniti. Vero-
jetno je, da je Musgrave, ki je vedel za to
skrivnost, medtem umrl in zapustil ta obred¬
nik kot kažipot svojemu nasledniku, ne da bi
mu ga bil raztolmačil. Od onega dne je pre¬
hajal od očeta do sina, dokler ni končno prišel

165

do človeka, ki je izluščil iz njega njegovo skriv¬
nost, pri tem pa izgubil svoje življenje/

„Tako se glasi zgodba o obredniku rodovine
Musgravov, moj dragi Watson. Krono imajo
še sedaj tam v Hurlstonu — akoravno so imeli
precej postavnih sitnosti in so morali plačati
precejšnjo svoto denarja, predno so dobili do¬
voljenje, da jo smejo obdržati. Prepričan sem,
da ti jo bodo vsi srečni in veseli pokazali, če
jim omeniš moje ime. O tisti ženski niso nikoli
več culi in kaj verojetno je, da je pobegnila
iz Angleškega, odšla preko morja in vzela s
seboj spomin na svoj zločin.“



-t

!■



Vsebina

Stran

Srebrolisec. 3

Rumeni obraz.44

Bančni uradnik.74

Gloria Scott.‘ • 102

Obrednik rodovine Musgravov.135




HER1PCK =

HOLMESoVi

SPOMINI "• pei

□&=■■== .=====  =-=3D

Spisal

Sir Arthur Conan Doyle.

Iz angleščine prevel J. M.

V Ljubljani 1912.

Natisnila in založila Ig.pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

Sherlock, IV. z



GOSPODA IZ REIGATA.

Nekaj časa je trajalo, da se je popravilo
zdravje mojega prijatelja Sherlocka Holmesa,
ki je vsled neizmernih naporov v pomladi leta
1887. precej trpelo. Celo vprašanje glede Nizo-
zemsko-sumatranske družbe in 1  orjaški načrti
barona Maupertuisa so občinstvu še v preživem
spominu in na drugi strani v pretesni zvezi s
politiko in financami, da bi bili primerni za to
serijo črtic. Vzlic temu pa so na neposreden
način dovedli do nekega posebnega in zamota¬
nega problema, ki je dal mojemu prijatelju pri¬
liko pokazati vrednost nekega novega orožja
v množini onega, ki se je ž njim celo svoje živ¬
ljenje bojeval proti zločinom.

Če se ozrem na svoje zapiske, najdem, da je
bilo dne 14. aprila, ko sem prejel iz Lijona na
Francoskem brzojavko s sporočilom, da leži
Holmes bolan v ondotnem hotelu Dulong.
Tekom štiriindvajsetih ur sem bil v njegovi
bolniški sobi in se pomiril, ko sem spoznal,
da ni bilo nič nevarnega. Pač pa je njegova
železna konštitucija omagala pod naporom pre¬
iskave, ki je trajala že dva meseca; v tem času
nikoli ni delal manj nego petnajst ur na dan
in je več kot enkrat po celih pet dni zapore-

4

doma vztrajal pri svoji nalogi, kakor mi je po¬
vedal. Zmagoviti uspeh njegovega truda pa ga
po tako strahovitih naporih ni mogel rešiti
pred reakcijo, in ob času, ko se je glasilo nje¬
govo ime po celi Evropi in ko je bilo v njegovi
sobi čestitk in brzojavk, da so' segale človeku
prav do gležnjev, sem ga našel kot žrtev naj¬
večje potrtosti. Celo zavest, da je imel uspeh,
kjer je odrekla policija treh dežela, in da je s
svojo spretnostjo v vsaki točki premagal naj¬
večjega sleparja cele Evrope, ga ni mogla
rešiti njegove pobitosti.

Tri dni pozneje sva bila zopet v Baker
Streetu, a je bilo videti, da bi izpremena blago¬
dejno vplivala na mojega prijatelja. Sicer je
pa tudi meni ugajala misel, da bi v prebujajoči
se. spomladi preživel teden dni na deželi. Moj
stari prijatelj polkovnik Hayter, ki je : bil v
Afganistanu v moji zdravniški oskrbi, si je bil
vzel blizu Reigata v Surreyu celo hišo v najem
in me je večkrat povabil, da bi ga prišel ob¬
iskat. Ko sva bila poslednjikrat skupaj; mi je
rekel, da je njegova gostoljubna hiša odprta
tudi mojemu prijatelju, samo ako ga je le volja
priti. Nekoliko diplomacije je bilo treba; ko
pa je Holmes slišal, da je polkovnik samec in
da bo lahko užival popolno prostost, je pritrdil
mojemu načrtu in teden dni po najinem po¬
vratku iz Lijona sva že bila pod polkovnikovo
streho. Hayter je bil izvrsten star vojak, ki je
videl mnogo sveta, in kmalu je spoznal, da
imata Holmes in on mnogo skupnega.

5

Na večer najinega prihoda smo sedeli .po
večerji v polkovnikovi orožarni; Holfnes je
ležal na divanu, Hayter in jaz pa sva ogledo¬
vala njegovo malo zbirko strelnega orožja.

»Veste kaj", je rekel nenadoma, »jaz vzamem
enega teh samokresov s seboj v sobo za slučaj,
če se kaj pripeti/'

• „Če se kaj pripeti!" sem rekel,
r ,,Da, zadnje čase smo doživeli malo strahu
v teh krajih. Minuli ponedeljek so vlomili v
hišo pri starem Aetonu, ki je eden naših ma¬
gnatov tukaj na deželi. Posebne škode sicer ni
bilo, ali lopovi so še vedno prosti."

,,Ali ni nobenega sledu?" je vprašal Holmes
in uprl oči v polkovnika.

»Doslej še ne. Toda cela stvar je malen¬
kostna, samo eden naših malih zločinov na de¬
želi, ki so pač preneznatni za vašo pozornost,
mr. Holmes, posebno v primeri s to veliko med¬
narodno zadevo."

Holmes je zavrnil ta poklon, na njegovem
nasmehljaju pa je bilo videti, da mu je ugajal.

„Ali je kaka zanimiva okolnost ž njim v
zvezi ?“

»Mislim, da ne. Tatovi so prerili celo knjiž¬
nico, vendar so dobili le malo za svoj trud. Vse
so preobrnili, odprli razna predala in' preiskali
omare, uspeh pa je bil ta, da je bil klobčič
vrvice, zvezek Popovega Homerja, dva posreb¬
rena svečnika, slonokoščena tehtnica za pisma
in majhen hrastov tlakomer vse, kar je iz¬
ginilo."

6

„Kako izvanredna zbirka!“ sem vzkliknil.

„0, lopovi so se pač polastili vsega, kar jim
je prišlo pod roke.“

Holmes je na divanu zagodrnjal.

, „Policija bi se morala za to bolj zanimati,"
je rekel. „Vsaj je vendar očito, da-“

Svarilno sem vzdignil roko.

„Sedaj si tukaj, da se odpočiješ, moj dragi.
Za božjo voljo, ne lotevaj se novega problema,
ko so tvoji živci tako obnemogli."

Holmes je zmajal z ramami in se končno
resignirano ozrl proti polkovniku, nato pa je
zasukal pogovor na manj nevarne predmete.

Usojeno pa je bilo, da je imela biti vsa moja
strokovnjaška opreznost brezuspešna, kajti na¬
slednje jutro se nam je usilil cel problem sam
na tak način, da ga ni bilo mogoče prezreti, in
naš obisk na deželi se je tako zasukal, kakor
se nihče ni nadejal. Sedeli smo ravno pri za-
jutreku, ko je polkovnikov kletar planil v sobo.

„Ali ste že čuli novico, gospod?" je vprašal.
„Pri Cunninghamovih, gospod!"

„Rop?“ je zaklical polkovnik in obdržal čašo
kave v zraku.

„Umor!“

Polkovnik je zažvižgal. „Za Boga!" je dejal.
„Kdo pa je umorjen? Mirovni sodnik ali nje¬
gov sin?"

„Niti eden niti drugi, gospod. Marveč njihov
voznik William. Naravnost v srce je bil ustre¬
ljen, gospod, tako da se ni več zganil."

„Kdo pa ga je ustrelil?"

7

„Ropar, gospod. Izginil je, kakor bi trenil,
in tako srečno ušel. Vlomil je ravno pri oknu
jedilne shrambe, ko ga je zalotil William, ki
je pri rešitvi imovine svojega gospodarja našel
svojo smrt."

„Ob kateri uri?“

„Snoči, gospod, okoli polnoči."

„Da, takoj poj demo tja, je rekel polkovnik
hladnokrvno ter zopet sedel k večerji. Nepri¬
jetno je to," je nadaljeval, ko je kletar odšel.
„Stari Cunningham je prvi odličnjak tukaj
okoli in zelo dostojen človek. To mu bo hudo
delo, kajti voznik je bil že leta pri njem v
službi in je bil dober služabnik. Brez dvoma
so to isti lopovi, ki so vlomili pri Aetonu."

„In odnesli ono zelo čudno zbirko, kajne¬
da?" je rekel Holmes zamišljeno.

„Prav tako."

„Hm! To je videti najpreprostejša stvar na
svetu; vseeno pa je na prvi pogled nekoliko
čudna, ali ne? Človek bi pričakoval, da bodo
roparji izpremenili kraj svojih operacij in da
ne bodo tekom nekoliko dni vlomili v istem
okraju na dveh mestih. Ko ste snoči govorili,
da se bo treba pripraviti za vse slučaje, se spo¬
minjam, da mi je prišlo na misel, da je nemara
ta okraj poslednji na Angleškem, kamor bi
tatovi obrnili svojo pozornost: to mi služi v
dokaz, da se moram še mnogo učiti."

„Po mojih mislih je to kak domač praktik,"
je rekel polkovnik. „V tem slučaju je seveda

8

Aetonovo in Cunnirtghamovo posestvo med
prvimi, do katerih bi se tatovi obrnili, ker so
daleko naj večja."

- „In tudi najbogatejša ?“

. „No, morala bi biti; a imeli so leta trajajočo
pravdo med seboj, ki je obema izsesala mnogo
krvi, kakor se mi dozdeva. Stari Aeton je imel
neko pravico do polovipe Cunninghamovega
posestva, in odvetniki so se na vso moč zavzeli
za to zadevo."

„Ako je kak domač lopov, potem ga pač ne
bo težko dobiti," je rekel Holmes zevajoč. Veš,
Watson, nimam namena vmešavati se v to za¬
devo." . j

„Nadzornik Forrester," je rekel kletar ter od¬
prl vrata.

Uradnik, mlad človek izrazitega obraza je
stopil v sobo. „Dobro jutro, polkovnik," je
rekel, „nadejam se, da nisem nadležen; slišali
pa smo, da biva tukaj mr. Holmes iz Baker
Streeta."

Polkovnik je pokazal na mojega prijatelja
in nadzornik se mu je poklonil.

„Mislili smo si, mr. Holmes, da se vam bo
zdelo vredno stopiti malo tja."

„Usoda ti ni naklonjena, Watson," je rekel
in se nasmejal. „Pri vašem vstopu smo se prav¬
kar razgovar j ali o celi zadevi, nadzornik. Morda
nam podaste nekoliko podrobnosti." Ko se je,
po svoji navadi naslonil nazaj na svoj stol, sem
spoznal, da je bil slučaj brezupen.

9

„V slučaju pri Aetonu nismo imeli prav no¬
benega sledu. Tukaj pa jih imamo vse polno
in radi tega ni nobenega dvoma,, da je ista
tolpa udeležena v obeh slučajih. Lopova so
videli."

»Ah!“

„Res, gospod. Toda po strelu, ki je usmrtil
ubogega Williama Kirwana, je pobegnil kakor
srna. M. Cunningham ga je videl iz okna svoje
spalnice, mr. Alec pa je kadil pipo v svoji nočni
obleki. Obadva sta slišala voznika Williama
klicati na pomoč in mr. Alec je pohitel dol, da
vidi, kaj je. Zadnja vrata so bila odprta in ko
je dospel do vznožja stopnic, je videl dva člo¬
veka, ki sta se zunaj borila. Eden njiju je
ustrelil, drugi se je zgrudil in morilec je planil
čez vrt in plot in pobegnil. Ko je mr. Cun¬
ningham gledal skozi okno svoje spalnice, je
videl, kako je lopov dospel do ceste in nato iz¬
ginil, kakor bi trenil. Mr. Alec se je ustavil, da
bi se prepričal, ako bi mogel pomagati umira¬
jočemu, in tako se je lopovu posrečilo pobeg¬
niti. Drugega dejstva nimamo kakor, da je bil
srednje postave in da je bil oblečen v nekako
črno obleko; vzlic temu pa energično poizve¬
dujemo, in ako je tujec, ga bomo kmalu imeli."

„Kaj pa je ta William delal tamkaj? Ali je
pred svojo smrtjo kaj izpovedal?"

„Niti besedice ni zinil. Živel je s svojo ma¬
terjo v vratarski hiši in ker je bil zelo zvest
človek, sodimo, da se je podal k hiši z na¬
menom, da vidi, je-li vse v redu. Tista zadeva

Sherlock, IV.

10

pri Aetonu je seveda naredila ljudi oprezne.
Ropar je moral ravno odpreti vrata — klju¬
čavnica je bila ulomljena — ko ga je William
zalotil."

„Ali je William kaj rekel svoji materi, predno
je odšel od doma?"

„Ona je zelo stara in gluha, radi tega ne
moremo od nje ničesar izvedeti. Udarec jo je
skoraj pripravil ob pamet, vendar čujem, da
ni bila nikoli čisto pri zdravi pameti. Vseeno
pa je neka zelo važna okolnost pri celi stvari
Poglejte tole!“

Vzel je iz zapisnika majhen kos odtrganega
papirja ter ga zravnal na kolenih.

„To-le so našli pri mrtvecu med kazalcem
in palcem. Zdi se, da je košček, odtrgan od
večjega lista. Videli bodete, da je na njem ozna¬
čena ura prav oni čas, v katerem je nesrečneža
doletela smrt. Jasno je, da je znabiti ali morilec
odtrgal ostanek papirja od njega, ali pa da je
on odtrgal ta kos od morilca."

Holmes je vzel v roke kos papirja, na kate¬
rem je bilo napisanih več besedi.

„Ako denemo, da je to dogovor," je nadalje¬
val nadzornik, „je seveda naravno, ako se sodi,
da je bil ta William Kirwan morda v zvezi s
tatom, dasi je bil na glasu kot poštenjak. Ne¬
mara se je z njim sešel tamkaj, morebiti mu
je celo pomagal vlomiti vrata in potem sta se
bržkone sprla med seboj."

„To-le pisanje je izvanredno zanimivo," je
rekel Holmes, ki ga je motril z naj večjo po-

1J

zornostjo. „Ta voda je mnogo bolj globoka kot
sem si mislil." Podprl si je glavo z rokami,
nadzornik pa se je samozadovoljno' smehljal
vzpričo vtiska, ki ga je njegov slučaj naredil
na slovitega londonskega strokovnjaka.

,,Vaša poslednja opazka," je rekel Holmes,
„glede možnosti, da je znabiti vladalo neko
sporazumljenje med roparjem in služabnikom
in da je to obvestilo enega do drugega glede
sestanka, je zelo duhovita in ni povsem ne¬
mogoča domneva. Tole pisanje pa razkrije —“
Zopet si je podprl z rokami glavo in sedel tam¬
kaj v najglobljem zamišljenju. Ko se je zopet
ozrl kvišku, sem se začudil, ko sem opazil, da
mu je bil obraz zardel in oči prav take kakor
pred boleznijo. Z vso svojo nekdanjo eneržijo
je planil kvišku.

„Nekaj vam bom povedal," je rekel. „Rad
bi si malo ogledal podrobnosti tega slučaja.
V njem je nekaj, kar me neznansko mika. Ako
mi dovolite, polkovnik, pustim svojega pri¬
jatelja Watsona in vas tukaj, sam pa odidem
z nadzornikom, da preizkusim resničnost dveh,
treh mojih domnev. Čez pol ure pa sem zopet
tukaj."

Minula je ena ura in še pol in potem se je
nadzornik vrnil sam.

„Mr. Holmes se izprehaja zunaj po polju,"
je rekel. ,,Izrekel je željo, da bi šli vsi štirje
tja."

„V mr. Cunninghamovo hišo?"

„Da, gospod."

2 *

12

„Cemu pa?"

Nadzornik je zmajal z glavo. „Tega pa ne
vem, gospod. Med nami povedano, meni se zdi,
da mr. Holmes še ni popolnoma okreval. Jako
čudno se je obnašal in je silno razburjen."

„Meni pa se zdi, da se vam ni treba vzne¬
mirjati," sem rekel. „Spoznal sem tekom časa,
da je v tem njegovem vedenju'neka metoda."

„Marsikdo bi lahko rekel, da je v njegovem
vedenju nekaka metoda," je zamrmral nadzor¬
nik. „Ali on kar koprni po delu, polkovnik ;
zaraditega je najbolje, da odidemo, ako ste pri¬
pravljeni?"

Našli smo Holmesa zunaj na polju, kjer je
hodil sempatja; brada mu je slonela na prsih,
roke pa so tičale v hlačnih žepih.

„Stvar postaja zanimiva," je rekel, „Watson,
tvoj izlet na deželo je bil povsem uspešen.
Krasno jutro sem imel."

„Slišal sem, da ste bili na prizorišču zlo¬
čina, ali ne?" je dejal polkovnik.

„Da, nadzornik in jaz sva takole malo raz¬
iskovala vso zadevo."

„Z uspehom?"

„No, videli smo nekaj zelo zanimivih stvari.
Kaj, vam povem med potem. Predvsem sva
videla truplo tega nesrečneža. Resnica je, da
je umrl za rano, ki mu jo je zadal strel iz
revolverja, kakor so poročali."

„Ali ste dvomili o tem?"

13

„0 veste, dobro je, ako se vsaka stvar pre-j
izkusi. Naše nadzorovanje ni bilo zaman. Za¬
tem smo govorili z mr. Cunninghamom in nje¬
govim sinom, ki sta nam mogla natančno po¬
kazati mesto, kjer je morilec na svojem begu
prodrl skozi vrtni plot. To je bilo kaj za¬
nimivo.

„ Naravno."

„Nato smo obiskali mater umorjenca. Ven¬
dar nismo mogli dobiti od nje prav nobenega
pojasnila, ker je zelo stara in slabotna."

„In kakšen je uspeh vaših preiskav?"

„Prepričal sem se, da je zločin silno čuden.
Morda bo naš sedanji obisk kaj pripomogel,
da se nekoliko pojasni. Po mojih mislih sva
obadva edina v tem, kaj ne, nadzornik, da je
tisti košček papirja, ki ste ga našli v mrtvečevi
roki in na katerem je takorekoč označena ura
njegove smrti, jako velike važnosti."

„Pripelje nas lahko na pravo sled, mr. Hol¬
mes."

„On nam daje pravo sled. Tisti, ki je pisal
ono pismo je izvabil z njim ob dotični uri
Williama Kirwana iz postelje. Kje pa je ostali
del papirja?"

„V nadi, da ga najdem, sem skrbno preiskal
ves prostor," je dejal nadzornik.

»Iztrgan je bil mrtvemu iz roke. Zakaj li ga
je nekdo tako silno želel dobiti? Ker bi ga ta
papir izdal. In kaj je on storil z njim? Naj¬
bolj gotovo ga je vtaknil v žep, ne da bi opazil,
da je en kos ostal v mrtvečevi roki. Ako bi


14

mogli dobiti ostali del tega papirja, je jasno,
da bi se močno približali razrešitvi te skriv¬
nostne zadeve."

„Da, ali kako moremo priti do zločinčevih
žepov, preden imamo zločinca?"

„No, no, stvar je vredna, da se malo pre¬
misli. Dalje imamo tukaj še eno jasno okol-
nost. To pismo je bilo poslano Williamu. Oni
človek, ki ga je pisal, ga mu ni mogel prinesti,
ker bi mu tako lahko ustno sporočil. Kdo je
pa potem prinesel pismo? Ali je znabiti prišlo
po pošti?"

„Poizvedoval sem o tem," je rekel nadzornik.
„William je v resnici včeraj popoldne prejel
neko pismo po pošti. Zavitek pa je uničil."

„Izvrstno!“ je vzkliknil Holmes in potrkal
nadzornika po hrbtu. „Videli ste seveda,pismo¬
nošo. Veselje je, delati z vami. No, tukaj je
vratarjeva hišica in če greste z menoj, polkov¬
nik, vam pokažem, kje se je zločin izvršil."

Šli smo mimo lične hišice, v kateri je sta¬
noval umorjeni, in po hrastovem drevoredu do
lepe stare hiše, ki nosi na vratih letnico Mal-
plaqueta. Holmes in polkovnik sta nas peljala
okoli hiše, dokler nismo dospeli do stranskih
vrat, ki jih loči del vrta od plota, ki obroblja
cesto. Pri kuhinjskih vratih je stal stražnik.

„Odprite vrata, stražnik," je rekel Holmes.
„Na onihle stopnicah je stal mladi Cunningham,
ko je videl oba možaka boriti se prav na tem
kraju, kjer sedaj stojimo. Stari mr. Cunningham

15

je stal pri onem oknu — pri drugem od leve —
in on je videl morilca odhajati prav na levi
strani onega grma. Prav tako tudi sin. Oba-
dva sta prepričana o tem, in sicer zaradi grma.
Nato je prihitel mladi Alec in pokleknil poleg
ranjenega. Tla so zelo trda, kakor vidite, in
tako ni nobenih znakov, ki bi nam mogli po¬
magati."

„Pri teh besedah sta se prikazala izza hiš¬
nega vogala po vrtni stezi dva moška. Eden
je bil že bolj postaren človek, polnega globoko
nagubanega obraza, drugi pa živahen mladenič,
čigar smejoči obraz in pozornost vzbujajoča
obleka sta bila v čudnem nasprotju z zadevo,
ki nas je privedla semkaj.

„Še vedno pri stvari?" je dejal Holmesu.
„Sem si mislil, da se vi Londončani nikoli ne
motite. Zdi pa se mi, da niste posebno hitri."

;,Oj, malo potrpljenja morate imeti," je dejal
Holmes dobrovoljno.

»Potrebovali ga boste," je dejal mladi Alec
Cunningham. „Da, po mojih mislih nimamo
sploh nobenega sledu."

»Samo enega," je odgovoril nadzornik. „Mi-
slili smo si, ako bi samo mogli najti — moj
Bog! Mr. Holmes, kaj vam pa je?"

Na obrazu mojega ubogega prijatelja se je
naenkrat zgodila strašna izprememba. Oči so
se mu obračale navzgor, obraz mu je bil na¬
guban vsled bolečin in z udušenim stokanjem
se je zgrudil na tla. Prestrašeni vsled nenad-

16

nega in močnega napada smo ga nesli v ku¬
hinjo, kjer smo ga položili na velik stol in
kjer je nekoliko časa težko sopel. Naposled pa
je zopet vstal in nas prosil odpuščanja za svojo
slabost.

„Watson vam lahko pove, da sem šele pred
kratkim okreval od hude bolezni/' je dejal.
Taki nenadni živčni napadi se me prav često¬
krat lotijo/'

„Ali naj vas pošljem z vozom domov?" je
vprašal stari Cunningham.

„No, ker sem že tukaj, bi se prav rad pre¬
pričal glede ene točke. Prav lahko jo do-
ženemo."

„In kaj je to?"

„No, meni se dozdeva, da je prav zelo mo¬
goče, da ta ubogi William ni prišel semkaj
pred časom, ko je ropar vlomil v hišo,'marveč
po njegovem vlomu. Zdi se pa, da smatrate
kot popolnoma gotovo, da ropar sploh ni prišel
v hišo, akoravno je vlomil vrata."

„Po mojih mislih je to čisto jasno," je dejal
mr. Cunningham resno. „No, moj sin še ni šel
spat in on bi gotovo slišal, ako bi kdo hodil
okoli."

„Kje pa je sedel?"

„Sedel sem v svoji napravljalni sobi in kadil."

„Katero okno :  je to?"

„Poslednje na levi strani, poleg očetovega."

„Pri obeh je seveda gorela svetiljka v sobi,
kajneda?"

17

„Brez dvoma.‘ r

„-Tukaj je nekaj zelo čudnih okolnosti," je
rekel Holmes in se nasmejal. „Ali ni nekaj
izrednega, da je ropar — in sicer ropar, ki ima
že izkušnjo — s premislekom vlomil v hišo ob
času, ko je mogel po luči v sobah videti, da
sta dva človeka še vedno pokonci?"

„Moral je biti pač zelo hladnokrven."

„Da, seveda, ako bi slučaj ne bil tako čuden,
bi ne bili primorani prositi vas pojasnitve," je
rekel mr. Alec. „Kar pa se tiče vaše misli, da
je ropar vlomil v hišo še preden se ga je Wil-
liam lotil, moram reči, da je po mojih mislih
kaj abotna. Ali ne bi potem mi našli nereda
v hiši in pogrešali stvari, ki jih je odnesel?"

„To je odvisno od tega, kakšne stvari so bile,"
je rekel Holmes. „Pomniti morate, da imamo
opraviti z roparjem, ki je zelo čuden človek in
ki očividno dela docela po svoji lastni metodi.
Poglejte n. pr. čudno zbirko reči, ki jih je od¬
nesel pri Aetonu — kaj je že bilo? — klobčič
vrvice, tehtnica za pisma in sam ne vem, kaj
še vse."

„No, mi smo popolnoma v vaših rokah, mr.
Holmes," je rekel stari Cunningham. „Karkoli
boste nasvetovali vi ali nadzornik, se zgodi."

„Pred vsem", je rekel Holmes, „bi želel, da
razpišete nagrado — čisto prostovoljno, kajti
preteklo bi morda precej časa, preden bi se
uradni gospodje zedinili glede vsote; take stvari
pa se zopet ne morejo nikoli dovolj hitro zvr-
šiti. Tukajle sem napisal nekak obrazec, ako

18

ga hočete podpisati. Po mojih mislih se mi zdi
petdeset funtov popolnoma dovolj."

„Rad dam tudi petsto funtov," je dejal mi¬
rovni sodnik, ter vzel kos papirja in svinčnik,
ki ga mu je dal Holmes. „Vseeno pa tole ni
čisto prav," je pristavil, ko je pogledal na¬
pisano.

„Pisal sem v naglici."

„V začetku pišete: ,Z ozirom na to, kar se
je ob tričetrt na eno v noči na torek poskusilo'
itd. Resnica pa je, da se je zgodilo ob tričetrt
na dvanajst."

Zame je bil ta pogrešek precej mučen, zakaj
vedel sem, kako zelo bi Holmes občutil kaj
takega. Navadno je bil glede dejstev vedno
jako točen, njegova poslednja bolezen ga je
močno prevzela in ta mali dogodek mi je pri¬
čal, da še daleko ni popolnoma okreval. Za
trenotek je bil očividno v veliki zadregi, med¬
tem ko je nadzornik povzdignil svoje obrvi,
Alec Cunningham pa se je glasno zagrohotal.
Stari gospod je popravil napako, nato pa vrnil
papir Holmesu.

„Glejte, da daste tole kar najhitreje v liste,"
je rekel. „Vaša ideja je po mojih mislih prav iz¬
vrstna."

Holmes je položil papir zelo skrbno v svoj
zapisnik.

„Sedaj pa", je rekel, „bi bilo v resnici dobro,
da bi se vsi skupaj podali v hišo, da se pre¬
pričamo, ali je ta čudni ropar sploh kaj od¬
nesel ali ne."

19

Preden smo odšli v hišo, si je Holmes ogle¬
dal vrata, ki so bila vlomljena. Videlo se je,
da je bila ključavnica odmaknjena s pomočjo
dleta ali močnega noža. Videli smo znake na
lesu, kjer je bil vtaknjen.

„Pri vas torej ne rabite zapahov?" je vprašal.

„Nikoli se nam ni zdelo potrebno."

,,Ali imate psa?"

„Imamo, a priklenjen je na drugi strani hiše."

„Kdaj gredo posli k počitku?"

„Okoli desetih."

„Slišal sem, da je bil tudi William ob tej uri
navadno že v postelji, ali ne?"

„Običajno.“

„Cudno je to, da je bil ravno v tej noči dalj
časa pokonci. Sedaj pa me bo zelo veselilo, mr.
Cunningham, ako nas popeljete v hišo."

S kameni tlakovan hodnik, ob katerem je
bila kuhinja, je držal do lesenih stopnic, po
katerih smo prišli naravnost v prvo nadstropje.
Tukaj so bile ravno nasproti druge, lepše stop¬
nice, ki so prihajale od sprednje veže. Prav tu
je bila vzprejemnica in nekaj spalnic, med njimi
tudi spalnici mr. Cunninghama in njegovega
sina. Holmes je stopal počasi ter si ogledoval
hišno arhitekturo. Po izrazu njegovega obraza
sem spoznal, da je na važnem sledu, pa vseeno
nisem mogel niti najmanj domnevati, kam ga
vodijo njegovi sklepi.

„Dobri moj gospod," je rekel mr. Cunning¬
ham nekoliko nepotrpežljivo, ,,to je gotovo prav

20

nepotrebno. Tukaj na koncu stopnic je moja
soba, ona dalje pa mojega sina. Vaši sodbi pre¬
puščam, ali je mogoče, da bi tat prišel semkaj,
ne da bi nas zbudil."

• „Iznova morate poskusiti in dobiti novo sled,
se mi dozdeva," je dejal sin z nekam zlobnim
nasmehom.

„Vseeno pa vas moram prositi, da imate še
malo potrpljenja z menoj. Tako bi n. pr. še rad
videl, kako daleč se vidi iz oken teh spalnic.
Tole je, kajneda, soba vašega sina" — in od¬
prl je vrata — „tole pa, kajne, je napravljalna
soba, v kateri je sedel in kadil, ko je začul šum.
Kam pa se vidi skoz to okno?" Stopil je preko
spalnice, odprl vrata in pogledal v drugo sobo.

„Nadejam se, da ste sedaj zadovoljni, ali
ne?" je dejal mr. Cunningham hejevoljno.

„Hvala vam; mislim, da sem sedaj videl vse,
kar sem želel."

„Potem gremo sedaj lahko v mojo sobo, ako
je v resnici potrebno."

„Ako vam ni preveč nadležno."

Mirovni sodnik je zmajal z ramo ter nas
peljal v svojo sobo, ki je bila opremljena s čisto
preprostim pohištvom. Ko smo stopali v smeri
proti oknu, je Holmes ostal zadaj, tako da sva
bila on in jaz poslednja od vse družbe. Blizu
posteljnega vznožja je stala majhna štirioglata
miza, na kateri je stal vrč vode in krožnik
pomaranč. Ko sva šla mimo, se je Holmes v
moje nepopisno začudenje sklonil pred menoj

21

preko mize ter vse skupaj namenoma prevrnil.
Steklo se je razletelo na tisoč kosov, pomaranče
pa so se valile po vseh kotih.

„Na, tu imaš, Watson,“ je dejal hladnokrvno.
„Lepo si onesnažil preprogo.“

Nekoliko zmeden sem se sklonil ter začel
pobirati pomaranče, ker sem razumel, da je
moj prijatelj iz enega ali drugega vzroka želel,
da bi jaz prevzel vso krivdo nase. Prav tako so
storili ostali ter zopet postavili mizo na noge.

„Halo!“ je vzkliknil nadzornik. „Kam pa je
odšel?"

Holmes je bil izginil.

„Čakajte tukaj za trenotek," je dejal mladi
Alec Cunningham. „Po mojih mislih je ta člo¬
vek izgubil pamet. Pojdite z menoj, oče, da
vidimo, kam je prešel \“

Planila sta iz sobe, nadzornik, polkovnik in
jaz pa smo se spogledali.

„Na mojo besedo, skoraj bi dejal, da ima
mr. Alec prav," je rekel nadzornik. „Nemara
je to še posledica njegove bolezni, vseeno se
mi pa zdi, da-“

Njegove besede so pretrgali glasni kriki: „Na
pomoč ! Na pomoč! Morilci! Prestrašen sem
spoznal glas svojega prijatelja. Kakor blazen
sem planil iz sobe na hodnik. Klici, ki so prešli
v hripavo, nerazločno vpitje, so prihajali iz
sobe, ki smo si jo najprvo ogledali. Pohitel sem
dalje in odtod v napravljalno sobo. Obadva
Cunninghama sta se sklanjala nad Sherlock

22

Holmesom, ki je ležal na tleh; mlajši ga je z
obema rokama tiščal za vrat, starejši pa mu
je zvijal eno roko. Kakor bi trenil smo ga mi
trije oprostili, Holmes pa je ves bled in oči-
vidno zelo upehan stopil na noge.

,„Zgrabite ta dva človeka, nadzornik!“ je
rekel.

„Radi česa?“

„Radi umora voznika Williama Kirwana!“

Nadzornik se .je osupnjen ozrl okoli sebe.
„Pojdite vendar, mr. Holmes,“ je dejal napo¬
sled, „prepričan sem, da ne mislite v resnici,
da-“

„Le tiho, gospodine; poglejte njihove ob¬
raze!" je zaklical Holmes na kratko.

In v resnici, nikoli nisem videl bolj jasnega
priznanja krivde na človeškem obrazu. Starec
je bil videti kakor omamljen, njegov močno
zarisani obraz pa mračen in potrt. Sin pa je
odložil vse ono ošabno, živahno vedenje, s ka¬
terim se je odlikoval, in divjost nevarne zve¬
rine je žarela v njegovih temnih očeh ter kazila
njegove lepe poteze. Nadzornik ni rekel ničesar,
pač pa je stopil k oknu in zažvižgal na piščalko.
Na ta klic sta prihitela dva stražnika.

„Drugega mi ne preostaja, mr. Cunningham,"
je rekel. „Nadejam pa se, da se kmalu pokaže,
da je bila to abotna zmota. Sicer pa sami lahko
vidite, da — a tako? Dol z njim!“ In udaril je
z roko, po tleh pa je zaropotal revolver, ki ga
je mlajši ravno hotel nameriti.

23

„Obdržite si ga,“ je rekel Holmes in hitro
stopil nanj. „Spoznali boste pri sodni razpravi,
da vam bo v korist. Sicer pa je tole, kar smo
pravzaprav potrebovali." In pokazal je majhen
kos zmečkanega papirja.

„Ostali del onega papirja?" je vzkliknil nad¬
zornik.

„Tako je."

„Kje pa je bil?"

„Prav tam, kjer sem vedel, da mora biti.
Takoj vam pojasnim vso stvar. Po mojih mislih
se vidva, polkovnik in Watson, lahko vrneta
domov; jaz pa bom naj dalje v eni uri pri vaju.
Nadzornik in jaz se morava malo pogovoriti
z ujetnikoma. Do kosila bom gotovo zopet
doma."

Sherlock Holmes je držal svojo besedo, kajti
okoli ene ure se je nama že pridružil v polkov¬
nikovi kadilni sobi. Z njim je prišel majhen,
postaren gospod, ki mi ga je predstavil kot
mr. Aetona, v čigar hiši so najprvo vlomili.

»Želel sem, da bi bil tudi mr. Aeton poleg,
ko vam bom razlagal to malo zadevo," je rekel
Holmes, „zakaj naravno je, da podrobnosti tudi
n jega zanimajo. Bojim pa se, moj dragi pol¬
kovnik, da morate obžalovati ono uro, ko ste
vzprejeli pod svojo streho takega divjega vi-
hrača kakor sem jaz."

»Prav nasprotno", je odgovoril polkovnik
toplo, „jako sem vesel, da mi je dana prilika
proučevati vaše metode. Priznati moram, da

24

prekaša to vsa moja pričakovanja in da si na
noben način ne morem raztolmačiti vašega
uspeha. Dosedaj še nisem videl niti najmanj¬
šega sledu."

„Bojim se, da vam vzame moje pojasnjevanje
vse iluzije; vendar imam navado, da nikomur
ne prikrivam nobene izmed svojih metod, niti
pred mojim prijateljem Watsonom niti pred
katerimkoli, ki se resno zanima zanje. Ker pa
sem vsled ruvanja tam v napravljalni sobi ne¬
koliko upehan, mislim, da se moram pred vsem
nekoliko okrepčati z vašim brandyjem, pol¬
kovnik. Zadnje čase se je veliko zahtevalo od
mojih moči."

„Nadejam pa se, da niste imeli onih živčnih
napadov."

Sherlock Holmes se je presrčno nasmejal.
„Do tega že še pridemo ob svojem času," je
rekel. „Predložil vam bom v poročilu tega
slučaja vse v primernem redu ter vam raz¬
jasnil razne okolščine, ki so me vodile v mojem
sklepu. Prosim pa, da me takoj prekinete, ako
vam eden ali drugi izmed sklepov ne bo popol¬
noma jasen."

„V detektivski umetnosti je največje važ¬
nosti, da se more izmed množine dejstev spo¬
znati, kateri so bistveni in kateri nebistveni.
Sicer mora biti vaša pozornost in eneržija raz¬
tresena namesto osredotočena. V tem slučaju
nisem takoj iz prvega početka niti najmanj
dvomil, da je treba iskati ključ do vse te za-

25

deve pri koščku papirja, ki so ga našli v umor-
jenčevi roki.

„Preden preidem na to, bi rad obrnil vašo
pozornost na dejstvo, da napadalec ni mogel
iztrgati mrtvecu papirja iz roke, ako bi bila
pripoved Aleca Cunninghama resnična in ako
je napadalec takoj zbežal, ko je ustrelil Wil-
liama Kirwana. Ako pa ni bil on, potem je
moral biti Alec Cunningham sam, kajti ob
onem času, ko je starec prišel dol, je bilo že
nekaj poslov na prizorišču. Ta okolnost je po¬
polnoma enostavna, toda nadzornik jo je pre¬
gledal, ker se je lotil dela v prepričanju, da
nimajo ti podeželni magnati ničesar opraviti z
vso zadevo. Jaz pa se vedno lotim dela brez
vsakega predsodka in grem vedno tja, kamor
me vodijo dejstva; in tako se je zgodilo, da
sem že prav v prvem početku svojega raz¬
iskovanja prav močno po strani gledal ulogo,
ki jo je igral mr. Alec Cunningham.

„Nato sem zelo skrbno preiskal oni kos pa-
pmja, ki ga nam je izročil nadzornik. V tre-
notku mi je bilo jasno, da je bil to del zelo
znamenite listine. Evo ga. Ali ne opazite na
njem ničesar posebno pomenljivega?"

»Zelo čuden je videti," je rekel polkovnik.

>,Dragi moj gospod", je vzkliknil Holmes,
»niti najmanjšega dvoma ne more biti, da sta
tole pisala dva človeka drug za drugim vsak
po eno besedo. Ako obrnem vašo pozornost na
debele črke v dveh krajših besedah ter vas

Sherlock, IV,

3

26

prosim, da jih primerjate s tenkimi v dveh
daljših besedah, boste takoj spoznali to dej¬
stvo. Ako na kratko analizirate te štiri besede,
boste s polnim prepričanjem lahko rekli, da
,je nekatere besede pisala močnejša roka, druge
pa šibkejša."

„Pri Bogu, to je jasno kakor beli dan!“ je
vzkliknil polkovnik. „Čemu pa bi vendar dva
človeka pisala pismo na tak način?"

„Očividno je bil namen zloben in eden iz¬
med njiju, ki ni zaupal drugemu, je bil od¬
ločil, da naj bo vsak enako udeležen pri vsej
stvari, naj se zgodi karkoli hoče. In jasno je,
da je oni, ki je pisal krajši dve besedi, kolo¬
vodja vse zadeve."

„Kako pa pridete do tega?"

„To sklepamo lahko iz samega značaja ene
roke v primeri z drugo. Vendar imamo za
svojo domnevo bolj gotove vzroke kakor s to.
Ako si pozorno ogledate ta košček papirja,
boste prišli do sklepa, da je človek z močnejšo
roko napisal najprej vse svoje besede, med
njimi pa pustil prostora za druge. Ti prazni
prostori niso bili vedno dovolj veliki; to se iz-
previdi iz tega, ker je moral drugi človek včasih
svojo besedo precej stisniti, da jo je mogel na¬
pisati v prazni prostor; in to zopet dokazuje,
da je prvi napisal vse svoje besede. Oni človek
pa, ki je prvi napisal vse svoje besede, pa je
brez dvoma tudi človek, ki je naredil ves načrt
v tej zadevi."

27

„Izvrstno!“ je vzkliknil mr. Aeton.

„Toda zelo površno," je rekel Holmes. „Se-
daj pa pridemo do točke, ki je važna. Morda
vam ni znano, da znajo veščaki precej dobro
presoditi človekovo starost po njegovi pisavi.
V normalnih slučajih se more s precejšnjo go¬
tovostjo določiti njegovo desetletje. V normal¬
nih slučajih pravim, ker povzročijo bolezen in
fizična slabost znake starosti, četudi je bolnik
mladenič. Ako pogledamo drzovito, krepko pi¬
savo enega in precej šibko pisavo drugega, ki
je sicer še vedno čitljiva, akoravno so črke t
začele izgubljati poprečno črto, tedaj lahko
rečemo, da je bil eden izmed njiju mlad člo¬
vek, drugi pa že bolj v letih, ne da bi ga sta¬
rost posebno potrla."

„Izvrstno!“ je zopet vzkliknil mr. Aeton.

„Dalje imamo še eno okolnost, ki je bolj po¬
menljiva in večje važnosti. Ti dve pisavi imata
n ekaj skupnega. To sta pisavi dveh ljudi, ki sta
S1  po krvi sorodna. To dejstvo boste morda spo¬
znali v grških e-jih, jaz pa sem opazil še več
drugih manjših okolnosti, ki govore za to. Niti
najmanj ne dvomim, da je mogoče v teh dveh
pisavah zasledovati neko rodbinsko pačenje.
Sedaj vam seveda podajam glavne uspehe svo¬
jca preiskovanja papirja. Imam pa še triin¬
dvajset drugih sklepov, ki pa so gotovo bolj
zanimivi za veščaka kakor za vas. Vsi pa so
me potrdili v prepričanju, da sta obadva Cun-
nmghama, oče in sin, napisala to pismo.

3 ’

28

„Prišedši do sem je bilo naravno treba pre¬
gledati podrobnosti zločina in pogledati, kako
bi nam mogle koristiti. Z nadzornikom sem se
podal gor v hišo in videl vse, kar se je dalo
videti. Kakor sem mogel s popolno gotovostjo
dognati, je umor povzročil strel, ki je bil od¬
dan iz revolverja iz daljave kakih štirih kora¬
kov. Obleka ni bila nikjer očrnjena od smod¬
nika. Z ozirom na to je Alec Cunningham oči-
vidno lagal, ko je rekel, da sta se onadva borila
med seboj, ko je padel strel. Dalje sta bila oče
in sin edina glede prostora, kjer je zločinec
utekel na cesto. Na onem kraju pa je slučajno
precej širok jarek, ki je bil na dnu moker. Ker
v tem jarku nikjer ni bilo nobenih znakov sto¬
pinj, sem bil popolnoma prepričan, da Cun-
ninghama nista samo vnovič lagala, marveč
tudi, da pri vsej stvari ni bilo nobenega ne¬
znanega človeka poleg.

„Sedaj je bilo treba ogledati si nagib tega
čudnega zločina. V ta namen sem pred vsem
poskušal razrešiti problem prvega vloma pri
mr. Aetonu. Iz nekaterih besedi, ki jih je iz¬
rekel polkovnik, sem posnel, da je bilo med
vami, mr. Aeton, in med Cunninghamovimi
nekaj takega kakor pravda. Prišlo mi je seveda
takoj na misel, da so oni vlomili v vašo knjiž¬
nico z namenom, da se polaste kake listine, ki
bi bila za pravdo važna."

„Prav tako je", je rekel mr. Aeton, „glede
njihovih namenov ne more biti niti najmanj¬
šega dvoma. Jaz imam čisto jasno pravico do

29

polovice njihovega posestva, in ako bi mogli
najti eno samo listino — ki pa se je nahajala
v varni shrambi pri odvetniku — bi brez dvoma
meni zelo škodovali."

„Tu imate!“ je dejal Holmes in se nasmejal.
„Poizkus je bil nevaren in drzovit, in zdi se
mi, da je pri tem videti vpliv mladega Aleca.
Ker niso ničesar našli, so skušali odvrniti sum-
njo ter predstaviti vso stvar kot navaden vlom,
in zato so odnesli vse, kar jim je ravno prišlo
pod roko. To je vse zelo jasno, vendar je bilo
se mnogo nejasnega poleg. Pred vsem sem
moral dobiti drugi konec pisma. Bil sem pre¬
pričan, da ga je mladi Alec iztrgal mrtvecu iz
roke, in skoro gotov, da ga je moral vtakniti
v žep svoje ponočne obleke. Kam bi ga tudi
dal drugam? Edino vprašanje je bilo, ali je
papir še tamkaj. Bilo je vredno, da poskusim to
dognati, in v ta namen smo se podali gor v hišo.

„Kakor se gotovo še spominjate, sta se nam
Cunninghama pridružila zunaj kuhinjskih vrat.
Bilo je seveda največje važnosti, da se jih ne
spomni na oni papir, ker bi ga brez obotav¬
ljanja uničila. Nadzornik jima je ravno hotel
povedati, kako velike važnosti da je oni papir,
ko sem se na srečo zgrudil na tla, kakor da
bi me napadla božjast in sem tako zasukal
pogovor drugam."

»Sveta nebesa!" je vzkliknil polkovnik in se
nasmejal. „Vi hočete torej reči, da je bilo vse
naše sočutje zaman in da je bil oni napad samo
Prevara ?“

30

„Da govorim strokovnjaški: storjeno je bilo
izvrstno," sem zaklical in začuden gledal tega
moža, ki me je vedno iznenadil z novo zvijačo.

„Umetnost je to, ki je pogosto koristna," je
dejal. „Ko sem se zopet boljše počutil, se mi
je posrečilo, da sem s pomočjo zvijače, ki ni
posebno duhovita, pripravil starega Cunning-
hama do tega, da je napisal besedo dvanajst,
da sem jo mogel primerjati z ono na papirju."

„0, kakšen bedak sem bil!“ sem vzkliknil.

„Videl sem, da me miluješ radi moje ne¬
nadne slabosti," je rekel Holmes smeje. „2al
mi je, da sem vzbudil v tebi ono bolestno so¬
čutje, o katerem vem, da si ga občutil. Potem
smo šli skupaj navzgor; ko smo stopili v sobo
in sem videl za vrati viseti ponočno obleko,
se mi je posrečilo s tem, da sem prevrnil mizo,
odvrniti za trenotek njihovo pozornost dru¬
gam ; takoj na to sem smuknil iz sobe, da pre-
iščem žepe. Komaj pa sem dobil papir, ki je
bil v enem izmed žepov prav kakor sem pri¬
čakoval, sta prihitela oba Cunninghama, ki bi
me gotovo umorila, ako bi mi ne prišli o pra¬
vem času na pomoč. Še sedaj čutim roke onega
mladeniča okoli vratu, oče pa mi je zvijal roko,
da bi mi iztrgal papir. Spoznala sta, da mora
biti meni vse znano, in ta nenadni prehod od po¬
polne varnosti do obupa ju je docela zmešal.

„Pozneje sem izpregovoril s starim Cun-
ninghamom nekoliko besed glede nagibov
tega zločina. Bil je še precej voljan, akoravno
je bil njegov sin popoln demon, pripravljen

31

na mestu ustreliti vsakogar, samo ako bi mogel
do svojega revolverja. Ko je Cunningham spo¬
znal, da so dokazi proti njemu tako močni,
mu je upadel ves pogum in je vse priznal. Zdi
se, da je William šel skrivaj za svojima gospo¬
darjema, ko sta v oni noči vlomila pri mr.
Aetonu; ko ju je imel na ta način v svoji ob¬
lasti, jima je začel z grožnjami izsiljevati denar.
Mladi Alec pa je bil prenevaren človek, ter ni
pripustil, da bi se na ta način igrali z njim.
Prav duhovito je bilo od njega, da je videl v
vlomu, ki je strašil vso okolico, pripravno pri¬
liko, da se iznebi človeka, ki se ga je moral
bati. Zvabil je Williama ponoči na primeren
prostor in ga ustrelil; in ako bi le dobila ves
papir in bila malo bolj pozorna, je prav zelo
mogoče, da ne bi nikoli vzbudila sumnje.“

„In pismo?" sem vprašal.

Sherlock Holmes je položil papir pred nas.

„Tole je precej nekaj takega kakor sem se
nadejal," je rekel. „Sedaj seveda še ne vemo,
kakšno razmerje je vladalo med Alec Cunning-
harnom, William Kirwanom in Annie Morrison,
ki je omenjena v pismu. Uspeh pa kaže, da je
bila past spretno nastavljena. Prepričan sem,
da boste z zanimanjem opazili sledove po-
dedovanja pri črkah ,p‘ in pri repih črke ,g‘.
Prav tako je zelo značilno, da manjkajo pri
starčevi pisavi pike na črki ,i‘. Watson, po
mojih mislih je bil naš mirni počitek na deželi
docela uspešen in jaz se jutri v resnici po¬
krepčan vrnem v Baker Street."

MOŽ Z GRBO.

V neki poletni noči malo mesecev po moji
poroki sem sedel pri svojem lastnem ognjišču,
kacfil svojo poslednjo pipo ter kimal nad neko
povestjo — moje dnevno delo je bilo namreč
zelo naporno. Moja žena se je že podala na¬
vzgor in glasovi zapiranja vežnih vrat malo
poprej so pričali, da so se tudi posli že podali
k počitku. Vstal sem in iztrkaval pepel iz svoje
pipe, ko sem naenkrat začul glas zvonca.

Pogledal sem na uro. Bilo je četrt na dva¬
najst. Ob tako pozni uri to ni mogel biti obisk.
Očividno kak bolnik in morda bo treba vso noč
prečuti. Nejevoljnega obraza sem odšel v
vežo in odprl vrata. V veliko moje začudenje
je bil Sherlock Holmes, ki je stal na mojih
stopnicah.

„Oh, Watson“, je rekel, ,,nadejal sem se, da
ne pridem prepozno, temveč da te dobim še
pokonci/'

„Moj dragi prijatelj, prosim te, stopi v
hišo.“

„Vidi se, da si iznenaden, ni čuda! Kakor
se mi zdi, tudi 'potolažen! Hm. Se vedno kadiš
ono mešanico Arkadia kakor v svojih samskih
dnevih! Tega kosmuljastega tobaka na tvoji

33

suknji ni mogoče prezreti. Človek ti lahko pove,
da si bil vajen nositi uniformo, Watson; kot
civilista te ne bodo spoznali, dokler boš imel
navado nositi svoj robec v rokavu. Ali me
lahko prenočiš za danes ?“

„Z veseljem/'

„Pravil si mi, da imaš stanovanje za enega
samca; kakor vidim, nimaš ravno nobenega
moškega obiska. Tvoje stojalo za klobuke mi
priča o tem."

„Zelo me bo veselilo, ako ostaneš pri meni."

„Hvala ti. Potem bom jaz porabil eno izmed
praznih kljuk. Žal mi je, ko vidim, da si imel
angleškega delavca v hiši. Ta je znamenje zla.
Nadejam se, da niso bile odtočne cevi po¬
kvarjene ?'“

,,Ne, plinove."

•„A tako! Zapustil pa je dvoje odtiskov žeb¬
ljev svojih čevljev na tvojem linoleju, in sicer
prav tam, kamor luč nanje sveti. Ne, hvala
lepa, večerjal sem že na postaji Waterloo, pač
pa bom z veseljem skupno s teboj kadil pipo
tobaka."

Podal sem mu svojo mošnjo-, on pa se je
usedel meni nasproti in nekoliko časa molče
kadil. Dobro sem bil prepričan, da ga je samo
zelo važna stvar mogla ob taki uri napotiti k
meni; radi tega sem potrpežljivo čakal, da
začne sam.

„Kakor vidim, imaš precej dela," je rekel ter
se pozorno ozrl proti meni.

34

„Da, danes sem imel zelo mnogo opravila/'
sem odgovoril. „Morda se bo tebi zdelo zelo
abotno, vendar v resnici ne vem, iz česa si ti
to sklepal."

Holmes se je nasmejal.

„Imam to prednost, da poznam tvoje navade,
moj dragi Watson,“ je rekel.

„Ako je tvoja vsakdanja pot kratka, greš peš,
ako pa je dolga, pa se voziš. Ker pa vidim, da
tvoji čevlji niso umazani, akoravno. si jih rabil,
ne morem dvomiti, da imaš toliko dela, da
moraš rabiti voz."

„Izvrstno!“ sem vzkliknil.

„Čisto enostavno," je rekel Holmes. „To je
eden onih primerov, kjer more mislec narediti
učinek, ki se zdi njegovemu sosedu znamenit,
ker je ta zgrešil eno edino majhno okolnost,
ki je temelj sklepa. Isto se lahko reče o učinku
onih tvojih malih črtic, ki je popolnoma na¬
videzen in odvisi samo od tega, da obdržiš v
svojih rokah nekatere činitelje problema, ki
jih čitatelju nikoli ne razodeneš. V trenutku
sem v prav takem položaju kakor tvoji čitatelji,
kajti v svojih rokah imam več niti enega naj¬
bolj čudnih slučajev, in vendar nimam še niti
ene ali pa dveh, ki so potrebne v izpopolnjen je
moje teorije. Toda dobim jih, Watson, dobim
jih!" Oči so se mu iskrile in rahla rdečica se
je prikazala na njegovih licih. Za trenutek se
je pojavila njegova vneta narav, toda samo
za trenutek. Ko sem ga vnovič pogledal, je
bil njegov obraz zopet tako umerjen kakor po

35

navadi, radi česar so ga mnogoteri smatrali
kot nekak stroj in ne kot človeka.

„Problem nudi zelo zanimive znake," je rekel,
„skoro bi dejal izjemno zanimive znake. Po¬
gledal sem si že vso zadevo in dospel skoro do
rešitve. Ako me hočeš pri tem mojem posled¬
njem koraku spremljati, mi utegne biti v pre¬
cejšnjo korist."

„Z veseljem."

„Ali moreš iti jutri z menoj do Aldershota?"

„Ne dvomim, da prevzame Jackson mojo
prakso."

,,Jako dobro. Ob enajstih deset minut na¬
meravam oditi s postaje Waterloo.“

„Potem bom imel še dovolj časa."

„Ako nisi zaspan, ti povem na kratko, kaj
se je zgodilo in kaj je še treba storiti."

„Zaspan sem bil pred tvojim prihodom, sedaj
pa sem popolnoma zdramljen."

„Okrajšati hočem vso zgodbo, v kolikor se
da to storiti, ne da bi izpustil kaj bistvenega.
Morda si že čital kako poročilo o tem slučaju.
Preiskujem namreč dozdevni umor polkovnika
Barclaya od polka Royal Mallows v Alder-
shotu."

„Ničesar nisem slišal o tem."

„Dosedaj še ni vzbudil mnogo pozornosti
razen v onem kraju. Dejstva so dva dni stara.
Stvar pa je na kratko povedana tale:

„Kakor znano je polk Roval Mallows eden
najslavnejših polkov angleške armade. Čudeže
hrabrosti je delal v Krimski vojski in Indijski

36

vstaji, od tedaj pa se je odlikoval pri vsaki
mogoči priliki. Prav do ponedeljka zvečer mu
je poveljeval hraber, izkušen vojak James Bar-
clay, ki je vstopil v vojsko kot prostak, bil
imenovan za častnika zaradi svoje hrabrosti za
časa Indijske vstaje in tako je postal poveljnik
polka, v katerem je nekdaj nosil puško.

„Polkovnik Barclay se je oženil, ko je bil še
podčastnik, in njegova žena, ki ji je bilo prej
ime miss Nancy Devoy, je bila hči podčastnika-
praporščaka pri istem polku. Kakor si človek
lahko misli, so nastali vsled tega nekateri mali
družabni razpori — bila sta še mlada, ko sta
stopila v nov družabni krog. Zdi pa se, da sta
se kmalu privadila novih razmer in mrs. Barcla-
yeva je bila pri častniških gospeh vedno prav
tako priljubljena kakor njen mož pri svojih
tovariših. Pripomnim naj še, da je zelo lepa
ženska, ki vzbuja pozornost celo sedaj po več
kot tridesetletnem zakonu.

„Zdi se, da je bilo rodbinsko življenje pol¬
kovnika Barclaya povsem srečno. Major Mur-
phy, od katerega imam večino teh dejstev, me
zagotavlja, da ni nikoli čul o kakem nesporaz¬
umu med njima. Vobče je bila po njegovih
mislih vdanost Barclayeva do žene večja kakor
vdanost žene do Barclaya. Ako je bil en dan
z doma, je bil zelo nemiren. Nasprotno pa je
bila ona manj vsiljivo ljubezniva, akoravno mu
je bila vdana in zvesta. Pri polku so ju smatrali
kot pravi vzor dvojice srednjih let. V njunem
medsebojnem razmerju ni bilo ničesar, kar bi

37

utegnilo človeka pripraviti na žaloigro, ki je
sledila.

„Zdi se, da je imel polkovnik Barclay v svo¬
jem značaju nekaj čudnih potez. V svojem
navadnem razpoloženju je bil eleganten, vesel
star vojak, prišli pa so tudi trenutki, ko je bil
zmožen precejšnje silovitosti in maščevalnosti.
Tega pa ni nikoli kazal proti svoji ženi. Neka
druga okolnost, ki so jo omenili major Murphy
in trije izmed petorice drugih častnikov, s
katerimi sem se razgovarjal, je bila neka po¬
sebna potrtost, ki se ga je časi lotila. Smeh je
časi kar na mah izginil z njegovih ustnic, kakor
da bi ga pregnala neka nevidna roka, kakor
se je izrazil major Murhpy. Časi je bil po vse
dneve zamišljen in pobit. To in nekoliko prazno¬
verja so bile edine nenavadne poteze njegovega
značaja, ki so jih opazili na njem njegovi to¬
variši. Ta poslednja posebnost se je pojavljala
tudi v tem, da ni bil rad sam, posebno, ko se
je znočilo. Ta otročja poteza v značaju, ki je
bil vendar tako jasno možat, je bila pogosto
povod različnim opazkam in govoricam.

„Prvi bataljon polka Royal Mallows — ki je
stari 117. polk — je že nekaj let nastanjen v
Aldershotu. Oženjeni častniki ne žive v vo¬
jašnicah in polkovnik je ves ta čas stanoval v
neki vili z imenom Lachine, kake pol milje
daleč od severnega tabora. Hiša stoji sredi
zemljišča, toda njena zapadna stran ni od¬
daljena več kakor trideset korakov od glavne
ceste. Kočijaž in dve služabnici tvorijo slu-

38

žinčad. Ti trije in gospod in gospa so bili edini
stanovalci one vile, zakaj Barclayevi nimajo
otrok in tudi ne navade, da bi vzprejemali ob¬
iske za dalj časa.

„Sedaj pa k dogodkom, ki so se vršili v vili
Lachine minoli ponedeljek med deveto in de¬
seto uro zvečer.

„Mrs. Barclayeva je katoličanka in se je zelo
zanimala za bratovščino sv. Jurja, ki se je usta¬
novila v zvezi s kapelo v Watt Streetu z na¬
menom preskrbovati uboge z odloženo obleko.
Onega večera je imela bratovščina ob osmih
zborovanje in mrs. Barclayeva je hitela z ve¬
čerjo, da bi se ga mogla udeležiti. Pri odhodu
jo je kočijaž slišal, da je izpregovorila nekoliko
vsakdanjih besed s svojim soprogom, ki ga je
zatrjevala, da se kmalu zopet vrne. Nato je po¬
klicala miss Morrison, neko mlado damo, ki
živi v sosednji vili in obe sta nato odšli na
zborovanje. To je trajalo štirideset minut in
četrt na deset je bila mrs. Barclayeva zopet
doma, potem ko se je poslovila od miss Mor¬
risonove pri vratih njene hiše.

„V vili Lachine je soba, ki jo rabijo kot
jutranjo sobo. Ta soba je obrnjena proti cesti
in iz nje se pride skoz velika steklena skladna
vrata na trato. Trata je široka kakih trideset
korakov; od ceste jo loči samo nizek zid, nad
katerim je železna ograja. Ko je mrs. Barcla-
yeva prišla domov, se je podala v to sobo.
Okna niso bila zastrta ker so to sobo zvečer
le redkokdaj rabili; mrs. Barclayeva je prižgala

39

luč in pozvonila; ko je prišla hišna Jane Ste-
wart, jo je zaprosila, naj ji prinese čašo čaja,
kar je bilo nekaj čisto nenavadnega. Polkovnik
je sedel v jedilnici, ko pa je čul, da se je vrnila
žena, je šel k njej v jutranjo sobo. Kočijaž ga
je videl iti preko hodnika in stopiti v njo. Za
tem ga niso več videli živega.

„Ko je hišna čez deset minut prinesla na¬
ročeni čaj, se ni malo začudila, ko je prišedši
do vrat začula glasen prepir med gospodom in
gospo. Potrkala je, ne da bi dobila odgovora;
nato pa je pritisnila na kljuko, pri tem pa
je spoznala, da so bila vrata odznotraj zakle¬
njena. Bilo je povsem naravno, da je pohitela
dol ter povedala o tem kuharici, in nato' sta se
podali obe ženski in kočijaž gor v hodnik in
poslušali prepir. Vsi so edini v tem, da so
slišali samo dva glasova, namreč Barclayevega
in njegove žene. Barclayeve besede so bile
udušene in kratke, tako da jih nihče izmed
trojice ni razumel. Gospejin glas pa je bil zelo
srdit in ko je povzdignila svoj glas, so ga raz¬
ločno slišali. ,Strahopetec !‘ je venomer ponav¬
ljala. ,Kaj je sedaj storiti? Vrni mi moje živ¬
ljenje! Nikoli več nočem dihati istega zraka s
teboj! Ti strahopetec! Ti bojazljivec!' To so
bili odlomki njenih besed, katerim je naenkrat
sledil strašen krik iz njegovih ust in pretresujoč
klic ženske. V prepričanju, da se je zgodilo
nekaj strašnega, je kočijaž planil proti vratom
ter jih skušal vlomiti. Krik za krikom se je
razlegal odznotraj. Vendar se mu ni posrečilo

40

odpreti vrat, ker ste bili služabnici preveč pre¬
strašeni, da bi mu mogli pomagati. Naenkrat
pa mu je prišlo nekaj na misel in odhitel je
skozi vežna vrata in okoli hiše na trato, proti
kateri so bila obrnjena visoka francoska okna.
Ena stran okna je bila odprta, kar je bilo po¬
leti nekaj navadnega, kakor sem slišal, in brez
vse težave je prišel v sobo. Gospa je nehala
vpiti in je ležala nezavestna na divanu, njegov
gospodar pa je ležal mrtev v luži svoje lastne
krvi; noge so mu visele preko naslanjača, glava
pa je ležala blizu kaminovega omrežja na tleh.

„Kočijaževa najprva misel je bila naravno
ta, da bi odprl vrata, potem ko je spoznal, da
svojemu gospodarju ne more pomagati. Tukaj
pa se je pojavila nepričakovana in čudna ovira.
Ključa ni bilo na znotranji strani vrat in ga
tudi drugje v sobi ni mogel najti. Radi tega
je odšel zopet skozi okno iz sobe, poklical straž¬
nika in zdravnika in se povrnil nazaj. Gospo,
proti kateri se je obrnila vsa sumnja, so odnesli
v njeno sobo; bila je še vedno v nezavesti.
Polkovnikovo truplo so položili nato na divan
in skrbno preiskali sobo.

,,Našli so, da je bila rana, ki jo je zadobil
nesrečni veteran, raztrgan, kake dva palca dolg
urez zadaj na glavi, ki ga mu je očividno zadal
močan udarec s topim orožjem. Kakšno orožje
je to bilo, ni bilo težko uganiti. Na tleh blizu
trupla je ležal čuden krepelec iz trdega reza¬
nega lesa s koščenim ročajem. Polkovnik je
imel lepo zbirko orožja, ki ga je prinesel iz

41

različnih dežel, v katerih se je bojeval, in poli¬
cija je mnenja, da se je ta krepelec nahajal
med njegovimi trofejami. Posli trdijo, da ga
še nikoli niso videli, vendar je prav mogoče,
da so ga prezrli med toliko posebnostmi. Poli¬
cija ni našla v sobi ničesar drugega važnega;
nerazumljivo je bilo edino to, da niso nikjer
mogli najti pogrešanega ključa, niti pri mrs.
Barclayevi, niti pri nesrečniku, niti kje drugje
v sobi. Vrata je moral zaradi tega odpreti
ključaničar iz Aldershota.

„Tak je bil položaj, ko sem se v torek zju¬
traj na prošnjo majorja Murphyja podal dol
v Aldershot, da pomagam policiji. Mislim, da
boš priznal, da je bil problem že sam po sebi
zanimiv, moja opazovanja so me pa kmalu
privedla do spoznanja, da je bil bolj izreden,
kakor se je videlo na prvi pogled.

„Preden sem preiskal sobo, sem izprašal
posle, vendar sem izvedel od njih samo ona
dejstva, ki sem ti jih že povedal. Na eno za¬
nimivo okolnost pa se je spomnila hišna Jane
Stewart. Znano ti je že, da se je takoj podala
navzdol, kakor hitro je slišala prepir, in se
vrnila z ostalimi posli. Ona pravi, da so bili
pri tej prvi priliki, ko je bila še sama, glasovi
njenega gospoda in njene gospe tako tihi, da
skoro ničesar ni mogla razumeti, in je bolj
sodila po njunih glasovih kakor iz njihovih
besed, da sta se sprla. Ko sem pa silil v njo,
se je spomnila, da je slišala gospo dvakrat
izreči besedo ,David'. Ta okolnost je naj-

Sherlock, IV.

4

42

večje važnosti, ker kaže na vzrok nenadnega
prepira. Polkovniku je bilo ime James, kakor
ti je znano.

„Ena stvar pa je naredila naj večji vtis na
posle in na policijo. To je bil strašno spačeni
obraz polkovnikov. Po njihovih besedah je iz¬
ražal tako grozen strah in grozo, kakor ga le
more izražati človeški obraz. Njegov učinek
je bil tako strašen, da se je mnogo ljudi takoj
pri prvem pogledu nanj onesvestilo. Popol¬
noma gotovo je bilo, da je naprej videl svojo
usodo in da mu je to povzročilo naj večjo grozo.
To se je seveda precej dobro ujemalo s teorijo
policije, ako je polkovnik videl, kako ga je žena
napadla. Dejstvo, da se je rana nahajala zadaj
na glavi, temu ne nasprotuje, ker se je morda
obrnil, da bi odvrnil udarec. Od gospe same še
ni bilo mogoče dobiti nobenega pojasnila, ker
je bila vsled hudega napada možganske mrz¬
lice začasno blazna.

„Od policije sem izvedel, da je miss Morriso¬
nova, ki je odšla onega večera z mrs. Barcla-
yevo z doma, odločno tajila, da bi ji bilo kaj
znanega o tem, kar je povzročilo slabo voljo
njene tovarišice.

„Ko sem zbral vsa ta dejstva, sem pokadil
več pip nad njimi in skušal izločiti one, ki so
bila bistvena, od onih, ki so samo slučajna.
Nobenega dvoma ni, da je bilo najbolj pomen¬
ljivo dejstvo to, da je ključ izginil na tako
čuden način. S prav skrbnim iskanjem ga v
sobi niso našli. Radi tega ga je moral nekdo

43

odnesti. Toda to ni bil polkovnik niti njegova
zena. To je bilo popolnoma jasno. Zaraditega
je morala priti v sobo še neka tretja oseba. In
ta tretja oseba je mogla priti edino skoz okno.
Mislil sem si, da bi mi moglo skrbno preiskanje
sobe in trate morda razkriti kake sledove tega
skrivnostnega človeka. Moje metode so ti znane,
Watson. Niti ene ni bilo, ki bi je ne .uporabil
pri tem preiskovanju. In naposled sem našel
sledove, ki so bili zelo različni od onih, ki sem
se jih nadejal. V sobi je bil neki človek in ta
človek je prišel preko trate od ceste sem. Po¬
srečilo se mi je dobiti pet zelo razločnih vtis¬
kov njegovih nog — enega na cesti sami na
onem kraju, kjer je splezal čez nizki zid, dva
na trati in dva zelo slaba na umazanih deskah
blizu okna, kjer je vstopil. Preko trate je oči-
vidno hitro šel, kajti vtiski so bili na prstih
mnogo globlji kakor na petah. Vendar ni ta
človek vzbudil mojega začudenja, marveč nje¬
gov tovariš."

„Njegov tovariš!"

Holmes je vzel velik kos svilnatega papirja
iz svojega žepa, ter ga razgrnil na svojih ko¬
lenih.

„Kaj praviš k temu?" je vprašal.

Na papirju so še? odtiski nog neke majhne
živali. Na odtiskih je bilo dobro videti petero
prstov z dolgimi kremplji, vse skupaj pa je
imelo približno velikost žlice.

„To je pes," sem rekel.

4 *

44

„Ali si kdaj slišal, da je pes plezal po za¬
vesi? Našel sem razločne sledove, iz katerih
sklepam, da je storila to žival."

„Morda opica?"

„Toda to ni odtis opičje noge."

„Kaj pa more potem biti?"

„Niti £es, niti mačka, niti opica, niti kaka
druga žival, ki jo poznamo. Poizkusil sem jo
rekonštruirati s pomočjo merjenja. Tukaj so
štirje odtiski, ko je žival stala pri miru. Kakor
vidiš, meri od sprednjih do zadnjih nog nič manj
kakor petnajst palcev. Ako prideneš k temu še
dolžino vratu in glave, dobiš dva čevlja — naj-
brže pa več, ako ima rep. Sedaj pa poglej to
sliko. Žival se je premikala in tukaj imamo
dolžino njenega koraka. V vsakem slučaju meri
samo kake tri palce. Iz tega se more sklepati,
da ima dolgo telo in zelo kratke noge. Toliko
obzirna ni bila, da bi vsaj eno dlako pustila za
seboj. Vseeno pa mora biti njeno telo takšno,
kakor sem ga opisal, in vrhutega zna plezati po
zavesi in je meso."

„Iz česa sklepaš to?"

„Ker je plezala po zavesi. Na oknu je visela
kletka s kanarčkom in zdi se, da je hotela
priti do tega ptiča."

„Kakšna žival je potem to?"

„Oh, ko bi ji mogel dati ime, bi se močno
približal razrešitvi tega slučaja. Sicer pa je
žival bila najbrž podobna podlasici ali herme¬
linu — vendar pa je večja od teh, kar sem jih
videl."

45

,„Kaj pa ima ta žival opraviti z zločinom?"

„Tudi to je še nejasno. Kakor pa vidiš, smo
vseeno mnogo dognali. Sedaj vemo, da je za
časa prepira med obema Barclayema stal zunaj
na cesti človek ter gledal ta prepir — okna niso
bila zastrta in soba svetla. Znano nam je tudi,
da je v spremstvu neke čudne živali pohitel
preko trate, stopil v sobo in da je ali on udaril
polkovnika ali pa, kakor je enako mogoče, da
se je polkovnik iz samega strahu pred njim,
ko ga je ugledal, zgrudil na tla in se udaril z
glavo ob rob kaminovega omrežja. In končno
imamo še čudno dejstvo, da je ta človek pri
svojem odhodu vzel ključ od sobe s seboj."

„Zdi se, da so naredila tvoja razkritja vso
stvar še bolj nejasno kakor je bila poprej," sem
rekel.

„Tako je. Ta razkritja so brezdvomno po¬
kazala, da je bila stvar mnogo globlja, kakor
se je izprva domnevalo. Premišljal sem o vsej
zadevi in prišel do zaključka, da se moram od
druge strani lotiti tega slučaja. Vendar jaz te
zadržujem, Watson, in ostalo ti lahko povem
jutri na poti v Aldershot."

„Hvala ti, vendar si šel že predaleč, da bi se
sedaj ustavil."

„Popolnoma gotovo je bilo, da je bila mrs.
Barclay pri svojem odhodu iz hiše ob pol-
osmih v dobrem razmerju do svojega soproga.
Ona ni bila nikoli ostentativno ljubezniva, ka¬
kor sem menda že povedal, toda kočijaž jo je
slišal, da se je prijazno razgovarjala s svojim

46

soprogom. Sedaj pa je prav tako gotovo, da se
je po svoji vrnitvi podala v sobo, kjer se je naj¬
manj nadejala najti svojega moža, da si je na¬
ročila čaj, kakor bi storila vsaka razburjena
ženska, in končno, ko je on prišel k njej, ga
je obsula s celo vrsto očitanj. Zaraditega se
je med pol osmo in deveto uro nekaj zgodilo,
kar je popolnoma predrugačilo njena čustva do
njega. Ves ta poldrugo uro dolgi čas pa je bila
v njeni družbi miss Morrisonova. Zaraditega
je bilo popolnoma gotovo, da mora nekaj vedeti
o vsej zadevi, čeprav taji.

„Moja prva misel je bila, da je obstojalo med
to mlado žensko in starim vojakom neko raz¬
merje, ki ga je ona sedaj priznala njegovi ženi.
Na ta način bi se dala razlagati njena jeza pri
vrnitvi in prav tako dejstvo, da noče dekle o
ničemur vedeti. Prav tako bi ne bilo popolnoma
nezdružljivo z večino besed, ki so jih posli
slučajno slišali. Imenovalo pa se je ime David,
in na drugi strani je bila znana polkovnikova
ljubezen do njegove žene, kar je govorilo proti
temu, da ne omenim tragičnega vsiljevanja
tega drugega človeka, ki pa ni seveda morda
v nobeni zvezi s tem, kar se je poprej godilo.
Ni bilo lahko izbrati si pravo pot, vseeno pa
sem opustil misel, da je obstojalo kako raz¬
merje med polkovnikom in miss Morrisonovo;
pač pa sem bolj prepričan kakor poprej, da je
prav ta mlada gospica vedela za ono, kar je
povzročilo jezo mrs. Barclaveve do njenega
soproga. Raditega sem naravno obiskal miss

47

Morrisonovo, ji povedal, zakaj da sem popol¬
noma prepričan, da je njej vse znano, ter ji
tudi povedal, da utegne priti mrs, Barclayeva
v veliko zadrego, ako se stvar ne pojasni.

„Miss Morrisonova je majhno, drobno dekle
z boječimi očmi in svetlimi lasmi, spoznal sem
pa, da ji nikakor ne primanjkuje bistroumnosti
in zdravega razuma. Po mojih besedah je ne¬
koliko časa molče sedela tamkaj, nato pa se je
z živahno odločnostjo obrnila k meni ter mi
podala znamenito pripoved, ki jo tebi na korist
nekoliko okrajšam.

„,Obljubila sem svoji prijateljici, da ne iz-
pregovorim nobene besedice o vsej zadevi, in
obljuba je obljuba/ je rekla. ,Ako pa ji morem
resnično pomagati, ko jo tako resno obtožujejo,
in ker vsled bolezni sama .ne more govoriti,
potem mislim, da sem odvezana od svoje ob¬
ljube. Raditega vam hočem natanko povedati,
kaj se je v ponedeljek zvečer zgodilo.

„,Vračali sva se okoli devete ure iz kapele
v Watt Streetu. Na najinem potu sva morali
skoz Hudson Street, ki je zelo mirna ulica. Na
levi strani je samo ena svetiljka, in ko sva se
bližali tej svetiljki, sva videli nekega človeka
prihajati proti nama, ki je imel zelo vpognjen
hrbet, in je na eni rami nosil nekaj škatli po¬
dobnega. Videti je bil pohabljen, kajti nosil je
glavo zelo nizko in hodil z upognjenimi koleni.
Ko sva šli mimo njega, je vzdignil svojo glavo
ter naju pogledal; pri tem pa se je nenadoma
ustavil in s strašnim glasom vzkliknil: „Moj

- 4 »

48

Bog, Nancy je!“ Mrs. Barclaveva je prebledela
kakor smrt ter bi se zgrudila, ako bi je ne
ujela ta strašna postava. Hotela sem poklicati
policijo, ona pa je začela v veliko moje za¬
čudenje prav prijazno govoriti z njim.

„„Mislila sem, da si že trideset let mrtev,
Henry,“ je rekla s tresočim glasom.

„„Tako je tudi,“ je rekel in strašno je bilo
slišati glas, s katerim je to rekel. Njegov obraz
je bil črn, grozen, in njegove oči so se svetile,
da me še vedno strašijo v sanjah. Njegovi lasje
in obstranska brada so bili deloma osiveli in
njegov obraz je bil ves naguban, kakor po¬
sušeno jabolko.

„„Pojdi kar malo naprej, draga moja,“ je
rekla mrs. Barclayeva. „Rada bi izpregovorila
nekoliko besed s tem možem. Ničesar se ni
treba bati.“ Skušala je govoriti pogumno, ven¬
dar je bila še vedno smrtnobleda in ustnice so
se ji tako tresle, da je mogla komaj govoriti.

Storila sem, kakor je dejala, in onadva sta
se več minut razgovarjala. Nato je prišla za
menoj in videla sem onega pohabljenega ne¬
srečneža, kako je stal pri svetiljki in vihtel
svojo pest po zraku, kakor da bi bil zblaznel
vsled jeze. Ona ni izpregovorila besedice, dokler
nisva prišli semkaj do vrat; tukaj pa me je
prijela za roko ter me prosila, da nikomur ne
povem, kaj se je zgodilo. „Star znanec je, ki
je prišel na nič,“ je rekla. Ko sem ji obljubila,
da nikomur ne povem ničesar, me je poljubila,
od tedaj pa je nisem več videla. Povedala sem

49

vam vso resnico, in ako sem jo zamolčala po¬
liciji, se je zgodilo vsled tega, ker nisem po¬
znala nevarnosti, v kateri se je nahajala moja
#  prijateljica. Sedaj pa vem, da ji more samo
koristiti, ako se vse izve/

„Tako se je glasilo njeno poročilo, Watson,
in meni je bilo kakor luč v temni noči, to si
lahko misliš. Vse, kar je bilo prej brez zveze,
je začelo zavzemati svoje pravo mesto in v
duhu sem skoro natančno videl, kako so se
dogodki vrstili drug za drugim. Moja naslednja
naloga je naravno bila, poiskati človeka, ki je
naredil tak močan učinek na mrs. Barclayevo.
Ako je bil še vedno v Aldershotu, stvar ne bo
posebno težavna. Tamkaj ne živi tako mnogo
civilnih ljudi in človek z grbo je gotovo vzbu¬
jal splošno pozornost. Ves dan sem ga iskal in
zvečer — prav danes zvečer sem ga našel, Wat-
son. Ime mu je Henry Wood in stanuje v ravno
oni ulici, kjer ga je srečala gospa. Oglasil sem
se kot popisovalni agent pri njegovi gospodinji,
s katero sem imel zelo zanimiv razgovor. Ta
človek je po poklicu čarodejec in glumec, ki
hodi ponoči po kantinah in daje majhne pred¬
stave. V svoji škatli nosi s seboj neko žival,
pred katero je imela gospodinja velik strah, ker
še nikoli ni videla take živali. Kakor mi je pri¬
povedovala, jo uporablja pri nekaterih svojih
trikih. Toliko mi je povedala ta ženska, in je
tudi rekla, da se čudi, da more tak človek
živeti, ki je tako pohabljen, da govori časi v
nekem tujem jeziku in da ga je zadnji dve

50

noči slišala v njegovi sobi stokati in jokati. Kar
se tiče denarja, je vse v redu z njim, samo pri
svojem prihodu ji je dal kot aro nekak slab
denar. Pokazala mi ga je, Watson, in bila je
indijska rupija.

„Sedaj, moj dragi, ti je natančno znano, kako
stoje stvari in zakaj želim, da bi šel z menoj.
Popolnoma jasno je, da je ta človek šel takrat
za obema ženskama, videl prepir med možem
in ženo, da je pohitel v sobo in da mu je pri
tem ušla žival, ki jo je nosil v svoji škatli..
Vse to je povsem gotovo. On pa je edina oseba
na svetu, ki nam more povedati, kaj se je zgo¬
dilo v oni sobi.“

„In ti imaš namen vprašati ga, ali ne?“

„Najbolj gotovo — toda v navzočnosti ene
priče."

„Ali naj bom jaz ta priča?"

„Ako si tako dober. Ako more pojasniti vso
zadevo, dobro. Ako pa ne bo hotel, potem nam
ne preostane drugega, kakor da dobimo za¬
porno povelje."

„Kako pa veš, da bo tamkaj, ko se midva
vrneva?"

„Bodi uverjen, da sem ukrenil vse potrebno.
Eden mojih fantov iz Baker Streeta pazi nanj,
in ta se ga bo 1  držal, da mu ne bo mogoče
uteči. Jutri ga najdeva v Hudson Streetu, Wat-
son. Sicer pa bi bil jaz sam v resnici zločinec,
ako bi te še nadalje zadrževal od postelje."

Poldne je bilo, ko sva prišla na kraj žalo-
igre in pod vodstvom mojega tovariša sva se

51

takoj napotila v Hudson Street. Kljub temu,
da je znal Holmes prikrivati svoja čustva, sem
razločno videl, da je bil zelo vznemirjen, med¬
tem ko sem jaz užival ono napol športno napol
duševno veselje, kakor vedno, kadar sem ga
spremljal pri njegovih preiskavah.

„Tukaj je ona ulica," je rekel, ko je zavil v
ozko ulico s preprostimi, dvonadstropnimi hi¬
šami iz opeke. „Ah, tu je Simpson, da nam,
poroča."

„Lepo doma je, mr. Holmes," je zavpil neki
majhen poulični deček, ki je prihitel k nama.

„Dobro, Simpson!" je rekel Holmes ter ga
potrkal po rami. „Pojdi, Watson. Tole je ona
hiša." Poslal je v hišo svojo vizitko s spo¬
ročilom, da je prišel v važnih zadevah, in tre¬
nutek pozneje sva stala pred človekom, ki sva
ga prišla obiskat. Navzlic toplemu vremenu je
čepel pri ognju in v njegovi majhni sobi je bilo
kakor v peči. Sedel je na svojem stolu ves
zvit in potvorjen, tako da je naredil nepopisen
učinek na človeka; njegov obraz, ki ga je obrnil
proti nam, je bil sicer izmučen in zagorel, ven¬
dar je moral biti svoje čase znamenit radi svoje
lepote. Sumljivo je naju pogledal s svojimi
rumenkastimi očmi ter z roko pokazal na dvoje
stolov, ne da bi izpregovoril ali vstal.

„Mr. Henry Wood iz Indije, ali ne?" je dejal
Holmes prijazno. „Prihajam k vam glede one
male zadeve, smrti polkovnika Barclaya.“

„Kaj pa vem jaz o tem?"

52

„To bi ravno jaz rad vedel. Mislim, da vam
je znano, da pride mrs. Barclayeva, ki je vaša
stara prijateljica, pred sodišče radi umora svo¬
jega soproga, ako se stvar ne pojasni."

Možak se je močno zganil.

„Jaz ne vem, kdo ste“, je zavpil, „niti ne
vem, kako ste prišli do tega, da veste, kolikor
vam je znanega; vendar ali mi hočete priseči,
da je resnica, kar mi pravite?"

„Da, sedaj čakajo samo, da se zave in potem
jo takoj primejo."

„Moj Bog! Ali ste vi tudi pri policiji?"

„Ne.“

„Kaj pa imate potem s tem opraviti?"

„Vsakega človeka dolžnost je, da gleda na
to, da se zgodi pravica."

„Verujte mi na mojo besedo, da je ona ne¬
dolžna."

„Potem ste vi krivi, ali ne?"

„Ne, nisem."

„Kdo pa je potem umoril polkovnika Bar¬
čka ?“

„Božja pravica ga je umorila. Zapomnite pa
si, ako bi ga jaz ubil, kakor sem imel namen,
potem ne bi prejel iz mojih rok drugega kakor
to, kar mu je šlo. Ako bi ga njegova slaba
vest ne usmrtila, je prav verjetno, da bi imel
sedaj njegovo kri na svoji duši. Ali želite, da
vam povem vso zgodbo? No, ne vem, zakaj
bi vam je ne povedal, kajti nobenega vzroka
nimam, da bi se je sramoval."

53

„Zgodilo pa se je takole, gospod. Sedaj me
vidite s hrbtom, ki je podoben kamelinemu in
s polomljenimi rebri, bili pa so časi, ko je bil
korporal Henry Wood najlepši fant v 117. peš¬
polku. Nastanjeni smo bili tedaj v Indiji, v
nekem kraju, ki se je imenoval Bhurtee. Bar-
clay, ki je zadnjič umrl, je bil sergeant pri
isti kompaniji, kakor sem bil jaz, in najlepše
dekle vsega polka — da, in najlepše, kar jih je
kdaj živelo — je bila Nancy Devoy, hči ser-
geanta-praporščaka. Dva moža sta živela, ki
sta jo ljubila, in eden, ki ga je ona ljubila; vi
se boste seveda nasmejali, ko me vidite tukaj
sključenega pri ognju ter me slišite reči, da
je ljubila mene radi moje lepe zunanjosti.

„No, akoravno sem imel njeno srce, jo je
oče vseeno vedno silil, da se poroči z Bar-
clayem. Jaz sem bil lahkomiseln, brezskrben
človek, on pa je imel nekaj vzgoje in že določen
za mečev obesek. Dekle pa je bilo zvesto meni,
in vse je kazalo, da jo bom jaz dobil, ko je iz¬
bruhnila vstaja in je bilo v vsej deželi kakor
v peklu.

,,Naš polk je bil zaprt v Bhurtee, in sicer
skupno s pol baterije artilerije, kompanijo
Sikhov in z nekoliko civilisti in ženskami. Nas
pa je obdajalo več kot deset tisoč upornikov,
ki so nas neprestano napadali. Nekako v dru¬
gem tednu obleganja nam je pošla voda, in
vprašanje je bilo, ako je mogoče stopiti v
zvezo z vojsko generala Neilla, ki se je pomikal
proti nam. To je bila naša edina rešitev, kajti

54

z vsemi temi ženskami in otroki se nismo mogli
nadejati, da prederemo skoz upornike; raditega
sem se jaz prostovoljno ponudil, da obvestim
generala Neilla o naši sili. Mojo ponudbo so
sprejeli in jaz sem se o vsej zadevi dogovoril
s sergeantom Barclavem, o katerem so sodili,
da pozna kraje bolje kakor vsak drugi in ki je
zasnoval pot, po kateri bi lahko prišel skoz
vrste upornikov. Ob desetih zvečer sem se po¬
dal na svojo pot. Šlo se je zato, da rešim na
stotine življenj, jaz pa sem mislil samo na
eno bitje, ko sem se v oni noči splazil preko
okopa.

„Moja pot je držala po neki suhi vodni strugi,
o kateri smo mislili, da se lahko izognem so¬
vražnikovih straž; komaj pa sem zavil okoli
ovinka, ko sem naletel naravnost na šestorico
njih, ki so prežali v temi name. Kakor bi trenil
so me pobili na tla, ter mi zvezali roke in noge.
Vendar ni bila glava, ki me je najhuje bolela,
marveč srce; kajti ko sem se zavedel in po¬
slušal, sem iz njihovega govorjenja spoznal,
da me je prav oni tovariš, prav oni človek, ki
mi je nakazal pot, po kateri sem moral iti, izdal
s pomočjo nekega služabnika-domačina v roke
sovražnikov.

„Ni potreba, da bi se dalj časa bavil s tem.
Sedaj veste, česa je bil zmožen James Barclay.
Naslednjega dne je general Neill osvobodil
Bhurtee, toda uporniki so me vzeli s seboj in
mnogo let je preteklo, preden sem zopet en¬
krat videl beli obraz. Mučili so me, da sem

55

skušal pobegniti, ujeli me in zopet mučili.
Sedaj lahko sami vidite, kakšnega So me na¬
redili. Nekaj izmed njih jih je bežalo v Nepal;
ti so me vzeli s seboj in pozneje v Darjeeling.
Gorsko ljudstvo pa je upornike pobilo, jaz pa
sem postal njihov suženj, dokler jim nisem
utekel; namesto pa da bi šel proti jugu, sem
šel severno in prišel med Afgance. Tamkaj sem
prebil mnogo let in se naposled vrnil v
Pandžab, kjer sem živel večinoma med doma¬
čini in se preživljal s čarovnijami, ki sem se
jih naučil. Čemu bi šel jaz, nesrečni pohab¬
ljenec, nazaj na Angleško ali se pokazal svojim
nekdanjim tovarišem? Cel6 moja želja po ma¬
ščevanju me ni mogla pripraviti do tega. Bilo
mi je ljubše, da bi Nancy in moji nekdanji
tovariši mislili, da je Henry Wood umrl z
ravnim hrbtom, kakor pa da bi ga videli živega
se plaziti okoli ob palici kakor šimpanza. Oni
so bili vedno prepričani, da sem mrtev, in moja
želja je bila, da bi vedno ostalo pri tem. Slišal
sem, da se je Barclay poročil z Nancy in da
se hitro vzpenja v onem polku od stopinje do
stopinje, vendar me niti to ni pripravilo do
tega, da bi se oglasil.

,,Ko pa se človek postara, ga obide želja po
domu. Dolga leta sem sanjal o zelenem polju
in vrtovih domače angleške dežele. Naposled
sem se odločil obiskati jih pred svojo smrtjo.
Prihranil sem si dovolj, da sem mogel domov
in sem prišel semkaj, kjer žive vojaki, kajti
poznam njihove navade in kako jih je treba

56

zabavati, tako da si lahko zaslužim za živ¬
ljenje."

„Vaša pripoved je zelo zanimiva," je rekel
Sherlock Holmes. „Slišal sem, da ste že videli
mrs. Barclayevo in da sta se spoznala. Kolikor
mi je znano, ste takrat šli za njo in videli skoz
okno nekak prepir med njo in njenim možem,
v katerem mu je brez dvoma očitala njegovo
obnašanje nasproti vam. Pri tem so vas pre¬
magala vaša čutila in vi ste pohiteli preko
trate ter ju iznenadili."

„Tako je, gospod, in pri pogledu name je
gledal, kakor še nikoli nisem videl gledati člo¬
veka, nato pa se je zgrudil ter zadel z glavo
ob kaminovo ograjo. Vendar je bil mrtev, pre¬
den je priletel na tla. Videl sem smrt na nje¬
govem obrazu tako razločno, kakor pri luči
lahko berem. Sam pogled name je bil kakor
svinčenka v njegovo izdajalsko srce."

„In potem?"

„Nato se je Nancy onesvestila in jaz sem
ji vzel iz roke ključ vrat, da bi jih odklenil ter
poklical ljudi na pomoč. Pri tem pa mi je
prišlo na misel, da bi bilo najbolje, ako bi pustil
vso stvar iepo pri miru in se odstranil, kajti
mnenja bi se utegnila obrniti proti meni in
potem bi ljudje izvedeli mojo skrivnost, ako
bi me prijeli. V svoji naglici sem vtaknil ključ
v svoj žep, ko sem pa lovil Teddyja, ki je
splezal na zaveso, sem izpustil svojo palico. Ko
sem ga pa imel zopet na varnem, sem odhitel
kolikor sem le mogel teči."

57

„Kdo pa je Teddy?“ je vprašal Holmes.

Mož se je sklonil ter odprl nekako pasjo
hišico, ki je stala v kotu. Kot bi trenil je švig¬
nila iz nje lepa, rdečkastorjava žival drobnega,
vitkega telesa, s hermelinskimi nogami, dolgim,
debelim gobcem in krasnimi rdečimi očmi, ka¬
kor jih še pri nobeni živali nisem videl.

„Mongoose je to!“ sem vzkliknil.

„Da, nekateri ga imenujejo tako, drugi pa
iknevmon," je dejal oni človek. „Jaz jih ime¬
nujem kačolovce in Teddy je strašno hiter na
kobre. Eno imam tukaj brez strupenih zob in
Teddy jo lovi vsako noč, da zabava ljudi v
kantini. Se kaj drugega, gospod?"

„No, oglasimo se zopet, ako pride mrs. Bar-
clayeva v kake resne sitnosti."

„V tem slučaju seveda pridem na dan."

,,Ako pa ne, nima nobenega pomena, da bi
raznesli ta škandal proti mrtvemu človeku, ako-
ravno je tako zlobno ravnal. Vi imate vsaj to
zadoščenje, da ga je vest dolgih trideset let
pekla radi njegovega zlobnega dejanja. Ah,
tam na drugi strani ulice gre pravkar major
Murphy. Z Bogom, Wood; rad bi izvedel od
njega, ako se je od včeraj kaj novega zgo¬
dilo."

Dohitela sva majorja, preden je prišel do
vogala.

„Ah, Holmes", je rekel, „ali ste že slišali, da
se je vse to vpitje izkazalo nepotrebno?"

„Kako pa?"

Sherlock, IV. ^

58

^Preiskava je ravno končana. Zdravniška
preiskava je jasno pokazala, da ga je zadela
kap. Kakor vidite, je ves slučaj čisto eno¬
staven."

„Oh, prav nič posebnega ni,“ je rekel Hol¬
mes in se nasmejal. „Pojdi, Watson, mislim,
da naju ne potrebujejo več v Aldershotu."

„Eno pa je čudno", sem rekel, ko sva sto¬
pala’ proti postaji, „ako je bilo soprogu ime
James, temu pa Henry, kaj pa pomeni ono
govorjenje o Davidu?"

„Ta edina beseda, moj dragi Watson, bi mi
morala povedati vso zgodbo, ako bi bil v res¬
nici oni idealen mislec, kakor me ti tako rad
slikaš. 'To je bil očividno izraz očitanja in
graje."

„Očitanja in graje?"

„Da, kakor ti je znano, je David semintja
zašel na stranska pota in pri neki priliki na isti
način, kakor sergeant James Barclay. Ali se
spominjaš one male zadeve glede Urije in Bath-
shebe? Moje poznavanje sv. pisma je nekam
pomanjkljivo, kakor se bojim, toliko pa ti lahko
povem, da najdeš to zgodbo v prvem ali dru¬
gem poglavju Samuela."


ČUDNI BOLNIK.

Ko pregledujem nekoliko nevezane vrste
črtic, v katerih sem skušal popisati nekaj du¬
ševnih zmožnosti svojega prijatelja mr. Sher¬
locka Holmesa, se moram čuditi, s koliko te¬
žavo sem izbiral primerne dogodke, ki bi v
vsakem oziru odgovarjali mojim namenom.
Ker v onih slučajih, kjer je Holmes izvršil
nekaj posebnega glede analitičnega sklepanja
ter pokazal vrednost svojih posebnih metod pri
preiskovanju, so bila dejstva sama pogosto tako
malenkostna in enostavna, da se nisem čutil
upravičenega predložiti jih javnosti. Obratno
pa se je pogosto zgodilo, da se je udeležil pre¬
iskave, kjer so bila dejstva posebno znamenita
in dramatična, toda njegovo sodelovanje je bilo
manj izrazito, kakor sem si želel jaz, njegov
zgodopisec. Mala zadeva, ki sem jo omenil pod
naslovom „5tudija o škrlatu“, in ona poznejša,
ki je v zvezi z izgubo ladje Gloria Scott, naj
služijo kot primera one Scile in Karibde, ki
vedno grozita njegovemu zgodopiscu. Morda
v slučaju, ki ga nameravam popisati v teh
vrsticah, ni uloga, ki jo je igral moj prijatelj,
dovoljno poudarjena, vendar pa je cela vrsta

60

dogodkov tako znamenita, da se ne morem
premagati, da bi jo popolnoma izpustil v tej
zbirki.

Bilo je nekega soparnega, deževnega dne
meseca oktobra. Naša okna so bila napol za¬
strta, Holmes pa je ležal na divanu ter ponovno
čital neko pismo, ki ga je prejel z jutranjo
pošto. Kar se tiče moje osebe, sem se za časa
svojega službovanja v Indiji privadil, da sem
laglje prenašal vročino kakor mraz in ako je
toplomer kazal 90°, ni bilo nič posebnega zame.
Toda časnik ni bil zanimiv. Vse je bilo na
deželi in jaz sem hrepenel po tratah v Novem
lesu in po peščenih obalah Južnega morja. Iz¬
praznjene vloge v banki so povzročile, da sem
preložil svoj praznik; kar pa se tiče mojega
prijatelja, ga ni mikala niti dežela niti morje.
Najraje je bival sredi petorice milijonov ljud¬
stva, iztezal svoje tipalnice, tekal med njimi
ter se oglašal na vsako majhno govorico in
sumnjo glede nerazkritega zločina. Med nje¬
govimi mnogobrojnimi darovi ni bilo mesta
za pravo cenitev narave in edina njegova iz-
prememba je bila, kadar se je obrnil od zlo¬
čincev v mestu, da zasleduje njihove brate na
deželi.

Ko sem videl, da je Holmes preveč zami¬
šljen, da bi mogel začeti z njim razgovor, sem
odložil prazni časnik, se naslonil nazaj na svoj
stol in se vtopil v mračno sanjarenje. Naen¬
krat se je glas mojega tovariša odzval mojim
mislim.

61

„Prav imaš, Watson,“ je rekel. „To se mi
resnično ne zdi neroden način za poravnanje
razpora.“

„Zelo neroden!“ sem vzkliknil, in ko sem
spoznal, kako je odgovoril na najbolj skrite
misli moje duše, sem se usedel pokonci ter ga
ves začuden gledal.

„Kaj pa je to, Holmes?“ sem vzkliknil. „To
presega vse, kar bi si mogel domišljati."

On pa se je presrčno nasmejal moji
osuplosti.

„Gotovo se še spominjaš", je rekel, „da si
hotel, ko sem ti še prav nedavno čital neko
mesto iz ene Poejevih črtic, kjer pozoren mislec
sledi neizrečenim mislim svojega tovariša, sma¬
trati vso stvar kot nekako tour de force pisa¬
telja samega. Ko sem jaz omenil, da imam
vedno navado delati isto, si dejal, da tega ne
verjameš."

„Oh, ne!"

„S svojim jezikom morda ne, moj dragi Wat-
son, s svojimi obrvi pa. Ko sem te tedaj videl,
da si odložil časnik in začel premišljati, sem
bil tako srečen, da sem imel priliko, čitati tvoje
misli in semintja vlomiti vanje — kot dokaz,
da sem bil v zvezi s teboj."

Jaz pa še vedno nisem bil zadovoljen. „V oni
primeri, ki si mi jo čital", sem rekel, „je mislec
sklepal svoje sklepe iz dejanj onega človeka,
ki ga je opazoval. Ako se prav spominjam, se
je spotaknil nad kupom kamenja, pogledal proti

62

zvezdam in tako dalje. Jaz pa sem mirno sedel
v svojem stolu in kakšne opore sem ti mogel
podati?"

„Krivico si delaš sam sebi. Človeku je dan
izraz njegovega obraza, da more z njim iz¬
ražati svoja čustva, in tvoji izrazi so zvesti
služabniki."

„Ali hočeš trditi, da si čital moje misli z
izraza mojega obraza?"

„Z izraza tvojega obraza, posebno pa tvojih
oči. Morda se niti sam ne moreš spomniti, kako
se je tvoje sanjarenje pričelo, ali ni tako?"

„Ne, ne morem se."

„No, potem ti jaz povem. Ko si odložil svoj
časnik — to je bilo dejanje, ki je obrnilo mojo
pozornost nate — si sedel tamkaj pol . minute
brez vsakega izraza. Nato so se tvoje oči uprle
na ono nanovo z okvirjem opremljeno sliko
generala Gordona in po izpremembi na tvojem
obrazu sem spoznal, da se je pojavila cela vrsta
misli. Toda pri tem nisi prišel daleč. Tvoje oči
so se obrnile preko sobe tja k onemu portretu
Henryja Warda Beecherja, ki brez okvira stoji
vrhu tvojih knjig. Nato si se ozrl proti zidu in
tvoje mnenje je bilo seveda očito. Mislil si pa,
da' bi ta slika, ako bi se nahajala v okvirju,
ravno pokrila oni prazni prostor ter se skla¬
dala z Gordonovo na drugi strani."

„Cudovito si sledil mojim mislim!" sem
vzkliknil."

„Do tukaj skoro nisem mogel zaiti. Sedaj pa
so se tvoje misli vrnile nazaj k Beecherju in

63

ti si ga zelo pozorno gledal, kakor da bi hotel
proučevati njegov značaj iz njegovih potez.
Gube okoli tvojih oči so izginile, ti pa si še
vedno zrl tja in tvoj obraz je bil zamišljen.
Poklical si si v spomin dogodke Beecherjeve
karijere. Dobro sem vedel, da tega ne boš sto¬
ril, ne da bi se spomnil misije, ki se je je lotil
za časa državljanske vojske na korist severju;
spominjam se namreč, da si izrazil strastno
nejevoljo spričo načina, kako so' ga sprejeli
bolj glasni izmed našega ljudstva. Tvoja čutila
glede tega so bila tako močna, da sem vedel,
da ne boš mogel premišljevati o Beecherju, ne
da bi tudi na to mislil. Ko sem trenutek po¬
zneje videl, da so se tvoje oči obrnile od slike,
sem sumil, da so se tvoje misli obrnile sedaj
k državljanski vojski, in ko sem opazil, da so
se tvoje ustnice nategnile, tvoje oči iskrile in
tvoje roke stikale, sem bil prepričan, da si v
resnici razmišljal o hrabrosti, ki ste jo pokazali
obe stranki v tem obupnem boju. Nato pa je
tvoj obraz postal zopet bolj žalosten; zmajal
si z glavo. Razmišljal si o žalosti, grozi in
nepotrebnem uničevanju življenja. Tvoja roka
se je ukradla k tvoji lastni stari rani in na¬
smehi jaj se je prikazal na tvojih ustnicah, ki
mi je pričal, da ti je nehote prišlo na misel
smešno poravnavanje mednarodnih vprašanj na
ta način. Pri tej točki sem se ujemal s teboj,
da je to zelo neroden način, in vesel sem bil,
ko sem spoznal, da so bili vsi moji sklepi pra¬
vilni."

64

„Popolnoma!“ sem rekel. „In sedaj, ko si mi
vse to povedal, moram priznati, da se prav tako
čudim kakor poprej/'

„Zelo površno je bilo, moj dragi Watson, za¬
gotavljam te. Vendar se ne bi bil vsilil v tvoje
misli, ako ne bi zadnjič karal take neverjet¬
nosti. Toda z večerom je potegnil veter. Kaj
bi pa dejal k majhnemu izprehodu preko
Londona ?“

Naveličal sem se naše majhne vzprejemne
sobe in sem veselo pritrdil. Cele tri ure sva
hodila skupaj ter opazovala vedno se izpre-
minjajoči kalejdoskop življenja, ki se pretaka
po Fleet Streetu in Strandu. Značilno Hol-
mesovo govorjenje, njegovo pozorno opazo¬
vanje podrobnosti in spretna zmožnost skle¬
panja, vse to me je zabavalo in prevzelo.

Deset je bila že ura, ko sva prišla zopet do
Baker Streeta. Pred našimi vrati je čakala ko¬
čija.

„Hm! Voz nekega doktorja — s splošno
prakso — kakor vidim," je rekel Holmes. „Ni
še dolgo v praksi, vendar ima precej dela. Pri¬
haja k nam, da vpraša naju za svet, kakor
mislim! Sreča, da sva se vrnila."

Dovolj sem poznal Holmesove metode, da
sem mogel slediti njegovemu sklepanju in spo¬
znati, da je po raznem zdravniškem orodju v
pletenem košku, ki je visel pri svetlobi sve-
tiljke znotraj v kočiji, posnel vse potrebne po¬
datke za svoj hitri sklep. Luč v naših oknih
je pričala, da je ta pozni obisk v resnici veljal

65

nam. Nekoliko radoveden, kaj je moglo ob
taki uri k nam napotiti zdravnika, sem šel za
Holmesom v naše stanovanje.

Ko sva vstopila, je neki človek bledega, drob¬
nega obraza vstal s stola pri kaminu. Imel ni
več kakor tri- ali štirintrideset let, toda suhi
izraz in nezdrava barva njegovega obraza sta
pričala o življenju, ki je izpodkopavalo njegovo
moč ter ga oropalo njegove mladosti. Njegovo
obnašanje je bilo nervozno in plašno, in nje¬
gova drobna bela roka, ki jo je položil na ka¬
minov podzidec, ko je vstal, je bila bolj po¬
dobna roki kakega umetnika, ne pa zdravnika.
Njegova obleka je bila preprosta in temna;
nosil je črn frak in črne hlače.

„Dober večer, doktor‘‘, je rekel Holmes pri¬
jazno, „veseli me ko vidim, dal ste čakali samo
malo tninut.“

„Ali ste govorili z mojim kočijažem?“

„Ne, sveča na stranski mizi mi je to po¬
vedala. Prosim sedite in povejte, s čim vam
morem biti na uslugo."

„Moje ime je dr. Percy Trevelyan“, je dejal
naš obiskovalec, „in stanujem na št. 403 Brook
Street."

„Ali niste vi pisatelj neke monografije o skri¬
tih poškodbah živcev?" sem vprašal.

Rdečica se je prikazala na njegovih bledih
licih, ko je slišal, da sem poznal njegovo delo.

„Tako redkokdaj čujem o tem delu, da sem
že mislil, da je popolnoma pozabljeno," je

66

rekel. „Moj založnik mi poroča zelo neugodno
o njegovi prodaji. Vi ste tudi zdravnik, kajne¬
da ?“

r „Vojaški zdravnik v pokoju."

„Vedno sem se zanimal za živčne bolezni.
Rad bi se popolnoma posvetil tej stroki, vendar
človek mora seveda vzeti, kar prej dobi. Sicer
pa vse to ne pride v poštev, mr. Sherlock Hol¬
mes, in jaz dobro vem, da je vaš čas zelo drago¬
cen. Resnica pa je, da se je v moji hiši v Brook
Streetu zadnje čase prigodila cela vrsta zelo
čudnih dogodkov, in danes so dospeli do take
krize, da sem prišel do spoznanja, da mi je
nemogoče čakati še eno uro dalje, ne da bi
prosil vas sveta in pomoči."

Sherlock Holmes se je usedel in prižgal svojo
pipo. „Obema ste jako dobro došli," je rekel.
„Povejte mi, prosim, natančno, kakšne so one
okoliščine, ki vam delajo neprilike."

„Dve, tri med njimi so tako malenkostne",
je rekel dr. Trevelyan, „da me jev resnici skoro
sram omenjati jih. Vendar je stvar tako ne¬
razumljiva in kakor se je zadnje čase zasukala,
tiko dovršena, da vam jo moram predložiti, in
vi potem sodite, kaj je bistveno in kaj ne."

„Primoran sem, da začnem pri svoji visoko¬
šolski karijeri. Študiral sem na londonski uni¬
verzi, veste, in prepričan sem, da ne boste
mislili, da si po nepotrebnem sam sebi hvalo
pojem, ako vam povem, da so bili moji pro¬
fesorji mnenja, da moja karijera mnogo obeta.
Potem ko sem graduiral, sem se še nadalje

67

posvetil svojim preiskavam in sem imel neko
nižje mesto v bolnici Kings Collega. Bil sem
tako srečen, da sem vzbudil precejšnje zani¬
manje s svojimi preiskavanji o patologiji epi¬
lepsije, in da sem naposled s pomočjo mono¬
grafije o poškodovanju živcev, ki jo je vaš
prijatelj pravkar omenil, dobil Bruce Pinker-
tonovo nagrado in kolajno. Ne bi šel predaleč,
ako bi dejal, da so v onem času splošno mi¬
slili, da me čaka krasna karijera.

„Toda eno veliko zapreko sem imel, in to je
bilo pomanjkanje denarja. Znano vam je, da je
specialist, ki hoče kaj doseči, primoran začeti
v eni izmed ulic okoli Cavendish Squara in
da so stroški za najemščino tam in hišno opravo
naravnost velikanski. Poleg teh izdatkov mora
biti človek pripravljen, da se bo moral vzdrže¬
vati leta dolgo, ter imeti primerno kočijo in
konje. Vse to pa je presegalo moje moči, imel
sem samo to upanje, da mi bo pri primerni
ekonomiji tekom deset let mogoče toliko si
prihraniti, da bom imel lastno napisno tablo
pri vratih. Naenkrat pa mi je popolnoma ne¬
pričakovan dogodek vzbudil novo upanje.

„To je bil obisk nekega človeka z imenom
Blessington, ki mi je bil popolnoma neznan.
Nekega jutra pride k meni v mojo sobo in
prične takoj govoriti o kupčiji.

„,Ali ste vi oni Percy Trevelyan, ki je imel
tako odlično karijero in pred kratkim dobil
veliko nagrado?' je vprašal. Priklonil sem se
mu.

68

Odgovorite mi odkritosrčno', je nadaljeval,
,in spoznali boste, da bo edino v vašo korist.
Vi imate vso spretnost, ki dela človeka uspeš¬
nega. Imate pa tudi takt?‘

„Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmejal
spričo tega nenadnega vprašanja.

„,Mislim, da ga nekoliko imam/ sem od¬
govoril.

„,Imate kaj slabih lastnosti? Ali niste na¬
gnjeni k pijači, kaj?'

„,Kaj pa mislite, gospod!* sem vzkliknil.

„,Tako je prav! Tako je prav! Vendar sem
moral vprašati. Zakaj pa ne izvršujete prakse,
ko imate vse te lastnosti?*

„Zmajal sem z ramfami.

„,Pojdite, pojdite!* je rekel. ,Stara povest,
kajneda. Več v glavi kakor v žepu, e? Kaj bi
pa dejali, ako bi vam jaz pomagal, da bi za¬
čeli v Brook Streetu?*

„Začuden' sem ga pogledal.

„,Oh, radi mene se zgodi to, ne radi vas/
je vzkliknil. ,Govoriti hočem popolnoma od¬
krito z vami, in ako bo vam prav, bo tudi
meni zelo prav. Jaz imam nekaj tisočakov, ki
bi jih rad naložil, vidite, in jaz bi jih rad na¬
ložil v vaši osebi/

„,Cemu pa?‘ sem zinil.

„,No, to je prav taka špekulacija kakor vsaka
druga, pa varnejša kakor večina drugih/

„,Kaj pa mi je storiti?*

,,,Hočem vam povedati. Jaz najamem hišo,
jo opremim s pohištvom, plačam strežnice in

69

vodim vse skupaj. Vam pa je treba samo se¬
deti na stolu v konzultacijski sobi. Jaz vam
dam denar za razne male potrebe in vse. Vi
pa mi daste tri četrtine onega, kar boste za¬
služili, eno četrtino' pa obdržite zase/

„Taka je bila čudna ponudba, mr. Holmes,
ki mi jo 1  je napravil ta Blessington. Nočem vas
dolgočasiti s popisovanjem, kako sva baran¬
tala in se pogajala. Vsa stvar pa se je končala
s tem, da sem se ob Marijinem Oznanenju
preselil v to hišo in začel izvrševati prakso
skoro prav z onimi pogoji, kakor jih je stavil.
Tudi oni se je preselil v hišo, da živi skupno
z menoj kakor stalen bolnik. Njegovo srce je
bilo slabo in potreboval je neprestanega zdrav¬
niškega nadzorstva. Dve najboljši sobi v prvem
nadstropju je vzel kot vzprejemno in spalno
sobo zase. Imel je čudne navade, se izogibal
družbe in zelo redko hodil na izprehod. Nje¬
govo življenje je bilo redno, v enem oziru pa
je bil poosebljen red. Vsak večer je prišel ob
isti uri v konzultacijsko sobo, pregledal knjige,
položil pet šilingov in tri pence za vsako gi-
ne jo, ki sem jo zaslužil, ostanek pa je odnesel
v denarno shrambo v svoji sobi.

»Mirno 1  lahko rečem, da nisem nikoli imel
vzroka obžalovati njegove špekulacije. Prav
izza početka je bila uspešna. Nekaj dobrih slu¬
čajev in moj sloves, ki sem si ga pridobil v
bolnici, so me hitro povzdignili in tekom zad¬
njih dveh let sem ga obogatel.

70

„Toliko, mr. Holmes, glede moje zgodovine
in razmerja do mr. Blessingtona. Sedaj mi
samo še preostaja, da vam poročam o dogodku,
ki me je danes zvečer pripeljal semkaj.

„Pred nekoliko tedni je prišel dol k meni
mr. Blessington močno razburjen, kakor se mi
je zdelo. Govoril je o nekem vlomu, ki se je
zgodil v Westendu, in dobro se spominjam, da
se je povsem po nepotrebnem vznemirjal radi
tega ter povedal, da bo dal še tekom onega
dneva napraviti močnejše zapahe za naša okna
in vrata. Ves teden je bil nekam čudno ne¬
miren, neprestano gledal skoz okna ter opustil
svoj kratki izprehod pred večerjo. Iz njegovega
obnašanja sem sklepal, da je imel smrten strah
pred neko stvarjo ali nekim človekom, ko pa
sem ga vprašal glede tega, je postal tako
osoren, da sem moral vso stvar opustiti. Zdelo
se je, da je sčasoma tudi njegov strah minul,
in začel je zopet živeti kakor poprej,; sedaj pa
se je zgodilo nekaj novega, ki je tako vplivalo
nanj, da še sedaj leži.

„Zgodilo pa se je tole: Pred dvema dnevoma
sem prejel pismo, ki vam ga takoj prečitam.
Niti naslova niti datuma ni bilo na njem.

„,Neki ruski plemič, ki biva sedaj na An¬
gleškem', tako se glasi pismo, ,bo zelo vesel,
ako se bo mogel poslužiti strokovnjaške po¬
moči dr. Percyja Trevelyana. 2e leta dolgo je
žrtev napadov omrtvičnosti, glede katerih je
dr. Trevelyan znan strokovnjak. Z ozirom na
to se oglasi jutri zvečer okoli četrt na sedem,

71

ako bo dr. Trevelvan tako prijazen, da bo
doma/

„To pismo me je močno zanimalo, kajti
glavna težkoča pri študiji omrtvičnosti je baš
redkost te bolezni. Radi tega si lahko mislite,
da sem bil v svoji konzultacijski sobi, ko je
služabnik ob določeni uri pripeljal v sobo bol¬
nika.

,,Bil je postaren človek, suh, afektiran in na¬
vaden — ves drugačen kakor si človek pred¬
stavlja ruskega plemenitaša. Še večjo pozor¬
nost je vzbudila zunanjost njegovega sprem¬
ljevalca. Bil je velik, mlad človek presenetljivo
lepega, temnega obraza in herkulske rasti. Pri
vstopu je držal staršega pod pazduho ter mu
tako nežno pomagal, da se je mogel usesti,
kakor bi človek ne pričakoval od njegove zu¬
nanjosti.

Oprostite, doktor, da prihajam, tudi jaz,'
je rekel, govoreč angleško in nekoliko jecljaje.
•To je moj oče in njegovo zdravje je zame
stvar največje važnosti/

,>Ta sinovska skrbnost me je ganila. ,Morda
želite med konzultacijo ostati tukaj ?‘ sem dejal.

,,,Za ves svet ne!‘ je vzkliknil. ,To mi je bolj
mučno, kakor morem povedati. Ako bi moral
videti očeta pri enem onih strašnih napadov,
sem prepričan, da tega ne bi mogel preživeti.
Moje živčevje je izjemno občutljivo. Z vašim
dovoljenjem ostanem v čakalni sobi toliko časa,
da boste gotovi/

72

„Temu sem seveda pritrdil in mladi človek
je odšel. Bolnik in jaz pa sva se začela nato
razgovarjati o njegovem slučaju in jaz sem
skoro vse zapisaval. Posebno inteligenten ni
bil in njegovi odgovori so bili pogosto nejasni,
vendar sem to pripisoval omejenemu pozna¬
vanju našega jezika. Prav ko sem zopet pisal,
mi je naenkrat prenehal odgovarjati na moja
vprašanja, in ko sem se obrnil proti njemu,
sem v svojo grozo opazil, da je sedel pokonci
in ves trd na svojem stolu, njegov obraz pa je
bil trd in bled. Zopet ga je bila napadla nje¬
gova skrivnostna bolezen.

„Najprvo sem občutil grozo in usmiljenje,
kakor sem dejal. Zatem pa nekako strokov¬
njaško zadovoljnost. Naredil sem si zapiske o
utripanju žile in toploti, preskušal trdost mišic
ter preiskaval njihove reflekse. V nobeni teh
okolnosti ni bilo ničesar posebno nenormal¬
nega, vse se je ujemalo z mojimi poprejšnjimi
izkušnjami. Dobre uspehe sem dosegel v takih
slučajih z inhalacijo amylovega nitrata- in ta
slučaj se mi je zdel čudovito ugoden, da pre¬
izkusim njegovo vrednost. Steklenica je bila
spodaj v mojem laboratoriju; radi tega sem
pustil svojega' bolnika na stolu, sam pa sem
pohitel ponjo. Pri iskanju sem se nekoliko časa
zamudil — recimo kakih pet minut — potem
sem se pa vrnil nazaj. Mislite pa si moje za¬
čudenje, ko sem našel sobo prazno, bolnika
pa nikjer!

73

„Nato sem sevedai najprvo pohitel v čakalno
sobo. Tudi sina ni bilo nikjer. Vežna vrata so
bila priprta, vendar ne zaprta. Služabnik, ki
odpira bolnikom, je novinec in ne posebno raz¬
umen. Navadno čaka doli, in ko pozvonim iz
konzultacijske sobe, prihiti, da odpusti bolnika.
Ta ni ničesar slišal in tako je ostala vsa zadeva
popolna skrivnost. Kmalu zatem se je vrnil
mr. Blessington s svojega izprehoda, vendar
mu nisem ničesar povedal o vsej zadevi; da
vam povem resnico, navadil sem se kolikor
mogoče malo občevati z njim.

„Mislil sem si seveda, da nikoli več ne vidim
Rusa in njegovega sina; radi tega si lahko
mislite moje začudenje, ko sta prišla danes
zvečer oba v mojo konzultacijsko sobo, in
sicer prav tako kakor zadnjič.

„,Prositi vas moram prav lepo odpuščanja
za svoj nenadni včerajšnji odhod, doktor/ je
dejal moj bolnik.

„,Priznam, da sem se nemalo začudil/ sem
odgovoril.

,,,No, stvar je taka‘, je dejal, ,da moj duh
ničesar ne ve o tem, kar se je poprej godilo,
kadar napad odneha. Prebudil sem se v tuji
sobi, tako se mi je zdelo, ter v vaši odsotnosti
kakor omamljen odšel na ulico/

.>J az  pa\ je rekel sin, ,ko sem videl svojega
očeta iti mimo vrat čakalne sobe, sem seveda
mislil, da je konzultacija pri kraju. Sele ko sva
prišla zopet domov, sem doznal, kako je prav¬
zaprav s stvarjo/

Sherlock, IV.

6

74

„,No/ sem rekel smeje, ,druge škode ni bilo,
kakor da sta me strašno iznenadila. Ako ste
tako prijazni ter stopite v čakalnico, me bo
veselilo, ako bom mogel nadaljevati konzul¬
tacijo, ki se je tako nenadno končala.'

„Nekako pol ure dolgo sem razpravljal o
simptomih starega gospoda, nato sem mu nekaj
zapisal in odšel je ob sinovi roki.

„Povedal sem vam že, da ima mr. Blessing-
ton navado podati se ob tej uri na izprehod.
Kmalu zatem se je vrnil domov in odšel v
svoje sobe. Trenutek pozneje pa sem ga slišal
teči dol po stopnicah, takoj nato pa je planil
v mojo konzultacijsko sobo kakor blazen od
strahu.

„,Kdo pa je bil v moji sobi?' je zavpil.

„,Nihče,' sem odgovoril.

„,To je laž!' je vpil. ,Pojdite z menoj in pre¬
pričajte sel'

„Ker se mi je zdel, kakor da bi bil iz uma
od strahu, se nisem zmenil za njegovo vpitje.
Ko sem se podal z njim v njegove prostore,
mi je pokazal odtiske nog na svetli preprogi-

„,Ali hočete reči, da so to moje stopinje?' je
kričal.

„Bile so v resnici mnogo večje, kakor nje¬
gove in očividno čisto sveže. Kakor veste, je
popoldne močno deževalo, moja dva bolnika
pa sta bila edina, ki sta me obiskala. Zgoditi
se je moralo, da se je oni, ki je čakal v čakal¬
nici, iz neznanega vzroka podal v sobo mojega

75

«

stalnega bolnika, medtem ko sem imel opra¬
vila z drugim. Ničesar se ni dotaknil, ničesar
vzel, toda odtiski stopinj so pričali, da je bil
brezdvomno tu gori.

„Mr. Blessington se je zdel radi vse zadeve
bolj razburjen, kakor se mi je zdelo mogoče,
akoravno je seveda mogla ta zadeva vznemiriti
vsakega človeka. Sedel je na svojem stolu ter
venomer kričal, tako da se mi je le s težavo
posrečilo pripraviti ga do tega, da je razumno
govoril. In: on mi je nasvetoval, da bi vi prišli
tja; jaz sem seveda takoj spoznal, da je to
opravičeno, kajti dogodek je bil v resnici zelo
čuden, akoravno se mi zdi, da precenjuje nje¬
govo važnost. Ako vam je mogoče iti z menoj
v moji kočiji, ga boste mogli malo 1  potolažiti,
akoravno se skoro ne nadejam, da bi mogli ta
znameniti dogodek pojasniti."

Sherlock Holmes je poslušal to dolgo pri¬
poved z zanimanjem, ki je pričalo, kako zelo
je vzbudila njegovo pozornost. Njegov obraz
je bil miren kakor vedno, toda očesne veje so
mu padle dalje preko oči in dim se je iz nje¬
gove pipe kadil bolj gosto, da da poudarka
vsakemu čudnemu prizoru doktorjeve pripo-
vesti. Ko je naš obiskovalec končal, je skočil
Holmes pokonci ne da bi izpregovoril besedico,
mi dal moj klobuk v roke, vzel svojega z mize
ter šel za dr. Trevelvanom proti vratom. Tekom
četrt ure smo se ustavili pred vrati zdravniko¬
vega stanovanja v Brook Streetu. Majhen de¬
ček nam je odprl in takoj smo se podali po

6 ’

76

*

širokih, s preprogami pokritih stopnicah na¬
vzgor.

Toda čuden dogodek nas je ustavil nai potu.
.Naenkrat je ugasnila zgoraj luč, iz teme pa se
je začul hreščeč, tresoč glas.

„Samokres imam,“ je kričal; „zastavim vam
svojo besedo, da začnem streljati, ako pridete
bliže."

„To pa je v resnici vseeno malo preveč, mr.
Blessington," je zavpil dr. Trevelyan.

„0, ali ste vi, doktor?" je dejal oni glas bolj
mirno. ,,Kaj pa onadva gospoda, ali sta to, kar
se delata?"

Čutili smo, da nas je pozorno ogledoval iz
teme.

„Da, da, vse je v redu," je dejal glas na¬
posled. „Sedaj pridete lahko gori; meni je žal,
ako so vam bile moje varnostne odredbe ne¬
prijetne."

Pri teh besedah je zopet prižgal plinovo luč
na stopnicah in pred seboj smo ugledali čud¬
nega človeka, čigar zunanjost je ravno tako
pričala o razburjenih živcih kakor njegov glas.
Bil je zelo debel, vendar je bil prejšnje čase
očividno še bolj debel, kajti koža mu je visela
dol po obrazu, kakor lica krvnega psa. Bil je
bolehave barve in videti je bilo, kakor da bi se
njegovi tenki, rdečkasti lasje ježili na glavi. V
roki je držal samokres, ko pa smo prišli bližje,
ga je vtaknil v žep.

„Dober večer, mr. Holmes," je rekel; „čutim,
da vam moram biti zelo hvaležen, ker ste prišli

77

semkaj. Noben človek ni nikoli bolj potreboval
vašega sveta, kakor jaz. Nadejam se, da vam
je dr. Trevelyan že povedal o tem neodpust¬
ljivem vlomu v moje sobe.“

„Tako je," je rekel Holmes. „Ivdo pa sta ta
dva človeka, mr. Blessington, in čemu vas ho¬
četa nadlegovati?"

„Da, da,“ je dejal oni nervozno, „seveda, to
je težko povedati. Odgovora na to pač ne mo¬
rete pričakovati od mene, mr. Holmes."

„Ali hočete s tem reči, da tega ne veste?"

„Vstopite, prosim, bodite tako prijazni."

Peljal nas je v svojo spalnico, ki je bila
velika in udobno opremljena s pohištvom.

„Ali vidite tole?" je dejal ter pokazal na
veliko črno skrinjo koncem njegove postelje.
,,Nikoli nisem bil bogat, mr. Holmes, nikdar
nisem nikjer naložil svojega denarja razen en¬
krat, kakor vam je dr. Trevelyan gotovo po¬
vedal. Vendar jaz ne verujem v bankirje. Ni¬
koli ne bi zaupal bankirju, mr. Holmes. Med
nami povedano: ono malo, kar imam, se na¬
haja v oni skrinji; sedaj razumete, kaj pomeni
zame, ako tuji ljudje vlomijo v mojo sobo."

Holmes je vprašajoče pogledal Blessingtona
in zmajal z glavo.

,,Ni mogoče, da bi vam dal kak svet, ako me
poizkušate ukaniti," je rekel.

„Toda jaz sem vam vendar vse povedal!"

Holmes se je nejevoljen obrnil. ,,Lahko noč,
dr. Trevelyan,“ je rekel.

78

„Ali nimate nobenega sveta zame?" je za¬
klical Blessington s slabim glasom.

»Svetujem vam, gospod, da govorite res¬
nico."

Minuto pozneje smo bili na ulici in na potu
proti domu. Prekoračila sva Oxford Street ter
imela že polovico Harley Streeta za seboj, pre¬
den se mi je posrečilo izvabiti iz njega be¬
sedico.

»Žal mi je, Watson, da sem te izvabil od
doma radi takega bedaka," je dejal naposled.
»Vendar je na dnu vsega tega prav zanimiv
slučaj."

»Jaz ne vem kaj početi z njim," sem pri¬
znal.

»No, popolnoma jasno je, da sta tukaj dva
človeka -—■ morda še več, toda najmanj dva —
ki hočeta iz gotovega vzroka na vsak način
do tega Blessingtona. Niti najmanj ne dvomim,
da je pri prvi in drugi priliki oni mladi človek
vdrl v Blessingtonovo sobo, medtem ko je
njegov tovariš na duhovit način zadrževal
doktorja."

»In omrtvičnost?"

»Sleparsko posnemanje, Watson, akoravno bi
se pač ne upal tega povedati našemu specia¬
listu. To bolezen je zelo lahko posnemati. Tudi
jaz sem že to storil."

»In potem?"

»V obeh slučajih je bil Blessington po samem
naključju odsoten. Da sta si izbrala tako ne¬
navadno uro za konzultacijo, je vzrok očividno

79

ta, da sta se zagotovila, da ne bo nobenega
drugega človeka v čakalnici. Zgodilo se je pa,
da je Blessington ravno ob tej uri hodil na
izprehod; to nam spričuje, da nista posebno
dobro poznala njegovega vsakdanjega življe¬
nja. Seveda, ako bi nameravala samo kak vlom,
potem bi vsaj poizkusila natančneje preiskati
stanovanje. Vrhutega berem človeku z obraza,
ako se boji za svojo lastno kožo. Ne da se
misliti, da bi si ta človek mogel narediti dva
tako maščevanja željna sovražnika, ne da bi
on vedel za to. Raditega sem prepričan, da on
prav dobro ve, kdo da sta ta dva človeka in
da iz gotovih vzrokov tega noče povedati.
Mogoče pa je, da bo jutri nekoliko rajši go¬
voril."

„Ali ni mogoča druga alternativa," sem de¬
jal, „ki je sicer čudna in neverjetna, toda vse¬
eno možna? Ali ni vsa zgodba o kataleptičnem
Rusu in njegovem sinu iznajdba dr. Trevelyana
samega, ki je šel v dosego gotovih svojih na¬
menov v Blessingtonovo sobo?"

Pri plinovi luči sem opazil, da se je Holmes
spričo te sijajne moje misli veselo nasmejal.

„Dragi moj", je rekel, „to je bila prva re¬
šitev, ki mi je prišla na um, vendar mi je bilo
kmalu mogoče potrditi doktorjevo pripoved.
Ta mladi človek je pustil za seboj odtiske na
preprogah na stopnicah, in raditega je bilo ža¬
rne popolnoma odveč, da bi hotel videti še one,
ki jih je napravil v sobi. Ako ti še povem, da
so njegovi čevlji imeli široke prste in ne špi-

80

časte kakor jih je imel Blessington in da so
bili za palec in eno tretjino daljši kakor zdrav¬
nikovi, mi boš priznal, da ne more biti nobe¬
nega dvoma glede njegove osebnosti. Sedaj
gremo pa lahko spat, kajti čudil se bom, ako
ne izvemo jutri zjutraj kaj novega iz Brook
Streeta."

Sherlock Holmesovo prerokovanje se je
kmalu izpolnilo, in sicer na zelo dramatičen
način. Naslednjega jutra ob polosmih je že
stal v nočni obleki poleg moje postelje.

„Kočija naju čaka pred vrati, Watson,“ je
rekel.

„Kaj pa se je zgodilo?"

„Ona zadeva iz Brook Streeta."

„Kaj novega?"

,.Tragično, vendar nejasno," je dejal ter po¬
tegnil zastor navzgor. „Poglej tole — list pa¬
pirja iz zapisnika, na katerem je s svinčnikom
napisano: ,Za Božjo voljo, pridite takoj. —

P. T.‘ Naš prijatelj doktor je bil ves izven
sebe, ko je pisal te vrstice. Vstani in pojdi z
menoj, dragi, kajti poziv je nujen!"

Tekom četrt ure sva bila pred zdravnikovo
hišo. S prestrašenim obrazom nama je prihitel
naproti.

„Oh, kaj takega!" je zavpil in se prijel za
glavo.

„Kaj pa se je zgodilo?"

„Blessington je izvršil samomor."

Holmes je zažvižgnil.

„Da, ponoči se je obesil."

81

Stopili smo v hišo in zdravnik nas je peljal
v čakalno sobo.

„V resnici sam ne vem, kaj delam,“ je vzklik¬
nil- »Zgoraj je že policija. Strašno me je pre¬
treslo."

„Kdaj pa ste ga dobili?"

»Vsako jutro rano je dobival čašo čaja. Ko
je zjutraj ob sedmih služabnica vstopila, je
visel sredi sobe. Vrv je privezal za kavelj, na
katerem navadno visi težka svetiljka, skočil pa
je prav z one skrinje, ki nam jo je včeraj po¬
kazal.

Holmes je obstal za trenutek globoko za¬
mišljen.

»Z vašim dovoljenjem," je rekel naposled,
»bi šel rad gor ter si ogledal vso zadevo." In
obadva sva šla gor, doktor pa za nama.

Strašen prizor se nam je nudil, ko smo sto¬
pili v spalnico. Povedal sem že, kako čudne
zunanjosti je bil ta Blessington. Ko je visel
tamkaj, je bil videti še mnogo groznejši, tako
da skoro ni bil podoben človeku. Njegov vrat
je bil kakor vrat oskubljenega piščanca, ostalo
pa je bilo videti še bolj debelo in nenaravno.
Na sebi je imel samo svojo dolgo nočno obleko,
izpod katere so štrleli njegovi zatečeni gležnji
in štoraste noge. Poleg njega je stal zal po¬
licijski nadzornik, ki je pisal opazke v svoj
žepni zapisnik.

»Ah, mr. Holmes," je dejal, ko je vstopil moj
prijatelj. ,,Zelo me veseli, da vas vidim."

82

„Dobro jutro, Lanner,“ je odgovoril Hol¬
mes. „Prepričan sem, da ne boste mislili, da
se vsiljujem. Ali ste pa kaj culi o dogodkih, ki
so privedli do te zadeve?"

,',Da, čul sem nekaj o tem.“

„Ali ste si že ustvarili kako sodbo?"

„Kolikor morem spoznati, se mi zdi, da je ta
človek znorel od strahu. Kakor vidite, je po¬
stelja že rabljena. Njegov vtisk je precej glo¬
bok. Kakor vam je znano, se samomori zvrše
navadno ob petih zjutraj. Nekako ob tem času
se je tudi on obesil. Zdi se, da je bilo vse precej
namenoma zvršeno."

„Z ozirom na trdost njegovih mišic bi dejal,
da je že kake tri ure mrtev," sem rekel jaz.

„Ali ste opazili kaj posebnega v sobi?" je
vprašal Holmes.

„Na umivalniku smo našli izvijač in nekoliko
vijakov. Zdi se tudi, da je ponoči močno kadil.
Tukaj so štiri cigarni ostanki, ki sem jih po¬
bral iz kamina."

„Hm!“ je rekel Holmes. „Ali ste našli tudi
njegovo držalo za smotke?"

„Ne, niti videl ga nisem."

„Pa njegovo cigarnico?"

„Da, bila je v žepu njegove suknje."

Holmes jo je odprl ter povohal edino smotko,
ki je bila v njej.

„0, tole je havana, one druge so pa smotke
tiste posebne vrste, ki jih Holandci uvažajo iz
svojih vzhodnoindijskih naselbin. Navadno so
zavite v slamo in so v primeri z njihovo dol-

83

žino tanjši kakor kakršnakoli druga vrsta.“
Vzel je vse štiri konce in jih pregledoval s svo¬
jim žepnim povečevalnim steklom.

„Dve izmed njih sta bili pušeni z držalom,
dve pa brez njega.,“ je rekel. „Dve sta bili od¬
rezani z ne posebno ostrim nožem, dve pa sta
bili na koncu odgriznjeni z dobrimi zobmi. To
ni samomor, mr. Lanner. Pač pa globoko za¬
snovan in kladnokrvno izvršen umor.“

»Nemogoče !‘‘ je vzkliknil nadzornik.

„Čemu pa?“

„Cemu pa bi kdo umoril človeka na tako
neroden način, da bi ga obesil? 1 '

„To je ravno, kar moramo dognati.

„Kako pa so prišli sem?“

„Skozi sprednja vrata . 11

„Zjutraj so bila zapahnjena."

„Potem so bila zapahnjena za njimi . 11
»Kako veste to ? 11

„Videl sem njihove sledove. Oprostite me
za trenutek, morda vam potem lahko kaj več
povem o njih . 11

Stopil je k vratom ter si po svoji metodični
navadi ogledal ključavnico. Nato je potegni
>z nje ključ in si tudi tega ogledal. Posteljo,
preprogo, stole, kaminove okrajce, mrtvo trup o
in vrv, vse je pregledal po vrsti; nato je iz
javil, da je zadovoljen, in je z mojo in na
Zornikovo pomočjo odrezal nesrečneža ter ga
spoštljivo pokril z rjuho.

„Kaj pa. s tole vrvjo ? 11  je vprašal.

84

,,Tukaj so jo odrezali/' je rekel dr. Trevelyan
ter izvlekel izpod postelje velik zvitek vrvi.
„Strašno se je bal ognja in je vedno imel tole
v svoji bližini, da bi se rešil skoz okno v slu¬
čaju, da bi gorele stopnice."

„Ta vrv jim je prihranila mnogo truda," je
rekel Holmes zamišljeno. ,,Da, dejstva so sedaj
zelo očita; čudil se pa bom, ako vam do po¬
poldne ne bi mogel povedati tudi vzroke tega
čina. Vzel bom s seboj tole Blessingtonovo
fotografijo, ki jo vidim na kaminu; morda mi
kaj pomaga pri mojem poizvedovanju."

„Vendar nam niste še ničesar povedali," je
vzkliknil doktor.

„0 tem ne more biti nobenega dvoma, kako
so se vršili dogodki," je dejal Holmes. „Na-
vzoče so bile tri osebe: oni mladi in oni stari
človek, in še neka tretja oseba, o ko j e identiteti
nimam nobene opore. Ni mi pač treba omenjati,
da sta prva dva ona dva človeka, ki sta se na-
maškaradila kot ruska plemenitaša; raditega
moremo podati precej dobro sliko o obeh. V
hišo pa ju je pustil neki zaveznik, ki je bil
že v hiši. Ako vam smem kaj nasvetovati, nad¬
zornik, bi dejal, da primete slugo, ki je šele
pred kratkim nastopil svoje mesto, kaj ne,
doktor ?“

„Mladega lopova ne moremo nikjer najti,"
je rekel dr. Trevelyan. „Hišna in kuharica sta
ga že povsod iskali."

Holmes je zmajal z ramo.

85

„V tej žaloigri ni igral nevažne nloge/' je
dejal. „Trije ljudje so šli po stopnicah gor, in
sicer po prstih; najprvo je šel starejši, za njim
mlajši, zadaj pa neznanec -—“

„Moj dragi Holmes!" sem vzkliknil.

„0, nobenega vprašanja ne more biti glede
tega kako se nahajajo stopinje druga na drugi.
Bil sem tako srečen, da sem dognal, v kateri
vrsti so hodili snoči. Nato so dospeli do sobe
mr. Blessingtonove, kjer so dobili vrata za¬
prta, S pomočjo žice pa so jih odklenili. Tudi
brez povečevalne leče boste lahko opazili praske
na tej strani.

„Prišedši v sobo, so morali najprej zvezati
mr. Blessingtona in mu zamašiti usta. Morda
je že spal, ali pa se je tako zelo prestrašil, da
ni mogel vpiti. To zidovje je debelo in prav
lahko je mogoče, da ni nihče slišal njegovih
krikov.

„Ko so ga imeli tako popolnoma v svoji moči,
so se morali posvetovati, kakor se mi vidi.
Morda je bilo nekaj takega kakor sodna ob¬
ravnava. Tudi je morala nekoliko časa trajati,
kajti v tem času so kadili te smotke. Starejši je
sedel na onem pletenem stolu; on je bil tudi
°ni, ki je rabil držalo za smotke. Mlajši je
sedel tamkaj; ta je otresal svoj pepel ob onem
priročnem predalniku. Tretji pa je hodil po
sobi gorindol. Blessington je po mojih mislih
sedel v postelji; vendar o tem seveda nisem
popolnoma prepričan.

86

„No, stvar se je končala s tem, da so zgrabili
Blessingtona ter ga obesili. Domenjeni so bili
že naprej, tako da menim, da so morali prinesti
s seboj nekak kol ali škripec, da jim služi za
vislice. Kakor pa jaz vso stvar vidim, so pri¬
nesli oni izvijač in vijake v ta namen, da ga
pritrdijo. Ko pa so ugledali kavelj, so si naravno
prihranili mnogo dela. Po končanem delu so
odšli, in njihov zaveznik je za njimi zapahnil
vrata."

Z največjim zanimanjem smo poslušali ta
opis nočnih dogodkov, ki jih je Holmes tako
spretno in nadrobno sklepal iz raznih znakov,
da smo mu mogli komaj slediti celo tedaj, ko
nam je vse pojasnil. Nadzornik je na mestu
odhitel, da poizveduje po slugi, Holmes in jaz
pa sva se vrnila nazaj v Baker Street.

„Ob treh bom zopet tukaj," je rekel po ko¬
silu. „Tudi nadzornik in doktor bosta ob tej
uri tukaj; do tedaj pa se nadejam pojasniti
vsakojako majhno nejasnost, ki bi še ostala."

Naša obiskovalca sta prišla točno ob dolo¬
čeni uri; vendar je bila ura že tričetrt na štiri,
ko se je prikazal moj prijatelj. Takoj pri nje¬
govem prihodu sem po njegovem obrazu spo¬
znal, da je imel srečo.

„Kaj novega, nadzornik?"

„Dobili smo slugo, gospod."

„Izvrstno, jaz pa one možake."

„Dobili ste jih!“ smo vzkliknili vsi trije.

„To se pravi, dognal sem vsaj, kdo da so.
Ta takozvani Blessington je na glavni policij-

87

ski postaji prav dobro znan, in prav tako nje¬
govi morilci. Njihova imena so: Biddle, Hay-
ward in Moffat.“

„Ona tolpa, ki je oropala banko v VVorthing-
donu?“ je vzkliknil nadzornik.

„Tako je,“ je rekel Holmes.

„Potem je moral ta Blessington biti Sutton,
ali ne ?“

„Tako je,“ je rekel Holmes.

„Potem je vsa stvar jasna kakor beli dan,“
je dejal nadzornik.

Trevelyan in jaz pa sva se začudena spo¬
gledala.

„Gotovo se še spominjata ropa pri banki v
Worthingdonu,“ je rekel Holmes. „Udeleženih
je bilo pet mož, ti štirje in neki peti po imenu
Cartwright. Čuvaj Tobin je bil umorjen, tatovi
pa so odnesli sedem tisoč funtov. To se je zgo¬
dilo leta 1875. Prijeli so vseh pet, vendar do¬
kazi proti njim niso bili popolni. Ta Blessing¬
ton ali Sutton, ki je bil najhujši v vsej tolpi, pa
jih je izdal. Z ozirom na njegovo izpoved in
pričevanje so Cartwrighta obesili, ostali trije
pa so dobili po petnajst let. Ko so pred kratkim
prišli iz ječe — izpustili so jih nekoliko let
prej — so se odločili, da poiščejo izdajalca :n
maščujejo smrt svojega tovariša. Dvakrat so
poizkusili priti do njega, vendar se jim ni po¬
srečilo; tretjič pa se jim je bolje godilo, kakor
vidite. Ali naj vam še kaj pojasnim, dr. Tre-
velyan?“

88

„Mislim, da ste vse prav dobro pojasnili,‘‘
je dejal doktor. „Brez dvoma je bil onega dne
tako razburjen, ko je čital v listih, da so bili
oni trije izpuščeni na svobodo."

„Tako je. Njegovo govorjenje o vlomu in
ropu je bilo samo izgovor."

„Zakaj vam pa tega ni povedal?"

„No, moj dragi gospod, ker je dobro poznal
maščevalni značaj svojih nekdanjih tovarišev,
je skušal skrivati svojo identiteto pred vsakim
človekom, dokler je bilo mogoče. Njegova
skrivnost je bila sramotna, in raditega se ni
mogel odločiti, da bi jo komu povedal. Ako-
ravno pa je bil lopov, je vseeno živel pod za¬
ščito Angleške postave; in jaz nikakor ne dvo¬
mim, nadzornik, da boste gledali na to, da ga
maščuje meč pravice, akoravno ga ona zaščita
ne more vec braniti."

Take so bile čudne okoliščine, ki so bile v
zvezi s tem čudnim bolnikom in doktorjem v
Brook Streetu. Izza one noči ni policija nikoli
niti slišala niti videla onih treh morilcev in v
Scotland Yardu se domneva, da so bili med
potniki nesrečnega parnika Norah Creina, ki
se je pred nekoliko leti potopil ob portugalskem
obrežju, nedaleč od Oporta z vsemi pasažirji.
Sodna preiskava proti slugi se je morala usta¬
viti radi pomanjkanja dokazov in o Skriv¬
nostni zadevi v Brook Streetu" — kakor so jo
imenovali — se tako natančno doslej še ni pi¬
salo v nobenem listu.

03 '"

GRŠKI TOLMAČ.

Tekom svojega dolgega in intimnega znanja
z mr. Sherlock Holmesom ga nisem nikoli sli¬
šal, da bi bil kdaj omenil svoje sorodnike ali
svoje prejšnje življenje. Ta njegova molčečnost
je povečala nekam nadčloveški vtis, ki ga je
naredil name, tako da sem ga časih smatral
kot neko posebno prikazen, možgane brez srca,
tako brez vsakega človeškega sočutja kakor je
bil njegov bistri um odličen. Njegova antipatija
proti ženskam in' proti novim prijateljstvom je
bila značilna za njegov negenljivi značaj; in
prav tako popolno molčanje glede njegovih
lastnih ljudi. Prišel sem do prepričanja, da je
bil sirota brez živih sorodnikov; kar je začel
nekega dne v veliko moje presenečenje govo¬
riti z menoj o svojem bratu.

Bilo je nekega poletnega večera po čaju, in
razgovor, ki se je sukal površno in počasi o
golfovih klubih prav do vzrokov v izpremembi
nagnjenosti ekliptike, je končno nanesel na
vprašanje atavizma in dednih nagnjenj. Raz-
govarjala sva se posebno o tem, v koliko iz¬
haja kaka posebna nadarjenost človeka od nje¬
govih prednikov in v koliko njegovi lastni vaji
v  mladih letih.

Sherlock, IV.

7

90

„V tvojem slučaju", sem rekel, „se mi z
ozirom na vse to, kar si mi povedal, zdi očito,
da izhaja tvoja zmožnost opazovanja in tvoja
posebna nadarjenost za sklepanje od tvoje
lastne sistematične vaje.“

„Do neke mere gotovo," je odgovoril za¬
mišljeno. „Moji predniki so bili selski plemiči,
ki so živeli precej tako, kakor večina njihovega
stanu. Navzlic temu pa so mi te lastnosti v
krvi in so se najbrže pojavile z mojo staro
materjo, ki je bila sestra francoskega umetnika
Vjerneta. Umetnost v krvi zna navzeti najbolj
čudne oblike."

„Kako pa veš to, da si jo podedoval?"

„Ker jo ima moj brat Mycroft še v večji
meri kakor jaz."

To mi je bilo v resnici nekaj čisto novega.
Ako je živel na Angleškem še en človek s ta¬
kimi posebnimi zmožnostmi, kako je potem to,
da o njem ni slišala ničesar niti policija niti
občinstvo? Jaz stavim to vprašanje ter obenem
namignem, da je moj tovariš le v svoji skrom¬
nosti priznal, da ga njegov brat prekaša. Hol¬
mes se je nasmejal moji misli.

„Moj dragi Watson“, je rekel, „ne morem
pritrditi onim, ki prištevajo skromnost med
čednosti. Logik mora vse stvari videti tako
kakor so v resnici, in podcenjevanje samega
sebe je prav tako oddaljen j e od resnice kakor
pretiravanje svojih lastnih zmožnosti. Ako radi-
tega rečem, da zna Mvcroft bolje opazovati

91

kakor jaz, bodi prepričan, da govorim popolno
in dobesedno resnico."

„Ali je mlajši od tebe?"

„Sedem let starši."

„Kako pa je to, da je čisto neznan?"

„0, v njegovih krogih je prav dobro poznan."

„Kje pa je to?"

„No, n. pr. v Dijogenovem klubu."

O tem društvu še nikoli nisem slišal in moj
obraz je moral isto oznanjati, kajti Sherlock
Holmes je vzel iz žepa svojo uro.

„Dijogenov klub je najbolj čuden klub v
Londonu in Mycroft je eden najbolj čudnih
ljudi. On je tam vedno od tričetrt na pet do
dvajset minut do osmih. Sedaj je ura šest; ako
se ti zljubi iti malo na izprehod, ko je večer
tako krasen, me bo zelo veselilo, ako ti bom
mogel pokazati ti dve posebnosti."

Pet minut pozneje sva bila na ulici in sto¬
pala proti Regent Cirkusu.

„Ti se čudiš", je rekel moj tovariš, „kako
je to, da moj brat 'Mycroft ne uporablja svojih
zmožnosti kot detektiv. On ni zmožen tega."

»Zdi se mi pa, da si dejal —“

„Rekel sem, da me prekaša v opazovanju in
sklepanju. Ako bi se detektivska umetnost pri¬
čenjala in nehavala v sklepanju iz naslanjača,
potem bi bil moj brat največji kriminalni agent,
kar jih je kdaj živelo. Toda on nima tega časti¬
hlepja in nobene eneržije. On bi celo ne hotel
zapustiti svojega pota, da bi preizkusil svoje
lastne razrešitve, in bi mu bilo ljubše, da bi

7 *

92

ljudje mislili, da nima prav, kakor pa da bi
se potrudil pokazati, da ima prav. V ečkrat sem
se že oglasil pri njem s kakim problemom in
vedno mi je dal razrešitev, ki se je pozneje iz¬
kazala kot pravilna. In vendar je bil popolnoma
nezmožen izdelati ga praktično, kar se mora
zgoditi, preden se more predložiti sodniku ali
poroti."

„Torej to ni njegov poklic?"

„Nikakor ne. Kar služi meni za življenje, je
njemu samo diletantska igrača. On ima izredno
zmožnost za številke ter pregleduje računske
knjige v nekaterih oddelkih pri vladi. Mycroft
stanuje v Pall Mali in gre vsako jutro okoli
vogala v Whitehall in vsak večer nazaj. Od
leta do leta ne hodi nikjer drugje in ga tudi
nikjer drugje ni videti, izvzemši v Dijogeno-
vem klubu, ki je njegovemu stanovanju ravno
nasproti."

„Tega imena se ne spominjam."

„Verujem, da ne. Kakor ti je znano, živi v
Londonu mnogo ljudi, ki si deloma iz boječ-
nosti, deloma vsled mržnje do ljudi ne požele
človeške družbe. Vendar niso nenaklonjeni
udobnemu stolu in najnovejšim časopisom. Za
te ljudi se je ustanovil Dijogenov klub, v ka¬
terem so sedaj najbolj nedružabni in nedruž-
ljivi ljudje vsega mesta. Nobenemu članu ni
dovoljeno, da bi se količkaj zmenil za dru¬
gega. Izvzemši v sobi za tujce, ni nikjer drugje
in nikakor dovoljeno govoriti, in ako se kak
član trikrat pregreši zoper pravila in izve o

93

tem odbor, še more izključiti iz kluba. Moj
brat je bil eden izmed ustanoviteljev in jaz
sam sem se prepričal, da je klubovo ozračje
zelo pomirjujoče."

Med pogovorom sva dospela do ulice Pah
Mali ter stopala po njej od St. Jameskega
konca. Naenkrat se je Sherlock Holmes usta¬
vil pred nekimi vrati, mi namignil, da ne smem
govoriti ter me peljal v vežo. Skoz steklena
vrata sem videl v veliko, razkošno opravljeno
sobo, v kateri je sedelo precejšnje število ljudi,
ki so čitali časnike. Holmes me je popeljal v
majhno sobo, iz katere je bilo videti na Pall
Mali; nato me je pustil samega, vendar se je
takoj zopet povrnil v spremstvu človeka, o
katerem sem takoj vedel, da more biti edino
njegov brat.

Mycroft Holmes je bil mnogo večji in čvr¬
stejši kakor Scherlock. Njegovo telo je bilo
precej obilno, njegov obraz pa je kljub svoji
debelosti vseeno ohranil nekoliko one izrazo-
vitosti, radi katere je bil obraz njegovega brata
tako znamenit. Njegove oči, ki so bile neke
posebno svetlosive barve, so imele vedno oni
daljnji, notranji izraz, ki sem ga pri Sherlocko-
vih očeh opazil samo tedaj, kadar je uporabljal
vse svoje moči.

»Veseli me videti vas, gospod," je rekel ter
iztegnil svojo široko ploščato roko. „Odkar ste
vi postali Sherlockov kronist, čujem vse po-
vsodi o njem. Mimogrede rečeno, Sherlock, pri¬
čakoval sem te zadnji teden, da me vprašaš za

94

svet o onem slučaja s Manov House. Mislil
sem si, da utegneš biti malo v zadregi."

„Ne, razrešil sem ga," je dejal moj pri¬
jatelj ter se nasmejal.

„Adams je bil seveda, kaj ne?“

„Da, Adams je bil/ 1

„Jaz sem bil prav od početka o tem prepri¬
čan." In usedla sta se k oknu. „Kdor hoče pro¬
učevati človeštvo, najde tukaj najboljši pro,-
stor,“ je rekel Mycroft. „Poglej te krasne tipe!
Poglej n. pr. ona dva človeka, ki prihajata proti
nam."

„Biljardni marker je to, in drugi?"

„Tako je. No, kaj pa praviš o drugem?"

Onadva človeka sta se ustavila baš nasproti
našega okna. Nekoliko lis od krede nad telov-
nikovim žepom so bila edina znamenja glede
biljarda, ki sem jih mogel videti pri enem iz¬
med njiju. Drugi je bil zelo majhen človek temne
barve; klobuk je imel nazaj pomaknjen, pod
pazduho pa je nosil nekoliko zavojev.

,,Star vojak, kakor vidim," je rekel Sherlock.

„In prav pred kratkim odpuščen," je dejal
brat.

„Služil v Indiji, kakor vidim."

„Podčastnik.“

,,Pri kraljevskem topničarstvu, mislim," je
dejal Sherlock.

„In vdovec."

„Z otrokom."

„Z otroki, moj dragi, z otroki."

95

„Pojdita, pojdita", sem rekel jaz ter se na¬
smejal; „to je pa vendar malo preveč."

„Na noben način", je rekel Holmes, „ni težko
reči, da je človek tega obnašanja, z izrazom
avtoritete in z zagorelo kožo vojak, več kakor
prostak in da ni dolgo, kar se je vrnil iz
Indije."

„Da ni dolgo tega, odkar je zapustil službo,
pričajo njegovi takozvani municijski čevlji," je
dejal Mycroft.

„On ne hodi kakor konjik in vendar nosi svoj
klobuk po strani, kar spričuje svetlejša barva
kože na eni strani njegovega čela. Njegova po¬
stava govori proti temu, da bi bil saper. Bil
je topničar."

„Dalje priča popolna žalna obleka, da je iz¬
gubil nekoga, ki mu je bil zelo drag. Dejstvo,
da hodi sam nakupovat v prodajalne, priča, da
je bila to njegova žena. Tu ima n. pr. ragljo, ki
spričuje, da je eden njegovih otrok še zelo
majhen. Zena mu je najbrže umrla v otroški
postelji. Dejstvo, da ima tudi knjigo s slikami
pod pazduho, kaže, da mora skrbeti še za enega
otroka."

Sedaj sem začel razumevati, kaj je hotel moj
prijatelj reči, ko je dejal, da ima njegov brat
še večje zmožnosti. Ozrl se je proti meni in se
nasmejal. Mycroft je vzel iz celoidinaste škatle
tobak za njuhanje in z velikim, rdečim, svil¬
natim robcem obrisal prah s svoje suknje.

„Veš kaj, Sherlock", je rekel, „imel sem
nekaj, kar bi bilo popolnoma za tvoj okus —

96

jako čuden problem — ki so mi ga predložili
v presojo. Jaz v resnici nisem imel eneržije,
da bi ga zasledoval do konca, vseeno pa mi je
podal podlago za nekoliko prav prijetnih špe¬
kulacij. Ako se ti zljubi poslušati dejstva —“

„Moj dragi Mycroft, prav veselilo me bo.“

Brat je napisal hitro na list'svojega zapis¬
nika nekoliko besedi, pozvonil ter ga dal slu¬
žabniku.

„Prosil sem mr. Melasa, da stopi malo sem¬
kaj," je rekel. ,,On stanuje v nadstropju nad
menoj in jaz imam z njim neko majhno znanje,
ki ga je v njegovi veliki zadregi privedlo do
mene. Mr. Melas je po rodu Grk in je znamenit
lingvist. Preživlja se deloma kot sodnijski tol¬
mač, deloma pa kot vodnik premožnih Orien¬
talcev, ki obiščejo kak hotel v Northumberland
Avenue. Mislim, da je najbolje, ako pustimo,
da on sam pove o svojem zelo znamenitem
doživljaju."

Cez nekoliko minut se nam je pridružil maj¬
hen človek čokate postave, čigar olivkasti obraz
in črni lasje so pričali o njegovem južnem po-
kolenju, akoravno je govoril kakor izobražen
Anglež. Prav presrčno je stresel roko Sher¬
locku Holmesu in njegove oči so mu žarele
veselja, ko je spoznal, da bi sloviti strokovnjak
rad slišal njegovo zgodbo.

„Ne verujem, da mi verjame policija, na
mojo besedo, ne verujem," je rekel s tožečim
glasom. „Prav raditega, ker kaj takega še ni¬
koli niso slišali, mislijo, da se kaj takega sploh

97

ne more zgoditi. Jaz pa vem, da ne bom nikoli
miren, dokler ne izvem, kaj se 'je zgodilo z
onim ubogim človekom z obližem na obrazu."

„Poslušam pozorno," je rekel Sherlock Hol¬
mes.

„Danes je sreda zvečer", je rekel mr. Melas,
„no, potem je bilo v ponedeljkovi noči, ko se
je vse to zgodilo, torej šele pred dvema dne¬
voma. Jaz sem tolmač, kakor vam je moj sosed
tu najbrže že povedal. Tolmačim vse jezike
— ali skoro vse — ker sem pa Grk in imam
grško ime, se posebno pečam s tem jezikom.
Več let sem bil prvi grški tolmač v Londonu
in moje ime je v hotelih dobro znano.

„Cestokrat se pripeti, da pošljejo pome ob
nenavadnih urah, in sicer tujci, ki so prišli v
kako zadrego, ali pa potniki, ki prihajajo pozno
ponoči in žele moje pomoči. Raditega se nisem
prav nič začudil, ko je prišel v ponedeljek po¬
noči neki mr. Latimer, zelo elegantno oblečen
mlad človek, k meni na stanovanje ter me za¬
prosil, da grem z njim do kočije, ki je čakala
pred vrati. Dejal je, da ga je prišel obiskat neki
grški prijatelj v kupčijskih zadevah, in ker je
govoril samo svoj materinski jezik, je bil tol¬
mač neobhodno potreben. Omenil mi je tudi,
da je njegova hiša v Kensingtonu; meni se
je zdelo, da se mu zelo mudi, kajti prišedši na
ulico, me je hitro porinil v kočijo.

„Pravim v kočijo, kmalu pa sem začel dvo¬
miti, ali ni to morda neke druge vrste voz.
Gotovo je bil bolj prostoren kakor navadna

98

londonska kočija in notranja oprava je bila
precej bogata, akoravno je bila že bolj stara.
Mr. Latimer je sedel meni nasproti in odpeljali
smo se preko Charing Crossa in po Shaftesbury
Avenue dalje. Prišli smo na Oxford Street in
drznil sem se opomniti, da je to precej velik
ovinek v Kensington, ko je moje govorjenje
končalo jako čudno obnašanje mojega tovariša.

„Izvlekel je iz žepa velikansk krepelec s
svincem, ga zavihtel po zraku semintja, kakor
da bi hotel preizkusiti njegovo težo in moč.
Nato ga je položil poleg sebe, ne da bi izpre-
govoril besedico. Ko se je zgodilo, je potegnil
kvišku okna in jaz sem v svoje veliko začudenje
spoznal, da so bila pokrita s papirjem, tako da
nisem mogel videti skoz.

„,Žal mi je, da vam moram vzeti razgled,
mr. Melas/ je rekel. ,Stvar pa je taka, da ni¬
mam namena pripustiti, da bi mogli videti,
kam se peljemo. Morda bi bilo neprijetno za¬
me, ako bi mogli še enkrat tja priti.*

„Kakor si lahko mislite, sem bil nad vse
ogorčen spričo takih besedi. Moj tovariš pa je
bil močan, širokoplečat mlad človek in ne glede
na orožje pač nisem imel niti najmanjšega
upanja na uspeh, ako bi se boril z njim.

„,Vaše obnašanje je zelo čudno, mr. Lati¬
mer/ sem zajecljal. ,Vedeti morate, da je to,
kar vi delate, popolnoma protizakonito.*

„,Nekoliko svobodno je res*, je rekel, ,sicer
pa bomo to že poravnali. Opozoriti pa vas
moram, mr. Melas, da boste spoznali, da je

99

stvar zelo resna, ako v današnji noči poizkusite
vpiti ali storiti karkoli, kar bi bilo proti mojim
koristim. Prosim vas, da se spomnite, da nihče
ne ve, kje da ste, in da ste enako v moji moči,
ako se nahajate v moji hiši ali pa v tem vozu.‘

„Njegovo govorjenje je bilo mirno, izgovar¬
jal pa je svoje besede zelo grozilno. Molče sem
sedel na svojem mestu in ugibal, kaj more
vendar biti vzrok, da me je na tako izreden
način odpeljal. Naj bi bil vzrok ta ali ta, jasno
mi je bilo, da je vsak moj upor brez pomena
in da moram samo čakati, da vidim, kaj še
pride.

„Tako sva se vozila kake dve uri in jaz nisem
niti najmanj vedel, kam se peljeva. Časih mi
je ropot kamenja pričal, da se peljemo po tla¬
kovani veliki cesti, časih je tiha in gladka
vožnja kazala na asfaltni tlak: toda razen te
izpremembe v glasovih ni bilo prav ničesar,
kar bi mi moglo vsaj nekoliko pomagati, da
bi si ustvaril sodbo glede tega, kje da smo.
Papir na oknih ni popuščal svetlobe, preko ste¬
klenega ospredja pa je bila potegnjena modra
zavesa. Četrt na osem je bilo, ko smo zapustili
Pall Mali in moja ura je kazala deset minut
do devetih, ko smo se naposled ustavili. Moj
tovariš je odprl okno in pred seboj sem ugle¬
dal nizko, obokano vežo, v kateri je zgoraj go¬
rela svetilnica. Hitro me je potisnil iz voza in
kmalu sem bil v neki hiši; pri svojem vstopu
sem imel nek nejasen vtis, kakor da sem na
obeh straneh videl trato in drevesa. Kakšen

100

kraj pa je bil to, tega seveda ne morem po¬
vedati.

„Znotraj v sobi je gorela barvasta plinova
svetiljka, ki pa je bila tako nizko privita, da
nisem mogel videti drugega kakor to, da je bila
soba precej velika in da so po straneh visele
slike. Pri tej medli svetlobi sem mogel spo¬
znati, da je bila oseba, ki nam je odprla vrata,
majhen človek srednjih let in z upognjeno
ramo. Ko se je obrnil proti nama, mi je odsev
svetlobe pričal, da je nosil naočnike.

„,Ali je to mr. Melas, Harold?‘ je vprašal.

„,Da.‘

„,Dobro si storil! Dobro! Brez zamere, mr.
Melas, vendar brez vas ne moremo dalje. Ako
boste z nami pošteno postopali, ne boste imeli
vzroka obžalovati; ako pa poizkusite kake zvi¬
jače, potem vam Bog pomagaj!‘

»Govoril je hitro in nervozno, vmes pa se
je hihital; navdal pa me je s strahom bolj
kakor oni drugi.

„,Česa pa želite od mene?' sem vprašal.

„,Samo da stavite nekaj vprašanj nekemu
Grku, ki nas je obiskal, in nam poveste njegove
odgovore. Vendar ne govorite več, kakor vam
bo povedano, drugače' — in zopet se je začel
nervozno hihitati — ,bi bilo bolje, ako bi ne
bili nikoli rojeni!'

„Pri teh besedah je odprl neka vrata ter me
peljal v sobo, ki je bila zelo bogato opravljena
— toda zopet samo z lučjo, ki jo je dajala edina
svetiljka, napol privita. Soba je bila v resnici

101

velika in tako razkošno opravljena, da so se
mi n. pr. noge kar udirale na preprogah, ko
sem stopal po njih. Videl sem baržunaste stole,
kaminov podzidek iz belega marmorja in nekaj
kakor japonski oklep na steni. Ravno pod
svetiljko je bil stol in starec mi je odkazal, da
naj sedem nanj. Mlajši je bil odšel, vendar
se je kmalu zopet vrnil pri drugih vratih, s
seboj pa je pripeljal človeka, ki je bil oblečen
v nekako ponočno obleko in se nam je počasi
bližal. Ko je stopil v krog medle svetlobe, tako
da sem ga mogel nekoliko natančneje videti,
me je izpreletela groza spričo njegove zunanjo¬
sti. Bil je smrtno bled in strašno sestradan,
njegove svetle oči pa so bile oči človeka, ko-
jega duh je večji nego njegova moč. Bolj
kakor vsi znaki fizične slabosti me je pa pre¬
treslo to, da je bil po njegovem obrazu vse
vprek nalepljen obliž in da je bil prav velik
kos nalepljen ravno preko ust.

„,Ali imaš skrilno tablico, Harold?' je za¬
klical starejši, ko je to čudno bitje bolj padlo
kakor sedlo na stol. ,Ali so njegove roke proste?
Podaj mu torej črtalo. Vi mu boste stavili vpra¬
šanja, mr. Melas, on pa bo napisal odgovore.
Najprvo ga vprašajte, ako je pripravljen pod¬
pisati listine.'

„Oči onega človeka so se iskrile.

„,Nikoli!' je napisal grško na tablico.

„,Pod nikakimi pogoji?' sem ga vprašal na
povelje najinega tirana.

102

„,Samo, ako vidim, da bo v moji navzoč¬
nosti poročena po grškem duhovniku, ki ga jaz
poznam/

v Starec se je hihital po svoji zlobni navadi.

„,Potem veš, kaj te čaka?‘

„,Za sebe se prav nič ne brigam/

„To so primeri vprašanj in odgovorov, ki so
tvorili naš napol pisan napol govorjen raz¬
govorov. Ponovno sem ga moral vprašati, ako
se vda in podpiše listino. In vedno sem dobil
eni in isti nejevoljni odgovor. Kmalu pa mi
pride srečna misel v glavo. Začel sem pristav¬
ljati k vsakemu vprašanju svoje lastne stavke

— v začetku prav nedolžne, da bi se prepričal,
ako kdo izmed navzočnih kaj razume; ko pa
sem spoznal, da ničesar ne razumeta, sem začel
igrati bolj nevarno igro. Najin pogovor se je
vršil n. pr. nekako takole:

„,S svojo trdovratnostjo si ne morete prav
nič koristiti. — Kdo pa ste vi? £

„,To mi je vseeno. — TujecsemvLon-
d o n u/

„,Sami sebi si boste morali pripisati svojo
usodo. — Kako dolgo ste že tukaj?'

„,To mi je prav vseeno. — Tri tedne/

,,,Ono premoženje ne more biti nikoli vaše.

— Kaj vas boli?'

„,Ta dva lopova ga ne dobita nikoli. —
Stradati me pustita/

„,Ako podpišete, boste prosti. — Kakšna
hiša pa je t o ?'

103

Nikoli ne bom podpisal. — Tega  ne
v e m.‘

„,S tem ji ne naredite nobene usluge. —
Kako vam je ime?'

„,Ona naj mi sama pove to. — K r a t i d e s.‘

„,Ako podpišete jo boste videli. — Od kod
ste doma?'

Potem je nikoli ne bom videl. — Iz
Aten.'

Se nekoliko minut, mr. Holmes, in jaz bi prav
pred njunim nosom izvedel vso zgodbo. Moje
naslednje vprašanje bi mi razjasnilo vso za¬
devo, toda v tem trenutku so se odprla vrata
in v sobo je stopila neka ženska. Nisem je
mogel dovolj razločno videti, samo toliko sem
videl, da je bila vitke in lepe postave, črnih las
m oblečena v nekak bel plašč.

„,Harold!‘ je rekla, govoreč v bolj slabi an¬
gleščini, ,nisem mogla dalje časa sama ostati.
Tako samotno je tam gori — o, moj Bog, Pavel
je tol'

„Te poslednje besede je izgovorila v grškem
jeziku in v istem trenutku je iztrgal mladenič
obliž z obraza, zavpil: .Zofija! Zofija!' ter pla¬
nil ženski v naročje. Njun objem pa je trajal
samo trenutek, kajti mlajši izmed onih dveh
Je prijel žensko ter jo potisnil iz sobe, med
tem pa je starejši premagal izstradano žrtev
ter ga skozi druga vrata vlekel iz sobe. Za tre¬
nutek sem bil sam v sobi in planil sem pokonci,
da bi morda na eden ali drugi način dognal,
kakšna je ta hiša, v kateri sem bil. Na srečo

104

pa nisem ukrenil ničesar, kajti ko sem se ozrl,
sem ugledal na stopnicah stati starejšega člo¬
veka, ko je pozorno upiral svoj pogled name.

_„,To bo dovolj, mr. Melas/ je rekel. ,Kakor
spoznate, smo vam zaupali neko zelo zasebno
stvar. Mi bi vas ne bili nadlegovali, ako ne bi
bil ta naš prijatelj, ki govori samo grški in ki
je začel ta pogajanja, primoran vrniti se nazaj
v Orient. Neobhodno* potrebno je bilo za nas,
da dobimo kakega človeka, da zavzame nje¬
govo mesto, in bili smo tako srečni, da smo
čuli o vaših zmožnostih/

„Jaz sem se mu priklonil.

„,Tukaj je pet sovereignov', je rekel, ,ki vam
bodo v zadostno plačilo, kakor se nadejam.
Zapomnite pa si‘, je rekel ter me rahlo po¬
trkal po rami, ,ako izpregovorite proti živi duši
o tem — proti eni živi duši, zapomnite si —
no, potem bodi Bog usmiljen vaši duši/

„Ne morem vam povedati, s kakšnim gne¬
vom in grozo me je navdajal ta človek. Ko
je sedaj luč sijala nanj, sem ga mogel natanč¬
neje videti. Njegov obraz je bil ves bled in
njegova majhna, špičasta brada je bila nit¬
kasta in slabo gojena. Ko je govoril, so mu
ustnice in očesne vejice neprestano utripale
kakor da bi imel vidovico. Nehote mi je prišlo
na misel, da je tudi ta čudni, mali smeh
simptom kake živčne bolezni. Grozota njego¬
vega obraza pa se je nahajala v njegovih očeh,
ki so bile jeklenosive in se zlobno, neizprosno
okrutno svetile.

105

„,Ako boste proti komu govorili o tem, bomo
takoj izvedeli/ je rekel. ,Imamo svoja posebna
pota in sredstva informacije. Sedaj pa vas
zopet čaka zunaj voz in moj prijatelj vas bo
spremljal na vaši poti/

„Zopet smo hiteli skoz vežo in v voz in zopet
sem za trenutek videl drevesa in vrt. Mr. Lati-
mer mi je šel takoj za petami ter se brez vsake
besede usedel v vozu meni nasproti. Zopet smo
se molče in dolgo vozili z zastrtimi okni, dokler
se ni voz okoli polnoči naenkrat ustavil.

„,Sedaj boste izstopili tukaj, mr. Melas/ je
rekel moj tovariš. ,Žal mi je, da vas moram
pustiti tako daleč od vašega doma, vendar mi
ne preostaja nič drugega. Vsak poizkus, da bi
sledili našemu vozu, se konča le slabo za vas/
„Pri teh besedah je odprl vrata; komaj sem
imel dovolj časa skočiti iz voza, ko je kočijaž
udaril po konju in voz je oddrdral dalje. Za¬
čuden sem se oziral okoli sebe. Nahajal sem
se na nekakem pašniku, na katerem je semintja
rastlo grmovje. V daljavi se je razprostirala
vrsta hiš, v katerih je bila semintja videti kaka
luč. Na drugi strani sem pa videl rdeče signalne
svetiljke neke železnice.

»Voz, ki me je bil pripeljal, mi je že iz¬
ginil izpred !  oči. Začuden sem se oziral naokoli
ter ugibal, kje sem vendar, ko sem ugledal
nekega človeka prihajati proti meni. Ko je pri¬
šel bliže, sem spoznal, da je bil železniški nosač.

»,Ali mi morete povedati, kako se imenuje
ta kraj?‘ sem vprašal.

Sherlock, IV.

8

106

„,Wandsworth Common/ je odgovoril.

„,Ali morem dobiti vlak v mesto?'

„,Ako greste nekako eno miljo dalje, pridete
do postaje Clapham Junction*, je rekel, ,in
prišli boste ravno o pravem času k posled¬
njemu vlaku do postaje Victoria.*

„Tak je bil kcjnec moje poti, mr. Holmes.
Jaz ne vem, kje sem bil, niti s kom sem go¬
voril, sploh ničesar drugega kakor to, kar sem
vam povedal. Vem pa, da se godi nekaj zlob¬
nega in rad bi pomagal onemu nesrečnežu, ako
bi le mogel. Naslednjega jutra sem povedal vso
zgodbo mr. Mycroftu Holmesu in zatem tudi
policiji.'*

Ko smo slišali to izredno pripoved, smo ne¬
koliko časa molče sedeli. Nato je Sherlock po¬
gledal proti svojemu bratu.

,,Ali si kaj ukrenil ?“ je vprašal.

Mycroft je vzel v roke časnik Daily News,
ki je ležal na stranski mizi.

„,Nagrada onemu, ki more podati kakršno¬
koli informacijo glede bivanja nekega Grka z
imenom Pavel Kratides iz Aten, ki ne ume an¬
gleščine. Prav taka nagrada onemu, ki poda
informacijo o neki Grkinji s krstnim imenom
Zofija. X 2473/ Ta oglas je izšel v vseh dnev¬
nikih. Doslej brez odgovora.“

„Kaj pa z grškim poslaništvom ?“

,,Tam sem že povprašal. Ničesar ne vedo o
tem.'*

,,Potem se brzojavi policijskemu načelstvu
v Atene.“

107

„Sherlock ima v sebi vso energijo vse naše
družine," je rekel Mycroft ter se obrnil k meni.
„Zavzemi se na vsak način za ta slučaj in mi
sporoči, ako boš imel kaj uspeha."

„Gotovo,“ je odgovoril moj prijatelj ter vstal.
„Obvestim te in mr. Melasa tudi. Sicer vas pa
moram opozoriti, mr. Melas, da bi se jaz zelo
čuval, ako bi bil na vašem mestu, kajti po teh
oglasih sta onadva morala spoznati, da ste ju
izdali."

Na potu proti domu je stopil Holmes v tele¬
grafski urad, ter oddal več brzojavk.

„Vidiš, Watson“, je rekel, „nisva potratila
današnjega večera. Na ta način sem s pomočjo
Mycrofta že dobil nekaj zelo zanimivih slu¬
čajev. Akoravno je pri tem problemu, o kate¬
rem smo pravkar culi, možno samo eno tol¬
mačenje, ima vseeno nekoliko znamenitih zna¬
kov na sebi."

„Ali imaš nado, da ga razrešiš?"

„No, ko tolikanj vemo, bi bilo res čudno,
ako bi tudi ostalega ne mogli razkriti. Gotovo
si si že ustvaril neko teorijo, ki pojasnjuje dej¬
stva, ki smo jih pravkar čuli."

„V nekoliko negotovi meri, da."

„No, in kakšna je tvoja misel?"

„Zdi se mi, da je povsem jasno, da je mladi
Anglež z imenom Harold Latimer odpeljal to
grško dekle."

„Odkod jo je odpeljal?"

„Morda iz Aten."

8 *

108

Sherlock Holmes je zmajal z glavo. „Ta
mladi človek ni znal govoriti niti ene grške
besedice. Dekle pa je precej dobro govorilo
angleški. Iz tega se da sklepati, da je bivala
nekoliko časa na Angleškem, da pa on ni videl
Grškega."

„No, potem je morda prišla na Angleško na
obisk in da jo je ta Harold pregovoril, da naj
z njim ubeži."

„To je že bolj verjetno."

„Nato pride brat — meni se namreč vidi,
da je to brat — iz Grškega, da uredi vso zadevo.
Bil je tako nespameten, da se je izročil temu
mlademu človeku in njegovemu starejšemu
drugu. Ta dva sta ga nato zgrabila ter se po-
služila proti njemu nasilja, da bi ga pripra¬
vila do tega, da bi podpisal neke listine, s ka¬
terimi jima izroča premoženje dekleta — koje
pooblaščenec je morda bil. Tega pa ni hotel
storiti. Da bi se mogla z njim pogajati, si
morata pridobiti tolmača, in pri tem se odločita
za tega mr. Melasa. Deklica ne ve ničesar o
prihodu svojega brata in izve to po samem
naključju."

„Izvrstno', Watson,“ je zaklical Holmes.
„Zdi se mi, da nisi daleč od resnice. Kakor
vidiš, imamo vse karte v rokah, bati se nam
je samo kakega nenadnega nasilnega čina od
njune strani. Ako nam dasta dovolj časa, jih
moramo imeti."

„Kako pa moremo dognati, kje je ona hiša?"

109

„No, ako je naše domnevanje pravo in je
bilo dekletu ime Zofija Kratides, potem nam
ne bo težko je izslediti. To mora biti naše
glavno upanje, kajti brat je seveda popoln
tujec. Samoposebi se umeje, da je moralo pre¬
teči nekoliko časa, odkar je sklenil Harold to
razmerje z dekletom — na vsak način nekaj
tednov — ker je preteklo toliko časa, da je
celo brat na Grškem izvedel o tem ter mogel
priti sem. Ako sta tekom tega časa živela v
istem kraju, je prav verjetno, da dobimo na
Mycroftov oglas kak odgovor."

Med pogovorom sva dospela do naše hiše v
Baker Streetu. Holmes je šel prvi po stopnicah
navzgor in ko je odprl sobna vrata, je začuden
vzkliknil. Ko sem pogledal preko njegove
rame, sem se tudi jaz enako začudil. Tam na
stolu je namreč sedel Mjcroft ter kadil.

„Le naprej, Sherlock! Le naprej, gospod!"
je rekel ter se smejal najinemu začudenju.
„Gotovo si nisi nadejal tolike eneržije od mene,
Sherlock, kajne? Toda resnica je, da me ta
slučaj nekam posebno zanima."

„Kako pa si prišel semkaj?"

..Prehitel sem vaju z vozom."

„Ali se je kaj novega pripetilo?"

„Dobil sem odgovor na svoj oglas v čas¬
nikih."

„Ah!“

„Da, in sicer je prišel nekoliko minut po
vajinem odhodu."

..In kaj pravi?"

110

Mycroft Holmes je vzel iz žepa kos papirja.

„Tukajle je,‘‘ je rekel; „odgovor je pisan s
peresom J na papirju royal cream, pisal ga je
pa človek srednje starosti in slabotne konsti¬
tucije. ,Gospod 1 , pravi, ,odgovarjaj e na vaš
oglas z današnjega dne si vam dovoljujem spo¬
ročati, da prav dobro poznam mlado dekle, po
kateri vprašujete. Ako se morete oglasiti pri
meni, vam bi mogel podati nekoliko podrob¬
nosti glede njene mučne zgodovine. Sedaj živi
v hiši The Myrtles, Beckenham. S spošto¬
vanjem vdani J. Davenport . 1

„Iz Lower Brixtona piše , 11  je rekel Mycroft
Holmes. „Ali ne misliš, Sherlock, da bi bilo
dobro, ako bi se peljali tja k njemu, da izvemo
te podrobnosti, kaj ?“

„Moj dragi Mycroft, bratove^življenje je več
vredno nego sestrina zgodovina. Mislim, da bi
bilo najbolje, ako bi šli v Scotland Yard po
nadzornika Gregsona ter se podali naravnost v
Beckenham. Znano nam je, da se gre za eno
življenje in vsaka ura zna biti dragocena."

„Dobro bi bilo, ako bi spotoma vzeli še mr.
Melasa s seboj , 11  sem opomnil; „morda bomo
potrebovali tolmača . 11

,,Izvrstno!“ je dejal Sherlock Holmes. »Po¬
šljite fanta po voz; takoj odrinemo . 11  Pri teh
besedah je odprl miznico in opazil sem, da je
vtaknil svoj revolver v žep. „Da“, je rekel v
odgovor na moj pogled, ,,po tem kar smo sli¬
šali, bi dejal, da imamo opraviti z zelo ne¬
varnima lopovoma . 11

111

Znočilo se je že, ko smo dospeli do Pall
Mali, kjer je stanoval mr. Melas. Neki gospod
je bil pravkar pri njem in odšel je z doma.

„Ali nam morete povedati kam?“ je vprašal
Mycroft Holmes.

„Tega pa ne vem, gospod," je odgovorila
ženska, ki nam je odprla vrata. „Samo toliko
vem, da se je odpeljal z onim gospodom v
njegovi kočiji."

„Ali je gospod povedal svoje ime?"

„Ne, gospod."

„Ali ni bil velik, lep, teman in mlad človek?"

„Oh, ne, gospod. Gospod je bil majhen, je
imel naočnike, droben obraz, sicer pa je bil
zelo prijeten, kajti med pogovorom se je ves
čas smejal."

,,Sedaj pa le^itro dalje!" je zaklical Sher¬
lock Holmes izrtenada. „Stvar postaja resna!"
je dejal, ko smo se peljali proti Scotland Yardu.
»Ta dva človeka sta se zopet polastila Melasa.
Kakor jima je po izkušnji one noči znano, Me¬
las ni posebno pogumen človek. Ta lopov ga
je zamogel terorizirati, kakor hitro je stopil
predenj. Brez dvoma potrebujeta zopet nje¬
gove strokovne pomoči. Zatem ga bosta pa
gotovo kaznovala za njegovo dozdevno iz¬
dajstvo."

Naše upanje je bilo, da bi prišli z vlakom
ravno tedaj v Beckenham kakor voz ali pa še
preje. Ko smo pa dospeli do Scotland Yarda,
je trajalo več kakor uro dolgo, da smo mogli
dobiti nadzornika Gregsona in izpolniti vse

112

formalnosti, s pomočjo katerih bi nam bilo
mogoče stopiti v hišo. Tri četrt na deset je
bilo, ko smo dospeli na postajo London Bridge
in pol enajstih, ko smo izstopili na becken-
hamski postaji. Pol milje dolga vožnja nas je
privedla do hiše The Myrtles — bila je to ve¬
lika, temna hiša, ki je stala sredi vrta in bila
nekoliko oddaljena od ceste. Tukaj smo izsto¬
pili ter se podali peš po vrtni poti dalje.

„Okna so temna,“ je opomnil nadzornik.
„Zdi se, da je hiša zapuščena."

„Naši ptički so izleteli in gnezdo je prazno,"
je rekel Holmes.

„Kako to?"

„Tekom poslednje ure je šel todi s prtljago
težko naložen voz."

Nadzornik se je nasmejal. „Pri luči svetiljke
pri vratih sem pač videl sledove koles, kako
pa pride semkaj prtljaga?"

„Morda ste opazili sledove koles v nasprotni
smeri. Toda oni, ki so vodili iz vrta in od hiše,
so bili mnogo globlji — tako zelo globlji, da
lahko z gotovostjo trdimo, da je bila na vozu
precejšnja teža."

„Morda greste nekoliko predaleč," je rekel
nadzornik in zmajal z ramami. „Vlomiti bomo
morali močna vrata. Sicer pa najprej poiz¬
kusimo, ako moremo koga priklicati."

Glasno je tolkel po vratih in vlekel za zvo¬
nec, toda brez najmanjšega uspeha. Holmes
je nekam odšel, vendar se je črez nekoliko
minut zopet vrnil.

113

„Odprl sem neko okno,“ je rekel.

„Dobro je, da ste na strani pravice in ne
proti njej, mr. Holmes," je dejal nadzornik, ko
je videl, kako spretno je moj prijatelj odmaknil
zaporo. „No, jaz mislim, da smemo v obsto¬
ječih okoliščinah stopiti v hišo, ne da bi čakali
povabila."

Drug za drugim smo prodrli do neke velike
sobe, ki je bila očividno ona, v kateri je bil
že mr. Melas. Nadzornik je prižgal svojo sve-
tiljko in pri njeni svetlobi smo mogli videti
dvoje vrat, zaveso in japonski oklep. Na mizi
sta stala dva kozarca, prazna brandyjeva ste¬
klenica in' ostanki večerje.

„Kaj pa je to?" je naenkrat vprašal Holmes.

Vsi smo obstali in poslušali. Od nekod nad
našimi glavami je prihajal zamolkel, stokajoč
glas. Holmes je planil k vratom in ven v vežo.
Oni čudni glasovi so prihajali od zgoraj. Pla¬
nil je naprej, nadzornik in jaz takoj za njim,
Mycroft pa tako hitro, kakor mu je pripuščala
njegova velika osebnost.

V drugem nadstropju so bila tri vrata in od
srednjih sem so prihajali ti čudni glasovi, ki
so časih padli do zamolklega momljanja in se
zopet povzdignili do pretresljivega ječanja.
Vrata so bila zaklenjena, vendar je bil ključ
na zunanji strani. Holmes je odprl vrata in
planil v sobo, toda naenkrat je skočil zopet
ven in se držal za usta.

»Oglje!" je vzkliknil. „Počakajmo malo.
Kmalu se izkadi."

114

Ko smo gledali v sobo, smo mogli videti,
da je edina svetloba v njej prihajala od majh¬
nega, modrega plamena, ki je plapolal na
majhnem bronastem trinožniku sredi sobe. Ta
plamen je razširjal bledo, nenaravno svetlobo,
v senci na oni strani pa smo videli nejasne orise
dveh postav, ki ste sloneli ob zidu. Iz odprtih
vrat se je kadila strašna, strupena para, da smo
začeli vsi kašljati. Holmes je pohitel na vrh
stopnic, da vdiha nekoliko svežega zraka, nato
pa je planil v sobo, odprl okno ter zagnal bro¬
nasti trinožnik skoz okno na vrt.

»Kmalu bomo lahko vstopili," je zasopel, ko
je prihitel zopet ven. „Kje je sveča? Dvomim,
ako bi mogli v tem ozračju vžgati vžigalico.
Sveti pri vratih, Mycroft, da ju moremo pri¬
nesti iz sobe. Dalje!"

Skočili smo do zastrupljenih mož ter ju po¬
nesli do vrat. Oba sta bila nezavestna, imela
sta modre ustnice, otekle, zabuhle obraze in
izbuljene oči. Da, njuna obraza sta bila tako
spačena, da skoro ne bi mogli spoznati v enem
izmed njiju grškega tolmača, ki se je šele pred
nekaj urami poslovil od nas v Dijogenovem
klubu. Noge in roke je imel močno zvezane,
nad očesom pa je bil videti znak silnega udarca.
Drugi, ki je bil enako zvezan, je bil velik
človek, toda neznansko izstradan, na obrazu
pa je imel več kosov obliža. Ko smo ga po¬
ložili na tla, je prenehal stokati in na prvi po¬
gled smo se mogli prepričati, da je bila zanj
pomoč prepozna. Mr. Melas pa je še živel, in

115

s pomočjo amoniaka in brandyja se je kmalu
toliko opomogel, da je odprl oči; tedaj sem
vedel, da ga je moja roka potegnila nazaj iz
one mračne doline, kjer se stekajo vsa pota.

Enostavna je bila zgodba, ki nam jo je imel
povedati; bila je taka, ki je naša domnevanja
in naše sklepe le potrdila. Ko je njegov obisko¬
valec stopil v njegovo stanovanje, je potegnil
iz žepa ubijačo ter ga s tem navdal s takim
strahom, da ga je mogel še enkrat odpeljati.
Naravnost magičen je bil učinek, ki ga je na¬
redil hihitajoči lopov na nesrečnega jeziko-
znanca, kajti še, ko je sedaj govoril o njem,
šo se mu roke tresle in lica prebledela. Hitro
so ga peljali v Beckenham in tukaj se je kot
tolmač udeležil drugega razgovora, ki je bil
celo še bolj dramatičen kakor prvi in pri
katerem sta obadva Angleža grozila svojemu
ujetniku s takojšnjo smrtjo, ako ne ugodi nju¬
nim zahtevam. Ker sta spoznala, da je gluh
za vsako grožnjo, sta ga vrgla nazaj v ječo;
nato sta pa očitala Melasu izdajstvo, ki je bilo
dokazano po časniških oglasih, ga s silnim
udarcem po glavi omamila tako, da se ni ni¬
česar več zavedel, dokler ni našel nas pred seboj.

Takšen 1  je bil čudni slučaj grškega tolmača
in njegova razrešitev je še vedno zavita v neko
temo. Ko smo poiskali onega človeka, ki nam
je odgovoril na naš oglas, smo mogli dognati,
da je bila nesrečno mlado dekle iz premožne
grške rodbine in da je obiskala neke prijateljice
na Angleškem. Tukaj se je seznanila z nekim

116

mladim človekom po imenu Harold Latiiner,
ki je zadobil nekak vpliv nad njo in jo je na¬
posled tudi pregovoril, da je pobegnila z njim.
N.jene prijateljice je ta dogodek močno pre¬
tresel, vendar so se omejile na to, da so ob¬
vestile o vsej zadevi njenega brata v Atenah.
Ko je prišel njen brat na Angleško, je bil tako
neroden, da se je predal v oblast Latimerja in
njegovega zaveznika, ki mu je bilo ime Wilson
Kemp — nekega človeka naj slabšega glasu.
Ko sta ta dva spoznala, da je bil vsled nepo-
znanja angleškega jezika v njunih rokah brez
vse pomoči, sta ga naredila svojim ujetnikom
ter ga skušala s stradanjem in okrutnostmi pri :
praviti do tega, da bi se s posebno izjavo od¬
povedal zase in za svojo sestro vsemu pre¬
moženju. Imela sta ga v hiši, ne da bi dekle
o tem kaj vedelo in obliž na njegovem obrazu
je služil v ta namen, da bi ga ona ne mogla
spoznati, ako bi ga slučajno ugledala. Njene
bistre ženske oči so ga pa takoj spoznale, ko
ga je o priliki prvega tolmačevega obiska prvi¬
krat videla. Toda ubogo dekle je bilo samo
ujetnica, kajti pri hiši ni bilo nobenega dru¬
gega človeka kakor še kočijaž in njegova žena,
ki pa sta bila slepo orodje v rokah obeh za¬
rotnikov. Ker sta lopova spoznala, da je njuna
skrivnost izdana in da ne moreta ukrotiti svo¬
jega ujetnika, sta pobegnila z deklico vred,
pred odhodom pa sta se še maščevala nad
onim, ki se jima je tako pogumno ustavljal,
in nad onim, ki ju je izdal.

Več mesecev pozneje smo prejeli iz Budim¬
pešte čuden izrezek iz nekega časnika. In v
tem izrezku je bilo čitati, kako sta našla dva
Angleža, ki sta potovala v spremstvu neke
ženske, žalostno smrt. Oba sta bila zabodena
im ogrska policija je mnenja, da sta se sprla
in drug drugemu prizadejala smrtonosne rane.
Holmes pa je, kakor se mi zdi, povsem dru¬
gačnega mnenja in trdi, ako bi mogel človek
najti ono Grkinjo, da bi takoj izvedel, kako
so se maščevale krivice, ki so bile prizadejane
njej in njenemu bratu.

POMORSKA POGODBA.

Julij, ki je neposredno sledil moji poroki, je
postal zame znamenit vsled treh zanimivih slu¬
čajev, pri katerih mi je bilo dano biti v družbi
Sherlock Holmesa in študirati njegove metode.
V svojih zapiskih jih imam zaznamenovane
pod zaglavji: „Dogodek o drugem madežu“,
„Dogodek o pomorski pogodbi" in ,,Dogodek
o počitka željnem kapitanu". Prva teh obrav¬
nava tako važne koristi in se tiče toliko prvih
rodovin v kraljestvu, da je dolgo vrsto let ne
bo mogoče objaviti. Vendar ni noben slučaj,
pri katerem je Holmes kdaj sodeloval, tako
jasno pokazal vrednosti njegovih analitiških
metod ali naredil tako globok vtisk na one,
ki so bili v njegovi družbi. Še vedno imam
shranjeno skoro dobesedno poročilo intervjuva,
v katerem je raztolmačil prava dejstva slučaja
monsieurjaDubuque od pariške policije in Frica
pl.Waldbaum, dobro poznanem specialistu iz
Gdanskega, ki sta oba tratila vso svojo ener-
žijo na postranskih sledovih, kakor se je iz¬
kazalo. Vendar bo moralo napočiti novo sto¬
letje, preden bo mogoče to zgodbo objaviti.
Sedaj pa prehajam k drugi zgodbi v mojem

119

zapisniku, ki je nekoč tudi obetala postati zelo
važna in ki je bila značilna spričo več manjših
dogodkov, edinih svoje vrste.

Za časa svojih šolskih let sem bil velik pri¬
jatelj nekega fanta z imenom Percy Phelps,
ki je bil precej istih let kakor jaz, akoravno
je bil dva razreda pred menoj. Bil je v resnici
izboren deček, ki je tudi v šoli izvrstno napre¬
doval; svoja srednješolska leta je končal s tem,
da je dobil štipendijo, ki ga je izpodbudila, da
je nadaljeval svojo zmagoslavno karijero v
Cambridgu. Spominjam se, da je imel zelo
odlične sorodnike in že tedaj, ko smo bili še
vsi majhni dečaki, smo vedeli, da je brat njene
matere znani konservativni politik lord Hold-
hurst. To odlično sorodstvo mu je v šoli malo
koristilo; prav nasprotno, imenitno se nam je
zdelo poditi ga po igrišču ter ga pri kriketu
udarjati s palico preko golenic. Vse nekaj dru¬
gega pa je bilo, ko je stopil v svet. Slišal sem,
da je spričo svojih zmožnosti in svojega sorod¬
stva dosegel dobro pozicijo v ministrstvu zu¬
nanjih zadev, nato pa mi je izginil popolnoma
iz vida, dokler mi ga ni naslednje pismo zopet
poklicalo v spomin.

Briarbrae, Woking.

„Dragi moj Watson!

Prav nič ne dvomim, da se moreš spo¬
minjati ,Tadpole‘ Phelpsa, ki je bil v petem
razredu, medtem ko si bil ti v tretjem. Mo¬
goče je celo, da si slišal, da sem s pomočjo

120

vpliva svojega strica dobil dobro mesto v
ministrstvu zunanjih zadev, in da sem za¬
vzemal zaupno in častno mesto, dokler ni
strašna nesreča naenkrat ustavila moje ka-
rijere.

Brezpomembno je, ako bi ti navajal po¬
drobnosti strahovitega dogodka. V slučaju,
da se odzoveš moji prošnji, ti ga ustno na¬
tančneje razložim. Devet tednov sem imel
možgansko mrzlico; sedaj sem sicer okreval,
vendar sem še vedno zelo slab. Ali misliš, da
bi bilo mogoče, da pripelješ s seboj svojega
prijatelja mr. Holmesa? Prav rad bi slišal
njegovo mnenje v tej zadevi, akoravno me
oblasti zagotavljajo, da ni mogoče ničesar
več storiti. Poizkusi ga pripeljati s seboj, in
sicer kolikor mogoče kmalu. Vsaka minuta
se mi zdi dolga kakor ura, ko živim v tej
strašni negotovosti. Povej mu tudi, ako ga
nisem poprej vprašal za svet, se to ni zgo¬
dilo raditega, ker nisem znal ceniti njegovih
zmožnosti, marveč ker sem popolnoma iz¬
gubil svojo glavo odkar me je zadel oni uda¬
rec. Sedaj sem zopet dober, akoravno si še
ne upam mnogo misliti iz strahu, da se nebi
bolezen zopet povrnila. Se vedno sem tako
slab, da ti moram, kakor vidiš, pisati po
drugi osebi. Poizkusi in pripelji ga s seboj.

Tvoj stari sošolec

Percy Phelp s.“

121

Bilo je nekaj v tem pismu, kar me je ganilo,
ko sem ga čital, nekaj usmiljenja vrednega v
ponovnih pozivih, da naj pripeljem Holmesa s
seboj. Bil sem tako ganjen, da bi se lotil vse
zadeve, tudi ako bi bila zelo težavna. Seveda
sem dobro poznal Holmesa in vedel, da je tako
ljubil svojo umetnost, da je bil vedno prav
tako pripravljen prihiteti na pomoč, kakor so
to pomoč njegovi klijenti radi sprejeli. Moja
žena je bila z menoj edina v tem, da ne gre
niti trenutka časa izgubljati in tako sem bil že
tekom ene ure po zajutreku vnovič v starih
sobah v Baker Streetu.

Holmes je sedel pri svoji stranski mizi, ob¬
lečen v spalni plašč ter imel opravila s svojimi
kemičnimi raziskavanji. Velika zakrivljena re-
torta je močno vrela nad modrikastim plame¬
nom Bunsenovega gorilca, distilirane kapljice
pa so padale v dvolitrsko posodo. Moj prijatelj
se niti ozrl ni, ko sem vstopil, in ker sem spo¬
znal, da mora biti preiskava zelo važna, sem
se usedel na naslanjač in čakal. Vtaknil je
svojo stekleno pipeto zdaj v to steklenico, zdaj
v ono, vzel iz vsake nekoliko kapljic in končno
prinesel k mizi glavno cevko z neko raztopino.
V desnici je držal košček lakmusovega papirja.

„Ravno v kritičnem trenutku prihajaš, Wat-
f°n,“ je rekel. „Ako ostane tale papir moder,
je vse dobro. Ako pa pordeči, pomeni človeško
življenje." Potopil ga je v preskušno cevko in
Postal je takoj rdeč. „Hm! Sem si mislil tako!
je vzkliknil. ,,V trenutku ti bom na razpolago,

Sherlock, IV.

9

122

Watson. V onem perzijskem čreveljčku najdeš
nekoliko tobaka." Odšel je k svoji pisalni mizi
ter napisal nekoliko brzojavk, ki jih je izročil
rrllademu služabniku. Nato se je vrgel na stol
meni nasproti ter vzdignil svoja kolena, dokler
se niso njegovi prsti oprijemali njegovih dol¬
gih, drobnih golenic.

„Zelo navaden, majhen umor," je rekel. „Mi-
slim, da imaš ti kaj boljšega. Ti si pravi hudo¬
urnik glede zločinov, Watson. Torej kaj je?"

Podal sem mu pismo, ki ga je čital z vso
pazljivostjo.

„Ne pove mnogo, kajne," je opomnil, ko mi
ga je dal nazaj.

,,Skoro nič." «

„In vendar je pisava zanimiva."

„Toda pisava ni njegova."

„Tako je. Pisava je ženska."

,,Moška vendar!" sem vzkliknil.

„Ne, ženska, in sicer od ženske redkega zna¬
čaja. Vidiš, v začetku kake preiskave je nekaj
vredno, ako se ve, da je naš klijent v ozkem
razmerju s kako osebo, ki ima posebno naravo
bodisi za dobro, bodisi za slabo. Moje zani¬
manje za ta slučaj se je že zbudilo. Ako si
pripravljen, se na mestu odpeljeva v Woking,
da obiščeva tega diplomata, ki je v tako hudem
položaju in žensko, ki ji narekuje svoja pisma."

Imela sva srečo, da sva ujela na postaji
Waterloo zgodnji vlak in v nekoliko manj
kakor eni uri sva bila med borovci in med ajdo
v Wokingu. Briarbrae je bilo veliko, samotno

123

stoječe poslopje, ki je stalo na prostranem zem¬
ljišču nekoliko minut daleč od postaje. Ko sva
oddala svoji posetnici, so nama veleli vstopiti
v elegantno opremljeno vzprejemnico, kjer se
nama je črez nekaj minut pridružil nekoliko
krepak človek, ki naju je sprejel z veliko gosto¬
ljubnostjo. Po starosti je bil bližje štiridesetim
nego tridesetim letom, vendar so bila njegova
lica tako sveža in njegove oči tako vesele, da
je naredil na človeka vtis neotesanega in raz¬
posajenega dečaka.

„Tako me veseli, da sta prišla," je rekel in
nam stresel roke. „Percy že vse jutro poprašuje
po v^ma. Oh, ubogi človek, vsake bilke se opri-
' ^ jemlje. Njegov oče in njegova mati sta me na¬
prosila, da vaju sprejmem, kajti njima je že
samo omenjanje zadeve zelo mučno."

„Ničesar natančnega še ne verno," je pri¬
pomnil Holmes. „Kakor sprevidim, vi niste
član rodbine."

Naš novi znanec je bil videti iznenanden,
nato pa se je ozrl dol ter se začel smejati.

„Seveda, videli ste črki J. H. na mojem me¬
daljonu," je rekel. ,,Za trenutek se mi je zdelo,
kakor da bi kaj posebnega storili. Jožef Harri-
son je moje ime ni ker je Percy ženin moje
sestre Annie, postanem sorodnik po ženitvi.
Mojo sestro boste dobili v njegovi sobi, kajti
°na mu streže dan ni noč že vsa dva meseca.
Morda je najbolje, ako se podamo takoj k
njemu, kajti znano mi je, kako je nepotrpež¬
ljiv."

9 *

124

Soba, v katero naju je peljal, je bila v istem
nadstropju kakor vzprejemnica. Opravljena je
bila deloma kot spalna deloma kot družinska
soba, in v vsakem kotičku so stale cvetlice.
Mlad človek, zelo bledega in izmučenega
obraza je ležal na divanu poleg odprtega okna,
skozi katero se je razlivala bogata vonjava vrta
in balzamičnega poletnega zraka. Poleg njega
je sedela neka ženska, ki je pri našem vstopu
vstala.

„Ali naj odidem, Percy?“ je vprašala.

On pa ji je stisnil roko, .da jo obdrži pri sebi.
„Kako se imaš, Watson?“ je dejal presrčno.
„Nikoli te ne bi spoznal pod temi brkami in
lahko 1  rečem, da tudi ti ne bi mogel priseči
name. To je, kakor mislim, tvoj slavni pri¬
jatelj mr. Sherlock Holmes."

Z malo besedami sem mu ga predstavil, nato
pa sva se usedla. Krepki mladi človek nas je
zapustil, njegova sestra pa je še ostala, držeč
svojo roko v bolnikovi. Bila je lepa ženska,
nekoliko' majhna in polna glede simetrije, ven¬
dar lepe, olivkaste barve, velikih, črnih itali¬
janskih oči in bujnih globokočrnih las. Njena
sveža barva je delala po svojem kontrastu bledi
obraz njenega tovariša še bolj izmučen in
upadel.

,,Nočem tratiti vašega časa," je rekel ter se
vzdignil pokonci na divanu. ,,Preiti hočem k za¬
devi brez vsakega predgovora. Bil sem srečen in
uspešen človek, mr. Holmes, in ravno na tem,

125

da se poročim, ko je nenadna in strašna ne¬
sreča razdrla vse nade mojega življenja.

»Bil sem, kakor vam je že Watson morda
povedal, v ministrstvu zunanjih zadev, in po
vplivu svojega strica lorda Holdhursta sem se
kmalu povzpel do odgovornega mesta. Ko je
postal moj stric sam minister zunanjih zadev,
mi je predal več zaupnih misij, in ker sem jih
vedno uspešno izvršil, je dobil naposled naj¬
večje zaupanje v mojo zmožnost in takt.

»Nekako pred desetimi tedni — da povem
bolj natančno, dne 23. maja — me je poklical
v svojo uradno sobo, mi čestital na dobrem
delu, ki sem ga izvršil ter mi je naposled po¬
vedal, da ima zame novo zaupno zadevo.

»,Tole‘, je rekel in vzel siv zavoj papirja
iz svojega predala, , j e izvirnik one skrivne po¬
godbe med Angleško in Italijo, o kateri so ze
prodrle neke nejasne govorice v časnike, kakor
moram žalibog povedati. Neizmerno važno je,
da ne pride prav nič več na dan. Francosko ali
rusko poslaništvo bi plačalo velikansko vsoto,
ako bi moglo izvedeti vsebino teh papirjev. Oni
ne bi nikoli odšli iz moje sobe, ako ne bi bilo
neobhodno potrebno, da se jih kopira. Ali imate
svojo pisalno mizo v svojem uradu?'

„,Da, gospod.'

,,,Vzemite torej pogodbo ter jo tamkaj dobro
zaklenite. Izdal bom navodila, da ostanete še
v uradu, ko bodo drugi že odšli domov, tako
' da jo boste lahko nemoteni kopirali, ne da bi
se vam bilo treba bati, da bi vas morda kdo

126

slučajno videl. Ko boste končali, zaklenite
zopet oboje, izvirnik in prepis, v pisalno mizo,
jutri zjutraj pa izročite oboje meni/

„Vzel sem papirje in —“

■„Oprostite za trenutek", je dejal Holmes,
„ali sta bila pri tem pogovoru sama?"

»Popolnoma."

„V veliki sobi?"

„Trideset čevljev na vsako stran."

„V sredi?"

„Da, skoro."

„In ste govorili bolj tiho?"

„Glas mojega strica je vedno zelo tih. Jaz
pa skoraj niti besedice nisem izpregovoril."

„Hvala,“ je dejal Holmes in zaprl svoje oči.
„Prosim, nadaljujte."

»Storil sem prav tako, kakor mi je naročil
in čakal, da so ostali uradniki odšli. Eden' iz¬
med njih v moji sobi, Charles Gorot, je moral
končati neke zaostale stvari; raditega sem ga
pustil v uradu ter se podal k obedu. Ko sem se
povrnil, je bil že odšel. Hotel sem se požuriti
s svojim delom, kajti vedel sem, da je v mestu
Jožef, ta mr. Harrison, ki ste ga pravkar videli,
in da se namerava peljati z vlakom ob enajstih
v Woking; in do tega vlaka sem hotel tudi jaz
še priti.

„Ko sem prečital pogodbo, sem v trenutku
spoznal, da je bila tako važna, da moj stric ni
prav nič pretiraval v svojih besedah. Ne da bi
se spuščal v podrobnosti, naj samo povem, da
je določevala pozicijo Velike Britanije napram

127

trozvezi in je na kratko označila politiko, ki
naj bi jo vodila naša dežela v tem slučaju, ako
bi dobilo francosko brodovje popolno premoč
nad italijanskim v Sredozemskem morju. V
njej obravnavana vprašanja so bila povsem po¬
morske narave. Podpisana je bila od visokih
dostojanstvenikov. Ko sem jo hitro prečital,
sem se lotil naročenega mi dela.

»Pogodba je bila dolga listina, pisana v fran¬
coskem jeziku in je obsegala šestindvajset po¬
sebnih členov. Prepisoval sem hitro, kolikor
sem le mogel, toda do devete ure sem prepisal
šele devet členov, tako da je bilo videti, da ni
bilo nobenega upanja, da bi mogel priti do
onega vlaka. Bil sem zaspan in otopel, deloma
od kosila, deloma pa tudi vsled dela vsega
dneva. Čaša kare bo razbistrila moje možgane,
sem si mislil. En komisijonar ostane vso noč
v mali vratarjevi hišici ob vznožju stopnic in
ima navado skuhati s svojim brzovarom kavo
za uradnika, ki je delal črez čas. Raditega sem
pozvonil, da bi ga poklical.

„Na moje začudenje se je odzvala mojemu
klicu velika ženska, debelih lic in postarna.
Dejala mi je, da je komisijonarjeva žena, ki
nosi premog, in jaz sem ji naročil skuhati kavo.

»Prepisal sem še dva člena, potem sem pa,
ker sem se čutil še bolj zaspanega kakor po¬
prej, vstal ter se malo po sobi izprehodil. Moje
kave še ni bilo in rad bi vedel, kaj bi mogel
biti vzrok temu odlašanju. Odprl sem vrata ter
odšel po hodniku, da to poizvem. Hodnik je bil

128

raven, slabo razsvetljen, ki je držal od one
sobe, v kateri sem jaz delal, in je bil njen edini
izhod. Končeval se je v zavito stopnišče, kjer
je bila ob vznožju v veži komisijonarjeva hi¬
šica. Sredi tega stopnišča je majhen odstavek,
v katerega vodi pravokotno neki drug hodnik.
Od tukaj vodi še drug kratek hodnik do drugih
majhnih stopnic in po teh do stranskih vrat,
ki jih rabi služabništvo in kot bližnjico' tudi
uradniki, kadar prihajajo po Charles Streetu.
Tukaj imate preprost načrt vsega prostora/'

,,Hvala lepa. Mislim, da vam lahko sledim,"
je dejal Sherlock Holmes.

„Skrajno važno je, da se to zapomni. Sel sem
po glavnih stopnicah dol v vežo, kjer sem našel
komisijonarja trdo spečega v svoji hišici, v po¬
sodi pa je kava močno vrela, tako da je briz¬
gala celo na tla. Iztegnil sem svojo roko in sem
ravno hotel stresti komisijonarja, ki je še
vedno močno spal, ko je glasno zazvonil zvo¬
nec nad njegovo glavo in zbudil spečega, ki je
planil pokonci.

„,Mr. Phelps, gospod!" je rekel in me ves
zmeden gledal.

,,,Prišel sem pogledat, ali je moja kava sku¬
hana/

„,Kuhal sem jo v posodi, gospod, ko me je
premagal spanec, gospod/ Pogledal me je in
nato zvonec, ki se je še vedno tresel in za¬
čudenje na njegovem obrazu je postajalo vedno
večje.

129

„,Ako ste vi bili tukaj, gospod, kdo pa je
potem zazvonil?'

,,,Zazvonil!' sem dejal. ,Kakšen zvonec pa
te to?‘

„,Zvonec iz one sobe, v kateri ste vi delali.'

„Bilo mi je, kakor da bi se mrzla roka opri¬
jela mojega srca. Torej nekdo se je nahajal v
moji sobi, ko je na mizi ležala dragocena po¬
godba. Kakor blazen sem odhitel po stopnicah
in hodniku. Nikogar ni bilo v vsem hodniku,
mr. Holmes. Nikogar ni bilo v sobi. Vse je bilo
prav tako kakor sem pustil, edino papirji, ki so
bili izročeni moji oskrbi, so bili vzeti s pisalne
mize, na kateri so ležali. Prepis je bil pač tam¬
kaj, izvirnik pa je izginil."

Holmes se je vzdignil pokonci v svojem stolu
in si mel roke. Spoznal sem, da je bil problem
popolnoma po njegovi želji. ,,Prosim, kaj ste
vi potem storili?" je zamrmral.

,,V trenutku sem spoznal, da je moral tat
priti po stopnicah od stranskih vrat. Ako bi bil
prišel po onih drugih, bi ga naravno moral
srečati."

„Ali ste bili prepričani, da se ni mogel ves ta
čas skriti v sobi, ali v hodniku, o katerem ste
pravkar dejali, da je bil slabo razsvetljen . J "

„To je popolnoma nemogoče. Niti podgana
se ne bi mogla skriti niti v sobi, niti v hodniku.
Nikjer ni sploh nobenega kakršnegakoli skri¬
vališča."

„Hvala. Prosim, nadaljujte!"

130

„Komisijonar je iz mojega bledega obraza
spoznal, da se je moralo nekaj zgoditi, in je
šel za menoj. Nato sva obadva tekla po hod¬
niku in stopnicah, ki drže dol v Charles Street.
V’rata spodaj so bila zaprta, vendar ne zakle¬
njena. Odprla sva jih in planila na ulico. Prav
dobro se morem spominjati, da je na bližnji
cerkvi ura udarila trikrat, ko sva stopila na to
ulico. Bilo je tričetrt na deset."

„To je jako važno," je rekel Holmes in na¬
redil kratko opazko na svojih manšetih.

„Noč je bila zelo temna in' padal je redek,
topel dež. V Charles Street ni bilo nobenega
človeka, vendar na njenem koncu v Whitehall
je bilo kakor po navadi vse živo. Hitela sva po
hodniku gologlava, kakor sva ravno bila, in na
daljnem vogalu sva našla policaja, ki je stal
tamkaj.

„,Rop se je izvršil/ sem zasopel. ,Listina
neznanske vrednosti je bila ukradena iz mini¬
strstva zunanjih zadev. Ali je prišel kdo tod
mimo?'

„,Jaz stojim tukaj že četrt ure, gospod', je
dejal,.,in ves ta čas je šla mimo samo ena oseba,
neka velika in postarna ženska s paisleyskim
šalom.'

,,,To je bila samo moja žena,' je vzkliknil
komisijonar. ,Ali ni bilo nikogar drugega
mimo ?'

„,Nikogar.'

„,Potem je moral tat oditi na drugo stran/
je zavpil komisijonar in me vlekel za rokav.

131

„Vendar jaz nisem bil zadovoljen in njegovi
poizkusi, da bi me vlekel proč, so povečali moje
sumnje.

„,Na katero stran je šla ona ženska? 1  sem
zavpil.

,,,Ne vem, gospod. Videl sem jo pač iti mimo,
vendar nisem imel nobenega posebnega vzroka
opazovati jo. Videti je bilo, da se ji je mudilo/
„,Kako dolgo je tega?'

„,Oh, ne posebno veliko minut/

Tekom poslednjih pet?‘

,,,No, več kot pet jih je težko bilo/

„,Vi samo čas tratite, gospod, in sedaj je
vsaka minuta važna/ je zavpil komisijonar.

,Zanesite se na mojo besedo, da nima moja žena
prav nič opraviti pri vsej zadevi. Pojdite, greva
sedaj na drugi konec ulice. No, ako vi nočete,
grem jaz/ in s temi besedami je odhitel v na¬
sprotno stran.

„Jaz pa sem bil za njim kakor bi trenil ter
ga ujel za rokav.

„,Kje stanujete?' sem ga vprašal.

„, 5 t. 16, Joy Lane, Brixton,‘ je odgovoril;

,vendar ne dajte se zapeljati na napačno sled,
mr. Phelps. Pojdimo na drugi konec ulice,
morda tam kaj izvemo/

„Z ravnanjem po njegovem nasvetu ni bilo
mogoče ničesar izgubiti. Skupno s policajem
smo hiteli tja, vendar smo tja prišedši našli
samo vso ulico obljudeno, da so ljudje hodili
gorindol, vsi pa so hiteli, da bi prišli pri tako

l

132

mokrem vremenu pod streho. Nihče ni stal tam¬
kaj, da bi nam mogel povedati, kdo je šel mimo.

„Nato smo se vrnili v urad in preiskali stop¬
nice in hodnik brez vsakega uspeha. Hodnik,
ki vodi do moje sobe, je bil pokrit z neko vrsto
rumenkastega linoleja, na katerem se lahko
vidi vsak vtisek. Zelo skrbno smo ga pregle¬
dali, vendar nismo našli nobene stopinje vtis¬
njene.

„Ali je ves večer deževalo ?“

„Nekako od sedme ure.“

„Kako pa je potem mogoče, da ženska, ki
je prišla v mojo sobo okoli devetih, ni zapustila
nobenih sledov s svojimi blatnimi čevlji?“
„Veseli me, da ste se dotaknili tega vpra¬
šanja. Tudi meni je prišlo takoj na misel. Žen¬
ske, ki nosijo oglje, imajo navado sezuti svoje
čevlje dol v komisijonarjevi sobi ter natakniti
suknjene.“

„To je vse zelo jasno. Torej nobenih znamenj
ni bilo, akoravno je bila noč mokra? Veriga do¬
godkov je gotovo izredno zanimiva. Kaj ste-
storili zatem?"

„Pregledali smo tudi sobo. Skrivne duri niso
bile nikjer mogoče in okna so bila celih tri¬
deset čevljev nad ulico. Bili sta dve in obe-
dve zaprti odznotraj. Preproga onemogoča
vsake možne izpustne duri, strop pa je na¬
vadno pobeljen. Svoje življenje zastavim, da
je tat mojih listin mogel priti samo skoz vrata/'
„Kaj pa kamin?"

133

„Ni nobenega. V sobi je peč. Vrvica zvonca
visi na žici ravno na desni strani moje pisalne
mize. Toda čemu naj bi zločinec zvonil? To
je nad vse nerazrešljiva zagonetka."

„Res je, da je dogodek nenavaden. Kaj ste
pa ukrenili dalje? Preiskali ste sobo, menim,
da bi se prepričali, ako je vlomilec pustil za
seboj kake sledove — konec smotke, rokavico,
ki je padla iz žepa, ali iglo ali kako drugo
malenkost."

,,Prav nič podobnega ni bilo nikjer."

„Ali ni nič dišalo po čemu?"

„No, nato se nismo spomnili."

,,Veste, duh po tobaku bi bil pri takem pre¬
iskovanju velike vrednosti."

„Jaz sam nikoli ne kadim, zato menim, da bi
gotovo zavohal, ako bi le količkaj dišalo po
tobaku. Nobene kakršnekoli sledi ni bilo nikjer.
Edino prijemljivo dejstvo je bilo, da je komisi-
jonarjeva žena — mrs. Tangey je njeno ime —
hitela odtod. On ni mogel povedati drugega
kakor to, da se je to zgodilo nekako o onem
času, kakor je ženska navadno hodila domov.
Policaj in jaz sva bila edina v tem, da je treba
zgrabiti žensko, preden bi se mogla iznebiti pa¬
pirjev, seveda ako jih je ona sploh imela.

„Ob tem času je poziv dospel tudi do Scot-
land Yarda in detektiv mr. Forbes je bil takoj
na licu mesta ter se z veliko eneržijo lotil dela.
Najeli smo voz in tekom pol ure smo bili pri
naslovu, kakor ga mi je podal komisijonar.
Neka mlada ženska je odprla vrata ; bila je naj-

134

starša hči mr. Tangeya. Njene matere še ni bilo
doma in raditega nas je odvedla v prednjo sobo,
da počakamo.

• „Kakih deset minut pozneje smo začuli
trkanje na vratih in tukaj smo naredili veliko
napako. Namesto da bi mi vrata odprli, smo
pustili dekle to storiti. Slišali smo jo reči:
,Mati, dva človeka šta tukaj, ki čakata na vas/
in trenutek pozneje smo slišali glasove stopinj
po hodniku. Forbes je odprl hitro vrata in oba-
dva sva pohitela v zadnjo sobo ali kuhinjo, toda
ženska je prišla pred nama tja. Drzno nas je
zijala, ko pa je zatem naenkrat spoznala mene,
se je na njenem obrazu prikazal izraz neznan¬
skega začudenja.

„,To je vendar mr. Phelps iz urada! 1  je za¬
vpila.

Pojdite, pojdite, kdo drugi mislite, da bi
bil, ko ste bežali pred nama?" je vprašal moj
tovariš.

„,Mislila sem, da sta bila starinarja/ je rekla.
,Imeli smo nekoliko sitnosti z nekim trgovcem/

„,To ni popolnoma dovolj/ je odgovoril For¬
bes. ,Mi imamo vzrok misliti, da ste vzeli iz
uradov zunanjega ministrstva zelo važno li¬
stino in da ste hiteli semkaj, da jo kje shranite.
Vi morate z nami na Scotland Yard, da se vas
preišče/

„Zaman je protestirala in se upirala. Pokli¬
cali so kočijo in vsi trije smo se odpeljali z
njo. Poprej pa smo še preiskali kuhinjo in po¬
sebno ognjišče, da bi videli, ali se je morda

135

v onem trenutku iznebila papirjev, ko je bila
sama. Vendar ni bilo nikjer nobenega sledu o
kakem pepelu ali koscih. Ko smo dospeli do
Scotland Yarda, smo jo takoj izročili ženski
preiskovalki. Napeto sem čakal, da se je vrnila
s svojim sporočilom. Nikjer ni bilo nobenega
znamenja o kakih papirjih.

„V tem trenutku sem prvikrat spoznal gro¬
zoto svojega položaja. Doslej sem samo delal
in delo je zadrževalo misli. Bil sem tako pre¬
pričan, da takoj zopet dobim pogodbo nazaj,
da si nisem upal nikoli misliti, kakšne bi bile
posledice, ako bi se mi to ne posrečilo. Vendar
sedaj ni bilo mogoče ničesar več ukreniti in
imel sem časa dovolj, da sem razmišljeval o
svojem položaju. To je bilo strašno! Watson
tukaj vam lahko pove, da sem bil že v šoli
nervozen, občutljiv dečak. Taka je moja na¬
rava. Prišli so mi na misel moj stric in njegovi
kolegi v kabinetu, spomnil sem se na sramoto,
ki sem jo njim nakopal, meni in vsakomur, ki
je bil v sorodstvu z menoj. Kaj za to, ako sem
bil žrtev izrednega dogodka! Nobenega ozira
se ne dela na dogodke, pri katerih se gre za
diplomatične interese. Bil sem uničen, sra¬
motno, brezupno uničen. Sam nisem vedel, kaj
sem delal. Mislim, da sem se moral spreti. Spo¬
minjam se nejasno, da je stala okoli mene
gruča uradnikov, ki so me skušali pomiriti.
Eden izmed njih se je odpeljal z menoj na po¬
stajo Waterloo, kjer me je spremil do vlaka
v Woking. Mislim, da bi me bil spremljal vso

136

pot, ako se ne bi z istim vlakom peljal dr. Fer-
rier, ki živi blizu tukaj. Zdravnik me je prav
prijazno sprejel v svoje varstvo in dobro je
bilo to, kajti že na postaji se mi je skoro zme¬
šalo v glavi in preden smo dospeli domov, sem
divjal kakor blazen.

„Lahko si predstavljate, kaj se je godilo tu¬
kaj, ko jih je zdravnikovo zvonjenje poklicalo
iz postelj in so našli mene v takem stanju.
Uboga Annie tukaj in mati sta bili popolnoma
potrti. Dr. Ferrier je slišal na postaji od detek¬
tiva ravno dovolj, da je mogel nekoliko pojas¬
niti, kaj da se je zgodilo in njegova povest ni
zboljšala razmer. Vsem je bilo jasno, da> sem
bil na začetku dolge bolezni; raditega so po¬
gnali Jožefa iz njegove prijazne spalnice, ki
So jo prenaredili v bolniško sobo zame. Tukaj
sem ležal devet tednov, mr. Holmes, brez za¬
vesti in kakor blazen. Ako bi ne imel miss Har-
rison tukaj in zdravnikove skrbnosti, jaz ne bi
sedajle govoril z vami. Stregla mi je podnevi,
ponoči pa je skrbela zame najeta bolniška strež¬
nica, kajti v svojih napadih sem bil zmožen za
vsako stvar. Počasi se mi je povrnil razum in
poslednje tri dni se mi je tudi spomin popol¬
noma povrnil. Časi si želim, da bi se mi ne bil
nikoli. Prvo, kar sem storil, je bilo, da sem
brzojavil mr. Forbesu, ki je imel moj slučaj v
rokah. Prišel je k meni in me zagotavljal, da
se ni posrečilo dobiti niti najmanjega sledu,
čeprav so storili vse, kar je bilo v njihovi moči.
Komisijonar in njegova žena sta bila vsak dan

137

izpraševana, vendar se ni moglo ničesar novega
dognati. Zatem se je obrnila sumnja policije
na mladega Gorota, ki je takrat črez čas ostal
v uradu, kakor se gotovo še spominjate. To in
pa njegovo francosko ime sta bili edini dve
točki, ki bi mogli vzbujati sumnjo. Samo po
sebi se umeje, da jaz nisem začel z delom, dok¬
ler ni on odšel iz urada; njegova rodbina je
hugenotskega pokoljenja, vendar tako angleška
po simpatiji in tradiciji, kakor ste vi ali jaz.
Našlo se ni prav ničesar, kar bi ga moglo na
katerikoli način zaplesti v vso zadevo in radi-
tega so ga pustili pri miru. Sedaj se obračam
do vas, mr. Holmes, kot svojo poslednjo nado.
Ako me vi pustite v stiski, sta moja čast in
moja služba zal vedno izgubljeni.'*

Bolnik se je utrujen vsled svoje dolge po¬
vesti nagnil nazaj na blazine in njegova strež¬
nica mu je podala kozarec nekega bodrilnega
zdravila. Holmes je sedel tiho z nazaj nagnje¬
no glavo in z zaprtimi očmi v takem položaju,
da bi ljudje, ki ga niso poznali, mogli misliti,
da se za ničesar ne briga; jaz pa sem vedel,
da je ta položaj pričal, da se je zatopil v inten¬
zivno premišljevanje.

»Vaše poročilo je bilo tako podrobno , je
dejal naposled, „da ste mi pustili le malo vpra¬
šanj, ki bi vam jih mogel staviti. Vendar je
eno zelo velike važnosti. Ali ste vi komu po¬
vedali, da imate izvršiti to posebno nalogo:

»Nikomur."

»Tudi miss Harrison tukaj ne, n. pr. ?‘

Sherlock, IV. 10

138

„Ne. Med onim časom, ko sem dobil nalogo
in ko sem jo izvrševal, se nisem povrnil sem¬
kaj v Woking.“

„In vas ni morda nihče vaših ljudi slučajno
prišel obiskat ?“

„Nihče.“

„Ali je kdo izmed njih poznal pot do vašega
urada ?"

„0, da; vsem so že pokazali do tja.“

„Vendar so naravno vsa ta vprašanja ire¬
levantna, ako niste proti nikomur izpregovorili
besedice o pogodbi."

„Niti besedice nisem izpregovoril."

„Ali veste kaj o komisijonarju ?“

„Ničesar, razen da je star vojak."

„Katerega polka?"

„0 slišal sem to — imenuje se Coldstream
Guards."

„Lepa hvala. Brez dvoma izvem druge po¬
drobnosti pri mr. Forbesu. Oblastva so izvrstna
pri nabiranju in kopičenju dejstev, akoravno
se jih ne poslužujejo vedno v svojo korist.
Kako krasna stvar je roža!"

Stopil je Mimo divana k odprtemu oknu in
vzdignil viseče stebelce rože stolistnice ter po¬
gledal na lepo zmes rdeče in zelene barve. To
je bila neka nova poteza njegovega značaja,
kajti še nikoli nisem videl, da bi se -zanimal
za naravne predmete.

,,Nikjer ni dedukcija tako potrebna kakor
pri veri," je rekel in se naslonil s hrbtom ob
oboknice. „Mislec jo more zgraditi kot eksaktno

139

znanost. Naše naj.večje zagotovilo o dobroti
božje previdnosti leži po mojih mislih v cvet¬
licah. Vse druge stvari — naše moči, naše
želje, naša hrana, vse to je v resnici v prvi
vrsti potrebno za naš obstoj. Toda ta roža je
nekaj posebnega. Njen vonj in njena barva so
olepšanje življenja, ne njegov pogoj. Samo do¬
brota je, ki daje kaj povrhu in raditega rečem
še enkrat, da se nam je mnogo nadejati od
cvetlic."

Percy Phelps in njegova strežajka sta za¬
čudenega obraza., na katerem je bilo videti raz¬
očaranje, gledala na Holmesa med to demon¬
stracijo. On pa se je zatopil v premišljevanje,
držeč stolistnico med svojimi prsti. Nekaj časa
je trajalo, ko se je oglasila mlada gospica.

„Ali imate kako nado rešiti to skrivnost, mr.
Holmes?" je vprašala- z nekoliko strogim
glasom.

„Oh, skrivnost!" je odgovoril in se zganil,
ko se je zopet povrnil v resnično življenje. „No,
nespametno bi bilo tajiti, da slučaj ni zelo
temen in kompliciran ; vendar vam morem ob¬
ljubiti, da si bom vso stvar ogRdal ter vas
obvestil o vsaki točki, ki se mi bo zdela čudna."

,,Ali vidite kako sled?"

„Vi ste mi jih podali sedem, seveda jih mo¬
ram poprej preiskati, preden se morem izraziti
o njih vrednosti."

,,Ali sumite koga.?"

„Jaz sumim samega sebe-“

„Kaj ?“

140

„Da pridem prehitro do končnih sklepov."

„Potem pojdite v London in preiščite svoje
sklepe."

„Vaš nasvet je v resnici izvrsten, miss Harri-
so'n,“ je rekel Holmes in vstal. „Jaz mislim,
Watson, da boljšega ne moreva storiti. Vendar
ne dajte, da bi se zazibali v krive nade, mr.
Phelps. Vsa zadeva je zelo zamotana."

„Mrzlično bom čakal, da vas zopet vidim,"
je vzkliknil diplomat.

„No, jaz pridem semkaj jutri z istim vla¬
kom, akoravno je več kakor verjetno, da bo
moje poročilo negativno."

„Bog vas poplačaj, ker obljubite zopet priti,"
je zaklical naš klijent. „Novo življenje me na¬
vdaja, ko vem, da se nekaj dela. Mimogrede
omenjeno 1 , prejel sem pismo od lorda Hold-
hursta."

„Ha! Kaj pa pravi?"

„Hladen je, vendar ne osoren; mislim, da
smem reči, da ga je moja bolezen ovirala pri
tem. Ponavlja mi, da je vsa zadeva največje
važnosti in pristavlja, da se ne zgode nobeni
koraki glede moje bodočnosti — s tem naravno
misli moj odpust — dokler se mi ne povrne
moje zdravje in se mi ne ponudi prilika, da
popravim svojo nesrečo."

„No, to je pametno in obzirno," je dejal Hol¬
mes. „Pojdi, Watson, kajti v mestu nas čaka
še veliko dela."

Mr. Jožef Harrison naju je peljal dol na po¬
stajo in kmalu smo dirjali v Portsmouthskem

141

vlaku. Holmes se je zatopil v globoko premiš¬
ljevanje in skoro ni odprl svojih ust, dokler
nismo imeli Clapham Jonction za seboj.

»Zelo prijetno je priti v London z eno teh
prog, ki teko tako visoko, da se more gledati
na hiše dol kakor tukaj."

Mislil sem, da se šali, kajti razgled je bil
dovolj umazan, kmalu pa se je določneje iz¬
razil.

„Poglej one velike, samotno' stoječe zgradbe,
ki se- vzdigujejo nad strehe kakor otoki iz
opeke sredi svinčenobarvanega morja.

„Šole!“

„Svetilniki, moj dragi! Pomniki prihodnosti!
Shrambe s stotero svetlimi, majhnimi semeni
v vsaki, iz katere nastane modrejša, boljša an¬
gleška prihodnost! Mislim, da ta človek Phelps
ne pije.“

„Mislim, da ne.“

,,Tudi jaz ne mislim. Vendar mi moramo vpo-
števati vsako možnost. Ubogi človek je v res¬
nici padel v globoko vodo in vprašanje je, ako
ga bomo mi mogli izvleči na suho. Kaj misliš
ti o miss Harrisonovi?"

„Dekle močnega značaja."

»Vendar je dobre vrste, ako se ne motim.
Ona in njen brat sta edina otroka nekega fuži- _
narja nekje v Northumberlandu. Phelps se je
zaročil z njo, ko je lanjsko zimo potoval tam¬
kaj in sedaj je prišla ona dol, da se predstavi
njegovim ljudem; njen brat pa jo je spremljal.
Nato je prišel udarec in ona je ostala pri njem

142

kot strežnica, njen brat Jožef pa je tudi ostal
nadalje, ker se mu je pač dopadlo. Kakor vidiš,
sem nekoliko neodvisno poizvedoval. Toda da¬
našnji dan mora biti dan poizvedovanj

„Moj poklic-“ sem začel.

„0, ako se ti zde tvoji lastni slučaji bolj za¬
nimivi kakor moji —“ je dejal Holmes nekoliko
strogo.

„Hotel sem reči, da me moj poklic ravno ne
ovira, ker je sedaj naj mirnejši čas v letu.“

„Izvrstno,“ je rekel zopet dobre volje. „Po-
tem si skupno ogledamo vso zadevo. Mislim,
da začnemo z obiskom Forbesa. On nam more
najbrže povedati vse podrobnosti, ki jih potre¬
bujemo, dokler ne spoznamo, od katere strani
se nam je lotiti tega slučaja."

„Dejal si, da imaš neko sled."

„No, imam jih več, vendar moremo preiz¬
kusiti njih vrednost samo z nadaljnjim poizve¬
dovanjem. Najtežje je zasledovati zločin, ki
nima nobenega namena. No, ta ni brez na¬
mena. Kdo ima korist od njega? Tu imamo
francoskega poslanika, dalje ruskega, tu imamo
vsakogar, ki bi ga rad prodal tem dvem, in tu
imamo dalje lorda Holdhursta."

„Lorda Holdhursta!"

„No, prav lahko se da misliti, da se dobi kak
državnik v takem položaju, v katerem mu ne
bi bilo žal, ako bi bila taka listina slučajno
uničena."

„Toda ne državnik tako poštene preteklosti
kakor lord Holdhurst."

143

„To je nekaj mogočega in mi si ne moremo
dovoliti, da bi kaj takega ne vpoštevali. Še
danes obiščeva plemenitega lorda, da izvemo,
ako nam more on kaj povedati. Sicer sem pa
poizvedovanja že odredil."

„Že?“

„Da. Brzojavil sem iz Wokingske postaje
vsakemu večernemu časopisu v London. V
vsakem izide sledeči oglas."

S temi besedami mi je izročil list papirja, ki
je bil iztrgan iz zapisnika. Na njem pa je bilo
s svinčnikom napisano:

„ Deset funtov šterlingov nagrade za številko
fijakarja, ki je pripeljal gosta k vratom zu¬
nanjega ministrstva v Charles Street ali blizu
njih dne 23. maja ob tričetrt na deset zvečer.
Oglasi se 221 B, Baker Street."

„Ti si prepričan, da je tat prišel z vozom?"

„Ako ni, se ni zgodila nobena škoda. Ako ima
mr. Phelps prav, ko trdi, da ni nobenega skri¬
vališča niti v sobi, niti v hodniku, potem je ta
oseba morala priti od zunaj. Ako je prišel od
zunaj v tako deževni noči in navzlic temu ni
zapustil nobenih sledov na linoleju, ki so ga
pregledali nekoliko minut po njegovem pri¬
hodu, potem je prav močno verjetno, da je
prišel z vozom. Da, jaz mislim, da prav lahko
sklepamo na kočijo."

,,To se glasi verjetno."

„To je ena izmed sledi, o katerih sem go¬
voril. Morda privede do kakega uspeha. In
potem je tukaj seveda tudi zvonec -— ki je

144

najbolj značilna poteza tega slučaja. Zakaj bi
bil pozvonil? Ali je bil to tat, ki je storil to
iz same korajže? Ali je bil kdo drugi, ki je bil
s tatom in ki je zvonil, da prepreči zločin? Ali
se je zgodilo samo slučajno? Ali je bil to —?“
Zopet se je globoko zamislil; meni pa se je
zdelo, da mu je naenkrat prišla na misel neka
nova možnost.

Dvajset minut črez tri je bilo, ko sva do¬
spela do najineg-a kolodvora in po hitrem pri¬
grizku v bufetu sva takoj odšla proti Scotland
Yardu. Holmes je že brzojavil Forbesu, ki je
naju že čakal; bil je majhen, lokav možak z
ostrim, vendar nikakor prijaznim izrazom v
obrazu. Njegovo obnašanje napram nama je
bilo na vsak način hladno, posebno ko je čul,
kaj naju je privedlo do njega.

„Čul sem že o vaših metodah, mr. Holmes/'
je rekel pikro. „Vi ste vedno pripravljeni, po¬
služevati se vsake informacije, ki vam jo po¬
licija more dati na razpolago, potem pa poiz¬
kusite sami dokončati slučaj in diskreditirati
nas."

„Ravno nasprotno," je dejal Holmes. „Pri
mojih poslednjih triinpetdesetih slučajih je bilo
moje ime samo štirikrat objavljeno, in policija
ima v ostalih devetinštiridesetih vso slavo. Jaz
vas ne grajam, ker tega ne veste, kajti vi ste
še mladi in neizkušeni; ako pa želite v svoji
novi službi napredovati, potem boste delali z
menoj in ne proti meni."

145

„Zelo bi me veselilo, ako bi mi dali namig-
ljaj ali dva,“ je dejal detektiv ter ‘spremenil
svoje obnašanje. ,,Doslej še nisem ničesar do¬
segel v tem slučaju."

„Kakšne korake ste storili?"

»Opazovali smo komisijonarja Tangeya ter
poizvedovali po njegovem življenju. Dobro po¬
pisan je odšel od vojakov in ničesar ne moremo
najti proti njemu. Vendar je njegova žena bolj
slabe vrste. Mislim, da ve več o tej stvari, ka¬
kor je videti."

,,Ali ste tudi o njej poizvedovali?"

»Poslali smo k njej eno naših žensk. Mrs.
Tangey pije in naša ženska je bila dvakrat z
njo skupaj, ko je bila precej dobre volje, ven¬
dar ni mogla ničesar izvedeti od nje."

»Slišal sem, da so imeli starinarje v hiši."

„Da, vendar so jih izplačali."

»Kje so dobili denar?"

„To je bilo vse v redu. Njegova penzija se
mu je morala izplačati in sploh ni bilo videti
nobenega znamenja, da bi bili zadolženi."

»Kako je raztolmačila, da se je ona odzvala,
ko je mr. Phelps pozvonil za kavo?"

»Dejala je, da je bil njen mož zelo truden
in da ga je hotela nadomestiti."

»No, da, to bi se skladalo s tem, da SO' našli
njega nekoliko pozneje spečega na stolu. Torej
proti njima ne govori drugega kakor značaj
ženske. Ali ste jo vprašali, zakaj je ono noč
tako hitela proč? Njena naglica je vzbudila
pozornost policaja."

146

„Ona je bila bolj kasna kakor po navadi in
je hotela "biti doma."

„Ali ste ji namignili, da sta bila vidva, vi in
mr. Phelps, ki sta odšla najmanj dvajset mi¬
nut za njo, pred njo doma?“

„Ona razlaga to z razločkom med omnibu¬
som in kočijo."

„Ali je pojasnila, zakaj je po svojem prihodu
domov hitela v zadaj ležečo kuhinjo?"

„Ker je imela denar, da bi z njim izplačala
starinarja."

„Za vsako stvar ima odgovor. Ali ste jo
vprašali, ako je pri svojem odhodu srečala
kakega človeka ali videla postajati okoli Char¬
les Streeta?"

,,Ona ni videla nikogar razen policaja."

„No, videti je, da ste jo precej temeljito iz¬
praševali. Kaj drugega ste še storili?"

„Opazovali smo tega uradnika Gorota vseh
teh devet tednov, vendar brez uspeha. Ničesar
ne moremo pokazati proti njemu."

„Se kaj drugega?"

,,No, mi nimamo ničesar drugega, česar bi
se lotili — nobenega dokaza."

,,Ali ste si uredili kako teorijo ,o tem, kako
je oni zvonec zvonil?"

„No, priznati moram, da to presega moje
moči. Na vsak način pa je bil to zelo hladno¬
krven človek, in naj je storil to kdorkoli je
hotel, da je šel tja in tam zvonil."

,,Da, to je čudno. Najlepša hvala za vse, kar
ste mi povedali. Ako morem izročiti tega člo-

147

veka v vaše roke, potem boste kmalu culi o
meni. Pojdiva, Watson!“

„Kam pa sedaj ?“ sem vprašal, ko sva odšla
iz urada.

„Sedaj greva intervjuvat lorda Holdhursta,
ministra notranjih zadev in bodočega ministr¬
skega predsednika angleškega."

Imela sva srečo in našla lorda Holdhursta
v njegovem uradu v Downing Streetu; Hol¬
mes mu je poslal svojo vizitko, na to so naju
takoj odvedli navzgor. Državnik je naju spre¬
jel z ono staromodno vljudnostjo, radi katere
je znan ter naju posadil na razkošne naslanjače
pri kaminu. Ko je stal na preprogi med nama
s svojo vitko, šibko postavo, s svojim izrazo-
vitim, zamišljenim obrazom in svojimi kodra¬
stimi lasmi, ki so bili prekmalu pomešani s
sivimi, je bil videti, da predstavlja ono ne pre¬
več navadno vrsto plemenitnikov, plemenit-
nika, ki je v resnici plemenit.

„Vaše ime mi je dobro znano, mr. Holmes,"
je rekel in se nasmejal. „In naravno je, da se
ne morem delati kakor da ne bi vedel, kaj je
namen vašega obiska. V teh uradih se je pri-
godil samo en slučaj, ki bi mogel zbuditi vašo
pozornost. V kojega interesu delujete, ako
smem vprašati?"

„V interesu mr. Percyja Phelpsa," je od¬
govoril Holmes.

„Ah, to je moj nesrečni vnuk! Samo po sebi
je umevno, da mi naše sorodstvo še bolj one¬
mogočil je vzeti ga kakorkoli v zaščito. Bojim

148

se, da mora imeti ta dogodek zelo neprijeten
učinek na njegovo karijero.“

»Ako se pa listina najde?"

„0, to bi bilo seveda nekaj drugega.“

„Imel bi eno ali dve vprašanji, ki jih želim
predložiti vam, lord Holdhurst.“

„Srečen bom, ako vam morem podati vsako-
jako informacijo, ki j e v moji moči.“

„Ali je bilo v tej sobi, ko ste dajali inštruk-
cije glede prepisa listine ?“

„Da, tukaj."

»Potem vas skoro ni mogel nihče slučajno
slišati."

„To je popolnoma izključeno."

„Ali ste morda komu omenili, da nameravate
dati listino prepisati?"

»Nikoli!“

„Ali se popolnoma dobro spominjate tega?"

»Popolnoma."

»No, ker vi niste tega nikomur povedali in
tudi mr. Phelps tega ni nikomur omenil, in
torej nihče drugi ni niti najmartje vedel o vsej
zadevi, potem je prišel tat popolnoma slučajno
v sobo. Videl je svojo srečo in vzel listino."

Državnik se je nasmejal. »Tukaj me popol¬
noma premagate," je dejal.

Holmes je za trenutek premišljal. »Še neka
važna točka je, o kateri bi rad z vami govoril,"
je dejal. »Kolikor vem, ste se bali, da ne bi
nastale zelo resne posledice, ako bi podrobnosti
te pogodbe postale znane, ali ne?"

149

Neka senca se je prikazala na izrazitem ob¬
razu državnikovem. „Da, zelo resne posledice."

„In ali so se zgodile?"

„Še ne."

„Ako je pogodba prišla v roke, recimo, fran¬
coskega ali ruskega zunanjega ministrstva, ali
mislite, da bi culi o tem?"

„Seveda bi," je dejal lord Holdhurst.

„Ker je tedaj preteklo že skoro deset tednov
in ni bilo ničesar čuti, ali ni mogoče misliti, da
iz enega ali drugega vzroka listina ni prišla v
njihove roke?

Lord Holdhurst je zmajal z ramo.

„Mi skoraj ne moremo domnevati, mr. Hol¬
mes, da je tat vzel listino samo za to, da jo da
v okvir in obesi na steno."

„Morda čaka boljše nagrade."

„Ako čaka samo še malo dalje, ne dobi sploh
ničesar. V malo mesecih pogodba ne bo več
tajna."

„To je zelo važno," je dejal Holmes. „Seveda
imamo dalje še mogočo domnevo, da je tat na¬
enkrat zbolel-“

„Napad možganske mrzlice, morda, kaj ne?"
je vprašal državnik ter se hitro ozrl proti
njemu.

„Tega nisem trdil," je rekel Holmes, ne da
bi se dal motiti. ,,Sedaj, lord Holdhurst, sva
potratila že preveč vašega dragocenega časa in
raditega vam voščiva: Z Bogom!"

3 50

„Želim vsak mogoči uspeh vašemu razisko¬
vanju, naj bo zločinec kdorkoli hoče," je od¬
govoril plemenitaš, ko se nama je priklonil pri
vratih.

»Izvrsten človek je to," je dejal Holmes, ko
sva dospela v Whitehall. „Vendar se mora bo¬
jevati, da vzdrži svojo pozicijo. On daleko ni
bogat in ima mnogo izdatkov. Ti si seveda
opazil, da ima na svojih čevljih nove podplate.
Sedaj pa te nočem več odvračati od svojega
uradnega dela, Watson. Danes ne storim niti
koraka več v tej zadevi, razen ako dobim od¬
govor na svoj oglas. Zelo ti bom pa hvaležen,
ako bi šel jutri z menoj v Woking, in sicer z
istim vlakom kakor danes."

In sešla sva se zopet naslednjega jutra ter
skupno odpotovala v Woking. Povedal mi je,
da ni dobil nobenega odgovora na svoj oglas
in tudi nič novega ni bilo glede tega slučaja.
Ako je bila njegova volja, je bil njegov obraz
popolnoma neprodirljiv kakor obraz rdečega
Indijanca, in iz njegovih potez nisem mogel
spoznati, ali je bil s slučajem zadovoljen ali
ne. Spominjam se, da sva govorila o Bertil-
lonovem sistemu merjenja in on je izražal svoje
največje občudovanje do tega francoskega
učenjaka.

Našla sva svojega klijenta še vedno v oskrbi
njegove strežnice, vendar je bil mnogo bolji
videti kakor včeraj. Brez težave je vstal z di¬
vana in naju pozdravil, ko sva vstopila.

„Ivaj novega?" je vprašal željno.

151

„Moje poročilo je negativno, kakor sem pri¬
čakoval," je dejal Holmes. „Obiskal sem For-
besa in odredil več poizvedovanj, ki nas morda
popeljejo do kakega uspeha."

„Torej še niste izgubili poguma?"

»Nikakor ne!“

„Bog vas blagoslovi za te vaše besede je
vzkliknila miss Harrison. ,,Ako ostanemo po¬
gumni in potrpežljivi, se mora stvar gotovo
dognati."

„Mi imamo več novega vam povedati kakor
vi nam," je dejal Phelps in se usedel na divan.

»Nadejal sem se, da boste morda kaj imeli."

»Da, ponoči se je nekaj pripetilo, kar bi bilo
skoro zelo resno." Njegov obraz je postal zelo
resen pri teh besedah in nekaj kakor strah se
je prikazalo v njegovem pogledu. »Veste", je
rekel, »da začenjam misliti, da sem neprosto¬
voljno središče neke velike zarote in da se mi
streže po življenju ravno tako kakor po moji
časti."

»O!“ je vzkliknil Holmes.

»Neverjetno se to sliši, kajti jaz nimam niti
enega sovražnika na vsem svetu, kolikor je
meni znano. In vendar ne morem po izkušnji
današnje noči priti do nobenega drugega
sklepa."

»Prosim, nadaljujte."

»Vedeti morate, da je bila poslednja noč
prva, ko sem spal v sobi brez strežnice. Počutil
sem se toliko bolje, da sem mislil, da jo lahko
pogrešam. Vendar je gorela v sobi nočna luč.

152

No, okoli dveh proti jutru sem rahlo zaspal,
ko me je naenkrat vzbudil rahel šum. Bil je
podoben glasu, ki ga povzročuje miš, kadar
gloda desko, in jaz sem nekoliko časa ležal ne¬
premično ter poslušal, misleč, da prihaja ta
šum iz tega vzroka. Nato pa je postal glas¬
nejši in naenkrat je pri oknu zazvenelo z ostrim,
kovinskim glasom. Prestrašen sem se usedel v
postelji. Sedaj ni moglo biti nobenega dvoma,
kaj pomenijo ti glasovi. Slabotnejši so nastali
s tem, da je nekdo potiskal neko orodje skozi
razpoko med okenskimi okviri, drugega pa za¬
porni kavelj, ko ga je potisnil nazaj.

„Zatem je bilo kakih deset minut vse tiho,
kakor da bi oni človek čakal, da bi se mogel
prepričati, ali me je šum zbudil ali rie. Nato
sem začul rahlo pokanje, ki je nastalo, ko je
nekdo zelo počasi odpiral okno. Jaz nisem mo¬
gel tega dalje prenašati, kajti moji živci niso
več to, kar šo nekdaj bili. Skočil sem iz po¬
stelje ter odprl oknice. Neki človek se je pla¬
zil pri oknu. Vendar ga nisem mogel dobro
videti, kajti izginil je kot blisk. Zavit je bil v
nekak plašč, ki je zakrival tudi doljnji del nje¬
govega obraza. Samo eno vem o njem in to je,
dal je imel v svoji roki neko orožje. Meni se
je zdelo podobno dolgemu nožu. Prav dobro
sem videl, kako se je zabliskal, ko se je spustil
v beg."

„To je jako zanimivo," je dejal Holmes.
„Prosim, kaj ste pa potem storili?"

153

„Ako bi bil bolj pri moči, bi šel za njim skozi
okno. Tako sem pa samo- pozvonil in zbudil
vso hišo. To je trajalo nekoliko časa, kajti zvo¬
nec je napeljan v kuhinjo, služabništvo pa spi
zgoraj. Vendar sem klical in to je privedlo dol
Jožefa, ta pa je poklical ostale. Jožef in hlapec
sta našla sledove stopinj na cvetlični gredici
zunaj okna, ker pa je bilo vse poslednje dni zelo
suho, se je izkazalo, da je nemogoče zasledo¬
vati sled preko trave. Nal leseni ograji proti
cesti pa je mesto, kjer je videti znake — tako
mi pripovedujejo — kakor da bi kdo tamkaj
lezel črez ograjo ter zlomil pri tem drog. Do¬
slej še nisem obvestil o tem tukajšnje policije,
ker se mi je najbolje zdelo, da naj prvo vas
vprašam za svet.“

Bilo je videti, kakor da je imela ta povest
našega klijenta nenavaden vpliv na Sherlock
Holmesa. Vstal je s stola in hodil vznemirjen
po sobi gorindol.

„Nesreča nikdar ne počiva," je rekel Phelps
in se nasmejal, akoravno se je videlo, da ga je
ta nočni dogodek precej pretresel.

,,In vi ste je sedaj gotovo dovolj imeli," je
dejal Holmes. „Ali menite, da bi mogli iti okoli
hiše z menoj ?“

„0, da, prav rad užijem nekoliko solnca. Jo¬
žef pojde tudi."

,,In jaz tudi," je rekla miss Harrison.

Sherlock, IV. 11

154

„Bojim se, da ne,“ je rekel Holmes in zmajal
z glavo. „Mislim, da vas moram prositi, da
sedite ravno tam, kjer ste sedaj."

Mlada gospica se je nekoliko nejevoljna zo¬
pet usedla. Njen brat pa se je nam pridružil
in vsi štirje smo se podali venkaj. Sli smo okoli
trate do okna mladega diplomata. Kakor je
povedal, so bili sledovi na cvetlični gredici,
vendar so bili nejasni in izbrisani. Holmes se
je za trenutek sklonil proti njim, nato pa je
zopet vstal in zmajal z ramo.

„Po mojih mislih ne more nihče ničesar do¬
gnati iz njih," je rekel. „Pojdimo okoli hiše,
da vidimo, zakaj je ropar izbral ravno to sobo.
Po mojih mislih, bi bila ona večja okna vzpre-
jemne in jedilne sobe bolj vabljiva zanj."

,,Ta okna so od ulice bolj vidna," je pri¬
pomnil mr. Jožef Harrison.

„Oh, da, seveda. Tukaj so tudi vrata, kjer
bi lahko poizkusil priti v sobo. Kakšna so to?"

„Stranski vhod za trgovce. Seveda ponoči so
zaklenjena."

„Ali se vam je kdaj že kaj takega prigodilo?"

„Nikoli,“ je rekel naš klijent.

„Ali imate v hiši srebrno namizno orodje ali
kaj drugega, kar privabi roparje?"

„Ničesar posebne vrednosti."

Holmes je odšel okoli hiše, držal svoje roke
v žepu in se vedel zelo malomarno, kar je bilo
pri njem nenavadno.

155

»Apropos", je dejal k Jožefu Harrisonu,-„vi
ste našli neko mesto, kakor sem slišal, kjer je
ropar preplezal ograjo. Oglejmo si tudi to.“

Mladi človek nas je peljal k nekemu mestu,
kjer je bil vrh enega lesenih drogov zlomljen.
Majhen kos lesa je visel nizdol. Holmes ga je
odtrgal in kritično opazoval.

»Ali mislite, da se je tole snoči zgodilo?
Videti je nekam staro, ali ne?"

»No, mogoče."

»Dalje tudi ni na drugi strani nobenega
sledu, da bi tamkaj kdo dol skočil. Ne, jaz
mislim, da si tukaj ne bomo prav nič pomagali.
Pojdimo nazaj v spalnico in govorimo dalje o
tej stvari."

Percy Phelps je hodil zelo počasi in se opiral
na roko svojegal bodočega svaka. Holmes je
odšel hitro preko trate in midva sva bila davno
prej pri odprtem oknu spalnice, preden sta
onadva prišla za nama.

»Miss Harrisonova", je rekel Holmes zelo
strogo, »vi morate ves dan ostati, kjer ste se¬
daj. Ničesar naj vas ne moti, da ne bi ves dan
ostali tukaj. To je največje važnosti."

»Gotovo se zgodi tako, ako vi to želite, mr.
Holmes," je reklo dekle začudeno.

»Kadar poj dete spat, zaklenite vrata te sobe
od zunaj in obdržite ključ zase. Obljubite mi,
da storite vse to."

»Toda Percy?“

»On pojde z nami v London."

»In jaiz moram tukaj ostati?"

n*

156

„Da, radi njega. Veliko uslugo mu naredite
s tem! Hitro! Obljubite!"

Prikimala je pritrdilno, ravno ko sta onadva
vstopila.

„Kaj pa sediš tukaij tako čmerno, Annie?"
je zaklical njen brat. „Pojdi venkaj na solnce!“

„Ne, hvala, Jožef. Malo me boli glava in ta
soba je tako hladna in hladeča."

„Kaj nasvetujete sedaj, mr. Holmes?" je
vprašal naš klijent.

„No, pri raziskavanju te manjše zadeve ne
smemo izgubiti izpred oči naše večje. Zelo bi
bilo koristno za me, ako bi mogli z nami v
London."

„Takoj?“

„No, kakor kmalu bi vam bilo mogoče. Re¬
cimo v eni uri."

,,Čutim se dovolj močnega, ako vam v res¬
nici morem biti v korist."

„Kolikor sploh mogoče."

„Morda bi želeli, da ostanem črez noč tam¬
kaj ?“

„RaVno sem vam hotel nasvetovati."

„Ako me pride potem moj ponočni prijatelj
zopet obiskat, bo spoznal, da je ptič izletel.
Mi smo vsi v vaših rokah, mr. Holmes, in vi
nam morate natanko povedati, kaj želite, da bi
se zgodilo. Morda) bi radi imeli, da bi šel tudi
Jožef z nami, da bo malo pazil name?"

„Oh ne; moj prijatelj Watson tukaj je zdrav¬
nik, kakor veste, in on bo že skrbel za vas. Mi

157

bomo tukaj zajtrkovali, ako dovolite, potem pa
odrinemo vsi trije v mesto.“

Uredilo se je, kakor je nasvetoval, akoravno
se je miss Harrisonova v soglasju s Holmeso-
vim nasvetom oprostila, da ne more zapustiti
spalnice. Kakšen je bil namen manevrov mo¬
jega prijatelja, nisem mogel spoznati; edino to
se mi je zdelo mogoče, da so imeli namen ločiti
gospico od Phelpsa, ki je vesel radi svojega
povračajočega se zdravja in ker je imel upanje,
da se nekaj doseže, z nami v obednici zajtrko¬
val. Vendar naju je Holmes še mnogo bolj iz-
nenadil, kajti potem ko je naju spremil dol
na postajo in do vlaka, je mirno povedal, da
on nima namena oditi iz Wokinga.

„Dve ali tri malenkostne točke so še, ki bi
jih rad pojasnil, preden odidem,“ je rekel.
„Vaša odsotnost, mr. Phelps, mi bo v gotovem
oziru celo koristila. Watson, ko dospeta v Lon¬
don, vama bom zelo hvaležen, ako se takoj
odpelješ z našim prijateljem v Baker Street
ter ostaneš tamkaj, dokler ne pridem jaz tja.
Dobro je, da sta sošolca, ker si imata gotovo
mnogo povedati. Mr. Phelps vzame lahko
prazno sobo za današnjo noč; jaz upam, da
bom prišel ravno prav k prvemu zajtreku, kajti
eden vlak je, ki pride ob osmih na postajo
Waterloo.“

„Kaj pa z našim poizvedovanjem v Lon¬
donu?" je vprašal Phelps žalostno.

„To lahko storimo potem jutri. Jaz mislim,
da bo ravno sedaj moja pomoč tukaj bolj po¬
trebna."

158

„Povejte jim v Briarbrae, da se nadejam
vrniti do jutri zvečer," je zaklical Phelps, ko
se je vlak začel dalje pomikati.

,,Mislim, da se bržčas ne povrnem v Briar¬
brae," je odgovoril Holmes in veselo mahal z
roko, ko smo hiteli iz postaje.

Phelps in jaz sva se razgovarjala o tem med
potjo, vendar ni mogel nihče navesti povolj-
nega vzroka za ta novi razvoj vse zadeve.

,,Mislim, da hoče najti kako sled glede snoč-
njega roparskega poizkusa, ako je bil to kak
ropar. Kar se moje osebe tiče, sem mnenja,
da to ni bil navaden tat."

„Kaj pa misliš s tem?"

„Na mojo besedo, sicer lahko pripisuješ to
mojim slabotnim živcem ali pa tudi ne, jaz
mislim, da se vrši okoli mene kaka globoka
politična intriga in da mi zarotniki strežejo
po življenju iz vzroka, ki presega moj razum.
To se zdi čudno in nespametno, vendar po¬
glej dejstva! Cernu bi skušal kak tat vlomiti
pri spalničnem oknu, kjer se ne more nadejati
nobenega plena, in čemu naj bi prišel z dolgim
nožem v roki?"

„Ali si prepričan, da ni bilo to orodje kakega
vlomilca?"

,,0 ne, nož je bil to. Popolnoma razločno
sem videl, kako se je zabliskala klina."

„Vendar čemu za božjo voljo bi te zasledo¬
vali s takim sovraštvom ?“

„Ah! To je ravno vprašanje."

159

„No, ako je tudi Holmes istega mnenja, po¬
tem bi si lahko tolmačili njegovo ravnanje
ali ne? Recimo, da je tvoja teorija prava, ako
more položiti roko na človeka, ki te je snoči
nameraval napasti, potem stori velik korak na¬
prej pri iskanju onega, ki je vzel pomorsko po¬
godbo. Nespametno je domnevati, da imaš dva
sovražnika, izmed katerih te hoče eden oropati,
med tem ko ti drugi streže po življenju."

„Toda mr. Holmes je dejal, da nima na¬
mena vrniti se v Briarbrae."

„Jaz ga poznam že dolgo časa", sem rekel,
»vendar nisem nikoli videl, da bi storil kaj brez
zelo dobrega vzroka," in s tem se je najin po¬
govor zasukal na druge predmete.

Naporen dan je bil to zame. Phelps je bil
po svoji dolgi bolezni še vedno slab in vsled
svoje nesreče je bil nervozen in je vedno tožil.
Zaman sem skušal zbuditi njegovo zanimanje
za Afganistan, za Indijo, za socialna vpra¬
šanja, sploh za vse, kar bi ga moglo razvedriti.
Toda vedno' se je vračal k svoji izgubljeni po¬
godbi nazaj, se čudil, ugibal, preudarjal, kaj
dela Holmes, kakšne korake je storil lord Hold-
hurst, kakšne novice izve naslednjega dne. Te¬
kom večera je postala njegova razburjenost
zelo mučna.

,,Ali imaš popolno vero v Holmesa?" me je
vprašal.

»Videl sem ga izvršiti nekaj prav znamenitih
stvari."

160

„Vendar nikoli ni razrešil tako temne za¬
deve kakor je ta, kaj ?“

„0, da; vem, da je razrešil vprašanja, kjer
ni imel toliko sledi kakor pri tvojem."

„Vendar ne take, pri kateri se gre za tolike
interese?"

„Tega ne vem. Vem pa dobro, da je deloval
v zelo važnih zadevah v imenu treh vladarskih
hiš evropskih."

„Toda ti ga dobro poznaš, Watson. On je
tako nerazumljiv človek, da nikoli ne vem prav,
kaj. bi začel z njim. Ali meniš, da ima upanje?
Ali misliš, da pričakuje uspeha pri tej zadevi?"

„Rekel ni ničesar."

„To je slabo znamenje."

„Nasprotno, opazil sem, da on vselej pove,
kadar je brez sledu. Ako pa ima kako sled in
še ni popolnoma gotov ali je prava ali ne, tedaj
je popolnoma tih. Vendar, moj dragi prijatelj,
mi ne moremo zboljšati teh stvari s tem, da
se vznemirjamo radi njih; dovoli torej, da te
prosim, da greš k počitku, da boš jutri svež,
naj nas potem čaka karkoli hoče."

Naposled mi je bilo mogoče pregovoriti svo¬
jega prijatelja, da se je ravnal po mojem na¬
svetu, četudi sem iz njegovega vznemirjenega
vedenja spoznal, da je malo upanja, da bi spal.
Da, in njegova slaba volja je bila nalezljiva,
kajti tudi jaz sem se pol noči premetaval sem-
intja, razmišljeval o tem čudnem problemu in
iznajdeval stotine teorij, izmed katerih je bila
vsaka bolj nemogoča kakor poslednja. Čemu je

161

Holmes ostal v Wokingu? Čemu je naprosil
miss Harrisonovo, da ostane ves dan v sobi
bolnika? Zakaj je skrbel za to, da ni povedal
ljudem v Briarbrae, da namerava ostati blizu
njih? Belil sem si glavo, dokler nisem ob tem
prizadevanju, da bi našel kako raztolmačenje,
ki bi krilo vsa ta dejstva, končno zaspal.

Sedem je bila ura, ko sem se zbudil; takoj
sem se podal v Phelpsovo sobo, kjer sem ga
dobil izmučenega in upadlega, ker vso- noč ni
spal. Njegovo prvo vprašanje je bilo, ako je
Holmes že prišel.

„On bo tukaj kakor je obljubil", sem rekel,
»in niti trenutek prej ali pozneje."

In moje besede so bile resnične, kajti kmalu
po osmi uri je pridirjal voz k vratom in najin
prijatelj je stopil iz njega. Ko sva stala pri
oknu, sva videla, da je imel levico ovito in da
je bil njegov obraz zelo srdit in bled. Stopil
je v hišo, vendar je šele črez nekoliko časa
prišel gor.

,,Videti je, kakor da bi bil tepen," je vzkliknil
Phelps.

Bil sem primoran priznati, da je imel prav.
»Naposled", sem dejal, „se nahaja sled še
morda tukaj v mestu."

Phelps je zastokal.

»Ne vem kako je to", je dejal, „vendar jaz
sem si toliko obetal od njegove vrnitve. Na
vsak način njegova roka včeraj ni bila tako
zavezana. Kaj se je moglo zgoditi?"

162

„Vendar nisi ranjen, Holmes ?“ sem vprašal,
ko je stopil moj prijatelj v sobo.

„Pah, samo majhna praska jpo moji lastni
nerodnosti," je odgovoril ter nama voščil dobro
jutro. ,,Tale vaš slučaj, mr. Phelps, je gotovo
eden najbolj temnih, kar sem jih kdaj raz¬
iskoval."

„Bal sem se, da se vam bo zdel pretežak."

„V resnici nekaj posebnega sem doživel."

„Ta ovoj priča o raznih dogodkih," sem de¬
jal. „Ali nam ne bi hotel povedati, kaj da se
je zgodilo?"

„Po zajtrku, moj dragi Watson. Pomni, da
sem danes zjutraj dihal trideset milj daleč sur-
reyski zrak. Mislim, da ni nobenega odgovora
na moj oglas radi kočijaža. No, ne moremo se
nadejati, da bi vedno imeli uspeh."

Miza je bila že pogrnjena in jaz sem ravno
hotel pozvoniti, ko je vstopila mrs. Hudson s
čajem in kavo. Trenutek pozneje je prinesla
še skledo in vsi trije smo sedli za mizo: Hol¬
mes gladen, jaz radoveden, Phelps pa neznan¬
sko pobit.

„Mrs. Hudson se je izkazala pri tej priliki,"
je rekel Holmes in odkril skledo, v kateri je
bilo pišče. „Njena kuhinja je sicer malo ome¬
jena, vendar zna vsako jed tako dobro pripra¬
viti kakor kaka Skotka. Kaj pa imaš ti tamkaj,
Watson?“

,,Šunko in jajca," sem odgovoril.

„Dobro! Kaj pa boste vi vzeli, mr. Phelps:
pišče, jajca, ali si boste sami pomagali?"

163

,,Hvala, jaz ne morem ničesar jesti,“ je de¬
jal Phelps.

„0, pojdite! Vzemite ono pred seboj."

,,Hvala, jaz bi v resnici raje ne vzel ničesar."

»No, potem," je dejal Holmes in zlobno za-
mežikal, „mislim, da ne boste imeli nič proti
temu, da pomagate meni."

Phelps je privzdignil pokrov in pri tem na
ves glas zavpil; sedel je tamkaj in debelo gle¬
dal, njegov obraz pa je bil bled kakor krožnik,
na katerega je gledal. Sredi preko njega je
ležal majhen valjast zavitek modrosivega pa¬
pirja. Pograbil ga je, zavžival s svojimi očmi,
plesal po sobi kakor blazen, ga pritiskal na
svoje prsi in veselja ukal. Nato se je tako iz¬
mučen in utrujen zgrudil nazaj na stol, da sva
mu morala vliti brandyja v usta, da se ni
onesvestil.

„Ha! Ha!" je rekel Holmes tolažljivo in ga
potrkal na ramo. „Ni bilo prav, da sem vas
tako iznenadil. Vendar vamWatson lahko pove,
da se nikoli ne morem ustavljati majhnemu
dramatičnemu pridevku."

Phelps ga je prijel za roko in mu jo polju¬
bil. ,,Bog vas blagoslovi!" je zavpil, „vi ste mi
rešili mojo čast!"

„No, šlo se je tudi za mojo, da vam povem,"
je rekel Holmes. „Zagotavljam vas, da je meni
prav tako hudo, ako nimam uspeha v kakem
slučaju, kakor vam, ako zabredete pri kakem
naročilu."

164

Phelps je vtaknil dragoceno listino v naj-
skrivnejši žep svojega jopiča.

„Ne upam si še dalje prekiniti vašega zajtrka,
in vendar bi' smrtno rad izvedel, kako da ste
jo dobili in kje je bila.“

Sherlock Holmes je hitro izpil čašo kave in
obrnil svojo pozornost do šunke in jajec. Nato
je vstal, vžgal svojo pipo ter se zložno usedel
v svojem naslanjaču.

„Povedati vam hočem, kaj sem najprej storil
in kako sem prišel do tega, da sem storil, po¬
zneje," je rekel. ,,Potem ko sem vaju pustil
na postaji, sem se podal na krasen izprehod po
čarobni surreyski pokrajini in sem prišel prav
do lične, majhne vasice z imenom Ripley; tu¬
kaj sem pil v neki krčmi čaj in sem bil tudi
toliko previden, da sem napolnil svojo stekle¬
nico ter vtaknil v žep v papirju zavite sand-
witche (kruh, obložen z mesom itd.). Tamkaj
sem ostal do večera, potem sem se pa zopet
napotil proti Wokingu in sem prišel prav po
solnčnem zahodu na cesto pri Briarbrae.

„No, čakal sem, da je bila cesta prazna —
mislim, da ni nikoli posebno' obljudena — nato
pa sem splezal preko ograje na vrt."

,,Gotovo so bila vrata odprta, ali ne?“ se je
oglasil Phelps.

„Da; vendar imam jaz v teh zadevah nekam
poseben okus. Izbral sem si ono mesto, kjer
stoje trije borovci in v njihovem zavetju sem
splezal črez ograjo, ne da bi me mogel kak

165

človek v hiši opaziti. Počenil sem med grmov¬
jem na drugi strani, se plazil od enega do dru-
gega — poglejte, prosim, kolena mojih hlač —
dokler nisem dospel do grma rododendra ravno
nasproti oknu vaše spalnice. Tamkaj sem se
usedel in čakal, kaj pride.

„Okna v vaši sobi niso bila zastrta, in tako
sem mogel videti miss Harrisonovo, ki je se¬
dela pri mizi in čitala. En četrt na enajst je
bilo, ko je odložila knjigo, zaprla okno in od¬
šla. Slišal sem jo zapirati vrata in bil sem po¬
polnoma prepričan, da je tudi zaklenila sobo.“

„S ključem?"

„Da, jaz sem dal miss Harrisonovi navodila,
da zapre sobo odzunaj in vzame ključ s seboj,
ko pojde spat. Izpolnila je moje naročilo do
pičice in brez njenega sodelovanja bi teh pa-
pirjev gotovo ne imeli v žepu svojega jopiča.
Ona je nato odšla, luči so ugasnile in jaz sem
ostal čisto sam tam v rododendrovem grmu.

„Noč je bila krasna, vendar je bilo moje stra-
ženje utrudljivo. Seveda se loti človeka vzne¬
mirjenje, kakor ga čuti lovec, ko leži poleg
vode in čaka velike divjačine. Dolgo je bilo,
zelo dolgo navzlic temu — skoro tako dolgo,
Watson, kakor takrat ko sva čakala v oni ne¬
varni sobi, ko sva pogledala v mali problem
»Grahastega traka*. Tam v Wokingu je cer¬
kvena ura bila četrtinke in več kakor enkrat
sem že mislil, da se je ustavila. Naposled okoli
dveh po polnoči sem nenadoma začul rahli glas
zapaha, ki ga je nekdo odmaknil, in škripanje

/

166

ključa. Trenutek pozneje so se odprla služab¬
niška vrata in mr. Jožef Harrison je stopil v
mesečino."

„Jožef!“ je vzkliknil Phelps.

„Bil je gologlav, vendar je nosil preko ramen
črn plašč, s katerim je mogel v trenutku skriti
svoj obraz, ako bi bilo treba. Po prstih je sto¬
pal v senci zidovja in ko je dospel do okna,
je vtaknil dolg nož skoz razpoko in potisnil
zaporni kavelj nazaj. Nato je odprl okno, vtak¬
nil svoj nož skozi razpoko med oknicami in
jih prav tako odprl.

„Z onega mesta, kjer sem bil, sem imel po¬
poln razgled v notranjščino sobe in sem na¬
tančno videl vsako njegovo gibanje. Prižgal je
dve sveči, ki stojite na kaminu, nato pa je za¬
čel odstranjevati vogal tapete blizu vrat. Kmalu
zatem je vzel iz zida štirioglat kos deske, ka¬
kršne so običajno v hiši, da morejo napelje¬
valci plinovih cevi priti do cevnih sklepov. Ta
deska je tukaj zakrivala cevni sklep, ki je imel
obliko črke T, kjer se cepi cev in vodi en del
dol v kuhinjo. Iz tega skrivališča je vzel ta
mali valjasti papirnati zavoj, položil desko
zopet nazaj, popravil tapeto, ugasnil sveče ter
odšel naravnost v moje roke, ko sem ga čakal
zunaj pred oknom.

,,No, ta Jožef je mnogo bolj zloben človek
kakor sem si mislil. Planil je nad mene z
nožem in jaz sem ga moral dvakrat udariti in
sem se urezal preko členkov, preden sem ga

167

mogel premagati. Kar umoril bi me bil naj-
raji z edinim očesom, s katerim je mogel videti,
ko sva končala, vendar je poslušal svojo pamet
ter mi izročil papirje. Ko sem imel to, sem ga
izpustil, vendar sem danes v jutro brzojavil
Forbesu vse podrobnosti. Ako je dovolj uren,
da ujame svojega ptička, potem dobro! Ako pa
najde, kakor se mi prav močno dozdeva, gnezdo
prazno, preden dospe tja, no, toliko bolje za
vlado. Zdi se mi, da bi tako lord Holdhurst
kakor mr. Percy Phelps prav rada imela, ako
vsa zadeva ne pride pred policijo in sodišče.“
„Moj Bog!“ je sopel naš klijent. „Torej mi
pravite, da so bili ukradeni papirji tekom vseh
teh dolgih deset tednov moje bolezni ves čas
v prav isti sobi kakor jaz?"

„Da, tako je bilo.“

„In Jožef! Jožef lopov in tat!"

„Hm! Bojim se, da je Jožefov značaj ne¬
koliko zvijačen in bolj nevaren kakor bi človek
sodil po njegovi zunanjosti. Iz tega, kar sem
čul danes zjutraj o njem, posnemam, da je imel
velike izgube na borzi, in da je pripravljen sto¬
riti vse na svetu, da izboljša svoje razmere.
Ker je neznansko sebičen človek, nista niti
sreča njegove sestre niti vaš ugled zadrževala
njegove roke, ko se mu je nudila priložnost."

Percy Phelps se je zgrudil nazaj v svoj stol.
„V glavi se mi vrti", je rekel, „vaše besede so
me omamile!“

„Glavna težkoča vašega slučaja", je pripom¬
nil Holmes po svoji didaktiški navadi, „je bila

168

v tem, da je bilo preveč dozdevnega. Kar je
bilo vitalnega pomena, je bilo preobloženo in
skrito pod irrelevantnim. Izmed vseh dej-
stev ;  ki so se nam nudila, smo morali izbrati
samo ona, ki so bila videti bistvena, in jih po¬
tem v njihovem redu zopet strniti, tako da smo
mogli sestaviti to zelo znamenito vrsto dogod¬
kov. Jaz sem že začel sumiti Jožefa vsled dej¬
stva, da ste hoteli v oni noči z njim domov
potovati in ker je bilo prav verjetno', da se
oglasi na potu pri vas — posebno ker je urade
dobro poznal. Ko sem slišal, da je nekdo hotel
dospeti v vašo spalnico, v kateri ni mogel razen
Jožefa nikdo drugi ničesar skriti — povedali
ste, kako ste pognali Jožefa iz sobe, ko ste
dospeli z zdravnikom domov — so se moje
sumnje spremenile v gotovost in to tem bolj,
ker se je oni poizkus izvršil prvo noč, v kateri
je bila strežnica odsotna; to je pričalo, da je
vlomilec dobro poznal navade v hiši.“

„Kako slep sem bil!“

„Dejstva tega slučaja, v kolikor sem jih jaz
dognal, so tale: Ta Jožef Harrison je prišel v
urad skoz vrata v Charles Streetu in ker je
poznal pot, je šel naravnost v vašo sobo, in to
v trenutku, ko ste jo vi zapustili. Ker ni našel
nikogar, je seveda pozvonil, v tem trenutku pa
je zagledal papirje na mizi. En pogled mu je
povedal, da mu je slučaj dal v roke državno
listino neizmerne vrednosti, in kakor bi trenil
jo je vtaknil v žep in je odšel. Kakor se spo¬
minjate, je preteklo nekoliko minut, preden je

169

zaspani komisijonar obrnil vašo pozornost na
zvonec, in te minute so zadoščale, da je imel
tat dovolj časa uteči.

„S prvim vlakom se je odpeljal v Woking;
potem ko je pregledal svoj plen in se prepričal,
da je v resnici neizmerne vrednosti, ga je skril
na prostoru, ki je bil po njegovem mnenju zelo
varen, očividno z namenom, da ga vzame zopet
črez eden ali dva dni iz skrivališča ter ga po¬
nese k francoskemu poslaništvu ali kamorkoli,
kjer se je nadejal bogatega plačila. Nato je
prišel vaš nenaden povratek. Njega so brez
vsakega prejšnjega obvestila potisnili iz sobe,
in od onega časa sta bila vedno najmanj dva
izmed vas tukaj, tako da ni mogel priti do
svojega plena. Položaj je moral biti zanj tak,
da ga je moral tirati v blaznost. Naposled pa
je po svojih mislih ugledal ugodno priliko. Sku¬
šal se je prikrasti v sobo, vendar je vaša čuječ¬
nost to preprečila. Gotovo se spominjate, da
ono noč niste vzeli svojega običajnega zdra¬
vila."

„Da, spominjam se.“

„Jaz mislim, da-je storil korake, da bi bilo
ono zdravilo še bolj uspešno in da se je po¬
polnoma zanašal na to, da vas dobi nezavest¬
nega. Vedel sem, da ponovi svoj poizkus ob
prvi priliki in to mu je nudil vaš odhod. Držal
sem miss Harrison ves dan v sobi, da bi nas
ne prehitel. Ko sem ga navdal z mislijo, da mu
je pot prosta, sem se postavil na stražo, kakor
sem povedal. Vedel sem, da so papirji najbrže

SKerlock, IV. 12

170

v sobi, vendar nisem imel nobenega poželjenja,
da bi odtrgal pri iskanju vse deske in tapete.
Raditega sem ga pustil, da jih je sam vzel iz
skrivališča, ter mi tako prihranil neskončno
veliko sitnosti in truda. Ali je še kaka točka,
o kateri želite pojasnila?"

„Zakaj je skušal priti skoz okno", sem vpra¬
šal, ,,ko bi prišel lahko skoz vrata v sobo?"

„Da bi dospel do teh vrat, bi bil moral iti
skoz sedem spalnic. Na drugi strani pa je zelo
lahko prišel iz hiše na trato. Še kaj ?“

„Ali morda ne mislite", je vprašal Phelps,
„da je imel kake morilne namene? Nož je imel
namen rabiti samo kot orodje."

„Morda,“ je odgovoril Holmes in zmajal z
ramami. „Z gotovostjo morem samo toliko
trditi, da je mr. Jožef Harrison gentleman, ko-
jega usmiljenju bi se skrajno nerad zaupal."

SSSD

c

KONČNI PROBLEM.

S težkim srcem poprimem pero, da napišem
te poslednje besede in opišem posebne darove,
ki se je z njimi odlikoval moj prijatelj mr.
Sherlock Holmes. Brez zveze in, kakor glo¬
boko občutim, v duha nezadostni meri sem
skušal podati nekako poročilo o čudnih do¬
godkih v njegovi družbi od tistega naključja,
ki naju je prvič privedlo skupaj za časa ,,Štu¬
dije o škrlatu" tja do njegovega posredovanja
v zadevi „Pomorske pogodbe" — posredovanja,
ki je nedvojbeno imelo ta uspeh, da je pre¬
prečilo resne mednarodne komplikacije. Moj
namen je bil, da se ustavim tukaj in da niti z
eno besedo ne omenim dogodka, ki je povzročil
neko vrzel v mojem življenju, ki jo je doba
dveh let mogla le malo izpolniti. Roka pa mi
je bila primorana prijeti pero po nedavno ob¬
javljenih pismih polkovnika Jamesa Moriarty-
ja, v katerih brani spomin svojega brata, in
meni ne preostaja drugo nego predložiti jav¬
nosti vsa dejstva popolnoma tako, kot so se
zgodila. Samo meni je znana popolna resnica
vse zadeve, in zelo zadovoljen sem, da je prišel
čas, ko bi prikrivanje te resnice ne služilo
dobrim namenom. Kolikor je meni znano, so

12 ’

172

bila v časnikih obelodanjena samo tri poro¬
čila: ono v Journailu de Geneve, dne 6. maja
1891, Reuterjevo poročilo v angleških listih,
dne 7. maja, in končno pisma, ki sem jih prav¬
kar omenil. Med temi poročili je bilo prvo in
drugo kaj močno okrajšano, poslednje pa je,
kakor hočem sedaj dokazati, popolno zavijanje
resnice. Meni je dano, da prvikrat objavim, kaj
se je v resnici zgodilo med profesorjem Mo-
riartyjem in mr. Sherlockom Holmesom.

Pomniti je treba, da je postalo intimno raz¬
merje, ki je vladalo med Holmesom in menoj,
po moji ženitvi in po temu dogodku sledečem
začetku zasebne prakse v nekoliki meri dru¬
gačno. On je pač od časa do časa še vedno
zahajal k meni, kadar si je poželel tovariša pri
svojih preiskavah, ali te prilike so postajale
vedno redkejše in redkejše, dokler niso bili
n. pr. leta 1890 le trije slučaji, ki jih imam za¬
pisane. V zimi tega leta in v zgodnji pomladi
leta 1891. ga je najela francoska vlada v iz¬
redno važni zadevi — tako sem čital v časni¬
kih — in od Holmesa sem prejel iz Narbonne
in Nimesa dvoje pisem, ki sem iz njih mogel
posneti, da bo njegovo bivanje na Francoskem
najbrže dalj časa trajalo. Zbok tega sem bil
močno iznenaden, ko sem ga videl na večer
dne 24. aprila stopiti v mojo govorilnico. Opa-
zfl sem, da je bil videti celo* bolj bled in droban
kot po navadi.

„Res, nekoliko preveč sem delal," je dejal
bolj v odgovor mojemu pogledu nego mojim

173

besedam; „zadnje čase sem bil nekam v za¬
dregi. Ali imaš kaj proti temu, da zaprem
oknice ?“

Edina svetloba v sobi je prihajala od sve-
tiljke na mizi, ki sem pri nji čital. Holmes je
stopil ob zidu k oknu, zaprl oknice ter jih varno
zapahnil.

„Ali se česa bojiš?" sem vprašal.

„Da.“

„Česa pa?“

„Zračnega strelnega orožja."

„Moj dragi Holmes, kaj hočeš s tem reči?"
„Mislim, da me dovolj dobro poznaš, Wat-
son, da veš, da nisem nervozen človek. Isto¬
časno pa je bolj neumnost nego pogum, ako
človek noče spoznati nevarnosti, kadar mu
preti. Ali te smem prositi vžigalic?" In po¬
tegnil je dim cigarete, kakor da bi mu prijal
njen olajšujoči učinek.

,,Prositi te moram oproščenja, ker se zgla¬
sim tako pozno", je dejal, „in dalje te moram
še prositi, da mi dovoliš, da zdajci zapustim
tvojo hišo ter splezam preko zadnjega zidu na
vrtu."

„Kaj pa vendar vse to pomeni?" sem vprašal.
Iztegnil je roko in pri svetlobi svetiljke sem
opazil, da sta bila dva členka ranjena in krvava.

„Kakor vidiš, tole ni nekak nič iz zraka," je
rekel in se nasmejal. ,,Ravno nasprotno, dovolj
trdo je, da si more človek roko zlomiti nad
njim. Ali ie mrs. Watsonova doma?"

174

„Odšla je na neki daljši obisk."

„Ali res? Ali si sam?“

^Popolnoma."

„Potem mi je toliko lažje nasvetovati ti, da
bi odpotoval za teden dni z menoj na kontinent.

„Kam pa?“

„0, kamorkoli. To mi je vseeno."

Nekaj silno čudnega je bilo v vsem tem. Hol¬
mes ni imel navade delati izlete tjavendan, in
nekaj na njegovem bledem, utrujenem obratu
mi je pričalo, da so mu živci kar najbolj napeti.
Cital mi je vprašanje iz oči, stisnil konce pr¬
stov skupaj, uprl komolce na kolena ter mi za¬
čel pojasnjevati, kaj se je prigodilo.

„Bržkone nisi še nikoli čul o profesorju Mo-
riartyju, kaj?" je dejal.

„Nikoli še.“

„Da, to je genij in čudak!" je vzkliknil. „Ta
človek ima ves London v svoji oblasti in ven¬
dar še nikdo ni čul o njem. To je ravno, kar
ga je v zgodovini zločinstva postavilo nai vrhu¬
nec. Popolnoma resno ti povem, Watson, ako
bi mogel premagati tega človeka, ako bi mogel
osvoboditi človeško družbo njega, potem bi bil
svest, da je moja kari j era doseglal svoj višek,
in se pripravil, da začnem živeti bolj mirno
življenje. Med nama rečeno, poslednji slučaji,
v katerih sem pomagal kraljevi skandinavski
rodovini in francoski republiki, so mi toliko
prinesli, da bi mogel v miru živeti tako ka¬
kor bi meni najbolj ugajalo in posvetiti vso
svojo pozornost svojim kemičnim preiskavam.

175

Ali počivati nisem mogel, Watson, nisem mo¬
gel mirno sedeti na svojem stolu, ako sem se
spomnil, da hodi po londonskih ulicah tak člo¬
vek kot je profesor Moriarty, prosto in mirno/®

,,Kaj pa je zakrivil?"

„Njegova karijera je izredna. Iz dobre rodo¬
vine je, ima izvrstno vzgojo in narava ga je
obdarila s fenomalnim matematičnim talentom.
V starosti enaindvajsetih let je napisal razpravo
o binomičnemu teoremu, ki ima evropski slo¬
ves. Na podstavi te razprave je dobil stolico za
matematiko na eni manjših univerz in je oči-
vidno imel pred seboj najsijajnejšo karijero.
Toda ta človek ima prirojena nagnjenja naj¬
bolj dijabolične narave. V njem je nekaj zlo¬
činskega, in namesto da bi se to ublažilo, se
je po njegovi izredni nadarjenosti še povečalo
in postalo neskončno bolj nevarno. Postal je
središče temnih govoric v dotičnem vseuči-
liščnem mestu in naposled je bil primoran od¬
povedati se stolici ter se podati v London,
kjer je postal nekak vojaški učitelj. Toliko je
znano javnosti, kar ti pa povem sedaj, sem
sam dognal.

„Znano ti je, Watson, da ga ni človeka, ki
bi poznal širši kriminalni svet v Londonu tako
dobro kot jaz. 2e nekaj let sem sem prepričan,
dal tiči za zločincem neka moč, neka velika,
organizujoča sila, ki stoji vedno na poti po¬
stave in zakriva zločince s svojim ščitom.
Zopet in zopet sem v najrazličnejših slučajih
— ponarejanje, ropi, umori itd. — čutil na-

e

176

vzočnost te sile in njen vpliv sem opazil tudi
v mnogih izmed tistih nerazkritih zločinov, pri
katerih nisem bil osebno udeležen. Več let sem
skušal prodreti kopreno, ki jo je obdajala, in,
naposled je prišel čas, ko sem zgrabil za nit,
ji sledil, dokler me ni po tisočerih premetenih
ovinkih pripeljala do eksprofesorja Moriarty-
ja matematične slave.

„On je Napoleon zločina, Watson. On je or¬
ganizator polovice vsega zla in skoro vsega,
kar ostane v tem velikem mestu nerazkrito.
On je genij, filozof, abstrakten mislec. To so
možgani najprve vrste. On sedi nepremično
kakor pajek sredi svoje pajčevine, ali ta pajče¬
vina ima na tisoče niti in on ve za tresenje
vsake izmed njih. On sam malo izvršuje. On
dela samo načrte. Pa njegovi sodelavci so
mnogoštevilni in sijajno organizirani. Ako je
treba kak zločin izvršiti, pozornost časnikov
odvrniti, hišo oropati, človeka odstraniti — se
sporoči profesorju, vsa zadeva se organizira in
izvede. Utegne se zgoditi, da sokrivca pri¬
mejo. V tem slučaju se najde denar za njegovo
poroštvo ali njegovo obrambo. Toda osrednje
moči, ki uporablja tistegal sokrivca, nikoli ne
primejo — niti sumijo o njej. Taka je organi¬
zacija, kakor sem jaz sklepal o njej, Watson,
in posvetil sem vso svojo energijo, da jo raz¬
krijem in zlomim.

„Pa profesor je bil tako previdno obdan s
spretnimi varnostnimi odredbami, da je bilo
navzlic vsem poizkusom videti, da ie nemogoče

177

dobiti dokazov, ki bi se mu z njihovo pomočjo
mogla pred sodiščem dokazati krivda. Moje
zmožnosti in pripomočke poznaš, Watson, ali
po preteku treh mesecev sem bil primoran pri¬
znati, da sem naposled našel nasprotnika, ki
mi je bil intelektualno enak. Moja groza radi
njegovih zločinov se je izgubila v občudovanju
njegove spretnosti. A naposled je naredil na¬
pako — samo majhno, majhno napako — ven¬
dar je bilo več kot si je mogel dovoliti, ko sem
bil tako blizu njega. Ponudila se mi je ugodna
priložnost in odtlej sem spletel svojo mrežo
okoli njegai, tako da je sedaj vse pripravljeno,
da se zadrgne. Tekom treh dni, to je v pone¬
deljek, bodo vse stvari zrele in profesor bo z
vsemi glavnimi člani te tolpe v rokah policije.
Tedaj se bo vršila največja kriminalna raz¬
prava vsega stoletja, ki bo razkrila več kot
štirideset najbolj zagonetnih slučajev in pri¬
pravila vrv za vse — ako pa se prekmalu zga¬
nemo, se nam utegnejo izmuzniti iz rok celo
v poslednjem trenutku.

„Veš, da bi bil mogel vse to storiti brez
vednosti profesorja Moriartyja, bi bilo vse
dobro. Ali on je preveč premeten za kaj ta¬
kega. Videl je vsako stopinjo, ki sem jo storil,
da ga preprežem s svojimi mrežami. Ponovno
je poizkušal uteči, pa ravno tolikokrat sem ga
prehitel. Povem ti, prijatelj, če bi bilo mogoče
napisati podrobno poročilo o tem tihem boju
med nama, bi zavzemalo najsijajnejše mesto v
zgodovini detekcije. Nikoli doslej se nisem po-

178

vzpel do tolike višine in nikoli me ni moj na¬
sprotnik pripravil v tolike stiske. Izdelal je
imenitne načrte, toda jaz sem ga ravno še pre¬
kosil. , Danes zjutraj so se izvršili poslednji
koraki in le še tri dni je treba, da zaključimo
vso stvar. Sedel sem v svoji sobi in premišlje-
. val o tej zadevi, ko se iznenada odpro vrata
in pred menoj je stal profesor Moriarty.

„Moji živci so precej nerazdražljivi, Wat-
son, ali priznati moram, da sem se zdrznil, ko
sem zagledal na pragu pred seboj prav onega
človeka, ki sem se z njim tolikanj pečal v svo¬
jih mislih. Njegova zunanjost mi je bila docela
poznana. Zelo vitke in visoke postave je, čelo
se mu vzdiguje v beli kurvi in oči so mu glo¬
boko vpadle. Obraz je popolno obrit, bled, in
videti skoro asketičen ter ima nekaj profesor¬
skega na sebi. Njegove rame so od premno¬
gega študiranja skrivljene, obraz pa mu vedno
štrli naprej ter se počasi ziblje od ene strani
do druge. Z veliko radovednostjo me je gledal
s svojimi pomežikujočimi očmi.

„,Vaše čelo je manj razvito nego sem pri¬
čakoval/ je dejal končno. ,Nevarna navada je
nositi v suknji nabito strelno orožje!'

„Resnica je, xla sem takoj v trenutku nje¬
govega vstopa spoznal veliko nevarnost, v ka¬
teri -sem se nahajal. Edino na ta način mu je
bilo mogoče uteči, ako naredi, da mi jezik
utihne. V trenutku sem potisnil revolver iz
miznice v svoj žep ter nameril nanj skoz
suknjo. Spričo te opazke pa sem izvlekel orožje

179

iz žepa ter ga napetega položil na mizo. On
pa se ‘je še vedno smehljal in pomežikoval,
vendar je bilo v njegovih očeh nekaj, kar me
je navdajalo z veseljem, da sem ga imel tam
pred seboj.

„,Očividno me ne poznate/ je rekel.

„,Nasprotno', sem odgovoril, .mislim, da je
precej jasno, da vas poznam. Prosim, sedite.
Lahko pogrešam kakih petero minut, ako mi
imate kaj posebnega povedati/

„,Kar vam imam povedati, vam je že vse
prišlo na misel/ je rekel.

„,Potem je morda tudi moj odgovor vam
prišel na misel/ sem odgovoril.

„,Vi obstajate pri njem?'

„,Popolnoma!'

„Segel je v žep, jaz pa sem vzdignil revolver
z mize. On pa je privlekel iz žepa samo nekak
zapisnik, v katerem je imel nekoliko podatkov.

,,,Križali ste mojo pot dne 4. januarja/ je
rekel. ,Dne 23. ste mi bili v nadlego; sredi
februarja ste me pripravili v resno zadrego;
koncem marca ste me popolnoma ovirali pri
mojih načrtih in sedaj, koncem aprila, moram
spoznati, da se nahajam vsled vašega nepre¬
stanega zasledovanja v takem položaju, da sem
v resni nevarnosti, da izgubim svojo prostost.
Situacija postaja nemogoča/

,,,Ali imate kak nasvet?' sem vprašal.

„,Vi morate vse to opustiti, mr. Holmes, je
rekel ter se ozrl. ,V resnici morate, to veste.
„,Po ponedeljku/ sem rekel.

180

„,Le tiho, le tiho/ je rekel. .Docela prepri¬
čam sem, da bo človek vaše inteligence spo¬
znal, da more biti samo en izhod iz te zadeve.
Umakniti se morate. Delovali ste na tak način,
da nam preostaja samo eno sredstvo. Zame je
bil pravi duševni užitek, videti kako ste obrav¬
navali vso zadevo, in povsem odkritosrčno
rečem, da bi bil zelo žalosten, ako bi bil pri¬
moran ukreniti kake skrajne korake. Vi se
smejite, gospod, ali zagotavljam vas, da bi v
resnici tako storil/

„,Nevarnost je del mojega poklica/ sem pri¬
pomnil.

„,To ni nevarnost/ je dejal. ,To je neizogib-
ljiv pogin. Ne stojite zgolj enemu človeku na
potu, marveč mogočni organizaciji, ki je kljub
svoji premetenosti niste mogli v polnem ob¬
segu spoznati. Umakniti se morate, mr. Hol¬
mes, ali pa morate biti uničeni/

„,Bojim se/ sem dejal in vstal, ,da zanemar¬
jam ob zabavi tega razgovora važne zadeve,
ki me pričakujejo drugod/

„Tudi on je vstal, me molče pogledal in ža¬
lostno zmajal z glavo.

,,,Dobro, dobro/ je dejal naposled. ,Hudo
mi dene, ali storil sem, kar je bilo v moji moči.
Jaz poznam vsako potezo vaše igre. Pred po¬
nedeljkom ne morete ničesar storiti. To je dvo¬
boj med vami in menoj, mr. Holmes. Upanje
gojite, da me spravite na zatožno klop. Povem
vam, da ne bom nikdar sedel na zatožni klopi.
Nadejate se, da me premagate. Povem vam, da

181

me ne boste nikoli premagali. Ako ste toliko
premeteni, da uničite mene, bodite prepričani,
da bom jaz ravno toliko vam prizadejal/
„,2e več poklonov ste mi 'naredili, mr. Mo-
riarty,‘ sem rekel. ,Dovolite, da vam v zahvalo
i jaz naredim enega, s tem da rečem, da bi jaz,
ako bi bil prepričan o prvi možnosti, v interesu
javnosti z veseljem vzprejel poslednjo/

„,Jaz vam morem obljubiti samo eno, druge
ne,‘ je zagodrnjal, obrnil proti meni svoj skriv¬
ljeni hrbet ter odšel iz sobe.

„Tak je bil moj čudni pogovor s profesor¬
jem Moriartvjem. Priznati moram, da je na¬
redil name neprijeten vtis. Mehki, jasni način
njegovega govorjenja priča o odkritosrčnosti
prepričanja, kakor se ga človek pri bahaču ne
nadeja. Ti seveda porečeš: Čemu pa ne bi sto¬
ril policijskih varnostnih odredb proti njemu?
Vzrok temu je, ker sem popolnoma prepričan,
da pade ta udarec po njegovih sodelavcih. Naj¬
boljše dokaze imam za to.“

„Ali so te že napadli?"

„Moj dragi Watson, profesor Moriarty ni
človek, ki pusti travo rasti pod svojimi nogami.
Okoli poldneva sem se podal v Oxford Street
po nekem opravku. Ko sem zavil okoli vogala
iz Bentinck Streeta proti "VVelbeck Streetu, je
naenkrat pridirjal dvovprežen voz proti meni.
Skočil sem proti stranskemu hodniku in sem
se prav komaj izognil. Voz je pridirjal in
Marylebone Lane in je izginil kot bi trenil.
Po tem dogodku sem vedno hodil po hodniku,

182

Watson, ko sem pai stopal po Vere Streetu,
je priletela s strehe ene izmed hiš opeka in
se mi prav pred nogami razletela na kosce.
Poklical sem policijo, ki je preiskala ves pro¬
stor. Za nekatere poprave je bilo na strehi
mnogo skriljevca. in opeke, a nobenega člo¬
veka; in policija mi je hotela dopovedati, da
je veter prevrnil opeko. Seveda, meni je bila
stvar bolj jasna, le dokazati nisem mogel ni¬
česar. Po tem dogodku sem najel voz, ki me
je popeljal do stanovanja mojega brata v Pall
Mali, kjer sem prebil ostali del dneva. Sedaj
prihajam k tebi in na poti me napade neki lopov
s krepelcem. Pobil sem ga na tla, in policija
ga je prijela. Vendar ti lahko s polnim pre¬
pričanjem povem, da nikoli ne bo mogoče najti
možne zveze med tem človekom, ki sem si na
njegovih zobeh ranil svoje členke, in med od¬
hajajočim učiteljem matematike, ki izdeluje
načrte, lahko rečem, kakih deset milj daleč.
Raditega se ne moreš čuditi, Watson, ako je
bilo moje prvo delo, ko sem stopil v tvojo
sobo, da sem zaprl oknice, in da sem bil pri¬
moran prositi te dovoljenja, da smem oditi iz
hiše po manj vidni poti kot so sprednja vrata."

Pogostokrat sem že občudoval pogum svo¬
jega prijatelja, ali nikoli tako kakor sedaj, ko
je sedel tamkaj ter mirno našteval celo vrsto
dogodkov, ki so se morali vsi obenem zgoditi,
da bi naredili zanj pravi dan groze.

„Ali ostaneš črez noč tukaj?" sem dejal.

183

„Ne, prijatelj, utegnil bi v meni najti ne¬
varnega gosta. Svoje načrte imam gotove in
vse bo v redu. Stvar je toliko dozorela, da jih
bodo lahko brez moje pomoči prijeli, dasi je
moja navzočnost potrebna radi dokazov. Oči-
vidno je torej, da ne morem storiti boljšega,
kakor da se umaknem za te dni, kolikor jih
preostaja, da bo policija mogla nastopiti. Radi-
tega me bo močno veselilo, če bi mogel z
menoj nai kontinent."

„Praksa miruje", sem dejal, „in poleg tega
imam postrežljivega soseda. Z veseljem grem
s teboj."

„In jutri zjutraj odideva."

„Ako je treba."

„0, da, silno treba. Dam ti še sledeča na¬
vodila, moj dragi Watson, in te prosim, da se
ravnaš po njih do pičice, kajti ti greš sedaj
skupno z menoj dvoročno igro proti najbolj
pretkanemu lopovu in najbolj mogočnemu kri¬
minalnemu sindikatu v vsej Evropi. Poslušaj
torej! Odpošlji prtljago, ki jo nameravaš vzeti
s seboj, po zanesljivem človeku brez naslova
na postajo Viktorija, in sicer še drevi. Zjutraj
pošlji kakega človeka po voznika, a naroči mu,
da naj ne vzame niti prvega niti drugega, ki
se mu ponudi. V ta voz skoči in se odpelji do
konca Stranda pri Lowther Arkadi, vozniku pa
izroči cilj pota napisan na kosu papirja, ki ga
ne sme vreči proč. Denar imej pripravljen in
kakor hitro se tvoj voz ustavi, hiti skozi Ar¬
kado in se požuri, da dospeš do drugega konca

184

ob četrt na devet. Tamkaj najdeš tik poleg
obrobnega kamena brougham (voz z dvema
sedežema), ki ga bo vozil neki človek s težkim
črnim plaščem, ki bo pri ovratniku rdeče ob¬
robljen. Stopi v ta voz in z njim prideš do
postaje Viktorija ravno o pravem času za kon¬
tinentalni ekspres."

„In kje dobim tebe?"

,,Na postaji. Drugi voz prvega razreda od-
spredaj bo rezerviran za naju."

„Torej se snideva v vozu?"

„Da.“

Zaman sem prosil Holmesa, da naj ostane
do večera. Bilo je jasno, da je mislil, da bi
utegnil prinesti nesrečo nad streho, pod ka¬
tero se je nahajal, in da je bil prav to vzrok,
ki ga je naganjal k odhodu. Pridal je še ne¬
koliko besedi glede najinih načrtov naslednjega
dne, nato pa je vstal, odšel z menoj na vrt ter
splezal črez zid, ki drži v Mortimer Street. Tam
je zažvižgal nekemu vozniku in slišal sem še,
kako se je odpeljal.

Naslednjega dne sem se ravnal po Holme-
sovih navodilih do pičice. Dobil sem voz s ta¬
kimi varnostnimi odredbami, da je bilo ne¬
mogoče vzeti voz, ki bi utegnil biti nastavljen
kot past za naju, in takoj po zajutreku sem se
odpeljal k Lowther Arkadi, skoz katero sem
hitel, kolikor sem le mogel. Tam na drugi strani
je stal brougham z zelo debelim voznikom, ki
je bil zavit v črn plašč; v istem trenutku, ko
sem stopil v voz, je pognal konja ter oddirjal

185

proti postaji Viktorija. Ko sem izstopil, je
obrnil voz in zdrdral dalje, ne da bi me samo
za en trenutek pogledal.

Dotlej je šlo vse čudovito dobro. Moja prt¬
ljaga je čakala na mene in nobene težave nisem
imel najti voz, ki ga je označil Holmes; to tem
manj, ker je bil zgolj en voz pri vlaku, ki je
bil zaznamovan z: „Naročeno“. Edino, kar me
je navdajalo s skrbjo, je bilo to, da Holmesa
še ni bilo nikjer. Po uri od postaje je manjkalo
samo še sedem minut do odhoda vlaka. Zaman
sem iskal med gručami potnikov in poslavlja¬
jočih gibčne postave svojega prijatelja. Naj¬
manjšega sledu ni bilo o njem. Nekaj minut
sem porabil s tem, da sem pomagal častitije-
vemu italijanskemu duhovniku, ki je skušal
nekemu nosaču v slabi angleščini dopovedati,
da naj naravna njegovo prtljago v Pariz. Nato
sem se še enkrat ozrl naokoli, vrnil k svojemu
vozu, kjer sem spoznal, da mi je dal kondukter
navzlic napisu na vozu starega italijanskega
prijatelja za potnega tovariša. Zaman sem mu
dopovedoval, da je njegova navzočnost v tem
vozu vsiljivost, kajti moja italijanščina je bila
še bolj omejena kakor njegova angleščina, tako
da sem naposled vdano zmajal z ramo in zopet
dalje iskal svojega prijatelja. Mrzel strah me
je spreletel, ko mi je prišlo na misel, da se mu
je utegnilo ponoči kaj zgoditi. Zaprli so že
vrata, piščalka je zabrlizgala, ko se oglasi neki
glas:

„Moj dragi prijatelj Watson, tebi se še dobro
jutro ne zljubi reči.“

Sherlock, IV,

13

186

Ves začuden sem se obrnil. Postarni duhov¬
nik je imel svoj obraz obrnjen proti meni. V
trenutku so izginile gube obraza, nos se je od¬
maknil od brade, spodnja ustnica se je umak¬
nila nazaj na svoje mesto, usta so nehala ne¬
razločno govoriti, motne oči so zadobile svoj
ogenj in sklonjena postava se je vzravnala.
V naslednjem trenutku se je vse ogrodje se¬
sulo in Holmes je odšel ravno tako hitro kakor
je prišel.

„Sveta nebesa!" sem zaklical. „Kako si me
iznenadil!“

„5e vedno je treba največje opreznosti," je
zašepetal. ,,Jaz imam vzroke misliti, da so nama
takoj za petami. Oh, tu je Moriarty sam."

Vlak se je že začel pomikati dalje, ko je
Holmes to govoril. Ko sem se ozrl nazaj, sem
videl mladega, velikega človeka, ki si je z vso
silo delal pot skoz množico in mahal z roko,
kakor da bi hotel, da bi se vlak ustavil. Vendar
je bilo prepozno, kajti vlak je z vsakim tre¬
nutkom povečaval svojo hitrost in trenutek
pozneje smo odhiteli iz postaje.

„S pomočjo vseh naših varnostnih korakov,
vidiš, smo jim nazadnje vendarle utekli," je
dejal Holmes in se nasmejal. Vstal je, odvrgel
črno suknjo in klobuk, ki ju je rabil za pre-
oblečenje, ter jih zložil v svojo ročno torbo.

„Ali si že videl današnje jutranje liste,
Watson ?"

„Ne.“

187

„Potem nisi ničesar slišal o Baker Streetu,
kaj ?“

„Baker Streetu?"

,,Snoči so zažgali naše prostore. Vendar ni
posebne škode."

„Sveta nebesa, Holmes! To je neznosno!"

„Potem, ko je bil njihov mož s krepelcem
aretovan, so morali popolnoma izgubiti mojo
sled. Sicer ne bi mogli misliti, da sem se po¬
vrnil v svoje prostore. Očividno pa so bili tako
oprezni, da so tebe opazovali in to je, kar je
privedlo Moriartyja na postajo Viktorija. Ti
vendar nisi storil nobenega pogreška pri svo¬
jem prihodu?"

„Storil sem natančno, kakor si mi nasve¬
toval."

„Ali si našel svoj brougham?"

„Da, me je že čakal."

„Ali si spoznal svojega voznika?"

„Ne.“

,,To je bil moj brat Mycroft. Zelo dobro je,
ako v takem slučaju ni potreba najemati tujih
ljudi. Sedaj se pa moramo dogovoriti, kaj je
početi z Moriartyjem.“

„Ker je to ekspresni vlak, ki ima zvezo s
parnikom, mislim, da sva se ga prav uspešno
otresla."

„Moj dragi Watson, ti gotovo nisi dobro pre¬
mislil mojih besedi, ko sem dejal, dai morava
s tem človekom ravnati, kakor da stoji na isti
intelektualni višini kakor jaz sam. Gotovo si
prepričan, da bi se jaz ne dal ovirati pri svojih

* 3 *

188

načrtih po tako majhni zapreki, ako bi jaz bil
zasledovalec. Čemu bi ga tako omalovaževal ?“

„Kaj stori on?“

„Kar bi jaz storil."

„In kaj bi ti storil?"

„Posebni vlak bi' najel."

„Vendar mora vseeno prepozno priti."

„Nikakor. Ta vlak se ustavi v Canterbury.
In parnik odide vedno najmanj četrt ure po¬
zneje. Tamkaj naju ujame."

„Clovek bi mislil, da sva midva zločinca.
Dajva ga aretovati, kadar pride."

„S tem bi uničila delo treh mesecev. Ujeli
bi veliko ribo, manjše bi pa na levi in desni po¬
skakale iz mreže. V ponedeljek imamo vse. Ne,
aretacije ne sme biti."

„Kaj pa potem?"

„Midva bova v Canterburyju izstopila."

„In potem?"

„No, potem morava potovati do Newhavena
in odtod v Dieppe. Moriarty bo zopet storil,
kar bi jaz ukrenil. On pojde v Pariz, kjer bo
pazil na našo prtljago in naju čakal dva dni
na postaji. Med tem si pa midva nabaviva
potne torbe, podpirava trgovce v onih deželah,
skoz katere bova potovala in se lepo mirno na¬
potila via Luksemburg in Bazel v Švico."

Prestar potnik sem, da bi mi izguba moje
prtljage delala resne nepriličnosti in skrbi, ven¬
dar moram priznati, da sem bil nekoliko ne¬
jevoljen spričo misli, da se bom moral skrivati
pred človekom, ki ima na vesti neštevilno zlo-


189

činov. Jasno pa je bilo, da je Holmes bolje
spoznaval vso situacijo kakor jaz. Radi tega
sva v Canterburyju izstopila, vendar sva mo¬
rala izvedeti, da bova morala še celo uro čakati
na vlak proti Newhavenu.

Gledal sem še vedno nekoliko nejevoljen za
hitro izginjajočim vozom z mojo prtljago, ko
me je Holmes potegnil za rokav ter pokazal po
železniški progi navzgor.

„Je že tukaj, ali vidiš," je dejal.

Daleč v Kentskih gozdovih se je vzdigoval
tenak oblaček dima. Minuto pozneje je priletel
po ovinku, ki drži v postajo, vlak —■ stroj in
en voz. Ravno dovolj časa sva imela, da sva
stopila za kup prtljage, ko je z glasnim ro¬
potom švignil mimo naju in nama vrgel puh
gorkega zraka v obraz.

„Tukaj se pelja", je dejal Holmes, ko je gle¬
dal za vlakom. „Vidiš, tukaj se razumnost na¬
šega prijatelja neha. Nekak coup-de-maitre bi
bil, ako bi 1  sklepal, kakor bi jaz sklepal in po
tem ravnal."

,,In kaj bi on storil, ako bi bil naju dohitel?"

„Niti najmanjšega dvoma ne more biti, da
bi me napadel. To pa je igra, pri kateri morata
igrati dva človeka. Sedaj je vprašanje, ali naj
tukaj nekoliko zgodaj zajutrkujeva, ali pa naj
stradava toliko časa, dokler ne dospeva do
buffeta v Newhavenu.“

Tisto noč sva dospela v Bruselj, kjer sva
ostala dva dni, tretjega pa odpotovala do Strass-
burga. V ponedeljek zjutraj je Holmes brzo-

190

javil londonski policiji in zvečer naju je čakal
odgovor v hotelu. Holmes ga je hlastno odprl,
nato ga pa s srdito' kletvico vrgel v kamin.

„Saj sem vedel,“ je zaječal. „On je ušel!“

„Moriarty!“

„Zgrabili so vso tolpo razen njega. On jim
je odnesel pete. Seveda, ko sem jaz odšel od
tamkaj, ni bilo nobenega, ki bi mu bil kos.
Vseeno sem pa mislil, da sem izročil vso igro
v njihove roke. Mislim, da bi bilo zate naj¬
bolje, Watson, ako se vrneš na Angleško.“

„Zakaj ?“

„Ker bi ti bil odslej nevaren tovariš. Ta člo¬
vek je izgubil svoje delo. Izgubljen je, ako se
vrne v London. Ako prav poznam njegov zna¬
čaj, bo porabil sedaj vse svoje moči, samo da
se maščuje nad menoj. Nekaj takega je dejal
v najinem kratkem razgovoru in jaz mislim,
da je v resnici tO' menil. Na vsak način ti
moram priporočati, da se vrneš k svojemu
delu.“

Ta poziv pač ni bil tak, da bi imel uspeh
pri tako starem sobojevniku in tako starem
prijatelju, kakor sem bil jaz. Sedela sva v
Strassburgu v nekem sale-a-manger in se skoro
pol ure posvetovala o tem vprašanju ; in končno
sva še v isti noči odrinila dalje, in sicer proti
Genevi.

Ves teden sva potovala po dolini reke Rhone
navzgor, pri Leuku zavila v stran ter potovala
pfeko prelaza Gemmi, ki je bil še globoko po¬
krit s snegom, in Interlakena do Meiringena.

191

Krasna je bila ta pot; spodaj fino zelenje spo-
mladi, zgoraj deviška belina zime. Navzlic
• vsemu temu sem pa vedel, da ni Holmes niti
za trenutek pozabil na senco, ki ga je vznemir¬
jala. Povsodi, v prijaznih alpskih vaseh ali sa¬
motnih gorskih prelazih, sem iz njegovih hitrih
pogledov in pozornega motrenja vsakega mimo-
gredočega spoznal, da je bil prepričan, da se
nisva mogla otresti nevarnosti, ki je sledila
najinim stopinjam, kamorkoli sva se podala.

Spominjam se, ko sva prišla preko prelaza
Gemmi ter hodila ob bregu melanholičnega
Daubenskega jezera, se je z grebena na naši
desni strani utrgala skala, ter drla mimo naju
dol v jezero. Kot bi trenil je hitel Holmes proti
vrhu onega grebena ter se, prišedši na vrh, po¬
zorno oziral na vse strani. Zaman je najin
vodnik zatrjeval, da je tamkaj spomladi čisto
nekaj navadnega, ako se skale odtrgajo in drve
v dolino. On ni rekel ničesar, pač pa se je na¬
sproti meni nasmehnil, kakor človek, ki vidi
nekako izpolnitev tega, kar je pričakoval.

In vendar ni bil vzlic vsej svoji opreznosti
nikdar potrt. Ravno nasprotno, spominjam se,
da ga še nikoli nisem videl tako dobre volje.
Zopet in zopet je ponavljal, da bi z veseljem
končal svojo kari j ero, samo ako bi bil zagotov¬
ljen, da je človeška družba prosta Moriartyja.

,,Jaz mislim, Watson, da smem iti tako daleč,
da rečem, na nisem popolnoma zaman živel,''
je dejal. „Ako bi bil danes moj rekord zaklju¬
čen, bi z mirnim srcem gledal nanj. Londonski

192

zrak je za mojo navzočnost toliko prijetnejši.
Prepričan sem, da v več kakor tisoč slučajih
svojih moči nisem porabil napačno. Zadnje čase ‘
me je nekaj vleklo, da sem raje razmotrival
probleme, ki jih nudi narava, kakor one bolj
plitve, ki jih ima na vesti umetno stanje člo¬
veške družbe. Tvoji memoarji, Watson, bodo
končani onega dne, ko bom venčal svojo kari-
jero z zajetjem ali uničenjem najbolj nevar¬
nega in zmožnega zločinca v Evropi."

Kar mi še preostaja povedati, storim na
kratko in vendar natančno. Sicer je stvar taka,
da se ne bi rad dolgo zadrževal z njo, in ven¬
dar imam zavest, da imam dolžnost ničesar ne
opustiti.

Bilo je dne tretjega maja, ko sva dospela v
majhno mesto Meiringen, kjer sva se ustavila
v hotelu Angleški dvor, ki je bil tedaj last
Petra Steilerja starejšega. Naš gostilničar je
bil inteligenten človek, ki je govoril izvrstno
angleški, ker je bil tri leta natakar v hotelu
Grosvenor v Londonu. Na njegov nasvet sva
se popoldne četrtega maja podala dalje z na¬
menom, da bi prekoračila gorovje ter prenočila
v vasi Rosenlani. Nasvetoval nama je tudi, da
na noben način ne opustiva prilike ogledati
si Reichenbachski slap, ki se nahaja sredi go¬
rovja.

Strašen kraj je to v resnici. Hudournik, ki je
narastel vsled topečega se snega, pada v straho¬
vit prepad, odkjer se vzdigujejo pene kakor
dim iznad goreče hiše. Prepad, v katerega se

193

zaganja voda, je zelo velik, obdan s svetlo,
kakor oglje črno skalo, in se zožuje v razbur¬
kano globoko jamo, iz katere kipi voda, ki jo
meče preko svojih zobatih ustnic. Dolgi obok
zelene vode, ki neprestano bobni navzdol in
debela migljajoča koprena pena, ki se vedno
vzdiguje navzgor, povzročijo s svojim vednim
vrtenjem in bobnenjem, da se človeku v glavi
zvrti. Stala sva blizu roba skale in zrla v
vodo, ki se je daleč doli razletavala ob črnih
skalah, ter poslušala napol človeški klic, ki se
je skupno s penami vzdigoval iz prepada.

Pot je narejena v polkrogu okoli slapa, da
se more od vseh strani videti, vendar se
nenadno končuje, tako da mora potnik po isti
poti zopet nazaj. Tudi midva sva se obrnila,
da bi se vrnila, ko sva videla nekega švicar¬
skega dečka hiteti proti nama s pismom v roki.
Pismo je imelo znak hotela, ki sva ga ravno¬
kar zapustila, in je bilo po krčmarju naslov¬
ljeno name. Iz njega sva posnela, da je ne¬
koliko minut po najinem odhodu dospela tja
neka Angležinja, ki se je nahajala v poslednjem
štadiju sušice. Črez zimo je bila v Davos Platzu
in je sedaj potovala, da se pridruži svojim pri¬
jateljem v Lucernu, ko so ji je naenkrat kri
vlila. Vsledtega najbrže ne bo živela več mnogo
minut in v veliko tolažbo bi ji bilo, ako bi
mogla videti kakega angleškega zdravnika. In
ako mi je le mogoče vrniti se itd., itd. Dobri
Steiler mi je v postskriptu še sporočil, da bi
smatral kot zelo veliko uslugo, ako bi prišel,

194

posebno ker ona Angležinja ni hotela vzprejeti
nobenega švicarskega zdravnika, on pa je čutil,
da ima veliko odgovornost.

Poziv je bil tak, da ga ni bilo mogoče od¬
biti. Nemogoče je bilo odreči prošnjo rojakinji,
ki je v tuji deželi umirala. Vendar me je ne¬
koliko skrbelo radi Holmesa. Končno sva se
dogovorila, da obdrži pri sebi mladega švicar¬
skega sla kot tovariša in vodnika, jaz pa se
povrnem v Meiringen. Moj prijatelj je dejal,
da ostane nekoliko časa pri slapu, potem se pa
napoti počasi dalje proti Rosenlani, kjer se mu
jaz zvečer pridružim. Ko sem se ozrl nazaj,
sem videl Holmesa sloneti ob skali ter s pre¬
križanimi rokami zreti v razburkane vode spo¬
daj. Tedaj je bilo poslednjikrat, ko mi je bilo
dano videti ga na tem svetu.

Ko sem prišel skoro do dna klanca, sem se
zopet ozrl. Iz tega mesta je bilo nemogoče
videti slap, vendar sem mogel videti pot, ki se
je vila po hribu navzgor ter držala do njega.
Spominjam se, da je po tej poti neki človek zelo
hitro stopal. Ob zelenem ozadju sem mogel
prav dobro videti njegovo črno postavo. Opazil
sem njega in njegovo energijo, s katero je sto¬
pal, vendar mi je zopet ušel iz spomina, ko sem
se obrnil ter odhitel po svojem poslu.

Malo več kakor eno uro je morda trajalo,
da sem dospel do Meiringena. Stari Steiler je
stal na verandi svojega hotela.

„No“, sem rekel, ko sem prihitel do njega,
..upam, da ji ni nič slabše.“

195

Začuden me je pogledal in pri prvem utri¬
panju njegovih obrvi mi je postalo srce težko
kakor svinec.

„Ali niste vi pisali tega?“ sem dejal ter iz¬
vlekel pismo iz svojega žepa. „Ali se ne na¬
haja nobena bolna Angležinja v hotelu?"

„ Gotovo ne!“ je zaklical. „Toda pismo ima
znak hotela! Ha! Napisati ga je moral oni
veliki Anglež, ki je prišel kmalu po vašem
odhodu. Dejal je —“

Vendar jaz nisem več čakal na daljnje pri¬
povedovanje krčmarjevo. Ves prestrašen sem
že hitel po cesti dalje proti oni poti, po kateri
sem ravnokar prišel. Celo uro sem potreboval,
da sem prišel dol. Vzlic vsemu mojemu naporu
sta minuli še dve uri, preden sem bil zopet pri
Reichenbachskem slapu. Tamkaj je še vedno
slonela Holmesova gorska palica ob skali, pri
kateri sem ga zapustil. Toda o njem ni bilo
sledu in zaman sem klical po njem. Edini od¬
govor, ki sem ga dobil, je bil moj lastni glas,
ki je odmeval od skalovja okoli mene.

In ta pogled na gorsko palico mi je pretresel
mozeg in kosti. On torej ni šel v Rosenlani.
On je ostal na tri čevlje široki poti, kjer se je
na eni strani vzdigovala navpična skala, na
drugi pa je zijal navpični prepad, toliko časa,
dokler ga ni dohitel njegov sovražnik. Tudi
mladega Švicarja ni bilo več. Najbrže je bil v
Moriartyjevi službi in je pustil obadva možaka
sama. In kaj se je potem zgodilo? Kdo bi nam
mogel povedati, kaj se je tedaj zgodilo?

196

Nekoliko časa sem ostal tamkaj, da bi zbral
svoje misli, kajti groza vsega tega me je močno
pretresla. Nato sem se spomnil na Holmesove
lastne metode ter se poizkusil ravnati po njih,
da bi uganil to žaloigro. Žal je bilo to zelo
lahko. Med najinem pogovorom nisva šla do
konca pota in gorska palica je kazala mesto,
kjer sva stala. Črnikasta zemlja je bila vsled
vednega pršenja tako mehka, da bi cel6 ptica
pustila sledove svojih nog na njej. Dve vrsti
stopinj je bilo razločno videti na ostalem delu
pota, ki sta obedve vodili od mene proč. Ne¬
koliko korakov pred koncem pota je bila zemlja
vsa razhojena in razorana, jagode, in praprot,
ki so obrobljale prepad pa so bile zamazane
in izruvane. Vlegel sem se ter zrl preko roba.
Stemnilo' se je odkar sem odšel in tako sem
mogel samo semintja videti svetlikanje vlage
na črnem skalovju in globoko koncem brezdna
svit razburkane vode. Klical sem, vendar samo
isti napol človeški klic slapa se je vračal na
moja ušesa.

Vseeno pa mi je bilo dano, da sem dobil od
svojega prijatelja in tovariša poslednjo besedo
v pozdrav. Povedal sem, da je njegova gorska
palica slonela ob skali, ki se je vzdigovala nad
potjo. Na tej skali je moje oko ugledalo nekaj
svetlega in ko sem iztegnil svojo roko, sem
našel srebrno škatlo za cigarete, ki jo je na¬
vadno imel pri sebi. Ko sem jo vzdignil, je
zletel na tla majhen kos papirja, na katerem
je ležala. Ko sem ga razvil, sem spoznal, da

197

je obstojal iz treh listov, ki so bili iztrgani iz
njegovega zapisnika in- naslovljeni name. Zna¬
čilno je bilo za tega možaka, da je bil naslov
tako točen in pisava tako krepka in razločna,
kakor da bi bila pisana v njegovi uradni sobi.

„Moj dragi Watson“, je dejal, „te vrstice
pišem po ljubeznivosti mr. Moriartyja, ki me
čaka, da se končno dogovoriva o onih vpra¬
šanjih, ki leže med nama. Podal mi je kratko
sliko svojih metod, kako se je ogibal angleške
policije in kako je izvedel za vsako naše gi¬
banje. Vse to v resnici potrjuje zelo visoko
mnenje, ki sem si ga naredil o njegovih zmož¬
nostih. Veseli me misel, da mi bo mogoče
osvoboditi človeško družbo vseh nadaljnjih
učinkov njegove navzočnosti, akoravno se bo¬
jim, da se zgodi to za ceno, ki bo mojim pri¬
jateljem, posebno pa tebi, moj dragi Watson,
povzročila žalost. Vendar sem ti že povedal,
da je moja karijera na vsak način dosegla svojo
kritično točko in da bi mi noben mogoči za¬
ključek ne mogel bolj ugajati kakor tak. Do¬
voli, da ti odkrito priznam, da sem bil popol¬
noma prepričan, da je bilo pismo iz Meiringena
nekaka zvijača in jaz sem ti dovolil oditi v
nadi, da se iz tega kaj razvije. Sporoči nad¬
zorniku Pattersonu, da se nahajajo papirji, ki
jih potrebuje kot dokaze proti tolpi, v golobji
lini M., zaviti v zavoj, na katerem stoji za¬
pisano: ,Moriarty‘. Pred svojim odhodom iz
Angleškega sem ukrenil vse potrebno glede
razpolaganja svojega premoženja ter izročil

198

vse to svojemu bratu Mycroftu. Sporoči moje
pozdrave mrs. Watsonovi in ostajam tvoj zelo
vdani Sherlock Holmes."

Nekoliko besedi naj zadostuje, da povem
ono malo, kar preostaja. Strokovnjaška pre¬
iskava prepušča le malo dvoma, da se je med
obema vršil boj, ki se je končal •— kakor se v
takem položaju drugače pač ni mogel — s tem,
da sta, držeč drug. drugega, padla v prepad.
Popolnoma brezuspešni so bili vsi poizkusi, da
bi dobili njuna trupla, in tamkaj globoko doli
v strašnem vrtincu razburkane vode in kipečih
pen bo za večno ležal najbolj nevarni zločinec
in najodličnejši boritelj postave svoje dobe.
Švicarskega dečka ni bilo mogoče več najti
in nobenega dvoma ni, da je bil eden onih
mnogobrojnih agentov, ki jih je imel Moriarty
v svoji službi. Kar se tiče ujete tolpe, bo ob¬
činstvu gotovo še dobro v spominu, kako po¬
polnoma so dokazi, ki jih je nabral Holmes,
razkrili njihovo organizacijo in kako silno jih
je težila roka tega mrtvega možaka. Med raz¬
pravo se je izvedelo le malo podrobnosti o nji¬
hovem strašnem poglavarju, in ako sem bil v
teh vrsticah prisiljen objaviti natančno sliko
njegove kari j ere, gre to na rovaš onih neraz¬
sodnih ljudi, ki so skušali očistiti njegov spo¬
min z napadi na njega, ki ga bom za vedno
smatral kot najboljšega in najmodrejšega člo¬
veka, kar sem jih poznal.

./S SD

Vsebina.

Stran

Gospoda iz Reigata. 3

Mož z grbo.32

Čudni bolnik. 59

Grški tolmač.89

Pomorska pogodba.118

Končni problem.171

NARODNA IN UNIVERZITETNA