Upravičeno zahtevamo svobode tiska! Poštnino plačana v gotovini. «36MMBI,lliim m 11« —g——— CENA DIN 1.— IZHAJA VSAKO SOBOTO Letna'naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/II. Račun pri Poštni bran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21*09. Leto VI. Ljubljana, dne 25. septembra 1937. Št. 35. Najboljši dokaz konca! Državni uradniki kraljevine Jugoslavije so bili zaprepaščeni, ko jim je bilo službeno sporočeno, dai bo odpuščen iz službe vsak, ki bi razširjal »neresnične« vesti o današnjem režimu, pa jim je bilo tudi službeno naročeno, da morajo v izogib lastne odgovornosti prijaviti pristojnim oblastem vsakega, ki bi take vesti razširjal, da morajo igrati torej naši uradniki najpodlejšo vlogo, ki jo more igrati človek, to je vlogo ovaduhov in denuncijan-tov. Koliko si bodo oni, ki so izdali ta ukrep, pomagali, to je drugo vprašanje. Lahko jim povemo, da so dosegli s tem ravno nasprotno, ker so odbili enkrat za vselej od sebe in svoje politike vse ono uradništvo, ki čuti pošteno in ima v sebi vsaj nekaj ponosa. Poleg tega so pa vznemirili celo svoje lastne pristaše, kajti vsak se zaveda, da more izdati ta ukrep le režim, ki se nahaja v smrtnih krčih in je tik pred poginom. Vsled tega tudi ta ukrep ne bo imel nobenega uspeha, marveč predstavlja le nov dokaz agonije, v kateri se nahaja JRZ. Sicer pa, kaj so neresnične vesti? Oficijelni listi današnjega režima so prinesli n. pr. vest, da je mitropolit črnogorsko-primorski doktor Gavrilo Dozic ostro kritiziral postopanje gotovega dela pravoslavne duhovščine, češ, da znači borba proti konkordatu zanašanje politike v pravoslavno cerkev. Celo radio v Beogradu je priobčil to vest, radi katere je bil najbolj zaprepaščen ravno mitropolit doktor Dozič sam. Poslal je popravke prizadetim listom, noben list ni hotel popraviti »resnične« vesti. Prosil je beograjski radio, naj sporoči javnosti resnico, tudi ta prošnja je ostala brez odgovora. Nato pa je stopil 28. VIII. 1937 pred svoje vernike ter jim govoril doslovno: »Dne 19. VIII. 1937 sem govoril pred vami o stališču, enodušnoeti in soglasnosti naše cerkve v borbi proti konkordatu. Obsodil sem ono strašno nasilje, ki je bilo 19. VII. 1.1. izvršeno proti naši cerkvi. Hotel sem razbiti zakulisne vesti, tendencijozne laži in podtikanja, ki gredo za tem, da povzroče zmedo. V tem svojem govoru sem podčrtal, da se pro-tivi pravoslavna cerkev konkordatu, ker smatra, da ograža cerkev, narod in državo. Obsodil sem strašno nasilje od 19. VII. 1.1., kajti niti Turki niti lokavi Benečani niso storili nikdar kaj takega, kar je doživela naša cerkev v našem Beogradu, v svoji lastni, svobodni državi... Sveti Arhijerejsi Sabor je ostal v zavesti svoje prisege in svoje obveze na-pram Bogu, cerkvi in domovini enodušen in nevklonljiv. Zgodovina ve, da so umirali srbski patrijarhi na veSalih, da so bili srbski škofje trgani na kose in da so bili srbski duhovniki in menihi nabadani živi na kolce, pa se niso kljub teanu nikdar izneverili svoji prisegi in nikdar opustili izvrševanja svojih dolžnosti nap ram cerkvi in narodu ter niso nikdar onečastili prošlosti in tradicije Sveto-savja ... i. Preplavljeni smo z raznimi alarmantnimi vestmi, na vsakem koraku se srečujemo s ten-dencijoznimi poročili, pa sem vas vsled tega pozval, da imejte polno zaupanje v svojo cerkev, ki vas ni zapustila še nikdar niti v najtežjih trenutkih ... In tako ste slišali preko beograjskega radia tudi to, da sem pred vami govoril, da konkordat ne sme biti povod za politično borbo, da srbska cerkev ne sme pomagati partizanom pri rušenju režima, da se verniki ne smejo baviti z agitacijo, ki slabi oblast, da je kraljevska vlada rešila mnoga važna vprašanja v korist Kralja in naroda, da se srbska cerkev ne sme mešati v tako delikatno vprašanje kot je konkordat, da sem pozval vernike, naj imajo zaupanje v oblast in da sem obsodil nepozvane branilce cerkve. To ste slišali preko radia, toda vi ste vsi priče, da to ni res. Ni sicer skromno, če omenim tukaj delo, ki sem ga izvršil ravno v vprašanju konkordata, žal sem k temu primoran, da stavim na laž vse one vesti, ki se zlonamerno širijo med narodom samo zato, da bi se kompromitiralo mene. Vaš mitropolit ni omahljivec hi nestailnež, on je stalen kot granit. Prvi sem vstal že 1935. proti temu načrtu konkordata in pokrenil to vprašanje v Arliijerejskem Saboru, to že takrat, ko je bil načrt že parafiranega konkordata čuvan pod devetimi ključavnicami pred javnostjo. Dne 18. XII. 1936 sem kot predsednik odbora za konkordat in šef izbrane delegacije Brod se potaplja Mi, jugoslovenski nacijonalisti, smo brez dvoma legitimirani, da ocenjujemo in ocenimo delo posameznih režimov, ki so se zvrstili na plečih našega naToda ter skušali osrečiti ta narod po principu, da morajo nosilci posameznih režimov osrečiti predvsem sebe, kajti le tedaj more biti narod srečen, če so srečni njegovi »voditelji«. Najbolj legitimirani iz razloga, ker se nismo pridružili nikdar niti enemu niti drugemu, marveč smo stali ves čas ob strani ter opazovali. Vsled tega tudi tako-zvani »jugoslovenski« režimi niso uživali nobene podpore jugoslovenskih nacijonalistov, ki smo že davno z žalostjo v srcu ugotovili, da je bila tudi pri teli režimih jugoslovenska misel le krinka, pod katero se je izživljalo staro partizanstvo po svojih starih predstavnikih, zlasti pa krinka, pod katero je izživljala svoje plačkaštvo in zelenaštvo ona politična beograjska čaršija, ki je bila doslej odločilna v vseh režimih. Vsled tega nacijonalisti in naše organizacije ne le nismo uživali nikdar nobene podpore s strani enega ali drugega režima, marveč so nam bili sovražni vsi od prvega do zadnjega. Zadošča ugotovitev, da je bil takozvani JNS, dejansko pa Uzuno-vičev, torej čaršijski režim oni, ki je zavrnil prošnjo Narodne Odbrane, da se dovoli poseben kroj njenim viteškim sekcijam in da je isti režim celo odredil, da ne smejo vršiti aktivni oficirji naše vojske odbomiških funkcij v Narodni Odbrani! Zato lahko povsem objektivno ugotovimo, da je sedanji JRZ režim, ki je seveda tudi »jugoslovenski«, višek vsega, kar je doživela in pretrpela naša država izza 1. XII. 1918 in kar je moral doslej prenesti naš narod. Z velikim pompom, kot nosilka resnične demokracije in svobode, kot pomirjevalka političnih in vseh mogočih drugih strasti in razprtij je nastopila JRZ kot unificirano trojstvo, samoupravni denar je moral služiti predvsem za propagando te lepe trojarske formacije. Čeprav je vsebovala tudi naše klerikalce, ki jih poznamo do dna njihovih črnih duš, smo bili napram "njej popolnoma pasivni ter smo se tu in tam celo vdajali misli, da bo morda ta pisana družba vendarle napravila kaj dobrega. Pričakovali smo to predvsem v manjšinskih vprašanjih naše banovine', kjer bi bili morali klerikalci že iz čisto partizanskih razlogov postopati drugače, kot je postopal pred njimi današnji senator Pucelj. Poleg tega smo računali vsaj s povprečno sposobnostjo gotovih vodilnih klerikalnih politikov. Vedeli smo, da so zagrizeni sovražniki vsega, kar čuti in misli jugoslovensko, pa smo vendar upali, da jih je prošlost izučila vsaj malo 111 da bodo znali na vladi še kaj več kot izživljati svoje partizanske in plemenske strasti. Pričakovali smo od njih, da bodo že z ozirom na svoje prejšnjo kričanje in podtalno rovarjenje dosegli za našo banovino gotove življenjsko potrebne institucije (bolnica, spo-polnitev univerze, ljubljanski kolodvor, cesta Ljubljana — Sušak, železnica Kočevje — Vrbovško itd.) in preprečili nesorazmerno obremenjevanje Slovenije z davki. Pa niso dosegli od vsega tega ničesar in lahko rečemo, da so izživljali vse svoje sadistične sposobnosti le v preganjanju nacijonalistov, ki je doseglo pod njihovim režimom svoj višek. Za ceno, da je pri vseh personalnih vprašanjih Dravske banovine merodajna le volja doktorja Korošca in njegovega namestnika dr. Kreka, so se odpovedali vsakemu uplivu na življenjsko najbolj važne gospodarske in socijalne probleme. Še več, odpovedali so se vsaj v Beogradu vsem svojim federalističnim in separatističnim načrtom. Dr. Krek je že ponovno povdarjal v Beogradu, da je slovenski del JRZ »strogo jugoslovenski« orijentiran in da Jugoslavija nima boljših državljanov, kot so naši klerikalci. To velja seveda samo za Beograd. Kaj pa se piše in govori doma, to vemo vsi, če primemo v roke to ali drugo cunjo, ki prihaja dan za dnem v svet pod firmo katoliškega tiska. Da bi se vzdržali na oblasti in uresničili svoje napovedi, da jih do 6. I. 1941 nihče ne bo vrgel z njihovih stolčkov, so ustvarili SK Planino, Zvezo fantovskih odsekov ter uniformirali te svoje udarnike. Iz njih črpajo naraščaj za »slovensko« policijo, ki naj ustvari klerikalnim mogotcem pod jugoslovensko državno firmo primemo orodje za pravilno obravnavanje nasprotnikov in za njih lastno zaščito. Korak za korakom so šli po začrtani poti! Ko pa so smatrali, da so svoj cilj že dosegli in da so popolnoma trdni, so doživeli svoj polom. In to po svoji lastni krivdi, po krivdi svoje domišljavosti in zagrizenosti. Konkordat bi naj bil nagrada za to, da se niso brigali za nič drugega kot za preganjanje svojih nasprotnikov v Dravski banovini. Konkordat bi naj jim omogočil sredstva, da bi mogli voditi klerikalno politiko tudi takrat, kadar bi ne bili na vladi. Izvzetje vseh cerkvenih posestev iz agrarne reforme, poklon verskega zaklada — vse to predstavlja ogromne kapitale, ki donašajo na leto milijonske čiste donose. Če se vpošteva, da obsegajo posestva verskega zaklada v Dravski banovini preko 128.000 ha in to večinoma prvovrstnega gozda, potem je več kot previdno, če se ceni letni čisti donos teh posestev na najmanj 3 milijone dinarjev. In to je že lep denar, saj predstavlja letne 6 % obresti od glavnice 50 milijonov dinarjev kot stalne in neuničljive obratne glavnice za prevajanje klerikalne politike. Račun je nizek, kar bo priznal vsak strokovnjak, ki pozna gozdove verskega zaklada. Lahko bi navajali višje številke, pa so že te previdno izbrane številke dovolj visoke, da kažejo razloge vneme, s katero se potegujejo naši klerikalci raivno za ta konkordat. Omenjamo, da tega ni odrejal noben izmed prejšnih načrtov, zlasti ne načrt konkordata iz leta 1931., ki se je sestavljal s sodelovanjem blagopokojnega Kralja Aleksandra I. Uedinitelja. Zaslepljeni po svoji partizanski, plemenski in verski zagrizenosti, domišljujoči se na svojo trenutno oblast so smatrali, da ni nikogar, ki bi jim lahko zmešal njihove štrene. Vedeli so sicer, da bo pravoslavna cerkev protestirala, toda kaj hoče »pravoslavni pop«! Vsa, zlasti mlajša katoliška duhovščina je vzgojena v ponosni samozavesti, da je prava samo rimokatoliška vera in da eo vse druge, tudi krščanske vere krive. Povsod se lahko opaža, kako zaničljivo gleda katoliški duhovnik na svojega pravoslavnega duhovnega sobrata. Ne priznava mu kvalitete božjega služabnika, gleda v njem nekaj, kar je duševno manj vredno in česar vsled tega sploh ni treba vpo-števati. Pa so se zmotili nosilci naše klerikalne politike, ki so ravno sedaj po veliki večini katoliški duhovniki. Doživeli so neprijetno presenečenje, ko se je tudi v tem primeru pokazalo, da je pravoslavna cerkev v resnici nacijonalna ter resnična predstavnica vsega Sabora osebno izročil memorandum Sabora predsedniku vlade. Izdelal sem znano deklaracijo Sv. Sabora od 8. VI. 1.1. in bil zopet šef delegacije, ki naj bi vodila razgovore s predsednikom vlade. Poleg tega sem bil stalno predsednik Saborovega odbora za vprašanje konkordata in kot tak vodil akcijo v tem vprašanju ... Ponarejanje mojega govora kaže jasno, da se vporablja v borbi proti naši cerkvi in proti moji osebi jezuitsko načelo .cilj opravičuje sredstva*...« To je resnica, oficijelno pa je seveda »resnica« samo to, kar poročajo režimski listi, čeprav je dejansko največja laž. Koliko takih primerov bi lahko navedli v dokaz obupnih sredstev, ki se jih poslužuje današnji režim, da se obdrži vsaj še malo časa na oblasti. Iskreno izjavljamo, da želimo temu režimu še nekaj mesecev življenja! Čeprav je mera polna, pa morajo spregledati vendar tudi oni, ki hodijo še sedaj okoli z zavezanimi očmi in se krčevito branijo, da bi jim kdo strgal obvezo, ki jim zabranjuje svobodno gledanje. Injekcija, ki sta jo dobila naTod in država v obliki JRZ, je bila ena najtrašnejših, najo-pasnejših. Pa je hvala Bogu telo našega naroda toliko zdravo in odporno, da je premagalo tudi ta strup. Zadnje posledice te strupene injekcije preboleva naš narod sedaj, kot zadnji izpljunek kužnih bacilov, bo vrgel s sebe okove, ki mu jih je nadel ta režim. Zato pa naprej po začrtani poti: Klerikalci v svoj pogin, jugoslovenski nacijonalisti pa tja h končani zmagi! pravoslavnega dela našega naroda. Kot en mož se je postavila pravoslavna duhovščina okoli svojega oboževanega patrijarha Vama-ve, tej duhovščini so se pridružili enodušno vsi pravoslavni verniki, ki tvorijo v vprašanju tega konkordata enotno in za borbo do skrajnosti odločeno več kot 7 milijonsko vojsko. Pravoslavnim bratom se je pridružil tudi velik del jugoslovenskih katolikov in tako lahko rečemo, da nima sedanji načrt konkordata zaslombe drugje kot v par stotisočih slovenskih klerikalcev. In radi teh naših klerikalcev, ki drve zaslepljeni za svojimi duhovniškimi in lajiškimi političnimi voditelji, je bila zanesena v naš narod borba, ki je za vsako državo najbolj nevarna, to je borba med obstoječimi zakonito priznanimi veroizpovedmi. Če je ta borba nevarna za narod in državo, pa je smrtonosna za politiko, ki jo izvajajo pod jugoslovensko krinko naši klerikalci. Ne more biti na vladi nikjer, pa tudi v Jugoslaviji ne človek, ki je zasovražen več. kot 90 % državljanom. Ne more se vzdržati niti v Jugoslaviji režim, ki je s svojim naravnost nerazumljivim postopanjem odbil od sebe ogromno večino državljanov in si napravil iz te večine svoje najhujše nasprotnike. Tu ne pomaga niti lansiranje lažnjivih vesti niti davljenje svobodnega tiska potom doslej še nikdar tako ostro izvajanih cenzurnih predpisov. »Ustmene novine« delujejo in ustmene novine so tem bolj opasne, čim manjša je svoboda. Že stari srbski knez Miloš je povedal staro resnico, da je narod najbolj nevaren takrat, kadar molči,‘ker nima prilike svobodnega izražanja svojih misli in nazorov. Danes take prilike ni! In tako se potaplja brad, ki se je pojavil na obzorju naše notranje politike kot brod, ki prinaša pomirjenje strasti, srečo in blagostanje. Če je koga prevarala zunanja načička-nost tega broda, se je spametoval in streznil, čim je pogledal v njegovo notranjost. Kapetani so hoteli s tem brodom razbiti jugoslovenski narod ter si ga zasužnjiti. Toda brod je bil preslab za odločilni sunek, zaletel se je v skalo, dobil luknje in sedaj se potaplja nevzdržno. Kako dolgo se bo to potapljanje še lahko maskiralo z umetno meglo laži in nasilja, to ne pride v poštev. Glavno je, da tone brod, ki si je tako neupravičeno nadel jugoslovenske barve in da tone ta brod vsled tega, ker ni bil jugoslovenski, marveč sestavljen iz ostankov starih plemenskih bark. Tako bo tudi zgodovina tega broda pokazala večne resnico, da se ne da vladati naroda in države s pomočjo laži in nasilja in da se ne da voditi jugoslovenske politike drugače kot po tiru jugoelovenskega narodnega edinstve. Brod JRZ tone in ne bo nikogar, ki bi položil venec na mesto, kjer bo našlo to skrpucalo svoj večni nepokoj. PreveEika naglica .. - Našim klerikalcem je popolnoma vseeno, ali bo konkordat sprejet ali ne. Zlasti jim ni ležeče niti najmanj na oni določbi konKor-data, ki pravi, da preide uprava verskega zaklada iz rok države na pristojne škofe. Kar poslušajte jih, kako zatrjujejo, da kaj takega niso nikdar hoteli in da je bil vražji Jeftic tisti, ki je proti njihovi volji spravil to točko v konkordat. Čudno pa je, zakaj opozarja naš ordinarjat že sedaj državno upravo verskega zaklada, naj ne sklepa glede gozdov verskega zaklada nobenih dolgoročnih pogodb! Pa ima gospoda potem vendarle nek interes na tej stvari in ji ta Jeftičeva »pod-vala« ni ravno nesimpatična. Več enkrat pozneje, ko bo tudi ta konkordat počival svoje večno spanje. Prevelika naglica nikoli ni dobra. borbeni tis« j,Pohoda41 Prispevajte ta kovni sklad Vsem dosedanjim darovaScem za skupni znesek Din 4.380 naj-lepša hvala I Vodstvo Narodne Dne 2. IX. 1.1. je izdala Uprava mesta Beograda odlok, da se razreši svojih funkcij Sre-dišnji odbor, Nadzorni odbor in Plenum NO v Beogradu, sočasno pa je bil postavljen komisar v osebi vpokojenega divizijskega generala Mihajloviča. Ta vest ni presenetila nikogar. Dne 15. Vlil. 1.1. je bil namreč predsednik Ilija Trifunovič - Vojvoda Birčanin, znani borec za osvobojenje in ujedinjenje, imetnik najvišjih vojnih odlikovanj in enoroki invalid, ki živi danes le od skromne ka-petanske pokojnine, od iste oblaeti obsojen na 20 dni zapora radi govora, ki ga o priliki pogreba blagopokojnega patrijarha Var-nave ni govoril samo v imenu Narodne Odbrane, marveč v imenu 105 nacijonalnili, so-cijalnih, kulturnih in viteških organizacij beograjskih. Zaporno kazen je moral nastopiti takoj, čim mu je bila objavljena, zaprt je bil v celici skupaj z 8 komunisti. Pa 60 ti komunisti pokazali, da znajo bolje ceniti pro-šlost in sedanjost Bije Ž. Trifunoviča kot oni, ki so v to poklicani. Izkazovali so mu v skupnem zaporu vse mogoče pozornosti in ljubeznivosti ! 2e po 12 dneh zapora je bil Vojvoda Birčanin izpuščen. Milostno mu je bilo podarjenih ostalih 8 dni, čeprav ni prosil niti sam za tako milost. Očividno so bili merodajni višji obziri! Zato ni bil nihče začuden, ko je sledil ukrep od 2. IX. 1937, ki predstavlja zgodovinski datum v razvoju jugoslovenske misli. Kajti od trenutka, ko je bila Narodna Gospod minister! Ko so krvavi rimski cezarji preganjali z ognjem in mečem kristjane, so pisali apologeti naše. slavne vere tem oezarjem* pisma ter jim dostojanstveno in objektivno dokazovali, da rimski državi ne grozi nevarnost od kristjanov, pač pa od bresbožnikov. Preganjanja, ki jih izvajate Vi tekom poslednjih tednov s pomočjo svojih organov proti pravoslavni cerkvi »v zaščito države«, nalagajo tudi ntttti čutno dolžnost, da se javim pred Varni kot škof in apologet te preganjane cerkve. Razlika med tedanjimi m sedanjimi prilikami je z<4» velika. Rimska država je bila ustvarjena na poganski, idokki religiji, rimski eezarji so preganjali krščanstvo kot nekaj za njih novega in nepoznanega, kar se jun je predstavljalo kot nevarnost za državo. Našo državo pa je »tvorila duhovno in dejansko pravoslavna, samostojna in narodna cerkev, kar mora biti znano tudi Vam. In Vi ste pričeli preganjati mater, da bi zaščitili hčer! Ves svet stoji zaprepaSčen pred Vašim izumom, da preti hčerki nevarnost s strani rodne matere in pred Vašimi velikimi napori, da zaščitite hčerko pred njeno roditeljico! Ko so 19. VII. 1.1. napadli Vaši žandarji kot volkovi mimo pravoslavno procesijo pred Sabomo cerkvijo v Beogradu; ko so z neron-sko brezdušnostjo pretepali narod, ki je pri- Odbrane razpuščeno Odbrana v jeseni 1908 ustanovljena, ni bilo vlade, ni bilo režima, ki bi se bil drznil posegati v to legendarno organizacijo, ki je danes potrebna bolj kot kedaj. Pač! Čmožolta dvoglava monarhija je zahtevala v svojem uiti-matumu od 23. VII. 1914 pod točko 2., da mora vlada kraljevne Srbije »takoj razpustiti Narodno Odbrano ter konfiscirati vsa njena sredstva za propagando«, ker se »iz preiskave v Sarajevu vidi, da je bil skovan zločin v Beogradu in da so dobili zarotniki orožje od častnikov in uradnikov Narodne Odbrane«. Kakšna je bila usoda tega ultimatuma in kaj je doživela monarhija, ki se je drznila staviti ta ultimatmn, to spada že v proslost, o tem ni treba razpravljati. Časi se ponavljajo, ker pač žive še danes ljudje, ki se ne morejo znebiti okov svoje suženjske, čmožolte prošlosti. Kako je nacijo* nalna javnost sprejela ta ukrep jugoslovenske oblasti, to dokazuje najlepše brzojav, s katerim je čaatital generalu Mihajioviču o priliki njegovega imenovanja za komisarja NO njegov prijatelj Velimir Jojič, gimnazijski ravnatelj v p. in narodni poslanik v Peci. Brzojav se glasi: »Čestitam ti položaj, za kojim je uvjek čez-nuo djeneral Potiorek. Bravo djenerale!« Mislimo, da boljše ni mogel nihče karakte-rizirati tega ukrepa jugoslovenske oblasti in tudi nam ni treba dodati niti besedice več k temu brzojavu. šel golorok k procesiji, narodne poslance, škofe in duhovnike; ko so z odpadniško mrž-njo trgali cerkvene zastave, lomili križe in trgali duhovniške omate; ko so obsuli s psovkami pravoslavne in srbske svetinje in ko ste odredili prepoved procesije v Vmjački Banji — takrat sejn Vam poslal protestni brzojav, na katerega mi niste izvodili dati odgovora. Bili ste pač zaposleni. Očividno ste se bavili s sestavljanjem demantija one ce*arsko - poganske krvave scene v prestolici na dan Svetega Sisoja — demantija, ki je po svoji nedosegljivi lažnjivosti enakopraven samo nedosegljivi surovosti dogodka samega. Tako ste izvolili v obrambo države pred srbsko pravoslavno cerkvijo pregaziti i šesto i deveto zapoved božjo. Ali ste to storili kot šef policije ali kot rimski duhovnik, v to se ne spuščam. Ta strašni dogodek v prestolnici, v kateri živi preko dvesto tisoč pravoslavnih duš, pa predstavlja samo krvavi uvod v nadaljne pregovore božje cerkve in njenih vernikov. Prelita je kri v Sarajevu in v drugih krajih. Odpuščajo se iz službe majhni uradniki, ki so si drznili čeprav le na štiri oči reči karkoli pvoti tej veliki krivici, nazvani s sladkim imenom »konkordat«. Prepoveduje se celo izgovarjati to besedo. Vi ste jo stavili na indeks v Jugoslaviji. Rimska kurija stavlja na indeks knjige. Vi ste nadkrilili rimsko kurijo, kajti Vi stavljate na indeks celo besede! Z zatretjem svobode govora in pisave želite zamašiti narodu usta; 8 tem pa dokazujete, da ste mnogo slabši kot oni kmečki sibski knez, ki je rekel, da je narod najbolj nevaren takrat, kadar se ga prisili k molku. Poleg tega Vam moram našteti še vse slučaje preganjanja v moji žički škofiji, ki so se dogodili od smrti blaženo - pokojnega Patri-jarha Vamave do danes: Duhovnik Velimir Slavkovič, predstojnik cerkve v Brusu, je bil od Vaše policije kaznovan na 10 dni zapora samo zato, ker je izvesil na cerkvi črno zastavo in udarjal na leseno ploščo. Ta duhoven spada med najboljše duhovnike tega kraja. Njegovo aretacijo moram smatrati za aretacijo svojo, kajti on je izvršil le to, kar sem mu ukazal jaz. Duhovniki Mijodrag in Milan Djordjevič, Stevan Melentijevič in Radisav Petakovič iz Račanekega sreza so bili preganjani, zasliševali i in na vse mogoče načine terorizirani, nad ostalimi duhovniki istega sreza pa se izvaja teror z najogabnejšimi pretnjasmi. Narodu iz okolice Bajine bašte je bil za-branjen prihod v ta kraj na svečanost posvetitve zvonika na Iljin - dan. Vaši organi trgajo osmrtna oznanila Našega patrijarha, prilepljena na cerkvena vrata, kar se je dogodilo v vasi Rataj. Vaši organi ukazujejo, da se morajo še pred potekom štirideset dni od smrti Patrijarha odstraniti črne zastave s hiš in občinskih sodišč v krajih, kjer živi izključno pravoslavni narod, da celo sami odstranjujejo po noči te zastave, kar se je zgodilo v vasi Medvedji. Tako postopanje globoko žali in razburja naš pravoslavni narod, ki žaluje skozi 40 dni tudi za najnavadnejšim ranjkim. V moravičkem srezu zapirajo Vaši organi ljudi neprestano samo radi govora in razgovora o oni prepovedani besedi, ki ste jo stavili na indeks Vi. Vi ste izdali številne narefjhe policijskim oblastem, da nadzirajo pravoslavne duhovnike, njih kretanje, sestajanje, dopisovanje in razgovore in še drugo, kar dejansko znači, da je postavljeno pravoslavno duhovništvo v tej državi, za katero je ono žrtvovalo polovico svojih tovarišev v borbah za osvobojenje, pod policijsko nadzorstvo. To pa je ukrep, ki se ga uporablja le za protidržavne in kriminalne tipe. Sreča je le ta, da so policijski uradniki večinama narodni ljudje, ljudje z dušo in rodoljubjem, pa občutijo burjo narodnega gnjeva proti oni veliki krivici, koje ime ste stavili na indeks Vi, ter nočejo preganjati svetosavske cerkve v oni meri, kot bi to hoteli Vi. K vsemu temu prihajajo še grožnje. Grožnje duhovnikom in vsem nasprotnikom one velike krivice, so postale običajna in vsakdanja stvar. Tudi se vsipajo klevete in laži ko* dež na srbsko pravoslavno cerkev ustmeno in v tisku. In tako je velika krivica ali kakor jo nazi-vate Vi z latinskim imenom »konkordat« že pred svojini končnim uzakonjenjem izrodila šibo, muke, kri, solze, ječe, teror in nebroj drugih telesnih in duševnih bolesti pravoslavnemu narodu in duhovništvu, kakor čujem, pa tudi mnogim našim katoliškim bratom v tej državi. To je jasen dokaz, da gre za nepravično in od Boga ueblagoslovljeno delo. Ves narod se začuden sprašuje: Če so sadovi konkordata tako bolestni in težki že sedaj, ko še ni uzakonjen, kakšni bodo šele potem, kadar bo po izglasovanju v senatu postal zakon? V vseh teh preganjanjih najdemo mi, pravoslavni, tolažbo v besedah Odrešenika: Ne bojte se onih, ki ubijajo tek>, kajti duše ubiti ne morejo! Kot člani najstarejše krščanske cerkve, nosilke apostolske vere, najdemo tolažbo tudi v neštetih borbah naše Cerkve skozi devetnajst stoletij, ki so se slej ali prej vse zaključile s triumfom te vere in te Cerkve. Tolažbo nam daje tudi mučeniška zgodovina naše nacijonalne srbske cerkve, katero so stoletna preganjanja in mučenja samo krepila in vodila od slave do slave. In naposled nam prihaja v naših današnjih bolestih in nevo-ljah velika tolažba od onih naših bratov Slovencev, ki nam izražajo svoje sočutje, svoje simpatije. Bog naj jim s svojo dobroto plača to njihovo dobro delo. Vse te tolažbe krepe našo hrabrost in silo ter bomo vzdržali tudi nove muke, ki nam jih pripravljate Vi. Boli me samo, ker padajo te muke na majhne uradnike, kmete, obrtnike in duhovnike, ki imajo družine, čeprav vem in verujem, da jim bo živi Bog stokrat plačal in pozlatil njihove rane. Za nje Vas prosim. Te male pustite v miru. Udarite po na«, pravoslavnih škofih, če smatrate, da smo krivi. Udarite nas, samo onim prizanesite. Vemo, da ni takih muk, ki bi nam jih mogli naprtiti Vi, pa jih nista Turčija in Avstrija že preizkusili na naših očetih m tudi na nekaterih od nas, ki še živimo. Gotovo ne morete najti bolj blagozvočnega izgovora za preganjanje pravoslavnih kristjanov kot je »odbrana države«, izgovor, ki ga je uporabil Pilat na-pram Gospodu Kristusu in ki so ga uporabili vsi sovražniki krščanstva od apostolskih časov do današnjih dni. Ta sicer blagoglasni, toda ceneni izgovor tudi danes najboljše drži. Na žalost branite tudi Vi državo s tem izgovorom pred onimi, ki so glavna obramba države. Čudim se le, da ste pozabili zgodovino Cerkve, ki kaže na vsaki svoji strani, da so imela preganjanja vedno dva uspeha: slavo preganjanih in propast preganjalcev. Preganjanim so odprta vrata Raja, preganjalcem pa vrata Pekla. Ko je modri naš narod rekel, da »ima vsaka palica dva kraja«, ni niti slutil, da je izrekel s temi kratkimi besedami prav za prav zgodovino Kristusove cerkve vseh vekov. Ko vas prosim, da prenehate s preganjanjem pravoslavne sirotinje, molim sočasno k Bogu za Vašo dušo, ker čutim, da ste z dosedanjim postopanjem užalili Boga in privedli svojo dušo tik do pekla Dolžan sem v tem tragičnem času izpolniti besedo Kristusa: Molite k Boga sa one, ki vas preganjajo! Bog mi je priča, da izjavljam to popolnoma iskreno, brez vsake zlobe ali mržnje napratm Vaši osebi. Kajti priznam, da sem bil eden od onih Srbov, ki so imeli polno občudovanje do Vaše osebe v gotovih sijajnih trenutkih Vašega življenja n. pr. tedaj, ko ste v dunajskem državnem zboru dvignili svoj glas proti tiraniji avstrijski za svobodo Južnih Slovanov. Takrat nisem niti slutil, da Vam bom moral 1937. leta jaz govoriti tako, kot ste Vi takrat govorili nasilni dunajski gospodi. Od srca bi želel, da Vaša duša ne propade, marveč da se reši. To je dolžnost vsakega kristjana napTam vsakemu kristjanu. Zvedel sem, da polagate tudi Vi važnost na rešitev svoje duše. Radi tega — tako sem slišal -— darujte VBako nedeljo mašo in zavžijte kri Kristusovo. Toda jaz kličem k Bogu in sprašujem: Veliki Bog, kaj koristi človeku, če pije v Tvojem hramu kri Tvojega edinorojenega Sina, pred Tvojim hramom pa preliva kri svojih bratov? S spoštovanjem Episkop Nikolaj Avgusta 1937 v manastiru Žiči. Svoboda tiska je umska kuga ■.. Tako se glasi eno izmed načel Katoliške akcije, tega načela se drže očividno gg. doktor Korošec, dr. Krek in dr. Natlačen, vsaj kar se tiče »Pohoda«. Ker si je drznil »Pb-hod« napisati parkrat odkrito resnico in izraziti to, kar misli v Dravski banovini ogromna večina ne samo nacionalistov, marveč sploh vseh treznih ljudi, mu je bila s strani kraljeve banske uprave odvzeta preventivna cenzura. To znači, da ga sme pristojno Sre-sko načelstvo v Kamniku cenzurirati šele potem, ko je že natiskan in oddan na pošto, pa se potem zapleni vsa naklada, če ni vse zapisano tako, kot odgovarja klerikalnim željam in načrtom. Kdor išče, ta najde. In ni vrag, da bi se ne našlo kakega greha v »Pohodu«! Kljub temu so vztrajali idealisti, ki stidaj že šesto leto mučijo muke z »dajanjem »Pohoda« in šli svojo pot dalje. Posledica je tola, da stoji sedaj pod najstrožjim nadzorstvom celo tiskarna, v kateri se »Pohod« tiska. Vsak dan po večkrat pride v njo orožnik pogledat, ali se »Pohod« že tiska ali ne, da so merodajni pravočasno obveščeni, kdaj bo šel »Pohod« v svet. Čeprav nam laska ta izredna pozornost, ki je vsaj pri nas ni bil deležen, kolikor nam je znano, še noben list, moramo le vprašati navedene tri gospode, če mislijo, da jim je njihova sedanja oblast dana od Boga, da bo torej trajala večno. Mi za svojo osebo smo prepričani, da jim je dana samo od tako minljive in piškave tvorbe kot je JRZ, ki bo slej ali prej, najbrž pa prav kmalu zamenjana z drugimi črkami. Kaj potem, gospodje? Ali se ne zavedate pravilnosti izreka, da ima vsaka palica dva konca? Sicer pa: Kje ste bili vi vsi, ko je jugoslo-venska misel že gorela v srcih takratne naše mladine. Bili ste njeni nasprotniki takrat, pa je kljub temu in celo ravno vsled tega zmagala. Nasprotujete ji danes, pa živi in se širi ter bo živela, ko vaših imen že davno ne bo omenjal nihče. Mi, jugoslovenski nacijo-nalisti, nismo plačanci, katerim je treba podpor iz raznih fondov. Vse kar smo in vse kar predstavljamo, smo ustvarili sami brez vas in preko vas. Ni nas zatrla vatikanska Avstrija, pa nas ne bo zatrla vatikanska Katoliška akcija. Zdravo in na svidenje! • »POHOD« ŽIVI SAMO OD NAROČNINE! PORAVNAJTE NAROČNINO! kdor neredno plačuje naročnino, TA NAMENOMA UNIČUJE NAS UST! PRIDOBIVAJTE NOVIH NAROČNIKOV 11 borbi proti konkordatu Jugoslovanski narod prisega zvestobo Kralju in narodnem edinstvu Odprto pismo pravoslavnega žkofa Nikolaja ministru notranjih zadev Dr. Antonu Korošcu Quo vadiš Jugoslavija? V svoji nastopni izjavi se je označila današnja vlada kot vlada, ki naj pomiri razpa-Ijene politične in plemenske strasti. Mislimo, da označimo lahko popolni neuspeli te naloge, ki si jo je vlada naložila, s kratko ugotovitvijo, da notranje prilike v naši državi se nikdar niso bile tako strašno zamotane in da strasti še nikdar niso bile tako grozno razbi-čane kot danes, ko izvršuje ta vlada že več kot dve leti svojo nalogo! Da se nam ne bo očitalo, da gledamo le z ozkega stališča v Dravski banovini in da imamo pred očmi le naše klerikalce, naj začnemo predvsem z drugimi predeli naše države. Razmere m Hrvaiskem Hrvatsko vprašanje je obstojalo že pri nastopu današnje vlade. Kaj se je doslej storilo za rešitev lega vprašanja in kaj se je doseglo? Če omenimo sestanek med dr. Stojadinovicem in dr. Mačkom v Brežicah, potem je s tem izčrpan ves program pomirjevalnega dela današnje vlade na Hrvatskem. Če romajo levičarski elementi slovenskega dela J HZ k doktorju Mačku, se o tem pač ne izplača pisariti. To je le dokaz, da imajo naši klerikalci v ognju vedno vsaj po dve železi, na kar smo mi Slovenci itak že vajeni. Sestanek dr. Sto-jadinoviča in dr. Mačka je ostal brezploden ter je rodil le ta sporazum, da sta oba, doktor Stojadinovic in dr. Maček, pokazala po sestanku novinarjem »zadovoljne« obraze. Kako pa je sicer na Hrvatskem danes? Kratko ugotovimo, da državna oblast kraljevine Jugoslavije na ozemlju Hrvatske sploh več ne obstoja. Dr. Maček je danes nekronani kralj vseli Hrvatov, ki je že razdelil svojo državo na Bansko Hrvatsko, Dalmatinsko Hrvatsko in Bosansko Hrvatsko, ima v Seljački zaščiti svojo organizirano vojsko, odklanja izvrševanje vsakih navodil »tuje« jugoslovenske vlade ter zavaja naše hrvatske brate v skrajno sovražnost proti kraljevini Jugoslaviji. Naše orožništvo stoji popolnoma pasivno ob strani ter ne uživa med Hrvati nobenega rešpekta. Hrvatski kmet ne plačuje več davkov, oblast se jih ne upa izterjevati, ker pride takoj do oboroženih konfliktov. Srbi in Slovenci smo za Hrvate tujci, ki jih je treba na vsakem koraku sramotiti z najpodlejšimi psovkami ter obmetavati z gnilimi jajci in kamenjem. Ali si morete mislili, da državna oblast ne ukrene ničesar, čeprav se prepevajo po vseh krajih Mačkovega kraljestva naravnost strahotne pesmi, ki sramote blagopokojnega Kralja in elave Njegove morilce, groze B smrtjo mlademu našemu Vladarju ter psujejo njegovo vzvišeno Mater. »Daj mi pušku od Iri me-tra — da ubijem Kralja Petra« — tako se prepeva danes po Hrvatskem sredi kraljevine Jugoslavije, gorje onemu predstavniku državne oblasti, ki hoče zaščititi avtoriteto države in naše narodne dinastije. Izpostavljen je srdu razbesnelega naroda ter poleg tega kaznovan od svojih nadrejenih oblasti! Srbi se sploh več ne upajo na Hrvatsko Primorje. Že letos so prišli letovat le še v južno-dalmatinska kopališča. Toda tudi tu je zmagala letos plemenska strast, tudi tu so bili Srbi Jetos psovani z najpodlejšimi psovkami in jim preostane za bodoče le še naše obrežje južno Dubrovnika. Nič zato, če ubijajo Hrvatje svoje lastne kraje, ki žive le od tujskega prometa, prvo je hrvatska zastava, vse drugo je stranskega pomena! Pred par tedni so doživeli pravoslavni škofje in duhovniki iz bratske Cehoslovaske, ko so šli v spremstvu nekaterih domačih pravoslavnih duhovnikov po naših otokih, sprejem, ki bi ga ne doživeli niti med divjaki. Ko je hotela ladja, na kateri so se vozili, pristati v Visu, je to preprečila nahujskana hrvatska masa, ki je metala na te naše goste in druge tujce za otročjo glavo debelo kamenje. Ko so hoteli mornarji z vrvmi pritrditi ladjo k obali, je nahujskana masa s sekirami presekala vrvi. Sredi te mase so stali domači katoliški duhovniki in jo hujskali. V bližini so bili sicer trije orožniki; v strahu za svoje lastno življenje so morali oslati čisto pasivni. Ko je hotel lučki kapetan intervenirati, ga je vrgla masa v morje! Isto so doživeli ti naši gostje v Komiži. Tu so sicer izstopili, toda masa jih je sprejela z gnilimi jajci in paradižniki ter bruhala proti njim najpodlejše psovke. Kakšne vtise odnašajo iz naše države naši gostje in vsi oni tujci, ki prihajajo k nam letovat, pa so izpostavljeni plemensko nahujskani masi, ki gospodari neovirana po svoji svobodni volji in po direktivah svojih veleizdajalskih in zločinskih voditeljev? Če bi hoteli navajati take in podobne dogodke na Hrvatskem, bi morali izdati debelo knjigo. Vendar zadošča dogodek, ki se je izvršil 15. VIII. t. 1. v Zagrebu ob priliki Gasilskega kongresa. V navzočnosti inozemskih gasilskih zastopnikov, v navzočnosti predstavnikov naših najvišjih oblasti in v navzočnosti predstavnikov naše Jugoslovenske gasilske zveze je zastopnik hrvatskih gasilcev izjavil, da ukinjajo hrvatski gasilci vsako zvezo z J ugoslovensko gasilsko zvezo, odstranijo vse znake te gasilske zveze, ne sodelujejo pri nadaljnjih posvetovanjih jugoslovenskega gasilstva, marveč se sestanejo sami ter bodo sami sklepali o organizaciji lirvatskega gasilstva, ki priznava le dr. Mačka kot edinega vodjo! To je popolnoma jasno gaženje obstoječega zakona, to je popolnoma odkrit upor Hrvatov proti kraljevini Jugoslaviji! Vse to se je zgodilo po skrbni pripravi, vse to sc je zgodilo pred očmi vsega sveta. Na Hrvatskean torej ni več kraljevine Jugoslavije, na Hrvatskem ni več dinastije Karadjordjevičev, tam obstoja le še dr. Maček, samo on predstavlja Hrvate, samo njega priznava »Hrvatski narod«. Kaj strašnejšega 6i pač ni mogoče misliti. Prepričani smo, da ne bi mogel g. minister dr. Korošec na kako tozadevno interpelacijo odgovoriti tudi sedaj tako, kol je odgovoril letos »pomladi na interpelacijo o Seljački zaščiti, ko je rekel, da je Seljačka zaščita povsem zakonita organizacija hi da obstojajo vse garancije, da se ne bo kršil zakon. Pa je le nastopila ta Zaščita na letošnji rojslni dan doktorja Mačka kot čisto vojaška formacija, ki jo je dr. Maček pozdravil s pozdravom: »Vera u Boga« ter dobil odzdrav: »Seljačka sloga.« Kakšen mora biti potem sporazum med srbijansko opozicijo in Hrvati, o katerem se ravno sedaj toliko pise! če je res pristal nanj dr. Maček, potem to ne more biti le sporazum o »složeni državi«, marveč sporazum o likvidaciji Jugoslavije! Stanje med srbskimi brati Stanje med srbskim delom našega naroda je bilo do zadnjih časov še vsaj navidez zadovoljivo. Naši srbski bratje ne trpe prav nič manj kot mi vsled posledic slabega gospodarstva in pretiranega obdavčevanja. Kdor pozna razmere, v katerih žive danes ogromni predeli bivše Srbije, ta pozna tudi bedo srbskega Beljaka. Toda Srbi so državotvorni in znajo prenašati tudi najhujše, ne da bi vsled tega zasovražili svojo lastno državo. Čeprav so dejansko oni s svojimi legendarnimi žrtvami stvorili to našo državo, so se mirno uklonili volji blagopokojnega Kralja ter se odrekli svoji lastni državi, svojim s slavo ovenčanim nacijonulnim zastavam ter sprejeli novo ju-goslovensko državno zastavo. Večkrat so poskušali razni politični hohštaplerji zanesti tudi meti nje plemensko borbo. Srbski del našega naroda je vse te poskuse odločno zavrnil, on se še danes oklepa naše jugoslovenske državne zastave. Srbske zastave se ne vidi nikjer več, celo na zasebnih zabavah se vidi le jugoslovenska trobojka. Na pogrebu ranjkega patrijarha Varnave je bila le ena srbska zastava, in sicer oficijelna zastava Srbske pravoslavne cerkve. Vse druge so bfle jugoslovenske! (Kaj pa pri nas pri pogrebu Dolinarja in škof a> J egi iča!) Sedaj pa je tudi med Srbe vrženo najtežje razburjenje e konkordatom, ki je bil predmet poslednjega glasovanja v naši Narodni skup- ščini! 0 tem konkordatu pozneje. Danes se očita Srbski pravoslavni cerkvi, da se bori za svojo nadoblast v Jugoslaviji, pa se prezre, da do danes ta cerkev ni še nikdar in nikjer nastopila na način, ki bi značil kako nestrpnost oziroma željo za nadvlado na njeni strani. Kanjki patrijarh Varnava je bil brez dvoma dober Jugosloven ter je vedno in povsod z besedo in dejanjem propovedoval geslo »Brat mi mio koje vere bio!«. Mi vsi vemo, da je bila Srbska pravoslavna cerkev prav do zadnjih dni skrajno rezervirana hi ni posegala nikdar med katoliške vernike, ni med njimi nikdar in nikjer vršila nobene akcije, ki bi bila naperjena proti kaki drugi, zlasti rinio-kaloliški veri in cerkvi ter'Sla za pridobivanjem pripadnikov drugih ver. Srbska pravoslavna cerkev nam je nudila prav do zadnjih dogodkov, lahko rečemo, da sramotnega dogodka od 19. VII. t. 1., ko je žandarmerija napadla njeno cerkveno procesijo, namenjeno molitvi za zdravje umirajočega patrijarha Varnave naravnost vzor vzdrznosti in trpnosti, ki sta Jugoslaviji kot versko mešani državi tako potrebni. Pri tem ne smemo pozabiti, da je bila Srbska pravoslavna cerkev prav do osvo-bojenja dejansko državna cerkev, uživala torej v predvojni Srbiji privilegiran in monopoliziran položaj, kateremu se je po osvobo-jenju brez vsakih pomislekov odpovedala, da ne nastanejo napetosti med posameznimi ve- rami v novo nastali kraljevini Jugoslaviji. — Odkod torej naenkrat preokret, radi katerega očitajo današnji režimovci, zlasti naši klerikalci, Srbski pravoslavni cerkvi in njenemu Sv. Sinodu, da posega v dnevno politiko, da vodi borbo proti današnjemu režimu in da se hoče polastiti nadvlade v naši državi tudi v čisto političnih zadevah? Že od prvega trenutka, ko je ranjki patrijarh Varnava legel na smrtno posteljo, je bil ves pravoslavni del našega naroda prepričan, da je bil patrijarh zastrupljen. To prepričanje pravoslavnih vernikov je tako globoko, da mu ga ne more vzeli noben komunike, to prepričanje mu je poslednji komunike vlade še podkrepil. Saj vlada v tem komunikeju sama priznava, da je dobil ranjki patrijarh potom hrane v sebe oni strup, ki je prezgodaj končal njegovo v verskem in nacijonalnem pogledu vzorno življenje! Razumljivo je postal pravoslavni del našega naroda vsled tega razburjen in ogorčen! Ranjki patrijarh Varnava je postal v njegovih očeh mučenik in svetnik, okoli njega in njegove najbližje okolice se je strnil pravoslavni narod v zavesti, da gre za borbo, ki zahteva sodelovanje vsega naroda. To ogorčenje je postajalo vedno večje, ker je bila današnja vlada tako trmasta in neuvidevna, da je zahtevala ravno v dneh smrtne borbe ranjkega patrijarha izglasovanje konkordata od Narodne skupščine. Borba, ki se je vodila v skupščini med pristaši in nasprotniki konkordata, je odjeknila med narodom, ki je začel označevati vsakega zagovornika konkordata kot sovražnika Srbske pravoslavne cerkve in hlapca rimskega Vatikana. In lako je prijel 19. VII. t. 1., ko so pravoslavni škofje odredili javne molitve za ozdravljenje ranjkega patrijarha ter določili, da gre cerkvena procesija od Saborne cerkve do cerkve Sv. Save. Zakaj je Uprava Beograda zabranila to procesijo, zakaj je s tem zvišala ogorčenost in razdraženost pravoslavnih vernikov do skrajnosti, to je vprašanje, na katero ne ve nihče pametnega odgovora. S svojim velikim aparatom policije hi žandarmerije je mogla Uprava grada Beograda ukreniti vse potrebno, da bi bila potekla procesija ,w resnici kot strogo cerkvena, verska prireditev, mogla bi bila preprečiti vsak tudi najmanši poizkus zlorabljanja te cerkvene prireditve v politične svrlie! Prepoved te procesije je izbila sodu dno, kljub pomirljivim besedam nekaterih cerkvenih knezov pravoslavne, cerkve se je formirala povorka, kateri so šli na čelu številni pravoslavni duhovniki s škofom Simeonom. Kaj je sledilo, to ve vsak, kdor čita ino-zeijiske liste, zlasti francoske in angleške, ki so prinesli že drugi dan, 20. 7. t. 1., originalne po|netke spopadov na beograjskih ulicah. In že 'naslednjega dne je izdala beograjska policija obvestilo, da ni bil niti eden od demonstrantov ranjen od policije in da se je tudi škof Simeon poškodoval sam, ko je mahal okoli sebe s svojim škofovskim križem! Avtentične slike v inozemskih listih pa so nazorno dokazovale resnico tega, kar je gledalo na lastne oči na tisoče Beograjčanov, da je namreč policija tolkla s pendreki in kopiti po ljudeh, da je dobil škof Simeon udarec po obrazu in več udarcev po prsnem košu, utrpel pri tem zunanje poškodbe in lahek pretres možganov! O dogodkih v pravoslavnih predelih naše države se ne sme ničesar pisati. I^e tu in tam se zve kaka malenkost, vsako točno poročilo prepreči cenzura, ki je tako strahovite nismo poznali niti v časih svetovne vojne. Kar pa poroča oficijelno glasilo režima »Samouprava« in po njem naš »Slovenec«, to je vse zavito in prikrojeno. Dogodek v Sarajevu je sedaj že splošno znan. Pravoslavna masa je vrgla iz cerkvenega stolpa zvon, ki ga je podaril dotični cerkvi svojčas minister Kaludjerčič, ga naložila na voz in ga peljala v Sarajevo pred ministrovo hišo. V Sarajevu je masa narastla ter demo-lirala ministrovo hišo. Seveda je bilo pri tem nekaj mrtvih in ranjenih. V Bijelini ob Drini je hotela masa svojega poslanca Pantiča, ko se je vrnil po izglasovanju konkordata domov, takoj napasti. Pomirila se je, ko je zvedela, da je Pantič zbezal nazaj v Beograd, sporočila pa je njegovi družini, da naj se v 14 dneh izseli tudi ona z vsem premoženjem in da naj vzame s seboj tudi na tamošnjem pokopališču zakopane kosti ranjkega Pantičevega očeta, ker bodo sicer oni razbili vse. Dne 9. VIII. t. 1. je masa to svojo grožnjo tudi izvršila, uničila popolnoma poslopje Pantiču, razbila je celo opeko na strehi. Žandarmerija je sicer streljala ter je bilo nekaj mrtvih in precej ranjenih, toda masa je pregazila tudi žandarmerijo. Dvanajst ur so trajale borbe po ulicah Bijeline, šele pozno v noči je nastopil mir. Dogodki v Mladenovcu in Kragujevcu kažejo povsod isti značaj. Pravoslavni verniki obračunavajo s svojimi pravoslavnimi ministri in poslanci, ki so glasovali za konkordat. Znano je, da je Sv. Sinod soglasno izključil iz pravoslavne cerkve vse ministre in poslance, ki so se kakorkoli zalagali za konkordat. Vsled tega sta v današnji vladi le še dva pravoslavna ministra, t. j. minister vojske Marič in minister dvora Antič. Vsi drugi, s Stojadi-novieem na čelu, so vrženi iz pravoslavne cerkve, za vse druge velja povelje, da ne smejo biti deležni nobenih cerkvenih opravil pravoslavne cerkve in da jih morajo tudi pravoslavni verniki povsod bojkotirati. Sedaj govore, da je ta ukrep sv. Sinode protizakonit in protiustaven! Dobro, recimo, da imajo prav, toda kako si naj pomagajo! Sv. Sinod je vrhovna instanca pravoslavne cerkve, ki odloča končnoveljavno, poleg tega pa je iz-višil sv. Sinod z izključitvijo teh pravoslavnih ministrov in poslancev le to, kar je naravnost želel in pričakoval pravoslavni ded našega naroda, predvsem pravoslavni seljak, ki predstavlja jedro ne le pravoslavne cerkve, marveč tudi vsega našega naroda in naše države. Dejstvo je torej, da nima današnji režim nobenega poltičnega pravoslavnega ministra več — ministra vojske in dvora nkta politična ministra — ter je že vsled tega položaj nevzdržen. Nevzdržen tembolj, ker režim nima upanja in možnosti, da bi stvar kako preokre-nil v svoj prilog. Sv. Sinod vztraja na stališču, da do volitev novega patrijarha priti ne more in prišlo ne bo, dokler je na vladi današnji režim in z njim zlasti naši klerikalci z dr. Korošcem na čelu. Nihče ne more prisiliti pravoslavnih škofov, da pristopijo k volitvi novega patrijarha in jih tudi nihče prisilil ne bo. Pravoslavni verniki stoje kompaktno okoli svojih škofov, vsi skupaj predstavljajo 7 milijonsko enoto, katere ni mogoče potisniti v stran, se manj pregaziti. Vlada je poskušala dobiti vpliv na posamezne škofe, da bi tako razbila enotnost, ki vlada med njimi. Polagala je zlasti veliko upanje na škofa Ireneja v Novem Sadu, ki je brat današnjega predsednika skupščine Čiriča. Pa je doživela grenko razočaranje. Tudi škof Irenej je glasoval za izključitev ministrov in poslancev, s tem pa tudi za izključitev svojega lastnega brata iz pravoslavne cerkve. In je poleg tega izjavil, da bi pod nobenim pogojem ne sprejel kandidature za novega patrijarha! Kako opasno je stanje, katero je današnji režim očividno po največji zaslugi svojih klerikalnih zaveznikov izzval, kaže dejstvo, da so številni pravoslavni orožniki sredi Beograda odvrgli orožje ter izjavili, da se nočejo boriti proti svojim pravoslavnim bratom! Mi vsi vemo, kako skrajno disciplinirano in prvovrstno je naše orožništvo, kateremu je pripadla glavna naloga svoječasne pacifikacije južnih predelov naše države. Kdo bi si mogel kdaj misliti, da bo odpovedal pokorščino jugoslovenski orožnik! Pa se je to vendar zgodilo in sicer sredi naše prestolice v Beogradu. Človeka zazebe pri srcu, ko pomisli, kam vede vse to, kam bomo prišli, če se bo tudi naše orožništvo začelo ločiti v pravoslavno, katoliško in muslimansko! In čemu vse to? Da se izglasuje in vzakoni konkordat v tej obliki, v kateri je bil predložen Narodni skupščini, v kateri naj bi bil predložen takoj tudi senatu, da bi postal nato s podpisom Kr. namestništva zakon. Zakaj ravno ta konkordat ? Da mora priti do pogodbe med Vatikanom kot predstavnikom rimo-katoliške cerkve in našo državo, o tem ne more biti dvoma. Saj sta imeli celo mali predvojni kraljevini Srbija in Črna gora vsaka svoj konkordat z Vatikanom. Radi tega so se vršila že ponovna pogajanja med našimi vladami in Vatikanom ter imamo do danes v celem štiri načrte konkordata: prvega iz leta 1923., drugega iz leta 1925., tretjega iz leta 1931. in poslednjega iz leta 1935., ki naj bi postal sedaj zakon. V debati radi tega konkordata se čuje ponovno, da je tudi blagopokojni Kralj Aleksander hotel imeti konkordat. Razumljivo ga je hotel imeti, toda po svoji lastni besedi »Ne za vsako ceno«. Klical je znanega francoskega strokovnjaka Šarla Loazoja, da bi mu dal primerna navodila in načrt iz leta 1931. je oni, o katerem se lahko reče, da je nastal s sodelovanjem blagopokojnega Kralja. Ni nam mogoče navajati podrobnosti, navedemo naj samo nekatere glavne točke. 1. Člen prvi projekta iz 1. 1931. se glasi: »Katoliška vera se bo izvrševala v vseh obredih svobodno in javno v kraljevini Jugoslaviji.« Člen prvi sedanjega projekta pa pravi: »Katoliški cerkvi se priznava za vsak njen obred polna pravica, da vrši svobodno in javno svojo misijo v kraljevini Jugoslaviji.« Primerjajte besedilo obeh načrtov, pa boste takoj opazili veliko razliko. Čemu beseda »misija« v sedanjem načrtu, ki je prejšnji načrt ne pozna? Čemu s to besedo izzivati pravoslavne brate ter jih postavljati na položaj krivovercev, med katerimi vrši katoliška cerkev svoje misijonske naloge! 2. Člen sedmi sedanjega projekta se glasi v prvem odstavku: »Ordinariji škofij bodo vrnili svobodno svojo cerkveno jurisdikcijo in uživali vse pravice in prerogative odgovarjajoče njihovemu položaju, kot jim jih priznava kanonsko pravo. Vsi člani katoliškega duhovništva v njihovih škofijah so jim podrejeni v smislu cerkvenih kanonov.« Člen sedem prejšnjega načrta pa se glasi kratko: »Nadškof in škofje imajo polno svobodo v izvrševanju svoje cerkvene službe in upravljanju svojih škofij. V mejah obstoječih zakonov uživajo vse povlastice in vse pravice svojega položaja po redu, ki ga je odredila cerkev. Njim so podvrženi v njihovih škofijah vsi Člani katoliškega duhovništva po kanonskih predpisih.« Sedanji načrt priznava torej tuje kanonsko pravo na ozemlju naše države, priznava, da velja tuje, inozemsko pravo v mejah naše države, dočim je načrt iz leta 1931. izrecno poudaril, da odločajo naši državni zakoni. 3. Člen 10. sedanjega načrta pravi, da se morejo imenovati na mesta župnikov ali druga stalna dušebrižniška mesta »samo duhovniki — jugoslovenski podaniki —da pa se more radi posebnih okolnosti nastaviti na tako mesto tudi inozemski državljan, vendar se mora škof predhodno sporazumeti z našo vlado. Člen 8. prejšnjega načrta pa določa, da more postati župnik »samo svečenik — jugoslovenski državljan —« ter ne dopušča od tega pravila nobene izjeme. 4. Načrt iz 1. 1931. je v členu 9. izrecno določal: »Verski redi in kongregacije, ki imajo svoje zavode in samostane v Jugoslaviji, ne morejo biti odvisni od svojih provincijalnih predstojnikov, če stanujejo ti v inozemstvu.« Te nujno potrebne določbe sedanji načrt nima, marveč prevzema Vatikan le obvezo, da bo skrbel za to, da naši redi ne bodo spadali pod pokrajinske starešine, ki so v inozemstvu, pa dopušča tudi tozadevno posebne izjeme. Načrt iz 1. 1931. določa, da se bo vprašanje uvajanja novih redov in kongregacij reševalo sporazumno z našo vlado. Sedanji načrt pa pravi kratko: »Novim ustanovam, redovom in kongregacijam, uvedenim iz inozemstva, se bo priznala pravna osebnost po določbah občnega zakona!« 5. Člen 12. načrta iz 1. 1931. določa, da morajo cerkvene oblasti takoj suspendirati vsakega redovnika in duhovnika, proti kateremu uvedejo pristojne državne oblasti kazensko preiskavo radi kakega zločina ali nečastnih dejanj. Sedanji načrt pa določa, da mora v tem primeru cerkveni predstojnik uvesti proti takemu duhovniku »odgovarjajoče kanonsko postopanje ter ga začasno suspendirati, če zahtevata to težina dotičnega slučaja in kanonsko pravo.« Torej zopet tu težka sprememba v škodo avtoritete naših državnih oblasti in naših državnih zakonov, ki bi smeli izključno veljati na ozemlju naše države. 6. Načrt z 1. 1931. je v členu 14. omenjal izrecno možnost razlastitve cerkvenih posestev potom agrarne reforme. Sedanji načrt to možnost izključuje. Člen 17. prejšnjega načrta pravi izrecno, da bo država še nadalje upravljala dohodke Verskega zaklada. Sedanji načrt pa pravi v členu 20., da upravljajo imovino Verskega zaklada izključno pristojni škofje! Državi je priznana le ta ugodnost, da vzame lahko taka posestva v zakup, in da ima celo prednost pred drugimi, toda le tedaj, če nudi vsaj toliko, kot nudi drugi najboljši ponudnik! In dohodki imovine Verskega zaklada z gozdov od ca. 130.000 ha površine znašajo letno tri milijone dinarjev, ki jih žrtvuje država za klerikalno politiko! To so le kratke sličice največjih razlik, ki jih kažeta teksta načrtov iz 1. 1931. in 1. 1935. Poudariti moramo, da načrt iz 1. 1931. sploh ne omenja gotovih točk, ki so povzročile ravno največje razburjenje kot sestavni del načrt iz načrta 1. 1935. Tu sem spada pretirano vmešavanje katoliške duhovščine v naše šolstvo, tu sem spada določba o vojaški duhovščini, zlasti pa določba člena 34., ki se glasi: »Vlada bo skrbela, da se bo v državnih udru-ženjih za telesno vzgojo spoštovala vera njih katoliških članov ter načela in ustanove te vere. Kjer tvori moralna in kulturna vzgoja del ciljev državnih udruženj za telesno vzgojo, ne sme biti v neskladu s katoliško doktrino. V teh udruženjih bodo mogli katoliški duhovniki vršiti svojo versko misijo v korist katoliških članov. V ta namen morajo imeti dovoljenje svojega škofa in pristanek krajevnega odbora dotičnega udruženja. Proti določbi krajevnega odbora je dopusten priziv na višjo upravo udruženja. »In če še pripomnimo, da načrt iz 1. 1931. sploh ne omenja Katoliške akcije, dočim priznava sedanji načrt v čl. 34. katoliški cerkvi polno svobodo delo- vanja na našem ozemlju, potem je za vsakega Jugoslovana tudi katoliške vere jasno, da posega sedanji načrt konkordata v suvereniteto naše države. Najboljši znanstveniki ugotavljajo, da takega konkordata niti apostolska in velekatoliška Avstrija Vatikanu nikdar ni dovolila, čeprav Avstrija ni bila versko mešana država. Kaj pa znači konkordat za narodni jezik v katoliškem bogoslužju, o tem je bilo pisanega že mnogo ter je bil »Pohod« prvi list, ki je priobčil tozadevne dokumente in dokazal, da je vsako širjenje in novo uvajanje narodnega jezika v rimo-katoliške cerkve v naši državi onemogočeno, ker sprejema tudi sedanji načrt konkordata v svoji prilogi principe, ki sta jih postavila Slovanom tako sovražna papeža Leon XIII. in Pij X. pod pritiskom nemškega protislovanskega Dunaja. Podla laž je torej, če se trdi, da je tudi blagopokojni Kralj hotel sedanji konkordat. Načrt iz leta 1931. ne vsebuje nobenih za našo državo ponižujočih točk, pa niti za tega se ni mogel odločiti blagopokojni Kralj, tudi ta je ostal le na papirju. S tem v zvezi moramo pojasniti svojim prijateljem še neko drugo dejstvo, ki kaže vzroke odklonilnega stališča, ki ga je zavzela naša pravoslavna duhovščina z ranjkim patrijarhom Varnavom proti temu konkordatu. Tekom razprava v Narodni skupščini si je dala vlada izglasovati tudi pooblastilo, da sme potom uredbe priznati Srbski pravoslavni cerkvi vse one bonitete, ki jih po tem konkordatu dobi rimska katoliška cerkev, pa jih pravoslavna še nima. Malo prej, predno je legel ranjki patrijarh Vamava na smrtno posteljo, ko je bil še popolnoma zdrav in v polni posesti svojih duševnih in telesnih sil, ga je posetil predsednik vlade dr. "Stojadino-vič. Skušal je uplivati nanj, da bi opustil svoj odpor proti temu konkordatu ter upli-val pomirjevalno na svojo duhovščino in svoje vernike. Tekom tega razgovora je dr. Sto-jadinovič patrijarhu Varnavi podal obvezno izjavo, da bo priznala vlada tudi Srbski pravoslavni cerkvi vse one privilegije, ki jih po tem konkordatu dobi Vatikan. Zgodovinsko dejstvo je, da je ranjki patrijarh Vamava' odločno zavrnil to ponudbo predsednika vlade ter mu izjavil: »Pravoslavna srbska cerkev se ne bori proti temu konkordatu iz kake zavisti ali nevoščljivosti napram rimo-katoliški cerkvi. Ona se bori proti temu konkordatu le zato, ker priznava rknokatoliški cerkvi, ki ima svoj sedež v inozemstvu in jo vodijo ino-zenici, privilegije, ki so v nasprotju z obstoječo ustavo in obstoječimi državnimi zakoni ter kršijo suvereniteto naše države. Srbska pravoslavna cerkev pa je nacijonalna cerkev. Ona živi in pade z jugosiovenskim narodom in jugosiovensko državo, vsled tega ne bi pod nobenim pogojem hotela dobiti in uživati privilegijev, ki kršijo suverenost naroda in države!« 3 tem je ranjki patrijarh Vamava v imenu celokupne pravoslavne cerkve jasno povedal, da se pravoslavna cerkev ne protivi zaključku konkordata, da pa odklanja ta načrt konkordata iz razlogov, ki jih je navedel in da se bo proti temu načrtu konkordata in iz teh razlogov borila do skrajnosti. Moramo priznati, da nam je odgovor ranjkega patri-jarha Varnave imponirai in da je bil 011 v resnici mož na svojem mestu, v resnici iskren in brezpogojen J ugosioven, ki se je držal pravila, da je narod nad vse. Škoda, da je padel v sredi borbe, hvala Bogu pa, da živi njegov duh v njegovih duhovnik sobratih in v pravoslavnem delu našega naroda. Da se razume ves naravnost strastni odpor proti temu konkordatu, moramo ugotoviti še eno dejstvo. Konkordat je ležal v miznici zunanjega ministra dr. Stojadinoviča od dneva, ko ga je podpisal takratni minister pravde dr. Auer. Nihče ni poznal njegove vsebine, nihče se mu vsled tega ni mogel upirati. Obravnavan je bil kot najstrožja tajnost, njegovo vsebino so poznali le katoliški škofje z dr. Korošcem, poleg tega dr. Stojadinovič, naš poslanik pri Vatikanu Dučič in še nekateri vodilni uradniki v našem zunanjem ministrstvu. Po indiskreciji Vatikanskega poslanika Dučiča se je pa zvedelo, da je naša država v prijateljskem paktu z Italijo prevzela dolžnost, da vzakoni ravno ta načrt konkordata. Poslanik Dučič je bil radi te svoje odkritosrčnosti kaznovan ter je bil takoj odstavljen s svojega mesta. Naša javnost pa je na svoje zaprepaščenje zvedela, da je bil Mussolini oni, ki je zahteval kot ceno za svoje prijateljstvo sprejem ravno tega in ravno takega konkordata. Mislimo, da nam ni treba k temu pristaviti ničesar in da je pač žalostno, če se skuša proti volji ogromne večine našega naroda, kajti tudi Hrvatje so se izjavili proti temu konkordatu, ugoditi želji in izvršiti povelje fašistične Italije! Kdor tej zaupa, ta ni več dober Jugosloven, najmanj pa dober Slovenec. Naši kler Če kdaj, se lahko danes reče, da je imel prav ranjki dr. Šušteršič Ivan, ko je v letu 1922. kot bivši voditelj klerikalcev, ki je stvo-ril klerikalno stranko in jo napravil močno, zapisal o njej sledeče besede: »Nobena stranka na svetu ne govori in ne piše toliko o svojih načelih in svojem idealnem stremljenju kot slovenska klerikalna stranka. Gola resnica pa je, da nima sploh nič načel in sploh nobenega idealnega stremljenja, marveč je po svojem bistvu le trgovska družba z zelo omejeno zavezo za izkoriščanje načel hi idealnega stremljenja slovenskega ljudstva. Najprej lastna oseba potem šele vse drugo ... Njih načela so vselej romala v njihovo hišno apoteko, čim so zlezli na vlado, pa jih spravijo zopet na dan, ko so vrženi iz vlade ven. Klerikalci so torej ničelni samo takrat, kadar sploh nič ne morejo, kadar so brez moči, kadar imajo zvezane roke in noge in jim teče le jezični mlin in tintni potok. Kadar pa imajo v rokah oblast in bi lahko načela izvedli, takrat — adijo načela! Tintni potok pa veselo šumi in oznanja strmečemu svetu modrost in dobroto take klerikalne vlade. Vse naenkrat postane dobro, kar je bilo prej slabo... Prižigali so sveče Avstriji, avstrijski birokraciji in soldateski — in Jugoslaviji, za vsak slučaj je bilo pripravljeno drugo železo »kakor kane«. Načela — nič, skrbi za ljudski blagor — nič, poštenosti — nič, možatosti — nič, resnega narodnega stremljenja —/ nič. Vse sama nizka, umazana osebna intriga in humbug... Kdo je dal več pohujšanja kot klerikalci? Obstoj te podjetniške družbe za gmotno izkoriščanje katoličanstva je najhujše stalno pohujšanje, ki je sploh mogoče. Tega pohujšanja mora biti enkrat konec.« O katoliškem tisku pravi isti dr. Šušteršič doslovno: »Časopisje, izhajajoče v katoliški tiskarni, si je osvojilo vsako laž in vsako lopovščino, samo da je bila obrnjena proti nam, ki smo bili po ljudski volji na čelu stranke. Brez sramu se je v tem časopisju učinilo celo najnečastnejše dejanje, ki ga sploh zamore zagrešiti časnikar: brezstidno se je kršila uredniška tajnost in sicer v posebno kvalificiranem perfidnem duhu, da so se mi uredniško podtikali ola/nki, ki sem jim bil popolnoma tuj. Slabo mi postaja, ko moram oživljati svoj spomin na jiodlosti, ki jih ni nikdar, kar jaz pomnim, zagrešilo nobeno svobodomiselno uredništvo.« In o dr. Korošcu? Ravno z ozirom na letošnjo eksploatacijo Majniške deklaracije s strani klerikalcev naj navedemo doslovno iz spominov dr, Šušteršiča: »Nehote se spominjam, kako me je okoli začetka leta 1917. ministrski predsednik grof Klam-Martinc vabil k sebi: in me naprosil, naj mu napišem za Wilsona določeno pismo, kjer naj proglašam v imenu stranke zvestobo do Avstrije in protestujem zoper podtikanja, da hočemo Slovenci proč od Avstrije. Odgovoril sem mu, da moram preje govoriti z dr. Korošcem kot načelnikom našega državnozborskega kluba. Kar seže Klam-Martinic v predalček svoje pisalne mize in mi pomoli pod nos tozadevno pismo dr. Korošca, ki se je kar cedilo avstrijskega patrijotizma hi kjer je obljuiboval zase in za narod, da žrtvuje vse, kar ima in zadnjo srago svoje krvi za Avstrijo in njenega cesarja ... Meni, ki sem bil takrat iskren habsburški patrijot, se je zdelo to Koroščevo pitano naravnost otročje in v ta* kratnih razmerah politično pogrešno. Dr. Korošec kot klubov načelnik ni bil upravičen izročiti podobne izjave brez klubovega sklepa ali vsaj brez pritrdila parlamentarne komisije. Razen tega je bilo treba sestaviti tako pismo z malce politične modrosti, ne pa s šo-larskimi frazami. Situacija je bila ravno takrat taka, da se ni smelo podajati takih izjav brezpogojno ... Iz mojega pisma je Wilson lahko čital, da Jugoslovani z razmerami v Avstriji nismo zadovoljni, med tem ko je moral sklepati iz Koroščevega pisma, da vlada med Slovenci in Hrvati pod habsburškim žezlom sama zadovoljnost-in vojno navdušenje. Tako je bilo takrat. Avstrijski patrijotizem sedanjih voditeljev SLS je bil tako hud, da sem ga še jaz moral popravljati, ker je že kar degeneriral v hlapčevsko servilnost. Na tem nič ne spreminja, da so servilni hlapci skrivno zapustili svojega gospodarja, ko se mu je začelo goditi slabo in se ga niso več bali. Tak je pač hlapčevski običaj ... Ob času aneksije Bosne in Hercegovine sem sicer zagovarjal in pozdravljal v delegaciji aneksijo, kar sta storila tudi dr. Korošec in Biankini. Toda v tozadevni debati v odseku delegacije sem se zavzemal tako toplo za bosunsko-hercegovske Srbe, da se je pojavil pri navzočih patent • patrijotih zelo mučen utis. To je popravil dr. Korošec, ki je kmalu za menoj prišel do besede in govoril tako esterajhersko - patrijotski, da so bili omenjeni patent - patrijoti vzradoščeni in niso mogli prehvaliti njegovega patrijotizma. Meni se je pa drugi dan izreklo brzojavno priznanje od — srbske strani... Mnogi jugoslovanski politiki, ki so pomagali pozneje k ustanovitvi države SHS, so bili takratni izrazito protisrbski in eden najbolj prononci-ranih je bil dr. Korošec. Ta mi je n. pr. v času balkanske vojne pisal pismo, kjer mi je pretil s konsekvencami štajerskega krila SLS, če »Slovenec« ne preneha s svojo erbofilsko pisavo.« Tako mnenje je torej zapisal in podpisal dr. Šušteršič kot najboljši poznavalec klerikalcev in njihovih voditeljev že v letu 1922., torej potem, ko je od tistih klerikalcev izgnan preživljal svoje zadnje dneve v inozemstvu ter čisto objektivno motril delo svojih dobrih znancev v Jugoslaviji. In takrat že je dr. Šušteršič popolnoma pravilno ocenil vlogo političnega klerikalizma v naši državi. Zapisal je doslovno: »Klerikalizem je danes v naši državi anahronizem, škodljiv narodu in državi, ker jili do globočine razdvaja; škodljiv slovenskemu ljuusivu, ker ga žene v brezupen plemenski boj; škodljiv pa tudi katoliški cerkvi 6ami. Slovenski kleriKalizem neti razdvajanje naroda in države, ker naravno ne more svojih za pretežno večmo naroda ekskluzivnih političnih idej razširiti med celhn narodom. Mora se omejevati na katoliško pleme, vsled česar njegovo časovno opozicijonalno stališče napram držav, režimu dobiva avtomatično spe-cdičen plemenski značaj z ostjo zoper drugo pleme, Klerikalizem goni slovensko ljudstvo v brezupen plemenski boj ... Seveda, treba razločevati: ha. klerikalne voditelje ta boj ni nikdar brezupen in še manj škodljiv, ker od njega žive m vedo sebi vedno zavarovati prijetne osebne udobnosti. Za nje je ta boj ravno tisto, kar vojska za vojne dobičkarje in verižnike. A slovensko ljudstvo je trpeči del. Ljudske moči se črpajo v tem brezuspešnem 111 nepotrebnem boju, nepotrebnem zato, ker je klerikalizem kot tak danes docela nepotreben. Klerikalni stranki pripadajoči del ljudstva se bije samo za kleriKalne voditelje, da jih krije 111 jun pomaga naprej, ljudstvo pa od lega nikdar nič nima, kar se je plastično izkazalo, ko so bili klerikalni prvaki ministri, pokrajinski predsedniki hi poverjeniki. Baš takrat se je pripravljal dosledno tisti sistem 1centralizem), proti kateremu danes poje klerikalna bojna tromba. Pač pa je takrat prišlo nekaj klerikalnih protežejov do korit. Prav posebno škodljiv je slovenski klerikalizem cerkvi. Ravno Cerkev je velika žrtev klerikalne stranke. Na račun klerikahie stranke se tepe — cerkev. Cerkev je dobra klerikalcem, da jih ščiti s svojim uplivom na duhove, da jim dobavlja uplivne in brezplačne agitatorje in da jim posoja za reklamo pred vernim ljudstvom glorijolo verskih prvakov. Ni čuda, da je prišla cerkev tja, kjer je. Tako je cerkev samo plačnica in strelovod za klerikalne vojskovodje. V naši osvobojeni domovini nima klerikalizem več življenjskih predpogojev, klerikalizem se je pri nas popolnoma izživel in nima nobene eksistenčne pravice. Čim dalje še vegetira, tem večja bo škoda za ljudstvo, cerkev in narod.« In ko razpravlja dr. Šušteršič vprašanje, ali bi bilo mogoče klerikalno stranko reformirati, prihaja do zaključka: »Čemu nekaj reformirati, kar je v današnjih razmerah vsestransko škodljivo za javni blagor. In kako hočete reformirati Avgijev hlev? Tak hlev se mora požgati, to zahteva dobra stvar. Zato je tudi postranskega pomena, komu pride pogorišče trenutno v prid. Glavna stvar je iz-čiščenje zraka, v katerem naš narod živi. Če pa hočete iz SLS narediti res neklerikalno stranko, je le ena pot: naj se od nje loči katoliška hierarhija in pusti voditeljem SLS, da na svoj račun vodijo svojo barko naprej in sami sprejemajo batine, ki padajo sedaj na cerkev. V tem hipu SLS res neha biti klerikalna. Bojim se pa, da bodo v tem slučaju požrtvovalni krmarji ljudske ladje hitro sklenili račune in razdražili svoje — podjetje, ker bi nehalo biti rentabilno. Kaj pa Cerkev? V slabši položaj, kot jo je spravila klerikalna stranka, sploh ne more več priti. Njena avtoriteta je moralična, naj jači to avtoriteto, po-svetivši se izključno svojemu visokemu znanju, namesto da dopušča, da politična stranka radi svojega profita vlači visoko zvanje cerkve po cestnem blatu. Duhovščina ima pravico udeleževati se političnega življenja. Ne sme pa kot taka, to je kot hierarhija, tvoriti svojo stranko. Vsak duhovnik je izven cerkve svoboden državljan hi se lahko po svoji vesti udeležuje političnega življenja. Naj sodeluje po svojem prepričanju v katerikoli stranki, samo da ostane cerkev čista od političnega strankarstva.« Pred petnajstimi leti so bile pisane te ugotovitve, po poteku 15 let ne more nihče zapisati bolj resničnih in bolj točnih, če kedaj, preizkušamo ravno zadnje čase vso ^pravilnost dr. Šušteršičevih nazorov na svojih lastnih plečih, če kdaj, grmadi klerikalna politika v teh časih na rame slovenskega ljudstva najtežja bremena, ki jih bo moral prenašati skozi desetletja, če jih bo hotel preboleti. iiiiiiiiiiitiiiiiiiMtiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiAlBiHiHiiNiiinfiiinniMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiNiiniiiiiiiiDiinfnitiiiiiiiiiiiiiHMiitiiiii lilllllllllllilllllllllin iiililliliillllil...IHIIIHIIIIIIH POHOD v vsako hi£o lltllillllt!lllBlltlll!l!llllllllSIIIHiillt!i