UČITELJSKI LIST
GLASILO ,,ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“.
Izhaja 1. in 16. vsakega meseca. Uredništvo v Trstu, ul. Ruggero Manna št. 20, I. n. Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Trstu;	^aHraslov'/'frffiictoŠetrN
nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu”, za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za čla/e izdajatdjice Veznlačeii maroSnina zi nečlane L 24.— Upravništvo v Trstu, ulica Moiin grande 16, 1. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edifcst	osčmrazreGtle
Štev. 12.
V Trstu, dne 16. junija 1921.
ili če šutiti, ili ako je dijete stvoreno, reči če
loezo slovonskih učiteljskih drutteu
v Trstu.
—     ________________________________________
Vsem učiteljskim društvom in slovanskemu učiteljstvu Primorja!
Vodstvo „Zveze“ je sklenilo, da se naj obdržijo letošnja
ZBOROVANJA „ZVEZE“
v dneh 10. in 11. septembra t. 1. in sicer v Postojni ali pa v Vipav .
Opozarjamo vsa ona društva, ki niso še izvolila lastnih delegatov in njih namestnikov, da to nemudoma store in obenem naznanijo njih imena vodstvu „Zveze“. Glasom „Zvezinih“ pravil je voliti v vsakem društvu za vsakih 10 članov po 1 delegata; ulomek velja za celo število.
Opozarjamo dalje, da bo letošnja delegacija razmotrivala med drugim tudi vprašanje o UČITELJSKI SAMOPOMOČI.
Vsi predlogi in nasveti v zvezi s tem vprašanjem, kakor tudi vsi morebitni predlogi drugačnega značaja naj se dopošljejo „Zvezinemu" vodstvu najkasneje do 15. avgusta t. 1.
VODSTVO.
NICOLA ZEC:
Verbalizam u našim školama.
Usporcdo sa ostalim znanostima napreduje brzim koracima i pedagogija; ali — samo u teoriji. A praksa? Opčenito može se reči da je još u srednjem vijeku. Zavirimo li u djela Pestalozijeva ili Komenskoga, koji su »za* starjeli«, vidjet čemo da još ni) izdaleka ni* smo u školi dostigli onaj stepen napretka, što ga oni zagovaraju. Naša škola boluje još svejednako od pustog verbalizma. Šta to zna* či? Mladeži podavamo riječi, riječi, riječi... Ubijamo duše, trujemo svaki zdravi smisao, oda letujemo se silno od prirodnog načina podavanja. Naša se praksa ne oslanja na psi* hologiju, a nastavnik koji ne računa sa psi* hologijom, ne može uspjeti. Nije važno to, da mi u svojem predavanju prolazimo kroz pet formalnih stupnjeva, nego je važno to, da zahvdtimo majstorskim načinom svijest mladeži, pa je rukovodimo kaiko valja. Sve jedno je, kojim čemo načinom i kojim putem nešto obraditi, a glavno' je da smo uspjeli u dušu mladeži onim satom unesti nešto od trajne vrijednosti, nešto što je dobro — ko* risno — etično — humano' — lijepo, nešto što če obogatiti i podignuti njegov duh, nešto što če ostati trajno u njemu. Nije svrha materija i materijal (propisan za neki seme* star ili godinu), nego je to samo sredstvo, da se poluči ono više, idejno, onaj supstrakt što se iz materije dade izažeti.
Istina, i naše čitanke (osim Nazorovih) bo* luju na istoj bolesti. Evo jedan primjer kako se piše i obradjuje povijest. Redaju se poj* m.ovi kao: Ljudevit navali, — sretno ratuje — pobijedi — hametom porazi na tom i tam polju, — prešavši Rubicon, — podiže sporne* nike, — udara poreže, — itd. itd. Prenesimo se duhom u mališa od 10 godina! Njegova je duša još tabula rasa za svu tu silnu mu* drost. Da li on stvara jasne pojmove u duši, kad čuje »hametom potuče«, »udara poreže«, »navali«, »doseliše se«, itd.? Zaoijelo ne stvara jasne i potpune pojmove, no što je i gore, ne stvara cesto puta nikakove pojmove. Da se uvjerimo, dajmo tastirajimo. Pitajmo ga da nam opiše n. pr. kako se to »dosehše«,
zacijelo: kolima, ili vlakom, ili parobrodom. Zašto? Jer nema jasne pojmove; ove mu rijeei prazno padaju na dušu, i ne stvaraju jedan sadržaj. A budimo iskreni, pa se pitaj* mo: što dijete znade, ako znade reči »Hrvati se doseliše u 6. vijeku?« Malo ili ništa, j er mu te riječi nisu pobudile u duši jedan sa* držaj. Ali ako ono proživi u duši tu doseobu, konstruiranu izmed učitelja i njega, tada če mu to ostati trajno; ako on bude vidio navalu tudjinsku, zapuštanje rodnoga doma, plač žena i djece, tjeranje marve i škripanje ko* lije, neprohodne šume, zapreke (rijeke) pu* tem, borbe sa divljom zvjeradi, itd., tada če on istom znati što je to seoba jednoga na* roda. A samo ovakovi momenti jesu uzgoj* ni; ono drugo su samo riječi, puki balast. — »Navala« ... Nije to tako jednostavno! Ko* liko mozganja, pri preme, hrane, skupljanje oružja, itd. hoče se za jednu navalu; treba ju vi d jeti. — »Poraz«!... velika je riječ: ovisnost gospodarska .i politička pobijedje* nog naroda, opustjcli domovi, itd. itd. — Ne mojmo dakle podavati riječi, nego sadržaj riječi: pojmove, sudove, ideje. Med njima bi* ra ti one poučne za život, one etičke, moralne, jer ovo duševno, nematerijalno, pojmovno stvara čovjeka višim.
Nemam nakane o tom duljiti, več mi je namjera bila samo istaknuti: čuvati se praz* nih riječi, a tražiti da svaka izrečena ili pro* čitana riječ probudi u duši jedan sadržaj. Protivno je puki verhalizam, i ne znači ništa. To se lijepo vidi u zemljopisu. Predodžbu koju je dijete stvorilo o nekom kraju, je čisto kartografijska. On u duhu gleda samo kartu: rijeka mu je vijugu, grad točka, gora jedna crna mrlja, itd. — U histeriji, jer nema dru* gih pomagala, pomišlja na onu štampanui riiječ u knjigi, i dalje od toga ne ide. Prave sadr* žine u duši nema. Verbalizam! No tješimo se, nisu samo naša djeca takova. Srednjo* školska, visokoškolska i gradska mladež, i naši inteligentniji krugovi, sve je time zara* ženo. Dama ili gospodjica čita Nazora, Hei* nca, Goethea, Carducia, pa daj pitaj je malo neka ti što kaže. Sve če joj riječi biti: divno, božanstveno, krasno, dražesno, savi*šeno, i što ti ja znam. A u duši? Pustoš. Riječi, riječi, riječi.
 □□------------
BOGUMIL MEDVEŠČEK.
Šolske knjižnice.
(Nadaljevanje.)
Imamo trojen šund: šund po vsebini, šund po obliki in jezikovni šund. Slaba mladinska knjiga ima navadno na vesti vse tri grehe; so pa tudi knjige, posebno v novejšem času, ki so po obliki in jezikovno dobre, le snov ne odgovarja zahtevam dobre mladinske knjige. In raditega, ker grešijo te knjige proti prvi in glavni zahtevi mladinske literature, jih moramo tudi zavreči.
Boj proti šundu pa ni mogoč le od p os a* meznika, z uspehom ga more vršiti le v to svrho poklicani odbor za ocenjevanje in zbi* ranje mladinskih spisov. V Jugoslaviji je tak odbor gotovo že sestavljen in tudi deluje z vsestranskim uspehom. Za nas, ki smo od* cepljen del naroda in smo prisiljeni živeti svoje lastno življenje, moramo pa sami po* skrbeti. Nujno potrebno je tedaj, da se tudi v našem ozemlju sestavi tak odbor, ki mu bodi naloga ocenjevanje in izbiranje mladinskih spisov, ki izidejo na tem ozemlju. Ta odbor naj bi sestavil in izdal seznam in oceno vseh priporočljivih knjig, katerega naj bi vzel v roke knjižničar pred nakupom vsake nove knjige.	' j
Take komisije imajo tudi vsi drugi narodi. Naj navedem kot primer le kratek izvleček delovanja komisije za ocenjevanje mladim* skih knjig na Dunaju! Omeniti hočem le naj* bolj znane stvari, katere imamo v prevodu tudi mi, Jugosloveni. Ta komisija je zavrgla dela Krištofa Schmida, Spillmanna, Karla Maya, Hoffmanna in Frischa. Zavrgli so tudi cel kup patriotičnih del, prepojenih s pom* poznim patosom in prevelikim patriotizmom kakor: Fiinf Jahrzehnte auf Habsburgs Tron, Unsere Kaišerin itd. Pripominjam, da se je to zgodilo že pred svetovno vojno1.
Tako drugod, a pri nas? Koliko takih, od vseh narodov zavrženih ničvrednosti, imamo še v marsikateri naši knjižnici!
In vendar imamo tudi mi že bogato nda* dinsko literaturo prvovrstnih del. Naj orne* nim tu le nekatera imena, ki! s svojimi spisi v visoki meri odgovarjajo' zahtevam, ki jih stavimo do prave mladinske knjige. Najboljši slovenski pravljičarji so:	Freuensfeld, Mil*
činski, Golar, Viktor Car * Enim in Belovič Jelica. Iz življenja finalih imamo tudi več dobrih del, n. pr. Černejev spis »Bogdan* čkova mlada leta«, Ribičičev »Vsem dobrim« ter posamezne zbrane spise Ganglove in Ko* sijeve. Izvrstna so tudi nekatera dela Davo* rina Trstenjaka ter Frana Mažuraniča knjiga »Lišče«. Znamenito mladinsko delo tega žanra je tudi Burnett.ov »Mali lord«. Živalske pravljice so najbolj znane »Lisica zvitorep* ka«, »Čukova gostija« in »Džungla«. Izborni opisi iz narave so že omenjene Erjavčeve »Domače in tuje živali«, potem Ribičičevo »Kraljestvo čebel« in Ivo Trošta opisi iz zem* ljepisja v obliki pravljic, ki so izhajali v Zvončku. Nekaj podobnega so tudi krasne Nazorjeve slike iz zvezdoznanstva«. ki se na* bajajo v. hrvatskih ljudskošolskih čitankah. Najbolji mladinski pesniki so pa: Fr. Levstik, Stritar, Župančič, Gangl, Silvin Sairdenko, Širok in Bevk; Zmaj Jovan Jovanovič, Nazor in Milakovič.
Vsa tu omenjena literatura je skoraj iz* ključno mlajše generacije. Razveseljivo je to dejstvo, ki znači gotov preporod na polju mladinske literature; z mirno vestjo lahko trdimo, da je naše mladinsko slovstvo izro* čeno v najboljše roke. Je pa tudi še dokaj ljuljke med to pšenico. Imamo nekaj takozva* nih »mladinskih« pisateljev, ki nočejo ali ne morejo razumeti visokih določb, brez katerih je dober mladinski; spis nemogoč. V zbirki povesti za mladino, ki jo je izdajalo zadnja1 leta »Društvo za zgradbo Učiteljskega kon* vikta« je zastopan kot najbolj plodovit pi* satelj Mišjakov Julček (Julij Slapšak), ki ima, ako odštejemo njegovo produktivnost, le bore malo dobrega v svojih delih. Večja krivda kot pisatelja zadene pri tem založ* ništvo, ki s svojim izdajanjem propagira ta* ka revna dela. Mend:a se je pustilo zavesti ravno po veliki produktivnosti pisateljevi. Založništvu bi moralo biti jasno, da ne po* trebujemo več, posebno dandanes ne, »firm«, ampak le del, ki so res umetniška. Isto velja tudi za »pravljice« Mire in Mare, ki nam jih je dala nedolgo tega Družba sv. Mohorja.
Značilno je, da nekatere od prej omenie* nih knjig niso bile pisane za mladino, n. nr. Erjavčeve. To dejstvo nam najlepše doka^ ^c, kako je pogrešeno govoriti specifično o.mla* dinski literaturi. Lepo je to osvetlil pri nas dr. Milan Sevič, ki pravi: »Kad velimo knji* ževnost za decu, mislimo na skup knjiga, koje treba za decu odabrati i prirediti, bez obzira na to, da su jih pisali »dečji« pisci ili drugi — glavno je, da ima ju umetnicko obe* ležje.« Nat misel mi prihaja tu, kako lepo bi se dal izbrati in prirediti za mladino naš naj* večji pisatelj Cankar. Kako silno bi tudi vpli*
vale na široko otroško dušo neskončno lepe in mogočne srbske narodne pesmi!
Tudi z ozirom na vnanjost mora biti mla* dinska knjiga umetnina; knjigar mora opre* miti knjigo skupno z umetnikom. Paziti mo* ra pri tem na obliko, tisk, papir in vez. Kar se tiče Okraskov in ilustracij v knjigi, mora iste narisati le umetnik, ki je obenem tudi dober psiholog otroške duše. To so zahteve, ki jih stavijo do dobre mladinske knjige tudi z ozirom na zunanjo obliko drugi, veliki na* rodi. Da pa hočemo zaostajati za drugimi tudi mi Slovenci in Jugosloveni, pričajo naše najnovejše publikacije na tern polju v zad* njih dveh letih, ki odgovarjajo vsem tehni* škim in estetskim zahtevam do mladinskih spisov. Take, v vsakem oziru dovršene knjige so n. pr. Golarjeve pravljice, Zmaj Jovan Jovaničeve pesmi v prevodu Gradnikovem, Šorlijev prevod iz angleščine »Bob Tedv« itd.
II.
Glede uredbe in upravljanja šolske knjiž* nice si dovolim oporitl na sledeče formal* nos ti:
Vsaka knjižnica imej inventar, alfabetičen katalog in seznam izposojenih knjig. Velike važnosti je tudi uvedba »osebne pole« za vsakega otroka posebej. S to reformo ostre* žemo zahtevi moderne vzgoje o negovanju in pospeševanju otrokove individualnosti. Osebna pola, ki jo je uvedel pri nas prvi tov. Pesek izgleda nekako takole:
>'7> M H	Imena izposojenih knjig	Bibliotek, št. iz-11 posojene knjige ||	TJ O O O. N TJ	V kakem stanju ||	Kdaj vrnil j|	Namestilo	Klasifikacija	Opomba
1	1 2	3	4	5'	6	7	!	.8	 _	9
-								
S pomočjo teh pol je dan pregled o vsa* kem otroku, koliko in kaj je že čital. Na ta način je učitelju * knjižničarju omogočeno, da sistematično nadzira in vodi čtivo vsa* kega otroka, kar je z vzgojnega stališča ve* likega pomena. V rubriko »klasifikacija« za* beležimo in klasificiramo, kako je učenec knjigo prebral in kako mu je knjiga ugajala. Kadar učenec vstopi v višji razred, gre pola ž njim. Tako imamo pregled o vseh knjigah, ki jih je prečital učenec v šoloobvezni dobi in tudi kako jih je prečital. V tej poli se zr* cali nekako ves duševni razvoj otroka. Ako se učenec preseli na drugo šolo, ga spremlja ta pola z ostalimi njegovimi dokumenti vred.
Tudi vsaka knjiga naj bi imela svojo »o* sebno polo«. Ta bi bila zanjo najbolj kom* petentna kritika.
Ni prav, da imamo vse knjige v eni orna* ri, temveč naj bodo izbrane po1 starostnih stopnjah. Vsak razrednik bodi knjižničar svojemu razredu, kajti on najbolje pozna svoje učence.
Kakor po starostni stopnji, izberemo knji* ge tudi lahko po spolu čitateljev, zakaj za* nimanje je tudi pri spolu različno. Deklice 'n. pr. mnogo raje čitajo Imčne pesmi kakor dečki, kar je psihološko razumljivo. Seveda ne sme ta ločitev biti prestroga.
Prvi pogoj uspešne izvedbe teh točk pa je, da učitelj * knjižničar sam dobro pozna svojo knjižnico. To pa doseže s tem, da prečita vse knjige najprej sam.
Ni treba, da je omara polna knjig, četudi slabih. Bolje malo, ali to izbrano. Dobro je tudi imeti po več izvodov dobre knjige, da jo čita lahko več otrok hkratu, ali pa da se jih uporablja pri skupnem čitanju v šoli. Ne morem si kaj, da ne bi napravil o tej priliki malo propagande za naš »Novi rod«. List, ki je najlepše izpričevalo za naše najboljše in za nas vseh pred vsem kulturnim svetom, nam dokazuje, da nam je dom naših malih največji zaklad, ki ga hočemo pred vsakim oskrunjevanjem čuvati z vsemi silami res* nega stremljenja po čistem napredku ter ga nekoč še bogatejšega izročiti zanamcem. Naj ne bo knjižnice, ki bi ne imela tega bisera, a tam, kjer so razmere take, da si ga ne mo* rejo otroci sami nabaviti v tako velikem šte* viru, da je na ta način omogočeno skupno čitanje v šoli, tam naj bode v knjižnici vsaj v takem številu, da odpomore s tem tej za* preki.
Mladinske knjige naj bi se izdajale vse tr* pežno vezane, tisti pa naj se dado koncem leta takoj v vez.
Glede izposojevanja in vračanja izposoje* nih knjig naj si vsak uredi, kakor se mu zdi najbolje. Seveda je treba tudi tu jemati v po* štev individualnost otrokovo. (Dalje,) --------------------no-------
R. SAVIČ:
Učiteljska sobota.
(Konec.)
Prepričan pa sem, da učitelj ne more poči* vati, da bo tudi nedeljo uporabil za svojo samonaobrazbo. Do groba se človek izpopoi* njuje. Nikjer ni mej našemu napredovanju, dokler- živimo. Mnenje, da se človek duševno spreminja samo- do neke starosti, je krivo. Evolucija nikjer ne neha. Ker bo učiteljska nedelja nov mejnik v naši samonaobrazbi, mora postati nov mejnik v našem delu. In še enkrat — zadnjič — mora zacveteti spo* mlad v učiteljevi duši in v učiteljevi delav* nici, in z novim cvetjem pride nova sreča, a prihaja tudi nov plod.
Novi stroški, novo pomanjkanje sil. _No čujte — ali nismo prisiljeni, da delj služimo kakor učiteljstvo srednjih šol?! Pa vedite, da mi je ljubše leto počitka, ki ga res po* trebujem in ga tudi resnično uživam, kakor deset problematičnega počitka v penziji. Za* kaj eno je nesigurno: ali bom živel do nen* zije??
Mnogo je reform potrebnih v šolstvu. Pa zakaj bi vedno mislili altruistično, zakaj bi moral učitelj vedno za človeštvo misliti, zase pa nikdar! Kdor ima dolžnosti, jih ni prevzel, da ne bi pričakoval zanje pravic. In dve sta pravici nad vse: 1.) pravica do te* lesne‘samoohrane, in 2.) pravica do duševne samoohrane. Za udejstvitev obeh sem po* kazal s prstom na potrebne reforme v uči* teljski službi.
»Pozdravljena, utopija!« Tako je nemara vzkliknil potrpežljivi bralec, ki mi je sledil do tu, in zmajeval s kodrasto ali plešasto glavo. Nič utopija! Vse to se ni rodilo v moji fantaziji, vse to je že davno, davno v običaju tam, kjer se uvaja v življenje to, kar okosteneli evropski možgani po navadi ime* nuje j o »utopija« — v edini res svobodni, res napredni državi na svetu — v Uniji. In u* speva, izvrstno uspeva! Pred menoj leži zve* zek za maij 1913 »Educational Review« (New York). Na strani 471 *484 obravnava Katha* rine F. Belcher v članku »The Sabbatical year for the public school teacher« (Sobotno leto za učitelje ljudskih šol) dotedanje izkustvo s sobotnim letom v ameriškem šolstvu. Ne obravnava torej reforme same po svojem na* menu in svoji izvedbi (inače bi bil moj »raz* govor« plagijat). Kaj bi razjašnjevalai in pri* poročevala stvar, ki je tam vsem znana in že piatr let uvedena v prakso? Pisateljica -po* roča samo o svoji anketi o tem predmetu. Pisala je šolskim predstojnikom 12 mest, kjer je bila »sobota« že uvedena in jih prosila, naj ji poročajo svoja izkustva o reformi. In po* tem objavlja rezultate: Mesto Cambridge (v Ameriki) je uvelo učiteljsko soboto 1. 1896 (prvenstvo prinada torej temu mestu!) Učitelj na dopustu v znanstvene svrhe je prejemal četrtino svoje plače. Po dopustu je moral še tri leta v Cambridgeu služiti. Boston je sle* dil deset let pozneje (1906), a dajal je učite* ljem na dopustu pol plače. Pozneje so sledila druga mesta, ki so učitelju puščala- vso pla* čo brez drugih obvez, kakor služiti vsaj še eno leto v istem mestu. Učitelji so se vedno marljiveje oglašali za. dopust. Od 1. 1906. * 1911. je uživalo to dobroto skupaj 96 bo* stonskih učiteljev.
Vprašani za uspehe učiteljske sobote, iz* razili so se vsi faktorji jako pohvalno, neka* teri s čednim entuziazmom, v kolikor ga pač pripušča anglosaksonska! narav. Optimizem prevladuje. Višji šolski nadzornik državice New * Hampshite (USONA), Mr. H. C. Mor* rison na primer piše pisateljici: »lam strongIy of the epinion that such action could be taken with great advantage to the public schools, and that not ouly in this state but in ali the states, the extra cost involved \vould be inconsiderable compared with the sum of monev Iaid out upon less productivc enterprises.« (Trdno sem prepričan, da bi se takšna akcija uvela v veliko korist za šole, in tozadevni stroški bi ne bili samo v tej dr* žavi ampak v vseh državah brezpomembni v primeri z vsotami, uporabljenih« za »manj
koristna podjetja«. — Mr. Albert Leonarri, višji šolski nadzornik od New Rochellea piše po petletnem izkustvu; »Moje zasebno rane* nje je, da naj se da dopust s polovično pla* čo učiteljem, ki; hočejo uporabiti leto dni za potovanja ali učenje, seveda, če je učitelj sposoben in. marljiv in obeta po dopustu bo* Ije in uspešneje poučavanjc.«
Profesor M. V. 0’Shea (wiskonsinska uni* verza) ne bi bil za soboto, ki bi dovolila uči* telju počivati, ali spet bi ne hotel učitelju na* tovoriti v tena času preveč dela.
Pisateljica sama pravi: »Karkoli more sto* riti mesto, da ohrani svoje učitelje, silne, bodre, sveže, entuziastične, vse to se bo si* gurno odražalo v dečkih in deklicah, ki so pod učiteljevim vplivom.« Lepo, kaj ne? Zato prepuščamo zadnjo besedo o predmetu njej: »Teorija in praksa (v članku se govori le o praksi!) dokazujejo:	1.)	dopusti za dalj njo
naobrazbo so edino jamstvo mestom, da bodo imela vsaj en del učiteljstva, ki stoji na vi* šini stanovskih idealov; 2.) da se namera da izVesti brez vseh opasnosti za gmotne ali vzgojne zajme (interese) mest; 3.) da začasna škoda, ki jo trpi mesto vsled učiteljskih do* pustov, ni nič v primeri s škodo, ki jo pov* zroči v šoli in v vzgoji »a gradually fossili* zing teaching fo’rce« (učitelj, ki stopnjema ok amen j uje — se spreminja v petrefakt)«.
* Hi H*
Koncem svojega razgovora priporočam še enkrat stvar tovarišem. Ne pod mernik ž njo, ampak dvignite luč, da bo svetila vsem. Razpravljajte o stvari v društvih, pri okraj* nih skupščinah, v listih. In potem, po dovr* šenern prerekanju, vzvode v roke, da dvigne* mo pečino! Pomagal Vam bodem, če bodete potrebovali moje pomoči. Ne bom delal za sebe, ker le še par let, pa padem — prezrel plod — v penzijo, da bi me ne sklatili mlajši (in po pravici, ker vsak uradnik, ki dlje slu* žt, nego bi moral, je nekolegijalen; on od* jeda mlajšim kruh). Verujte, za mene ni več sobote, za mene ni več učiteljske nedelje, meni zvezde ugašajo ...
 nc------------
DR. IVAN LAH:
Vprašanje uiitefiše na Češkem.
Vprašanje o reformi učiteljske izobrazbe se je na Češkem temejito reševalo že pred svetovno vojno. V »Ped. Reyhledih« in v raz* nih učiteljskih revijah se je o tem mnogo1 pi* salo. Posebno po šolski anketi! 1. 1908. je po* stalo vprašanje aktualno in je izšlo o tem par brošur. Todai vprašanje je ostalo vprašanje in ni prišlo do nobene odločitve. Po prevratu se je češkoslovaška republika dobro zavedala, da je šola podlaga njene bodočnosti. Češko uči* teljstvo je izvršilo svojo dolžnost. Ni nam treba naštevati, s kako požrtvovalnostjo jc šlo učiteljstvo na delo posebno na Slovaškem, kjer ni bilo prej narodnega učiteljstva in kako težek je bil boj za novo šolo in novo vzgojo. Prejšnje šole so bile ali verske (cerkvene) ali državne (mažarske). Oboje jo bilo treba spra* viti v službo skupne državne misli. Treba je pomisliti samo na težave v našem, Prekmurju, da moramo razumeti delo, ki ga je bilo treba izvršiti na Slovaškem.
Republika je znala oceniti to delo, rešila je vprašanje učiteljskih plač — ostalo pa je vprašanje učiteljske izobrazbe. O tem so bili nazori nekoliko različni — prav tako, kakor pri nas. — Dne 21. februarja t. 1. se je vršilo v ministrstvu šolstva posvetovanje pod vod* stvom dr. Šušteršiča. Pozvani so bili zastop* niiki učiteljstva, zastopniki profesorjev, uni* verza, pedagoška, društva, zastopniki posa* meznih čeških in nemških učiteljskih organi* zacij. Minister je podal pregled celega vpra* šanja. Potreba reforme se splošno priznava. Doslej je zbran ves materijah Zato je bilo sklicano posvetovanje, da se zasliši zadnje mnenje strokovnjakov in organizacij, predno se sestavi načrt zakona, ki bo predložen skup* ščini.
Prof. Kadner, vodja pedag. zavoda Komen* skega, je na to podal zgodovinski pregled vprašanja in nadih, kako so dituge države to vprašanje rešile. Z vprašanjem učiteljske izo* brazbe stoji in pade Bobka reforma sploh. Zato je o tem vprašanju danes že obširna lav teratura. Nekateri to zato, d« *e obranijo!
preparandije, da bodo enake srednjim šolam, tretji so za dvoletni kurz na unjverzi, četrti so za univerzo sploh. Prof. Kadner je podal načrte za reformo o Franciji, Švici, Danski, Angliji, Italiji, Španiji, Nemčiji, Avstriji, Jus goslaviji in Ameriki. Zahtevo po univerzi je že 1. 1852. na Češkem sprožil Havliček; po« zneje jo je Čupr zahteval samo za meščan* skošolske učitelje. Državni zakon z leta 1860. priznava možnost takih kurzov na univerzi, ustanovili pa se niso. Lindner je leta 1874. v »Piidag. Hochschule« zahteval tako vzgojo za elito. »Jodnota Komenskega« društvo za re* formo šolstva je napravilo o tem podroben načrt, ki so ga sprejele tudi učiteljske organi* zacije in profesorji — le en del (pod vod* stvom prof. Mrazika) je bil za vzgojo na uni* verzi, kar pa bi bilo na sedanji univerzi ne* mogoče. Splošni nazor je, da mora dati' splo* šno vzgojo učitelju srednja šola. Strokovno izobrazbo naj da visoka pedagogična šola (dvoletna). V smislu teh nazorov bi bila po* trebila reforma srednje šole:	vprašanje	je
tudi, kako naj se uredi 21etna pedagogiška visoka šola, na univerzi, ald> tudi izven nje. Učiteljev primanjkuje posebno na Slovaš* kem. Začasno morajo še ostati učiteljišča. Oglasili so se k besedi razni govorniki. V principu je vladalo soglasje, tuintam se je * povdarjala še kaka posebnost.
Povdarjalo sc je, da je reforma potrebna čim preje in naj se ne čaka na reformo sred* njih šol. Debata je bila resna in živahna o tem, ali naj bedo pedagogiške visoke šole enako vredne univerzam in naj na njih uče visokošolski profesorji, ali le nekaki višji kurzi, s strokovnjaku se je razpredla-razpra* va na razne strani. Konečno se je tudi v tem doseglo soglasje in minister je obljubil po* spesiti delo, da se konečno izvrši to o čemer se je že toliko govorilo in pisalo.
Istotako se začenja nova reforma v Fran* 'Ciji. Pierre Dvifreune piše v reviji »Educa* ti on« o nujnosti reforme zaradi važnih sploš* nih izprememb. Francoska zahteva je: sred* n ja šola in primerni eno* ali dvoletni kurzi na univerzi. Vse to kaže, da se bliža reforma res k temu, da preide iz i*evij — v šole.
(Po Učit. Tov.)
 □□-------------
VELJKO SOKOLIC:
Izgovorite greike učenika.
(Nadaljevanje.)
Da nešto spomenem! Ne smatram dijalekta kao pogrešni izgovor, a to zato ne, jer se i u dijalektu odrazu je duša narodna iako ne kao celine, a ono dela zajednice, kojemu pripada, ali se pod uplivom raznih i različitih vanjskih utecaja odalečio ponešto od skupine svoje u ono doba, kad nije još bilo vera, koje bi podržavale neprekidni kontinuitet jedin-stvenosti kao što se to sada putem škole i štampe nastoji postiči. Dobro znademo, da je dijalekat bogat i plastičan kao svaki drugi jezik, i da imade čak i svoju pučku književnost; znademo i to, da se uče-nici znadu lepo izražati u svojem narečju (jer misle u dijalektu), dok u književnom jeziku to čine loše, bezbojno. — No o torne drugom prigodom, a sada vratimo se na samu stvar.
Ovamo moramo u prvom redu uvrstiti glasove č, č, c, š, s, ž, i z, koje učenici u pojedinim rečima pogrešno izgovaraju. Uporaba ovih konsonanta i u dijalektu samom veoma je nejasna, a povečava se kad hoče da govore ili pišu književnim jezikom i to ne samo kod onih, koji su svršili pučku školu, nego i koju drugu višu.
To su lokalne greške. A svratiti pažnju dece na to, da te glasove pravilno upotrebljavaju, znači, da se moraju u prvom redu uputiti na to, da pravilno izgovaraju pojedini glas, (konsonant.) Dakle da mu je jasna ne samo vidna slika, nego i izgovoma i slušna njihova razlika. Ali baš u torne leži glavno! Ar-tikulacija njihovih govornih kao i slušnih ustroja obikta je na to od rane njihove dobe, pa niti ne mogu zametiti bitnu razliku izmed ju njih, a dosledno tome niti sami izvesti, ako pre nisu na nju sistematičnim vežbama upozorena.
Ovamo pripada i umetanje glasova, koji u reč ne pripadaju. I ta nepravilnost poteče od ambijenta, u k o jem dete žive.
Ispravljanjem ovih »zgovornih grešaka još ne bi značilo direktno upučivati dete govoriti u književnom jeziku, nego i spravljati loše navike poprim-Ijene od okolrae svoje. Dakle čiščenje neispravnog izgovora u opsegu narečja, koje je dete donelo so-bom u školu, ali istodobno i priprava cilju narodne šftole, da dete uputi u govor svim nama, Kao na rodno j celini zajedničkka.
Osam ovih »zgovornih grešaka imade i takvih, koje su Individualne, a posta ju delomke za to, jer
ili su organi, koji se postavljaju u kretan", slabo zaobličeni ili u živčanoj alternaciji. No, često potiču i od doba, u kojem je dete otpočelo sa svojim izgovorom, a sastoje se u pogrešnom izgovara-nju pojedinih glasova reči. Takve pogreške prisvoji dete za to, jer je reč čulo pogrešno izgovoriti, a te pogreške drugih, onda ili pogodjuju prirodjenim pogreškama dečjeg izgovora, ili pobudjuju u njemu oponašanje pogrešaka osoba, s kojima dolazj u doticaj.
Nekoje pogreške u dečjem izgovoru moramo pri-pisivati tome, što komplicirani živčani ustroji, kojima se dete služi u govoru, ne deluju još dobro, pa radi toga ne mogu proizvesti glas (zvuk) takav, koji bi odgovarao osetnim nadražajima.
Združivanje nužnih pokreta za izgovaranje pojedinih reči postaje postepeno, te radi toga nastaje izgovaranje pojedinih reči nepotpuno.
Pojedinačno slabo izgovaranje nekih reči postaje i za to, što dete izvodi glasove netačno primljene.
Da nešto primetim. U školu je nadošlo nekoliko učenika, koji bi konsonante, kad bi dolazili na kraju reči, ili tako tiho izgovorili, da dočetni konsonant ne bi ni njegov bliži drug čuo ili ih naprosto ne bi ni izgovorili. I dok je učitelj nastojao tu zlu naviku iškoreniti, opazio je, da se takvo izgovaranje pojavilo i kod neke druge dece.
U prvom je slučaju uzrok netačnom izgovoru u ne-potpunom delovanju periferičnoga motornog orga*»a, te prema tome u živčanom ustroju, dakle u indivi-dumu samom, a u drugom pogreška poteče od slu-šnog nadražaja (oseta), a uzrok se nalazi u okolišu, u kojem dete žive.
Tako se greške često pojavljuju kod dece i kod odraslih, a posledica takva nepravilnog izgovaranja jest ta, da se konačno ustali jezik pun nepravilnih natruha, kojemu če dosledno šome slediti greške i u pismu.
Ovamo možemo uvrstiti i umetanje glasova u reči (n. pr. carkva, borda, berda itd.)
Upravljanje izgovornih grešaka nije nužno samo radi pravilna govora, nego več i radi psihičkih funkcija samih. Ako rečima ispoljavamo psihično i fizičko stanje našega ja; ako njima hočemo da povoljno utičeme na mišljenje pojedinaca i mase, uzgoja in-dividua i zajednice: onda je nužno, da se osobita pažnja posveti govoru.
U tom — kao i u uzgajanju uopče, — treba ne samo znanja i stca, nego i neprekidnosti u nasto-janju.
Ne, trzaja nema, kad se u stvar duboko uronilo i kad se upoznalo uzroke posledica, jer tek onda biva jasen put, kojim treba krenuti. Poznavati dete i njegov ambijent, kao genealogiju njegovu moramo, ako želimo uspešno uzgajati, vaspitati dete.
Učitelj, koji raspolaže sa srcima,—o kojima sam u početku govorio — ubrzo če se u tome snači, jer: ili če uzrok nači zabeležen u arku ili če poticati od ambijenta. I kad bude znao s kitne imade posla, udesit če svoj postupak prema teme.
U novije se doba započelo više brige posvečivati ispravljanju izgovornih pogrešaka prema pedagoškim metodama; ali sasvim tim nije još unišla u naše škole ideja jezične gimnastike, koja ide za njezinim usavršavanjem kao universalni postupak i kao su-dionik velikoga dela, koje nastoji da čoveka estetično usživršuje.
Ne ču da ovde detaljno iznosim pojedine vežbe, koje su duge i izvedive jedino od strpljive ruke, jer su one nesuglasne sa postupcima, što ih se danas provadja u školama, a s njima se može pojedinac lako upoznati, ako želi.	(Nastavit če se.)
ŠOLSKE VESTI.
Učiteljsko gibanje v Italiji. V polnem soglasju z državnim uradništvom, ki se bojuje v zadnjem času z najbolj energičnimi sredstvi za izboljšanje svojega gmotnega položaja, je šlo tudi vse učiteljstvo Italije v boj za pravice učiteljskega stanu in šole. Glavni postulati tega gibanja so: 1) preuredba penzijskega sklada; 2) izenačenje učiteljskih plač z onimi državnih uradnikov, ki imajo isto šolsko izobrazbo in 3) priznanje doplačila v višini dveh petin učiteljske plače za vse one učit. moči, ki morajo s polnimi urniki poučevati v dveh ali več razredih.
Vprašanje pokojninskega sklada se rešuje že polni dve leti. V to svrho je bila ustanovljena posebna komisija, kakor smo že svoječasno poročali. Načrt preuredbe pokojninskega zakona sloni v glavnem na dveh točkah in sicer: 1) zvišanje pokojninskih prispevkov od strani učiteljstva in 2) od strani oblasti, občinskih ali državnih, ki šolstvo vzdržujejo. Doslej se je bil v tem vprašanju dosegel po obojestranskem popuščanju nekak sporazum. Največja ovira za popolno njegovo rešitev pa so razne šolske oblasti posameznih avtonomnih mest, ki vzdržujejo šoje v lastni režiji, a se seveda branijo večjih izdatkov, ki bi jih zahtevala končna ureditev tega vprašanja.
Druga točka učiteljskih postulatov je izenačenje gmotnega stanja vsega učiteljstva v kraljestvu z onim državnih uradnikov, ki imajo isto šolsko izobrazbo. Primerjanje učiteljskih dohodkov z onim državnih uradnikov n. pr. železničarjev, poštnih uradnikov itd. nam pokaže, da je učiteljski stan v Italiji najmanj upoštevan in za svoje kulturno delo najslabše plačan. Najzgovornejši dokaz za to trditev
je dejstvo, da se gibljejo učiteljske plače od najmanjše vsote začetnih 3100 lir do maksimalnih 5600 lir (in to po dolgih 27 letih službovanja!) medtem ko je za železničarje določen minimum v znesku 7500 lir.	,
Tretja točka učiteljskih postulatov je prav za prav žalostna posledica šolske neurejenosti in nerazvitosti v kraljevini. Da je primoran italijanski učitelj poučevati v 2 ali 3 razredih in to s polnim urnikom, je v Italiji vsakdanja prikazen. Za to je država z zakonom od 8. julija 1904. dovolila, da sme učitelj za to svoje izredno delo prejemati izvenredno nagrado v višini 2 petin svoje plače. Tako je priznala, da ne gre v takih slučajih učiteljskega dela istovetiti s principom nadštevilnih ur, ker ima poučevanje v 2 ali več razredih popolen značaj dvakratnega ali večkratnega samostojnega ločenega dela.
Ker se pa ta zakon ni uveljavil vselej in povsod enako ter je učitelj v mnogih slučajih prejemal namesto 2 petin svojega plačila le enkratno nagrado letnih 300 lir, zahteva sedaj učiteljstvo tudi v tej zadevi svojo polno pravico.
Končna zahteva učiteljstva je tudi ta, da bodi vseh bodočih izboljškov deležno celokupno učiteljstvo kraljestva, t. j. ono avtonomnih občinskih šol in tudi ono, ki je odvisno od posameznih deželnih alf državnih oblasti. Z dnem 4. junija 1911. je bilo namreč vse šolstvo Italije razdeljeno v dve skupini: šolstvo, vzdrževano po avtonomnih mestih in ono, ki ga vzdržujejo posamezne province. Zgodilo se je pa večkrat, da niso avtonomna mesta hotela sprejeti principov, ki jih je država uveljavila pri izboljšanju učiteljskih prejemkov i»a šolah, upravljanih od posameznih dežel. Ta dvojna mera je provzro-čala in provzroča še danes mnogo nezadovoljstva, ki išče izhoda na najrazličnejše načine. Da se temu stanju odpomore, so učiteljske organizacije večkrat protestirale, a vselej brez uspeha.
To bi bile v glavnem zahteve učiteljskega gibanja zadnjih dni, ki je zadobilo svoj višek v enodnevne!« štrajku vseh učiteljskih sil Italije, obdržanem na dan 11. t. m. Za ta dan so se sklicali na predlog učit. organizacij po vsej Italiji učiteljski shodi, na katerih se je obravnavalo pred celokupno javnostjo o teh vprašanjih.
* » *
Tudi v naši pokrajini je istrsko in goriško učiteljstvo zapričelo pred dobrim mesecem boj za izboljšanje svojega gmotnega položaja. O tem gibanju smo že poročali v par vesteh. Sestavile so se posebne komisije, ki naj bi za vsako deželo posebej uredile to vprašanje. Komisije so se res sestale in določile svoje stališče. Ker so pa deželne finance obeh dežel, Istre in Goriške, v skrajnem neugodnem stanju, je rešitev dela teh komisij povsem odvisna od Rima, Izvršile so se posamezne intervencije v Rimu.
Med tem časom je pa izbruhnilo učiteljsko gibanje po vsej Italiji in temu gibanju se je pridružilo tudi učiteljstvo naših pokrajin. Upati smemo tedaj, da se gmotno vprašanje našega učiteljstva reši obenem z vprašanjem učiteljskih poviškov v Italiji.
H koncu naj omenimo, da so postavile učiteljske organizacije zahtevo, da naj se dovoli učiteljstvu do popolnega izenačenja z državnim uradništvom mesečni predujem v znesku 200 lir.
O poteku vsega gibanja bomo še poročali.
Redni občni zbor »Postojnskega učiteljskega društva« bo v sredo, 29. t. m., ob 10. uri dop. v prostorih g. Filipa Kavčiča v Razdrtem s sledečim razporedom:
1. Pozdrav predsednika.
2. Poročilo tajnika.
3. Poročilo blagajnika.
4. Poročilo pregledovalcev računov.
5. Prememba pravil.
6. Volitve: a) novega odbora, b) pregledovalaev računov, c) delegatov za »Zvezino« zborovanje.
7. Slučajnosti.
Člani, zavedajte se svojih dolžnosti!
Odbor.
Učiteljska skupština u Matuljima. Učiteljsko društvo za polit, kotar Volosko-Opatija obdržavat če dne 23. juna o. g. u 3h poslije podne u pučkoj školi na Matuljima redovitu skupštinu uz ovaj dnevni red:	^
1. otvorenje skupštine;
2. priopčenja predsjedništva;
3. izvještaj o prilikama nastalim u društvu nakon razgraničenja;
4. izbor delegata za glavnu skupštinu »Zveze« učiteljskih društava;
5. rasprava o uredjenju škola u kotaru;
6. eventualije.	Odbor.
Umrl je v Tolminu učitelj v pokoju Ferdinand Gaberščik. — Umrla je g. Marija Kraševic, soproga šolskega voditelja v Barkovljah pri Trstu. — N. v m. p.
Pravila »Zveze tlor. učit. društev v Trstu« so
bila v zadnjih dneh od kompetentne oblasti potrjena.
Do kdaj tud še čakamo? V zadnjih dneh so tržaški listi objavili imena 80 italijanskih mestnih učiteljev, ki so jim bila podeljena od tržaškega magistrata definitivna mesta. To so prva imenovanja od začetka vojne sem, ker so bila vsa imenovanja v medvojnem času od strani italijanskih oblasti razveljavljena.
Radovedni smo, koliko časa naj še čaka slovensko okoliško učiteljstvo, da pride vendar enkrat do svoje pravice. Ali naj velja tudi tu oni znameniti, v novih razmerah toliko izrabljeni princip »dvojne '*mere?« Vprašujemo tedaj v imenu vsega prizadetega učiteljstva: Do kdaj naj še čakamo?
Za učiteljstvo tržiškega okraja. Okrajni šolski svet za okraj Tržič je določil pod predsedstvom civ. kom. Ales-a za učiteljstvo svojega okraja sledeča izboljšanja plač: V poglavitnih krajih: učitelj brez družine letnih 600 lir poviška; oženjenci z dvema otrokoma letnih 800 lir; oženjeni s tremi ali več otroci letnih 1000 lir. Za vse ostale kraje poviški znašajo 80% goriomenjenih vsot, t. j. 480, 640 ali 800 lir. Stanarina za Tržič in Gradež se zviša za 300 lir, za vse druge kraje pa za 200 lir na leto. ‘Opravilna doklada za šole z 1 razredom znaša letnih 300 lir; za vsak naslednji razred se zviša za 100 lir, a to do končne vsote največ 1200 lir.
Prvo sklicanje okrajnega šolskega sveta v Tolminu. Tolminski okrajni šolski svet je bil sestavljen iz sledečih članov: Komend, G. Giordano, civilni komisar, F. Spazzapan, šolski nadzornik, prof. G. Lorenzoni, ravnatelj slovenskega učiteljišča, I. Ra-kovšček, šolski voditelj, mons. I. Rojec, tolminski dekan, F. Miklavič in A. Rejec, delegata deželnega odbora, Ostan F., Logar A., Lazar A., Berginc F., Podreka F., Torkar I., Bevk G. in Kobal I., delegati občin. Prva skupščina šolskega sveta se je vršila dne 6. in 7. junija pri tolminskem civilnem komisarijatu s sledečim dnevnim redom: 1. Pozdrav in sporočilo predsednika. 2. Poročilo o delovanju šolskega urada od premirja pa do 31. decembra 1920: a) Obnovitev starih šol; b) ustanovitev novih šol, (ljudske, italijanske in meščanske); c) Ustanovitev otroškega vrtca; d) Ustanovitev zavoda »Franc Škodnik«. 3. Financijelno poročilo (obračuni in proračuni). 4. Zopetno odpretje šol in še zaprtih razredov ter ustanovitev novih (Stanovišče, Cerkljanski Vrh, Šebreljski Vrh, Volče, Št. Viškagora i. dr.). 5. Nakup učnega materijala in šolske opreme.
6. Zgradba šolskih poslopij (Tolmin, Nemškirut, Stopnik i. dr.). 7. Šolski urad. 8. Vojna odškodnina
9.	Povišanje doklad. 10. Ustanovitv krajevnih šolskih svetov. 11. Slučajnosti.
Skupščina okrajnega šolskega sveta v Tolminu. Tuk. okrajni šolski svet je imel prvo skupščino v poadeljek in torek tega tedna pod vodstvom civilnega komisarja komend. G. Giordano, ki je otvoril skupščino s prisrčnim pozdravom na navzoče.
Šolski nadzornik F. Spazzapan je predložil in obrazložil finančne obračune za leti 1919. in 1920; podal je nato obširno poročilo o poslovanju šol v tuk. okraju od dneva premirja pa do tega meseca. Skupščina priznava s hvaležnostjo delovanje, katero je moral razvijati v tem času šolski urad.
Po dolgem in resnem proučevanju se potrdi proračun za financijelno leto 1921-22. Iz proračuna se predvideva 1,298.261'95 lir stroškov in 800.159 lir dohodkov; ti zadnji so pa zopet porazdeljeni sledeče: dohodki okraja samega 172.800 lir, deželni prispevek 28.800 lir in državni prispevek 573.559 lir. Vkljub temu doseže primanjkljaj znatno svoto 498.102’95 lir.
Odobri se zgraditev šolskega poslopja v Nem-škemrutu in ustanovitev enorazrednice v Sebrelj-skem in Cerkljanskem Vrhu, Poljanah-Labinjah in v Stanovišču. Odobrena je tudi otvoritev tretjega razreda v Volčah, drugega razreda na Št. Viškigori in drugega tečaja meščanske šole v Tolminu.
Na predlog prof. Lorenzoni-ja se sklene predlagati višji šolski oblasti, da bi se na državne stroške vsprejela prva dva razreda ljudske šole v Tolminu kot vadnica za učiteljišče.
Pristane s« tudi na predlog tolminskega dekana mons. Rojc-a, da se bo verski pouk, do novih definitivnih odredb ministrstva, upošteval kot obvezen v ljudskih šolah okraja.
Po sklenitvi še drugih odredb manjše važnosti izreče svetnik Logar zahvalo v imenu navzočih civilnemu komisarju, šolskemu nadzorniku in voditelju učiteljišča za njihovo delovanje v korist šole. Zagotovlja, da si bodo vsi navzoči svetniki, lojalno prizadevali, da bo šola vedno bolje vzgajala tuk. dobro in marljivo prebivalstvo.
Civilni komisar se zahvali nato gosp. Logar-ju za izrečeno zahvalo, zagotovljajoč vsem svojo pomoč in zaključi skupščino.
Izpiti na slovenskem učiteljišču v Tolminu. Sprejemni in premestni izpiti za I., II. in III. tečaj tega zavoda se začnejo 1. julija t. 1. Tozadevne prošnje naj se vložijo do 20. t. m. pri ravnateljstvu učiteljišča. Prošnjam se imajo priložiti sledeče listine: a) krstni list; b) zadnje šolsko in c) uradno zdravniško izpričevalo.
Izpiti učiteljske usposobljenosti za slovenske ljudske šole se pričnejo na tolminskem učiteljišču dne
7. julija. Prošnje naj se vložijo potom pristojnih o-krajnih šolskih svetov na izpraševalno komisijo za učiteljsko usposobljenost v Tolminu.
Sprejemni izpiti za I. razred kr. drž. višje realke in kr. drž. nižje gimnazije v Idriji se bodo vršili na' podpisanem ravnateljstvu dne 1. julija t. 1. od 9. ure predp. dalje. Vpisovanje za te izpite bo isti dan od 8h—9h predp. Sprejemajo se učenci in učenke. Za te izpite veljajo predpisi gen. civ. kom. razglašeni z odlokom od 29. okt. m. T., št. 3416/11. 185. Izprašujeta se učni jezik in aritmetika. Učenci in učenke naj prinesejo s seboj zadnje šolsko spričevalo in
krstrn list ter morajo izpolniti v tek. letu najmanj
10.	leto starosti ali pa dovršiti 4. razred ljudske šole z redom na najmanj 8 v vseh predmetih.
Sprejemni izpiti za višje razrede kr. drž. višje realke in kr. drž. nižje gimnazije v Idriji se bodo vršili na podpisanemu ravnateljstvu dne 1. julija t. 1. od 9h zjutraj dalje. Za pripust k tem izpitom se morajo vložiti pismene prošnje kolekovane s kole-kom 0.60 L, najkasneje do 15. t. m. na podpisanem ravnateljstvu. Prošnje morajo biti opremljene z rojstnim listom, zadnjim šolskim spričevalom, s potrdilom županstva o bivanju v dotični občini ter z dokazom o identiteti na podlagi kakega dokumenta s fotografijo. Za te sprejemne izpite se mora položiti pristojbina 24 lir. Izpiti se delajo v vseh predmetih po določbah odloka gen. civ. kom. od 29. okt. m. 1., 3416/11. 185.
Zrelostni izpiti na kr. drž. gimnaziji (liceju) v Idriji. S svojim odlokom od 20. maja t. 1., št. 362/5500, naznanja gen. civ. kom., da je dovolilo kr. naučno ministrstvo izredni termin zrelostnih izpitov na gimnaziji (liceju) v Idriji po sklepu t. šol. leta.
Vsi oni kandidati, ki so že vložili ali pa nameravajo vložiti tozadevne prošnje, se obveščajo, da se ti zrelostni izpiti ne bodo več vršili po bivših avstrijskih določbah, ampak po onih, katere je izdal generalni civilni komisarijat v svojem odloku od 29. okt. m. 1., št. 3416/11. 184. Eventuelne nove priglasitve se sprejemajo do 15. t. m. Prošnjam se morajo priložiti krstni list, zadnje šolsko spričevalo, potrdilo županstva o bivanju v dotični občini in dokaz o identiteti na podlagi kakega dokumenta s fotografijo. Pristojbine znašajo 125 lir za izpit in 10 lir za diplomo. Pismeni izpiti se pričnejo 27. t. m., ustmeni izpiti bodo v prvi polovici julija.
Kniiievnost in umetnost
»Naša nada« ima v svoji številki sledečo vsebino: 1. J. Kraljič: Smilujte se. (Pesem). — 2. Jos. Milako-vič: Hopa-cupa. (Pesem). — 3. V. Sokolič: Naš junak na dalekom sjeveru. —	4.	V. Orljak: Pročistimo
svoj jezik. — 5. Branko: Mudra opica. — 6. Lj. Kra-jačič: Na suncu. — 7. Jugo Slavič: Naša Nada. (Pesem). — 8. J. Cvrtila: Pred zoru. (Pesem), — 9. Jugo Slavič: Naša Zora. (Pesem). — 10. Mali Jože: Mali konjanici. (Pesem). — 11, Pouka i zabava.
9. in 10. številka »Mladike« ima to le vsebino: Fr. Detela: Vampir. — I. Pregelj: Moj prvi svet. — M. Elizabeta: Najslajši spev. — J. Pahor: Dvig. — R. Tagore-Gradnik: Iz knjige »Žetev«. — Jože Lovrenčič: Pozdrav domu. — ***: Nekoliko vipavskih običajev iz 17. stoletja. — St. Kosovel: Pisma z doma. — Andrej Čebokli: Ločeni svetovi. — Khong-Tu-Tse: Usoda človeška. — Napoleon Bonaparte, — Lermontov-Matelič: Kazaška uspavanka. — Iv. Matelič: Jutro: Jens Jorgeusen: Življenja laž in re-nica. — Ks. Meško: Učiteljica v gorski vasi. — Iv. Matelič: Večer, — V. Bele: Iz nekdanjih dni za sedanje ljudi. — J. Lovrenčič: Iz tihe družbe. — Za naše malčke. — Iž naše književnosti. — T. Batagelj: Poletje. — To in ono.
»Malčki in palčki«, zbirka slovenskih mladinskih pesmi bodo v najkrajšem času dotiskani v Narodni tiskarni v Gorici. Knjiga bo imela krasno obliko, tiskana bo na lepem papirju in bo obsegala skupaj 112 strani. Naslovno risbo in končno vinjeto je narisal akademični slikar Fran Kralj. Knjigo izda Kat. tiskovno društvo v Gorici.
V prvi polovici maja, je priredilo praško pevsko društvo »Hlahol« koncert v Ljubljani, ki sta ga dirigirala K. B. Jirak in dr. Jaroslav Krupka. Pevski zbor je nastopil s šopkom najlepših skladb zborovske literature starejših in modernih mojstrov. Zastopani so bili skladatelji B. Smetana, J. B. Forster, A. Dvorak, I. Suk, Jaroslav Krička in Ladislav Vycpa-lek.
Rabindranath Tagore, veliki indijski pesnik, Je praznoval svoj 60. rojstni dan v Luzernu v Švici. Indijci so mu nameravali ob tej priliki izročiti slavnosten spis s prispevki vseh evropskih pisateljev. Ker so pa francoski pisatelji odklonili sodelovanje z nemškimi, so Indijci opustili svojo namero. Vkljub temu pa so nemški učenjaki, pisatelji in založniki izročili velikemu indijskemu pesniku bogato zbirko nemških knjig za njegovo knjižnico v Indiji.
Nova založba je izdala Shakespearjevega »Beneškega trgovca« v prevodu Otona Župančiča. Prvi Župančičev prevod te drame, ki je izšel pred leti, se je že odlikoval po točnosti in pesniški vrednosti. Ker je knjiga na knjižnem trgu pošla, ga je Zupančič sklenil izdati nanovo. Ko ga je pa jel pregledovati, so se mu popravki tako namnožili, da imamo sedaj čisto novo delo pred seboj. Knjiga, ki je izšla v lični izdaji, ima obširen literarno-historičen in formalno-analitičen uvpd doc. dr. Kelemine ter ob koncu vse potrebne opazke. Stane nevezan izvod 28 K in 36 K pa vezan.
Pravljice. Spisala in jim slike narisala lika Wasch-tetova. V Ljubljani 1921. Založila Tiskovna zadruga. Cena vezani knjigi K 40. lika Waschtetova je v tej knjigi podala 12 pravljic in jim dodala še celo vrsto slik, od katerih bodo mladini ugajale zlasti one, ki so večbarvne. Knjiga je izšla v elegantni opremi in na lepem papirju.
Razne vesti.
Jakob Dimnik je praznoval 20. aprila t. 1. 25 letni jubilej kot občinski svetnik ljubljanski.
Za zastopnike Ijudskošolskega in meščanskošol-skega učiteljstva v višjem šolskem svetu v Ljubljani so bili letos izvoljeni Luka Jelenc, Janja Miklavčičeva in Anton Gnus; njih namestniki so Dragotin Humek, Martin Matko in Anton Hren. — Za podpredsednika istega šolskega sveta je ministrstvo prosvete v Beogradu imenovalo tov. Jakoba Dimnika.
Zanimivi podatki iz svetovnega šolstva. Osrednji odbor Šolske Internacionale, ki ima svoj sedež v Antvverpnu, je objavil pred kratkim zanimive podatke o šolski obveznosti in šolskem obisku v 25 državah starega in novega sveta. Poizvedovanja so se izvršila s pomočjo esperanta, ki je občevalni jezik te organizacije. Iz navedenih podatkov moremo ugotoviti sledeče: Odgovore so poslale te države: Angleška, Belgija, Bolgarija, Čehoslovaška, Danska, Estonija, Filandija, Francoska, Nemčija, Španska, Italija, Poljska, Srbija, Rumunija, Škotska, Švedska, Švica, Turčija, Jowa, Luizanija, New-Hampshire, Pensilvanija v Ameriki in Viktorija v Avstraliji. Šolska obveznost je vpeljana v vseh teh držav, razen v Turčiji, kjer ni mogoč enoten zakon zaradi mnogega števila narodnosti, ki imajo vsaka svoje posebne zakone. A tudi tu je nedostatek le začasen. Finlandiji, ki je komaj dobila svojo samostojnost, se zakon o šol. obveznosti šele pripravlja. Glede trajanja šolske obveznosti je med posameznimi državami precej razlike. V Srbiji (pred vojno) je trajala 4 leta; v Estoniji velja začasno 5 letna obveznost; 6 let traja v Finlandiji, Španiji, Italiji in Pensilvaniji; 7 letno šolsko obveznost imajo v Danski, Franciji, Holandski, Norvegiji, Poljski, Rumuniji in Švici; 8 let traja v Belgiji, Čehoslovaški, Nemčiji, in Avstraliji; 9 letno obveznost imajo na Angleškem, Škotski, Švici in Jowa; 10 let pa traja v državi New-Hampshire. Za nekatere države, ki so si ah si šele bodo ustvarile nadaljevalne tehnične šole in pošolske tečaje, se seveda čas obveznosti podaljša. Na Angleškem in Škotskem imajo od 1. 1918. zakon, ki podaljšuje šolsko obveznost za 2 leti (od 14 do 16), če pouk ni bil zaporeden; ako se je pouk izmenjaval z ročnim delom, se podaljša šolskoobvezna doba za 4 leta (od 14 do 18). Tudi na Čehoslovaškem bodo vpeljali 2 leti nadaljevalne šole; tako tudi v Finlandiji. Na Nemškem mislijo na 3 leta, v Rumuniji in Pensilvaniji pa na 2.
V nekaterih državah se doba obveznosti lahko tudi skrči. Tako v Belgiji, Francoski in v državi New-Hampshire, kjer se učenec po primernem izpitu oprosti od nadaljnega obiskovanja.
Domači pouk je dovoljen povsodi. Ponekod zahtevajo, da imej domači učitelj državni izpit, drugod zopet da bodi učni načrt enak državnemu. Povsod, razen v Španski, Poljski in Srbiji, se ta pouk nadzoruje. Učenci morajo polagati izpite, na Škotskem se ta način poučevanja nadzoruje s neposrednimi in nenapovedanimi obiski uradnih oseb.
Šolski obisk se pospešuje povsod s kaznovanjem šolskih zamud, s krepkim sodelovanjem učiteljstva, s krajnimi odbori in sodišči, Ponekod se ta sred-' stva uporabljajo le poredkoma in sicer na Francoskem, v Italiji, Rumunski, Poljski in na Španskem. Največ držav dovoljuje na mesec po 2 ali 3 zamude. (Belgija, Holandska, Poljska, Francoska, Švedska in Združene države v Ameriki.) Običajne opravičbe morejo biti bolezen, smrt v družini, slabo vreme, grda pota in oddaljenost od šole. Zamude se kaznujejo na najrazličnejše načine in sicer se giblje vrsta kazni od opomina do zapora. Posebno stroge kazni uporabljajo Čehoslovaška, Holandska in država Jowa, kjer doseže kazen lahko tudi 30 dni zapora. Po drugih državah (Belgiji, Bolgariji, Danski, Estoniji, Finlandiji, Norvegiji, Italiji in Avstraliji je kazen denarna, ki se viša postopoma. Ponekod se nemarnim staršem odvzame otrok, ki se poveri šoli. To se godi v Čehoslovaški, Danski, Filandiji in Avstraliji. Če je sam otrok kriv, tedaj ga izročijo poboljševalnim ali drugemu sličnemu zavodu, n. pr. na Angleškem, v Filandiji in v državi New-Hampshire. Telesno kazen za otroka imajo v Norvegiji, Škotski in v Luizaniji. Neki Norveški učitelj poroča, da se prva in druga zamuda kaznujeta z zaprtjem; tretja zamuda se kaznuje s telesno kaznijo pred dvema pričama, ki sta vpisani v posebno knjigo. V takem slučaju se starši pred izvršitvijo kazni obvestijo.
Na Škotskem je prepovedano uporabljanje dece pri delu v šolskih urah. Tak prestopek se kaznuje, V Avstraliji sme otrok na delo s končanim 14 letom. Prestopek te odredbe se kaznuje s kaznijo do 100 šilingov. V Ameriki, Švedski, Škotski, Holandski in Čehoslovaški so ustanovljeni posebni policijski uradi, ki nadzorujejo izpolnjevanje teh določb.
Med vojno je šolstvo povsod trpelo, a največ gotovo v Francoski, Italiji, Srbiji, Poljski in Španski. Nasprotno pa poročajo učitelji iz Nemčije in Norveške, da je bil tam obisk povoljen. Pbsebno ti poslednji pravijo, da ne pomnijo slučajev kazni zahadi slabega šolskega obiska in zatrjujejo, da je mnogo otrok, ki niso manjkali niti enkrat v vsem času svoje šolske obveznosti. H koncu naj v zvezi s to trditvijo še omenimo, da je Norveška dežela, kjer učitelj uporablja v šoli v skrajnih slučajih tudi — palico.