Milan Vincetic
Feri Lainšček: Nedotakljivi.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Miti), 2007.
Na naslovnici najnovej{ega romana, ki ga je pisatelj ozna~il za "mit o Ciganih", je troje pomenljivih simbolov: mož z gore~im klobukom, konji in mercedes. Prvi seveda predstavlja legendo (mit) o ciganskem kova~u, ki je skoval žeblje, s katerimi naj bi pribili Jezusa; ~etrti žebelj, ki mu je žare~ ostal v rokah, pa je celotnemu ciganskemu rodu nakopal prekletstvo, da - podobno kot ta uro~eni žebelj - "{e zmeraj potuje z enega konca Zemlje na drugega". Preostala simbola - razplamteli konji ter mercedes -se dotikata Resni~nosti, kakor je naslovljen drugi, osrednji del romana, razdeljen na ~etvero življenjskih zgodb rodovine Mirga, ki jih je Lutvija Belmondo Aus Shangkai Gav z me{anico neskritega ~udenja, humorja, trpkosti ter zvedavosti "sredi odprte ravnice /^/ ob živem ognju {epetal na uho Feriju Lain{~ku, belemu gospodu z na{im imenom Čukara, kakor je bilo ime tudi divjemu, nikoli ukro~enemu konju iz pradedovih transilvanskih step".
V prvi zgodbi, ki nosi naslov Stari oče Jorga Mirga, smo pri~a krutemu vsakdanjiku starega o~eta Jorge alias Vinetouja, ki potuje s svojo ~ergo "mimo hi{, ki jih niti krdelo konj ne bi premaknilo", saj jim je bila pa~ usojena "pot, ki je bila v resnici dom". Stari o~e Jorga kot pater familias se seveda krepko zaveda svojega poslanstva in svoje vloge, zato nas ne presene~a, da z vso premetenostjo pi{e pismo Titu, ker da bo postal najve~ji komunist, saj si je na ple~a naprtil že {tiri otroke. Njegovo prepri~evanje in seveda zaklinjanje pade na jalova tla, zato se znajde, kot tudi njegov pisar, v zaporu, tam pa se nau~i delati: izdelovati brusne kamne iz ukradenih nagrobnikov. Seveda mu njegova ciganska narava dopusti tudi, da si po zaporu deli otroke in ženo Rajko s Sulijem Barjak-tarijem, s katerim skuje peklenski na~rt, da se bosta ma{~evala nad Sladjano, ženo "državnega organa" Perice, s katerim je menda medtem zanosila. A njun na~rt se zasu~e v nepravo smer, ker pa~ vmes kot zakleto "poseže" videnje žare~ega žeblja, ki ju seveda usodno zaznamuje.
Druga zgodba o Ujasu Mirgi alias Texu Willerju, Lutvijevem očetu, nas povede se dlje med ciganski živelj, ki se mora soočati tako s svojim nomadstvom kot s pobegom iz njega. A kako priti iz tega začaranega kroga? Z mercedesom, s katerim se postavljasko vrne oče Ujas Mirga? S kontrabantom kramarije čez italijansko-jugoslovansko mejo? Ali morda tako, da se kot mali Lutvija - ker ga pač oče ni pustil v sole - priključiš Salkanovicem, ki da so "prdci, glumači, prodajalci sladkih besed in lažnega blisča" in ki "so se spoznali na vse, a na nič, kot je treba", ter spoznavas življenje skozi optiko družbenega zarobja in napotja? Vse to: pisatelj se smelo prepusti zgodbi, ki se kar sama narekuje, pa naj gre za deda Ibra, ki raztresa svoje krjaveljske storije, ali za majhna junastva ter postavljanje med tihotapsko drusčino, ki se drzno zaklinja na optimizem ter maksimo Poldeta Šeruge, čes "živeti se splača le, dokler človek fuka, vse ostalo je čakalnica". Kar koli izmed tega, a nekaj je prav gotovo: v tej zgodbi postaneta sin in oče "enota" in njuna "krvna" naveza traja do očetove smrti, ki se izteče z iskanjem (Petrove) skale - to ima seveda simbolni pomen. Pa se nekaj: priprosnja, da bi Bog pri prekupčevanju stopil na Ujasevo stran, se ne izpolni, poti se razidejo, sin Lutvija pa v prizoru v cerkvi, v katerem pisatelj hote pusča bralca v nejasnosti, začenja svoj veliki skok v na novo ustanovljenem ciganskem zaselku Blatni breg, v katerega se čez čas nakaplja celotna rodovina, čes "Cigan si in to ostanes do groba, zato se Cigani zmeraj vračamo v svojo jato, kakrsna koli je že".
In v tej jati se že v naslednjem poglavju Lutvija Mirga alias Belmondo -vsi osebni vzdevki so seveda zelo pomenljivi, saj kažejo na (stereotipni) razkol med realnim ter iluzijo - seveda ob svoji Amandi, ki mu kaj kmalu rodi Dona (to pomeni dar), povzdigne v samega ciganskega kralja. Njegovi nečednimi posli s prekupčevanjem orožja za kosovsko iredento cvetijo, kajti Jugoslavija je začela razpadati kot "razsuseno cigansko kolo", njegova nenasitnost, pa tudi naivnost, pa ga na koncu drago staneta: ne le zato, ker mu pred hiso poči bomba, da se na kosčke razleti njegov nočni lokal Shangai Gav, da mu pred očmi umreta tako oče kot ded Ibro, ne, njegovo hlastanje ter seveda zapor "zapeljeta" njegovega sina Dona, ki ga je bil poslal v sole, v vode mamil in dilerstva. Je bila res kriva ciganska hakst, ki "dovoli" prestopiti, kot vsem glavnim protagonistom, nevidno mejo? Morda, zato postaja njun skupni boj, da bi se iztrgal iz krempljev omame, vse bolj podoben sledenju žarečega žeblja, ki se v zadnjih dveh poglavjih oglasa kot vest.
So se torej uresničile sanje, da se je v ogledalu videl brez enega očesa? Tudi to. Lainsček skozi robove magičnosti, mističnosti in tudi (ciganskega) praznoverja (oglasanje žab pozimi, pojav dveh labodov, pripovedka o
mladeniču z orlovskim srcem spretno in z veliko zasuki krmari to družinsko sago, ki v dobrega pol stoletja ne čergaši le od Velikega Panona do Blatnega brega, temve~ si sku{a izbojevati svoj ko{~ek svobodnega sonca tako v letih nacističnega pogroma kot v svinčenih časih komunističnega totalitarizma, v katerih da so se - tako Lain{ček v Književnih listih (28. 11. 2007) - "ti nomadi počutili {e najbolj svobodne". Kot najbrž {e danes žalujoči proletariat, a so se od le-tega razlikovali po tem, da so bolj (p)ostajali plen svojih iluzij in sanj kot delavske množice, ki so prisegale samo na sadove svojih žuljev. Za ciganske ženske, pa naj gre za Rajko, Phirao Pao ali konec koncev Amando, lahko rečemo, da so bile {e najbliže "proletarski miselnosti", saj so trdno stale ob ognji{ču, to pa je seveda mo{kim dajalo krila, da so se drzno prepustili izzivom, ki jih je ponujala trenutna politična in gospodarska situacija. Da so kratko malo prelisičili čas, preskočili mejo družbene margine in se potrdili kot bolj ali manj uspe{ni (po)glavarji, predvsem znotraj svoje skupnosti.
Zato seveda omenjeni žareči žebelj, ki se pojavlja v romanu v ključnih, prelomnih situacijah (pri "posilstvu" Sladjane; v Uja{evi pripro{nji v cerkvi; pri Lutvijevem "notranjem obračunu" v zaporu; med trzanjem in drgetanjem Donovega telesa, ki se bojuje z abstinenčno krizo), posega v dogajanje kot (odre{ujoča) previdnost, ki je blizu božjemu, o katerem se sicer podvomi, a se ga nikoli - predvsem zaradi (pra)strahu - ne zanika. Prav zato je konec romana odprt: oče in sin se z osličkom kot njuni predniki napotita k prvobitnosti, v kateri "da pa mogoče le odločamo -odločamo s tem, da se že vnaprej bojimo, da smo pravzaprav celo življenje ene navadne riti".
"Kakor koli ga bo že kdo bral, naklonjen ali nenaklonjen, ko ga bo odložil, bo poučen o pojmih, kot so ciganska svoboda, ciganska du{a, ciganska usoda," je spregovoril sam pisatelj o tem romanu v lanski oktobrski {tevilki Bukle. Res je: pred bralca so torej položene karte, ki se kar same odpirajo v galerijo dinamičnih prigod in plastičnih likov, ki da globoko v sebi nosijo, tako kot Lutvija, "skrivnost, o kateri ne more{ izvedeti od ljudi, (ker) se je namreč ne da izreči z besedami, nihče je tako ne more izblebetati, prodati ali oznaniti, zato je tudi ni mogoče kupiti ali ukrasti". Njena moč je namreč v tem, "da so ti podarjeni samo ljudje, ki jo poznajo".
Seveda v romanu ta skrivnostnost ni razkrita, lahko pa slutimo, da je {e najbolj podobna prekletstvu žarečega žeblja, ki pa da (!) ni bil "zanesljivo niti smrtni greh"; in prav na to ostrico, na večno skepso, je Lain{ček postavil trdno in čisto romaneskno zgodbo o ciganskem svetu, ki za nas {e vedno ostaja vznemirljivo in vabljivo nedotakljiv. In mi(s)tičen, ne pa idealističen; to temu romanu daje dodatno težo.