K R Š CARSKA SOCIOLOGIJA L j u L 1 a n a 19 4 0 is 3 Mi 1°r I A®|SP f I- dol U V 0 D A C s n o v a i poj a i o 1. Kaj -p: B_C86dO;liigija ? 1. - Socijalna veda ali sociologija je sistematično proučavanje socialnega organizma. Pod besedo "socialni organizem" razumemo sestav družbe /ki vključuje poedince , družine,skupine, Cerkev in državo/ z vzajemnim delovanjem njenih različnih elementov. Beseda organizem pomeni živo bitje s posameznimi deli ali udi. Celota organizma je odvisna od delov, zedinjeni deli pa od celote. Beseda je vzeta iz biologije, zakaj prav človeško telo z glavo, srcem, nogami in drugimi udi je primer organizma. Basi lahko govorimo o socialnem organizmu, vendar pa o družbi ne moremo govoriti popolnoma v istem smislu kakor pri živalskem or¬ ganizmu. Razlika je ta, da so deli ali udi družbe, to je posa¬ mezniki, prav tako celote in da ima vsak socialni ud tudi sam zase svoj poseben namen in smoter, ki ga ne določa šele družba. 2. - Predmet sociologije je blaginja posameznika, ki naj poteče iz pravilnega delovanja celotnega družabnega organizma. Ba se to doseže, je treba delovati z družbo kot s celoto, z večjimi sku¬ pinami ali organi in s posamezniki pa kot z deli celote. Na po¬ sameznike moramo gledati, kakor na končne elemente, iz katerih obstoji človeška družba. Družabna enota, ki ima sama v sebi zna¬ čaj trajnosti,je družina. Gospodarski delokrog družine je gospo¬ dinjstvo. Več družin tvori vas, občino ali trg. Ti različni deli se spajajo v veliko ogrodje družbe pod skupno držečo silo najviš¬ je avtoritete ali države. 3. - Firijadam sil, odnosajev in delovanj ne more dati ena sama znanost adekvatnega izraza. Zaradi tega imamo več socioloških disciplin, kakor politiko, ki se kot praktična sociologija peča s konkretnimi razmerami sodobne družbe in kot socialna politika skuša izvesti tiste reforme, ki so za socialno blaginje potrebne. Socialna ekonomija /di politična ekonomija/ proučuje pogoje ma¬ terialne blaginje, načela in zakone o postanku ljudskega blago¬ stanja, o njega razdelitvi in porabi..J urisprudenca se peča s postavami itd. Za socialni študij so nenadomestljive koristi pomožne vede, kakor zgodovina, potem filozofske vede /metafizika, etika, zgodovina prava/, etnografija, statistika, socialna psihologija, socialna biologija /ki govori o fizičnem življenju in razširjenju človeške družbe/, socialna geografija /ki razpravlja o vplivu ozemlja in podnebja na razvoj človeštva/ itd. Mnogi imajo sociologijo za del etike. So pa zopet drugi ki jo od etike lopi jo kot posebno vedo. Gotovo je, da imata so¬ ciologija in etika isti materijelni generični predmet: človeška dejanja. Vendar pa vsaka pod drugim vidikom presoja ta dejanja. Etika se ozira na najvišji, zadnji smoter vsega človeškega delov ) - • . ' ■ 2 - vanja, po katerem se človeška dejanja nravno dobra ali slaba. Sociologija pa na bližnji smoter na zemlji, občo blaginjo, po katerem so dejanja socialno in ekonomsko dobra ali slaba. Soci¬ ologija je torej vsekakor posebna veda. Pač pa daje etika soci¬ ologiji vrhovni pravec. le tedaj bo sociologija uresničila svoj smoter, če bodo njona načela v soglasju z etičnimi načeli. 2. Socialni vidik. 4. Sociologija se peča z odnosi človeka s človekom, kot članom domače, industrijalne, komercijalne ali kake druge skupi¬ ne. Središče njene pozornosti je človekova blaginja, ki naj iz¬ haja iz teh odnošajev. Drugi odnosaji se vpoštevajo po meri, v kateri vplivajo na člane družbo in sicer kot na izolirane poe- dince ali pa na združene v skupine. K tej vrsti odnošajev napri- mer spada češčenje Boga , ki je najvišji izvor vseh družabnih sil in absolutni Stvarnik in zapovednik moralnega zakonika. Vendar pa je svojstveni objekt socialne znanosti in hijeno trajno zanimanje materijalna, duhovna in verska blaginja vsakega posameznega in vseh skupaj kot članov družbe. To zani¬ manje izhaja iz duševnega vidika, ki ga včasih imenujemo tudi socialni čut. Za kristjana ni nič novega, da s sočutjem gleda na sočloveka, Njegov socialni čut ni nič drugega, kakor izraz žive krščanske ljubezni in pravičnosti. Krščanska ljubezen in pravičnost sta v tem smislu bistven del njegove vere. Pri nas, pa tudi v vsaki drugi civilizirani deželi je mnogo socialnih te¬ žav radi tega, ker ljudje veliko bolj hlepe po bogastvu, ka¬ kor po elementarnih krepostih. Rajši imajo denar, kakor pra¬ vico, rajši zakotno pravico, kakor nepristranost in tako dela- sramoto krščanski ljubezni in pravičnosti. Nepravičnost, kruto- st, goljufija; kopičenje bogastva, odiranje, razkošnost, nemoral¬ nost, mrzlo in brezsrčno zanemarjanje ubogih so zločni, ki se polaščajo našega sočloveka. Kristjanu pa je odločno in izrecno zapovedano, da dela baš nasprotno, kakor pa kaže zgled teh dru¬ žabnih grehov. Socialni preporod ni nič drugega, kakor uvedba krš čanske kreposti v družbo. 3. Socialno vprašanje. 5. Ali socialno vprašanje obstoja? Gambetta je v poslanski zbornici nekoč zaklical:"I1 n r y a pas de auestion sociale!" Socialnega vprašanja ni! Toda kdo bi so v našem "socialnem" stoletju upal trditi, da socialno vpra¬ šanje ne obstoja? Vsak dan smo priče borbe za izboljšanje delav¬ skih plač, čujemo o stavkah in sporih delavstva, iz listov in knjig ter vsakdanjega življenja vemo, da si stojita nasproti ■■■■ - 3 - delavec in delodajalec kakor dva sovražna tabora; mogočne delav¬ ske organizacije vzgajajo v svojem članstvu"razredno zavest". Med delom in kapitalom je neprestana vojna, ki je ni mogoče prikriti. Socialno vprašanje obravnava kot najbolj pereč problem resno dnev no časopisje, proučujejo ga učenjaki, morajo se z njim baviti po¬ litiki in zakonodajalci. 0 obstoju socialnega vprašanja ne moremo torej po pameti dvomiti. 4. Kaj pa j e bistvo soci aln ega vprašanja? - Najrajši se dan¬ danes ljudje menijo o krizi. Vsi stanovi čutijo nad sabo neko mo¬ ro, ki jih ne pusti, da bi veselo, berzskrbno zadihali. Posebno čutijo gospodarski pritisk mali ljudje; delavci, kmetje, obrtniki, mali trgovci - vsi tožijo o svoji bedi. Zlo, ki teži nad vsemi te¬ mi, je torej družabno je socialno. Biti morajo torej tudi neki družabni, socialni vzroki tega zla. Vprašanje je, kateri i Vpra¬ šanje je, kako pomagati? Vprašanje je, kako ustvariti v družbi pogoje, da bo zavladalo kolikor mogoče splošno blagostanje. To je tisto veliko socialno vprašanje, ki muči našo dobo. Elementi, ki tvorijo socialno vprašanje so torej: a/ zlo, ki tare zlasti delovno ljudstvo, b/ vzroki tega zla in c/ sred¬ stva, kako odstraniti ali vsaj zmanjšati socialne neprilike. Spoznati naravo, obseg, pomen in posledice zla, ki teži nad človeško družbo in zlasti nad delavnimi sloji, je važna nalo¬ ga študija socialnega vprašanja. Dalje je treba pravilno razumeti vzroke, ki povzročajo družabno zlo. Šele s tem spoznanjem je kon¬ čno mogoče iskati primernih sredstev za izboljšanje socialnih pri« lik. a/ Socialne neprilike občutijo danes vsi sloji, le da na različen način. Premožnejši tožijo, da so se njihovi dohodki zmanj šali, povečala se je nesigurnost investicij, pač pa so občutno na¬ rasla davčna bremena. Srednji stanovi tožijo radi slabe trgovine in hude inozemske konkurence. Denarni zavodi ne poslujejo redno. Vloženega denarja ni mogoče dvigniti, radi česar vlada občutno po¬ manjkanje gotovine in kreditov. Obrtniki so ogroženi v svoji eksi¬ stenci, ker ljudje ne plačujejo naročenih izdelkov, radi tega pa ^ih vedno hujše tišči k tlom industrijska konkurenca. Kmet ne zma¬ guje več davkov, ker zemeljski produkti nimajo skoraj nobene cene na trgu. Trumoma zapušča kmečko ljudstvo grudo in se zgrinja v me¬ sta, kjer ponnožuje industrijski proletarjat, ki je radi krize, ki vlada v industriji, postopne racionalizacije in nadprodukcije že i itak sam v veliki meri brezposel. Vsaj pri nas se socialno vpraša¬ nje zaostruje najbolj na kmetih in med industrijskim delavstvom, ker je vedno manj možnosti "za človeka vredno življenje". b/ Podrobnejše opazovanje življenja nam pokaže, da so štirje poglavitni viri zla, ki tare sodobno družbo: nevednost, za¬ blode duha in srca, slabo gospodarstvo in slaba politika. Z drugi¬ mi besedami: vzroki našega slabega socialnega stanja so verskega, moralnega, gospodarskega in političnega značaja. Vrejeno socialno življenje je najpopolnejši izraz harmonije med vsemi činitelji,ki 4 oblikujejo družbo. Ako pa ni soglasja med verskimi, moralnimi, go S P°damskimi in političnimi činitelji, potem se v družbi prej ali slej pokažejo pereča nesoglasja. Tako opazujemo, da dolgoletna * vzgoja k verski brezbrižnosti, agnosticizmu in celo brezboštvu, za- pušča zelo razkrojevalne vplive na družboa Družba, ki je brez Boga, tudi svetne avtoritete ne bo znala pravilno pojmovati, prav pogosto pa bo razrahljana zasebna in javna poštenost in nravnost. Za sabo imamo stoletno dobo liberalizma, ki je zlasti v gospodarstvu pro¬ glašala sebičnost za edino merodajno merilo gospodarskega življen¬ ja. liberalizem je razklal družbo v tabor bogatinov in tabor nema- ničev, ki sta v osrem razrednem boju med seboj. Takšno stanje ško¬ duje tudi gospodarstvu. Dalje opazujemo, kako se iz liberalistične¬ ga mišljenja porajajo nova zla: mamonizem in uživanjaželjnost na e- ni strani, med delavstvom pa alkoholizem in proletarstvo. Brez ver¬ skih in moralnih temeljev tudi gospodarsko in politično življenje ne bo trajno dobro urejeno. Opozorimo le na eno vsem očito dejstvo, kako brezbožna družba nima nikakega spoštovanja do človekove oseb¬ nosti. Za dobro urejeno družbo je torej v prvi vrsti potrebno, da se človeštvo povrne k poštenosti, samopremagavanju, spoštovanju človeške osebnosti /ki pa jo je mogoče pravilno uvrednotiti edino le v krščanstvu/* k bratski ljubezni in marljivi delavnosti. Ko govorimo o nevrejenem gospodarstvu, ni še posebej treba omenjati zla, ki nastaja iz ločitve dela in kapitala, pomanj¬ kanja kreditov, previsokih davčnih obremenitev, izseljevenja s kmetov v mesta. Že smo omenili silno nadprodukcijo, veliko neza¬ poslenost, prenizke plače, razsulo v delavskem zavarovanju in t. d. Velika ovira za zdravo socialno rast družbe so tudi nevrejene politične razmere. Pretiran nacionalizem postavlja narod proti narodu, gradi nepremostljive carinske ovire in požira ogrom¬ ne vsote denarja za čezmerno oboroževanje. V notranje- političnem življenju naroda pa pomenja veliko zlo skoraj neomejena oligarhija gospodarstva nad vsem življenjem, neurejene politične razmere, boj med demokracijo in absolutizmom, pretiran centralizem v upravi v gospodarstvu itd. c/ ‘Za izboljšanje socialnih razmer se je v zadnjih 50 ali 60 letih marsikaj storilo. Ako je narastlo bogastvo, so marsi¬ kje rasle tudi plače. Zelo je napredovala tehnika. Pridobitve na tem polju niso omogočilo s pospeševano industrializacijo le še sil- nejšega kopičanja kapitala, ampak so mnogi tehnični ižsledki prišli v dobro tudi delavnemu ljudstvu: dvignila se je higiena, izboljša- la^oprema stanovanj, obleka, obutev.Človek ni več prisiljen naj- te z jih. in najgrgih del opravljati lastnoročno. Izboljšala so se pro¬ metna sredstva. Tisk in radio sta napravila kulturo za vse sloje dostopnejšo. Zopet pa je res, da je tehnični napredek silen konku¬ rent delavnemu človoku in njegovi trajni zaposlitvi. Delavstvo si sicer pomaga z raznimi strokovnimi in socialnimi organizacijami, toda kljub temu ga teži nešteto težav in problemov, ki jih je ved¬ no znova treba reševati. 7 * Rešitev socialnega vprašanja obstoja torej v tem, da odstranimo zlo, ki preti družbi,zlasti delavnemu ljudstvu v ver- 5 skern, moralne a. gospodarskem In političnem pogledu. Zato "bi lanko socialno vedo definirali tudi kot znanost, ki proučava civilno dru¬ žabne odnose človeka do verskega, moralnega, gospodarskega in poli¬ tičnega reda Rešitve v socialnem problemu ne nore prinesti zdravlje¬ nje le na enem imenovanih področij Ako jo zle na vseh,potom jo tre¬ ba zboljšati razmere v vseh smereh* Sicer so nekateri mnenja, da bi se socialno vprašanje dalo rešiti enostavno s krščansko c.obrodelno- stjo in ljubeznijo, V resnici pa temu ni tako, ker je socialno zlo tudi v gospodarskem političnem sistemu kot takšnem Drugi mislijo, da bi dosledno izvajanje karščanskih načel preobrazilo družbo in sko¬ raj odpravilo socialno vprašanje* Dosledno v življenju izvajano kr¬ ščanstvo bi brez dvoma bilo sijajno zdravilo za vse družabne bolezni Vendar pa je treba vedeti, da so milijoni svetih duš žrtve gospodar¬ skih noprilik. Torej je dolžnost socialnega reformatorja, da izbolj¬ ša tudi neprilike, ki izhajajo iz socialnega in gospodarskega siste¬ ma kot takega B Katoliška sociologija ' 1» C erkev in social en nauk l/ Pojem* 2/ Ime. 3/ Cerkev ima socialen nauk 4/ Upravičenost socialnega nauka Cerkve. 5/ Metode in mesto v sveti znanosti, l/ Pojem - Socialni nauk Cerkve je tisti del katoliškega nauka, ki ima za predmet določitev moralnih odnosov,ki naj vladajo med ljud¬ mi v zadovah, ki se tičejo družinskega, gospodarskega in političnega življenja* Človek je pri tem upoštevan kot nositelj pravic in dol¬ žnosti in kot socialno bitje, ki je član skupin od katerih so neka¬ tere naravne /družina,država/, druge pa ustanovljene iz zolje po blagostanju /razne organizacije, zl strokovne in poklicne zveze/- Povsod tu nastopa človek in razvija delavnost kot razumno in svo¬ bodno bitje in jo torej podvržen nravnim zakonom, katerim je Cerkev po božji volji varuhinja in razlagalka 2/ Ime - V kolikor so ta socialni nauk katoliški sociologi razlag sli, razvijali in utemeljevali, je dobil različna imena in označbe, izmed katerih vsaka posebno poudari ono stran njegove vsebino, mnogokrat pa se jih uporablja tudi povsem indiferentno * Tako slišimo govoriti o "krščanski socialni filozofiji", o "socialni mo¬ rali", o "naravnem pravu", o "kršč nski socialni ekonomi jih o "ka¬ toliški sociologiji"* V ten poslednjem primeru pa beseda "sociolo¬ gija" označuje nekaj čisto drugega kakor sociologija, ki jo je učil in razvijal Purkheim in njegovi učenci, ki je pod sociologijo razu¬ mel oblikovanje moralne zavesti v kolikor se je v družbi razvijala v toku zgodovino. 3/ Cerko v ima_ sociale n nauk Dejstvo je, da ima Cerkov so¬ cialen nauk. To je dokazala mnogokrat v teku stoletij in zlasti »d dobe Leona XIII* dalje. ITikoli se ni odrekla pravici,da s svojim na¬ ukom osvetljuje družabna področja, ki smo jih zgoraj označili- 6 4 / Upr- vič cno st_so_o i alnega n auka C e rk ve . a/ Ne priznajo Cerkvi pravice govoriti o socialnih vprašanjih tisti, ki trdijo, da so vprašanja socilanega li političnega reda na- zavisni od morale. Osporavajo to pravico Cerkvi tudi tisti, ki uče,da se mora Cerkev omejiti na zgolj duhovno področje in sicer kakor ga oni svojevoljno določajo in omejujejo pri čemer propovedu jo jo Cerkvi vsa¬ ko poseganje izven bogoslužja ali čisto individualnega življenja h/ Lahko pa jo upravičiti poseganje Cerkve v socialna vpraša¬ nja, kakor hitro pravilno pojmujemo to, kaj je pravzaprav socialno xn pravi namen Cerkve na zemlji. 1. Kaj j e sooi alno i To kar imenujejo "socialno" je lo razši¬ ritev pojma "moralnosti" na tista človekova dejanja, ko ga ne smatra¬ mo več kot poedinoa /individuum/, ampak ko se po svojem naravnem zva¬ li ju udeležuje družabnega življenja, v krogu sebi enakih, v krogu raz¬ ličnih in potrebnih skupin, zato da zadovolji upravičenim zahtevam svoje narave. Kot član slehernih izmedt teh združb je v tesnih odno¬ sih z drugimi predstavniki človeškega rodu Odtod izvirajo socialne pravice in dolžnosti, ki jih mora človek izvrševati poleg onih. do katerih ima obveznosti kot poe&inec. človek nastopa v družbi kot ra z um no in svobodno bitje, ker je njegova dolžnost, da se v soglasju s svo¬ ji i zadnjim namenom, ki je večna blaginja, prizadeva za bližnji cilj, ki je pozemska blaginja, pri tem pa ne sme nikdar pozabiti, da je za njegovo materijelno blagostanje tukaj na zemlji potrebno, da goji tu¬ di duhovno vrednoto, brez katerih ni urejenega družabnega življenja. Potreben je torej moralen nauk, ki natančno določa, pogoje pod kateri¬ mi morejo razne družbe med seboj živeti, da so v skladu z občim blago¬ stanjem. Enako je potreben nauk, ki odmerja poedinčem njihove pravice in njihove dolžnosti, da ne žalijo pravic družbe in da družba ne krati poedincu lastnih pravic. Ta nauk, ki se radi svojega namena imenuje socialen, jc torej skupek določb, ki urejuje človekovo moralno življe¬ nje v kolikor se nanaša na odnose do sočlovoka in družbe, kateri pri¬ pada, in ki v tem pogledu določa njegove dolžnosti in pravice. Ne ti¬ če pa se tega nauka ostalo, kakor specializacija delavcov, tehnično oblikovanje, razno oblike vladovine itd. 2. l~loga Cerkve - l/ Narava; Cerkev je bila od Jezusa Krista sa ustanovljena, da ljudi vodi k večnemu zveličanju. Sredstva, ki so za to potrebna, so bila določena od Po ; a samega in sestavljajo moralni zakon Cerkev je dolžna, da ta ..oralni zakon razširja in oznanja vsem človeškim rodovom, ki si naslednje jo na zemlji, da čuva nad njim i*n nad njegovim izpolnjevanjem in da v mejah možnosti, ki so ji dano,tudi skrbi za njogovo izvrševanje. Edino le Cerkev je pooblaščene razlagal¬ ca in varovalka tega nauka. Samo ona mora avtentično formulirati nače¬ la in njih uporabo v različnih položajih človek in družbe, kadar nam- roč človek prihaja v postov kot moralno bitje, to se pravi izvršujejo svojo svoboano voljo s katoro jo združena odgovornost zasluženjo ali kazen - ko so toro j moro govoriti o dobrih ali zlofe človeških dejanjih. 2/ Obseg: Potovanje Cerkve, ki razširja moralni nauk, so bo torej direktno raztezalo na vsa dejanja kreposti, ali čednostim na- spretna oela, - indirektno pa na vso izraze loveške delavnosti, pri katerih pride moralnost vpoštev, kakor v politiki,lite raturi,umetncsU, 7 trgovini,/pravičnih conah/, delavskih pogodbah /pravična plača/itd. Razno pa se, da teh vprašanj ne notri Cerkev iz njihovo tehnične stra¬ ni, acnak le v kolikor se dotikajo nravnosti* Cerkev je torej kompo tentna v vseh teh področjih, kjer n je mogočo govoriti o nravnosti ali nenravnosti človeških dejanj, v katerih so izraža,, svobodna člove¬ ška volja. Ni pa Cerkev kompetentna za tista področja oz. za tiste strani človeških delanj, kjer moralni zakon ne prihaja v poštev; npr ali naj se stavba gradi v takšnem ali druga čilem slogu, ali nova teh¬ nična iznajdba v resnici more pomnožiti donos dela, ali novi stroji res tol‘e pospešujejo pridobicanje sirovin. 3/ Racin; Cerkov posreduje v socijalnih vprašanjih na ta na¬ čin. da izdaja prepovedi, ki naj opozore družbo na zmote, ali pa da razvija pozitivne nauke krščanske nravnosti, ki se nanašajo na orga¬ nizacijo družbe. Od teh so zopet nekateri nujni in bistveni,drugi pa samo žele in nasvetujejo izboljšanje. Posredovanje Corkve jo to¬ rej odvisno od socialnih okoliščin, Vodijo ga pa splošna in nespre¬ menljiva načela katoliškega .'.nauka. Večja ali manjša aplikacija teh načel je odvisna od razmer in potreb časa in zlasti od socialnih po¬ treb družbe. Cerkev ostane tako na višini svojo naloge, ker razume vsak čas nuditi potrebnih in koristnih s er.ic za življenje. 5/ Metodo in mest o v sveti znanosti . Katoliški socialni nauk so opira istočasno na razum, avtoriteto in izkustvo Razum nam podajaj načela naravnega prava in nam razlaga red, ki naj po božji volji vlada med stvarmi. Avtoriteta v podobi razodetja nam to spoznanje po¬ trjuje in izpopolnijo s pozitivnimi predpisi božjih zakonov, zlasti evangeljskih naukov. Izkušnja nas pa varno vodi med raznimi teorija¬ mi in nam omogoča, da od različnih rešitev izberemo tiste, ki bolj odgovarjajo zahtevam praktičnega^življenja. Katoliška socialna veda jo znanost za vselej. Tondar pa je tosno združena na oni strani z ruralno filozofijo in nravnim pravom, po drugi strani pa z dogmo, zlasti pa z moralno teologijo, katero po¬ sebno panoge in razvoj predstavlja. Vendar pa gre dalje, kakor moral¬ na teologija, kor so no poča samo s tem, kar jo dovoljeno ali nedo¬ voljeno, ampak so v prvi vrsti briga za blaginjo v druabnem redu, ki naj bi .bil) urejen po zakonih pravičnosti in ljubezni. 1I" Viri katoliškega socialnega nauka. Ko govorimo o virih katoliškega social ega nauka, moramo razlikovati mod noposrodnimi viri, ki so dokumenti cerkvenega učitelj stva in v katerih jo direktno formuliran nauk Cerkve - in pa med posrednimi viri, iz katerih tudi Cerkov črpa Mi navajamo najprej po¬ sredne vire 1 P os redni viri Kakor za svoj celotni nauk, se Cerkov tudi tu poslužuje dvojnega izvora; razuma in vero A/ Kaj nudi razum? 1. Nadnaravne resnico tudi na socialnem področju, kakor drugod predpostavljajo naravne resnice ki nam jih Bog daje po posredovanju našega razuma To je splošno dejstvo, ki ga nasprotniki Cerkve cesto krivo prikazujejo s tem, da zlasti pogosto 8 ponavljajo apokrifno besedo: Oredo quia absurdum /ta stavek se ripi- suje Tertulijanu, ki pa je napisal paradoksno frazo: prorsus credibi- le est, quia ineptum est,certum est, cuia impossibile. Glej A d l Ales, La Theologie de Ter tulile n. p34,n.l./. V resnici se pa tega dejstva tudi katoličani večkrat sami ne zavedajo. 2. To dejstvo nam potem razloži postopanje Cerkve, ki brani pravice razuma in obsoja filozofične sisteme, ki ga direktno ali in¬ direktno ogrožajo, /Kantizem, pretiran tradicionalizem, modernizem itd / 3. Razum nas vodi do resnic, ki jih človek c. o ume tudi brez pozitivnega razodetja, kakor: bivanje božje, duhovnost duše, svobo da človeka itd. 4 Te resnice, potrjene po razodetju, so direktno dostopne našemu razumu in jih torej logično moramo najprej doumeti in sprejeti 5. V moralnem in socialnem redu spoznava razum stvarni red, kakor se nam razodeva v božjem stvarjenju. Spoznava tudi bistvene od-j noše med stvarmi, ki so posledica stvaritvenega reda: Pri tem ga v prvi vrsti interesirajo odnosi, ki se nanašajo na človeka in na njegoj vo tvarno, razumsko in moralno naravo. Od tod gotova splošna načela ki so temeljna za človekova dejanja. Iz teh načel in iz nujnih ali prostovoljnih odnosov, ki jih ima do drugih stvari, zlasti pa do so¬ ljudi, sklepa človek na gotove zakone, ki odgovarjajo njegovi razumni| naravi in ki pametno uravnavajo družabno življenje. Taki zakoni so npr.: a/ zakon, ki ustanavlja družino, ki je nujno trajna in bogoho- tena za množitev človeškega rodu; b/ zakoni, brez katerih ni mogoče izvesti potrebnega sporazuma med proizvajalci, predelave!, razdeliv- ci in uživalci; c/ zakoni, ki določajo vloga slehernega v državi in družbi, ki je nujen podaljšek domače družbe, to je družine in ne¬ nadomestljivo sredstvo za napredek in varnost ljudi. Y širšem smislu pa nas razum vodi tudi k študiju zgodovine in skušenj, ki so jih naši predniki napravili na raznih področjih in s katerimi se more tudi vsakokratni novi rod obogatiti. Iz tega je m mogoče sklepati, da tudi razum brez razodetja more zadostovati za ustanovitev naravnega družabnega gospodarstva, v katerem so določene tudi pravice in dolžnosti človeka kot družabnega bitja. Stališče Cer kve - Cerkev ne le, da ne odklanja razuma kot potrebon vir socialnega spoznanja, ampak si ga tudi sama prilastuje kot potrebno spoznanje, ki nas veže na razodetje. Y teku stoletij je Cerkev sprejela v svoj nauk tudi vse koristne izsledke človeškega du¬ ha in je obogatila svoj nauk z lučjo in skušnjo velikih duhov /Plato¬ na, Aristotela, Sv. Tomaža itd./ zato, da je tem jasnejše prikazala svojo lastno učenjo, vedno v skrbi s mo za eno: posredovati človeštvu polno resnico. B/ Razodetje. 1.Potreba in predmet. Zgodovina kaže, da se naravna morala v dejanskem življenju nikdar ne pokaže popolnoma zado¬ voljivo izven Cerkve, ki daje šele polno luč s spomočjo razodetja. To radi tega, ker je razum zelo pogosto oviran v iskanju resnice, večkrat je obtožen s predsodki., s strastmi, ki zastirajo jasen po- _ 9 - giečL in ga ovirajo, da bi brez zmote spoznal čisto resnico. Zato vidimo, da se pole Lj mnogih res -..pomembnih idej vsak čas pojavlja to¬ liko zmot, da jih zgolj na lasten razum oprti znanstvenikivnašajo v pojmovanje družine, družbo in države. Vsled tega, je že Vatikanski o rkveni zbor učil, da je razodetje moralno potrebno v sedanjem člo¬ vekovem stanju tat o, da morejo verske resnico, ki so dostopne razumu vsi spoznati in ne le mala elita, ki lahko razpolaga s potrebnim ča¬ som in sredstvi, da išče resnico; da jih more spoznati z lahkoto in ne le za ceno dolgega raziskovanja in velikega truda; da jih more sp znati z gotovostjo in no le na/izvestno, zlasti v tistih panogah,kjer je mogočo več različnih rešitev; da jih more spoznati brez- zmotnih primosi, česar so moramo vodno bati, ako smo oprti zgolj na lastni razum. Toda tu no volja samo za verske resnice v najožjem smislu, ampak tudi za resnice moralnega reda, ki je tako tesno navezan na ve ske resnice, in od čigar izpolnjevanja je zavisna dosega našega za¬ dnjega namena. Razodetje torej polaga razumu pri iskanju resnic in nam z večjo avtoriteto ukazuje postave, kakor pa le naravni zakon, ki smo ga že prejo spoznali s samo naravnim razumom. Vendar pa nam razodetje v prvi vrsti odkriva nadnaravno resnico, ki presegajo moči in zmožnosti naše narave. Njen direkten predmet so skrivnosti, neposredno dogmatične resnice, katerih posle¬ dice pa se nujno nanašajo tudi na moralno in ocialnc zadroanje člo¬ vekovo, kakor npr. vloga Cerkve pri vodstvu Človeške usodo, in nje¬ na naloga varuhinje in razlagalke moralne naravne in nadnaravne po¬ stave. Razodetje nam ne razsvetljuje le naravne postaje, ki smo jo spoznali morda tudi že z. lastnim razumom in nam ne kaže le nravsive- ne postave v vsej pristnosti in čistosti, ampak razodetje dodaja k temu se nove postavo, ali nove nasveto, ki človeku omogočajo zasle¬ dovanje svojega cilja, ali ki natančno določajo dolžnosti, ki jih krščanstvo posobič nalaga človeku Tako jo Kristus reformiral judov¬ ski nauk o razporoki. 2. Božjo razodetje so nam n:jprvo ustno izročili apostoli, katerih poučevanje je prišlo do nas po posredovanju papežev,škofov in njih naslednikov /upeniška služba Cerkve/, potem pa tudi s pisa¬ no črko v sv. pismu Ustno izročilo se krije z živo učeniško službo Cerkve. Zato zadostuje, da se tukaj pacamo le s pisania razodetjem ali s sv. pismom. To se pravi s knjigami, ki so navdihnjene od Boga in zato obsojajo polno resnico brez zmotnih primesi. Svete knjige nam morejo na dva mnačina podpr ti socialni nauk Corkvor a/ z zgledi, hi jih vsebujejo; b/ s pozitivnimi ali negativnimi določbami, ki jih obsegajo. Zgledi imajo za nas posebne veljavo, zlasti, če gre za zgled, ki nam ga je dal sam učlovečeni Bog Jezus Kristus. Uo le, da imajo praktično vrednost, ker prepriče valno vzbujajo k posnemanju, temveč tudi zato, ker razsvetljujejo na uli s tem, da ga živo ponazoru je jo, kako ga je treba in kako. se ga ne sme umefati /npr. spoštovan je tujo lastnine v zgodbi o ilaboto- vem vinogradu, spoštovanje zakonske zveze v zgodbi Egiptovskega Jo¬ žefa/. - 10 Razlikujemo dve skupini svetih knjigi nove in stare zavezo« Vse imajo enako veljavo, vendar pa socialni nauk ki ga obsegajo ne sne 'biti interpretiran na isti način« Ekonomija nove zaveze je dokon¬ čna, ima torej absolutno vrednost tudi v vseh podrobnostih; ekonomija stare zaveze pa je bila začasna, organizirana le kot priprava na novo zavezo. Stara zaveza je imela za svoj direkten namen, kar zadene ne le socialne plati, ampak tudi ustavo in vladavino judovskega naroda kot takega. Razen nekaterih splošnih zapovedi, ki so absolutne in trajno vrednosti, kakor npr. Dekalog, bsebuje celo vrsto postav,ki imajo odnos edino le do posebnega položaja judovskega naroda, se ozi¬ rajo na njihove navado, na njegove svojske običaje, na njegove potre¬ be in slabosti /prim. knjige Elodus ,Itoviticus ,Deutoronomične knjige/« Radi tega je mogel naš G-ospod reformirati to zakonodajo v mnogih točkah /razporokah, loi du talion, itd/« Oerkev je tudi na splošno opustila vse ono, kar se je specielno nanašalo na življenje judovske¬ ga naroda. 1 ob o starega zakona navadno delimo na tri dobe , ki pome¬ nijo tudi rastoče izpopolnjevanje v nauku: l/ dobo patriarhov, 2/ mo¬ zaično dobo; 3/ dobo prerokov, ki pomenja že zarjo evangelija; isto velja tudi za dobo modrostnih knjig, od katerih najnovejše /Modrostna knjiga, Eklezijastilc/ vsebujejo tudi ..nogo socialnih norm. Glavni vir za katoliško sociologijo pa je lova zaveza,z vsem bogastvom svojih evangeljskih naukov, ki se nanašajo tudi na družab¬ no življenje. a/ lova zaveza obsega v prvi vrsti evangelije, kjer je treba prav posebno podčrtati- zgled in nauk božjega Učenika, Odveč bi bilo poudarjati učinkovitost tega zgleda za boljšo razumevanje krščanske¬ ga socialnega duha; Kako jo mogoče izrazitejše podčrtati! pomen de¬ la kakor z Jezusovim zgledom, ki jo bil 30 let delavec? Kako bi bilo mogoče bolj ponazoriti pojem in lepoto ljubezni, kakor s Kristusovim zgledom, ki je vse svoje življenje posvetil ljudem in zanje prelil svojo sveto kri? Kristus nam je prinesel polno luč tudi v to, kakfe je treba uravnati svoje življenje in delo v razmerju do raznih soci¬ alnih plasti; bil je usmiljen do spokornih grešnikov, strog do fari¬ zejev, ki so bili trdi do drugih ljudi in nespravljivi med seboj; po¬ kazal nam je pravšni odnos do oblasti itd. Gotove besede, ki so na seoi cisto preproste nam razodevajo nov upogled v življenje in zado¬ stujejo za ustvaritev novega duha; Kar ste storili najmanjšemu izmed vas, ste Deni storili; dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, Lar je božjega;s tem jo bile določeno končnoveljavno razlikovanje med posvetnim in duhovnim, ki se je dosedaj stapljalo eno v drugo; ne bojte se tistih, ki morejo uničiti telo, bojte se tem bolj onih,ki morejo dušo in telo večno pogubiti 1 s tom je poudaril Zveličar su¬ periornost vesti in duha nad surovo silo, svobodo vesti v najglobljem smislu besede; nihče ne more služiti dvema gospodarjema itd. Posebno važnost polaga Kristus na dela, ki se nanašajo na našega bližnjega, ker so odločilna zato, ali bo človek poplačan ali kaznovan, ali bo sedel na desnici, ali na levici božji. Vendar pa Je Kristus sam v zgodbi o Rogatem mladeniču nakazal, da Je treba razlikogati dve stopnji v njegovih moralnih naukih, Ena stopnja so zapovedi /dekalog ki vsebujejo naravno postavo v vsej svoji čistosti in ki so obvezne za vse; druga stopnja pa so nasveti, s katerimi se Zveličar obrača na dobro voljo človekovo in ki torej omogočajo izbrani eliti, da v sebi uresniči ideal popolnosti, da si mora vsak človek, ki hoče imeti v sebi v resnici krščanskega duha, v večji ali manjši meri slediti tudi svetopisemskim nastetom« Čeprav je človeštvo le nepopolno ures¬ ničevalo novo razodete- božje nauke, je vendar nova krščanska morala prerodila stari svet in je še danes živ vrelec resničnega socialnega nap redka. b/ Apostolska dela nam prikazujejo prve pričetke krščanstva zlasti poskus sožitja ob skupni lastnini prve krščanske občine v Je¬ ruzalemu. c/ -Apostolska pisma in skrivno razodetje pa obsegajo izra¬ zite nauke za individualno in socialno življenje, kakor ga pojmuje krščanstvo. Svoti pisci obravnavajo zanimiva vprašanja,ki se nanašaj« na družabno življenje: zakon, družino, razmerje med gospodarjem in hlapoem, stališče do države in njonih predstavnikov itd. Proučevanje svetih knjig in zlasti nove zaveze, je zlasti priporočil zlasti papež Benedikt JV. v svoji okrožnici Spiritus para- clitus /15.sept.1920/ob stiletnici sv. Hieronima. V to j okrožnici papež želi, da bi vsaka družina imela izvod evangelijev, apostolskih del in listov in jih vsak dan bolj čitala. To je najučinkovišejši način zajeti parvoga krščanskega duha cb neposrednem viru. Tendar pa pisana knjiga ne more zadostovati in je Bog ne more zbrati kot edino vodilo za človeka, kajti pisana knjiga prepu¬ šča možnost raznovrstnih razlag, ki morejo v družabne življenje za¬ nesti nevarne zmote. Saj nam zgodovina kaže žo več podobnih slučajev, ki so pomenjali za družbo veliko nevarnost. Velike socialne zmote, ki so nastajale v raznih dobah, so velikokrat navajale kot svoj iz¬ vor sveto pismo. Radi tega je potrebno tudi živo in avtorizirano vod¬ stvo, ki more avtentično razlagati božjo razodeto resnico. In takšno vodstvo je Kristus pred svojo smrtjo tudi postavil Že predno so bili objavljeni prvi listi sv. ap. Pavla in ostalo knjige nove zave¬ ze, ki so bila priložnostno spisano in ki nikdar niso o sebi trdile, da obsegajo vos Kristusov nauk in celotno razodetje /evangelij sv Janeza v 20 pogl. trdi ravno nasprotno/, je Kristus naročil ravno nasprotno apostolom in učencem, da naj oznanjujejo z živo bosedo njegov nauk vsem narodom« V njihova osebi pa je .izročil tu., nalogo tudi njihovim pravim naslednikom, to se pravi Cer¬ kvi. In Cerkev izpolnjuje to nalogo broz prestanlca do današnjih dni. Broz zmoto je Corkev ohranila zaklad božjega razodetja, in je edini organizem, ki je ; pooblaščen, da ga nam. vodno . znova. toli&ač 1 iji raz¬ svetljuje S svojim no Zmotljivi., jn mukam. 12 2 Bo p o s rodni viri 1 Neposredni viri katoliškega socialnega nauka so autonti con nauk oorkvonoga učoništva in znanstvena dela teologov in socio¬ logov ki so v skladu s cerkvenim naukom Izraz avtentičen rabimo tukaj v juridičnom smislu. Torej nauk, ki ima sam na seli avtoriteto in ki jo jo trota smatrati in ji slediti kot pravilu. Tvori ga sku¬ pek odloči Corkvo od apostolskih časov do danes. Znanstveni nauk pa olsega dela, v katerih so ti nauki razloženi, dokazani in komentira¬ ni pd uglednih katoliških piscev, ki pa seveda imajo toliko dokazil- ne moči, kolikor v resnici stvar znanstveno dokazujejo. 2. Oto vrsti poučevanja sta identični: kar tiče snovi,pri- čemer velja vse ono, kar smo že povedali glede razodetja in razuma; glede cilja,' ki je: nuditi spoznanje katoliškega socialnega nauka. Vendar pa jc med njima tudi razlika: a/ v avtoriteti. Samo Cerkev poučuje avtentično. To se pravi, da ima njen nauk obvezno moč, kakor da prihaja od Boga. Katoliški sociologi sa se naravnost obračajo na razum in morejo zahtevati za sebe tolikšno verodostojnost, v kolikor so njihovi dokazi trdni, ki jih navajajo za veljavnost svojih izva¬ janj. b/ V metodi; Cerkev razlaga in dokazuje predvsem z dokazi,ki so vzeti iz razodetja. Sociologi pa morajo z veliko skrbjo dokaza¬ ti svoje sisteme in sc pobrigati, da pokažejo tudi soglasnost svo¬ jih izvajanj z nauki Corkvo. Zatorej je vez med obema vrstoma pou¬ čevanja zelo tesna: znanstveniki pripravljajo pot cerkvenim odloč¬ bam s svojimi temeljitimi razpravami; to odločbe razlagajo i$ jih branijo, kažejo njihovo praktično uporabnost in njihovo posledico za življenje. Cerkev od svoje strani pa zopet potrdi razlago sooi- clogo v ', jo dopolnjuje in čo je treba očisti tudi zmot, ali opozarja na nevarnosti, ki so združeno z netočnim ali površnim podajanjem. Iz toga je razvidno, da jo zgodovina katoliškega socialnega nauka prav za prav zgodovina toga dvojnega poduccvanja: avtentičnega in znanstvenega. Je z drugimi besedami zgodovina cerkveno učoniške služ¬ bo na socialnem področju, ki pa jo pripravlja in razširja znanstve¬ no delo bogoslovcev, moralistov in sociologov. 3. Avtentičen nauk: cerkveno učeništvo. a/ Kaj je? Cerkveno uceništvo, kakor žo ime pove p e izva jan jo naloge, ki jo ja Bog dal Cerkvi, da v njegovem imenu razširja resni¬ co. Teh resnic pa Cerkov ne dela sama. Cerkev jih le spre j orna,kakor zaklad, ki ga mora čuvati in kot bir iz katerega mora črpati v ko¬ rist celotni človeški družbi. b/ Kako ga Cerkev izvršuje? Na dva načina 1. z izrednim u~ coništvom, to so pravi, z več ali manj slovesnimi izjavami,kakor so vesoljni cerkveni zbori, ali papeško odločbo ox catedra; 2. z r rodnim učeništvom, ki obsega: a/ neprestan poduk sv, stolice, ki je obsezbn v osebnih izjavah in delu papežev in odločbah kongregacij, katerim papež odstopa dol svoje moči / v tem slučaju imajo navadno odločbe kongregacij značaj njihovega lastnega mnenja in nosijo za nauk tudi same odgovornost/; b/ podučevanje škofov,združenih na pokrajinskih zborih, ki morajo pred objavo dobiti, potrditev sv.Stc- l! oo . k ;;or spj.osen katoliški nauk ap.lic.-i. ra j o na s v o;: e škofijo. —— - 13 - c/ S kakšno avtoriteto? Avtoriteta, so razlikajo po naravi. 1. organa učoništva. Sv.Stolica vlada vesoljno človeštvo; škof niraa direktne oblasti drugod kot nad svojimi škofijani, vendar pa moro nor. škofijsko pismo kakega škofa poedinca, ki jo siocr direktno namenjeno samo eni škofiji; indirektno služiti tudi splošnemu ka¬ toliškemu nauku in ima gotovo vrednost tudi izven lastne škofijo. 2. Z ozirom na naravo učenja. Odločbe z značajem nezmotljivosti iz¬ daja Cerkev samo izjemoma. Toda ta nezmotljivost, kakor Vatikanski koncil izrečno uči /ffo fide 3/, so ne orno jujo samo na določbo izred¬ nega uceništva. Nezmotljivo moro jo biti tudi odločbo rednoga papeške¬ ga učoništva, ali pa skupen nauk katoliških škofov razkropljenih po svetu, kadar so združijo in predložo nauk kot versko resnico. Sicer pa jo itak treba vodeti, da jo nezmotljivost navozana izključno le na resnico samo in da so ne razteza tudi na razmišljanja ali dokaze, ki so z resnico združeni. Ako Cerkev leako resnico uči kot nezmotlji¬ vo, potom jo jo treba v vori sere jeti. Kdor jo odklanja, zgreši greh herezije. Irugo učeništvo Cerkve, ki ni nezmotljivo, ima podučen ali disciplinaren značaj in vsod tega zahteva ra z qjq^ zunanje privrženosti tudi notranji pristanek voljo in razuma, ki naj seveda odgovarja naravi odločitve. More iti namreč le za umsko zadržanje ali 'Ka praktično poslušnost in izpolnjevanjc dotičnoga nauka. Naravo odločb in njihovih odnosov do nezmotljivosti ni vedno lahko določiti.Od tod razprave mod bogoslovci o dogmatični pomembnosti in značaju ene ali druge odločbe, kakor recimo o silabusu Pija IX. Troba je seveda upoštevati značaj dokumentov kakor tudi namen, ki ga je imel avtor. Ni mogoče pripisati iste važnosti papeški encikliki j kakor pa eni ali drugi izjavi svetega očeta, ki je bila izrečena ob priliki kake¬ ga obiska, izročitvi kakega daru itd. III. Zgodovina katoliškega socialnega nauka 1- Predmet obravnavanja. Tu nam no gre za to, da podamo zgodovino katoliškega socialnega gibanja, ki je sam na sebi zelo ob¬ širen predmet proučavanja, ampak za zgodovino katoliškega socialnega nauka. Tudi ta prodmot zavzema zelo obširne in različne oblike v te¬ ku stoletij, ker se je razvijal vedno v pogledu na čas in dogodke, napram katerim jo bilo troba zavzemati stališče. Ko je nastopilo krščanstvo, je ae našlo družina in državo. Zato je le naravno,da najdemo v starokrščanstvu največ naukov, ki se nanašajo na ti dve družbi. Nasprotno pa stanovska organizacija v oni dobi ni bila ta¬ ko samo po sebi in naravno podana. Bila je tudi pretežno pod vpli¬ vom gospodarskega stanja, ko so je svobodnemu delu pripisoval dru¬ govrsten pomen, pač pa je domače dol o in pa suženjstvo igralo veli¬ ko vlogo. Ta stran socialnega vprašanja je torej v prvi vrsti Za¬ nimala moraliste in ne toliko sociologe Toda, ko v 19-stol. svobodno gospodarstvo in strojno delo ustvarja veliko industrije in z njo tu¬ di novo socialne probleme, vidimo, d: se Cerkev loteva tudi izrazite socialnih problemov. Toda tudi v tej dobi vidimo, da vprašanje ode- ruot/f,, in pa značaj delovne pogodbe v katoliškem socialnem nauku stopa bolj v ospredje, .kakor pa. vprašanje plač .in pa delovni Sas. II - .1 14 2. Razdelitev- Ako vso krščansko ero rsme glede socialnega nauka razločiti naslodn /od 1.-11. atol./; 2 / sholastična dola /od 1?. doba do francosko revolucije /16.-13 stol./'; Papeža Leona XIII; 5 / papo zevanje Leona XIII. razdelimo časovno,me¬ je dobo : l/ dobo očetov -15 stol./; 3/ moderna 4/ čas po revoluciji do ; 6/ doba po Leonu XIII. do danes. 1. Loba očetov Splošne o p omb e s Očetje le izjemoma obravnavajo kako speci¬ alno 'socialno vprašanje. Njihove misli o socialnem vprašanju najde¬ mo običajno lo v govorih ali v komentarjih k sv. pismu, ali v obrav¬ navanjih o asoezi Zato jo tudi oblika največkrat govorniška in ne strogo podobna, posebno v govorih, ki imajo za predmet praktično živi jen jo pri razlagi njihovega nauka vidimo, da n bi bilo zmotno, ako bi j g radi toga hoteli strogo držati črke, ampak je treba imeti pred očmi prodvsee duha, v katerem so očetje govorili Iz toga gle¬ dišča je avtoriteta očetov tudi v socialnem vprašanju velika,ker iz njihovega naziranja moremo spoznati mišljenje prvotnega krščan¬ stva. poleg katoliškega socialnega ideala zasledimo v njih z lahkoto tudi vpliv nekatoliških mislecev, zlasti Aristotela. To razlikovali je nam pomaga, da pravilno razumemo "socializem cerkvenih očetov" in da pravilno tolmačimo .don ali drugi izraz, ki bi izven zgodovinskega okvira mogel biti zlorabljen Kakor pri sv. Pavlu, je tudi pri očetih na prvem mestu ob¬ ravnavanje družinske morale, potem dolžnost dajati miloščino,bo j proti oderuštvu, r: z koš u itd. Podrob no; Med dokumenti iz te dobe je vredno opozoriti Od 1. do-2. stoli pismo papeža sv. Klemena cerkvi v Korintu /okoli 96 po Kr.7, ki "je"colo posvečeno potrebi reda in discipline. : priporoča pokorščino med člani iste krščanske družbe. Li&ahe ali Nauk apostolov /ob koncu 1. stoletja/, kjer je v dveh potih zapopaden moralni nauk, negativno in pozitivno. Pastor od Hermesa /sredi 2. stoletja/ zlasti v dolu parabol kjer obravnava nujno medsebojno pomoč med bogatini in reveži- Prva apologija sv. Justina 15. poglavje /krščanska ljubezen 16. /potrpežljivost/, 17 /pokorščina obstoječi oblasti/. Atenagora Apologija,../. / o zakonu/, 35 /o miru/. Teofil iz Antiohije, A d Autolycum, I-III poglavje 9 -15. Od predstavi ja 2. do Z. stol Klemen Aleksandrijski- 1. pedagog, ki prvi sistematični poskus /v širen smislu seveda/ krščan¬ sko ekonomije in neko sintezo krščanske vere ter posvetne 2. Quis dives salvotur, aeloe, ki govori o upr. vičenosti lastnine in o njenem odnosu do zveličanja. znanosti; in uporabi Tertulijan /2. do 3. stol./ Teč njegovih dol obravnava snov, ki se nanaša na družabno živi/onje,zlasti zakon: Ad uxorem, Do c ul tu feminarum /razkošje/, Le spoetaoulis, Do monogamia ,])e oo- rona militis /civilno dolžnosti/ itd. - g pretiravanji,ki so svoj¬ sko njegovemu duhu in z zmotami., ki jih jo črpal iz montanistične 15 zmote, v katero se je dal zapeljati. Sv.01>rijan /3 stol /T svojih različnih delikt »e kaj«« virginum, do oporo ct eleemooimis, De rolo et livore vno a. di več njegovih pisen Didascalia /5. stol/ in kanonični dokumenti, kjer so formu¬ lirani razni predpisi, nanašajoči se na družabno življenje /za^cn, vzgoja itd. Razen teh posebnih spisov je mogoče najti zlasti v^Origeno- vih homilijah razne predpise, ki imajo za prodnet družabno življenje 4„ stoletje - To je klasična doba očetov. Predvsem je treba omeniti odločbe raznih cerkvenih zborov /v Kice ji 325; v Cabigradu 381. Razne, pokrajinske koncile v Elviri okoli 300, v Ari su 314,\ Ancyri 1.314, v Kovocez reji pr 325, v Antiohiji 1.341, v 1 odiccji v drugi dobi 4. stol.itd./. Kakor v predidoči dobi, imamo tudi iz tega časa razna dela o devištvu in vdovstvu, kakor sv. Pazili j iz Ancpre,sv.Gregorij iz Kise, sv Janez Krizostom. Ka zapadu sv. Ambrož in sv.Avguštin. Pole¬ mike sv. 3ijeronima z Jovinjanom in njegova pisma Evstohiju, leme tri¬ adi, itd. Govore sv. Pazili ja c oderuštvu, o lakoti, o pijančevanju; njegovega brata sv. Gregorija iz Kise o ljubezni do revežev, proti oderuhom, proti nečistnikofa, o evangeljskih svetih; razne aplikacijo v homilijah sv. Jano za Krizo stoma, potem razprave o vzgoji. Spis le officiis od sv Ambroža, ki je nekak posnetek Cieeronovega dela Po offioiis. Arijeva zmota in zmota donatistov je dala priliko obravnava¬ ti odnos Cerkve do države. Tu prihaja v postov delo sv. Hilarija Lucifer de Cagliari, spisi sv. Ambroža in sv. Avguština, ki v svojem velikem delu De civitate Lei razlaga krščansko pojmovanje zgodovine in politike, vlogo vere v državi, pogoje pravega miru itd. Od 5 do 11 stoletja. - Po 5. stol. se krščanski nauk po večini naslanja na učenje cerkvenih očetov iz klasične dobe. V pri¬ četku 7. stol. nahajamo knjige, ki naj pomagajo vernikom opraviti zakrament sv. pokore s številnim naštevanjem raznih prestopkov in pdgovar ju joče pokore, potem izjave številnih pokrajinskih kongresov ki služijo za sestavo kanoničnih zbirk in v katerih je mogoče najti tudi poduk o družabni morali, predpise za čednostno življenje in napa¬ ke, ki so jih verniki v tem času delali. 2. Poba srednjega voka. Sholastika /12. do 15.stoletja/. To dobo označuje razvoj posebnih znanosti,ki jih omogoča ži¬ vahen odnos do pr opale filozofije, zlasti do Aristotelove filozofije. ^ tej dobi krščanski filozofi tudi dobro poznajo arabsko in judovsko filozofijo Kauk cerkvenih očetom se prične sistematično podajati. Pako so nastalo Summae in Sententiao, ki nudijo skupek katoliškega nauka in siee.r slnfco-t.iojio - t«di. zasebna in 16 javna morala svoje posebno mesto. Posebnim obravnavani, ki se nanaša¬ jo: 1 na pogodbe; 2. na oderuštvo, 3 na vladavino /le regimino P rij cipum/, je treba pridati direktne komentarje Aristotelove filozof ij| in njogovih naukov o politiki in morali, ki so npr. sv. Tomažu slu¬ žili v to, da je označil, kaj je na toni poganskem mislecu krščanske¬ mu nauku nasprotnega, ki pa so vendar posredovali staro pogansko mo-l drost sholastični dobi, če pr v včasih ne brez škode za čisto shola¬ stično krščansko doktrino. V prvi vrsti je treba omeniti sv. Tomaža Akvinca in n jo go voj Summo, kjer v podrobnosti razlaga moralno čednosti in v tej priliki odkriva tudi svoje poglede na socialno vprašanje. Enako važni so kajpada tudi oni deli Sumrnae, ki obravnavajo vprašanje vesti, kar je| temelj nabavnega prava. Omenimo tudi njegove komentarje k Aristotel itd. Toda tudi sholastiki obravnavajo socialno vprašanje po naj¬ več v zvozi z moralnimi krščanskimi čednostmi. Zato je treba v njih nauku iskati v prvi vrsti splošnih načel in ne toliko izdelanih re¬ šitev za probleme našega časa. 3. Moderna doba do revolucije, /od 16. do 18. stoletja/ Ta doba kaže veliki gospodarski razvoj. V Človekovo gospo¬ darjenje posežejo novi činitelji, ki jih prinaša moderna oivilizaoij| iznajdba tiska, kar izredno omogoči pouk in razširjenje znanosti;- odkritje novega sveta, ki razvije trgovino in obogati Evropo; v Ev¬ ropi se kot posledica novega gospodarjenja pojavijo kreditne ustano-j ve; banke, menice itd; pojavijo se novi socialni pr blemi, ki jih povzroča nov način gospodarstva kakor .ver. vprašanje suženjstva .ko¬ lonizacije, vojske, peso je vanje na obresti itd. Krščanski moralni nauk se oblikuje kot posebna bogoslovna disciplina, različna od dogmatike s svojo lastno metodo in svojim praktičnim značajem /kazuistika/. Kot poseben predmet moralnega nauka sg razvije tudi študij naravnega prava /Jus naturae in Jus goni ti um/ Že najdemo prve znanstvene poskuse za mednarodno pravo /vito-| ria, Suaroz/. Obravnave o pravičnosti in o pravu se množe in v njih najdemo tudi ozire na gospodarska in politična vprašanja /Mo lina ,Tos| sius/. Poleg katoliških znanstvenikov in mislecev so tudi protestan¬ ti, kakor G-rotius, Pufondorf in drugi, ki z veliko spretnostjo obravj navajo vprašanje lasti, pogodb , zemljiško rente itd. Kaj omenimo tu poseg Cerkve v ta vprašanja, ki avtoritarno obsodi gotove zmotne naulce /o oderuštvu colo pred encikliko Vix pervenit Benedikta XIV. 1.nov.1745/; zbornik predpisov, ki jih jo izdal Tridentinski koncil o zakonu, dekret Tamotsi leta 1563 itd. 4. Moderna doba. /19. stoletje pred-1/G ono ra XIII. / \ tej dobi doživimo globoke socialne pre mambe ket posledico) velike fraheoske resolucije-. Staro oblike vladavine se spremene. Xa- fctane^ novo državljanske pravo zganjeno na suverenosti naroda v smi¬ slu Rus se auo je vih idej.. V prvi vrati so obravnava problem absolutne 17 svobodo. C e rir ve no premoženje zapade zakonu sekularizacije lelo in obrt postaneta svobodna, korporacije so odpravljene Polec, gotovih dobrih strani ima ta sprememba tudi zelo usodne socialne posledice. Kajti -»o edine c se naenkrat znajde brez brarnbe in opore spričo vsemo¬ gočne države. Ta doba arine se tudi globoko spremembo gospodarskega živ., jenja Z iznajdbo novih strojev in z na redovanjem tehnike prične prevlado¬ vati proizvodnja s stroji. Snujejo se velike industrije, ki izzovejo ostro nasprotje pri malem podjetništvu in pri delavstvu. Nastane pe¬ reče stanovanjsko vprašanje za delovne stanove, za množice delavcev, ki jih kopiči velika industrija okrog svojih obratov, pojavlja se zloraba ženskega in otroškega dela, nizke iz stradal ne plače Zakon iz leta 1841 prepove uporabljati otroke v industrijskih obratih do 8. leta, in vendar je tudi ta postava pomenila za tiste razmere na¬ predek . Pojavljajo se razne filozofske struje, ki predlagajo spremembo socialnega in gospodarskega življenja. 1. libe ralno gosp oda rstvo , ki ima svoj izvor pri ekonomih 18. stoletja in ki proglaša liberalno načelo: laissez faire^ laissez passer in ki opravičuje več ali nanj zlorabo proizvajanja s stroji ter neomejeno svobodo poedinca, konkretno tistega, ki je mogel raz¬ polagati s premičnim in nepremičnim kapitalom 2. Odpor socialistov in komunistov, katerih ideje zastopajo Saint-Sinon, Fourier, Proudhon, Carl Marx in drugi 3. Od o or katol i čanov proti zablodam liberalnega gospodarstva in socializma. Javljajo se razne smeri in razne šole; a/ Protidemo¬ kratične težnje, ki jih zagovarjata de Maistre, in Bonald. Gez me¬ ro se poudarja tradicija in pomen avtoritete, b/ liberalne težnje /v najširšem besednem pomenu/ in socialne, katerih nositelj je Chateaubriand v svoji knjigi Crčnie du Christianisrne , v kateri poudar¬ ja socialno vlogo Cerkve, potem lamennais in njegova Ecole de 1 Avenir, pa tudi lacordaire, Ilontalenbert, de Coux in drugi. Neka¬ teri nauki te skupine so obsojeni od Gregorija XVI, v enciklikah Mirari vos /1832/ in Singulari /1834/ c/ Demokratične težnje,ki jih zagovarja Ere Nouvelis /1844/, ki so jo ustanovili lacordaire , Ozanam in de Coux po revoluciji 1848 in pred katero je Montalenbert svaril katoličane 4. Podobna gibanja kakor v Franciji se v tej dobi javljajo tudi po drugih državah. Y Španiji napiše Balmes /1810-48/ knjigo Primerjava protestantizma s katolicizmom" v njegovih odnosih z ev¬ ropsko civilizacijo" /1844/, v katerem je socialen vidik izredno po¬ udarjen; v Italiji napiše jeziiit Taparelli d 1 Azeglio /1793-1862/ knjigo o teoriji n. ravnega prava /1840-1845/; v Nemčiji se začne pod vodstvom mog mišice ga škofa in poslanca Eettelerja živahno katoliško socialno gibanje, ki pripravlja tla bodočemu velikemu socialnemu razmahu, v katerem Nemčija v naslednjih desetletjih igra vodilno VlOgO : 5. Y Franciji se pod drugim cesarstvom razvije nova socialna sela, ki jo vodi L Ploy. To je šola, ki zagovarja socialni mir. 19 Z"učilna je njena metoda, ki zbira mnogo materijala na licu. mesta v različnih deželah- Dalje njeno poudarjanje socialnega nauka,kakor je podan v dekalogu in končno njeno stremljenje, ki hoče ohraniti so¬ cialno avtoriteto podjetništva, zlasti kar tiče zapuščinske svobode Cicer se v tem času francoski katoličani bolj malo pečajo s sooialnin vprašanjem. Bolj jih zanima vprašanje liberalizma pa obramba svetne oblasti papeštva. Daj omenimo encikliko n Quanta cura” in 1 Syllabus /1064/, ki jo je izdal papež Pij IX. H koncu te perijode prične žene v ski škof Mermilloa svoj obširni socialni apostolat. 6. kato l iške soc ialn o gibanj e od leta 1870 do leta 1891 ; V Franciji se snujejo delavski krožki. Dežela doživlja ve¬ liko socialno pobudo Alberta de Muna in La Tour du Pina. Od leta 18', 8 izhaja revija Association Chatolioue. G-ibanje se razdeli v dve šoli: v L Playevo šolo z revijami: la Refotme Sociale in Science Sociale in konservativno katoliško šolo, ki ima svoje središče v Angersu in kateri pripadajo Freppel, Perin, Jannet in drugi. Ta šola je zagovarj jala načelo naj država ne posega v socialno in gospodarsko obliko¬ vanje svojega časa, med tem ko je nasprotno belgijska šola s sedežem v Liegeu, kateri so pripadali škof l'outreloux, kanonik Pottier in drugi, bila za državno intervencijo v gospodarskih vprašanjih-Vrne s med temi spori pa se visoko dvi^a praktično socialno delo plemeni¬ tega industrijalca Leona Karmela. V Italiji nastopajo v tem času pomembni sociologi: libera- tore Zigliara, Toniolo, in drugi. V Nemčiji: Ketteler, Hitze leham- kuhl, Kathrein, Jeiss in drugi. V Španiji: Cepeda, Vicent, Ortilara. b Avstriji Lichetnstein, Vogelsang, Flome in drugi. \ T Švici: Mermi- Lod in Decurtius. Ta dva sta organizirala Študijsko zvezo v Frieburgu ki je proučevala rrzna socialna vprašanja in sicer na osnovi Tomaže¬ ve filozofije. Njeno delo je pripravljajo velike socialne odločitve Leona XIII. 5» Leon XIII. 18 76 - 1903. Leon XIII. je bil antiliberalen /v Spoletu je dal že leta 1849 izglasovati neko resolucijo, ki je vsebinsko zelo slična Sylla- bu/; bil je tomist in socialen. I V načrtu je imel iz vsega početka namen proglasiti poleg obsodb raznih tedanjih zmot tudi pozitivni nauk Cerkve o moderni dru- zDi. v ta namen je izdal več važnih okrožnic LPOST011CI IIUNIRIS" /1878/ Papež govo.i v okrožnici o bistvu socializma, o vzrokih, o radikalnem nasprotju socializma s krščanstvom in o velikem pomenu krščanskih idej o boju zoper socializem. Ker zbira socializem zlasti pristaše iz delavskih vrst, zato je potrebna organizacija delavskih stano/. onujejo naj se rokodelska in delavska društva na religijozni podlagi. Trinajst let pozneje jo izšla znamenita okrožnica 19 "RERDM NOTAR13I-I” /18 91/ ki je dala široke idejne temelje krščansko socialnemu ./P 0 ” po vsej Evropi- Kratek pregled okrožnice nerun novarum; Kakor erfurt¬ ski program /1891/ kaže tudi Deonov okrožnica na veliki gospodarski loj, ki se lije pred našimi očmi, in na vedno večjo ledo delavnih sts nov. Nobenega dvoma ni, pravi, da se je treba zavzeti z delavne sta¬ nove. Toda ni mogoče iti z materialističnim socializmom, ki hoče od¬ praviti zasebno last in vse izenačiti na podlagi skupne lasti /kolek¬ tivizma/. Zakaj, takšen socializem je najprej krivičen . Zasebna last je po naravnem pravu upravičena- Tudi delavec si želi toliko pridobiti, da bi imela družinica dom. Ta želja je naravna in če se uresniči, ima država dolžnost, braniti to pravico, a ne je jemati. 1 takšen socializem je tudi prevraten ; z revolucijo bi razdrl ves družabni red, vrgel državljane v najhujšo sužnjost in jih izenačil v bedi. Temu kritičnemu delu sledi drugi, pozitivni del, v katerem daje papež smernice, kako pomagati proletarijatu. Za resnično pomoč se morajo združiti Cerkev, država in delovni stanovi sami. a/ Cerkev z. jema iz evangelija nauke, ki edini morejo iz¬ ravnati notranji razdor v človeški družbi. To so predvsem krščanski nauki o pravičnosti, ljubezni in bratstvu. Cerkev tudi daje moč, da ; je lažje, kar je naravi težko b/ Država mora braniti pravice vseh, a predvsem pravice de¬ lovnih stanov, ki si sami ne morejo pomagati. S pametnim zakonodaj- stvom mora država skrbeti za socijalno blaginjo. o/ Delovni stanovi sami si morajo v varstvu države pomagati predvsem z organizacijami Kakor so organizacije v srednjem veku da¬ jale obrtnikom moči in blagostanja, tako bodo pripomogle do moči in blagostanja delovnim stanovom tudi dandanes. Seveda morajo biti pri¬ merne našemu času in razmeram. Na koncu okrožnice papež še posebej poudarja, da se pri 1 ... vsem socialnem delu ne sme pozabiti, da brez krščansko nravnega pre¬ poroda ni upanja na lepšo bodočnost. Brez tega vse drugo socialno de¬ lo ne bo mnogo pomagalo. T svoji tretji socialni okrožnici "3BAV53 DE COIIIUNI" /1091,18 . jan / govori leon XIII. največ o krščanski demokraciji. Zate se enciklika tudi večkrat naravnost imenuje "okrožnica o krščanski demokraciji”. Bila je tedaj med francoskimi in tudi med belgijskimi katoličani ži¬ vahna debata o obsegu in pojmu dornokarci je» ki so jo nekateri krivo tolmačili. Besedo lahko rabimo; z-nači pa težnje, da so izboljša delov eem neznosno stanje' delavci naj čutijo, da so ljudje in ne živina, kristjani, ne pogani; pomore naj se jim, da.se bodo počasi opomogli; da naj se -jim svoboda, da bi mogli izpolnjevati svoje religigozne in nravne dolžnosti in da bodo tako lažje in skrbne je živeli za "tisto eno potrebno", za zadnji smoter. Papež daje torej pojmu Krščanska demokracija socialni smise -1 _ J . . _ . . ■» _ _ . rt rr w ki je v skladu z duhom Cerkve. Ko.ufi.ru> opozarja, da je "socialno 20 vprašanje predvsem nravno in versko vprašanje" Na svetu je ljubezen previdnost in složno delo. Na loncu opozori duhovščino, kc j čas tirja od nje. prodire in populum! Treba je Iti mod ljudstvo; Seveda je tret veliko previdnosti, za zgled imamo svetnike. Frančišek Asiški ,Vinoon Pave Iški in drugi so neprestano delali za ljudstvo, a oalco, dc-. pj-i t^ tem niso sami sebe zanemarili, ampak so obenem tudi sebe izpopolnje¬ vali. Tudi naj se ne dajo preslepiti, da bi ne bili vedno poslušni škofom. Prepričani naj bodo, da taka gorečnost Bogu ni ljuba in da no ti nič zares dobraga doseglo. Lepo se razvijajoče krščansko socialno delo je po vsem sve¬ tu in tako tudi pri nas prekinila vojna 1914-1919 Po vojni je božja Previdno t poslala na papeški prestol zopet moža, ki je razumeval po¬ trebe novega časa in dajal po vojni in njenih posledicah razzrvanemu človeštvu tehtne smernice za zdravo socialno in krščansko življenje. 6. P i j XI /1922 dalje/ Prva enciklika Pija XI. n UBE A.RC ANO PNI" /23 de o. 1922/ v kateri je poudaril svojo papeško geslo n Pax Christi in regno Chri- sti" , velja za programaticno okrožnico Katoliško akcije , ki jo je pozneje papež dopolnil in preciziral z znamenitim pismom bre slav site¬ mu kardinalu Bortramu; TT Quae Nobis" 13.nov.1928. v encikliki ' T Ubi arcano" opozarja papež na posledice, ki jih na gospodarskem polju povzroča razredni bo^: obrt, industrija in trgovina ter vse panoge gospodarskega napredka so po njem prizadete. Zločeste so prav tako posledico na moralnem polju; mamonizem, lov za uživanje itd. Sv.oče želi človeštvu mir Kristusov v kraljestvu Kristusovem, kjer naj bi vladala pravica omiljena z ljubeznijo, v kateri naj bi bili zakoni spoštovani in avtoriteta riznana. Sledi opozorilo na mogočno duhov¬ no pomoč, ki jo razdvojenemu človeštvu nudi Cerkev. Končno zavrača, kakor to imenujo, "moralni, juridični in socialni modernizem”, ki zatrjuje, da bi papež v socialnih vprašanjih ne imel kaj govoriti. A 7 tej okrožnici najdemo osnove za poznejšo socialno okrož¬ nico muadragesimo anno, najdemo pa že tudi podčrtano misel o avtori¬ teti, ki je t£ko značilna za Pija XI. Naslednji dve okrožnici, s katerima se mora sleherni duhov¬ nik temeljito seznaniti, govorita o krščanskem zakonu in o obnovi socijalnega reda po evangeljskih načelih. Obe sta iz najnovejšega ča¬ sa in jih imamo tudi v lepem slovenskem prevodu Okrožnica "ČASTI C ONNUBII” /30.doc.1930/ govori v prvem delu zelo obširno o zdeonu kot božji u tanovi, ki jo podrejena božji postavi Y krasnih besedah razlaga dobrine krščanske¬ ga zakona, ki so zarod, zvestoba in zakrament. v drugem delu so obravnavane zmote o zakonu. Osnovna zmota, ki smatra zakon za zgolj človeško ustanovo. Potoni zmote zoper dobtino zaroda, kakor zločinsko preprečevanje zaroda, zločin proti življenju še nerojenega otroka in uničevanje rodilnosti iz ovgeničnih razlogov. Bapež nato navaja zmote zoper dobrino zvestoba« 1 ibertiniz-em,pretirana osamosvoja ali emancipacija žene in zabloda, ki namesto trajne ljube zn - 21 - postavlja 1© minljivo simpatijo za temelj zakonski sreči. Končno slede še zmote zoper dobrine zakramenta i civilni zakon, mešani za¬ kon in razporoka V tretjem nasvetuje sv. oče pripomočke, da se zakonu vrne dolžna čast. Ti naj bi bili a/ spoznanje božje zamisli in volje o zakonu, b/ poslušnost Cerkvi in njenemu učenju o zakonu, c/ pouk pravem bistvu zakona, d/ resno hotenje in prizadevanje zakoncev za nravno življenje, e/ skrbna daljna in bližnja priprava, f/ skrb za gmotno stanje družin in dolžnost javne in zasebne pomoči družinami v stiski in končno g/ sodelovanje države s Cerkvijo za dobro zakon-j slco postavodajo. Okrožnica o krščnaskem zakonu je z velikim pogumom opozorila ves svet na bolezen, ki razkra ja idružino, ki je temeljna celica člo vešlce drugbe. Zdravilo tej rak-rani moderne držbe je edino le živi jej nje po nravni načelih sv. vere. Z enakim pogumom je v naslednji okrožnici Pij XI opozoril na raz-kr o je valni proces v celotni družbi kot taki in podal katoliča-| nom in vsemu svetu TT 0„uadragosimo anno Tt z genialno dalekovidnost j o socialni program, ki od dneva do dneva pridobiva na svoji aktualno stj Z okrožnico tT QUAPRAG3S m 0 mo” /Ič.maja 1531/ se bomo podrobneje pečali. V uvodu govori papež o štiridesetletnem jubileju okrožnice Rerum novarum o socialnih razmerah, ki so dale te] daj Leonu XIII. povod, da je spisal znamenito okrožnieo in v glav¬ nih potezah o njeni vsebini, Namen nove okrožnice je 'bil T, obnoviti spomin na vse dobrote , ki so tako obilno potekle iz te okrožnico za vso katoliško cerkev m za vso Človeštvo'.' Naposled pa presoditi danal šnje gospodarstvo, zlasti, kaj je s socializmom, tor razkriti korcnij no sedanje socialne zmede, obenem pa pokazati edino pot rešilne ob¬ nove, namreč obnovo krščanske nravi. V prvem dolu torej govori papež Q dobrotah, ki so potekle iz okrožnice Rerum novarum z ozirom na to, kaj je storila Cerkev,drža¬ va , delodajalci in delavci sami. V drugem delu nato papež razvija avtoritativni nauk Cerkve o socialnih in gospodarskih vprašanjih glede lastninske pravice ,ka¬ pitala in dela, o odrešitvi proletarcev, pravičnih plačah in zname¬ nito poglavje o obnovi socialnega reda. \ tretjem dolu govori o velikih spremembah izza Leona s Usodno| je spremenilo svoje lice gospodarstvo, izprenenil -pa je svoj obraz tudi socializem. Sklepna poglavja so posvečena obnovi nravi in pomoči kom, kako to doseči. Papež posebno nujno nasvetuje, duhovniški in laični apostolat med delavstvom, posebno še med mladino. ,r D IVIIT1 B EDBL1 PT ORIS ,r p praznik sv, Jožefa leta 1937 j j Pij XI. izdal okrožnico "Sivini redemptoris" , v k: tori govori o brezbožnem komunizmu. Vodilna misel okrožnico jo, da je komunizem največja nevarnost naše dobe Komu¬ nizem namreč obeta daiavnim stanovom odrešenje in jih s torni obeti žene v prevrat vsega družabnega reda. Toda komunisti ne morejo pri¬ nesti odrešenja, zakaj komunizem je ves brezbožen, a brez- Poga in 22 - Odrešenika Jezusa Kristusa človeški družbi ni rešen ja. a / Okrožnica se deli v uvod, v katere n sv.oče pravi, da je Zveličar započel novo doto klal tur e. Toda stari zvijačni skušxijavec ni nikdar prenehal mamiti ljudi z varljivimi obeti. Tako se še vedi človeške strasti, ki so poslediva izvirnega greha in varljivi obeti satana vzrok prevrata na svetu. Snega glavnih prevratov pa je člove¬ štvo doletelo po komunizmu, ki je zaklet sovražnik Cerkve, ki jo povsod preganja, kjer jo le more. Kajti komunizem, ki je brezbožen, hoče v prvi vrsti, da prevrne ves družabni red in da poruši temelje krščanski kulturi Madaljna razdelitev okrožnice je naslednja; / ^ do— b/ Papež najprej pokaže na sedanje ravnanje Cerkvo napram komunizmu. Spričo komunistične nevarnosti Cerkev ni mogla molčati, Komunistične zmote jo obsodil že papež Pij IZ. leta 1846 v okrožni¬ ci T7 Qui pluribus ,T 9.nov. 1846. in je ta obsodba prišla tudi v gilab. pozneje je ieon XIII. v okrožnici ,T Quod Apostolici muneris 77 28.doc. 1678 komunizem izrazito označil kot smrtonosno kugo, ki se razleza notranjosti človeške družbe in jo spravlja v nevarnost. Pij XI. pa jo nastopil proti komunizmu v številnih okrožnicah kakor 77 Miseren- t is s irans Redemptor' 7 /B.maja 1928/, T, Quadragesimo anno 77 /15.m ja 1931/] Caritato Christi ' /5. maja 1932/; "Acorba animi 77 /29. sept .1932/; TDilge tis sima Kobis 7 ' /3. jun. 1933/ V vseh teh okrožnicah, ki sicer ni,,o v celoti posvečene komunistični nevarnosti, papež vsaj mestoma svari pred komunizmom in ga obsoja v vseh oblikajj. in na vseh stopn njah. Ker pa komunistična nevarnost vedno bolj narašča, in s tem potrjuje napovedi , v očeta, se mu je zdele potrebno izdati okrožni¬ co proti pogubnemu komunizmu, c/ iladaljna razdelitev okrožnice je jasna. Papež obrazloži nauke in sadove komunizma. Komunizem je zmotna ideja o odrešenju u- bcgih, ki jih , .arni z nekim lažnim misticizmom in varljivim gospodar¬ skim napredkom. Ijegov temelj je Maraov dialektični materializem, ki priznava samo snov in snovne sile, hoče razredni boj in poostru- je nasprotje v družbi. Toda komunizem jemlje človeku svobodo zaniku¬ je vsako oblast, poedincem ne priznava pravice do proizvajalnih sredstev. Zanikuje svetost zakona in rodbine, ter odteguje ženo in otroke domu. V družbi priznava samo gospodarske odnose, daje družbi neomejeno oblast, hoče vso brez Boga ter brez-razredno družbo in ko¬ nec države. Toda le malo jih jo, ki bi doumeli ta lažievangelij in spoznali njegove strupeno obljubo. Komunizem se radi tog? tako hitro širi; prvič, ker skriva svoje zmote za videzom resnice in ne- L.j.terirni upravičenimi zahtevami, drugič, ker premeteno izrablja nasprotja med narodi in zmede v znanosti in tretjič, ker mu je libe¬ ralizem, ki je razkrojil naravne temelje družbe, pripravil tla ^etrti vzrok pa jo velika in pretkana propaganda; peti pa jo, da s svetovno časopisje o vsej njegovi grozoti po dogovoru molči. Vendar P ! so znani nad v_e žalostni sadovi komunizma v Rusi ji,Mehiki in tudi v bpaniji. Po vmh toh doželah, kjer 4e zavladal komunizem,so so dogajali in se še dogajajo strašni zločini in umori, ki niso iz¬ bruhi posameznikov, ampak .naravni in nujni nadevi komunizma. Vidimo r! - U cl 23 se prvič v zgodovini vo i premišljeni loj ero ti samemu Bogu, d/ Nato okrožnica obrazloži nauk Cerkve in opozori na glavne resnice o človoku o njegovem najvišjem smotru, o njegovih pravicah, s Ionu in družini. Posebej obnavlja nauk o družbi, kakor ga uči kr¬ ščanska sociologija, V kratkih potezah razbistri tudi pojme o gospo¬ darskem! in socialnem rodu, kakor jih navajata žo okrožnici Ro rum no varom in Ouadragesimo anno Prav tako opozarja papež na nauk Cerkve c socialni oblasti, katero izvor je Bog,kar komunizem samolastno zamota. Zmota jo nauk o bro z-ra z rodni družbi. Cerkov je s svojim naukom v teku stoletij in zlasti v zadnjih dobah dosegla že ogromne socialne uspehe in je povsod, kjer je človeštvo sledilo njenim nau¬ kom, prenovila družbo. o/ Potem preide okrožnica na naštevanje pripomočkov in sred¬ stev v boju proti komunizmu. Treba je porabiti vse potrebne prijiomoč- lce w 'boju zoper to družabno kugo. Najučinkovitejšo pa je resnična obno¬ va življenja mod katoličani, daljo poglobljen študij socialnih vpra¬ šanj, tretjič širjenje pravih socialnih načel, četrtič pažnja na taktiko komunistov in potic molitev in pokora. f/ V zadnjem dolu okrožnico imenuje sv. oče tudi tiste,ki naj bi v prvi vrsti pomagali pri obnovi družbe. Prvi so poklicani duhov¬ niki, ki naj gredo med delavce in s el oh mod uboge. To jo tako važno, da se morajo vsa dru 0 a dela umakniti na drugo mesto. Največja moč du¬ hovnikov pa bo njihov zgled ljubezni in krščanske pravičnosti. Potem jo v istom delu opisana Katoliška akcija, ki naj oomaga iri reševanju socialnih problemov in pri širjanju krščanske resnice ts dobro vzgoje¬ nimi katoliškimi laiki. Prav tako naj pomagajo pomožno organizacije, kakor so marijne družbo, tretji red, karitativne organizacije, kato¬ liška društva; prav tako tudi stanovska društva. Kakor v ^uadragosimo anno tudi v tej okrožnici papež poziva delavce, da naj bodo apostoli mod svojimi stanovskimi tovariši. Vse pa poziva, naj bodo složni,naj verujejo v Boga in naj bodo poslušni materi Cerkvi V. Knjige in revije. Poleg papeških okrožnic ja za sistematično izobrazbo v social¬ nem vprašanju treba preštudirati tudi nek j tovrstnih knjig. Tudi v toj panogi so dela, ki so dobra in so druga, ki so slaba, zopet tret ja,ki so srednja in četrte, ki so odlično. Navedemo naj nekaj knjig, ki jih jo s pridom mogočo uporabiti za splošno socialno izobrazbo. Splošni aoglod v socialno vprašanje iz katoliškega vidika daje A. Usoničnik s Sociologija, Ljubljana 1910 /Veliko in dosedaj najbolj šo dolo, ki je razprodano. A. Usoničnik: Socialno vprašanje izdala Orlovska knjižnica L j.1926, Oblika socialnega katekizma /Razprodano/. A. Ušeničnik, Uvod v krščansko sociologijo, Zbirka Naše poti 4 . zv. Ljubljana 1929 /razprodano/. A. Ušeničnik: Obrisi socialnega vprašanja 1938 Naša pot 17.zv. Krek: Socializem, Ljubljana 19ol. - 24 - Dr. A.Gosar: Roforna društva. Sociološki i ekonomski osnovi. Izdal Geza K rn v Belgradu 1933 /v cirilici/. Ur A.Gosar- Za ;ov družabni red 3 zvezki.Založila Družba sv.Mohorji v Celju 1933/37. E.Scoktorski: Zgodovina socialne filozofijo. Zv.l.+ 2. 1932+1933.Iz¬ dala Slovenska matica v Ljubljani Dr J.Jeraj Sociologija. Maribor 1932 /samozaložba/. Cathroin V.S-J : Dor Sozialismus. 9.Aufl Freiburg i.B. 1906, Schner. Katolische Gosels haftslehre. Paderborn 1928. Dio Socialo Prago und der Kathclizismus. Pestschrift zum 40 jahrig. Jubilaum dor Encykliks r.n.paderborn 1931. Otto Schilling. Ilatolische Socialatik. Munchen 1929. ” Dio soEiale Prage Rudolfstadt 1930. Anten -Jorlitschock s Sozialos Christontum. Pustet, Munchen 1931. Pore Ruthen; O.B .i Manuol d 1 Etude s et d ! Action Sociales.Pariš,193 Gode Social. Exnuisse d'une Synthese Sociale Catholicue.Pariš Sne s 1928. Honry du passago S. J. Rations do Sociologie, Gigond, pariš 1932. Oh.Antoino: Curs d’ Economie socialo Alcan, Pariš 16.ed.1921. Maurico Ebll ;La Ruostion Socialo a jourd 1 hui.Špes ,pariš 1923. Buroau- Introduction a la methode sociologiegue.pariš 1923. Gsrigguet; Manuol de Sociologie et d' Economie Sociala Sogrand Prbcis de Sociologie louvain 1929. Izvod slovenskih revij je zaenkrat "Čas”, ki se znanstvene peča s socialnem vprašanjem. Zelo pomembno inozemska socialna revi¬ ja je "Chronicue sociale de France", ki izhaja v Lyonu kot glasilo vsakoletnih francoskih socialnih tednov. Vsebinsko bogata je "Pes- siors do ol 1 Action populaire”, ki izhaja štirinajstdnevno v upravi "Spes v Parizu” kot glasilo "Action populaire. - Remci izdajajo mnogo socialnih revij. Ra visokem nivoju je jezuitska Stimmen der Zeit, mesečnik, ki /,a izdaja Ee rde r /Proiburg i.B/, IV, Zgodovin a kato liškega soc ialn e ga gibanja 1/ Katoliškega socialnega gibanja ni započela cerkvena avtorite Delo je izšlo od posameznikov ad Človekoljubov, laikov in duhovni¬ kov, ki so na delavsko vprašanje zrli kot na neko vrsto pavperizna, kateremu jo treba odpomoči z ljubeznijo in miloščino, drugi, dalekc vidnejši pa so zrli na vprašanje iz državnopravnega stališča. Spre¬ menjene gospodarske /rilike so namnožile proletariat, mu pomagale do številčne moči, kateri mora odgovarjati tudi politična moč, ozi¬ roma politična zakonodaja. Duhovščina je opozarjala na versko ško¬ do obubožanega proletarijata in pozivala k cerkveni in privatni do¬ brodelnosti in k dobrodelnim napravam od strani delodajalcev. To gibanje ima brez dvoma svoje početko v Franciji, Započeli so ga pri stasi tako z vanj religiozne šolo, ki smo jo že omenili Pozneje je pod vodstvom Alberta de Muna, La Tour de la Pina, Sarmela in dru¬ gih socialno gibanje zadobilo velik razmah, toda vedno se je gibalo naivec v tej smeri- socialno vprašanje je vprašanje reforme src i kadar bodo ljudje bolj prežeti praktične,.,a krščanstva,bo bolje na 25 svetu Tako is ostTo v velikem še tudi do danes Treba pa je priznati, da jo vsakoletni TT socialni teden’’ storil že zelo mnoge za pravo soacialno ori ientacijo in poglobi jen je prave socialne mi¬ sli. Odgovarja pa to docela romanskemu, filantropičnemu,čustvenemu temporaihentu. /Prim. Cas,29/30 , str .16-25 : Ob stoletnici Leona Karmela, očeta krščanske demokracije./ Bolj od pravne strani so vzeli socialno vprašanje v Nemčiji Industrializacija je tu zavzela vse večji ra zmah.Pravilno se je poudarjalo, da ne zadostuje pridigati le o reformi src, sicer pa vse prepustili dobri volji in usmiljenju delodajalcev, - kadar vidi¬ mo, da se za ta klic domala nihče več ne zmeni, ampak, da je treba socialnim prilikam odpomoči z radika lnimi s ocilanimi reformami . Omeniti pa je treba, da v svojih poč.tkih krščansko socialno gibanje tudi v Nemčiji ni mnogo različno od onega v Franciji Tu ima¬ mo dobo romantikov ; ki so vsi navduš ni za srednjeveško preteklost /stanovska družba/, ki je za harmonično rast krščanske kulture in tipa za kontinuiteto z velikim srednjim vekom, ki jc je krščanska filozofija na pragu novega veka izgubila za nekaj sto let. Veliko so na tem polju storili Friedrich Sehlegel /+ 1829 /,idam Mdller /+1829/ in pa veliki žurnalist Jozeph Gorres /L776-1848/ ,ki se je iz kantianizma, od Herderja Fichteja in Rouseaja zgodaj vrnil k nemškemu narodu, od kozmopolitizma k njegovi religiji in narodni kulturi in mnogo pripomogel k njegovemu poznejšemu podvigu Poznejši razvoj se osampsvaja od francoskih kulturnih vpli¬ vov Prvi v vsem obsegu zajame socialno oz. delavsko vprašanje v Nemčiji Baader /+1841/, ki mu posveti posebno delo. Praktično delo vrši nd delavskimi omočniki Adolf Kolping /+1865/. Peter Reichen- sperger /+1892/ in SchoiTomr/+1895/ se z vso ljubeznijo posvetita kmečkemu ljudstvu Za dolgo dobo velja kot neoporečen voditelj soci¬ alne a gibanja mogunški škof Emanuel Ketteler /1811-1877/, ki $e svoje prve pobude dobil pri Gorresu. V dobi Kettelerja se že začne močno socialistič o gibanje Ketteler jeva zasluga je, da je social¬ no gibanje, ki je pod pritiskom socializma grozilo, da p o (Stane le gospodarsko in družabno gibanje, dvignil v višino metafizike in ga sklopeil s krščanskimi idejami. Kettelerjeva knjiga T Tie Arbei- terfrage und das Christentum” /1864/ ima priložen že praktičen de¬ lovni program. Lebdel pa mu je pred očmi srednjeveški ideal T, delov nih stanov”in mislil je, da bi se dala misel na novo realizirati. Istih nazorov je bil pozneje Karel von Vogelsang /+1890/, ki velja za ustanovitelja dunajske o žitoma avstrijske socialne šole. Po Ket¬ teler jevih navodilih so delali Hitze /+1921/, Graf von Eertling /+1919/, August pioper in drugi. Končno pa je okrožnica TT Rerum nove.rum” zdrži la vse dotedanje delo v eno formo in nakazala smer do^a tudi za bodočnost. V Angliji sta bila oba velika cerkvena knenas kardinal Kevman /1801-1890/ in E.Manning /+1807-1892/ obenem propagatorja socialnega krščanstva. 2/ Komaj dobro desetletno je mi 3i.il o a ^ ni papež 1 ' Leon XIII. zatisnil oči., še je odkar je veliki "soci- kbruhnila svetovna vojna 26 ki je dc dna pretresla vso človeško družbe. Domala vse narode je vojna ootisnila v najhujšo borbo za obstanek, kar je imelo za posledico iskanje in novo vrednotenje socialnih dobrin, prva povojna leta so prizanesla izreden razmah strankam ši¬ rokih ljudskih plasti in posebno delavskim strankam, ki so nastopa¬ le v vlogi tožnika proti meščanskim in kapitalističnim strankam,ka¬ tere so obremenjevali |sot povzročitelje svetovne vojne. Na odločilno mo sto v političnem življenju so prišle socialistično .stranke v Ita¬ liji, Avstriji, Nemčiji, Belgiji, Angliji in Rusiji, kjer jo je pa kmalu strmoglavila komunistična diktatura. Komunisti so se za nekaj časa polastili oblasti tudi na Madžarskem Prva povojna leta kažejo skoraj po vseh državah velik prodor socialne misli, ki je dobil izraze v agrarnih reformah in v izgradi¬ tvi socialne zakonodaje v prid delovnim stanovom, pri Zvezi narodov je bil ustanovljen Mednarodni urad za.delo, ki daje inicijative za med narodne socijalne zakone in ustanove, nadzira izvedbo mednarodnih konvencij v posameznih državah /kakor 8 urnik, delavsko varstvo za mladoletne in žene/, izgotavlja jako dragocen statističen materijal in na splošno podpira misel mednarodnega zbližanja. pod vodstvom že umrlega francoskega menistra Thomasa je mednarodni urad za delo skrbno pazil, da so bili odnosa ji te vražne mednarodne institucije do vseh veroizpovedi vedno korektni in ji je kdaj pa kdaj prišlo tudi do razveseljivega sodelovanja V istem duhu vodi M.U.D tudi naslednik Butler. Razmah in blesk socialističnih idej je bil tolikšen, da so se tudi v samih katoliških vrstah po nekod pojavile skupine,ki so začele prisegati na Marlesove socialne teorije. Te skupine so se na - zivale krščanski socialisti, katoliški socialisti ali tudi verski socialisti, ker so na eni strani hoteli ostati dobri kristjani,a obenem so sprejemali gospodarski in socialni nauk socializma. Hote¬ li so nič manj kor pokristjaniti socializem in ga z aktivnim sode¬ lovanjem v socialističnih vrstah očistiti materialistične prinfsi,s katero so ga sklopčili Marx in drugi socialistični ideologi Hoteli so dokazati, da je izrek starega Bebela: "Socializem in krščanstvo sta nezdružljivi kakor voda in ogenj" - zmoten. Te skupine krščan¬ skih socialistov, ki so se pojavile v Nemčiji, Avstriji in na Češ¬ kem ter pri nas na Slovenskem, so se morale seveda kmalu prepričati, da njihova pot ne vodi do zaželjenega cilja. Kar so započeli, ni bi¬ lo zaželjeno no pri socialistih, ki v svojem marksizmu gledajo slej koprc j tudi zaokrožen materialističen svetovni nazor, niso pa poteg¬ nili za sabo ne krščanskega delavstva, ki se je po pravici balo zme- do pojmov, in ki ni moglo prav razumeti, da bi bilo treba iti baš v marksizem, ako kdo hoče socialno delati in sočustvovati. Akcija kr¬ ščanskih socialistov je tako propadla še preden je bila obsojena z okrožnico "Quadragesimo anno", ki je proglašala nezdružljivost kr¬ ščanstva s socializmom pristaši tega gibanja so se deloma priklju¬ čili nazaj h katoliškemu socialnemu gibanju, deloma pa so odkrito prišli v socializem oz. komunizerp. Pa tudi socializem kot pokret, vsaj v kolikor je predstavljal organizirano strokovno in politično moč, se je hitro nagnil k zatonu - 27 ~ Socializem, ki je močan v kritiki in v opoziciji, se je izkazal slabotnega pri odgovornem vodstvu državnih poslov. Socialistične mase, še bolj pa njihovo voditeljstvo, so si osvojile živi jenski stil peraŽanega meščanstva in se udobno prilagodile obstoječemu rodu Tako je socialistom ob boku zrastel na oni strani razredno borbeni komunizem, na drugi strani pa nacionalizem, ki si je prilastil del socialističnega delovnega programa, cdklanal pa >.azredni boj in ma¬ terializem. Skoraj istočasno pa je vznikla star krščanska socialna ideja so l idarnosti vseh delovnih stanov, tokrat v smislu korporativizm a, ki pa seveda tako, kakor se porajja in propagira, ni povsod čisto kr¬ ščanska in za katoličana kratkomalo sp ie jemljiva. Ide jo solidarizira, vendar brez religioznih podstav, je v Franciji že dalj časa propagi¬ ral Leon Bourgeois, v Nemčiji pa je na podoben način skušal izmiriti razredni boj izven katoliškega kroga Anton Menger, ki je svojemu nauku dal ime "juridični socializem” ki v "narodni delavski državi" predstavlja nekako sredino med individualizmom in socializmom, lijego vih idej se je v precejšnji meri oklenila Hitlerjeva narodnosociali- stična stranka. Nemški kakor italijanski fašizem ne gradita svojega sociološkega nauka na razrednem, ampak kakor že svoje dni Gumplov/icz na narodnem boju. Toda nasprotno od smernic, ki jih je za krščanski korporativizem dala Pijeva okrožnica. "Quadrage simo anno", gre faši¬ stični korporativizem predaleč, ker čez mero zameta individualizem in osebno svobodo poedinca, je preveč centralističen in etatističen in ne pozna nobene demokracije. Tendenca vseh korporativnih sestavov pa gre za tem, da stopi na mesto razrednega boja profesijonalno sode lovanje. Tudi se hoče politično predstavništvo nadomestiti s profosi jonalnim oziroma stanovskim zastppstvon Kriza liberalizma na filozofskem in gospodarskem polju se vedno bel j javlja tudi na političnem področju, prizadete so zlasti ustanovo, ki naj bi predstavljale sintezo države in družbe, predvsem torej parlamenti V celi vrsti dežel js uvedena diktatura, katero bistvo je statiZem, to jo prevladavanje države nad družbo, ponekod se javlja tendenca naravnost za absolutizem in cezarizem, pri ljud¬ skih masah je opaziti mnogo apatije do javnega in političnega živi je ■ n ja, tu in tam je željo po svobodi in aktivizmu nadomestila celo volja do discipline in pokorščine. Zato še ni čisto gotovo, kako se bo boi odločil, Krščanska socialna doktrina se slej ko prej zavzema sintezo države in družbe v stanovsko urejeni državi, kjer ima državna oblast odgovarjujočo avtoriteto, kjer pa uživajo tudi poodin- °i;. in zlasti stanovi potrebno socialno avtonomijo in so v enakom razmerju tudi razna državna upravna telesa deležna cilju in namenu odgovarjuj oče samouprave. Nadvse pomembna le.-tol iška socialna institucija so "Socialni to dni", ki imajo svoj izvor v Franciji - Semainos socialo s /prvi kongres se je vršil v Ljonu 1904/, kjer so se razvili v prave vsakoletno nerodno kongrese, na katerih najboljši sociologi razprav¬ ljajo o aktualnih go po&arskih in ocialnih vprašanjih. V zadnjih lotih so francosko socialno tedno začeli posnemati katoličani tudi v Ivugih državah. Tako se jo prvi socialni teden vršil v Nemčiji 1933, čeprav je žo F.Hitze organiziral nekaj sličnega n. sedežu 28 Volksveroina v Munchen-Gladbachu, kjer so se tudi vsako loto vršili vočto donski socialni točaji, Socialno to dne so uvedli španski, itali¬ janski, belgijski, poljski katoličani itd.; leta 1933 so imeli tudi Hrvati v Zagrebli svoj prvi socialni teden po francoskem vzorcu. 3 Ha Slovenskem je bil počotnik krščanskega socialnega gi¬ banja dr, J.Ev Krek, ki se je seznanil s tedaj mladim pokletom za časa svojega študiranja na Dunaju, kjer je prav tedaj veliki krščan- sko-sooialni župan dr. Lueger presajal v življenje ideje socialne o- krožnico ’ v Herum novarum". Krek je stal skoraj četrt stoletja na čelu slovenskega katoliškega socialnega gibanja kot delavski in politi¬ čni voditelj, kot spreten organizator m plodovit pisatelj. leta v 1895 jo napisal ,T Ca?ne bukve kmečkega stanu” in na koncu načrtal prvi slovenski krščanski socialni program, ki so ga sprejeli tudi slovenski katoliški shodi Idejno jo pokret še globlje fundiral in zasidral najboljši slovenski katoliški filozof in sociolog dr, Aleš Ušoničnilc. leta 1397 je Krek ustanovil slovensko krščansko socialno zvezo, ki je pred vojsko /1913/ imela 476 društev po vsej Sloveniji z 66 prosvetnimi domovi in 30,000 člani, po vojni se je pretvorila v Prosvetno zvezo v Ljubljani in Prosvetno zvezo v Mariboru, ki sta imeli skupaj /po izgubi primorja in Koroško/ leta 1925 še vedno 353 društev z 25.760 članov. Leta 1895 je Krek ustanovil prvo delav¬ sko konsumno društvo in istega leta Gospodarsko zvezo, ki naj bi bi¬ la središče vse gospodarske organizacije. Lota 1899 se je od nje odločila posebna Zadružna zveza Leta 1907 jo bila ustanovljena Zveza orlov kot duševno vzgojna organizacija mladdne. Orlovska zveza za Slovenijo je štela 1924 v 217 odsekih 10.954 članov, Crliška pa v 93 krožkih 3590 članic. L. 1909 jo bila ustanovljena Jugoslovanska ; strokovna zveza, ki se jo leta 1921 preuredila v Osrednjo zvezo stro¬ kovnih zvez. Tčlanjena jo v Mednarodni zvezi krščanskih strokovnih organizacij v Utrehtu. Sad intenzivnega krščansko socilanega gospo¬ darskega in prosvetnega dela je bila končno tudi politična zmaga,ko je ljudstvo izmed 23 slovenskih mandatov pri državno-zborskih voli¬ tvah izvolilo 1.1907 17/pristašov SLS, 4 lota pozneje pa colo 19. Absolutno večino si je priborila SLS tudi v kranjskem deželnem zboru, kar ji je omogočilo, da je izvajala širokopotezno socialno gospodar¬ sko politiko v doželi. Tedaj se jo pričela elektrifikacija Slovenije, zgrajenih je bilo mnogo novih cest, vodovodov, pričela se je sistema¬ tična sanacija kmečke vasi itd. Y povojnih letih so krščansko socialni delavci v spremenjenih razmerah in v novih državah skušali popraviti škodo, ki jo je na vsehj poljih prizadejala Štiriletna vojna, in nadaljevati delo, ki ga je prekinila svetovna morija v njegovem največ jem razmahu. Toda Itali- 1 jo skoraj zatrla vso slovenile gospodarske in kulturne organizaci jo in onemogočila vsak nadaljni obsfcj in razvoj. Nekoliko boljše raz-| more so do Hitlerjevo Nemčije bile v slovenskem Korotanu,kjer so ime¬ li Slovenci svojo gospodarsko, prosvetno in politično organizacijo. Haj živahno jš e krščansko socialno gibanje so razvijali Slovenci v Jugoslaviji. V Ljubljani se je kmalu po vojni pod vodstvom dr.Andreji Tesarja formirala posebna skupina,ki jo zastopala podobno stališče, kakor krščanski, socialisti v Nemčiji, i.n na Dunaju /dr.Orel!/. K tej 29 skupini je treba prišteti tudi frančiškana dr.in:,slika Tominca in Franca Terseglava, katerih glasilo jo 'bila mesečna revija "Socialna misel". Pozneje se je dr. A Gosar odmaknil in krenil 'bolj proti des¬ nici, mrd tem ko so ostali z nekaterimi mlajšimi potorniki V "Ognju" in v "Mladem plamenu" po zgledu Vitusa Hellerja in Heinrika Mertensa v Nemčiji vodili živahen boj za krščansko socialistične ideje. V tem duhu so je gibala tudi "Krekova družina" /prosvetna organizacija za delavstvo/. Mesto Ognja", ki je ugasnil, jo nastala nova me sočna revija "BoSoda" z isto tendenco, med tem ko jo "Mladi plamen" zašel popolnoma v marksistične in komunistične vode. /.'.jcansko socialistično tendenco jo potom, ko so omenjena glasila prenehala, privzela "Delavska pravica" kot glasilo Jugoslo¬ vanko strokovno zvezo in deloma tudi 'Dejanje". Del katoliškega do¬ la v' s :.va pa so je organiziral v zvozi delavcov z glasilom "Slovenski delavec". Ta struja odklanja marlcsitični nauk o razrednem boju in se zavzema za narodno skupnost v smislu korporativne ideje. Radi čezmernega ljubimkanja z marksizmom, ki je v katoliških vrstah povzročil zbeganost in ustvarjal neodinost, se slovenski kato¬ liški pokrot tudi v Jugoslaviji po vojni ni mogel nič kaj razmahniti. Dr.Krek /+1917/ ni dobil vrednega naslednika, brez ozira na to, da nove razmore katoliškemu in socialnemu tor prosvetnemu delu niso bi-I lo naklonjene. Slovenski katoličani so v glavnem izčrpavali svoje si¬ le v boju pro ^belgraj.slcemu centralizmu za kulturno, gospodarsko in politično avtonomijo Slovencev v mejah Jugoslavijo, dokler ni dikta¬ tura, započeta 6. januarja 1929 prepovedala med drugim tudi politične organizacijo katoliških Slovencev /SIS/, malo pozneje razpustila Orlovsko zvezo in vz konila Sokola kot edino dovoljeno državno vzgoj¬ no organizacijo. Pozneje sta bili prepovedani tudi obe katoliški prosvetni organizaciji v Sloveniji: ljubljanska in Mariborska prosvet na zveza ter Krekove družine. Politični kurz kakor jo til v Jugosla¬ viji zapooet s 6. januarjem 1989 jo onemogočil zlasti slovenskim katoličanom skoraj popolnoma vsako politično, socialno in prosvetno društveno delovanje. Novo živahno kulturno, socialno in politično do- lo se je rac d slovenskimi katoličani pričelo zop.t šele po padcu diktature 1935 leta. D Zakaj naj se duhovnik peča s socialno vedo in socialnim delom ? Dandanes so vso znanstveno panoge tako ogromno narastb in so razširilo, da se morajo tudi resni in marljivi znanstveniki odpo¬ vedati želji po enciklopedičnem znanju, ki spada le še v preteklost, i znanosti nam je prav tako potre ona specializacija kakor je potrebna razdelitev dela v tovarni. No gre za to, da bi imel človeku vsaki stvari nek površen pojem, ampak da je v eni stvari njegovo Znanje so¬ lidno in temeljito, da je kakor pravimo, mož eno ideje ali enega de¬ janja. nas kov Namen socialne delavnosti je obča blaginja družbe, v katero je postavila božja Previdnost. Delati v dobrobit naših skiroja..- je naša dolžnost in naša korist prvič dolžnost, da se skažemo - 30 - s ton hvaležne za vse ono, s čimer so naši, morda že davni predniki omogočili primerno družabno življenja, ki nikakor ni le naša osobna zasluga. Je pa tudi naša korist, ker dobrobit poedinca ugodno vpliva na položaj celotne uruzbe. ITa vprašanje, kaj jo treba v prvi vrsti študirati, da smo na "tekočem” s čadom. i:i ga živimo in ki prihaja, je mogoč le en 10 r ime re n odgovor. najboljše sredstvo, da bomo pozneje v dušnem pastirstvu so¬ cialno vprašanje uspešno reševati, je da predvsem dobro obkladamo teologijo. Teologija s potrebnim znanjem filozofije, cerkvene zgodo¬ vine, sv. pisma kanonskega prava itd. je in bo ostalo naše poklic¬ no znanje, ki ga moramo že radi svojega stanu dobro obvladati. To je naša znanstvena soocializacija, v kateri smo se dolžni kar moč izpo¬ polniti. IT i hi e nam v našem poklicu ne bo zamoril, ako naši pojmi o narodnem gospodarstvu in naše statistično znanje ne bo predvsem precizno. Ee bodo pa nam odpustili, če ne bomo trdni v dogemskih resnicah, če bo našo poznanje moralne teologije le približnostno, če ne bomo poznali kanonskega prava in če bomo le površno znali nava^ jati citate sv. pisma. Genialni la Pley piše v svojem velikem delu^ La Reforme So¬ ciale" sledeče 'Dobil sem dobre stike z nekaterimi revnimi družina¬ mi. Skozi vrsto let mi ni ušla nobena podrobnost iz njihovega živ¬ ljenja. Pa sem so vprašal: kako naj jim pomagam k boljšemu življe¬ nju? Pa sem prišel do prepričanja, da je gospodarski napredek odvi¬ sen od moralnega napredka in da moralni napredek zavisi od verskega napredka. Po mojem prepričanju je to tako gotova resnica, kakor kak fizičen zakon". Temeljita strokovna teološka izobrazba nas ne bo usposablja¬ la le za dobrega dušebrižnika, ampak bo zelo važna pomoč tudi pri socialnem delu. Ee smemo pa izgubiti izpred oči, da so 1 iudje sestavljeni iz duše in telesa, da se torej njih skrbi suše jo okli onega kakor drugega. Česar božja previdnost ni ločila v stvarstvu, tega tudi mi ne smemo ločiti v svojem delovanju. Za duhovnika mora vodno biti zgled Kristus, ker on je prvi in najvišji Duhovnik, on je vzor ,po katerem se moramo formirati,da borno res dobri dušni pastirji. Kako dela Kristus v dušnem pastirstvu* Kristus ne skrbi le za duše vernikov, ampak tudi za njih telesa.Ko zahteva vero se sklicuje na svoja dobra dela. Preden od ljudi zahte¬ va, da sprejmejo njegov nauk, je izkazal dobroto. In to je tudi za nas edino prava pot, ki je nakazana z božjim zgledom,Kdor ima živo vero, jo po hotel dati tudi drugim. Vsaka vera ima mesijansko apostol sko obeležje Isto je tudi z ljubežnijo. Kadar je v srcu prava lju¬ bezen do bližnjoga, potem jo hočemo tudi v dejanju pokazati; ni dvo- ma : duhovnik s svojim dolom na prižnici, v spovednici, pri bolniku vrši odlično socialno delo, ker ustvarja harmonijo med duhovnostjo in materijo, ker umirja in lajša srca ter človeštvo spravlja z Bogom m mu tako pomaga, da dosega svoj prvi in glavni namen,ki ga ima na¬ se bj.vanje tu. na zemlji. 31 A to dolo ne sme 'biti vse in edino delo. Veste,da smo pokli- cani, da vršimo dušno-pastirsko delo mod slovenskim ljudstvom. Naš narod pa jo ubog, reven harod, ki so mora bolj kot kdorkoli služiti svoj kruh v potu obraza. Večina našega ljudstva trpi vsled materiel- nih neprilik; materialne skrbi ga spremljajo tudi v cerkev . sp ro ml ja j c ga povsod. Ali moro biti duhovnik slep za vse to? Kako bi no bil pa¬ stir pozoren na vse neprililce , te zave , ki jih preživlja njegova čreda? Kadar pridejo naši ljudje k duhovnika, mu potožijo vse. kar jih teži. ker upajo najti sočutno in r:zumevajoče srce. Ali naj duhovnik brez¬ brižno zmaje z rameni, češ, to so no tiče mojega zvanja, jaz sem tu samo radi duš. Dušno in telesno življenje je prepleteno mod sobo j, ono vpliva na drugega in šo vedno velja rok, da jo pauportas moro tri;; Nam samim dajo Gorkov v roko brevir, kjor dan za dnem prosimo s psal¬ mistom Boga, naj nam ne da bogastva, a tudi ne revščino. Ako cerkev uvideva za nas duhovnike, ki smo vendar po svojem znanju duhovno u- srner jeni, ki prejemamo več milosti kot drugi, da bi nam pomanjkanje in revščina mogla tudi duševno škodovati - ali ne bo isto šo v velik< večji meri veljajo za naše, nam izročene vernike? Zato so naši najboljši duhovniki delali vedno tudi socialno. Skušali so svojim vernikom pomagati gospodarsko, kulturno,prosvetno, ustanavljali so mu posojilnice ,gospodarska društva, zidali prosvetne domove, vodili organizacije itd. S tem so narod dvignili in mu poma¬ gali. Iztrgali so ga iz rok oderuhov in zapeljivcev, kor so prav razumeli svetopisemsko besedo; Množica so mi sfoili /Mk 8,2/.ponosno lahko rečemo da je našemu narodu duhdvnik ustvaril kulturo. Zato je slovensko ljudstvo v pretežni večini ostalo dobro in zvostoBogu.Zato pa narod duhovnika tudi spoštuje, ker ga ne sliši samo govoriti o ljubezni in usmiljenju, ampak ker tudi vidi njegova dobra dela. Poudarim naj šo drugo okoliščino, ki jo veliko važnosti pri našem narodu. Mi smo poleg Čohov edini slovanski narod, ki se jo od Nemcev nekaj dobrega naučil; smisel za organizacijo. Naše zadružni¬ štvo jo n.pr. gospodarsko rosilo malega kmeta. Slovenci smo priučeni na organizacijo - in če je ni duhovniki ne 'bomo vršili, jo bodo vrši li drugi. s0 a i za ljudsko potrebo no bomo pobrigali, se 'bodo pa drugi, in sicer sobi v korist, narodu pa v škodo. Silno moč organiza cijo 'bodo izrabili proti nam..- Ljudje ne vprašajo mnogo, kakšnega prepričanja je kdo, tistli, ki mi stori dobro, ta jo moj prijatelj - tako sklepajo ljudje. In če mu bo komunist a i socialist storil dobr ce so bo on boril za njegovo pravico, bo imel njega za svojega prija tel ja, ki bo seveda z materialnimi dobrinami, ki mu jih bo ponudil, mu skušal vsiliti tudi svojega duha Socialni akciji se torej duhovnik po paieti ne sme in .ne more odreči. Da pa bo mogel socialno delati, mora imeti a/ socialno znan jo in b/ socialno čustvovanje. Danes zadene duhovnik na vsak korak na socialna vprašanja, o katerih mora imeti gotovo jasnost in znanje, da more o tem razpravljati in poučiti nove no. To so vprašanja o socializmu, socializaciji, o delu, o kapitalu, o zasebni lastnini, o državi itd. Ta vprašanja mora proučavati že za ua se sam spozna o sodobnih idejnih tokovih. g 2 S poznanjem socialnih razni) r s-i bc duhovnik orivzmojil tudi I socialno čustvovanje zlasti se pozneje v dušnem pastirstvu, duhovnik mora imeti proe ta potrebne in čut za pravičnost oziroma krivico ki I se cesto godi malemu^človeku. Eno takih dušnih pastirskih vprašanj je stanovanjsko vprašanje /praktične skušnje, kako vpliva na moralo/ dalje vprašanje delavskih plač, ureditev delavnic itd. Ea podlagi solidnega znanja in z res socialno čutečo dušo bc slednjič vsak duhovnik prišel do tega, da socilano delo ni le dejanje ljubezni.ki smo jo dolžni bližnjemu, ampak naravnost dejanje dolžno¬ sti, kateri se broz škode za zveličanje duš ne moremo in ne smemo odreci. VI. Temelji katoliškega socialnega nauka. Ako govorimo o temeljih, potom razumemo one osnove nauka, na katerih je zasnovana določena socialna akcija. Tako ima vsaka socialna šola določene teoretične temelje, ki dajjejo smer socialnemu delu in ki so zanjo karakteristični. Tako n.pr. je za socialistično šolo značilon materializem, razredni egoizem, razredni boj itd. Gre : za to, da določimo katere so značilnosti za katoliško socialno šolo, kateri so tisti temelji na katerih gradi katoliška socialna akcija. Temelj katoliškega socialnega nauka tvori odnos med Togom,s svetom in človekom. Vso dtugačna civilizacija je tista, ki temelji v veri na Boga, v duhovnost človeško duše in ki veruje v posmrtno življenje, kakor a civilizacija, ki teh osnov no pozna. Pričenjamo pri človeku, ki ga vzamemo kot središče in so vprašamo, kakšni so njegovi odnšsi do Boga in sočloveka. Bog je iz niča ustvaril vsa snovna in duhovna bitja, jih c- branja, jim dajo življenje in vzdržuje svet .ga je ustvaril.Med ustvarjenimi bitji so tudi razumna in svobodna. Ta potrebujejo mo¬ ralnega zakona, ki jim daje pravec pri rabi njihove svobode, da tako v/ « zivc, kakor odgovarja njihovemu namenu- Zadnji namen razumnih in ne¬ razumnih bitij pa more biti samo Bog. Kajti, ako Bog ustvari kako bitjo izven sobe, je to bitjo od njega v vsem in popolnoma odvisno. Zato ne more imeti drugje kot v Bogu svoj končni oilj in namen- Tako ;je Bog Stvarnik zakonodajaloc in najvišji Gospod in končni namen vse! stvari. Stvarstvo se nam kaže kot božje delo, kot sredstvo, ki ga jo Bog dal, da z njim razpolagamo, da moremo tako Bogu sl&žiti in dosoci svoj namon. Stvari so nam dane v porabo in v užitek , vendar pa človek no smo postati njih služabnik. Kajti njogov namen je, da kot razumno in svobodno bitjo tako uporablja vso, kar mu nudi ustvan jona narav a, da dosože svoj večni cilj in da poveliča svojoga Boga. človek, je posebno oblagodar jena stvar, je posrednik mod či¬ stim duhom in mod snovnim svetom. Bog ga jo ustvaril po svoji podobi to jo, dal mu jo razumnost in svobodo. Ker je združil duhovno dušo s telesnim organizmom, ki človeku daje možnost 1 , da občuje z zunanjim svetom:. Njegov živi jenski svet ima več stopenj: je organič en »čuten 33 in duhoven. Človek je oseba, to so pravi, da je razumno avtonomno bitje, ki more e pametno rabo svojega razuma in svoje svobode doseči svoj namen. ICot oseba in nosilec pravio in dolžnosti in ima svoj zadnji cilj edino le v Bogu. Te resnice naravnega reda nam je razširilo, razsvetlilo in do polnilo božje razodetje. Božje razodetje nas podučuje o našem nadna¬ ravnem namenu, o božjem otroštvu, o oos edništvu druge božje osebe, o daru posvečujoče milasti božje in o večni blaženosti, ki bo člove¬ ški duši odprla pogled v velike božje skrivnosti: v skrivnost Sv.Tro¬ jice, v skrivnost učlovečenja in odrešenja, sv. Evharistije itd. Skušajmo sedaj aplicirati te temelje na socialno življenje, prvo, kar nujno sledi je 1/ prvenstvenost človeka nad materijo. Snovno je človeku pod¬ rejena in ne obratno. Materija je sredstvo , ki naj človeku služi pri njegovih namenih, ni pa njegov namen Vsaka socialna organiza¬ cija, ki skuaša ta red preobrniti in človeka podrediti materiji*, ter ga napraviti kot sredstvo za pridobivanje bogastva, brez ozira na njegovo človeško dostojanstvo, je torej slaba in jo je treba refor¬ mirati. Vslod tega je suženjstvo bila krivična ustanova. Krivično je pa tudi industrijska organizacija, Zlasti kakor se je pokazala v po- čotkih kapitalizma, torej v prvi polovici 19. stol. ko so mož jo in že žene, ter tudi otroci bili žrtvovani z-a cilj čim večje proizvodnje ne da bi se kdo resno brigal zan njihove materielne in moralne po¬ trebščine . 2/ Nedotakljivost, dostojanstvo in avtonomija človeške osebe, ki ima sama v sobi svoj namen in ne more biti sredstvo koga drugega, sicer posredni namen v primeru z najvišjim namenom, ki ga je dal Bog, ki pa je ravno radi tega nozavisen od vsega drugega stvarstva, v kolikor gre za to, da Bog doseže svoj namen. Človek ima pravico,da svobodno teži za tem ciljem,da ga svobodno zasleduje in nihče nima pravice, da ga tu ovira. Zato je vsaka družabna organizacija, ki človeka na tej poti ovira slaba in jo je treba spremeniti. Zato se tudi Cerkev nikdar no bo mogla sprijazniti s socializmom, ki zanika Človekov nadnaravni cilj in tudi ne sprejeti nauka tako zvane nev¬ tralno šole, ki je zgrajena na načelu laicizma, ki torej praktično ne pozna človekovega nadnaravnega cilja. Cerkev je dolžna, kakor bo¬ mo imeli še priliko videti, da v imenu resnice zahteva krščansko ožgejo, katera edina ohranja harmonijo med različnimi snovnimi ele¬ menti. Samo nadnaravno življenje je absolutna vrednota. Naše življe¬ nje na zemlji je le relativne vrednosti, ker je le sredstvo da dosežemo večno življenje. Zato se tudi v pozemskem življenju ne sme¬ mo omejiti Ig na uživanje ali na delo, kajti jo stopnjevanje v vred¬ notah, ki ga je treba upoštevati in se po njem ravnati. Sicer pa sa¬ mo krščansko življenje žago.avlj človeku popolno posest vsej nje¬ govih pravic in zadovoljitev njegovega osnovnega teženja Samo kato¬ liški nauk zadovoljivo rešuje problem človeške usode in prinaša rav¬ novesje med različne zahteve dolžnosti, ideale in sreče. Krščanski nauk nam kažo, da človek najde svojo zemeljsko srečo le v tem, da zadovoljuje svoje težnjo v skladu z nravno postavo njenimi dolžnosti. 34 - Krščanski socialni nauk zahteva, da človek v svojem delovanju daje prvenstvo temu kar je duhovnega nad tem, kar je čutnega. U- stvarja pravšni rod v naših zahtevah in da prav rabimo svoje narav¬ ne sposobnosti. Uči nas.da se človek briga tako za materijelne,čutne kakor tudi za umske in moralne dobrine Vsaka družabna tvorba mora biti tako urejena, da more človek v njej uresničiti vsaj minimum teh svojih zahtev, to pa kot poedinec kot socialno bitje; kajti človek pripada kot socialno bitje naravnim združbam, kakor sta dru¬ žina in država, ki sta koristni, če ne naravnost potrebni za njegov polni razvoj. Te. združbe morajo torej spoštovati višje zahteve du¬ hovnega, moralnega, verskega.;, družinaskoga, državljanskega in stanov^ skega življenja, obenem varovati, človekovo naravno svoboščine, iijegc- vo nravnost in njogovo zdravje. Kakor hitro kaka združba tega ne do¬ sega, je slaba. Zato je treba pozdraviti vsako prizadevanj^, ki ima za cilj socialne razmere izboljšati. Tako na pr. zakon o tedenskem ali bolje nedeljskem počitku, zakon o štirideset urnem delovnem te¬ dnu, ki delavcu omogoča bolj človeško življenje, uvedba družinskih plač itd. Baš radi tega Cerkev pospešuje ljudsko izobrazbo tudi ne- zavisno od verskega pouka eadi tega, da dvigne izobrazbo ljudi in da jim omogoči razumno je uporabljati božje darove. Ni odveč,ako pripomnimo, da je nešteto zamisli za izboljšanje socialnega položaja delovnih stanov poteklo rajmo iz katoliških krogov, čeprav oni niso nikdar socialnega delovanja ravno zato, ker se jim zdi naravne upo¬ rabljali za tolikšno propagandne svrhe, kakor n.pr. socialisti in komunisti. 3. Enakost in neenakost ljudi. 1/ Vsi imamoprvič isti izvor, ki je Bog Stvarnik po posredo¬ vanju prvih staršev; drugič isto naravo; dušo obdarovano s istimi ) sposobnostmi, razumom in prosto voljo, telesni organizem, ki je vsem enako skupen in od tod iste potrebe in iste osnovne dolžnosti. Tre¬ tjič isti nadnaravni namen. Vsi smo poklicani, da živimo za nadna¬ ravno življenje po volji našega skupnega Očeta, ki je v nebesih. Vsi iamo. torej isti nadnaravni poklic, mi vsi smo bili odrešeni z zveličavnim delom drugo božje osebe Jezusa Kristusa. Vsi kristjani pripadajo istemu skrivnostnemu telesu, ki je Cerkev, katere člani postanejo po sv. krstu, ki jim daje pravico do nadnaravnih dobrin. Četrtič, vsi imamo isto osnovne dolžnosti s ljubezen, v kateri je zapopadena vsa postava. IjubeZen do bližnjega ni drugega kakor odraz ljubezni do Boga. Torej smo vsi dolžni gojiti prijateljstvo in bratstvo z vsemi ljudmi in vsem človeštvom, ki je morebiti močnejše kakor pa razne diference, ki jih ustvarja vsakdanje življenje. B/ Nimamo pa vsi enakih pogojev v življenju. Bo tem so si ljudje različni, Radi te razlike je potrebna v družbi neka hierarhi¬ ja, brez katere ni mogoče nobenega reda. Meje hierarhiji in avtori¬ teti pa postavlja skupna blaginja, ki mora biti prvi zakon družbs. Zelo podučen je v tem oziru nauk sv. Pavla o skrivnostnem Kristuso¬ vem telesu in o medsebojni pomoči, ki so si jo dolžni razni udje med n t prepovedano raznim plastem in poedineem, da si iz- oljsajo svoj položaj z legitimnimi sredstvi, pravica do lastnine, kakor razlaga Loon JIH. v okrožnici T, Rerum novarum" je posledica 35 osebnosti. Torej je dovoljena in jo je treba spoštovati vse do tlej dokler ni višje in pomembnejše počelo, kakor je n.pr. ohranitev živ¬ ljenja v nevarnosti- Bogastvo je torej združeno s socialnimi dolžno¬ stmi, ki krščansko družbo obvezujejo, da odklanja pagansko načelo o neomejeni in svojevoljni pravici uporabljati in tudi izrabljati lasi nino. Krščanski nauk obsoja sebičnost. Troti razrednemu sovraštvu stavi bratsko ljubezen, ki sicervpošteva socialno neenakost, toda omejuje ostrine nujnega družabnega trenja z medsebojno pomočjo, z bratskim eustvovajnjem in s pravim krščanskim pojmovanjem lastnine, kMere prvotni in ^poglavitni namen je blaginja vseh in so poedinci prav za prav Ig oskrbniki, katerim je imetje izročeno v razumno in družbi koristno upravljanje. Krščanski družabni nauk tudi brez pridržka poudarja dolžnosti in pravica, pa bodisi na naslov onih, ki vladajo kakor tudi na naslov tistih, ki so dolžni legitimni o- blasti pokorščino. 4. Splošno veljaven je zakon morale in odgovornosti. Osebna avtonomija ne izključuje odvisnosti od Boga, to so pravi ne opravi¬ či človeka potrebe, da svoje življenje uredi v soglasju z naravno postavo, ki jo jo Bog dal kot pravilo naše svobodno de javnosti,kot najvišji sodnik in plačnik, ter jo njeno izpolnjevanje ali neizpol¬ njevanje zavaroval tudi s sankcijami. Nobeno človeško dejanje, ki ga človek izvrši s svobodno voljo in razumom, ni izvzoto od te po¬ stavo. Človek je osebno odgovoren, čemur je nujna posledica, da je deležen plačila ali kazni, kakor je pač moralnost njegovega ^dejanja. V tem oziru ni nikalce izjeme. Tu ni mosta za nikako samovoljo in moč Sila no more prod tem naranim zakonom nikdar postati zakon. Vsak prestopek nujno kliče po sankciji, po kazni. Kar tiče torej so¬ cialnega vidika, je zmeraj dovolj prilike za izboljšanje, lahko so zgodi, da v enem ali drugem slučaju trenotno ni mogoče dobiti sredstva za zboljšanje družabnih pogojev. Tako n.pr. poedin tovar¬ nar kljub svoji dobri volji ne more izvesti gotovih socialnih ro- form brez nevarnosti, da so gospodarsko upropasti, ker ne bi pod neugodnejšimi socialnimi pogoji mogel zadržati konkurenco, ki jc v gospodarskem boju morda manj tankovestna. Toda tudi za njega se bo našlo dovolj priliko, da v zvozi s svojo organizacijo pomore upra¬ vičenim zahtevam dolovanc&a ljudstva v kakršni koli obliki do volja ve. Sicer pa je dano s največkrat država tista, ki ima dovolj^sred- stov na razpolago, da prop roči s primernimi zakoni individualnemu sgttizmu izrabljati delavsko sloje. 5/ Nujna je potreba boriti se z napakami. Ta borba je pravi Vlr Soodvisnosti in plemenitosti za človekovo delovanje, pa naj spa-^ aa '' katerikoli družabnemu razredu. Potrebna je ta borba rada izvir greha, ki je porušil ravnovesje naših sposobnosti in ki po spe- y M . csijo neodvisnost naše čustvenosti, to je upor nižjih sil v človeku 111 s tem neprestan boj v sami naši naravi. Slabi nagoni, ki so vzbm 3 a -3° v naši naravi, so bore proti tišjemu duhovnemu človeku in so vzrok mnogega socialnega gorja in istočasno tudi premnoge katastro¬ fe poedincev. Ti močni goni, ki se v človeku bore proti višji nara- V1 80 v navadni govorici nazivajo izvirni greh, ki se javlja v na- pimu, lakomnosti , lenobi, nečistosti, sovraštvu,preširnosti,požreš- 36 nosti, jezi. Ti goni v človeku iščo jo lastne zadovoljitve brez ozir« na višji moralni zakon, lakorpnost, požel jivost po materialnih dobri¬ nah bližnjega ; napuli pa prezira in zaničuje itd. la bi tom gotovo jo zagotovil zmafeo boljšoga človeka, nam c- vangelij poleg razumskih razlogov in oostav judovsko moralno zakono¬ daje priporoča prakticiranje evangeljskih..svetov, predvsem ravnoduš¬ nost napram vsem zemeljskim dobrinam, zato, da si tem gotove jše pridobimo višje natravno dobrine, posebno nam priporoča evangelij potrpljenje in prostovoljno odpoved. Pred oči nam stavlja zgled bo¬ žjega Odrešenika, njegove zasluge in prostovoljno trpljenje. Od tod koristnost in zlasti socialna koristnost odpovedi, ki navaja kristjane, da v večji ali manjši mori goje civilizacijo, ki jo neka¬ ka sol zemljo. Tuši oni,ki doživijenimi krščanskimi čednostmi živo med svetom, morejo mnogo doprinesti k omiljenju čezmerne in neugna¬ ne borbo zr zemeljske dobrine. Njihov zgled prinaša v socialno živ¬ ljenje neko izmerjenjo in zmernost. Moderna civilizacija se mora njim zahvaliti za to, kar jo na njej najboljšega: spoštovanje sla¬ botnega, varstvo pravic onih, ki se sami no morejo braniti, spošto¬ vanje co žrtev in dela Med tem,ko liberalizem in socializem stavi js ta kot glavni cilj življenja uživanje in smatrata trpljenje, rev¬ ščino in bolezen kot največja zla, se Cerkev prizadeva, da zla zmanj ša. Istočasno pa navaja kristjane, da se od njih okoristijo za večno življenje. Iko bi se družba vestno ravnala po krščanskih so- cilanih principih, bi bilo tudi na zemlji mnogo več resnične pravo- sti in sreče med ljudmi, kakor pa je sedaj. 0. Dve poglavitni osnovi; ljube zen in pravičnost Treba je sedaj, da osvetljimo ono osnovno razpoložen jo ,ki £aj bi vodilo vso katoliško socialno akcijo. To osnovno razpolože- naj bi označevala pravičnost in ljubezen, po krščanskem izrazo¬ slovju. sta to dvo čednosti, to se pravi, trajni nadnaravni dispozi¬ ciji kot sad milosti, ki nam omogočata, da opravljamo nadnaravne zaslužna dela, ker našo naravno razpoloženje dvigata in ga naprav¬ ljata sposobnega za nadnaravno zaslužno delo Tem moralnim nadna¬ ravnim krepostim odgovarjajo moralne naravno kreposti, kakor razum- rc.a-, ; pravičnost, vstrajnost zmernost in dopolnjujejo teološke čednosti; vero, upanje in ljubezen. Prva čednost je torej pravičnost, ki nas nagiba, da spoštu¬ jemo pravico drugih in druga je ljubezen, ki že presega strogo pra¬ vičnost in vzbuja v nas čut dobrohotnosti in naklonjenosti do dru¬ gih. l/ Pravičnost. voljo 1. Narava. - pravičnost imenujemo tisto stalno lastnost naše go materi spoštujemo pravice bližnjih. To kar komu gre se 37 imenuje njegova pravica, pravica .je moralna možnost, da svobodno nefe kaj delamo v službi smotra ali da nekaj posestvu jemo. Je torej nekake šno razširjenje človekove osebnosti in njeno uveljavljanje. Samo oseba ima pravico. Samo oseba ima moralno oblast, ki je nezavisna od tega ali jo rabi ali je ne rabi. Ako je kdo ne more uporabljati, jo s tem še ne izgubi. Isto je tudi z dolžnostjo. Človek Ima n.pr, dol¬ žnost, da se briga za svoje zveličanje pa naj se za to briga ali ne. pravica jo tisto sredstvo, ki nam zagotavlja potrebno svobodo, da svoje dolžnosti izpolnjujemo, da uresničimo svoj naravni in nadnarav¬ ni namen. Obstaja pa tudi medsebojna obveza v pravicah. Ako so drugi dolžni spoštovati naše pravice, smo tudi mi dolžni spoštovati njiho¬ ve. To se pravi, ne smemo jih ovirati, kolikor je od nas odvisno,da svobodno delajo za uresničenje svojega živi jenskega cilja, pravičnosi je torej v tora trajnem razpoloženju, v katerem spoštujemo pravice drugih in naj se javljajo kakorkoli Treba je, da spoštujemo zunanje dobrine bližnjega telesne in duševne, zdravje, čast,dobro ime, svob: do itd. Kar karakterizira pravičnost je to, da spoštovanje prava po¬ raja v nas in v bližnjem paralelno obvezanost. Od tod ima tisti, či¬ gar pravo je bilo prikrajšano možnost, da zahteva reparacije po z alt or tem potu tudi pred sodiščem, katerega dolžnost je, da pomaga pravici do veljave in da kaznuje prestopke. Obenem ima tisti, čigar pravo je bilo teptano pravico do povračila vse nastale škode. 2. Vrste pravičnosti - Na splošno razlikujemo tri vrste pra^ čnostis iustitia commutativa, iustitia legalis in iustitia distribu- tiva. a / Iust itia c ommutativa /menjalna pravičnost/ - ta pravično* upostavlja popolno enakost med dvema poedincema, ki prihajata za to v poštev. Kakor pove njeno ime, je to menjalna pravičnost, ki s stro¬ go enakostjo urejuje dogovore, pogodbe in sploh vse odnose med poedii oi. Po tej pravičnosti mora sleherni toliko sprejeti kolikor daje /nakup, prodaja/; po tej pravičnosti mora biti predmet, ki ga prodaš strogo enakovreden vsoti, ki jo plačaš, da si ga pridobiš; delo mora odgovarjati plači in obratno, sicer je pravičnost ranjena, bodisi da jo je poteptal delojemalec ali delodajalec, po tej pravičnosti so u- rejene teorije o pravični plači, o pravični ceni, in treba je dosta¬ viti; tudi o pravšnem delu. praktično ni lahko vedno določiti aritrne- _L_ .« v* vlenega odnosa in razmerja med dvema elementoma, ki ju je treba pri¬ merjati.. žabo je treba medsebojne odkrite dobre volje Treba je po¬ godu: Černač Iti v smislu Obeh, ki sta jo sklepala in se v dvoumnih Sj.u.of. 11 ;j,, po enemu grozi škoda, obrniti na razsodišče. k/ I nstitia legalis in iustitia distrib utiva. Poedinec ne ži¬ vi v s,)i.. jen spričo drugih predstavnikov človeške družbe. Z njimi nim. le ponovnih odnosov, ampak je združen z družbo tudi po družabnih ve¬ zeh. '■] kolikor je član občestva /družine.,: države/ mora stremeti ne le za svojo osebno blaginjo, ampak tudi za blaginjo vseh, kar je prvotni namen vsake družbe. Treba je torej vpoštevati pri tem dve vrsti dol.ž- J )s '* 1: ao ~ znosi p o edince v do skupnosti in dolžnost družbe do svojih elanov. - 38 - 1. V prvem slučaju prihaja -to poštev iustitia legalis ali sploš¬ na pravičnost. Njej pripada naloga delati za splošno "blaginjo na pr. da se pobriga, da so davki pravično razdeljehi v takem smislu, kakor je hotel to zakon. Za dobrine, ki jih družba daje, pa morajo obratno poedinci tudi družbi dajati, kar ji gre, da more tako izpolnjevat svojo osnovno dolžnost. Zato se ta pravičnost imenuje tudi splošna pravičnost, ker ima skrbeti za splošno blaginjo, ne da bi se direktni ozirala na interese poedincev. Imenuje se tudi zakonita pravičnost, ker terja, da pocdineo družbi daje, kar ji gre v ta namen, da skrbi za javni blagor. Ona ustvarja dolžnosti, ki jih določa zakon z vsemi svojimi sankcijami. 2. V drugem primeru prihaja v poštev iustitia distributiva,to¬ rej razdelitvena ali sorazmerna pravičnost, ki vsakemu članu družbe daje pravico, da družba, to je avtoriteta, ki družbo predstavlja, z njim tako ravna, kakor je njemu primerno in kakor so njegove potrebe ko gre za razdelitev bodisi bremen, bodisi socialnih dobrin /n.pr. družina s številnimi otroci ima pravico, da se ji davki znižajo,ker nosi večja bremena/. Egalitarizem je v direktnem nasprotju s to obli¬ ko pravičnosti. Kajti ta zahteva, da nosi vsak enaka bremena ali ena¬ ke ugodnosti brez ožita na njegovo indivu&ualno vrednost. Tako more imeti geslo: za enako delo enaka plača, lahko pravilen ali tudi na¬ pačen smisel; pravilen, ako znači, da za isto vrednost dela treba tu¬ di plačati enako vsoto denarja; napačen šmisel, če bi ga kdo tako razumel, da za isto delovno dobo treba tudi enako plačati brez razli¬ ke na značaj dela, ali na količino storjenega dela. Koleg teh klasičnih oznak pravičnosti najdemo večkrat tudi iz¬ raz socialna pravičnost. Toda oni, ki ta izraz rabijo niso vedno tu¬ di v polnem soglasju v tem, kakšno vsebino naj ima. Za nekatere je ta pravičnost iste kot legalha pravičnost. Trugi pa rabijo ta izraz v pomenu kot oznako za splošno pravičnost, ki daje družbi in poedin- cem v družbi, kar zahteva socialna blaginja. V tem primeru obsega vse tri vrste pravičnosti, ki smo jih gori omenili. 'Ta pravičnost, ki nam predpisuje naravno moralo pa zadobiva po¬ seben pomen v evangeljski morali. Le ta v človeku posebej hoče vzbu¬ diti čut odgovornosti /parabola o talentih, o dobrih in slabih slu¬ žabnikih itd./ in gojiti vest, zlasti poklicno vest, po kateri sle¬ herni svoje delo in opravilo opravlja po svojih najboljših močeh.Trge vec prodaja pošteno blago po pravičnih cenah. V družbi -se človek po¬ teguje za mesta s primernimi sredstvi, ki ne žalijo pravice drugih. nost. 2/ Ljubezen. pa rava Ljubezen je trajno razpoloženje dejanske naklonje- sv °jega bližnjega. Napačno je prezirati lepo besedo ljubez-e 1 OŽ£ j-ueuje ono nagnjenje človeškega srca, ki drugemu želi isto dobro kakor samemu sebi. Napačno je tudi, kdor bi hotel to krepost izožiti e na < ž a j a ^je miloščine. Njen smisel je mnogo širši in z njo v zvezi ni mo Soče prezreti nadnaravne kreposti, ki dvi .a naravno ljubezen do znjaga. In takšno ljubezen ustvarja v nas dobrohotnost do sočlovek - 39 - radi tega, ker je z nami iste narave, istega izvgra, ima isti namen : je kakor mi, božja lastnina. Krščanska ljubezen, ki je razsvetljena z božjim razodetjem, je vse drugače veličastna in širokogrudna, kako! pa neka "solidarnost 2 * * * * * * * * * * * * * * 17 , ki naj nadomesti ljubezen in ki naj objema vs< ljudi brez razlike na njihovo versko pripadnost. S tako solidarnostjo se delokrog ljubezni zelo zmanjša Krščanska ljubezen je nekaj povsei: drugega. Ona je tisto osnovno razpoloženje, ki nas nagiba, da ljubi¬ mo Bega kot naše najvišje dobro. Radi ljubezni do Boga pa ljubimo vse, kar ljubi Bog. Po njej zajemamo svojega! bližnjega v isto lju¬ bezen, ki jo imamo do Boga. Vidimo, da našega bližnjega ljubi Bog in zato ga ljubimo tudi mi. In ker Bog vse ljudi ljubi, jih moramo ljubiti tudi mi. Bog ljubi vse ljudi. Zato jih je ustvaril,odkupil jih z roj¬ stvom in odrešilnim trpljenjem svojega edinega Sina, ki je prostovcl no šel v smet, da vrne človeku božje prijateljstvo Ker so vsi lju¬ dje predmet božje ljubezni morajo biti predmet tudi naše ljubezni. Laična solidarnost pomenja mnogo manj, ker more upoštevati le narav¬ no človeško skupnost Zadržanje papeža Benedikta XV. v vprašanju vojnih ujetnikov in pomoč stradajočemu ruskemu narodu je jasno pokazj la, da krščanska ljubezen ne razlikuje med plemeni, med narodnostmi in religijo. Važno pa je, da ugotovimo, da se ljubezen razlikuje od pravičnosti ne le radi tega, ker izvira iz drugega čustvovanja, ampak tudi zato, ker od tistega, ki je njen predmet ne zahteva povračila. S tem pa seveda ni rečeno, da bližnji za sprejeto ljubezen ni dol- žanp nikakih obveznosti, ki cesto niso manjše, kakor one, ki jih u- stvarja pravičnost Vendar pa te obveznosti niso uzakonjene pred državo, temveč le z ozirom na Boga. 2. Vrst e Negativna ljubezen; ne stori bližnjemu česar no¬ češ, da 'bi ti drugi storili Pozitivna ljubezen: Stori bližnjemu,kar hočeš, da drugi tebi store. Prva odstranjuje vse, kar bi bližnjemu moglo povzročiti nougldje. Kakšna je ta ljubezen? Najlažje preceni¬ mo na svoji lastni ljubezni, ki je kakor znano, zelo občutljiva. Druga ljubezen ni omejena, kar tiče njene aplikacije in jo je mogoče dvigniti do hercizma. Ker jo je naš Gospod istovetil z ljubeznijo do Boga, more biti kakor je Bog sam, brezmejna. Ta ljubezen se čisto gotovo ne more omejiti na dolžnost dajati miloščino. Razteza se na vse, na nižje, enake in višje. Na nižje, da jim olajša izvrševanje rgib dolžnosti, in da jim z iskreno dobrohotnostjo olajša pokorščino, na enake s tem, da kaže zanimanje za nje z dobro, prijazno besedo m da jam ca jemo pogum in bodrilo pri njihovem delu; na izisje pa, ® a ‘-n ^ voljno .pripravljenostjo olajšamo njihovo voditeljsko službo. Ako se v.o razpoloženje ustvari v mnogih srcih, prinaša v družbo amer- nos.„ m dobrohotnost, slogo in mir, pa naj to velja za družino kakor za anz-r/o, politični boji zgube ostrino, državljanski spori se lažje poravnajo. Prebivalstvo v večjem miru in soglasju more zasledovati skupne olaginjo. Ljubezen tudi zmanjša ostrino gospodarskih bojev, ke.i delojemalec z dobrohotnostjo sočustvuje z delavcem in potem tudi delovec ne vidi v svojem gospodarju sebišnega izkoriščevalca. Pii izvrševanju ljubezenskih dolžnosti pa je treba, da se držimo gotovega reda. Treba je, da vršimo svojo ljubezen najprej do tistih, ki so nam najbližji: v družini, kot sodržavljani iste domovi¬ ne, in potem vsi, ki pripddajo veliki človeški skupnosti. Potem je red, ki ga narekuje potreba, pri čemet je treba vpoštevati: a/ naravo dobrine, ki naj jo naklonimo bližnjemu. Tu zavzemajo prvo mesto duho-v ne dobrine, potem telesne dobrine /zdravje/ in končno zunanje dobrine b/ Ya.žen je tudi značaj potrebe, v kateri se nahaja naš bližnji: exti rna necessitas, ki nujno zahteva našo pomoč tudi za ceno velike žrtve, recimo, ako bi kdo umiral od lakote, ali bil v nevarnosti, da zgubi večno zveličanje. Treba je žrtvovati časno življenje, da zagotovimo večno življenje bližnjega. /Tako n.pr. vojaški duhovniki v slučaju ve ne, ki so spremljali čete na bojišče./ Na drugem mestu pride potem n nujna potreba, ki od nas ne zahteva skrajnih žrtev in potem splošna potreba, ki od nas ne zahteva, da v specijelnem smislu posredujemo. V tem slučaju zadostuje, ako iz ljubezni odstopimo zadostni delež od tega, kar nam preostaja za to, ker ne gre za kake določeno osebo, ki je v potffiebi, ai@.§»ak za splošno družabno organizacijo, ki je pomanjkli vn. Ni mogoče razlikovati naravne in nadnaravne ljubezni, kadar gre za krščanski socialni nauk. Zapoved ljubezni je Kristusova zapo¬ ved: Tp je moja zapoved', Po tej kreposti se spoznajo njegevi učenci. In kakor zgodovina kaže, pomenja ljubezen največje zmagoslavje krscar stva in največjo slave Cerkve. Samo v n$ej je ljubezen doživela svoj najvišji razmah in v njej se je od začetra do danes tudi na junaški način izvajala. 3/ Vloga v socialnem življenju . Pravičnost in ljubezen sta tesno združeni in obe potrebni za .socialno blaginjo, pravičnost je temelj, ker je varuhinja reda in ker ureja pravice in dolžnosti. G-eslo pravice je. ne oviraj bližnjega toda ljubezen pravi :podpira j bližnjega.ljubezen poma ;j a usovrševati pravičnost, ker poprime celo tam, kjer ni dolžnosti, /izšolati revne¬ ga dijaka/ tem bolj tam, kjer je dolžnost, ljubezen omiljuje striktn pravičnost, dobršujenjeno dele in zastavi svoje delo tam, kjer pravic nima besede /njena molitev je očefiaš/. ljubezen utrjuje pravičnost in se Uspešno Beri proti sebičnosti, ki je glavni vir socialnega zla pravičnost in ljubezen, obe sta potrebni čednosti, kajti ljubezen sama ne bi zadostovala. Ele z pravičnosti bi brutalna sila praznovala zmagoslavje tista sila, ki ni tenkovestna in katero je treba urejati z za ’koni< Treba je pravičnosti, da zastavi lenobi in brezdelju pot in da Uzakoni dolžnosti, ki na trdnih temeljih urejuje družabne življenj 4 / la z me r j e me d ljub e z-nijo in pravico -upaoezen sloni na edinstvu tega, ki ljubi in onega ki^ljubi. ^ ru gi je alter ego - najde v njem stvari, ki ju družijo in združijo, uato ga ljubi kakor samega sebe, mu ne želi, česar sam ne želi in obr, °tratno. /Simile simili gaudet/ Pravica P a sloni na raznosti enega od drugega, ljudje smo raz; icni - povsem: in spraviti to v nek odnos enega do drugega - to je stvar pravice o žitoma. pravičnosti. /Letim Kiihl/. Eno ko drugo je potrebno s oboje vre ja družbo v solidarno dru: bo' solidarizem /Cathrein/. ljubezen pravico dopolnjuje in $e njeno jamstvo. Vendar ima v družbi prvo mesto pravica. Socilani red je osnci na harmoniji pravici Družba v kateri bi bila vez ljubezen, je ideal. Delavec cesto poudarja; M nam do miloščine, hočemo pravice. Milošči¬ na js izraz ljubezni, pravica pa daje to, kak komu gre. Biti pa mora oboje. D Obsojene zmote: individualizem, in libe-r ralizem; socializem in komunizem. Ni brez koristi ako podčrtamo važnost tega predmeta, ki nam predstavlja najhujše zmote zadnjega stoletja z vsemi slabimi posledi¬ cami za človeško družbo. Pri tem pa ne smemo ostati le pri zvoku be¬ sede, apmak iti k stvari. Kajti besede, ki jih navajamo so v teku časov predstavljale razne pojme, katerim nimamo kaj oporekati. Biti liberalen pomenja lahko celo krepost. Ona je celo ena izmed božjih kreposti, s katero označujemo njegovo nagnanje, da stvarem, ki jih je ustvaril odstopa del svojih neskončnih dobrot. Prav isto je indi¬ vidualizem, ki more po eniti povsem pravilno zadržanje človeka, ki skrbi za normalni razvoj svoje osebnosti in ki se poslužuje pravic človečke osebnosti, ki so posebno v današnjem času mnogokrat teptane.; Kar tiče socializma, vemo, da je bil izraz velikokrat pojmovan kot nauk ali ravnanje, ki se predvsem briga za blaginjo skupnosti. Tre¬ ba je torej natančno določiti v kakem smislu nam te. tri besede pome¬ ri ja jo zmoto. 1. Individualizem. Izvor toga sistema moramo iskati v socialnem pojmovanju Jeana Jacquesa Rousseaua, ki ga je razvil v svojih dveh knjigah "Razprave o neenakosti pri ljudeh" in "Socialna pogodba". Te ideje francoskega filozofa je poskušala spraviti v življenje predvsem velika franepska revolucija, zgodovina :a jih pozna pod imenom moderne svoboščine Toda že na samem začetku te Roussaaujeve filozofije je napačno pojmo- vsr-ije človeka, prezrl je, da je človek po svojem značaju bistveno soc: alno bitje. Radi tega je zgradil popolnoma izumetničeno in resnici ne-j 0< tgovarjujočo zgodovinsko sliko o človeški družbi. Rousseau je ustva¬ ril svojevoljno podobo o primitivnem človeku in je iz nje potem vseka¬ kor s popolno logiko izvajal vse druge posledice v Človek so rodi dober in svobode^.. Narava je položila vanj teže- ki jih je tr ba zadovoljiti in sicer s popolni .1 upoštevanjem nje- goviii nadalnjih svoboščin. Vsi ljudje se rode enaki, vsi se rode svo "bolni Neenakost se pokaže šele z leti, ko imajo ljudje različne teles ne ^ n ^ U3 Qvne sile. Posledica je, da se morajo nekateri zadovoljiti wm < - 42 - z vlogo večje ali manjše podrejenosti, kar jih ovira, da se svojih na¬ ravnih svoboščin no morejo v polni meri posluževati Slabotnejši hitre opazijo, da si boljša mesta osvoje telesno in duhovno na j jač ji. To op: kovanje ima za posledico, da se organizirajo v družbo po neki nepisan pogodbi. To skupno življenje v družbi naj jih varuje pred raznimi nov; varnostmi. Tako ima družba koristno stran za vse in za vsakogar pose¬ bej, ki je naljubo skupnosti odstopil del svojih individualnih pravic Radi skupne blaginje se poodinci torej odpovedo nekaterim svojim in¬ dividualnim pravicam, do katerih sicer ne bi družba imela nikakih pra¬ vic. Ta socialna pogodba je temelj človeške družbe in njene narave. Potem takem je tudi edini vir prava, čggar zunanji izraz je zakon, lex, to se pravi, splošna ljudska volja /volontž genžrale/, ki je skupek volj poo&incov. Radi tega je nujno in v soglasju s pravico nad rejena sleherni volji poedinca in se ji mora slehernik absolutne in obvezno pokoravati Ta najvišja oblast je neprenosljiva in nedeljiva In ker volenti gčnčrale poteka iz prostovoljne pokorščine in podvrže¬ no st i vseh, je zakon, ki j e izraz tega razmerja, vedno pravičen in dober in se mu nihče ne more odtegniti. Ker se vsak vsem daje, se ne da nikomur., In ker ni nikogar v družbi, ki ne bi užival iste pravice, dobi sleherni ekvivalent za vso, kar je družbi odstopil in še več, kakor pa je sam dal. Po tem nazoru imamo torej opraviti le s poedincem in družbo. Med enim in drugim ni nikakega posrednika, kajti država je izraz splošne ljudske volje in bi jo oblikovanje posameznih družb meglo o- grožati, ker bi se te družbe postavilo med poedinca in državo.Obliko¬ vanje takih družb bi pomenilo ogrožanje svobode Potem takem je dru¬ žabna pogodba, v smislu katere vsakdo stavi ja na razpolago svojo oseb nost in vse svoje moči pod vrhovno vodstvo volontč gžnirale - najtr¬ dnejše poroštvo za svobodo. Od tod pa poteka dolžnost države, da vsa¬ kemu poedincu zagotovi popolno vsestransko svobodo- svobodo misli, svobodo vesti, svobodo dela in svobodo javnega delovanja. To so glavna načela Rousseauja, ki se nanašajo na zgradnjo države, družbe in njih odnosov do poedincev. Tako liberalizem, kakor socia;.izem, sta si prilastila ta načela, čeprav jih na nekoliko raz-li no načine uporabljata; liberalizem postavlja svobodo na prvo mesto in n Jsj prepušča, da zagotovi človeško 'daginjo; socializem pa smatra,da jo svoboda nezmožna urediti sedanje krivično stanje in zato poziva k revoluciji, ki naj pomede s sedanjim stanjem, dokler ne nastopijo raz¬ mere, v katerih bo mogla Zavladati popolna svoboda in enakost med njimi. , Jhv'.hr-i a _ Roussoaucvega sistema <• limet e n je temelj sam, kor smatra, da jo človeška narava popolnoma dobra in da bo dober tisti, ki se prepusti naravnim gonom. Naš razum, ki se moro sklicevati na tisočletne skušnje človeškega ro¬ du in tudi na samo božje razodetje, nam pravi, da človek po naravi ni popolnoma dober. Kajpada so moramo pri tem varovati, da ne zaidemo v nasprotne zmoto, ki jo jo oznanjal Luther, ki jo trdil, da je člo¬ veška narava po izvirnem grehu popolnoma pokvarjena in da ni zmožna nobenega dobrega dojanja V resnici je tako, da je človek izšel iz težjih rok dobor in da jo imel sposobnosti spoznavati resnico in tudi ljubiti. Toda radi. izvirnega greha je nastal nerad, v nj-egovi naravi dviga k dobrim delom in drugim .j, kadar je prepuščen svojim lastnim ne sama sebi namen. Svoboda je dana človeku, da doseže svoj najvišji namen, ki je Bog, kar jo tudi v skladu s človeško duhovno naravo.Zat^ na ljubo svobodi človek ne more vsega žrtvovati 3 Tclontč gžnorale ne more biti počelo zakona in še manj te¬ melj pravice Rousseau je mislil, da se ljudska volja nikdar ne more motiti in nikdar . delati krivice, praktično življenje pa kaše, da je tudi ljudska volja lahko tiranska in samovoljna in da more, pa naj bo v manjšini ali večini, krivično zatirati drugi del prebival¬ stva. Vir prava in oblasti je višji in ga je tre .a iskati v samem Bo¬ gu, ki je tudi početnik družbe in ki je torej tudi izvor avtoritete, brez katere bi družba ne mogla obstojati S tem, da poslušamo oblast, poslušamo samega Boga in jo to, kar daje naši pokorščini plemenito vzvišenost in je obenem poroštvo pred samovoljo in zlorabo oblastni¬ kov. Kajti Bog hoče, da je človek le toliko podvržen oblasti, kolikor je to koristno splošni blaginji. Tisti torej, ki oblast izvajajo, je ne smejo izlorabljati v prilog svojih osebnih namenov, ampak v korist človeške družbe Rousseaujev nauk zanika tako objektivno dobro ; kakor objektivno zlo in poboži brezimno in neodgovorno državo Zato vodi v naghujšo tiranijo in istočasno odreka Bogu njegove pravice do druž¬ be , kakor tudi do poedinega človeka 4. Kakor že rečeno, Rousseau popolnoma prezre socialni značaj olovoka* Rousseau ni uvidel, da ima človek teženja, katerih država ne more izpolniti, da ima vrojene pravico, ki so starejšega izvora kakor država in do katerih ima sleherni pravico brez ozira na državo. Olovek ima vrojene pravice, katerih mu družba ni dala in katerih mu tudi ne sme vzeti. Torej so poleg države upravičene tudi druge združ¬ be . Rousseaujev socialni sestav je skozi in skozi antisocialen in nujno vodi do tiranije, v kateri število ustvarja pravico in po svoji vclji kroji zakon . Ta sistem moremo tudi /imenovati tudi individua¬ lizem. kajti ves je prepojen z absolutno svobodo poedinoa,ki so tej svobodi odpove le zato, da se je tem lažje poslužuje in da tem lažje zasleduje lastno dobro, ne da bi imel pri h erp kak drug ozir ali kak drug zakon, ki naj bi ga vodil, kakor izključno le lastno ugodje. 2. liberalizem. Pod imenom liberalizem označujemo na splošne vsak sistem,ki smatra svobodo za prvenstvo in bistveno človeško dobrino in ki torej smatra, da mora biti torej vsaka bodisi verska, politična,gospodarska ali družabna organizacija v prvi vrsti tako uravnana in njeno delova- K-.le tako usmerjeno, da zagotovi kar na j več jo mero t,- svobode,ki je sama sebi namen,'K ho obode olov-kvi ue more nihče vzeti "•J e ak r Ki L ..L v 0 1 ' C- v ‘1....; 8. JL A- ' v A- •r pa je tudi • e ^ivari potrebno imeti jasen pojem, pravilno presojati. Kajti more iti za svoboščine, ki so n do katerih človek nima pravice. Tako je n.pr. Cerkev rasi liceralizem in znano je, kako je gospodarski Tibera- oči! vedli 1 - zla v družbi v e r skl_l iber a li zem . __ liberalna zmota na tem področju izhaja iz trditve, da ima vsak človek absolutno pravico, da se po svoji mili volji zadrži z ozirom na verska vprašanja; da torej pripada kaki religiji a^i pa da tudi n ma nobene vere. li je oblasti, ki bi v tem pogledu čemela naj vpliva ti in usmeriti njegovo ravnanje. Kajti verska svoboda napram vsakemu in vsem.in tudi napjram Bogu, pravi liberalizem, je najsvetejša člove kova pravica. Človek je svoboden v iskanju resnice in je vse laž, ka ne pride od nas samih in je ni oblasti, in tudi ne Boga, ki bi mu mo gel prepisovati kako mišljenje, dokler ga ni sam spoznal za edino pravilno. • Od tod zahteva po absolutni svobodi vesti in od tod dolžnost države, da to svobodo varuje proti slebornemu teženju, ki bi to absolutno svobodo hotela omejevati, dolžnost države je torej, da je ona sama areligiozna in praktično brezbožna. Če dela drugače, je že pristranska dolžnost države je, da se bori proti Cerkvi in da brani laične svoboščine, logična posledica teh nazorov je preganjanje kato lioizma. Takczvana nevtralnost je torej nujno antireligiozna in roli Sija, pa naj se pojavi v katetikoli obliki, pomen ja vedno napad na človekovo svobodo Kot nujna posledica teh nazorov, je tudi zahteva svobode misli po svobodi tiska, po propagandi in poduka* Terski pouk pomen ja po tem nazoru že napad na človekove svoboščine. Absolutne resnico ni, zato je treba, da se vsak nauk svobodno razloži, kajti lahko je nekaj danes zmota, pa jutri že resnica. Katoliški _1 iber a liz e m_ Bod tem imenom je označen sistem, ki sicer ni nikdar sistema¬ tično in znanstveno naravnost obrazložil svojih nazorov, je pa dal miselno podlago onemu krogu, ki je izdajal list "Avenir" in čigar tendenca je bila obsojena od papeža Gregorija XVI. v okrožnici Mirari vos./1832/ lisci tega lista so zastopali mnenje, da je treba ločiti med načeli /teza/ in njih uporabo /hipoteza/. Brez nadaljnjege so izpovedali, da priznavajo celotni katoliški nauk o družabnem or¬ ganizmu in so odklanjali liberalizem, ki ga je Cerkev obsodila.Bač pa so bili mnenja, da je praktično in koristno in v gotovih primerih potrebno, da se katoličani prilagode državi, kakor je dejanske na o- snovah liberalizma nastala in se okoristila od svoboščin, ki jih je .1 izpovedala. Bili so mnenja, da je za vere bol.jše, da tolerira libera7; ne svoboščine in liberalistično državo, kakor pa da se sp uš.. a z njo \ oerbo. Drugi med njimi so zastopali stališče, da je^&erkev bol^šd po¬ ložaj, kakor ga je revolucijonarni liberalizem ustvaril v moderni li- eeralisti.čnnj država., kakor pa državno varstvo in p r.i. vi lig Iran položaj v državi.. 45 Zadržanje Cerkve Politični prevrati in duhovni tokovi 19- stel so Cerkvi češče dali povod, da jo nastopila proti krščanskemu liberalizmu, kakor tu¬ di proti liberalizmu, ki ga je izpovedaval francoski list”Avenir ,T .Za držanje Cerkve ni bilo prav nič dvoumno kakor priča enciklika G-rego- rija XVI-, ki smo jo prav kar omenili, dalje enciklika pi ja PC. ,! Quanta cura Tt in Sillabus 1 ’, ki jo je spremljal /1864/« Leon XIII je končno smatral za potrebno, da je potrdil vse te obsodbe liberaliz¬ ma in da jih je znova podal v direktni obliki katoliškega nauka v znameniti okrožnici n libertas n /20. jun 1888/• Analiza enciklike n Liber t as' r Pc nekaterih uvodnih razmišljanjih o pojmu svobode, ki se mora ravno krščanstvu tako veliko zahvaliti, čeprav ga nasprotniki blati¬ jo v tem pogledu, razlaga p 33 ež v 1. deli. okrožnice, kaj je naravna 1 svoboda, ki je bistvena last človeške narave in utemeljena v duhov¬ nosti človeške duše. Človek obdarovan z razumom in obdan od raznih dobrin, od katerih ni nobene takšne, da bi jo nujno moral imeti, je prisiljen, da se razumno odloči in izbira med njimi. Cerkev je vedno branila to svobodo, zlasti proti napadom Manihejcev. luteranov in jai zeuistov. Človekova svoboda ima svoj sedež v volji, ki ja razsvetlje¬ na z razumom, Ne obstaja pa v sposobnosti, da se moremo odločiti za slabo, kar je le posledica nepopolnosti naše volje in našega razu¬ ma. Predmet naše svobode je svobodna izbira dobrin, ki ž/'//odg o var ja¬ jc našemu razumu. Če gre za moralne dobrine, potem govorimo o maralna svobodi, ko se svobodno odločamo na moralnem področju, pri tem je kajpada tudi potreben zakon, ki volji narekuje izbira. Najprvo narav ¬ ni zak on, ki ni drugega, kakor večni božji zakon, ki ga je Bog u&isni bitjem, ki imajo razum, in ki imajo svoj izvor v samem božjem bistvu, ki narekuje red vsem stvarem. Lalje človeški zakofa , ki sankcijonira naravni zakon, ga uporablja in določa. Človeški zakon je konkreten izraz večnega zakona, ki je cin ostane pravilo tako za vladanje ka¬ kor za vladarje, za družbo kakor za poedinca Cerkev ne dela drugega, kakor da opozarja na večen zakon in se trudi, da mu zagotovi spošto¬ vanje v družbi. Zato je delo Cerkve koristno svobodi narodov, ker ne¬ posredno varuje njihove naravne svoboščine, odpravlja suženjstvo,širi resnično civilizacijo in uči pokorščino samemu Bogu, ki ne ponižuje, ampak dviga človeka. Irggi del okrožnice se peča posebej z liberalizmom, ki zanika od¬ visnost človeka od Boga in od tistih, ki od BOga izvajajo svojo avto¬ riteto. pri tem papež razlikuje več stopenj liberalizma. Absolutni liberalizem , ki zameta sleherni božji zakon, ki uči odvisnost družbe od človeške volje, kateri pripisuje najvišjo moč.Ta liberalizem je nasproten razumu in v svojih posledicah silno razkro- jovalen, ker odpravlja razliko med dobrim in slabim, odpira pot ko- rupciji, pospešuje tiranijo, vodi do verske brezbrižnosti in izziva revolucijo. -j ^rne jš i 1 ibe ral i z e m je tisti, ki zameta pozitivne božje npH^!- Ve / raiiC ^ e ^ e ^> priznava pa naravne zakone. Ta liberalizem je aoslečen, ker pozitivni zakoni ne vežejo manj kot naravni zakoni,ki u i niso manj izve.st.jai kot, jx>* j tj.vjai zakon. - 46 - 3/ Se milejš i libera lizem ni majij nedosleden, ker priznava iiožjo postavo kot pravilo zasebnega živi jen ja. Vendar odklanja njen nauk kot ne rilo za vladanje družbe. Ta liberalizem zagovarja ločitev Cerkve in države. Pri tem pozablja, da so take države, kakor poedin- ci dolžni ravnati se po božjih postavah. Iržava je dolžna, da omogoc in olajša izpolnjevanje božje postave, da pospešuje duhovne in telet dobrine in da živi v sporazumu s Cerkvijo, s katero sicer nima iste/ neposrednega cilja, a izvaja svojo oblast na istih osebah in cesto o njih isto zahteva, čeprav pod različnimi vidiki. Pppež nato razloži, zakaj je treba zavrniti svobodo kulta,svo¬ bodo riška, svobodo pouka in svobodo vesti in v smislu, kakor ga tem pojmom daje verski liberalizem. Sv,oče daje pravo razlago svobode ve ki obstoja v tem, da človek služi Bogu brez pridržka Nasprotno blag rjpi, tako icedinca kakor družbe bi bilo ako bi se delale ovire edin pravemu božjemu češčenju. Kar tiče pouka, je jasno, da se sme poličev ti edinole resnica Tal je Leon Zlil. poudarja, da žal niso vedno takšne razmere v ta načela bila popolno upoštevana Radi teg,a papež pote ie, v katerih je neka gotova toleranca dovoljena Radi razlogov, smejo javne oblasti dovoliti gotove svoboščine, si- 5. ampak iz legalne nujnosti, radi družabnih razmer lo. pa naj jih p c možnosti čim prej odpravijo. Pri tem papež tudi opo nepomirljivost in netolerantnost liberalcev, kadar gre za pravico Cerkve, kateri na splošno odrekajo njene upravičene svobošči. Zone.n o papež enkrat povzame svoj nauk in razen tega omeni še stališče do liberalnega katolicizma: mnogo jih je, pravi, ki mi sl jo, naj bi se Cerkev v dedanjih raz-merha prilagodila ustanovam in me todam moderne politike. V tem imajo prav, ako s tem mislijo pametno prilagodenje, ki je v skladu s pravico in resnico, ni pa mogoče njih stališča odobravati, če mislijo spravo z nauki in ravnanjem, ki je v nasprotju z- vsako pravico Moderne svoboščine ne pomenijo vedno prav in ne morejo biti neomejene. Nrakor pa ni prepovedano katoličanom, da se poslužujejo demokratičnih ustanov pod pogojem seveda, da se dr ze nauka Cerkve, v kolikor se nanaša na izvor in naravo oblasti Kva levredne je, da se katoličani udeležujejo pri upravi države. Cerkev ne nasprotuje tistim, ki hočejo neodvisnost svoje dežele, kakor tudi ne ki so pristaši avtonomistične miselnosti in ki zagovarjaj svoboščine poedinih pokrajin. Cerkev je bila vedno naklonjena zdravi državljanskim svoboščinam. To so načela, katerim naj se katoličani pr11agode v svojem zasebnem in javnem življenju 'dejansko ni nobene vladovina na svetu, ki bi priznala načelo absolutne in neomejene svobode To je bilo mogoče videti v vojni,ko se jo pokazalo, da so še višje dobrine, kakor je svoboda, katero so oblasti omejevale z raznimi cenzurami in omejitvami in sicer v prilog °bce blaginje, Tako tudi Cerkev vzdržuje načelo, da človek ni svobo¬ den z ozirom na resnico in tudi ne z ozirom na versko resnico, tem- o eolžan, da jo spozna in da se po njej ravna, ker je tako božjij ■ Akc priznavamo, da Bog biva, potem človek ni več svoboden, al ga casti ali ne, temveč je dolžan, da mu tako poedinec, kakor družba ujo božjo čast. Končno smo dolžni sprejeti vsako resnico ,kad v ec vol Lar - 47 - je Kot taka jasna in spoznatna. Tudi tisk nima pravice, da bi zavestno razširjal zmote Tudi tisk ni po državljanskih zakonih svobode ,kadar gre za čast tretjega, da bi pisal o njem karkoli.Enakega načela se dr¬ ži tudi Cerkev, kadar je treba resnico zavarovati proti laži in zmoti ter človeške daše varovati pred okuženjem z neresnico. Kar se tiče svobode vesti, omejuje Cerkev svoje pravice na katoličane in sme zahte¬ vati, da njena oblast nad verniki ni krivično omejevana Cerkev ne mo¬ re svojim vernikom priznati svobode, da časte Boga ali pa da so brez¬ brižni do njega. Cerkev ima pravico zahtevati, da vsakdo išče Božjo resnico in da po njej uravna tudi svoje življenje, praktično se Cer¬ kev seveda zadovolji s tem, kar je v danih razmerah vedno mogoče dose¬ či in se večkrat prilagodi manjšemu zlu, pod pogojem seveda„ da se takšnega stanja ne smatra kot najboljša rešitev in da zasilna prilago¬ ditev že popolnoma odgovarja vsem zahtevam katoliške resnice- G ospod ars ki_1iber ali z en Gospodarski liberalizem proglaša svobodo kot najboljši regula¬ tor za preskrbo človeške družbe z materijalnimi dobrinami in kot glav¬ nega činitelja narodnega blagostanja po njegovem nazoru je osebni interes najboljše bodrilo za človekovo delavnost. Njegovo bodrilo je torej geslo, ki ga je proglasila manchesterska šola Laissez fairp Laissez passer. Treba je, da svet zaupa svobodi, ki bo sama uredila nerodnosti, ki se morda še pojavljajo v gospodarski tekmi. Treba je, da država čim manj posega v svobodno gospodarsko tekmo, bodisi poo- dinoev, bodisi gospodarskih družb. Naravne sile so nujne in ni mogoče proti njim ničesar ukreniti. Prav tako so nujni f-.' tudi gospodarski zakoni in bi bilo pregrešno, ko bi jih utesnjevali s kakimi moralnimi ali drugimi pomisleki Tako producent kakor konsument hitro spoznata, Kaj jima je v korist in vidita,: da je boljše sporazumeti se, kakor boriti se. Iz tega spoznanja pa bo nujno izšlo gospodarsko ravnovesje in socialna blaginja. Mnogi duhovi različnega svetovnega nazorja so se oklepali gospo¬ darskega liberalizma in se ga oklepajo še danes, dasi je vsaj kar se katoličanov tiče, težko spraviti njih ravnanje ;.v sklad z encikliko "Rerum novarum tT , ki je izrecno poudarila pravico države, da posega v gospodarstvo, ki je priznala upravičenost strokovnih organizacij in postavila zahtevo o pravičnih delavskih pogodbah Gospodarski libe¬ ralizem je mnogih točkah popolnoma nasproten socialnemu nauku Cerkve ln je dejansko tudi ustvaril razmere, ki ne odgovarjajo krščanski pra¬ vičnosti 3 / Soc ializem in_ komuni z em Splošni pojem Beseda socializem , ki jo je prvi rabil Pourier, je bila spočetka mišljena v splošnem smislu in je označevala družabni re< t, ki naj bi bil v nasprotju z individualističnim egoizmom. V tem smislu so govorili tudi o krščanskem socializmu in o katoliškem soci¬ alizmu. Nekateri poslanci v narodnem zastopstvu so se imenovali kr¬ ščanski socialisti, s čimer so hoteli označiti svojo voljo, da delajo Za ^loljšanje delavčeve usode po .načelih evangelija. Toda s časoma je - 48 - beseda socialize zadobila čisto svojski pomen- pričela je označevat j poseben sistem Radi tega so jo katoličani opustili, ker niso mogli več soglašati s sistemom, na katerega se je izraz nanašal in so poteč svojo socialno delavnost označevali kot kate socialno katoliško ali kot krščansko demokratsko. Tako vsaj se je zgodilo na Francoskem in tudi drugod. V posebnem pomenu namreč nam pomenja socializem čisto določen nauk in čisto določeno stranko in o tem je tukaj govora. Si¬ cer je socializem v prvi vrsti zainterisiran na gospodarskem področji, ima pa tudi čisto svoje poglede na ge civilizacijo, ker hoče spremeni ti popolnoma svojo družbo in jo znova zgraditi na novih temeljih, v katerih bo drugečen odnos med poedincem in družbo, kakor pa je v se¬ danji družbi. Socializem predstavlja torej tudi živi jonski nazor, ki je nasproten katolicizmu in ki je bil od Cerkve obsojen. So pa v njegovem sestavu razne socialne reforme, ki jih lahko tudi katoličani sprejmejo in podpirajo, ker so koristne za delabne stanove. Zgodovina , a/ pred Karlom Mrxom. - Še predno se je sistem, o katerem govorimo, imenoval socializem, je bil že davno preje nazuan komunizem. Označba torej, ki si jo danes lasti samo dol socialistič¬ nih pristašev Izvori tega nauka segajo v davnino in se večkrat v zg vudrzo svari prod. kakršnim koli in. li,b 0 vali.izxwrm- : . y - 53 II. del. elementi SOCIALNEGA ŽIVLJENJA. 1* Snovni činitelji socialnega življenja so: a/ človek, ki je prvina družbe, b/ skupine, ki tvorijo družabno telo, c/ njihova delavnost in socialno izražanje na zunaj ter končno še d/ sile, ki vodijo in uravnavajo družabno življenje. - Mož, žena, otroci so ljudje - poedinci. - Naravne skupino, ki sestav¬ ljajo družbo, so družina, rod, pleme, naselja, država; k tem je treba prišteti še versko in nadnaravno družbo, ki je Cerkev. - Poedinci in družba se socialno javljajo po svojem delu, vodstvu organizaciji, vzgoji itd. in seveda s tem v zvezi tudi s krepost mi oziroma slabostmi, s katerimi se lotevajo svojih opravil. Si¬ le, ki uravnavajo družbo in ji dajejo živi jensko moč, sta v prvi vrsti pravica in ljubezen, potem pa nravni in pravni zakoni, ki imajo svoj izvor v večnem zakonu. Med pravicami imajo prvenstvo človekove prirodne pravice, med katere spada tudi lastninska pravica. I. Človek - prvina družbe. Kdor hoče umeti družbo, o kateri uči sociologija, mo¬ ra najprej umeti človeka^ Človeško življenje izraža dvoje lastnosti, ki sta za pojmovanje družbe odločilnega pomena: osebnost in družnost. Dan¬ danes srečujemo polno socialnih in političnih sistemov, ki člo¬ veku ne priznajo več značaja osebnosti. V komunizmu, materia¬ lističnem socializmu, f&šizmu, narodnem socializmu.... je člo¬ vek le še reč, blago, stroj, nad katerim ima družba oziroma dr¬ žava omnipotentno pravico. Človek je le še radi države, ki je bog, kateremu se morajo ljudje suženjsko žrtvovati. Drugi zopet - in to je zlasti slučaj v pretiranem li¬ beralizmu - taj§ družnost. Ta zmota vodi v skrajni individua¬ lizem z moralo "nadčloveka”, kjer je poedinec vse, ki vse sme brez ozira na druge, drugi ljudje so mu samo sredstvo, le pred¬ met, da poviša sebe in pomnoži svoje uživanje. Individualizem žrtvuje interese skupnosti poedincem, kakor obratno kolektivi¬ zem žrtvuje človekovo osebnost družbi. Prvi pretirava pojem člo¬ veške svobode, ki jo istoveti z razbrzdano brezobzirnostjo, dru¬ gi ekstrem pa prinaša vsaki osebni svobodi smrt. To sta dve skrajnosti, med katerima nihajo vse ateistične socialne teorije. Krščanska sociologija brani osebnost človeško in brani družnost. Le na harmonični sintezi teh dveh idej je mogoča druž¬ ba in v družbi prava blaginja človeštva, ki je smoter družbe. 1. Člo vek_ je _o se ba._ 3. Vsak človek ima tvarno telo in netvarno dušo. Duša je počelo umnosti in svobodne volje in tako izvor človeške osebno¬ sti. Naravna sposobnost slehernega zdravega človeka je, da raz- - 54 polaga s svojim telesom, čuti, razumom in voljo. Telo teži za tem, la se pod svojskimi pogoji razvije do polne moči moža ali žene z naravnim nagonom, ohraniti rod in vrsto, kar je posebno veličasten znak božje previdnosti in dobrote. Razum, čigar sila in prodornost je sicer v poedinih ljudeh različna, je v normal-, nih okolščinah sposoben ločiti dobro in slabo in ga je zlasti s primerno vzgojo in izobrazbo mogoče dvigniti do gotove stopnje kulture. Človeška volja je - kljub nagonom slepih strasti, lju¬ bezni, na.ghen.ju k lenobi, slabim zgledom in nevednosti - svo¬ bodna in sposobna, da pod dobrim vodstvom in z božjo pomočjo doseže stopnjo moralne pravilnosti. Mnogi se povspno celo do pravega heroizma, ki ga vsi občudujemo /n.pr. svetniki/. Radi netvarne in neumrjoče duše je vsakemu človeku usojeno tudi po¬ smrtno življenje. Iz krščanskega razodetja smo poučeni, da je človeška duša na poseben način posvečena in da ho blaženost v posmrtnem življenju v gledanju in radovanju samega Boga, v ka¬ terem bo človek šele dosegel svojo popolnost in zadnji smoter. "Bonum universi non est ultimus finis hominis, sed Deus." Ta velika odlika izvzema človeka od vseh drugih u- stvarjenih stvari na zemlji. Prvič mu nobena ne more biti smo¬ ter življenja, ampak le sredstvo v dosego najvišjega cilja- Bo¬ ga; drugič pa tudi s človekom nihče na sme ravnati, kakor se postopa z rečjo. Kajti človek je oseba, ki ne živi nobeni stva¬ ri, ampak sam sebi, kakor razlaga sv. Tomaž: Homo est naturali- ter liber et propter seipsura existens. /2 II. 64, 2 ad 3/. Člo¬ vek mora živeti samo Bogu, a prav s tem, da živi Bogu, živi naj¬ bolj sam sebi. Človekov razum je počelo samo sv est i . V samosvesti se človek zaveda samega sebe kot samosvojega bitja, ki je smoter rečem, a ki njemu nobena stvar ni smoter. "Zato ja naraven red, da človek takoj za Bogom ljubi samega sebe bolj kot vsako dru¬ go bitje." /Thom.2 II. 24, 4/. S svobodno voljo se človek sam odl oča za svoje cilje in si sam svobodno voli eota in sredstva. Zato pravimo, da je , sam počelo svojega delovanja. Kot svobodno bitje je tudi 'sam od¬ govoren za svoja dejanja. Tako je človek tudi nravno bitje, no- sitelj dolžnosti, a prav zato tudi pravic. Kot nravno bitje ima človek tudi vest. Vest mu razo¬ deva božjo voljo, a javi mu tudi pravo svobodo. Nikogar ni, ki bi mu mogel kaj ukazovati, kar je proti 'božji volji in njegovi vesti, in kdor mu more kaj ukazovati, mu more le, če ima oblast od Boga. Izven Boga ni v vesoljnem svetu bitja, ki bi moglo sa¬ mo iz sebe gospodovati človeku. Še kot suženj je človek svobo¬ den v svoji vesti in san svoj gospod v odločilnem vprašanju ži¬ vljenje. Časovno življenje telesa mu lahko uničijo, pravega ži¬ vljenja mu nihče ne more vzeti. "Servitus ad corpus pertinet non ad animam, quae libera manet." /Thom. 2 II. 104, 6 ad l/. Oseba je torej bitje, ki biva samo zase. Drugič pa je oseba bitje, ki ni reč in se ne sme smatrati za reč, ampak je bitje, ki je subjekt pravic, zmožno svobodnega udejstvovanja in samoodgovornosti. 4- Človekovo osebnost je zlasti visoko dvignilo krščan¬ stvo. Kristus je z naukom, da ima vsak človek neumrj očo dušo, *-i je ustvarjena po božji podobi, ki je posvečena od Boga, ki -55 - ima večjo vrednost kakor ves svet; ' T Kaj pomaga človeka, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi” - dvignil ne verjetno visoko človekovo osebnost. - Posebno paviins ki n auk o telesu Kristusovem, katerega smo vsi udje, On pa je glava, je v globoko mišičnem gledanju postavil človeka visoko nad vso snovnost in ga približal božanstvu samemu.” Vsi ste otroci bo¬ žji po veri v Jezusa Kristusa, kajti vi vsi, ki ste na Kristu¬ sa krščeni, ste oblekli Kristusa, /dal. 3, 26/. Zato je razumljivo, da je krščanstvo, kakor hitro je začelo prodirati v poganski svet, pričelo najprej nravno ruši¬ ti s už enjst v o, ki je temeljilo na naziranju, da je suženj le blago, ki se kupi in proda, a da suženj ni človek. Kjer pa je prodrla krščanska kultura, tam je bilo tudi suženjstvo dejansko odpravljeno. Saj krščanstvo uči bis tveno enak ost vseh ljudi: Enaki smo si posvoji postavi in sestavi, ker ima sleherni u- mrljivo telo in duhovno, neumrljivo dušo; po svojem izvoru,ker je Bog vsakemu človeku posebej in neposredno ustvaril dušo; po svojem zadnjem namenu, ki je posmrtno življenje in družba z Bogom; enaki so si ljudje končno po svojih bistvenih pravi¬ cah in dolžnostih, ki potekajo iz tega prvotnega dejstva narav-, ne enakosti med seboj. Kiso pa ljudje v vs ake m oziru ena ki : različni so po spolu in starosti, po močeh in zmožnostih, po duševnih vrlinah in krepostih itd. Odtod izvirajotudi socialne razlike, da so e- ni imoviti, drugi ubogi, da so eni nositelji socialne oblasti, drugi pa morajo biti podložni: ” Popolna enakost v družbi ni mogoča; terjajo jo sicer, socialisti, toda zaman: zoper nara¬ vo je vse upiranje zastonj!" /"Rerum novarum"/. Radi velikega spoštovanja pred človekovo ssebnostjo nastopa krščanstvo tudi proti moderne m u suženjstvu, ki ga za delavne sloje uvaja brezdušno kapitalistično gospodarstvo, ta¬ ko da je "vse gospodarstvo postalo strašno trdo, kruto, brez¬ srčno." /Quad. a. n. 110/ Moderne rabote bo njihovega suženj¬ stva mogoče osvoboditi samo v krščanstvu, ki drži visoko po¬ jem človeške osebnosti in dostojanstva. Prav tako se edinole pojem krščanske osebnosti u- spešno *upira proti mnogovrstnim socialnim in političnim za- blodom našega časa, ki trde, da šele družba in država da člo¬ veku eksistenčno upravičenost, da je torej družba, oz. država ali narod človekov zadnji in največji smoter. Vse te skrajno¬ sti hudo greše zoper dostojanstvo človekove osebnosti, o kate¬ ri je že sv. Tomaž učil, da človek ni le radi države: "Homo non ordinatur ad communita politicam secundum se totem et se- cundum omnia sua, et ideo non oportet quod guilibet actus eius sit meritorius vel demeritorius per ordinem ad communitatem politicam." /l II. 21, 4 ad 3/. "Človek je ose^a. Popolnoma more to doumeti in zato tudi popolnoma v življenju uveljaviti le tisti, kdor doume v človeku nesmrtno dušo in v nesmrtni duši odnos k Bogu; le Bog ima nad njo gospodstvo in kdor ima oblast od Boga, sicer je §6 - suverena, samosvoja in svobodna. Zato je tak tudi človek, in le iz počela te duševne bogopodobnosti morejo kaliti prave i- deje o svobodi, enakosti in bratstvu.” /Ušeničnik, Sociologi¬ ja 39/. 2■ Človek je družabno b it je. 5. lasi je človek oseba, vendar ne zadostuje sam sebi. Kot telesno in kot duhovno bitje rabi družbe za svoj obstoj in razvo j. Zato je Bog človeka ustvaril kot družabno bit je. V začetku časov je Bog govoril: "M dobro človeku samemu biti!” /Gen. 2, 18/ in mu je ustvaril družico, njemu podobno. Bog sam je torej avto r družbe, mker ni ustvaril samo enega človeka, am¬ pak dva, ki se fizično in duševno sicer razločujeta, a srečno izpopolnujeta. Toda izvor družnosti v človeku ni le spolni na¬ gon, ki služi ohranitvi vrste, temveč je Bog v človeško naravo položil še celo vrsto so cialnih lastnosti z namenom, da živi zavestno in po svoji naravni potrebi v družbi. Odtod v človeku nave zanost na sočloveka. Ena najhuj¬ ših kazni, ki morejo človeka zadeti, je popolna samota, je je¬ ča, v kateri je človek čisto ločen od vsake človeške družbe. V naravnih razmerah pa ljudje žive, kolikor daleč sega zgodo¬ vina, vedno v družbi. Tisti, ki se izločijo prostovoljno iz druže, so, kakor pravi že Aristotel, ali bestije, ali pa nad¬ ljudje. /pol. I. 2. 1853 a 2, 29/ Zaveliko večino ljudi pa velja označba istega misleca, da je človek družabno bitje. /Pol. I. 2, III, 6/ ali kakor pravi sv. Tomaž: animal sociale et politicum za razliko z živalmi, ki so ani- mal gregale. /le reg. prim I. l/ Ena glavnih socialnih lastnosti je 1jubezen. V lju¬ bezni so zapopadene prav za prav tudi vse druge socialne last¬ nosti. Zmožnost ljubiti je najlepša in tudi najbolj osrečujoča zmožnost,ki nam je dana. Je to nara vna lastnost, ne le da spre¬ jemamo izraze ljubezni od drugih, temveč da tudi sami ljubimo. Ljubezen najprej osreči tistega, ki ljubi. Čutimo, da bi po¬ stali najbolj nesrečna bitja na zemlji, ko bi ne mogli več lju¬ biti. Postali bi v tem pogledu enaki zavrženim v peklu, ki mo¬ rejo samo ša sovražiti. Navajati nadaljnje dokaze za človekovo družnost je skoraj odveč. Saj človeka sili v družbo že samo f izično živ¬ ljenje. Živalim je že priroda dala, kar jim jš treba: hrano, odelo, obrambo. Razven tega jim je dala nagone, da že nagonsko ločijo, kar jim je v korist ali v škodo. Toda kako neboblen je otrok fizično v primeri z mlado živaljol Človeku je dala nara¬ va le Toke in razum. S tem pa si ne more vsega priskrbeti, zlasti ne v otroški dobi, a tudi pozneje ne. Le v družbi, kjer drug drugemu pomaga, je mogoče človeku najti tega, kar zado¬ volji njegove potrebe. Človek, ki mu je Bog dal um sko naravo, pa potrebuje mnogo več kakor živali: razvijati se mora tudi duševno, umslco, nravno, religiozno. Tega pa ne more vsak sam započeti čisto znova; zato je trefea socialne vzgoje, socialnega dela. Kaj bi bilo z ti¬ me tno st jo, z vedo, s higieno, kaj sploh s kulturo, ko bi bil vsak človek sam sebi prepuščen? Kultura je tvorba vekovitega socialnega dela vsega človeštva. Najmočnejši dokaz za človekovo družnost je pa dar gov ora, ki ga ima človek, da z njim razodeva soljudem svoja Pri¬ jetna ali neprijetna čustva, da javi kaj je koristno in kvarno, dobro ali slabo, pravično ali krivično. Jezik je po besedah Le¬ ona XIII. T, maxima societatis conciliatrix facultas" /Diuturnum ll/. Zato je bila po poročilu sv. pisma prva človeška skupnost raztepena, ko ji je Log zmešal govorieo,/Gen. 11, 7, 8/ in čudež na binkoštni praznik /Lela 2, 4. sl./ je oznanil novo edinost ljudi in narodov. Narod, ki zasluži ime narod in hoče biti sa¬ mostojen, mora imeti svojo govorico, svoj jezik. Jezik druži ljudi v eno celoto kot najmočnejša socialna vez, v en in isti narod. Drugih jezikov se učimo zato, da tem bolje pojmujemo du¬ šo in značaj drugih narodov, ki se razodeva baš v njihovi govo¬ rici. 6. Zmotni so torei vsi sestavi, ki ne vpoštevajo člo¬ veške socialnosti. Človeško naravno socialnost sta tajila zlasti angleški filozof Hob bes /1588 - 1679/ in francoski modroslavec Rousseau /1712 - 1778 J~. Prvi pravi, da je človek po svoji nara¬ vi popolnoma izkvarjen; od tod boj vseh zoper vse; ta boj bi u- bil človeštvo, da se ljudje ne bi udali, odnehali drug drugemu, odstopili oblast do sebe enemu ali nekaterim in se tako združi¬ li /Prim. Ušeničnik, o.c. 41/.Rousseau pa pravi, da je človek pc naravi dober, sam sebi popolnoma zadosti in je resnično sre¬ čen. A prišel je nekdo in je rekel* to je moje. Ljudje so ver¬ jeli sleparju; odtod prepiri, vojne, zločini... prisiljeni po teh posledicah so se ljudje pogodili in združili /Contrat soci¬ al 1761/. Tako se Hobbes in Rousseau strinjata v tem, da člo¬ vek ni socialno bitje. Po Hobbesu je "antisocialis”, po Rousseau¬ ju "extra socialis". Oba izhajata iz iste osnovne zmote, da je človek sam sebi zadosti. Na to zmoto sta zgradila potem tudi svoj nauk o državi, ki je neodvisna od Boga, vodena izključno od suverene volje naroda. Narod s svojo voljo postavlja zakone, ki so neodvisni od kake nadnaravne etike itd. 2. Čl o ve k in nj e go ve __p ri rod ne pravi c e._ 7. Kot oseba ima človek svoj smoter in ima zato tudi dolžnost, težiti za tem smotrem z vsemi svojimi močmi. Iz te dol¬ žnosti pa izvira tudi pravica. Če nekajj mora, tudi sme. Če mora in sme, mu mora biti tudi zajamčena svoboda, to je, da mu drugi puste svobodo in svobodno dejstvovanje v službi smotra. Ta nrav¬ na oblast, da kdo svobodno izvršuje svoje dolžnosti v službi smotra, se imenuje prav i ca . Kdor bi to nravno oblast človeku je¬ mal, bi mu delal krivico in nasilje. Naštejmo nekaj takšnih na¬ ravnih človeških pravic! 1./ Pravica do življenja, ki vključuje pravico: a/ do rojstva /kraniotomija in abortus toraj pomenjata umor/; b/ pravico, ohraniti živi janje in ga braniti. Otrok ima torej pravico, da mu drugi branijo življenje. Odtod velika odgovor¬ nost za vzdrževanje otrok od strani staršev; c/ pravico, vzdr¬ ževati življenje na človeka vredni višini / živi jenski standard/; torej pravico do človeške hrane, obleke in stanovanja. 2. / Pravica do vzgoje in sicer: a/ do versko in moralne vzgoje; b/ pravica do gotove mere svetnega in strokov¬ nega znajjša, da si more služiti z delom svoj kruh; c/ pravica; s katero je združena tudi do.lžnost do dela, brez katerega se človek običajno ne more preživljati. /Odtod zahteva po tehničnem znanju. Zahtevati omejitev delavnega časa torej ni le pravično radi tega, ker mora delavec nadomestiti izrabljene moči, ampak tudi radi pravice, ki jo ima do samo izobrazbe./ 3. / Pravica do svobode /v kolikor niso s tem žalje¬ ne pravice bližnjega/. Bistvena odlika osebnosti je ravno o- sebna svoboda, ki pa naj jo uravnava samovzgoja v pravih mejah. 4. / Pravica do dela. Ni pa s tem rečeno, da mora biti preskrbljeno za delo slehernemu delavcu ravno v tisti stro¬ ki, ki si jo želi. Hočemo le reči, da je družba odgovorna za gospodarski in industrijski sistem, ki mora biti takšen, da v normalnih razmerah more dobiti vsak član družbe zaposlitev. E,/ Pravica do počitka, tako da more človek žive¬ ti človeka vredno življenje, nadomestiti izrabljene moči in i- meti tudi priliko za potrebno samovzgojo. 6i/ Pravica, izpolnjevati svoje dolžnosti do Stvarnika, ki je človeka ustvaril, mu določil namen življenja in kateremu je vsak dan znova dolžan hvaležno zahvalo. Ta pra¬ vica je radi dvojnosti naša narave dvojna: zunanja, ki se tiče telesa, in notranja ali duhovna. Ta pravica izvira iz notranje¬ ga bistva človekovega, ki naravno teži po svojem Stvarniku kot najvišji, neustvarjeni Dobroti, človek mora torej imeti pravico, da sledi glasu ve sti in da se izpopolnjuje v tistih čednostih, ki ga usmerjajo k njegovemu zadnjemu in najvišjemu namenu. Te pravice izvirajo iz človeške narave in nikakor ni družba tista, iz katere bi izhajale, ali pa, da bi jih šele ona odstopila poedincu. So to osnovne zahteve individua, iz ka¬ terih je družba šele sestavljena. Pred nastankom družbe je eksi¬ stiral in eksistira člove - poedinec. Te pravice sestavljajo del naravnega kapitala, ki ga je stvarstvo naklonilo slehernemu člo¬ veku. Nihče mu ne more teh pravic zakonito odvzeti: ne kak drug- poedinec in ne družba, razen v čisto posebnih razmerah, ko pose¬ že. vmes višji zakon, kakor je na primer slučaj, kadar se čisto jasno pokaže interes obče blaginje. Vse te pravice so v r ojene in ne-o dsvoj lji ve , kakor pravica do življenja ali pravica, braniti svoje življenje, pra¬ vica do zdravja, vzgoje, religije, Iz teh pravic pa izvirajo v istem subjektu in pri drugih tudi d ol znesti , spoštovati te pra¬ vice. Tudi subjekt sam, ki ima pravico do življenja, ima dolž- nost, da si ga ohranijo. Življenje je podelil Stvarnik in člo- \ vek sam nima pravice, da si samovoljno /npr. s samoumorom/ prikrajša dobo moralne preizkušnje na zemlji. Ker je življe¬ nje ena največjih človeških dobrin, je važno moralno vpraša¬ nje, kako daleč se sme človek izpostaviti živi jenski nevar - nosti, kakor n.pr. pri zrakoplovstvu, nevarnih podjetjih, in¬ fekciji, operacijah itd. 8. Naštete naravne pravice pripadajo človeku kot in¬ dividualnemu bitju. Človek je pa tudi družabno bitje. Družnost je njegova pravica. Med prirodnimi njegovimi pravicami je to¬ rej pravica zdr už evanja, kakor je to obširno razložil in ute- meljiv že Leon XIII. v okrožnici "Rerum novarum" /n. 36/. Na¬ svetov Leona XIII. so se v izdatni meri posluževali delavci in si navzlic krivičnemu odporu liberalnih vlad in raznih mo- gočnjakov stvorili mogočne organizacije v obrambo svojih pra¬ vic. So to predvsem strokovne, pa tudi razne vrste kulturnih,, stanovskih in političnih organizacij. "Po nekod je ena sama organizacija prevzela vse naloge, ki jih je določil papež; drugod so razmere svetovale ali celo zahtevale, da se je izvr¬ šila delitev in so se posebej ustanavljale organizacije, ki naj bi branile pravice članov in njih pravične zahteve pri de¬ lovnih pogodbah, druge, ki bi skrbele za vzajemno pomoč v go¬ spodarskih rečeh, še druge, ki bi vso svojo moč obračale na verske in nravne namene in druge podobne naloge." /Quaa. a.34/ Načelo o naravni družni pravici, ki ga je Leon obrazložil in krepko branil, se je zlahka začelo uporabljati tudi za druge organizacije, ne le industrijskih delavcev. Ta¬ ko gre Leonovi okrožnici v nemajhni meri zahvala, da so raz¬ rasle podobne prekoristne organizacije tudi med kmeti in dru¬ gimi srednjimi stanovi, kakor tudi druge slične ustanove, v katerih se srečno druži z gospodarsko koristjo duhovna vzgoja. Sem štejemo zlasti društva za pros veto, vzgojo in zdra vj e, društva za samopomoč, kakor so st an ovs ke in z adru ž na organiza¬ cije in pa organizirano delo za social no pomoč, ki ima namen pospeševati socialno_zakonodajo in socialno. zavarovanje. 4. člov ekove dolžnosti. 9. Med poglavitna dolžnosti slehernega smrtnika spa¬ da dolžnost opravljati kakršnokoli p roduk tivno del o ali kak d ru g po sel. Kot potrebno sredstvo za življenje je delo striktna bo¬ žja zapoved: "V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo." /Gon 3, 19/. Kot vabstvo proti naravstve- nemu, umskemu in telesnemu propadanju je delo nujna zahteva po¬ kvarjene človeške narave. Izvrševanje kakršnegakoli koristnega posla v službi skupnosti jo socialna dolžnost vsakega človeka, ki je član družbe. Nihče ne sme živeti samo za svojo lagodnost, temveč tudi za skupnost. Eni ne morejo mnogo prispevati za skupnost, zato pa morajo drugi več, ki morejo. Čim več ima kdo., tem hujši račun bo moral dati Bogu, ki mu je dal. Človek je od- - m govorno bitje, zato je odgovoren tudi za sestav in ohranitev družbo, ki ji pripada. Tudi fcapremožne sloje je potrebna ko¬ ristna zaposlitev, da jih ne zadene očitek, da uživajo, česar niso nikdar zaslužili. Iz tega sledi, da tudi premožni ljudje, ki bi mogli neodvisno živeti zgolj od svojega imetja, niso iz¬ vzeti od splolue delavne dolžnosti. Sicer pa itak opazujemo, da mnogi bogati zasebniki, sledeč naravnemu klicu, na zgleden način žrtvujejo svoj čas, svojo moči in često tudi svoje imetje v ka¬ ritativne svrhe in namene, ki služijo skupnji blaginji. Vsi lju¬ dje so torej dolžni delati, bodisi da proizvajajo snovne dobri¬ ne /kot ročni delavci/, da poučujejo in vzgajajo /kot učitelji in vzgojitelji/, ali da drugače služijo skupnosti v raznih po¬ klicih ali s karitativnim delom. Razvon toga pa je vsak človek dolžan, vzgajati in plemenititi svoj značaj - dalo, ki zahteva dokaj časa in ugodne prilike. Nadalje mora vsak vzgojiti svojo voljo s praktičnimi čednostmi, n.pr. s plemenitim mišljenjem, širokosrčnostjo , pogumom, samoobvladanjem, zmernostjo. 10. Človekov značaj se namreč zrcali v njegovih dobrih ali slabih dejanjih, ki zadobivajo točen odsev tudi v družabnem življenju. Dobra ali slaba dejanja, ki se večkrat ponavljajo, zadobe pri človeku značaj čednosti ali grehote iz navade, o ka¬ terih podrobneje razpravlja moralna veda. Tu omenimo mimogrede le nekaj značilnih socialnih čednosti, katere si mora privzgoji¬ ti krščanski človek. Imenujmo med drugimi: spoštovanje bližnje¬ ga; pravičen čut za vse, kar našemu bližnjemu koristi ali ško¬ duje; pravično plačevanje delavcev in uslužbencev; lojalnost pri pogodbah; širokosrčnost v mišljenju in pri delu; obvladanje lastnih nagnjenj in strasti itd. K socialnim napakom moramo šteti: samoljubje, la¬ komnost, zapravljivost in razkošje, kvartopirstvo, pokvarjen je blaga, pisanje, izdajanje in prodajanje nemoralnih knjig, slik^ časopisov itd. S tem naj bo le na kratko opozorjeno da veliko čednosti kakor napak zelo neposredno vpliva konstruktivno ali razdiralno na socialni organizem. Navadno pa ljudje na to poja¬ ve življenja ne glodajo iz socialnega, ampak iz moralnega sta¬ lišča in jih pod edino tem vidikom tudi ocenjujejo. 61 - II. DRUŽINSKA ZDRUŽBA 1. Dr už ina .. N jen iz v o r. 1. Pojem druži ne. "Družina" jo pojem , ki ga moramo ra¬ zumeti v ožjem ali,širšem smislu. Lahko pod družino razumemo človeška bitja, ki nosijo isti priimek in ki so med seboj v so¬ rodstvu. Moremo pa s tem imenom označiti tudi skupine, ki ni¬ so vezano po krvnem sorodstvu, ampak jih druži le soseščina, skupno življenje, ista streha. V nekem smislu nam tudi delav¬ stvo iste tovarne, istega obrata predstavlja eno skupno delav¬ no družino. V naslednjem bomo izraz "družine" rabili le v najjož- jem smislu, to je zo preds tavnico trajne nar avne, druža bne sku ¬ pine , ki jo„tyori J io_možj__ žena, otr oc i. 2. Izvor dru žine . Družina je osnovana na trajni zvozi moža in ženo in medsebojnih dolžnostih otrok do staršev in staršev do otrok, kar jo utem eljeno v člo vešk i n a ravi. Celo pri živalih opazujemo neko trajnost vezi med samcem in samico, kolikor je potrebno za prehrano in dorast potomstva. Ne moremo si misliti, da bi narava ne dala pečata trajnosti odnosom med možem in ženo v človeškem rodu, ko pa otroci normalno rabijo še daljšo nega in skrb roditeljev, ka¬ kor pa katerokoli drugo mlado živo bitje. Stalnost družinske vezi ne zahteva le vzgoja otrok, ampak tudi medsebojna ljube zen zakoncev, ki se z žrtvami do- prinesenimi medsebojno in za skupno potomstvo, s časoma celo okrepi in poduhovi. Sleherna resnična ljubezen, ki se dviga seveda nad priložnostno strastvenost, hrepeni po trajni nelo¬ čljivi zvezi z ljubljenim bitjem. Je v tem prvoten izraz zdra¬ ve človeške narave. Kristjani imamo zato potrdilo tudi v sv. pismu in sicer v besedi samega Stvarnika: "Ali niste 'brali, da je tisti, ki je od začetka ustvaril prva dva človeka, ju u- stvaril kot moža in ženo in rekel: »Zaradi tega bo mož zapu~". stil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta o- ba eno telo.’ /Mat. 19, 4-6/ Nasprotno pa vemo, da se strast upira temu glasu in nagnenju zdrave človeške narave. Praktično je znano, da strasti, prepuščene samim sebi, hitro povzroče največji nered v družbi, in najprvo izpodkopljejo osnove družinskega življe¬ nja. 3. Razvojna teorija o po stanku družine. Še do srede 19. stoletja je med etnologi in sociologi bil v veljevi tra- dicionelni nauk, da poteka vse družabno življenje iz družine in sicer iz monogamične družine. Toda 1. 1861 je J, Bachofen v svoji drugače vsebinsko jako bogati knjigi /Das Mutterrecht/ v tem pogledu popolnoma prelomil s tradicijo. Bachofen trdi, da je človek v pradavnini v spolnem pogledu poznal le popol¬ noma pomešano parjenje men obema spoloma. Torej: pater -incertus mater certa. Ta moment naj bi v zvezi z iznajdbo dal podlago za takozvano "materinsko pravo". Že tu se prične mešati res¬ nica z bajko. Izdelal pa je te nauke v sociološki sistem L. Morgan /Ancient Society 1877/, ki je postavil razvojno teori¬ jo z ozirom na družino in zakon. V prvotnem stanju, pravi Morgan /povzeto po W. Schmidtu: Kensch aller Zeiten, III. zv, str. 138./, je vlada¬ la popolna promiskuiteta obeh spolov sloneča na svobodni lju¬ bezni. Čloisek je večinoma ohranil nagone in običaje živali, iz katere se je polagoma razvijal. 0 kaki družini v tem stanju ni sledu. Pozneje so se pričeli v človeškem rodu kazati nastavki organizacije, pojavljajo se prvi znaki domačega živ¬ ljenja. NI pa v središču domačega življenja oče, temveč mati. Oče je ali nepoznan ali pa brez stalnosti pohajkuje in se kla¬ ti okrog. To imenuje dobo matriarhata . Šele pozneje v dobi večje kulture postane mož gospodar žene, ozirama gospodar svojih žena in otrok. Tako se je polagoma razvila domača družinska družabna edinica z oče¬ tom kot glavo, kar imenuje patriarhat. Mož si podredi ženo in ustanovi monogamičen zakon z otroki, pri čemer naj bi važno * vlogo igralo gospodarsko vprašanje /dedovanje/. Šele novejši čas pozna - sledeč tej teoriji - monogamično družino, to je zvezo med enim možem in eno ženo. Toda tudi mcnogamična družina je podvržena nadaljnemu razvoju, katerega prvi znak je ra z po ro ka . Cilj tega razvoja je svobod ¬ na ljubezen med možem in ženo, ki si bodeta po docela svobo¬ dnem dogovoru uredila svoje razmerje. 4. . Kritika razvojne teorije. Ta razvojna teorija sloni docela na golem subjektivizmu, ki so jo v bistvu ovrgli Sta rč ke /1388/, We ste r ma rok /l89l/, in G-rosse /1896/. Zgo¬ dovinska etnološka raziskavanja Fr. Grabn e r j a zlasti p a Wilh. Schmidta pa so ji spodnesla vsako znanstveno vrednost. Morgan se namreč za svojo hipotezo predvsem sklicuje na Havajce, ki naj bi po njegovem bili eden najbolj primitivnih rodov z naj¬ starejšo kulturno plastjo. Toda podrobna etnološka raziskava«- nja so ugotovila, da spadajo Havajci k enemu najmlajših rodov Južnega morja, po kulturi pa ločijo etnologi sedem ali osem starejših kulturnih plasti, kakor pa je havajska. /W. Koppers: Die Anfange des menschlichen Gemeinschaftslebens, 1921, str. 117/. Na splošno smatrajo etnologi, da se med najsta¬ rejše narode mora prištevati Pigmejske in Pigmoidske rodove - ljudi zelo nizke postave in zelo majhne materielne civilizaci¬ je - ki so najstarejša živeča človeška plemena na zemlji. "Tre¬ ba je proučevati družino pri pigmejcih, ako hočemo vedeti kak¬ šna je bila ta socialna institucija na splošno pri vseh rodovih v svojem početku." /Gemelli: "l l Origine de la Famille."st.83/ Kaj je torej mogoče opazovati pri Pigmejcih? a/ S pence r in Labbock trdita, da je človek v primitivnem stanju ženo, ki jo je hotel imeti enostavno uro- pal. /Koppers o.o.118/ Ne bi torej prihajala v poštev osebna čustva in svobodna ižbira, pač pa sirova sila močnejšega mo- škoga. Natančna raziskavanja pa so pokazala, da pri naj¬ starejših narodnih - kakor pri poznejših ne več toliko - izklju¬ čno prihaja v poštev ogeb no n ag nanje in o sebna svobodna^izbira ž^-vljonskega druga. V/ostermarck pravi: "Če se oziramo na dej¬ stva, je nemogoče soglašati z letourneaujem, da je spočetka in še dolgo dobo pozneje bila žena poročena, ne da bi se oziralo na njene želje. Nobenega dvoma ni, da je v primitivnih razme¬ rah bila v tem pogledu še mnogo bolj svobodna kot je sedaj pri mnogih plemenih." /cit. po Koppers, o.c. 118/ b/ Kot prvo posledico svobodne izb&re zakonskega druga opazujemo pri pradružini mo no gamijo. Tako pravi Wundt: "Kako je z družino in zakonom v primitivnem človeškem stanju ? Odgovor je presenetljiv: Povsod pri teh rodovih najdemo monoga¬ mijo, ne le kot edino obliko zakona, ampak kot nekaj po sebi razumljivega in sicer monogamijo v obliki enotnega zakona." /Elemente der Volkerpsychologie 1912 str. 49./ c/ Nadalje je pri primitivnih narodih zelo očitna trdno st z akon ske vez i. Zakonska'nezvestoba se kaznuje večkrat s smrtjo, pa naj greeza ženo ali za moža. W. W. Skeat piše o Semang-Pigmejcih: "Vsi dokazi govore zato, da so S«mangi'obeh spolov, če so.enkrat poročeni, izredno zvesti in so slučaji za¬ konske nezvestobo jako redki." /Cit. po Koppers o.c.120/ d/ Evolucionisti trdijo, da je žena pri primitiv¬ nih narodih možu sužnja in nikakor ne enakovredna in enakoprav¬ na družica. Raziskavanja pa so dognala, da vlada baš pri naj¬ starejših narodih mnogoveč ja enakopravnost m ed mo žem in ž eno, kot kjerkoli drugod. Seligmann piše o plemenu ¥edda :"V vsakem pogledu je žena možu enakopravna; žene uživajo isto hrano. Ce smo možu dali darila v obliki hrane, so jo odstopili vselej ženam in otrokom." /cit. po Koppers, o.c.122/. e/ Kakšen je končno položaj otro k v človeški pra¬ družini? Tudi v pradružini je bistvena vez med možem in ženo otrok. Portman pravi o Andamanezih, da je ločitev zakona, ako j e bil enkrat rojen otrok toliko kot izključena. Starši ljubijo in vzgajajo svoje otroke k pokorščini. Velika žalost je v dru¬ žini, če otrok umrje. How itt piše: "Ne enega slučaja nisem vi¬ del, da bi starši otroke tepli. Najbližja pot do srca staršev je, če občuduješ njihovega otroka." /cit. po Koppers, o.e.122/. Ako torej na kratko povzamemo rezultat znanstvenih etnoloških raziskovanj, dobimo sledečo sliko. Pri prastarih člo¬ veških rodovih se fant in dekle poročata po svobodni ljubezen¬ ski izbiri v monogamičen zakon, ki je trajna ustanova in v ka¬ terem žena kot enakopravna družica z možem vred vzgaja otroke. 5. Kaj je torej z matriarhatom? Evolucijonisti se zla¬ sti sklicujejo na razmere n.pr. pri starih Egipčanih, kjer naj bi bila središče rodovine žena: po ženi se šteje sorodstvo, po materi deduje imetje, žena ima včasih tudi prvo oblast v hi¬ ši in v občini /gynokratija/. Toda tudi to "materinsko pravo" se da čisto naravno tudi drugače razložiti, kakor pa ga hočejo razložiti evolucionisti. V navadnih socialnih razmerah /ko so med rodovi vedne vojske, ko morajo biti možje leto in dan z do¬ ma, ko jih mnogo pogine, drugi pridejo v sužnost, drugi se po- razgube v tujini/ je mati res edino stalno središče družine? le m a ti je otrokom opora, le mati je skupna vsem iz raznih zakonov, mati gospodari večinoma v hiši. Tako se je razvilo in utrdilo materinsko pravo. Včasih so vplivale gospodarske razmere; da se ne bi razkosalo imetje, je moral mož, ki je vzel hčer dedi¬ njo v hišo, pristati na neko prvenstvo žene. Pri Arijcih pa s sploh ni sledu o takem materinskem pravu. Pri Egipčanih je bilo, a zgodovinsko je dokazano, da ni bilo prvotno. Šele za časa pi¬ ramid se je razvila gynokratia, prej je bil oče gospodar v hi¬ ši; nekateri mislijo, da je nastale, ta premoč žene v hiši, od¬ kar so začeli faraoni in veliki plemenitaši dajati svoje hčere stavnikom, beležnikom in drugim socialno nižjim podložnikom v zakon. Vsekako ni ta pojav noben dokaz, ker so bile preje pa¬ triarhalne razmere. /Prim. Pevas, Pas Familienleben, Paderborn 1896, str. 117./ Toda, kakor piše sociolog Ušeničnik, ko zavrača e- volucionistično družinsko teorijo darwinističnega filozofa Spen¬ cerja, "ne bi bilo nič posebno čudnega, ko bi bilo že povsod in prvotno matriarhalno pravo. Saj je res mati središče druži¬ ne in je tudi sorodstvo po materi najbolj očitno. Pa se mate- rdnsko pravo izvečine ni razvilo, je vzrok ta, ker narava na drugi strani kljub pomenu matere uči, da možu očetu gre v rod¬ bini oblast in avtoriteta." /Soc. 578/. 2. Zakon . 1. P ojem z akon a, žakcn nam pomenja dvostransko pogod¬ bo, s katero se mož in žena združita z namenom, da bi ustanovi¬ la družino. Toda takoj in že iz samega narav nega vidika je ta pogodba prav posebnega značaja. Kajti že sama narava stremi za tem, kakor smo imeli pravkar priliko ugotoviti, da bi bila ta pogodba stalna in posamična, to je istočasno le med enim možem in eno ženo. Stalna radi dolgotrajne vzgojne naloge, ki jo za¬ htevajo otroci, kar jemlje v poštev trajno delo in skrb rodi¬ teljev. Posamična, ker bi istočasna večstranska vez ta pogla¬ vitni namen zakona le otežkočila. Mnogo m oš tvo /polyandrija/, ki je pa v praktičnem življenju itak redek in protinaraven slu¬ čaj, prav posebno nasprotuje ustanovitvi družinskega ognjišča in dobrobiti otrok. Mnogoženstvo /polygamija/ pa je težko spra¬ viti v sklad z ženskim dostojanstvom. Razven tega bi resno bi¬ la ogrožena vrednost vzgoje v takšni družini. Bolj umestno je torej, da v zakonu tudi iz zgolj naravnega vidika govorimo kot o "ustanovi" kakor pa o "pogodbi 1 Kajti beseda ''ustanova" bolje označuje, da ne gre zgolj za kak dogovor med zakonci, ki je podrejen njuni samovolji, ampak sprejmeta zakonca s sklenitvijo zakona socialne odgovornosti, ki se jih po svoji samovolji ne moreta več iznebiti. Takšne vsaj so smernice za zakonsko vez, kakor jih daje sama narava, čeprav so včasih običaji in zakoni narodov drugačni. 2. Zakon kristjanov: med pravniki je debata, ali je za¬ kon ustanova ali pa je pogodba. Pred očmi imajo seveda pred vsem socialne posledice zakonske zveze. Je pa zakon med kristja¬ ni ustanova in istočasno pogodba. Jezus Kristus je dal zakonu značaj božje ustanove, ker je hotel, da ima zakonska vez med krščanskimi zakonci značaj in učinkovitost zakramenta. Njegova lastna zveza s Cerkvijo naj bi bila le simbol te veličastne, trajne in nerazdružljive zakonske zveze, obenem pa je Cerkev sprejela tudi varstvo nad zakramentom, iz katerega se porajajo družinska ognjišča. Je pa zakon tudi pogodba, ali bolje povedano izme¬ na medsebojnega privoljenja obeh zakoncev za skupno nerazdru¬ žl jivo zakonsko življenje. V tem slučaju sta prava delivca za¬ kramenta drug drugemu novoporočenca, duhovnik je kot zastopnik Cerkve delegirana priča. Cerkev ima pravico, da določi pred¬ hodne pogoje tako za veljavnost kakor za dopustnost zakona. Ako manjkajo pogoji za veljavnost zakona, je za¬ konska zveza neveljavna. Posebna preiskava cerkvene avtoritete more neveljavnost zakona ugotoviti in ga kot takega proglasiti. V tem slučaju Cerkev izjavi, da zakon kljub nasprotnemu videzu nikdar ni obstajal. Cerkev torej ne pretrga zakonske vezi - ka¬ kor se včasih nepravilno sliši - ker ona ne more razveljaviti veljavnega in upotrebljenega zakona /matrimonium validum et con- summatum/. Cerkev včasih le izjavi, da ta ali oni zakon nikdar obstajal uri radi oomanjkanja bistvanih predpogojev. 3. D obr i n e k ršč anskega zakona. Dobrine krščanskega za¬ kona so po besedah sv. Avguština trojne vrste; zarod, zvestoba., zakrament /sv. Avg., de bono coniugali c. 24, u. 32/. Poglavitno označbo zakonu daje zarod, to so otroci. Otroci napolnjujejo zakon z veseljem, s častjo in seveda tudi s skrbmi. Skozi dolgo vrsto let potrebujejo fizične in moralne o- pore svojih roditeljev in pri tem združujejo neprestano starše k skupnim naporom in žrtvam, kar navadno vez med roditeljima močno utrdi. Zakonska zvestoba pomen ja neoskrunljivo ver¬ nost, ki sta jo zakonca dolžna drug drugemu, medsebojno pravico do telesa in varovanje zakonske čistosti, ki mora biti vodilo življenja tudi v krščanskem zakonu. Z akr amentalni značaj, zakona dviga to naravno usta¬ novo v višjo, nadnaravno sfero, kor postaja vir učinkovite nad¬ naravne milosti, utrjuje vez neločljivosti med obema zakoncema, ter nudi izdatno nadnaravno pomoč proti človeškim zablodam in strastem. Trdnost zakonske veži, ki jo zahteva že sama narava -66 in socialni značaj zakona, dobi v zakramentalnem posvečenju šo nadnaravno sankcijo božjega blagoslova. 4. Zgo dovinska zmota legistoj. V XVI. stoletju so je v Franciji pojavila zmota legistov, ki so v zakonu pričeli razlo¬ čevati dva, po njihovem mnenju različna elementa: 1/ zakonsko pogodbo, nad katero so rezervirali jurisdikcijo kralju in pa 2/ zakrament, nad katerim bi imela oblast Cerkev. S tem razločevanjem so hoteli od sebe odvrniti oči¬ tek, da ne spoštujejo božjih ustanov, ko so si lastili pravico, da mirno proglašajo za neveljavne tiste zakone, ki niso bili čisto v skladu z določbami pozitivnega državnega prava. S takim ravnanjem pa so legisti nezavedno pripravljali pot pristašem razporoke, ki se itak ne vznemirjajo radi zakramentalnega zna¬ čaja zakona, ampak vidijo v zakonu le začasno pogodbo med mo¬ žem in ženo. Cerkev je tako ločitev obeh elementov v zakonu ob¬ sodila. "Resnica je, da v krščanskem zakonu pogodbe ni mogoče ločiti od zakramenta. Ni mogoče, da bi zakon bil resnična in veljavna pogodba, ne da bi prav radi tega bil tudi zakrament." /leon XIII. Euc. Arcanum 10. feb. 1880/. 5. Mod ern i n ap adi na k ršč anski za kon. Moderni ugovori proti ustanovi krščanskega zakona imajo večinoma svoj izvor v pretiranem individualizmu. Čim manj priznava človek nad seboj božjo avtoriteto in proglaša svojo popolno nezavisnoet od bo¬ žjih zakonov, tem bolj razkraja tudi naravne družabne tvorbe, oziroma jih hoče priznati le toliko, kolikor ga ne ovirajo v njegovi neodvisnosti in svobodnem izživljanju. Moderni človek, ves prepojen z načeli liberalizma hoče živeti "svoje življenje" po mili volji, na da bi prevzemal za svoje početje odgovornost pred Bogom in družbo. Svetost in urejenost družinskega življenja je vselej prva žrtev razbrzda¬ nega individualizma. Veliko modrno zlo zoper krščanski zako je razporoka . Francija je uvedla razporoko takoj po veliki revoluciji 1792, pozneje /1816/ je bil zakon zopet ukinjen, a je 1884 na novo stopil v veljavo. Francoskemu zgledu so sledile tudi mnoge dru¬ ge države. Pristaši razporoke jo zagovarjajo z raaličnih vidi¬ kov. »Prvi vidik je "sreča obeh zakoncev", češ, če je eden nedol¬ žen, imej pravico zapustiti krivega, a če je kriv , ga je tre¬ ba izločiti iz ne-ljube in prisiljene zveze. Drugi vidik je "blaginja otrok", češ, ti ne bodo imeli prave vzgoje ali se bo¬ do pokvarili, ker jih prepiri staršev in druga slaba dejanja pohujšujejo in odvračajo od pota kreposti. Nazadnje je še vidik "splošne blaginje", češ, le-ta zahteva najprej, da se razdruži- jo vsi zakoni, ki niso več zmožni dosegati namene, ki jih nara¬ va hoče; potem naj se zakonskima postavno dovoli razporoka, da se zabranijo zločini, ki se morejo pričakovati od sožitja ta¬ kih zakoncev, in da se ne bo od dne do dne bolj zasmehoval u- gled sodišč in postav, ker zakonci, da dobe ugodno razsodbo za razporoko, ali res namenoma store zločine, radi katerih mora sodnik po postavi izroči razporoko, ali pa pred sodnikom predr¬ zno lažejo in po krivem prisegajo, da so take zločine res iz¬ vršili, če tudi sodnik dobro vidi, kako <$e. Zato 'besedarijo, da so morajo postave spraviti v sklad z vsemi temi potrebami, spre¬ menjenimi časovnimi razmerami, ljudskimi nazori, uvedbami in nravmi narodov; to že vsako zase, zlasti pa vse skupaj jasno do¬ kazuje, ( 3 _ a 20 na vsak način treba iz določenih razlogov dovoliti razporoko.« /Časti c«n. 89/. Toda ti argumenti se v dejanskem življenju nikakor ne izkažejo. Kajti v resnici že sama misel,da je popolna loči¬ tev med možem in ženo mogoča, zelo omaje ono tesno vez, ki bi med zakoncema morala.biti. V trenutkih, ki nalagajo žrtve in odpovedi,ki bi bile v stanu trajno skovati srca in duše zakoncev v nerazdružljivo enoto, ako bi jih sprejela na svoja ramena, v takih trenutkih se kaj rad pojavi pred očmi privid odprtih vrat na izven zakonsko svobodo, le tako eden ali drugi zakonec ne doprinese žrtve, ki bi jo drugače najbrže sprejel nase. Sicer je pa vse, kar se ugovarja s tistega trojne¬ ga vidika protirtrdnosti zakonske vezi, lahko rešiti. Vse ti¬ ste neprilike se morajo zabraniti in nevarnosti odstraniti, čc sc v skrajnih okoliščinah dovoli nepopolna ločitev zakon¬ skih, to je takozvana lo č it ev od po s telj e mize i n s obivanja., ki pusti zakonsko vez samo nedotaknjeno in ki jo z jasnimi be¬ sedami dovoljujejo cerkvena prava /0od. iur. can. ec. 1128 sqq./. Določiti vzroke, pogoje, način in jamstvo take ločitve, da se zagotovi blagor rodbine ter preprečijo vse neprilike, ki pretijo zakonskemu drugu, otrokom in splošnji blaginji, je stvar cerkvene zakonodaje in deloma tudi svetnih postav, nam¬ reč glede na državljanske zadeve in učinke. Z vsega pocetka smo rekli, da ima zakon tudi soci¬ alno funkcijo, in more biti združen z resničnimi ali tudi u- mišljenimi odpovedmi in žrtvami za enega in drugega zakonca. Usoda otrok je nadalje brez dvoma vezana na stalnost družin¬ skega ognjišča. Družinska ognjišča pa bodo ostala prazna brez otrok, ako visi nad njimi neprestana misel može ločitve in skrb, kako v vsakem pogledu neomejeno ohraniti svojo individu¬ alno svobodo. Pa tudi če se je otroku vendarle pustila pravi¬ ca, da zagleda luč življenja, bo fizično in moralno čutil ne¬ enotnost med roditeljema. Zato bi zakon ne smel biti izpostav¬ ljen možnostim, ki slabe njegovo stalnost, tudi v slučajih, ki so poedino vzeti vredni vsega pomilovanja. Opazujemo namreč , da se v tem oziru izjema kaj hitro izpremeni v pravilo, kar kažejo južne razmere zlasti v protestantizmu in boljševizmu. Francoski pisatelj nam je skušal podati to resnico s sledeča primero: "ladja je prišla v pristanišče in eden potnikov bi se rad izkrcal. Gre za stvari, ki so zanj velike moralne in gospodarske vrednosti. Rad bi videl umirajočega očeta, mora pa biti zraven tudi pri sodnijski obravnavi, od katere zavisi blaginja cele njegove družine. Toda na ladji je izbruhnila ku- I ga-• • Pristaniško poveljstvo iz strahu pred okuženjem ne pu¬ sti izkrcati nobenega potnika... To so,vidite slučaji,k° pravi¬ ca in ljubezen zahtevata od poedincev žrtev v iteresu skupnosti In vendar velja takšen zakon vedno v družbi" /p. Bourget: Un divorce, str. 26/. 6. Še d r ug e zablo d e zoper za k on . Okrožnica "Časti con- nubii" navaja poleg razporoke še druga zla, ki so proti sveto¬ sti zakonskega življenja. So to zločinsko preprečevanje zaroda, zločini proti življenju nerojenega otroka in uničevanje rodil- nosti iz evganičnih razlogov. Vse te nemoralne prakse so še mnogo pogostejše kakor pa sama razporoka. a/ Mnogim staršem se zdi otrok neznosno breme, za¬ to se ga skrbno branijo, toda ne po čisti zdržnosti,/ki je tu¬ di v zakonu po soglasju obeh zakoncev dovoljena /, ampak s tem, da naravno dejanje izpačijo in se pri tem pogosto poslužujejo anticonce p cion el nih sred s te v. Otrok ne marajo, pač pa hočejo uživati spolno slo brez bremena, brez odgovornosti za posle¬ dice . Zakonsko dejanje je namenjeno po svoji naravi za rodnjo otrok, zato tisti, ki mu z namenom jemljejo to naravno in svojsko moč, ravnajo proti naravi in delajo nekaj, kar je sramotno in v bistvu nenaravno. Bog tako zločesto dejanje sovraži in kaznuje, ka¬ kor kaže slučaj Onana, sina Jude, ki ga je radi tega Bog kaz¬ noval s smrtjo /Sen. 38. 8. 10/. Papežka okrožnica o krščan¬ skem zakonu zato iznova proglaša tradicionelen nauk:"Vsaka ra¬ ba zakona, pri kateri se zakonskemu dejanju z namenom vzame naravno sposobnost za roditev novega življenja je proti božji in naravni postavi, in se tisti, ki kaj takega store omadežu¬ jejo s smrtnim grehom." /C.con. 57/. Okrožnica ni slepa za veliko gospodarsko bedo, ki vlada v premnogih hišah. Saj pravi: "Srce nam stiskajo... tož¬ ba tistih zakoncev, ki jih tare huda revščina in ki imajo veli¬ ke težave s prehrano otrok. Toda varovati se je prav skrbno, da žalostne premoženjske prilike ne bodo prilika za še bolj ža¬ lostno zmoto, " /C.c. 61,62/, da bi namreč zakoni videli v svo¬ jih težavah že žalosten vzrok, da odpravijo božje postave. Beg namreč nič nemogočega ne zapoveduje /Trid.sess.VI.c.ll/. Goto¬ vo pa ni vedno brez žrtev za človeka, ki hoče izpolnjevati božje postave. b/ Drug, hud zločin proti dobrini zakona je ogro - ž an je življen ja plodu v materine m te lesu. Odprava plodu naj bi po mnenju nekaterih bila dovoljena in pripuščena volji rodite¬ ljev; drugi pa so mnenja, da jo na splošno to sicer nedovolje¬ no, a dovoljeno, ako nastopijo tehtni razlogi, ki jih imenujejo 1. "zdravniško, 2. socialno in 3. evgenično indikacijo. Na¬ vadno še zahtevajo, naj bi država z zakoni dovolila poseg v snujoče se življenje, ako nastopi ena od omenjenih indikacij. 0 zdravniški indikaciji govorimo, kadar medecinska - fcp znanost misli, da bi nadaljna nosečnost zlasti pa porod uteg¬ nil biti smrtonosen za porodnico in cesto tudi za otroka. V tem slučaju naj bi bilo dovoljeno zameriti plod v materinem te¬ lesu. Cerkev pa to pravico zanika in prepoveduje takšno prakso, ker stoji na stališča, da gre v tem slučaju za umor ne¬ dolžnega. Naj se zgodi na materi ali otroku, v vsakem, slučaju nasprotuje božji postavi: "Ne ubijaj!" Nad življenjem nedolžne¬ ga človeka tudi država nima pravice; to velja le za zločince. Jasno je, da tudi ne gre tu za pravico silobrana proti krivič¬ nemu napadalcu in tudi ne za takozvano pravico v skrajni sili, ki bi mogla privesti do naravnostnega umora nedolžnega. "Časti connubii" prepoveduje radi zdravniške ali terapevtične indikacije posegati v mlado življenje /n.63-67/; naloga sama države pa je, da ščiti življenje nedolžnih ljudi, zlasti,ker se sami ne morejo braniti, /n.67./ Socialna in evgenična indikacija ne govori več v imenu navidaznih individualnih pravic, ampak v interesu narod¬ nega zdravja, kadi bi namreč zagotovili močan in zdrav rod,kar seveda zdravi pameti ne nasprotuje, ampak oni odkazujejo temu evgeničnemu namenu prvo mesto, celo pred nameni višjega redu. Hočejo namreč, da bi javna oblast izključila od zakona vse, od katerih je po zakonih in mnenjih njih znanosti radi dedovanja pričakovati le nezdrav in malovreden zarod, četudi so samopose¬ bi sposobni za zakon. Zahtevajo celo, da takim v imenu javne oblasti tudi proti njih volji zdravniki z operacijo vzamejo rodno moč in sicer ne za kazen za kake nravne zločine, ali da bi jim onemogočili zopetne take zločine, ampak ker proti vsa¬ kemu pravu prisvajajo svetnim oblastem pravico, ki jo niso nikdar imele in je pravoma imeti ne morejo. Proti državni samovolji brani Cerkev individual¬ no integriteto in svobodo. Tudi Cerkev je za evgeniko in nala¬ ga poedincem težko moralno obveznost, da se ne poroče, ako so okuženi s spolno boleznijo ali pa obremenjeni z dedno bolezni¬ jo. Vsem tem je treba zakon nujno odsvetovati. Nikakor pa držav¬ na oblast nima direktne oblasti nad udi svojih podložnikov, zlasti še, dokler je dovolj drugih sredstev na razpolago, da se jim zabrani zakon. 3. Člani .družine 1. Medse bo jne_dolžnost i__zakoncey. Medsebojne dol¬ žnosti zakoncev povzamemo lahko v trojno zahtevo: zvestoba, po¬ moč , opora. Zakonska zve s t oba, kakor govori sv. Avguštin, za¬ hteva razen drugih stvari, da moža in ženo veže neka oosebna sveta in čista ljubezen; in naj se ne ljubita, kakor se ljubi¬ jo prešustniki, ampak kakor je Kristus ljubil Cerkev; to pra¬ vilo namreč podaja apostol, ko pravi: "Možje, ljubite svoje že¬ ne, kakor je tudi Kristus Cerkev ljubil." /Rimski kat. cit. po Čast. con./. - P om oč obstaja predvsem v gmotnih sredstvih, v bolj ali manj popolnem skupnem užitku vseh dobrin, s katerimi razpolagata zakonca. Naj bodo že kakoršnekoli civilne določbe njune zakonsko zveze, vedno bo treba skrbeti za vzdrževanje o- gnjišča, za potrebščine družinskih članov, kar .od enega in dru¬ gega zakonca zahteva skupne materielne žrtve. Kar slednjič tiče opor e, sega dalj, kot gospodar¬ ska pomoč, ker ima predvsem moralen značaj. Cerkev polaga pw- sebno važnost na to, da je ta notranji odnos med zakoncema po¬ sebno iskren: "Ta dejanja pa v domačem sožitju ne obsegajo sa¬ mo dela medsebojne pomoči, temveč morajo, in sicer v prvi vrsti meriti na to, da si zakonca pomagata bolj in bolj izoblikovati in dovršiti notranjega človeka, tako da po skupnem življenju od dne do dne bolj napredujeta v kreoostih, zlasti rasteta v pravi ljubezni do Boga in do bližnjega, v kateri končno stoji vsa postava in preroki." /Časti con./. 2. Še druge d olžnosti moža in že n e. V samem dru¬ žinskem življenju mora vladati gotova hierarhija, ki jo poseb¬ no določno povdarja sv. Pavel, ki postavlja moža za glavo dru¬ žine /Epž. 5.22,23./. Seveda ne sme mož tega svojega prvenstva v družini tiransko zlorabljati, temveč naj se prizadeva za pri¬ srčno sodelovanje in zaupljivo pomoč žene pri skupnih družin¬ skih nalogah. Mož je dolžan ženi varstvo, obzirnost in spošto¬ vanje, žena pa bo kazala v svojem ravnanju ljubeznivo zauplji¬ vost i n podrejenost moževi volji. Oba skupaj pa se bosta tru¬ dila, da branita in čuvata njuno skupno srečo, ki nikakor ni neizčrpljiva in neporušljiva, ako jo z vsakodnevno pozornostjo in odpovedmi lastnim muham ne netita in ohranjata pri živem plamenu. 3i Dolžno sti roditeljev do otrok. Samoumevna dol¬ žnost roditeljev je, da morajo otroka oskrbeti z vsem, kar ra¬ bi njegovo telesno življenje in mu tudi pomagati naravnati pot v njegovo bodoče življenje. "Ni pa zadosti za blagor zaroda, dati mu življe¬ nje. Nikomur namreč ni neznano, da otrok sam ne more zadostno sam zase skrbeti, ne glede tega, kar zahteva naravno življenje, še manj pa glede nadnaravnega žiizljenja, temveč da potrebuje leta in leta pomoči, nauka in vzgoje drugih." /Časti c. 3.16./. Oče in mati se bodeta pri nujno potrebni vzgoji svojih otrok morala posluževati svoje roditeljske avtoritete. Pri tem je treba, da sta modra in da jo prav rabita in na pra¬ vem mestu, ker drugače se zgodi, da so otroci slabo vzgojeni. Ako starši ne znajo ukazovati, otroci ne znajo ubogati. Korist¬ no je seznaniti se s tovrstnim teoretičnim poukom in vzgojno literaturo. S tem seveda še ni mogoče nadomestiti pravega o- četovskega in materinskega duha, ki je najbolj merodajen pri vzgoji otrok. 4. Do lžnosti otrok d o staršev. Dolžnost otrok je ljubezen, temelječa na hvaležnosti. Kajti mimo izjem, ki so pa - VI žal precej pogostne, se more vendarle večina otrok spominjati neš.ieto dobrot, skrbi, žrtev staršev za n joga, nore pa tudi slu¬ titi, da se skrb staršev zanj z loti ne manjša, ampak celo na¬ rašča. Otrok bo kazal svojo ljubezen do staršev s spošto¬ vanjem in pokorščino in v ooznejših letih tudi z dejansko pomo¬ čjo, ako so jo starši potrebni. Sicer pa tu ni mesta, da ponovimo ve® določila de- kaloga in katekizma. 5. Stanovanje. Važnosti stanovanja za družinsko življenje ni nikdar no, : oče dovolj povdariti. Tudi nekdaj niso bile stanovanjske razmere povsod najboljše. Neka stanovanjska udobnost je bila pravzaprav v mestih nekdaj redka stvar ; na de¬ želi je pa sploh niso poznali. V naših dneh pa sploh ne pozna¬ mo časov, ko so se člani iste družine mirno in prijateljsko, vsi skupaj vsedali k isti družinski mizi. Za naš čas so značilne aglomeracije stanovanjskih hiš in koncentracija, kar je čisto spremenilo stanovanjske po¬ goje. nevzdržen dotok v mesta je poezijo prijetnega stanovanja prepogosto spremenil v brlog, v stanovanjsko kasarno; kdor vsto¬ pi, naj opusti vsako nado na približno vrejeno družinsko žavlje- nje. Po mnogih državah se energično trudijo, da izbolj¬ šajo stanovanjske razmere zlasti delavnega ljudstva. V Franciji je po Ribotovsm in loucheurjevom zakonu bilo mogoče v zadnjih 4 letih zgraditi nad 150.000 cenenih stanovanj. Isto dele -An¬ gl i j a. To pomenja velik napredek, čeprav še ni dovolj storjenega. Enako se v tem pravcu tudi druge države prizadeva¬ jo. Kljub temu pa ni mogoče izbrisati pri teh stanovanjskih akcijah celotnega vtisa uniformiranosti in koncentracije. Tudi v meščanski dražbi izgublja -stanovanja vodno bolj značaj družinskega ognjišča. Vedno manj je družin, kjer se doma gospodinji. Fož in često tudi žena, potem pa otroci so raz¬ kropljeni v različnih službah in ne- prihajajo več domov drugače, kakor nočevat. Razne "menze" postajajo bolj in bolj izraz moder¬ nega meščanskega in uradniškega življenja. Družina razpada, ka¬ kor hitro prenehata mož in žena z otroci predstavljati trajno družbo. /Kolektivi/ 6. Dr už ina in posli. K družini staršev in otrok spadajo tudi pos li. Družini so posli potrebni, da ji pomagajo pri vzgojnem in gospodarskem delu. Nekdaj je bilo razmerje med gospodarjem in člani družine ter posli res družinsko, domače, prisrčno. Še je po kmetih - vsaj po nekod - navada, da sedajo tudi posli z gospodarjem k isti mizi. Drugod pa se je žal individualistični in materia¬ listični duh vrinil tudi med gospodarja in posle. Gospodar ne gleda več v poslu človeka, ki spada k družinskemu občestvu,tem¬ več le še tujo delavno silo, orodje, material, kateremu se od- -—. dolži za storjeno delo z dogovorjeno plačo, ki pa ne potrebu¬ je ' srca, ne ljubezni, ne drugih človeških ozirov. Tako so posli srno go k je izrabljani, prisiljeni so, da pogosto menjajo službo, a nikjer ne najdejo v gospodarju "očeta”, v gospodinji "matere" in v družini ne domačega ognjišča, ki bi ga kot socis alno čuteča bitja s celo dušo potrebovala. - Po drugi strani pa je individualizem zastrupil tudi posle. Mnogi niti nočejo tesnejših vezi 2 družino, ker odklanjajo sleherno podreditev r> : du družine in družinskim potrebam. Posel opravi predpisana oprs vila, ne mara pa, da bi se gospodar brigal za osebnostno, ver¬ sko in nravstveno plat njegovega življenja. Razredna bojna mi¬ sel je vsejana tudi že med razmerje med gospodarjem in posli. Premostiti bi jo mogla samo še krščanska misel pravičnosti in ljubezni, da bodo gospodarji pravi družinski očetje tudi po¬ slom in bodo zopet posli člani družine, izpoljnujoč ne le go¬ spodarski, ampak tudi verski, kulturni in živi jenski red dru¬ žine. V. Socialni po men družine. nikoli ni mogoče dovolj naglasiti moralne in socialne važnosti , ki jo ima družina za človeško družbo. Proti individualističnim teorijam, ki v poe- dincu gledajo osnovno celico družbe, se vztrajno bori katoli¬ ški socialni nauk, kateremu je le družina osnovna celica druž¬ be in je torej vsa trdnost človeške družabne stavbe odvisna od moralnega in socialnega zdravja osnovne celice - družine. Zato je rediteljem pa tudi otrokom vedno znova predočevati odgovor¬ nost, ki jo imajo do družinskega življenja in v njih vzbujati mikavost in ljubezen do domačega ognjišča. 4. Feminizem. 1. Ze n sk a je pridobila na svoji č asti. Kadar govo¬ rimo o feminizmu, se navadno misli na veliko žensko gibanje, ki ima svoje početke že v modemni dobi in s katerim označujemo stremljenje ženstva za večjo veljavo in vpliv v zasebnem, zlas¬ ti pa v javnem življenju. Hi nam tre ha posebej omenjati, da je ravno krščan¬ stvo vrnilo ženski čast in da se je poslej bolj in bolj dru¬ žabno tudi dvigala v svoji časti. Pravtako se pa ne da prezreti da je v zahtevah ženstva treba razlikovati stvari, ki so na¬ ravno in socialno opravičljive od zahtev, ki so izraz nemoral¬ nega in pretiranega individualizma, ki se hoče brezobzirno iz¬ življati brez kakršnihkoli družabnih ozirov. 2. In teg ralni feminizem. Itegralni feminizem za¬ hteva popolno enakost in popolno svobodo obeh spolov. Odklanja torej vsako hierarhijo v družini in tudi zakonsko vez, pač pa se zavzema za svobodno ljubezen brez materinskih dolžnosti. Zagovorniki te pretirane osamosvojitve žene uče trojno emancipacijo in sicer glede vodstva v družini, glede u- prave imetja in glede preprečevanja ali uničevanja zaroda in jo imenujejo socialno, gospodarsko in fiziološko emancipacijo; fiziološko, češ da je ali da bodi bremen soproge, bodisi zakonskih žena po svoji volji prosta bodisi materinskih; gospodar- 73 - sl: o j ko hočejo, da sme žena tudi brez. vednosti moža in proti n p. t,o"s. volji imeti svojo gospodarske posle ter jih voditi sa- m r £ o j no in upravi jati, re meneč se za otroke in moža in druži- r...; socialno slednjič > ko hočejo z njo oprostiti ženo skrbi za niso. otroke in družino, da bi se mogla,prosta vseh skrbi vda¬ jati -sv o jim prirojenim nagnjenjem in se posvetiti tudi javnim opravilom in službam, ,T f‘uda -go ni prava emancipacija žene, ni tista pa¬ metna in častna svoboda, ki pristoji poklicu krščanske in ple¬ menite žene in soproge; nasprotno, to je pokvara ženske nravi in plemenitega materinstva ter prevrat vse družine, ki jemlje možu ženo, otrokom mater, domu in družini vedno čuječo varuhi¬ njo. Da, celo v pogubo žene same se prevrača ta napačna svobo¬ da in nenaravna enakost z možem. Zaka$ če žena zapusti svoj prestol, ki jo je v družini nanj dvignil evangelij, bo kmalu prišla v staro sužnjost /če ne po vnanjem videzu, pa v resnici/ in bo postala, nar je bila pri poganih, golo orodje moža.” /Custi con. 76/. Zahteve skrajne ženske emancipacije so torej ne - socialne, ker bi popolnoma razrušile družino in so nemo ralne , ker vodijo družbo nazaj v najtemnejše ure poganstva. To nena¬ ravno mišljenje o popolni osamosvoji žene išče svojega izraza - vsaj kar se tiče odnosa do moža - v tako imenovanih "začas¬ nih zakonih,” zakonih za poskušnjo ali tudi "tovariških” za¬ konih, ki naj bi imeli vse pravico pravega zakona, toda brez nerazdružljive vezi in brez zaroda. Prod nekako 100 leti je Saint-Simon in za njim Pr o- s per Infantin pričel pokret za popolno emancipacijo žene. Sled¬ nji je nekak prerok te vere, saj je na njegovem grobu na po¬ kopališču, p dre Lachaise, vklesan stavek iz njegovega progra¬ ma; "njgalitd de 1' Homme et de la Femme”. Toda žene, ki so sle¬ dilo njegovim naukom, so že tedaj hitro spoznale, da bodo one same neizbežno najbolj žalostna žrtev takšno emancipacije, da jih bo oropala najlepše ljubezni in najbljobjega spoštovanja. /Pri. pisma Snfantinove nečakinje Thdrese ilugues, navedena v knjigi Jean d' Ivray, ”L-' Aventure Saint-Simonienne et les Fern- mes, str. 71 sbd./ 3. Umerjeni feminizem.■Keka; čisto drugega pa je u- merjeni feminizem. Le-ta ne zahteva reči, ki bi bile proti na¬ ravi, ne zahteva nemogoče enakosti, ki bi nasprotovala že po naravi dani razliki med možem in ženo. Pač pa si stavlja nalo¬ go, da osvoji za ženo - in to upravičeno, socialne, politične in kulturne dobrine in pravice, ki jih je manj pravično večkrat moški svet izključno sebi pridrževal. a/ So ci alno žensko gibanje je zelo pospešila te Io¬ nizacija vsega življenja, ko je industrija naenkrat prevzela mnogo opravil, ki jih je žena-gospodinja morala nekdaj oprav¬ ljati. S tem je postalo prostih mnogo ženskih moča, ki jih je začela industrija vporabljati v tovarnah in obratih. Pri tem I f - H so se pogosto godile velike krivice in veliko socialno izrab¬ ljanje kapitala ženskih delovnih moči. Voditeljice ženskega pc~ kreta so se torej pričele boriti za priznanje, varstvo in pri¬ merno plačilo žensKega dela. Sadovi teh naporov so lepe in po¬ trebne organizacije ter ustanove, kakor: varstvo ženskega de¬ la, materinsko varstvo, prepoved nočnega ženskega dela, vzgo¬ ja 'k ženskim poklicom, itd. b/ Borba za žensko izo br az bo Ima svoj izvor v kr¬ ščanski humanistični ideji. Ženska je dobila pristop tudi na srednje in visoke šole. Razven tega pa se je zlasti od kato¬ liške strani navajalo ženstvo k študiju onih panog, v katerih mere ženska še prav posebno in v prvi vrsti razvijati le njej lastne naravne zmožnosti, kakor: otroška vrtnarica, učitelji¬ ca, nadzornica v dekliških seminarijih, vzgojiteljica in uči¬ teljica v gospodinjskih šolah, voditeljica in sodelavka pri dobrodelnih organizacijah. Vsa ta izobrazba je tesno naslonje¬ na na katoliški poklicni etos in postavljena v službo družine, občine in družbe sploh. Soc ializem in komuni ze m nimata takšnega ženskega gibanja, ker vidita v ženi le z možem enakovredno tovarišico in boriteljico v razredni državi, ne priznavata pa njene po¬ sebne ženske svojskosti in iz nje izvirajočih nalog. Fašizem in narod ni socializem pa hočeta ženo utesniti zgolj v njeno biologično funkcijo, sicer pa kar moč izločiti njen vpliv na javno življenje. c/ Poli t ičn o žen sko gibanje za politično enako¬ pravnost se je kot posledica francoske revolucije pojavilo najprej v anglosaških deželah. V Angliji je zavzelo celo iz¬ razit bojni značaj /Suffragets/. Danes je to gibanje že povve- čini dežel doseglo žensko volilno pravico. Seveda pa ima ženska volilna pravica precej na¬ sprotnikov. Med drugim navajajo, da je žena bolj pod vtisom svojega čustva in gonov in ne toliko prevdarna, zato oddaja svoj glas pod zadnjim,neposrednim vtisom in ima pred očmi na¬ vadno le neposredne interese. Toda, koliko je moških volilcev, ki prav nič drugače ne ravnajo! Dalje so proti ženski volilni pravici ugovarja, da so volilne kampanije, boji za občinski in državnozborski mandat malo združljivi a zahtevami družinskega življenja in dolžnostmi matere. To je res . Toda niso vse družinske gospo¬ dinje in matere ženske, od tistih pa, ki so, se pa upravičeno pričakuje, da radi sodelovanja v javnem življenju ne bodo o- pustile svoje poglavitna naloge. Končno se nekateri boje, da bi ženska volilna pra¬ vica utegnila škodovati dobri zastopnosti med možem in ženo radi različnih političnih nazorov. Toda takšna nesoglasja se morejo pojaviti tudi tam, kjer ženska ne hodi na volišče in vemo, da tudi res obstajajo. Sicer se pa družine, v katerih vlada zastopnost, ne bodo sprle radi ...volitev, ki se vrše na¬ vadno v dolgih letnih presledkih; drugod pa, kjer je pogost kreg in prepir, pa tudi ne bodo čakali volilne prilike, da so I I moralno oddaljujejo drug od drugega. Ros je, da ženska volilna pravica utegne pomnožiti teoretične pomisleke proti naravi in vsemogočnosti splošne vo¬ lilne pravice. Toda logika sistema zahteva, če se ga že sprej¬ me, da je volilna pravica res splošna in da se ne izloči žen¬ skih množic od volilnih žar. Tudi imajo ženske mnogo interesa, da so pri vodstvu državnih poslov tudi oficielno zastopane.Bi¬ lo bi samo želeti, da bi tudi v zakonodajnih telesih in v ob¬ činski upravi ženske kot ženske nastopale. Če bodo ženske s svojimi glasovi in s svojim javnim delom predvsem hotele spe¬ cializirati svojo skrb za družinska vzgoina,higienska, dobro¬ delna vprašanja, potem se zdi, da bodo izšle iz domačega dru¬ žinskega zatišja le zato, da ga bodo tem uspešneje očuvaie pred nevarnostmi slabe zakonodaje. 4. Že na v tovarni in_v uradu. Tehnične, kulturne in gospodarske spremembe v našem življenju so ženski.omogočile, deloma jo pa tudi prisilile, da je šla za možem v tovarno in pisarno. Tehnika je ustvarila stroje, ki ne zahtevajo ©d člo¬ veka več toliico fizičnega napora, tako da jim more ustreči tu¬ di ženska roka. Tehnika je ustvarila razven tega celo vrsto industrij, za katere je ženska roka mnogo bolj pripravna, ka¬ kor meška /n.pr. tekstilna industrija/. Kultura je tudi ženski omogočila visijo izobrazbo in ji z njo odprla pot v urade, za profesorske katedre itd. Slabe gmotne razmere v družinah pa so najpogostnejši gospodarski razlog, da gresta žena in dekle is¬ kat kruha v tovarno in v urade, ker nezadostna plača očeta, o- ziroma moža ne zadostuje več za vzdrževanje družine. Iz teh vzrokov je žena pomnožila v doslej nepozna¬ ni meri delavno armado. Seveda pa položaj, ki je s tem nastal, ni brez globokih, deloma tragičnih posledic. SKoraj v vsakem slučaju moremo reči, da pomenja de¬ lo poročene žene v javnosti vedno neko kalamiteto. Kajti dru¬ žinsko breme in naloge materinstva so tolikšno, da jemljejo v poštev vso delavnost žene. Prisiljena odsotnost žene in matere je eden glavnih vzrokov, da padajo rojstva, da samevajo ognji¬ šča in da otroci, ako jim stariša. že dovolita pristop na svet, nimajo nikake prave vzgoje. Otroci iz takšnih zakonov nikdar ne vedo, kaj je družina, kaj je sladka materinska ljubezen, ki od jutra do noči obdaja otroka z nežno skrbjo; več ali manj so prepuščeni tuji skrbi ali če sto tudi samim sebi in ulici. Stra¬ šno in globoko je zlo, ki iz takega stanja raste za ves narod. Tudi iz zgolj gospodarskega stališča je zaslužek orno žene žene izven doma dvomljiva pridobitev. Treba je pomisli¬ ti na višji izdatek za hrano, obleko. Predvsem je pa napačno mišlenje, da. nima delo,ki ga žena doma opravlja nobene cene brez ozira na moralno vrednost in prednost, ki jo ima za vso druži¬ no stalna navzočnost matere. Mnogo je poročenih žen, ki so v javnih službah klub temu, da bi mogle z otrooi vred prav dobro živeti od može¬ vih dohodkov. Pravi vzrok je največkrat želja, da bi hotele bi¬ ti gospodarsko docela neodvisno in imeti svobodno razpoložljiv denar za stvari, ki jih navadno prištevamo k luksuzu. Socialno bi bilo le koristno, ako javna oblast prepreči takšno dvojno zaslužkarstvo že radi tega, da se napravi prostor za mlade, "brez¬ poselne inteligenta. Toda mno^o je deklet, ki si nočejo, ali še več, ki si ne morejo ustanoviti družine. Te so prisiljene, da gredo za zaslužkom in da si ustvarijo gospodarsko neodvisno eksisten¬ co. Temu se ne da oporekati, ker ako je socialna dolžnost sle¬ hernega, da živi od dela, potem mu mora biti dana tudi prilika za človeka vreden zaslužek. S primerno zakonodajo bi le bilo treba omogočiti moškim tolikšno plača, da imajo pogum ustanoviti si čimpreje družino. Mladim revnim zakoncem pa nag se pomaga sko¬ zi prva leta s popustom pri davkih, z državnim posojilom, ki bi ga v malih rokih šele čez nekaj let smeli odplačevati, in dru¬ gimi socialnimi olajšavami. Toda tudi v današnjih težkih gospodarskih raz¬ merah, ki so največ krive, da je ženski svet napolnil tovarne in urade j bi bilo želeti, da žena predvsem išče zaposlitve v tis¬ tih panogah, ki čim bolj odgovarjajo njeni ženskosti. Za poseb¬ no primerno zaposlitev ženskih moči pri modi, v vzgojnih, soci¬ alnih in dobrodelnih ustanovah. Tako ne bo žena le posnemalka ali pa konkurent inja moža pri njegovem poklicnem delu, ampak bo dopolnilno sodelovala pri zgraditvi obče kulture. Žena, ki je odšla od ognjišča,se nikdar ne bo mogla povspeti do dejanske enakosti z možem v javnosti zgolj na ta način, da deformira svojo naravo in si ji nekako odpove ter so vrže na opravila, ki si jih je moški ustvaril in prila¬ godil svoji moški naravi in temperamentu primerno. Postala bo kot poklicna delavka moškemu enakovredna le tedaj, ako si svo¬ ji naravi odgovar ju joče - kaor je storil to tudi mož,- ustvari njej odgovarjujoči delokrog, v katerem ne bo moža posnemala, ampak bo njegovo delo dopolnjevala. Končno na smemo tudi tega prezreti, da javna služba, bodisi v tovarni, bodisi v pisarni zelo pogosto za že¬ no predstavlja veliko moralno nevarnost. Delavnico, uradi, trans¬ portna sredstva bi v tem oziru bila potrebna še pravposebne re¬ forme, da bi odgovarjala osnovnim zahtevam javne spodobnosti. 5. Družin a in država. 1. Družina je starejša k ot dr ž ava . ? T ed domačo družbo, ki jo tvori družina, in pa med civilno družbo, ki u- stvarja državo bi ne smelo biti sovražnih odnosajev, ampak bi ju moralo spajati prijateljsko medsebojno razmerje. - 7 ; 7 Kakor jo bilo že povdarjeno, je družina po svo¬ jem poreklu starejša kot država in svojih bistvenih ustanov ni dobila od države, ampak jih ima po naravnem pravu. "Družina, domača družba /societa domestica/ je prava družba z vsemi to¬ vrstnimi pravicami, kakor tudi je majhna družba; starejša je kakor vsaka druga združba in ima zato nezavnsno od države svo¬ je le njej lastne pravice in dolžnosti." /Rorum novarum n. 9/. Družina je torej dejanska družba v pravem be¬ sednem pomenu z lastno avtoriteto, ki ima na svojem področju pravice, katerih ji nihče ne sme kratiti. "Zato ima družina - seveda v mejah, ki jih ji njen neposreden namen določa - , brez dvoma vsaj enake pravice kakor država v izbiri in uporabi sredstev, ki so za njeno o- hranitev in njeno upravičeno svobodno gibanje neobhodno po¬ trebna. Pravimo, vsaj enake pravice. Ker je družinsko domače življenje po svoji zamisli in dejansko prostnejše kakoi? držav¬ na skupnost, imajo tudi njegove pravice in njegove dolžnosti prednostno stopnjo, ker so tudi po naravi bližje. Ako bi po- edinec in družba, ki živita v območju državne družbe, od stra¬ ni države imele samo škodo mesto koristi, le okrnitev svojih osnovnih pravic mesto varstva, potem bi življenje v državi bi¬ lo preje predmet mržnje in sovraštva kot pa zaželjena dobrina.'" /Rdrum novarum n. 10/. Tega načelnega krščanskega stališča družine napram državi zlasti v današnjih dnefe ne moremo nikdar dovolj energično poudariti; ko vse povsod doživljamo, da novodobni etatizem, ki mnogo svojih idej črpa iz socializma, smotreno uničuje naravne,avtonomne družinske pravice. 2. Do lžnosti d ru žine do dr žave . Toda kakor po- edinec ne sme tako živeti, kakor da ga družba nič ne briga, ampak se mora ozirati tudi na pravice občestva, tako se tudi družina ne sme zapreti sama v sebe in gledati izključno le na svoje družinske interese. Družina je moralna osebnost, ki ima od družbe korist in mora tudi od svoje strani k skupnji bla¬ ginji prispevati. največ jo uslugo, ki jo more nuditi družina dr¬ žavi, je številen in dobro vzgojen zarod, iz katerega bodo do¬ rasli dobri državljani in graditelji nove socialne blaginje. 3. Dolžnosti dr zave _do _družine. Nasprotno na ima družina pravico, da pri državni avtoriteti išče varstva in nomoči za zdrav družinski razvoj, ki je edini trdni temelj celotne človeške družbe. Zato je dolžnost države, da pospešuje stalnost in nedotakljivost domačega ognjišča tako v matsrielnem kakor v nravstvenem pogledu. Nudila bo jfosebno varstvo malim pri¬ hrankom, prizanašala v devkih zlasti družinam s številnimi o- troci, omogočila dedovanje itd. "Nujen zakon narave zahteva," piše Leon XIII. v okrožnici Rerum novarum, "da preskrbi oče otrokom hrano in potrebno za življenje; narava ga nagiba k te¬ mu, da skrbi tudi za bodočnost svojih otrok, da jih obvaruje pred conami samskega življenj:,, in da tudi sebe samaga obvaru¬ je pred bedo starosti; saj je on sam, ki živi v otrokih dalje in se v njih ponavlja. Kako pa naj bi zadostil tem dolžnostim do otrok ko bi jim no mogel zapustiti imetja kot dediščino." /n. 10/. Toda pametna družinska politika ni združljiva s pretiranim individualizmom, ki ne pozna pred postavo drugega kakor poedinoga državljana. Velika večina evropskih ustav je nastala pod do jmom liberalizma, ki jo družbo atomiziral in pro ¬ glasil skrajni individualizem, kar je v ustavnem življenju do¬ bilo izraza v tem, da je odnos že vsakega človeka kot poedinca statuiran napram največji svetni družbi, to je državi. Pravil¬ nejše bi bilo, da daje država večji poudarek družinam kot osnov¬ nim celicam družbe in da ji odmeri v svoji zakonodaji tudi ve¬ čji delokrog, marsikaj tega, kar danes preklada birokratizem po svojih aKtih, bi mogla sama družina vrediti, oziroma družin¬ ski poglavar ali pa vsaj zadruga, ki je bila baš med slovanski¬ mi rodovi pomembna naravna ustanova, katero sledovi so se še do danes ponekod ohranili. Zadruga bi z- večjim uspehom in av¬ toriteto mogla prevzeti oskrbo sirot, pravno zastopstvo, ure¬ ditev bednih zadevščin itd. , kalcor pa delata to občina in drža¬ va. 'Družina in njen podaljšek rodovina je pravzaprav nosilno ogrodje vsakega naroda, nar vidimo posebno jasno pri Judih, ki že stoletja niso državni narod, pa se ohranjajo vsled izredno zavestnih krvnih vozi in posebnosti. 4. D rž a va in družine s številnimi otroci. Dol¬ žnost države je, da ščiti sleherno družinsko ognjišče. I.jena posebna skrb pa bi morala biti varstvo družin, ki so z otroci posebno obdarjene, kajti one nosijo najtežje breme in so za državo tudi najbolj zaslužne. Socialno čuteča zakonodaja skuša družinam s šte¬ vilnimi otroci znižati predvsem socialno dajatve /davke/, ob¬ enem pa jih podpteti s socialnim zavarovanjem.. V Jugoslaviji zakon predvideva znižanje davščin šele pri devetem otroku, kar je gotovo previsoko postavljena mera, pač pa dobiva uradništvo družinsko draginjske doklade /120 Din na mesec od vsakega otro¬ ka, dokler je na skrbi staršev./. Ti skromni ukrepi so seveda še zelo daleč, da bi gospodarsko izenačili položaj tistih dru¬ žin, ki sprejmejo nase breme številnih otrok z onimi, ki no marajo otrok. Zlasti sta premalo zavarovana delovska in kmečka družina, na katere bi se iz socialnega stališča v prvi vrsti bilo treba ozirati. A ne samo materialne opore so potrebne družine, ampak tudi moralne. Samo v počitkih je zakonodaja,ki bi se sistematično morala boriti proti padanju rojstev, ki tudi pri našo.: zdravem narodu zavzema vedno opasnejši obseg. Večjo po¬ zornost bi bilo treba posvečati javni nravnosti; literaturi, kinu, gledališču, kjer povsod še vedno triumfira ideal svobod¬ ne ljubezni. V tem pogledu sledimo žal v čisto mali razdalji starim,utrujenim narodom. Poglejmo statistiko! 79 &• ytitlilna_ pravica. V javnem življenju se vse premalo vpošteva družina kot osnovn a ce lica dražbe. Vsi volium sistemi so zaenkrat takšni, da v prvi vrsti celibaterji in ljudje, ki nimajo odgovornosti za družino določajo družinsko zakonodajo. Posamezni člani družine imajo državljanske pravice, toda družina kot moralna celota nima političnih pravic. Pa ta način nima družina, ki je temelj države, nikakega sredstva,da b: uveljavila svoje pravice in branila svije pravice. Poročen mož, ki ima na skrbi ženo in otroke, nima v javnosti več besede ka¬ kor pa celibater ali rjoročen moški brez otrok. Treba bi bilo zato volilno pravico distingvirati, morda po vzorcu, ki ga je leinire predlagal že 1911 na franco- , skem socialnem tednu v Irenoblu: a / Sploš na voli ln a pr avi ca za vse odrasle držav¬ ljane: to je pravica poedinca. b/ Dru žins ka v ol i l na pravica za vse poročene in vdovce,ki morajo skrbeti za enega ali dva otroka. c/ Družinska volilna pravica za očete, ki skrbe za tri in več otrok: to je pravica p lemena. Oče, ki skrbi za tri in več otrok bi po tem načr¬ tu imel tri glasove. Dosedaj si podobnega načrta še ni osvojila še no¬ bena država, Znamenje, kako malo je smisla v liberalni državi za družino. Stanovsko državo, ki se javlja šele v povojih, čaka ravno v tem pogledu zelo hvaležna naloga. 6. Drža va_in_š ola . 1. Družin a in vz goja . Otrok ima pravico do fizič¬ nega, umskega, nravnega in verskega razvoja. Skrbeti za ta raz¬ voj je dolžnost staršev. V izpolnjevanju te dolžnosti morajo i- moti starši zaščito. Starši grešijo, ako ne izpolnjujejo vzgojne službe ali ako jo izpolnjujejo nezadostno. Kajti s tem Kršijo pravice otrokove, ki so svete in to tem bolj, ker jih otrok sam ne more uveljaviti. Zato je brez dvojbe potrebna zakonodaja, ki naj ščiti otrokove pravica preti nesposobnim, nemarnim in malo¬ pridnim staršem, pa *udi proti drugim, ki bi hoteli uspešno de¬ lo staršev ogrožati. Res pa je, da starši v prav mnogih slučajih ne mo¬ rejo v vseh ozirih in vseskozi zadoščati nalogi pri vzgoji in pri poduku svojega otroka. Njih delo naj dopolnijo in spopolnijo šole. Šola ima torej namen, da dokonča vzgojno delo staršev in dopolni poduk, kolikor je potrebno. Učitelj je torej po svoji službi pooblaščenec staršev. Učitelji se torej ne morejo sklice¬ vati na kake pravice, ki bi nasprotovale pravicam staršev. 2. Cerke v in šola. Pravice staršev in pravice uči-e tel jev, ki jih nadomeščajo, niso absolutne. Te pravice se doti¬ kajo pravice Cerkve in države. m >cq - 80 Glede pouka ima Cerkev pravico od samega nebeške¬ ga Ustanovitelja, ki jerekel: "Pojdite in učite vse narode; li¬ čite jin izpolnjevati vse, karkoli sem-vam zapovedal. 1 ' Cerkev ima torej sama po sebi pravico učiti vse verske resnice, pa tudi modroslovske, zgodovinske in socialne predmete, ki so spojeni z verskimi resnicami in z nravnostjo. Kar se tiče drugih, ved, ima Cerkev pravico, ka¬ kor jo ima vsak posameznik in vsaka.družba, namreč da sme druge učiti resnico, in vsled tega da sme ustanavljati šole vseh sto¬ penj: ljudske, srednje in visoke šole. /Konfesionelno šolstvo/. Ca slučaj, da učijo učitelji, ki jih ni Cerkev postavila, ima Cerkev pravico, da zagotovi, da pouk v rečeh, ki so spojene z verskimi resnicami in z nravnostjo, pa tudi pouk v posvetnih rečeh ne škoduje verskim resnicam, ki jih sama čuva. 3. Šola in dr žav a. Ker je država poklicana, da skrbi za občo blaginjo v časnem redu, ne sme zanemarjati dobre vzgoje in pouka članov državne družbe. V šolskih rečeh ima dol¬ žnosti in pravice brambe in nadzorstva - tudi nad verskimi šola¬ mi. Država mora storiti vse,kar je mogoče. Podpira naj zasebno podjetnost, da se v vseh krajih otvorijo šole, ki bi bile star¬ šem na razpolago. Skrb države tudi bodi, da omogoča in pospešuje v o b rt ne m stanu izobrazbo naraščaja s primernim in strokovnim pod- 4. Pot r ebna zve za me d vzgojevavci. 2veza med vzgo¬ jevavci ,t. j. med družino, šolo, Cerkvijo in državo je nujen po- &oj socialnega reda. Ta zveza zahteva, naj dobe v vsaki šoli vsi ti zakoniti vzgojevavci možnost, izpolnjevati svoje dolžnosti in svoje pravice, bodisi, da je šolo ustanovila družina, Cerkev dr¬ žava ali stroka. Ako ni v državi edinost vere, mora država gledati, da se g učnih zavodih, ki jih je sama ustanovila in ki jih sama vzdržuje, v posameznih razredih združijo kolikor mogoče otroci i- ste vere. Ti se morajo poučevati v verskih resnicah po določenih navodilih, ki jih sporazumno določita šolska in cerkvena oblast. Če bi kdaj okolščine zahtevale, da bi morali biti učenci različnih ver združeni v enem in istem razredu, se spodo¬ bi, da podučujejd vsaj verske nauke usposobljeni učitelji ločeno po kategorijah otrok. 5. šola in moderni etatizem, žal, da dejansko sta¬ nje šolstva niti približno ne odgovarja navedenim načelom. Vsta¬ jati vidimo nov . državni absolutizem, ki med drugimi pretiranimi zahtevami za državo zahteva izključno in absolutno pravico do vzgoje, zlasti še do vzgoje mladine. Nasilno se uvaja državni šol - ki monopol, istočasno se pa prepoveduje zasebno in konfesionalno olstvo. Moderna državna šola svojo vzgojno nalogo po veliki večini prav slabo izpolnjuje. Oficielna"državna šola je največ- - 81' krat nevtralna, kakor se sama imenuje, to se pravi, da se po¬ polnoma vzdržuje vsakih ozirov bodi pozitivnih, bodi negativnih do sleherne pozitivne religije in oelo osebnega Boga. Toda to je le teoretično govorjeno. Praktično pa izpoveduje nevtralnno šolstvo laioizem , ki je večkrat edina vera moderne šole. L-.-.iei- zem ne pozna ne dogem, ne božje avtoritete. "Razum” mu je naj¬ višji sodnik, ki ne pozna nad seboj nobene kontrole absolutne resnice. Religija in nravnost je nadomeščena z"moralnim čustvom' ki naj slehernega individuelno nagiba k dobroti, poštenosti in socialnosti. V drugih državah je sicer še sprejeto za državno šolstvo osnovno načelo, da vzgajaj šola "nravno - versko", to¬ da ker zametujejo pozitivni verski vpliv /verouk jim je le stro¬ ka, ki bodi brez zveze z drugo učno snovjo/ in se nič ne ozira¬ jo na kakovost učiteljevo v verskem oziru /učiteljska služba je neodvisna od konfesije/ zato je tisto načelo prazno in vzgoja mladine izročena samovolji, če tudi brez verskih učiteljev. Pa tudi glede izobrazbe moderna državna šola ne ustreza svojemu namenu. Centralistično-birokratična država je vse šole uniformirala, za mesta in za kmete po eni šabloni ure¬ dila. Zato pa niso s šolo zadovoljni no tu ne tam. Zlasti pa za kmetsko ljudstvo je moderna šola malone brez pomena. Ima mnogo balasta, ki ga bo kmetski sin projkoprej odvrgel,nima pa pre¬ mnogo praktičnega znanja, ki -°n je za življenje krvavo potre¬ bno . Glede izobrazbe in vzgoje pa je še to zlo, da za mladino od 14.leta dalje ni nobenih izobrazbo in vzgojo na -t daljevalnih šol. In vendar je prav v tej dobi mladina najbolj potrebna vzgoje in izobrazbe. S* Potr eb na refo rm a š olstva. Krščansko ljudstvo no sme mirovati, dokler ne dobi za svoje krščanske otroko kr¬ ščanskih šol. Dokler se to ne izvede, pa mora tembolj zahtevati za šole, ki so krščanskih učiteljev. To je dolžnost in tudi pra¬ vica krščanskih staršev in se morajo za to pravico, če treba tudi boriti. Ljudstvo s svojimi davki plačuje šolstvo, zato je pač naravna zahteva, da se tisti davki ne porabijo za izkvarje- vavce njegovih otrok. Društvo "Krščanska šola", ki se bori za nravno-versko vzgojo, zasluži zato vso podporo in pozornost. Potreba je tudi, da imajo starši več vpliva na šolstvo, na smer vzgoje in pa na učno osebje. V tem pogledu i- ma organizacija "Š ola in dom" zelo važno in pomembno nalogo. Dokler šola ni verska, je seveda treba posebno skrb obračati na tisto malo verouka, kar ga je še. Zelo važno je za katehetska vprašanje, kzako poučevati katekizem, da ne bo¬ do verske resnice prazne formule, temveč principi življenja. V poslednjem času spridom uvajajo psihološko metodo. Velikega po- mana so katehetska društva s svojimi listi in sestanki, kjer si katehet je izmenjavajo misli, kako mladino praktično čim bolje A - 8 ?, vzgajati v pravi religioznosti. Ob priliki sestanka katehetov , iz Slovenije v prvih dneh julija 1934 v Mariboru je bila pri¬ rejena tudi zelo vspešna katehetska rastava, ki je pokazala ka¬ ko čim praktične je ponazoriti težke in abstraktne verske resnice Glede izobrazbe bi predvsem bilo treba opustiti sedanjo šablono za ljudske šolo in jo diferencirati in prilago¬ diti delovskemu, meščanskemu, kmečkemu otroku. Še vedno je po¬ manjkljivo tudi nadaljevalno šolstvo /kmetijske šole, gospodinj ske šole, obrtno-strokovne šole/. Javna oblast ne bi smela zavi¬ rati v tem pogledu koristne privatne iniciative raznih katoli¬ ških organizacij, kongregacij in redov, ampak jih v splošnem interesu celo podpirati. 7. Mož in žena i z ven zak ona, 1. Mn ogo l jud i ostan e izven za kona. Ma splošno opazujemo, da se pri primitivnih narodih zakon med mladimi lju¬ dmi sklepa v mnogo mlajši živi jenski dobi kakor pa pri civili¬ ziranih narodih. Pri gotovih indijanskih rodovih se dečki poro¬ čajo že pri 12.letih. Samski stan pri neciviliziranih narodih ni spoštovan. Grki pa tudi že Rimljani so neporočene obdavčeva¬ li s posebnim davkom. Mnogi ostanejo izven zakona radi bolezni in te¬ lesnih ter duševnih defektov, kar je pravilno; zopet drugi iz idealnih ali religioznih motivov, ko se odrečejo zakonu zato , da se morejo tem bolj popolnoma in neovirano posvetiti višjim živi jenskim nalogam. 0 slednjih bomo v nadaljnem še govorili. Velika ovira sklepanju zakona je moderna kultu¬ ra in civilizacija. Posebno izobraženstvo si navadno šele po dolgotrajnih študijah more ustvariti domače ognjišče, zato se poročajo v razmeroma pozni živi jenski dobi. E temu se zlasti v današnjih časih pridružujejo še posebno neugodne gospodarske in.socialne razmere, ki mladim ljudem jemljejo pogum, da bi si ustanavljali družino. Seveda je še marsikaj drugega, kar nam je prine¬ sla moderna civilizacija in kar vpliva neugodno na ustanavlja¬ nje družine. Predvsem je treba omeniti nauk liberalizma, ki je poedinca osvobodil vse nravnih in socialnih vezi in ga progla¬ sil za avtonomnega sodnika in zakonodajalca. Liberalizem je raz¬ krojil nravi in dal egoizmu svoboden neomejen polet. Moderni civiliziranec je izgubil smhsel za žrtve, ki jih neizbežno na¬ laga vsako skupno življenje, zlasti še življenje v zakonu. Spol¬ ne užitke brez posledic in odgovornosti si iščo izven zakonske vezi in jih na mnogoter in rafiniran način tudi najde, tako da nima zanj zakon nobenega pravega mika več. K temu pride še si¬ stematično smešenje zakona v literaturi in gledališča. S poseb¬ no naslado se izbirajo psihopatični, ekstremni in največkrat ne- moralni tipi in jih podajajo občinstvu kot normo zakonskega mo- 85 - ža ali žene- če vpoštevamo še t ■, da je moderna civilizacija razvadila ljudi, da si sami ne znajo skoraj ničesar več odreči, pač pa od svojega druga zahtevajo naravnost idealizirano popol¬ nega človeka, ki ga seveda ne najdejo, potem razumemo, da tudi davek na samce, ki so ga uvedle domala že vse države, ne mere pospešiti sklepanja zakonov. 2. Z ah t ev a ka to liške morale. VI. hožja zapoved: Ve prešuštvuj! /Ex. 20,14/ in pa IV. Ve želi bližnjega žene! /Ex. 20,1?/ prepovedujeta - v kolikor sta negativni - vsako zunanjo in notranjo nečistost, pozitivno pa nalagata dolžnost varovati in skrbeti za čisto in neomadeževano življenje. Mla d ina se je torej po božjih;.,zapovedih dolžna'/varovati sleherne spolne nasla¬ de do tistega časa, ko se poroči, zakonci se morajo zdržati tis¬ tih spolnih užitkov, ki tudi v zakonu niso dovoljeni in vdovci ter vdove pravtako po smrti svojega zakonskega druga do časa,ko se znova po roče, oz. do konca svojega življenja. Cerkev se seveda zaveda, da je to težka zapoved, ki jo človek s svojo po izvirnem grehu pokvarjeno naravo brez božje pomoči in trajnega premagovanja ne bo mogel izpolnjevati. Za ohranitev čistega življenja zato priporoča številna nadna ¬ r avn a in na ravna sredstva, kakor molitev, pogosto prejemanje sv. zakramentov, češčenje Matere božje, potem pa vzgojo volje do odpovedi, zmernost v jedi in pijači, resno delo izbegavanje lenobe in mehkužnosti, beg pred slabo družbo itd. Cisto, neo¬ made ževano življenje je za slehernega vrelec duhovnega in te¬ lesnega zdravja, vir velike notranje moči, ki ga usposablja do velikih, idealnih podvigov in za intenzivno duševno življenje v službi Boga in človeške družbe. 3. C eli b at . Cerkev zahteva od svojih klbrikov,ki hočejo prejeti višje redove, obljubo, da se ne bodo poročili in da bodo tudi sicer ostali čistega življenja. Codex iuris /can. 132 §1./ določa: "Kleriki višjih redov se ne morejo poročiti in so na ta način dolžni varovati čistost, da ima greh zoper či~- stost za posledico obenem tudi božji rop." Cerkev nalaga duhovnikom celibat predvsem iz raz¬ logov notranjega duhovnega, ascetičnega življenja, ki ga zahte¬ va tako sveta in odlična služba. Cerkev želi, da bi duhovniki bili čim bolj podobni božjemu Učitelju, kar pa brez stalne od¬ povedi in zatajevanja ni mogoče doseči. S tem, da se duhovnik odpove ženi, se odpove ljubim in prijetnim družinskim vezem,' odpove se spolnim užitkom in nasladam čutne sle in je bolj pri¬ pravljen, da usmerja svoje življenje v duhovno, nadzemsko smer in išče svoje usovršenosti v čim tesnejšem prijateljstvom z Bo¬ gom. Dan na dan daruje v pričo ljudstva najsvetejšo daritev,ki je središče vsega krščanskega bogoslužja. Kaj primerno je ,da duhovnik tej neprestani božji daritvi doprinese tudi daritev svojega, telesa induha prostega počutnih užitkov. Deviška Cer¬ kev, ki visoko spoštuje devištvo, hoče tudi deviško duhovništvo. Življenje odpovedi in žrtvovanja najbolj usposablja duhovnika 84 za oznanjevalca božjega nauka, ki je nauk odpovedi, pa tudi za cLelilca zakramentov, zlasti še zakramenta pokore. Katoliški duhovnik, ki mu ni treba skrbeti za 6fužino je tudi socialno mnogo bolj neodvisen. Pogumno in neovi¬ rano se lahko bori za božjo resnico, pa čeprav bi radi tega mo¬ ral trpeti preganjanje in materielno škodo. Ves in brez pridr¬ žka se lahko posveti službi Bogu in vernikom. Njegova ljubezen j_n skrb ni omejena na ženo in otroke, ampak se ves brez pridržka more darovati zlasti tistim, za katere materialistični svet naj¬ večkrat nima nobenega srca: revežem, bolnikom in sirotan.Večkrat kliče duhovnika dolžnost v daljne, zapuščene kraje /misijoni/, cesto mora tudi k postelji b-olnika, ki je bolan zanalezlivo bo¬ leznijo. Pri tem ga ne ovirajo vezi mesa in krvi; ne muči g a skrb, da bi zapustil vdovo in nepreskrbljene sirote; ni mu tre¬ ba, da bi zanje nabiral svetnega bogastva, /prim. Pr. Joseph Ria s; Jlirche und Keuschheit, Paderborn, Bonifacius-Druckerei, 1922, str. 144 - 257/. 4. Celibat^in socialno življenje. Proti celibatu naletimo včasih na ugovore, kakor da je izdajstvo nad živi jen¬ sko silo naroda in zato zastarela in nerodovitna oblika asceze. Toda proti tora pomislekom je potrebo duhovniškega celibata kaj lahko utemeljiti ravno iz socialnega vidika. a/ Predvsem ne smemo pozabiti, da j® 1 že iz narav¬ nih razlogov treba na to računati, da bo na svetu vedno veliko ljudi samskega stanu. Velike važnosti in v interesu življenskega veselja in energije neporočenih je, da ne smatrajo svojega sam¬ skega položaja kot prisiljen in zaničevan stan, temveč kot stan, ki je poln raznolikih prednosti in tudi blagoslova. Prostovoljno in Bogu posvečeno samsko življenje duhovnikov pa dajo samskemu stanu na splošno poseben smisel in novo čast. b/ Obljuba prostovoljnega samskega stanu ne le da no omalovažuje pomena zakona, ampak jo colo učinkovito varstvo svetosti zakonske vezi. Celibat je učinkovit dokaz, da more biti človek gospodar svojih gonov in svoje telesnosti, kar je velike¬ ga pomena in važen opomin tudi za zakonce. Duhoven človek, ki so spolno ne izživlja, ampak ostane čist, je zakoncema neprestan molčeč klicar, naj ne postaneta slepa sužnja naravnih gonov in naj se varujeta pred pretiranostmi čutnega temperamenta. Treba je tudi pomisliti, da često v zakonskem življenju nastopijo raz¬ mere, ko se je radi bolezni zakonskega druga, njegove odsotnosti itd. treba mesece in tudi leta zdržati, ko narava življenje za¬ koncev spremeni v celibat. Velikega pomena in moči je za takšne zgled tistih, ki so se prostovoljno odrekli spolnim užitkom. * V tej zvezi se tudi more reči, da je zgled Bo¬ gu posvečenega celibata učinkovit varuh monogamičnega zakona in s tem varuh urejenega zakonskega življenja. Celibat je namreč he¬ roična ofenziva proti siinosti naravnega gona in njegovemu dikta¬ tu, ki kakor znano tem več zahteva, čim več se mu dovoli. Zakon¬ ska zvestoba nikakor ni nekaj čisto lahkega, ampak zahteva traj¬ no in možato premagovanje narave, ter je psihološko globoko zve¬ zana z zahtevo, da je duhovni človek gospodar nagonov in ne nji- 85 - hov pokoren hlapec. Žrtev celibata pa ,je tisti ogenj, ob katerem se ta volja vedno znava hrani in krepi. c/ čim bolj se človeška družba pogreza v mater; aivvem, tem večjega pomena za nadnaravno religijo je, ako more le v tostranost in v materijo zaverovanemu človeku postaviti prod oči ask e ti č.en ideal. V celibatu je konkretno izražena vera v najvišji duhovni namen človeka, je zmaga duhovnosti nad teles¬ nostjo, voljo nad nagoni. Celibat je krasna spodbuda k vstraja- nju in'zmagi za slehernega, ki se mora boriti s često tragični¬ mi menami za prvenstvo duha v svojem telesu. /Prim. Porster, Serualathik und Sexualpadagogik, Koselvlg. 1917, str. 142-178/. d/ Slasti pa celibat vsposablja duhovnika ter redovnika in redovnice z obljubo vednega devištva za duhovno oče¬ tovstvo in duhov n o materinstvo, ki za človeško družbo postaja tem važnejši socialni faktor, čim bolj so družine razrvane, čim bolj otroci pogrešajo ljubeče vzgoje staršev in čim bolj materi¬ alistični svet rabi požrvovalnih nesebičnih duš. Veliko je soci¬ alno in karitativno čelo, ki ga redovi vrše s strežbo bolnikom. Po mnogih izkušnjah zdravniki često za takšno službo zahtevajo katoliške sestre. Ne, kakor da bi izven reda ne bilo mogoče naj¬ ti tudi požrtvovalnih src, toda redovnice so v čisto drugačnem razmerju do zdravnikov in bolnikov, kakor druge ženske. Redov¬ nice so pač "sestre”, ki so si za svoj poglavitni živi jenski cilj izbrale službo Bogu in bližnjemu in so se z vstopom v red odrekle možu, otrokom in lastni družini. To ji daje gotovo dosto¬ janstvo in spoštovan je, ki bi ga sicer kot ženska ne imela. /Prim, Porster, o. c. str. 158/. 5. Celib at v zgo dovini Cerk ve . Iz zgodovine ka¬ toliške Cerkve vemo, da je za dobe, ko je cvetelo versko življe¬ nje, posebno značilno Čisto in neomadeževano življenje duhovni¬ štva, ali bolje, Čista duhovščina je s svojim zgledom in delom vplivala v spod budno na čredo vernikov. Časi verskega propada pa so značilni tudi za takšno življenje klera. Zato ni bistveno važno, ali je celibat apostol¬ skega izvora, kakor trdijo nekateri /Prim.Bickell, Ber Cdlihat, sine apostoli sohe Anordnung, Zeitschrift flir katii. Theologie , Innbruck, 1878,str.26/ ali ga apostoli še niso kot obvezno po¬ stavo poznali za vso duhovščino /prim. Punk, Ber Colibat, keine apostolische Anordnung. Tiibinger (Juartalschift ,1879, str. 209/. Iz Mat. 19,12 in Kod. 7,7,32-34/. Z gotovostjo lahko sklepamo, da je že v najstarejši dobi krščanstva del duhovščine dejansko bil neporočen, če pa so bili poročeni, pa so po prejemu posve¬ čenja opustili spolno občevanja. Na zapadu imamo prvo pozitivno^zapoved, ki ne dovoljuje duhovnikom poročati se v 33.kanonu cerkvene sinode v Elviri /305 ali 306/.'Kanon se glasi: "Sklenjeno je bilo, da se škofom, duhovnikom in dijakonom ali vsem klerikom, katerim je za¬ upana sveta služba, zapove, da se svojih -žena vzdrže in ne rode otrok; kdor pa bi kaj takega storil, naj se mu vzame čast kleri- kcv..g?;, sva’.: ;.' Koncil, v >_are M /bi---/ c-rsv:. že cisto dol,- _ 86 čno : ''Duhovnik ki vzame ženo, m., j bo odstavljen." Zlasti pa so znani dekreti papoža Divioi,ja /384 - 399/ iz leta 385 /decreta- je.-a o on st it ut a/ namenjeni škofu Himeriusu iz Tarragone v Šoaniji. ir. :V/lčno ukazujejo celibat za škofe, duhovnike in dijak one. To¬ ke e tem. , da so nam kot najstarejši dokumenti slučajno ohranje¬ ni. akti koncila v Elviri, pa še nikakor ni rečeno, da zapoved četibata ni bila že preje v Cerkvi v veljavi /Prim. Grisar, Ge- sohaohte Roms und der Papste, str. 76l/. V poznejših stoletjih je na vzhodu celibat zelo propadel med tem ko je na zapadu Cerkev pazljiva čuvala izročeno tradicijo. Velik propad nravnega življenja višjega in nišjoga klera doživi zapad v 11.stoletju, ko je celibat postal že sko¬ raj izjema med duhovniki. Bili so pa to tudi v resnici za Cerkev sužnji dnovi, dokler nista sv. Peter Damjan in sv. Gregor VII. zopet upostavila nravnost in disciplino v cerkveno življenje. Poznejša stoletja niso bila brez bojev in težav, toda zapoved celibata je ostala vedno v moči. Reformni dekreti tridentinskega koncila pa so še enkrat obnovili tradicionalni nauk katoliške Cerkve. /Prim. Trid.sess.25 cap.14. in 15.de ref.sess.24.can.9 proti zakonu duhovnikov/. francoska revolucija je v imenu svobode in e- nakosti zatrla redove s slovesnimi redovnimi obljubami /lS.febr. 1790/. Pa tudi revolucionarna ustava kot takšna ni poznala ob¬ veznosti celibata za duhovnike in tale o se je mnogo duhovnikov, ki so težko nosili breme samskega stanu, poročijo. Papež Pij VII. je 1801 pooblastil papeškega nuncija v Parizu, da dispenzira duhovnike, ki so se neveljavno poročili v dneh zmede in revolu¬ cije, da se smejo veljavno poročiti pred župnikom in dvema pri¬ čama. Storil je to na prošnjo vlade, ki je s papežem sklenila konkordat. Tudi pozneje zaznamujemo več pokretov proti celibatu /v Nemčiji akcija friburških profesorjev 1928 in naslednja leta; na Češkem po letu 1909 do konca svetovne vojske/, ki pa so vedno ostala omejena le na nekaj škofij ali pokrajin, ni so pa nikdar zavzela splošnega gibanja v vesoljni cerkvi. 6. 2id ržn ost š ko dljiva? Nekateri moderni zdrav¬ niki so razširili mnenje, da je zdržnost škodljiva. V tem oziru je posebno poznan dunajski nevrolog Freu d, ki razlikuje med "na¬ ravno" in "kulturno" spolno moralo. Naravna spolna morala se na¬ naša na fizično zdravje in živi jensko čvrstost, kulturni social¬ ni morali pa se človek podvrže, da bi se s tem bolj prilagodil ciljem socialnega in kulturnega dela. Freud trdi, da kulturna spolna morala s svojimi žrtvami, ki jih od človeka zahteva, mo¬ re tako zelo oškodovati njegovo zdravje in naravno živi jensko silo, da je po tem ovinku nazadnje ogroženo samo kulturno delo. Sa Freuda je brez vsarega dvoma, da je naraščajoča nervoznost našega časa posledica kulturne seksualne morale. Kultura temelji na premagovanju nagonov. To premagovanje pa zahteva predvsem prenos seksualnega nagona na druga fizična in duševna področja, 3a takšen prenos pa je celo pri polnoma zdravem človeku le ma¬ lo volje in energije. Kdor torej tega ne zmore, postane nervo¬ zen ali celo perverzen. Zadržani spolni nagoni se v tem slučaju - 07 - maščuje o na sledeči način: Me s 4 , da bi jih višje stremljenje absorbiralo, mora človek porabiti neizrečno velike fizične in Zal -'.vne sile, da jih premaguje. Toda zatrt nagon, ki se nazven javiti, delu je naprej v notranjosti in se kot "nadome- njo'' javlja v nervozi, zlasti psihonevrozi. Zolo vrjetno je, da more biti pri gotovih nara v; ; .;.vah zatiranje zelo stopnjevane seksualne potrebe vzrok ner- V';■'■ne krize kakor sploh sleherni kontrast med nagonom in odpo¬ vedjo. Toda kaj naj iz tega sklepamo*: Predvsem bi se proti freudizmu lahko skliceva¬ li na celo vrsto izjav zdravniških avtoritet, ki broz omejitev izjavljajo, da spolna abstinenca ni zdravju škodljiva. Celo nar turalist August F o rel to odkrito priznava: "V normalnem stanju normalnega mladeniča, ki telesno in duševno pridno dela, in se vzdrži umetnih dražil, zlasti alkohola, spolna zdržnost ni ni¬ kakor neizvedljiva... V normalnih razmerah je zdržnost za oba spola, četudi ne brez samozatajevanja, mogoča in velja splošno izpoved medocinska fakultete v Kristianiji, da ni nikdar opa¬ zovala kvarnih posledic zdržnosti, premnogo pa kvarnih posledic spolne razbrzdanosti". Seveda dostavi ja‘Forel, da terja zdrž¬ nost zlasti pri spolno razdražljivih osebah včasih težke no¬ tranje boje, toda poudarja tudi, da je ta razdražljivost često umetno vzgojena po predčasnem spolnem draženju, ki ga povzroča moderna kultura, zlasti pa moderna umetnost. "Moderna kultura je pozabila na naravni smoter spolnega nagona in ga vzgaja z vsemi pripomočki za umeten užitek." /Forel, die sexuel?e Frage, Reinhardt, Mtinchen,1922 str. 213/ Dalje je popolnoma pravilno naziranje Forster- ja, ki zelo dobro omenja, da naše etičnosstališče do spolnega vprašanja sploh ne more biti zavisno od vsakovrstne, pogosto se menjajoče teorije medecinske znanosti, pa naj bodo te te¬ orije v prilog spolne abstinence ali ne. V tem slučaju gre vr¬ hu tega za nevrološka, psihična vprašanja, kjer je eksaktno znanstveno težko ugotoviti popolnoma zanesljiva dejstva. Težko je dobiti kaj bolj nezanesljivega, kakor so izpovedi ljudi o njihovem najbolj intimnem spolnem življenju. Saj je znano, da ljudje često sami sebe varajo, ne da bi se tega zavedali.Razven tega gre tu za ljudi, ki so več ali manj iz ravnovesja, kjer mnogo vpliva avtosugestija, kakor tudi sugestija onega, ki jih sprašuje. Ne da bi torej hoteli kaj popolnega definitiv¬ nega ugotavljati o neposrednih higieničnih posledicah spolne abstinence, pa naj bo negativno ali pozitivno - ker so na po¬ lju psihopatije najrazličnejša opazovanja res da mogoča, - pa čisto gotovo ni mogoče tajiti velikih vrednot za slehernega,ki se trudi za obvladanje svojih nagonov. Čisto lahko se komu pri¬ meri, da ga spolna abstinenca spravi v neko gotovo nervozno stanje, toda pri tem si pa toliko utrdi svoj značaj, da se bo varoval pred vplivi, ki bi še mnogo bolj rahljali njegovo živ¬ cev/e. obratno se morda res kdo s tem, da popušča spolnemu na- 08 gonu, izogne trenutni nervozi, rri tem pa polagoma tako slabi njegova volja, da se zbude vsa skrita patološka nagnjenja, ki gr. potem ženejo v situacije, ki neprimerno bolj prizadenejo nje¬ ga'.;; živčevje, kakor pa če bi se iz vsega početka pogumno usta- vlik tatu slepega nagona. Močna volja, ki si jo človek privzgo ji v borbi z nižjimi nagoni in notranje veselje, ki ga zmagova¬ lec občuti, brez dvoma tudi odlično vpliva na človekovo fizično zdiavje. Nihče si ne bo upal trditi, da bi bili ljudje vprav v tistih dobah, ki se odlikujejo po strogi nravnosti in samovla- danju duševno in telesno manj vredni, kakor pa v časih, ko so se brez pridržka vdajali svojim nagonom, n.pr. v dobi rimske dekadence. In če imamo to pred očmi, se vidi šele vsa absurdnost Freudovo teorije. Abnormalni psihopatični tipi, ki so zlasti šte vilai v naši dobi, ki se silno boje sleherne od povedi in žr¬ tve - pa ne morejo biti norma za zdravo človeštvo. /Prim. For- ster, o. c. str. 12?. - 140 in 199 - 203/. 7. P ros titucija. Ker je spolni nagon jako močan, zato ni čuda, da je človeštvo, prepuščeno "slam svojega srca’ T /Rim. 1,2,4/, nravno globoko propadlo in da se je zlasti po ve¬ likih mestih razširila prostitucija, a tudi druge, še grše pre¬ grehe /pri Grkih pederastija/. Svoje strasti so ljudje prenesli tudi na bogove /prim. poganske mitologije/, pot&m jih pa zopet opravičevali z zgledi bogov in v službi bogov. Vzr ok i prostitucije je v prvi vrsti treba iska¬ ti v propadanju nravnosti, mizernih socialnih in gospodarskih razmerah ter brezbrižnosti in neumevanju javnih oblasti za ta¬ ko globoko segajoče socialno zlo. Mnogo je kriva pomanjkliva nravstvena vzgoja moderne šole. Razen tega je zlasti v delavskih drj^inah, ko gresta roditelja za zaslužkom, doraščujoča mladina brez prave¬ ga vodstva in nadzorstva, pač pa stalno izpostavljena vplivu slabih zgledov in zapeljevanju. K temu se pridružuje še vpliv kina, kjer se lahkomišljene avanture mladine in celo seksualne zablode često prikazujejo kot mikavna samoumevnost. Značilno je, kaj piše Forel: "Pri mnogih prastarih narodih, pa tildi pri mla¬ dih, kvišku stremečih rodovih, ki so nravno zdravi ter solidni in ne spolno pokvarjeni...se prostitucija komaj more pojaviti." /o. c. 161/ Radi ne ugodnih socialnih_razmer se marsikatero dekle ne more poročiti in si ustanoviti lastnega ognjišča. Ako ni moralno dovolj trdna, se kaj kmalu zgodi, da se zaplete v izvenzakonsko spolno razmerje z moškimi, ki se navadno končava z razočaranjem in notranjem zlomom. Potem jo razmere potiskajo glob je in glob je, dokler ne otopi v njej čut za žensko dosto¬ janstvo in čast ter postane lahek plen raznih pustolovcev in trgovcev s človeškim mesom. Mnoge požene v prostitucijo tudi brezposelnost, da prično prodajati svoje lastno telo za denar, kar se sčasoma razvije v pravcato obrt in edini življenski po- - 8 9 - klic. Ponekod se tudi dogaja, la starši sami, ker so v bedi, prodajajo svoje hčere raznim agentom, ki obljubljajo, da bodo dekletu preskbeli "dobro službo" kje v Egiptu ali Braziliji. "Najstarejša stran prostitucije, je zapeljevanje", pravi Forel. "Zelo važno vlogo v tem poslu igra vaba z denarjem, lepimi o- blekami, obljuba dobro plačane službe in ne v zadnji vrsti smo- treno omamljenje dekleta z alkoholnimi pijačami. Karsikako de¬ kle v preprostih razmerah, ki je sicer lahkomišljena in rada ve sela, a nebi hotela iti dalje podleže zapeljevanju, ako je oma¬ mljena z vinom. Ako se je Rufijanu ali kakemu njegovemu poma¬ gaču posrečila, da je na ta način pripravil dekleta do padca, potem se -njena sramežljivost, strah, ki ga ima pred odkritjem in javno sramoto, izrablja z grožnjami in raznimi izsiljevalni- mi triki v tej smeri, da se nesrečno žrtev na opolski stezi po¬ tiska vedno dalje in vedno glob je, da ji nazadnje blešče pred očmi le še lepe obleke, lahko življenje, dobra pijača in jeda¬ ča, odlična plača in Še vse druge mogoče lepote.... Razen mla¬ dih deklet so posebno ugoden objekt za šakale zapeljana dekleta in neporočene matere." /o.c.165/ Pa tudi j avna o blas t se premalo zaveda velikega nravstvenega in socialnega razdejanja, ki ga povzroča prosti¬ tucija* Njena naloga bi bila, da po svojih najboljših močeh prepreči vzroke, ki napeljujejo v nenravnost /javna nemorala, opolska literatura, pohujšljivi filmi, gospodarsko izrabljanje delavk, trgovina z dekleti, itd./ r in da drugič zatre in onemo¬ goči organizirano prostitucijo, kakor se dogaja s pomočjo jav¬ nih tolerančnih hiš, ki pomen jajo tudi veliko kulturno sramo¬ to za moderno civilizacijo. "Državna toleranca prostitucije je ena najbolj brezunito. in podlih ustanov, ki si jih je mo^la izmisliti medi¬ cina v zvezi s pohotnostjo moških... Državno tolerirana prosti¬ tucija je visoka šola najbolj rafiniranih seksuelnih perver¬ znosti... močvirje podlosti in svinjarije. Gnus in grozo vzbu¬ ja zasužnjenje deklet v bordelih... Imenujejo sicer take hiše tolerirane /mais o ns de toleran ce /, toda tolerirati, patentirati, organizirati, odobriti in naposled braniti, podpirati innpripo- ročati, to so pojmi, ki prehajajo drug v drugega, če država pro¬ stitucijo in take hiše tolerira, se mora z rufijankami in pro¬ stitutkami pogajati in jih torej prizna. Rufijanke in prosti¬ tutke morajo vladnim organom trud plačati. Z denarjem za patent morajo plačevati davek državi in zdravnikom. Zato pa tudi dobi vse neki znak "državne institucije", kar mora v lahkomiseljnih glavah strašno zmešati pojme... Tudi je zdravniško nadzorstvo nekaj skrajno nezanesljivega, z druge strani pa daje moškim ne¬ ko navidezno varnost, da se tam brezskrbne je vržejo prostituci¬ ji v naročje. Policijska kontrola pritisne prostitutki pečat, da spada v vrsto pavi j, in ji tako zamori zadnji ostanek sra¬ mežljivosti. Potem pa v hiši sramote izgubi še zadnji ostanek Slovečnosi. V teh hišah so kakor v ječi... brezpravne... Da ne I 90 uidejo, zato so heroično poskrili s takoimenovano mednarodno zamenjavo. Prostitutko zamenjavajo in pošiljajo v krajo, kjer so popolnoma tuje in broz vsako pomoči. S tem jo tudi v zvozi moderna trgovina z ženska¬ mi /traite do blanchos/. Forda najbolj nagnusna plat vse to na¬ prava pa je, da dekleta sistematično zavajajo in navajajo na vso najbolj umazano perverznosti. Z vinom, z grožnjami, s stra¬ hom, s silo, z vsemi pomočki jih tirajo šakali rufijanstva, da so vržejo v visoko šolo nemoralnosti.'Zunaj hiš pa delujejo to- bakarne in drugo tako trgovine z nesramnimi podobami v izložnih oknih, ki so le vaba za prostitucijo. Predvsem vsa ta naprava vara policijo, urade in zdravnike ter zmeša vse moralne pojme. Oči zatiskajo pred jamami nesramnosti. Rufijani in rufijanke so čutijo važno osebo in neredko jih počaste visoki uradniki in čislani zakonski možje s svojim odličnim obiskom... Take hi¬ še pa so tudi brlogi zločinov... Ni je bolj neumne trditve, ka¬ kor je tista navadna, da take hiše omejujejo pocestno prosti¬ tucijo. Kam pa mečejo izrabljen material iz takih hiš, če ne na cesto?.... Vsa moderna prostitucija ni drugega kakor podlost moderne kulturo." /Porel, o.c. 160 - 171/ Že 1904 /18. mar./ je bil sklonjen mednaroden dogovor, po katerem naj bi si države pomagale medsebojno pri zatiranju trgovine z ženskimi sužnji. Spopolnile so ga medna¬ rodne konvencije /4 maja/ 1910 in /30-sept./ 1921. Prva dva dogovora sta bila podpisana v Parizu, tretji pa pri Zvezi na¬ rodov v Gonevi. Zveza narodov se je že ponovno pečala s vpra¬ šanjem, kako omejiti še vedno cvetočo trgovino z otroci in žen¬ skami, kakor kaže rezultat ankete iz 28 držav. Tozadevne rezul¬ tate, ki jih je ugotovila posebna komisija kakor tudi stanje v posameznih državah - kolikor je državni kontroli to sploh mo¬ goče ugotoviti - jo Zveza narodov tudi objavila 1927 leta /Rap- port du Comitd spocial d' experts sur la question de la Traite do s femmes et des enfants, Gdnfeve 1927/ Kako strahotna dimenzijo še vedno zavzema trgovi¬ na z ženskami jo s strahotnim realizmom deloma popisal franco¬ ski reporter Albert Londres v "Potit Parisien-u” /Le Chemin de B ueno s-Aireg/, kar je izšlo tudi v posebni brošuri./V hrvašči¬ no prevedena 1934/. Močvirje pariškega velemesta in žalostna usoda izgubljenih deklet odseva iz knjige: Maryse Choisy: Un mo is che z les filles, Pariš 192 7. Iz socialno kulturnega vidi¬ ka je o tem vprašanju napisana knjiga: Alfred Fabrc-Luce, Pour une politique scxuelfce, Guessel, Pariš 1929, itd. . v . III, S_T_A_H_0_V_o_K_g_^Z_I_\[ - L - J_3_]\ T _J_E 1. Pokli c , do sedaj smo gledali razčlenjenost druž be, kakor jo naravno podana po njeni fizični rasti, torej na podlagi dejstev, da človek po različnosti spolov ustvarja dru žino, ki so razrašča v rodbino, rodove in narode, ki tvorilo skupaj veliko mednarodno občestvo. Razčlenjenost družbe pa s tem še ni izčrpana. Važna osnova za delitev ljudi je tudi nji hovo družabno in gospodarsko udejstvovanje. Toda, če smo prej od spodaj navzgor zasledovali organično rast družbo, torej od poedinoa k večjim edinicom, moramo tu postopati obratno .-vzeti moramo družbo kot skupnost in motriti, kako v njej poedinci izpolnjujejo svojo socialno nalogo in so po svojem delu zdru¬ žujejo v večje enote. Seveda moramo pri tem vzeti za temelj popolno družbo, torej taksno, ki nosi v sebi vse potrebne si¬ le, da zadostuje sama sobi kot živi jenska skupnost. Ponovno io bilo že poudarjeno, da je združevanje ljudi v družbo naraven pojav, ker so ljudje po svoji naravi socialna bit ja in navezani tako v duševnem kakor v fizičnem življenju drug na drugega, k medse bijno pomočjo skupaj ust¬ varjamo dobrine, ki jin vsi rabimo, ki si jih pa poedinec ne bi mogel preskrbeti. Iz socialne in gospodarske r potrebe ne vrša vsi ljudje istega ooravila, ampak si delo med sebo 1 porazdela. K delitvi dela pa ne nagibajo ljudi le gospodar¬ ske potrebe, temveč tudi raz lična sposobnost, notranje_nag- njenje, različne moči. 2ato moramo reči, da je klico za raz¬ novrstne delovne -»oklice položil v družbo Stvarnik sam, ki je na eni strani hotel, de se sleherni poedinec posveti delu, za katerega čuti svoje "'Otranje z vanje in se tako kot indivi¬ duum najlažje razvije in snooolni, na drugi strani je pa člo¬ vek po svojem dolu in poklicu kar najtesneje zvezan in nave¬ zan na. družbo in sodelovanje z njo. Samoposebi se iz social¬ nega in gospodarskega sodelovanja poraja tudi zavest medse - bolne odvisnosti, skupnih družabnih interesov in skuenihjdru- zabaih dolžnosti. Oblikujejo se naravne, socialne in gospo¬ darsko panoge, ki po. en 1-; jo za družbo osnovno ogrodje reda, miru, stalnosti in urejene ga socialnega življenja. Konstruktivna sfla poklica pa sega še dalje. Ne omejuje se samo na idejno povezanost oo-edincev v istem pokli¬ cu, ampan se delovni .»oklici kot docela svojska, dobro ure ie- ■S®_socialne__tyorbe _uv eljavl jaj o v prostem prostoru,_ki_je me po e d inče ra in skupnos t io , t .J. _ državo. _ Čim boli se druž¬ ba širi in čim boli napreduje kultura, tem večja je pestrost in raznolikost poklicev, ki jih porajajo subjektivne sposob- 92 jiosti in pa objektivno rastoča potrata. Delovna in socialna skupnost ljudi istega poklica pa se ne razteza le v horicon- talni smeri kot socialni razred, ampak ustvarja radi nujne medsebojne povezanosti tudi vertikalno^socialno stavbo, ki io grade ljudje, ki so sicer na različni socialni stopnji,ki pa vendar pripada jo isti poklicni skupnosti. Tako nastaja iz poklica kot osnove in urejevalnega počela - stan,ki bi ga lahko definirali kot skurnost ali zvezo stanovskih tovarišev, ki so združeni v_zavesti skupne odgovornosti za izvršitev ka- k3_s9cialne._nal.pge »Uvrstitev stanov v skuoen socialen in dc loven organizem pa imenujemo s ta novs ko ureditev družbo. 2. ^tanovi. q+ an 'e torej združba ljudi, ki jih skupno delo druži pri izpoln ievon i> ^ake socialna naloge.Pri¬ padnost h ...vakemu določenemu stanu uoločuie torej dru ž a bna funkcija, ki jo kdo vrši. Način^sodelovanja,ali je kdo na vo¬ dilnem ali podrejenem mestu, pri tem ni merodajen. Udeležba pri kaki funkciji vključuje poedinča nele v določen stan, ampak mu dajo tudi gotov stalež v celotni družbi, tako da po¬ stane tudi kot poedinoc polnovreden cLen družbe. Pojeta stanu poteka torej v prvi vrsti iz načela vre d it ve, ki poedinca uključuje v višje družabne člene, ki se zopet včlenijo celotni družbi kot nosilci posebnih socialnih nalog. Zato tudi sholastika rabi za stan enostavno izraz or- do, torej socialno vrojena tvorba, ki temelji na raznolikosti poklicnega delovanja /officia et actus/. Poedinci kakor dru¬ žabne skupine niso potna več v nevarnosti, da bi bile izklju¬ čene iz udeležbe pri skuoni blaginji. Cim jač U so stanovi, tem jačja je tudi družba, tem lažje dosega svoj namen. Pri tem je seveda veliko važnosti, da posamezni udje stanu med se¬ boj noji e sodelujejo, ampak čutijo drug za drugega tudi sood¬ govornost. Skrb stanu kot združbe pa mora biti, da pomaga vsem udora do stanovskega deleža pri obči blaginji. Konkretno priha¬ ja ta skrb stanu.za svoje ude do izraza v demokratični samou¬ pravi stanov, v delu za oravično gospodarsko, socialno in dav¬ čno politiko. Ta naravnopravna zavezanost vseh stanovskih to¬ varišev med seboj pa na dobiva svojega izraza le v vidni demo¬ kratični samoupravi stanov, ampak je tudi nevidna družabna vez, ki iz stanu šele ustvarja eno celoto in ga druži v usod¬ no skupnost s skupnimi stanovskimi interesi in nalogami. 3. Obli ne so raz ličn e♦ Že iz povedanega je razvid no, da poklicni stanovski red, kakor ga ustvarja življenje družbe samo od sebe, ni istoveten z državnim redom, ki ima z Ppot čisto svojsme naloge v okvira celotne družbe. Dalje se poklicni stanovi ne oblikujejo izključno le na gospodarskem področju, čeprav ima gospodarsko delovanje poedinca vedno ze- j.o o&lučujoč družaben pomen in se dejansko največ stanov obli¬ vale res na gospodarskem torišču. Toda ker družba nima le go¬ spodarsko kulturnega pomena, ampak tudi duhovno kulturne cilje, imamo poleg gospodarskih poklicnih stanov tudi še druge, ki na svoj način doprinašajo i ustvarjajo dobrine, ki so v korist celotni družbi, ^rav tako se zunanja oblika in organizacija po¬ klicni stanov od časa in kraja more zelo razlikovati. Odvis¬ na je od splošne družabne in .ulturne stopnje, se torej menja po deželah, prebivalstvu in času. Za stanovski red torej ni mogoče predpisati kake določene obče veljavne oblike. "Ljudje naj svobodno izberejo tidto obliko, ,:i jim bolj ugaja, če je le preskrbljeno za pravičnost in za potrebe obče blaginje." /^uadr. anno 87/. 4. Stan in stanovski re d. Isto tako se poklicnega stanovskega reda ne sme istovetiti s sta no vs kim državnim redom. Stanovske državo - in to dosedaj še prav vse, ki se tako ime¬ nujejo, so totalne, omni 'Otentne države, ki po svojih največ¬ krat političnih vidikih dele prebivalstvo po "poklicih" v go¬ tova upravna telesa z ob se go ra in delokrogom kakor ga jim od¬ stopi totalna država. Te delokrog je navadno zelo ozek in na vse načine omejen. Pravi stanovski red je temu nasprotno bist¬ veno drugačen, ker morajo imeti stanovi svojo samoupravo v stvareh, Ki se njih tičejo in svoje lastne pravice. Italijanske korporacije niso zato ideal stanovske države, ker niso samoupravne. Isto je tudi z nemškimi državni¬ mi stanovi /Reiciisstande/, ki so sicer šele v povoju, a so vendar že sedaj kaže prepotenca totalne države nad njimi, na¬ vedeni poskusi stanovske ureditve države nosijo na sebi napake, radi katerih izvaja pomisleke že Pijeva okrožnica Quadragesirno anno. Trzava, ki bi se morala omejiti na potrebno in zadostno pomoč, se postavlja namesto svobodne dejavnosti, ki je za stan bistveno potrebna. Dalje je v njih preveč birokratičnega in političnega duha, tako da naj bi po zamisli voditeljev total¬ ne države služili bolj posebnim političnim namenom, kakor pa obnovi m ustanovi bol'šega socialnega reda. /Qu. 96/. Enako je zmotna zamisel poklicnega stanovskega reda. Takšna stanovska država, v katerih bi dirigirala poleg drugih stanov še tudi država sama kot stan ali kot "vodilni stan" /Hochstand/ v zvezi z "onim krogom ljudi, ki bi vršili državno nalogo/, torej kot nekak stan, ki je nosilec države, oz. državne misli. /Spann/• Večkrat se prigodi v državnem živ¬ ljenju, da postane kaka plast državljanov izrazit nosilec dr¬ žavne volje in oblasti in da državi tudi na poseben način u- tisne svoj pečat. Toda pravilo urejene državne družbe mora biti, da vsi državljani nosijo smrb za državo, in da zato u~ šivajo vsi enake pravice in imajo vsi enake dolžnosti. Držav¬ na skupnost naj vključuje vse državljane in naj od vseh enako tar ja soodgovornost in sodelovanje vri nalogah, ki se tičejo celotna ga državnega občestva. V dobro urejeni državi ne sme biti enega stanu ali eno ljudske plasti, ki bi mogla tako na¬ stopati in govoriti, kakor da država le izključno njej pripa¬ da* Ko poudarjamo potrebo stanovske samouprava, je pa takoj treba tudi povedati, da stan zopet ne more in ne sme v sebi popolnoma absorbirati poedinca. Stan ne rjpr8_ngdomegtiti države, nasprotno, samo v državi dobi šele svoj popoln smisel in namen. Prav tako pa tudi poedinec ne/izčrpa vse svoje soci¬ alne vezanosti izključno le v svojem stanu, ampak ostane še vedno tudi država s svojimi direktnimi pravicami do poedinca in poedinec z gotovimi direktnimi dolžnostmi do države.Za skup¬ no blaginjo je potrebna skupna vrhovna državna avtoriteta.Sta¬ novski red je torej kot družabni red vključen v državni red,a je od njega bistveno različen. 5. Srednjeveški cehi. Večkrat smo bili navajeni slišati, da so srednjeveški cehi predstavljali nekakšen ideal stanovsko urejene družbe. Novejša raziskovanja srednjeveškega cehovstva, zlasti nemškega katoliškega sociologa Vlilhelma $ehwera pa os docela potrdila že delno znano mnenje, da so sred njeveški cehi "okoreli v prevelikem samoljubju niso hoteli, kakor bi bilo treba, ko -'e množica naraščala, dostopa sir je odpreti ali pa, ker so jih zavedle napačna svoboda in druge zmote, d .1 niso mogle nobene oblasti in so se skušali iznebiti vsakega gospodstva." /Cuadrag.a.98/. Stanovski red v srednjem veku, kakor ga slika w. Schv/er, je sicer imel na sebi neke obline poklicno stanovskega reda, ni pa odgovarjal tenu, kar mi razumemo pod stanom,ker je bil izrazito gosposke,stanovske_narave /herrschaftstan- disch/. Kajti cehi, ki so si v bom z mestnim plemstvom in Patriciji polagoma izvojevali velike pravice in dosegli močan ■gospodarski in socialni položa 1 ' ve’ mestih, ki so navadno tvo¬ rila že lastno državo, so se sčasora i oni sami pretvorili in preobrazili v gospošči no . Njihova stanovska in strokovna zve¬ za je■ .postala dostopna le ljudem gotovega porekla, imetja, o- blasti in socialne veljave, ki je kot izrazita gospoščina vse krug.e izključevala in jih držala v odvisnosti. Nasprotno k tej stanovski potvorbi iz srednjega ve- Ka mora po našem mnenju legitimacijo za pripadnost h kakšnemu stanu dati v prvi vrsti delo /ročno ali umsko/, ki ga kdo vr¬ ši v naši delovni skupnosti; povezanost v stan mora ooedineu pustiti .njegovo svobodno osebnost. Zato je samoo-ose bi umevno, morajo biti stanovi demokratične narave. Prava stanovska mi¬ selnost je splon le tam mogoča, kjer ie slehernemu ooedineu - Cj -anu pr i znan a in zajamčena enakopravnost in osebna čast ter dostojanstvo, kjer se delu priznava osebna in družabna vrednost ■ ■» . f ' '• 95 - josebe. - ? še ročnemu dela in kjer se poedini stanovi ne smatrajo jj 0 t socialno višje kaste, ki naj druge nadvladujejo - ampak Kot sestavni enakovredni organizmi, vsak s posebnimi nalogami v skupni razno..iki družbi. J sna ločitev med srednjeveškim cehovstvom in pra¬ vim krščanskim pojmovan jen stanovske družbe je potrebna iz dveh ozirov: Prvič, da se pokaže popolna nezmožnost in tudi popolna zgrešeno st, ako bi ndo hotel sedanje socialne razmere urediti po načelih že davno preživelega cehovstva, ali pa s pomočjo sta¬ novske ideje znova oživiti nemogočo srednjeveško stanovsko uredi¬ tev. Drugič je treba poudariti, da stanovska ideja nikakor ne more in ne sme služiti kot sredstvo, s katerim naj se doseže nad¬ vlada ene socialne plasti nad drugo, pa naj bi se to godilo v stanovih samih s tem, da bi podjetniki skušali pritisniti ob steno delavstvo in na jemništvo, bodisi da to oogrešeno delo o- pravlja totalna država, ki se stanovske ideje poslužuje, da laž¬ je absolutno vlada. lahko umljiva je razlika med poklicnim stanom, ki mu kdo pripada po svojem telesnem ali umskem delu, torej po svo¬ ji socialni funkciji, in pa med stanom, čigar član je kdo po svojem roistvu. dnako govorimo o sanskem in zakonskem stanu, o duhovnem stanu im la .ličnem stanu, itd. Ze sholastika pozna za to izraz status za razliko k ordo, poklicni stan. /Thomas, Sura¬ ma 2.,?. CU.1S3 a.lsau./ 6. Samouprava_stanov. Stanovi so naravne združbe /tuad.a.84/, ki imajo v skurnem družabnem omviru, ki ga država predstavlja, kot vezni členi vsak svojo posebno nalogo. ‘Prav radi tega imajo stanovi ,..e po svoji 'pitnosti pravice, ki so pr¬ votne, ki so naravnega izvora in jim jih ni dala šele država. Ta bistvena okoliščina mora določati tudi razmerje med državo in stanovi. Stanovi morajo biti državi kot splošni okvirni d ruž ¬ bi 'podre jeni_. _vendar_oa_ mora jo imeti pravice , _da_so_samostojni i n d a __ se s a mo s t o j no _ p o sv o j*i h_ z ak o n i h _ i n_ p r a v i 1 i h_ um r avl j a j o _ v gtvareh, ki so izkljucno_njihoye__stanovske__zadeve. Pri tem to¬ rej ne ravnajo radi kake pooblastilne moči, ki jim jo je odsto¬ pila šele država, ampak je ta njih oblast utemeljena v naravnem pravu. To pravico imajo stanovi zato, da tem bol'e služijo sploš- n i blaginji. Zato ima tudi stanovsko pravo, ki ga kot samoupravni organizmi ustvarjajo, javno pravno veljavo in je obvezna za vse stanovske člane. In ker sleherni nujno spada v nek gotov stan,je v tem smislu stan pravzaprav nekakšna prisilna obcestvenost. Samoupravnost stanov prihaja zlasti do izraza: a/ v skrbi za gospodarske in socialne ustanove, ki imajo namen, da omogočijo vsakemu stanovskemu tovarišu primerne sivi jenske nogo je. Vsak stan mora zato skrbeti, da bo vsak nje¬ gov Član deležen skupne blaginje. To nalogo na najlažje izpol- n juje, ako uživa orišemo samoupravo- b/ V interesu skupne blaginje in prospevan.ia je nadal .ie, da vlada v vrstah stanu prava svoboda, ki ne gre ta- lo daleč, da bi se posamičen elan mogel okoristiti na škodo drugih članov in ki zopet mo a biti tolikšna, da ne žali upra¬ vičenih svoboščin poedinca. Tudi to nalogo zaaore stan najlaž¬ je vršiti, ako je sam v sebi avtonomen. c/ Samoupravni stanovi bi mogli marsikaj nase spre¬ jeti, kar danes upravlja država. Državno upravo more io razbre¬ meniti s prevzemom skrbi za delavsko varstvo,socialnega zavaro¬ vanja v vse h panogah, zlasti pa pri urejevanju plač. k. avtono- ai ji stanu spada tudi lastno razsodišče, ki naj bi razsojalo c vseh sporih, ki so v zvezi s poklicnim delovanjem. Tudi na pra¬ vične j 'o davčno politiko bi mogla samouprava stanov ugodno vpli¬ vati. d/ Končno je skrb za vzgo jo in poduk prav tako ze¬ lo važna naloga stanu, ki naj jo realizira v svojem lastnem pod- roč ju. Samostojnost stanov seveda ne more biti zopet neo- £iejena. Ke je ji stavi 4 a obča blaginja. Ako bi stanovska samou¬ prava ne bila več v skladu s skupnimi družabnimi interesi, po¬ tem ima država nalogo, da stan primerno podredi skupni dobrobi¬ ti. 7. Notranji^usjroj^stanov. Samouprava stanov zahte¬ va, da se zadeve, ki so v sera pripadnikom stanu skupne in se vseh tičejo , tudi skupno_ in . sporazumno^ ..obravnava jo. Pri obravnavanju in odločevalio stanovskih zadevah je zato potrebno, da se ta¬ ko delodajalci kakor delojemalci v enaken_številu in moči zasto- 2§ni_in da je izključeno vsako_majoriziranje. Enakopravnost vseh članov istega stanu že v svojem bistvu izključuje, da bi smel en čel prevladovati nad dragim. Brez tega osnovnega načela, ki zah¬ teva pariteto med podjetnikom in laneščencen ni mogoče ais-liti Qa premostitev razredne jniselnosti, ki danes ustvarja prepade in bojne fronte v istem stanu. Pri slehernem poskusu ureditve druž¬ be po stanovih je treba odkrito in pošteno, brez vsake zahrbtne ®isli vestno u )0 te vati to temeljno načelo, na katerem sloni na¬ ravna zgradba poedi iin stanov. Kakor hit :o pa se hoče to načelo °biti s kakršnimkoli videzom enakopravnosti n le navidezne de¬ mokracije - kakor ga na primer kažeIo nemški "državni stanovi" s svojim znanim "Fiihrerschaft un Gef<%schaft" ali fašizem s svo¬ jo navidezno stanovsko avtonomijo, ko pa vse odloča izključno stranka po svojih političnih vidikih -, poten je za nekaj časa ®orda mo s oče zunanji svet premotiti z na-ivno trditvijo, da je razredni boj odpravi jen", ki pa v resnici čim boli je pokrit, 8 tem več io srditostjo ruje pod površino. Enakopravnost vseh članov ie nujna stanovska zahte- Va j kadar gre za urejevanje skupnih stanovsko poklicnih zadev. \ i joda tli ^ 0 teh sit apni h nalog, ic i se tičejo vsega stanu je pa ge brezšteviia drugih stvari, ki so Čisto specialna z adeva oodi delavcev bodi gospodarjev. Te stvari naj' zato eni in dru- ?i ločeno in »amosto mo obravnavajo, .kakor p.avi tudi okrožni- ca: "0 stvaren pa, ni se posebej tičejo gospodarjev delavcev, njih posebni nonsti in nekoristi, potrebne posebne skrbi ali zaščite? boao lahno oboH, vsak posebej obravnavali, ali če bo treba,skleoali. " /Qu.a.86/ Enakopravnost v obravnavanih skupnih stanovskih nalog ne izključuje tore', da ne bi tako gospodarji kakor de¬ lavci hoteli imeti še posebej svojih svobodnih organizacijski so kakorkoli z niibovo obrtjo v zvezi. V poštev prihajajo v prvi vrsti društva mojstrov, društva rokodelskih pomočnikov, .dslavska društva,itd. Enakopravnost v stanu tudi ne izključu¬ je životvorjenje in delovanje organizacij, ki naj branilo po- §6bae_goristi gospodarjev ali delavcev, kakor so stxokovne de¬ lavske organizacije, ali zveza podjetnikov, industrijcev,itd. Gotovo je napačno naziranje, ako kdo misli, da moralo in tudi more i o v stanovskem družabnem redu odpasti že vsa interesna nasprotstva. Sp j to ni mogoče. Kot naraven izraz delitve dela in skupnega živlienja in raznih kulturnih potreb bodo vedno ostala. G-re le za to,da se a priori ne ustvarja vojujočih se in sovražnic taborov,razredov, ampak se skuša doseči iz-mirje- nje v okviru neodvisnih skupnih stanovskih koristi. Naj pa bodo te organizacije jopolnoma svobodne, ne samo kar se tiče nji no ve ga ustanavljanja, ampak tudi članstva. Spadajo naj v zasebno-pravni red in naj imajo take uredbe in taka pravila, Ki ne bodo diktirana od zgoraj, temveč, ki bodo po sodbi usta¬ noviteljev najbolje služila določenemu smotru. Prav tako mora vladati tudi svoboda združevanja v organizacije, ki presegajo rae je posameznih strok, tore 1 v večje zveze, kakor je n.pr. J-S.Z.jki je ustanovljena za delavstvo vseh kategorij. /Prim. ju. a. 88/. 8. Nadal jna_organizacija_stanu. Sna glavnih vezi, ki diuži io člane istega stanu v eno skupnost je gotovo skupno čslo. Skupnost dela pa ne pride nikjer do tako živega in nepo¬ srednega izraza, kakor v delavnicah samih. Tam se delavna skup¬ nost in potreba sodelovanja med mo Estrom, pomočnikom in učen- najbolj pokaže. Arno hoče biti stan org anično ure jen,kakor tre Da, -potem se v stanov sni organizaciji ne sme prezreti de- i§vnice, ,-:i je osnovna celica in prva stopnja stanovskega or¬ ganizma. Šele na teh obratnih e d in ic ah naj se grade dalje kra- igvne, orrajne, deželne in dr žav ne stanovske organizacije. Toda, kan or smo za celotne stanove proglasili na- c ®lo avtonomije in samouprave, moramo zvesti istemu načelu tu- ^ za vse te manjše stanovske edi lice privzeti načelo, ki ga izraža Ti jeva okrožnica, naj se namreč tega, kar zmorejo manj- g 6 in nižje edinice ne izroča večji x n višji organizaciji./80/. Skupna stanovska organizacija naj naravnim udom svojega soci¬ alnega organizma s svojo delavnostjo daje oporo, ne sme pa jih vase povzemati in uničevati. Zunanje oblike so pri tem stran- sitega pomena; ali se imenujejo gospodarske zbornice, stanovski sveti ali stanovski parlament, glavno je vsebina pravic in svo¬ boščin, ni jih navedene korporacije imajo. Toda tudi zunanji ustroj še ni vse. Ako nočemo,da se spremeni v brezdušen mehanizem, da se v vseh navedenih soci¬ alnih organizmih goji res tudi pravi stanovski duh, ki poteka iz zavesti skupnih koristi in skupnih nalog in ki ustvarja po¬ lagoma navezanost enega na vse in interes vseh na poedinca. Ta stanovski duh ustvarja tudi stanovski ponos, stanovsko čast in stanovsko etiko, ko vsak poedinec v svoji natranjosti odgovar¬ ja in nekako jamči za spoštovanje stanovske skupnosti. Tega stanovskega duha kajpada nikdar ni mogoče doseči s silo,niti ne s prisilnimi državnimi organizacijami, ker gre za ustvari¬ tev duhovnih vezi in duhovne skupnosti, ki le v svobodi more dozoreti in se razvijati. Hvalevredno je, ako država po sto¬ letjih razkrajujočega individualizma daje iniciativo in spod¬ budo za oblikovanje stanovskih organizmov in v svoji zakono¬ daji priznava in pospešuje, kar itak po naravi skupaj spada. Toda zgolj s silo zakonov in oolasti se stanovskega reda,da bi bil res živ organizem, ne da doseči. - o. Sočialni_cilj st a no vske druža bn e zamisli.Cilj §ov sk e ureditve družbe je o mo go či ti poe dincu, da bo čim po- polne je _ raz vil _sv oje _ zrno žnogti_ln_^ jih postavil v korist o oče - stvenosti. Stanovsra ureditev ima torej pred očmi tako blagor poedinca kakor družbe. Danes sat največja nasprotnika splošne blaginje kolektivizem, ki ga uvaja pretiran državni centrali¬ zem in totalna država - potem pa njegov ekstrem individualizem, kakor ga proglaša liberalizem. S stanovsko ureditvijo družbe pa se na eni strani postavimo nasproti pretirani državni cen¬ tralni oblasti,ki okrnjuje upravičene svoboščine poedinca, - na drugi strani pa zopet branimo pravice družbe pred samolast- jo in prepotenco eoedincev. Stanovi naj namreč svoje stanovske zadeve sami rešujejo, za kar ni treba centralne državne oblasti. Ako izpolnjujejo svojo dolžnost, so obvarovani pred mehaničnim državnim centralizmom. Ha ta način jim ni težko varovati pravi¬ co svojega stanu, pa tudi pravice in svoboščine svojih članov. pa posamezni člani ne pretiravajo na škodo družbe, je v sta¬ novski ureditvi mnogoiažje počet ie poedinca kontrolirati, kakor m ore to sama država. Kajti manjša organizacije imajo mnogo laž¬ ji pregled čez svoje članstvo in razpolagajo tudi s pravim stro¬ kovnim merilom za delo in ^očetje slehernega,česar državna kon- trola vedno ne more. Pa tudi posamični član kot celota nima nobenega interesa, da se s Krivičnimi zahtevami socialno in gospodarsko izolira.Kajti socialna povezanost in gospodarska odvisnost vseh stanov je med seboj danes ta dan tolikšna,da ni mogoče,da bi en stan dolgo prospeval ,ako se drugim stanovom slabo godi.Uničenje snega stanu občutno oškoduje tudi vse druge stanove.Zato ima vsak stan mnogo interesa na obči blaginji celotne družbe. otanovi so torej naravna in potrebna vez med drža¬ vo in poedincem.stanovska ureditev harmonično veže nikdar miru¬ jočo dinamiko,ki vlada med stremljenjem po svobodi in avtorite¬ ti.Stanovska ureditev je zato najmogočnejši jez proti socializ¬ ma,oz.kolektivizmu in proti liberalističnemu individualizmu.Baš zato ima v reh dveh stremljenjih tudi svoje najhujše nasprotnike Seveda pa stanovi to svojo socialno nalogo izpolnjujejo samo,če so osnovani na počelih,kakor smo jih tu podali.Drugače so korpo¬ racije samo druga oblika državnega socializma ali pa individua¬ lizma gotovih priviligiranih stanov in denarnih skupin.Eno kot drugo pa je groba potvorba stanovske družabne zamisli. 10. Has p rotni K i stanovsko d ružbe.Novodobni social¬ ni in politični razvoj ni odpravil le razlike med stanovi,ki so svoj čas izvirale iz rojstva in pokol jenja,ampak razjeda vedno bolj organizem poklicnih stanov.Kapital in stroj sta dovedla do novega gospodarskega reda,ki vedno bolj razkraja organične vezi med ljudstvom in ki je zato nenaklonjen tudi stanovskemu druža¬ bnemu redu.Razčlenjenost družbe po stanovih ne deli naroda v sov razne razrede in bojne tabore,ker je naravna.Zato tudi poedinca ne izolira in ga ne deli od ostale človeške družbe. Pač pa je eno in drugo storil kapitalizem:razbil je ogrodje vertikalno zgrajene poklicne in družabne občestvenosti in jo nadomestil z razredno delitvijo med posedujočim podjetni¬ kom in delacem namaničera.Uesto delitve dola ,ki je slehernemu iz¬ polnilo njegov poklic in njegovo živi jen je, je kapital s pomočjo stroja razk rojil de lovni proc es in obsodil delavca k usodi brez¬ dušnega kolesca v veliki delovni mašineriji.Potisnil ga je brez ^oči in brez samostojnosti v umetno organizirani delovni mehani¬ čni ter mu vzel ne le stan,ampak tudi poklic .Pahnjen iz starega družabnega reda se je pričel delavec na novo organizirati,pričel 5o tvoriti novo socialno skupino - imenovano IV.stan -ki pa v resnici ni nikak stan več.Prvi se je teh delavnih mas polastil s °cializem in jih prepojil z zavest jo,da niso noben stan voč,am- samo razred razlaščenih proletalcev,katerih cilj je boriti so proti, ostali družbi za pravičnejšo "brezrazredno" socialno -100 Umstveno živi j anje;«človek kot držabno bitje ima naravno pravico združevanja.Te pravice mu tudi država ne more vZ eti,ce pa to stori,žali zakon pravičnosti,ki ga je država dol- žna spolnjevati napram poedincu in družbi.Ukiniti pravico do zdru¬ ževanja bi smela država le tedaj,ko bi združevanje bilo na škodo ostali družbi.Večkrat se zgodi,da država omeji svobodno združe¬ vanje,zlasti v nemirnih časih,ko se je bati,da ne bi mogla zdr¬ žati javnega reda.To pravico ima država,ker je varuhinja javne¬ ga reda in miru.Imamo pa danes različne politične sisteme,ki ra¬ zen vladujoči kliki ne dovoljuje ostalemu prebivalstvo združeva¬ lne svobode in tudi ne verske,v dobrodelne in socialno koristne namene. Diktat ure te vrste teptajo naravno pravico,ki jo imajo državljani do združevanja, Namen združevanja more biti raznovrsten in zavisi v glavnem od kulturne stopnje 1judstva.Poznamo organizacije,ki služijo znanstvenim, karitativnim, socialno političnim, gospo¬ darskim, literarnim, umetnostim, zdravstvenim, spornim, patri- otičnim in drugim namenom. Posebnega pomena so pri tem politič¬ ne stranke, katerih namen je skrb za državo in oblikovanje jav¬ nega živlienja. Dalje razne strokovne in poklicne organizacije, ki imajo za cilj pospeševanje stanovskih interesov. Potem do¬ brodelne organizacije, ki skrbe za bolnike in naj bolj bedne in zapuščene člane človeške družbe. Zelo važne so verske in kul¬ turno prosvetne ustanove, ki se prizadevajo, da utrdijo svetovni nazor svojih pripadnikov kakor tudi čisto verske organizacije, ki se brigajo za versko življenje. - 101 - iy. I-;4 == l = -Q—5 1* Rodbin a. Rodbina je prva naravna družba, ki ji je že narava sama določila poglavarja, očeta. Oče vlada z očetovsko oblastjo rodbino. Slišali smo, da je prva pravica in dolžnost rodoine vzgoja. Te pravice ne daje država in je tu¬ di vzeti ne more. Država ima pravico poseči v domačo vzgojo šele tedaj in samo tedaj, kadar rodbina svojo dolžnošt docela zanemarja. Tedaj terja smoter države, da ona poskrbi za vzgo¬ jo zanemarjenih otrok. 2. Sosesk a. Več rodbin se razraste v eno soses¬ ko ali v eno občino. Občine volijo svoje glavarje, župane ali občinsice načelnike. Občina je naravno podana socialna edinica, hi mora radi tega uživati neko gotovo avtonomijo. Iz zgodovine vemo, da so občine večkrat predstavljale res kar prave državi¬ ce. Občine bi praviloma morale imeti neko samolastno zakono¬ dajno oblast, ker je mnogo občinskih javnih zadev, ki se tiče¬ jo izključno le posameznih občin: uprava občinskega premoženja 'in zemlji ča, skrb za pota, za javni red, za javno zdravstvo, in javno moralo. Ljudska šola ima namen, da dopolni pouk in vzgo¬ jo, ki je starši, oz. rodbina niso mogli dati otroku.Zato so¬ seska zida šole, pokliče učitelje in jih oskrbuje s posebni dohodni in stanovanjem. Popolnoma naravno in upravičeno je radi tega, da imajo verni starši ali njihovi zastopniki pra¬ vico nadzirati šolsni pouk in zahtevati, da se otrokom poleg umskega znanja in veščin daje tudi nravstvena in verska vzgoja. Žal prevladuje danes po mnogih državah načelo državne centralizacije in državnega absolutizma. Avtonomija občine je domala popolnoma odpravljena. Država in višje držav¬ ne edinice posegajo vse preveč globoko v delokrog občin, ki so nnogokje ostale le še sence samoupravnih teles. Toda kakor se ne da tajiti, da so naloge moderne države mnogo večje kakor so bile nekdaj in da ji je zato potrebna tudi večja oblast, vendar vsakdanja iskušnja uči, da je v živi jenskem interesu države, da uživajo manjša upravna telesa čim večjo avtonomijo. Federalistični oriacio, ki ga s tako klasično jasnostjo in utemeljitvijo poudarja papežka okrožnica ,f Quadragesirao anno" je naravno pravno __ soc i alno_poč elo , ki ne velja za samoupravo občin, temveč se razteguje v krščanskem svetovnem nazoru na celokupnost družabnega življenja. Sev =da morejo biti njegove zunanje oblihe origodnostne in spremenljive. Vendar -a je -102 - vedno odločilna stopnja samouprave, ki jo uživajo manjše držav¬ ne in družabne edinioe v svojem kulturnem, socialnem in gospo- darskern življenju, "'o katoliškem pojmovanju družbe in države naj bi imela država ned njimi le nadzorstvo, neko okvirno vod¬ stvo, sicer oa naj oi bilo vse drugo, kar morejo same s pridom opravljati, prepuščeno njihovi samoupravi. 3. V me sne upravne_ e n o te . Prav isto načelo velja za upravno oblikovanje višjih naravnih edinic, kakor se pri nas imenujejo banovine in drugod dežele ali prefekture, ar- rondissement itd. Višjim edinieam naj bi pripadla skrb za kul¬ turo pokrajin, za pokrajinsko, srednje, meščansko in strokov¬ no šolstvo, bolnišnice, dobrodelne zavode, pokrajinske davšči¬ ne in njihova porazdelitev, sodišča, pokrajinska zakonodaja, itd. Državi, kot najvišji upravni edinici naj bi pri¬ padle dejansko le stvari, ki bi jih nižje edinioe težko rešile v korist skupnosti: skupna prometna sredstva, armada, trgovske in politične pogodbe z inozemstvom, zakonodaja o denarju, skup¬ ni davki. V drugi smeri se rodbine razrasteio v rod in narod, narodi pa v človeštvo. 4. Rod. Liber lno pojmovanje družbe je razdrobilo in razkrojilo naše socialno občestvo na najmanjše edinioe, na poedince in pred zakonom in upravo pozna le še državljana poe- dinca. Družba mu je le vsota neposredno seštetih poedinoev. V sedanjih centralističnih državnih oblikah je pojem "rudu" že popolnoma izginil, dasi ie orvi_J.n_neposredni_podalj|ek_rodbi- ne. Ostal pa je rod še vedno živa družabna oblika pri primitiv nejših ljudstvih, prav do zadnjega tudi na Balkanu /pri Alban¬ cih in Črnogorcih ali "zadruga" pri Slovanih/. Rod,sevedan i o be l jezen le po Krvnem sorodstvu, ki_ zbližuje P.ooo "rodovnih pravicah",ki se lahko raz¬ teguje jo na politično področje /.samouprava/_, na kulturno in go sp od a r sk o _ _ svo j s t v e no s t. ¥ modernih državah so rodovi iz-ki j učno le člen v državnem enotnem organizmu. 5. Narod. Narod samo-po se bi še ni političen pojem in ,;a je treba razii ovati od države tudi aro ga pojmu¬ jemo 2 gol j Kot družbo. Drvotno znači narodnost skupnost poko- lenja. Čeprav ne ostane noben narod popolnoma čistokrvn, se sčasoma nabere skupek svojskih znakov, po katerih so narod lo¬ či od naroda. Nekateri tani znaki izhajajo iz skupnega pokole- nja, drugi zopet iz Kulturne živi jenske in usodne skupnosti. Skupen jezik je gotovo ena najbolj globokih korenin za skupen -100 - duševen in kulturen razvoj, ki obenem ustvarja tudi močno za¬ vest pripadnosti v isto živi iensko skupnost. Cesto opazujemo tudi zunanjo telesne znake, ki so značilni za en in isti na¬ rod: rast, barva kože in las, oblika lobanje. Seveda pridejo ti telesni znani do prave veljave šele v zvezi z duševnimi po¬ sebnostmi. V kulturnem pogledu govorimo včasih naravnost o "narodnem značaju" ali o "narodovi individualiteti" - kakor odseva iz ljudske oopevke, glazbe, poezije in snloh čustvovat n ja. Narod more ohraniti značaj naroda, tudi ako ne pripada jisti državi, Čeprav je .kupno sožitje v isti državi ena glav¬ nih naravnih pravic in zahtev slehernega naroda. Potemtakem b/narod_lahko_g3predelili kot skup in o po same znik gvro d bin. in_rodovk i jim_ j e _vsle d _ v e č _ ali_man j _ skupnega pckolenja in sku p nega zgodovi n ske g a^razvoja svojs k i B®iSi„§y-ševno__telesni_ 2 načaj__in__isti jezik. Vsoto značilnih svoistev naroda imenujemo narodnost. 6. Narod, in dr ža va. Ideal slehernega naroda je gotovo, da si pribori lastno državnost. V tem slučaju je na¬ rodna državaoj-g^ j_ n izraz narodne volje. Pa tudi tam, kjer ži¬ vi v isti državi več narodov, mora biti država varuhinja in pospeševateljica fizičnega in telesnega razvoja vseh svojih narodov. Tudi več narodna država ne sme ovirati naravnega raz¬ voja nobenega svojih narodov, ker bi se s tem pregrešila pro¬ ti n ravnemu zakonu: kajti vsak narod je neposredno dana skup¬ nost, ki ima dolžnosti do dr~ave, a ima pravtako tudi država dolžnosti do nje. Predvsem ima narod po naravnem oiavu pravico, da razvije svojo narodno individualnost, ki jo v prvi vrsti pospešujejo materni jezik, domače šolstvo, domača književnost in vzgoja v narodnem duhu. Država nima pravice kratiti svo¬ bodnega narodnega razvoda, dosler se vrši v mejah socialne m pravičnosti, to je, doicler se narod razvija,ne da bi kršil pravice drugih narodov. ?. Dolžno st i_poedinca_do_naroda. Nekateri stav- 1 ja jo vprašanje, ali je narod družba'« Krek je mislil da, dru- , gi £opet ,n.pr. Ušeničiiik, misli jo , da družba v pravem pomenu samoposebi narod ni. "Kima namreč nositelia socialne oblasti, tudi ne vedno enotnega smotra, oicer brez smotra narodi niso, ker nikakor niso slep proizvod slučaja. Ločitev človeštva v naroda v načrtu božje previdnosti je mogočno počelo medseboj¬ ne tekme in po tekmi socialnega napredka. Nima pa narod nujno enotnega smotra v ten smislu, da bi vsi poedinci poznali ta smoter, hoteli ga in ga s skupnimi močmi ustvarjali. In ven¬ dar je to bistven znak družbe/' /Ušeničnik,str. 198/, Daši pa narod ni sam po sebi v polnem smislu -104 - družba, od-tod oe ne sledi, da ne bi poedrnci imeli do narodne skupnosti nobeniii dolžnosti, iTasprot. -o: obstojajo pomembne dol¬ žnosti in sicer naravnega značaja, ki v prvi vrsti izvirajo iz zapovedi ljubezni do bi jisnega. Na podlagi te zapovedi je vsak elan naroda dolžan, da po -vojih močeh arispeva k pomnožitvi duhovnih in materialnih ciobrin svojega naroda. Kajti zapoved ljubezni, ki sicer ukazuje ljubiti vse ljudi pozna več vrst na¬ ših "bližnjih’ 1 , ki jim moramo pred drugimi ljudmi izkazovati svojo ljubezen. Tden takih naravnih krogov ljudi, ki so nam bli¬ žji kakor drugi, niso le naši sorodniki, ampak tudi naš lastni narod, s materini nas veže krvna in živi jenska skupnost, največ¬ krat ista usoda, jezik, nravi, kultura. Vsak razumen človek bo z- to priznal ljubezni do svojega naroda etično upravičenost in kot potrebni hvaležnosti tudi etično dolžnost. S. j smo prejeli od svojega naroda vzgojo in omiko in vse tiste socialne dobri¬ ne, ki zagotavljajo rairno in srečno bivanje v domovini. 9* Nar od in pleme. Razmerje med narodom in ple¬ menom je v ospredju družabnega dogajanja zlasti, odkar je hit- lerizem pričel proglašati teorijo o čisti nordijski rasi. Žal, da se pri tej rasistični propagandi polaga premala važnost na znanstveno ugotovljene izsledke. Antropolo¬ ški študij kaže na enotno počelo /mouofiletičen izvor/ človeš¬ kega rodu. Enotnost človeškega rodu dokazuje tudi možnost ro¬ dovitnosti, ki izhaja iz tega križanja povsem neomejena. Razne človeške vrste se med seboj razlikujejo oo zunanjih telesnih znakih, 'lovoriti pri tem o plemenih je le pogojno mogoče, kajti izraz je vzet iz živalskega in rastlinskega sveta, kjer označu¬ je vrste, ki jih med seboj ne more io križati, kar ie brez vse¬ ga mogoče pri človeškem rodu. Tudi ako govorimo o "človeških plemenih", moramo imeti vedno pred očmi enotnost duševnih in telesnih znakov, Ki označujejo slehernega človeka. Predvsem o- značuje sleherno človeško pleme razum in čut za nravnost. Znanstveno je danes popolnoma dognano, da čisto- plem enski h n arodov s - Ion nikj er_ni , ker so vsi bili podvrženi neštetim križanjem z drugimi narodi in plemeni. Pač pa je res, da so telesne oblike sedanjega človeka plod, oz. posledica dolgotrajnega razvoja. Za dvropo je ugotovljeno, da nima tudi le relativno čistih olernen. Označba "arijska rasa" je znanstve¬ no popolnoma neutemeijena in nevzdržna. liti o "nordijski rasi" se z znastvenega vidika ne more upravičeno govoriti, kvečjemu, ako se to označbo rabi kot oznako za prebivalce Severnega in Vzhodnega morja. GKinther, ki je priznana avtoriteta na tem po¬ lju, ceni med nemškim narodom čisto nordijskih človeških tipov komaj na 10 odstotkov, vse drugo na je mešanica raznih narodov in različne krvi, kakor fališka, dinarske, alpinske, dalijske, vzhodno balske rase. - 105- 1§IQ čLiji_evgen i ka. ljudska higiena ali evgeni¬ ka, vi naj skrbi za ohranitev ia zdrav razvoj naroda, more biti dvojne vrste. Prvič se aora boriti proti manj vrednemu potomstvu, kr izvira iz dedno obremenjenih, slaboumnih ali zločinskih star¬ šev, Vendar pa skrb za narodno zdravje ne sme iti tako daleč, da bi pustila vnemar naravno pravne zakone« V interesu narodnega ob čestva je v pravice poedinca dovoljeno noseči le tako daleč, ko¬ likor pe neobhodno potrebno za skupni višji smoter. Zato ni do¬ voljeno poedinca vzeti pravico, ki jo ima do nedotakljivosti in neokrnjenosti svojega telesa in ga bodi s pristankom ali brez njegovega dovoljenja sterilizirati, ker se družba pred rodnjo manj vrednih in od rojstva obremenjenih otrok more zavarovati na drugačeh način, da n.pr. manj vredne individuve spravi v ka¬ ko zaklonišče ali asil. Samoposebi pa je umljiva zahteva plemen¬ ske higijene, ki jo stavi ja tudi katoliška cerkev svojim verni¬ kom, ako se žele poročiti, da se ne vežejo v zakonu dedno obre¬ menjeni, alkoholizirani, slaboumni ali sicer nravstveno manj vredni elementi. Več je bilo o tem povedanega pri obravnavanju zakona in družine. Skoraj še pomembnejša pa je druga naloga ljudske higiene: pospeševanje obstoječih, dobrih in zdravih narodnih svojstev in lastnosti. V prvi vrsti je treba utrditi položaj družine in ji zagotoviti javno pomoč in vsestransko oporo. Zdravje družine je izvor narodnega zdravja. Dalje ne smemo prezreti, da je zlast kmečko ljud¬ stvo globok in bister izvor narodove moči in zdravja - ki ga je radi tega treba pospeševati in mu omogočiti življenje na kmečki grudi. Beg z dežele v mesta je jako nevaren tudi zdrave¬ mu narodnemu razvoju, bodočnosti in sili slehernega naroda. 10. N ati on. Narod in nation sta sorodna pojma,če¬ prav ne oomenjata isto. Tudi v pojmu "nation" so vključeni vse¬ binsko vsi tisti znaki, ki označujejo narod: isto plemensko so¬ rodstvo, skupno bivanje na istem ozemlju, isti jezik in kultura. Kakor ori narodu, tako tudi pri "naciji” ni inogoče reči, da "e le ena izmed omenjenih oznak, ki bi izključno opredeljevala "nacijo". Kakor se ne more izvajati narod izključno iz plemen¬ skih elementov, taro tudi nacija ne. Saj vemo, da čiste rase sploh nikjer ni in da so vse velike nacije, kakor Angleži, Ita¬ lijani, Francozi, Nemci mešanica mnogih narodov. Tudi se nastoj naciie ne da razložiti izključno iz dejstva, da je kak narod dolgo skupaj živel na istem ozemlju in pod istimi živi jenskimi in klirnatiščmimi pogoji, čeprav se važnost teh elementov za svoj¬ skost kakega naroda ne da tajiti. Bistvo nacije tudi ni v jezi¬ kovni skupnosti, ko vidimo, da francosko govoreči Belgijci in -IG 6 Švicarji so ne šte ture ni merodajna vasici narodi imeli jejo k francoski naciii. Niti skupnost kul- za bistvo nacije, raj varno, da so srednje- enotno krščansko kulturo, ne da bi se s tem že zlili v enotno nacijo. Y, v sen tem znakom, ki določujejo, kakor smo videli, po .naroda, mora priti še nekaj bistvenega zraven, da o kakem narodu moremo govoriti kot o naciji. Zgodovinsko vemo, da so mo¬ derne nacije nastale na evropskem ozemlju koncem 18.in v teku 19. stoletja. Bila ie to doba prosvitl jenstva in liberalizma, ki je osamosvojila tudi človeka poedinca vseh socialnih vezi in ga opredelila ter dvignila kot izrazit individuum. A nele poedinci, tudi narodi kot celota so se v tem času pričeli zavedati svoje posebnosti, svoje svojske bitnosti in vrednosti, ki so jo skuša¬ li bolj in boli podčrtavati tudi v dejanskem političnem življe¬ nju. V tej dobi se pričenja tudi prehod od absolutistične k de¬ mokratični državi. Narodi prično sami odločevati o svoji usodi. Vendar se pa. tudi element samostojne državnosti pri opredelit¬ vi pojma nacije ne sme enostransko preveč poudarjati. Kajti na¬ rod nore postati nacija tudi, ako nima svoje enotne nacionalne države. Nacija in država se ne smeta isovetiti, ampak sta dve samostojni obliki človeškega sožitja, ki najbolje uspevata,a- ko je držav,,- čim boli prepojena z nacionalnim življenjem in čim bolj se naciia nore nasloniti na lastno nacionalno državo. "Samoposebi bi pa mogli obe hoditi ločena pota” /Seipel/. Po¬ men države za nacijo je s tem nrece i dobro -podan. Mogli bi "nat ion” definirati "kot narod, k i se je s smotreno vol j o._ in. za- ve stno_razv.il v_celotQ in_ se ; kot sila n a no vo k o nstituir al .” /H.Boehm/. Treba je torej zavestne močne volje za ustvaritev enotno nacionalne skupnosti in sicer na temelju posebnih živ- 1 jenskih in kulturnih vrednot, ki so dotičnemu narodu lastne. 3 temi posebnimi vrednotami so umljivo združene tudi posebne pravice in dolžnosti, ki jih je božja previdnost določila sre¬ di človeške skupnosti poedinim narodom. V tem smislu bi mogli s stvarnim izrazom označiti poedine narode kot "božje ideje”, "božjo zamisli". Zato je najgloblji pomen sleherne nacije, da se zaveda poslanstva, ki je v človeški zgodovini navezan prav na njegove narodne vsebine in ga v korist skupne človeške družbe izvaja. To ''e božja volja: pr ospoli in harmo nija človeške skup¬ nosti s pomočjo raznovrstnih_in_ raznoličnih ...narodov^ nikakor pa ne, da posamezni narodi z padajo pretiranemu nacionalizmu in da v njem izbirajo radi nacionalne ekskluzivnosti in kultur¬ ne izoliranosti. 11. Nat io n h in.dr žav a . že iz povedanega je raz¬ vidno, da je nacionalitetno načelo, po katerem bi nujno vsaka nacija morala imeti lastno samostojno in suvereno državo, na¬ pačno. Seipel piše: "Države niso zgolj proizvod nacij in nacije - D 7 ne najdejo vedno svoje srečo in zadovoljstva v državni samostoj¬ nosti. ?'nogo .le interesov posamičnih narodov kakor vsega člo¬ veštva, katerim je bolje slu zono s tem, da več nacij živi v i- at j državi ali da je ena nacija razdeljena na več držav ." Vze- rijmo primer nemške nacije v sedanjem položaju. Gotovo pa je ,da bo z.- radi volje, združiti vse nacionalne sile v enoto,želela vsa¬ ko nacija tudi eno in isto državnost. Toda radi same teritori¬ alne porazdelitve se ne sme preprečiti kaki naciji, da dosega vi¬ šji smoter in cilj, ni ga ima z ozirom na vse človeštvo. In to ja združevanje človeštva v večje, liarrnonizirane enote. /Vzemimo za primer idejo Pan Svrope/. 12. K at ion i n narod. Gotovo je, da moderni naciona¬ lizem ogroža narodnost manjših narodov, zlasti ako ima ta nacio¬ nalizem možnost, da se poslužuje države in njenega deviška izdela¬ nega aparat' ter ga postavlja v službo svoje ekskluzivne nacio¬ nalistične miselnosti. Zlasti državni absolutizem in pa. strogo centralistična državna uprava v državah, kjer živi več narodov, sta velika sovražnika sleherne narodne samobitnosti. Seveda je to na škodo državi in naciji, ter pride prej ali slej do trenja in vel ikih notranjih težav, ker se razni narodi upirajo krivič¬ nemu nadvlad ju gospodujoče nacije. /Prim.: nacionalne razmere v bivši Avstroogrski monarhiji!/. 1 Različna družabna tvorbo, ki smo jih do sedaj opazo¬ vali, kakor rodbino, družine, rodovi in narodi, ne zmorejo sa¬ me vsega, kar je potrebno za ugodno življenje. Družina si n.pr. lahko zadostuje za navadne vsakdanje po.rebe, toda ne zadostuje¬ jo z-a vse potrebe, ki se pokažejo v življenju v raznih philikah, zlasti še, ko se razvije človeštvo na višje stopnjo omike. Zato se skušajo dražine tako združiti, da je poskrbljeno kolikor mo¬ goče za vse potrebe. Tako nastanejo vasi, občine. Zlasti jih že¬ ne želja po miru, redu, obrambi, da se združijo v močnejšo zve¬ zo. Tako se združijo občine, celi rodovi, narodi. Ista narava torej, ki nagiblje človeka, da osnuje pr¬ vo naravno družbo, rodbino in družino, nagiblje tudi družine,da se združijo v večje zveze, v občine in držav e. Tudi v tem glo- bjem pomenu je človek Zoon politikon, družabno, državljansko bi- t je. In zares ni nobenega ljudstva, ki ne bi imelo politič¬ ne organizacije. Seveda so države jako različne. Vendar je os¬ novna ideja vsdno ista: vedno se skušajo ljudje združiti v drža¬ vi kot v popolni in neodvisni družbi. Naravne potrebe, želje po blagostanju, varnosti, svobodi, samostojnosti druži ljudi v druž¬ be, ki bi mogle jamčiti za vse to; ki bi v nuh našle rodbine vzajemne pomoči, sredstev blagostanja, obrambo, svobodo. Ta mi¬ sel in želja vodi preproste rodove, da se zbirajo v zveze okrog svojih voditeljev, vodi na tudi moderne narode, da se združijo v velike, močne države s silno členovito in mnogo stransko organi¬ zacijo. Država potemtakem ni drugega, kakor"najvišji razvoj naravnega človeškega socialnega razvoja' 1 . Bistven znak države, je dejal že Aristoteles, je samozadovoljstvo, t.j. država je tem popolnejša, čim bolj res zadostuje sama sebi, čim več pogo¬ jev ima, ki jamčijo državljanom resnično blaginjo. Po tem, da država razpolaga z vsemi sredstvi, ki so za temeljito blaginjo državljanov potrebni, da je torej "popolna družba", se razliku¬ je od vseh ostalj.h socialnih tvorb. Od druge popolne družbe ,od Cerkve se loči oo namenu, ker je namen države časna blaginja, Cerkve pa večno zveličanje njenih vernikov. ljudje, ki se za. uresničenje državnega namena združi¬ jo v eno državno celoto, se imenujejo dr ža vni narod. Ni treba, I -109 - <3-a bi bil ffržavni narod vedno tudi istega porekla, iste kulture in istega .jezika, temveč lahko pripad . različnim narodnostim. Isto vel.ia tudi za nacijo, kakor smo videli že drugod. Zelo ve¬ likokrat odločujejo Tri tvorbi državnega naroda zgodovin ski mo¬ menti, ker trajno bivanje na enem in istem ozemlju je za tvorbo državne skupnosti velikega pon ona. Dna bistveno lastnosti države je državno^ ožemi je , ki je danes ta dan o o vso d natančno določeno. Določena drž vna posest territorija razlikuje državo od vseh drugih socialnih tvorbi in organizacij, tudi od nacije, ki se mo¬ re, kakor vemo, razprostirati preko mej več držav. Enotno in na¬ tančno določeno ozemlja vključuje tudi že trajno naselitev njene¬ ga prebivalstva, Kar le danes pri vseh civiliziranih narodih i- tak povsod .slučaj. Državi pristoja tudi posebna oblast ali avto- riteta, ki'Žaje možnost, da z z akon om ureja pravni položaj držav¬ ljanov in jim določa razmerje med seboj in do skupnosti, do drža¬ ve. Prav tako ima država tudi oblast k da kaznuje tiste, ki se ne bi pokoravali njenim pravičnim zakonom. Ta suverena oblast države na njenem ozemlju je od vsake druge pozemske oblasti neodvisna. Kljub temu pa ima do drugih držav razne odnosaje vzajemne odvisno¬ sti, ki se morajo urejati po mednarodnih pravnih organih. Država ima torej tri osnove, Ki jo sestavljajo: družbo, ozemlje in oblast. Zato moremo pojem države definirati kot združ¬ bo^ /skupnost/ nadolečenem ožemi ju biva jočega naroda_,_ki razpolaga v svrha sn umne blaginje z na jvi j j o vladarsko oblastjo. Ji- „_Izv Bog je ustvaril človeka, da je že po nar vi socialno bi¬ tje ."Človek, ki bi bil popolnoma lo en od drugih, sebi podobnih", pravi Leon TIII. /okrožnica Immortale Dei/,"bi si :.e mogel prido¬ bivati,, kar je potrebno in koristno za življenje, in bi se ne mo¬ gel popolnoma razviti na umu m srcu." Družina, ki bi bila loče¬ na od drugih, bi ne bila zadostno središče, ki bi zagotavljalo po¬ polni razvoj našega bitja. Zagotavljati bi ne mogla niti življenja. A/ Državna in politična družba je zato nekaj naravnega, ker temelji kakor družba, v socialni človekovi naravi, krščanski socialni nauk je vedno v teifa smislu poudarjal izvor države, od Laktanca, Avguština, Tomaža, Suareza in Leona dalje. V tem je tu¬ di vključena nravstvena _vred.no st države kot naravne ,dpotrebne in bogohotne družbe. Nravstveni značaj države izključuje, da bi mogli državo pojmovati že kot silo ali nstanovo_izkori|čanja, v kateri si je s fizično silo osvojila oblast neka stranka ali gotova plast ljudi. /Hegel, Mara, Bpengler, Gumplowitz in drugi./ Po tem pojmovanju je pravo izključno le "pravica močnejšega", na katero se je napram ( . -110 - premaganim rimiianom skliceval že osvoSevalec Brennus. Državo Kot ustanovo moči, c ie je pojmoval Hegel, ki to v njej zrl najviš jo stopnjo v razvoju absolutnega duha. Ne¬ šteti državniki 19.stol. so sledili njegovi miselnosti. Navidez so jim vse do danes dala prav dejstva, da je namreč bila le moč ali sila, ki je ustvarjala velike države in da spada sila k bis¬ tvu države. Toda to je le v zelo omejenem oziru resnica. Kajti ni nasilnost Zmagovalca, ki ustvaria nove države, ampak volja podložnikov, ki se premoči uklone. Tudi ni mogoče, da bi brutal¬ no nasilje kake manjšine trajno moglo kako državo vezati v eno celoto, ako se fizični sili ne pridruži tudi nadnoč duha. S "si¬ lo" je mogoče torej nastoj držav le zgodovinsko razložiti, ni je pa mogoče ne pravno in ne nravno opravičiti. Država, ki temelji zgolj na sili ali vsaj dela tako, daje svojim nasprotnikom naj¬ močnejše orožje, ker si sama odreka prave naravne in nravstvene temel je. Državo kot ustanovo moči in sile je poimoval tudi I T arx v svojih mlajših letih se, ko je bil vnet pristaš He¬ glove filozofije. Pozneje je pod vidikom svoje zgodovinske, e- konomske i,: družabna teorije gledal v državi predvsem ustanovo izkoriščanja, ki je v rokah posedujočih državljanov, da z njeno pomočjo tlači k tlom delovni proletariat. Na počelu sile in moči končno temelji vsaka država,ako ni nič drugega, kakor končni rezultat boja med rodovi in pleme¬ ni in torej vidni izraz fizične in duhovne nadmoči posameznih rasnih ali razrednih skupin. Foderna"sociološka teorija" o drža¬ vi, kakor jo je širil dumplowitz, Osv/ald, Spengler in dr. ,bazi¬ ra popolnoma na materialističnem pojmovanju države. Toda, ko zavračamo z šotne teorije, ki hočejo prikaza- j ti izvor in bistvo nižave izključno not izraz sile, moči, nika¬ kor ne trdimo, da oblast, vladanje na znotraj in nazven ne spa¬ da a bistvu države. Država mora skrbeti za pravni red na zno¬ traj in za svoj ugled na zunaj- Njeno življenje označuje vse- /a* stranska dinamika, ki se javlja v mnogih silah državnega občest- Z naukom, da ima država svoj izvor v socialni človeški naravi, tudi ni združljiva teorija, ki uči, da je neposredni iz¬ vor državam bož ja volja, ha so torej države neposredne božje u- stanove. Teokracijo poznamo le pri Izraelcih stare zaveze, ki je imela čisto določen namen in smoter. Tudi mnoge stare pogan¬ ske države so združevale v vladarskih osebah kraljevsko in du¬ hovniško čast, torej državno im versko skupnost. Vladarji so se izdajali za potomce bogov in so večkrat zahtevali zase tudi bož¬ jo Čast. Ko ‘3 v novejšem veku pričela v Svropi bledeti monar¬ histična misel, so tudi nekateri katoličani mislili, da je tre¬ ba, da ji priskočijo na pomoč z verskimi in bogoslovnimi uteme¬ ljitvami. Na podlagi raznih mest in sv.pisma stare zaveze so -111 - hoteri dati Knezom in vladni jem nov sijaj in večjo veljavo. Stvar je bij.a iako neumestna in je r .fcvarjala le videz, da se hoče upravičiti absolutizem gotovih kronanih glav. 2 e- naLimi toorijami o direktnem božjem izvoru vladarske oblasti so si poskušali pomagati legitimisti in rastavraciiški poli¬ tiki "teološke šole" v von Haller, protestant 19.stol.,kakor de Bonald, do Maistre, Julius Stahl i.dr.,ki so proti repu- blikancem skušali predvsem operirati z- verskimi razlogi. Po¬ litika teh ljudi je bila zelo pogrešana,ker je hotela, da se Cerkev in religija istoveti z vsemi nepopolnostmi države in njenih vladarjev, hotela je, da se z državo tudi oblika drža¬ ve, t. j. monarhija proglasi kot nedotakljiva božja ustanova. Danes ni več treba, da bi se proti tej zmoti resno borili. Toda nasprotnikom Cerkve je vendarle dala v roke moč¬ no orožje za protiversko in protioerkveno propagando, ki so se ga zlasti marksisti v izdatni meri posluževali in se ga še danes poslužujejo, ko svojim masam dopovedujejo, da jo Cerkev vedno na strani mogočnežev in izkoriščevalcev delovnega ljud¬ stva. Ker je Bog stvarnik človeka in ga je ustvaril social¬ nega, se seveda more reč., da državo pohajajo iz Boga. Misliti pa moramo pri tern seveda izključno le na države kot taksne ,ni¬ kakor pa ne tudi na njeno obliko, kakor je hotela "teološka" državna teorija. B/ Poleg socialnih lastnosti, ki jih ima človek, je treba še drugih zunanj ih čini te l jev, ki so potrebni, da dejan¬ sko prido do oblikovanja socialnih tvorb z določenimi dolžnost¬ mi in Konkretnimi pravicami. Oni činitelji, ki so merodajni pri ustvarjenju družine, naroda, nacije, odločujejo tudi pri izo¬ blikovanju države, torej kri, jezik, kultura, domovina, gospo¬ darstvo. Drugače tudi ne more biti. Kajti državo tvorijo razni socialni organizmi, ki so se bas na podlagi omenjenih činiteljev zdiužili in s tem, da so prešli v državno skupnost, ne preneha¬ jo biti udje prejšnjih, manjših družabnih edinic. Vendar pa daje država kot večja in popolna družba svojim državi lanom zopet či¬ sto svojske pravice , ki jih kaka nižja družba ne more da jati,a. istočasno stavlja tudi svoje čisto svojske dolžnosti na sleher¬ nega državljana, čeprav je mnogo držav ros nastalo na ta način, da se je družina naravno širila v veliko rodbino in tu v rod in narod in je oblast v novo nastali državni tvorbi morda prev¬ zel isti starešina ali isti svet starešin, ki je preje načelo¬ val rodbini ali zadrugi, njegove nove oblasti vendarle ne more¬ mo pojmovati kot enostavno nadaljevanje ali razširjenje prej¬ šnje očetovske oblasti, kakor misli " patri arhalna teorija." S- nako je pogrešena tudi p at rinoni alna t eorija o izvoru države, ki je prvi zelo sorodna. Patriarhalna teorija pojm družine in pravo družine prenese na državo, patrimonialna teorija pa na- m stoj države in njene oblasti izvaja enako iz privatnega razmer¬ ja, ki vlada med posestnikom in njeg vimi podaniki. V zgodovini je večkrat posest igrala zelo važno vlogo pri tvorbi in obliko¬ vanja novih držav. Fevdalni in najemniški sistem, ki ga je v srednjem veka vzdrževala miselnost, da je kralj ali cesar vr - hovni gospodar in posestnik dežele, je v tisti dobi tvorila sploh ogrodje srednjeveške države. Popolnoma pogrešena pa je teorija von Hallerja, ki mu je vladar posestnik dežele ž izred¬ no velikimi pooblastili nad svojimi podložniki. Po tej teoriji je državna oblast le razširjeno zasebno pravno razmerje med go¬ spodarjem in podložnikom. Samoposebi je umljivo, da bi takšna teorija utegnila voditi posebno danes do največjih absurdnosti. C/ Poleg naravnega socialnega razpoloženja človeka in naravnih zunanjih činiteljev je za ustvaritev države neobhodno potrebna tudi vo lj a d ržavlja nov. Kajti družabne enote in skup¬ nosti ponavadi nastajajo le tam, kjer se ljudje prostovoljno združujej). V vsakem drugem slučaju gre le za prisilne organi¬ zacije, v katerih člani pogrešajo vsake nravstvene vezi, ki bi jih medsebojno vezala. Zato že krščanska socialna doktrina po¬ udarja, da temelji država tudi na svobodnem pristanku njenih državljanov, s katerim se ljudstvo na nekak način samo obvezu¬ je k pripadnosti te ali one države. To najbolje odgovarja tako dostojanstvu človeka kakor tudi nravstveni vrednosti države. Seveda pa je osebni pristanek vsakega poedinca, da pripada neki gotovi državi njegova nravna dolžnost,utemeljeni v potrebi državne ureditve in reda v družbi. Zato poedincu ni¬ kakor ni dano na svobodno izbiro, da se vključi v kako državo ali ne, ker je to njegova nravna dolžnost. Krščanska sociolo¬ gija zato tudi zavrača Rousseaujev Contraet social 1761,ki je izraz individualističnega nazora o državi, po katerem je tvor¬ ba države izključno plod človeške volje in ima torej tudi dr¬ žavna oblast svoje opravičilo v svobodni medsebojni pogodbi dr¬ žavljanov. Naravno pravna obvezanost slehernega človeka, da spa¬ da v neko državno skupnost in da v njej živi, gre tako daleč, da jo je treba izpolnjevati celo ted^j, ako je izsiljena. Seve¬ da pa ostane narodu, ki je bil nadvladan, pravica,da se z vse¬ mi dovoljenimi sredstvi bori naorej, da doseže ali lastno dr¬ žavno samostojnost ali pridružitev h kaki drugi državi. Pristanek h kaki državi je izrečen pismeno ali ustmeno /opcija/ v javni in slovesni obliki, zadostuje, da narod pa čeprav molče prizna oblast dotične države s tem, da ji prične skazovati oonorščino. I -113 - J U ♦_S mot er dr žav e * li-SE§'£^§._5eorije_o_smotru_države. Smoter države mo¬ re le odgovarjati njenemu bistvu. In ker je država naravna druž¬ ba, mora biti tudi smoter države o narave določen. V tem oziru obstajata dve zmoti, ki izvirata iz skrajnostnega gledišča: eni pojmujejo državo preveč individualistično, drugi oa -preveč soci ¬ al i st Sno. A/ Indivi dua l is tična teori ja. To je teorija liberaliz¬ ma, torej teorija tistih, ki poudarjajo v človeku le svobodo, a pozabljajo na socialnost. Utemeljitelji liberalnega narodnega gospodarstva so: A. Smith /1723-1790/, Bicardo /1772-1623/, Ba- stiat /1601-50/ in tudi že ired njimi fiziokratje Quesnay /1649- 1774/, Gournay /1712-59/ so proglasili svobodo kot prvi pogoj družabnega razvoja. Uournay je avtor slovečega gesla: "Laisser faire , laisser passer, et le monde va de lui-Rousseau /1712-76/ je bil pristaš tudi tega nazora, ko je učil, da je narava do|[ra in da ie treba človeku le vrniti naravno svobodo, pa bo človeš¬ tvo zopet postalo srečno. Dosledno tem naukom vsi ti tudi uče, da smoter državo ne more biti drugi, kakor čavati svobodo vseh in čuvati travo vseh. To je teorija o p ravo varstveni državi /Rechtsstaat /. Do iste posledice je prišel tudi Kant /1724-1804/. Kant je razlaga nravnost in pravo. Pravo mu je obseg tistih po¬ gojev, pod katerim se mora uveljavljati samovolja enega poleg samovolje drugega po splošnem Zakonu svobode. Ustvariti pogoje, ali kar je isto, omogočiti in čuvati enako svobodo vseh, je Kan¬ tu smoter države. S stališča razve rnne teorije /evolucionizma/ je posta¬ vil isti nauk Herbert' Spencer /1820-1903/. V naravi in v človeš¬ tvu se bije boj za bitje. Iz tega bo "‘a izidejo kot zmagovalci tisti, .,i so bolj močni, boli zdravi in Krepki. Odtod napredek in razvoj do vedno 'popolnejših pasem, odtod tudi napredek človeš¬ tva. Zato ima daržava le to nalogo, da čuva svobodo in pravo poe- dincev. Smoter države je po teh teorijah le obramba prava. Pozi¬ tivno naj se držav . ne vtika v socialne naloga. Ni nje naloga, pospeševati socialno blagin.ro, skrbeti za javna prometna sredstva, podpirati narodno gos .odarstvo, gojiti vedo in umetnost. To vse naj država prepusti svobodnemu delu posameznikov. B/ Socialistižna..teorija^. Druga skrajnost je nauk soci¬ alistično mislečih sociologov. Tem je država vse, ooedinec nic. Država je sama sebi smoter, je absolutna, je vir vsega >rava, kakor je dejal Hegel, je "pričujoči bog". Takšno je bilo že iz¬ ve čine pojmovanje poganstva. Za čas renesance je branil vsemo¬ gočnost države Macchiavelli /1469-1527/, v prosiuli knjigi "II 1 -1U principe . Moaroslovno je skušal utemeljiti absolutizem Hob bes /1588-1679/, v novejši dobi pa zlasti n gel /l770-1831/. Po Heglovi metodi, a na podlagi materialističnih načel je skušal —L§™ znanstveno obrazložiti socialno demokracijo. V novejši dobi je individualistična teorija o smotru države stopila v ozadje, pač pa je socialistična teorija v no¬ vih oblikah zelo v ospredju. Fašizem , pa tudi narodn i soc iali¬ zmih pojmuje smoter država popolnoma v Heglovem smislu. Fašizmi gledajo v državi nekaj absolutnega, prvenstvenega. Kakor Hege- lu jim je država utelešenje najviŠje nravstvene ideje,n jena vo¬ lja je absoluten zakon Totalna država boljševiškega,fašistič¬ nega ali narodno socialističnega kova je sama na sebi absolu¬ ten smoter in namen. Vse vrednote imajo le toliko pomena in vred¬ nosti, v kolikor se nanašajo na državo, in vse dobrine so edino¬ le v državi utemeljene. Po teh nazorih nima ne človekova oseb¬ nost, ne družina in tudi Cerkev nikakih lastnih pravic. Tako izjavlja Mussolini: 'Država je nekaj prvotnega, vse drugo je sekundarne vrednosti.'' "Nobenih duhovnih vrednot ni, ki bi mo¬ gle imeti vrednost in pomen izven državne avtoritete", pravi zna¬ ni narodni socialist Julius Binder. 'Država je izvor vsega pra- va," /Mussolini/. "Samoposebi nima poedinec nikake pravice do svobodo", /G-leispach/. Se bolj brutalno in dosledno izvaja so¬ cialistično doktrino o državi boljševizem. Tudi v boljševizmu smo država vso. Vse pravo je iz država, zato sme država z ab¬ solutno močjo posegati v pravno področje poodincev, v družino, v vzgojo, v lastninske razmere. S eno besedo : Država jo sama sebi smoter, človek ea je le sredstvo. p/ Pr avo pojmov anj e sm otra d ržave. Resnica je v sredi. Človek je oseba, ki ima po naravi svoje svoboščino in pravice, a je tudi socialno bitje, ki more le v družbi najti zadostnih pogojev svoje blaginje. Individualistična teorija vpošteva le prvo, socialistična le drugo. Resnica mora torej biti v sinte¬ zi obeh. Smoter države je obramba p rav ic, - kar pravilno pou¬ darja individualistična teorija -, a je tudi pozitivno pos pe ¬ ševanje bl ag inje /to je resnično jedro socialistične teorije/. Kratko lahko rečemo, da ie smoter države obča blagi n ja . Zakaj se ljudje družijo v države? K temu jih silijo po¬ trebe- Najprej tudi potreba obrambe. Družine so pre slabotne ,da bi mogle dajati zadostno varnost. A ni ta potreba edina. Jc še mnogo drugih dobrin, k i jih more dajati le družba in zlasti dr¬ žava. Človeštvo se mora razvijati materialno in duševno, če si hoče zagotoviti blagostanje. Poljedelstvo, obrt in trgovina,ve¬ dre in umetnost, nravnost in religioznost, vse to skupaj šele tvoril pravo kulturo in zagotavlja pravo blagostanje. Da se na vse to prav razvija, za to je treba gotovih socialnih pogojev. Hi dosti, de družba brani svobodo in oravo posameznikov, to io neic.-.ic negativni po go .1, ampak mora ustvariti tudi po ziti v ¬ ni oogena, ki omogočilo vsom, da si pridobo potrebnih dobrin. Država mora nolo skrbeti za javno varnost, temveč mora podpi¬ rati pol j odelstvo , obrt in trgovino, graditi ceste, kanala, pristanišča, uravnav-ti roko, izsuševati močvirja, pospeševa¬ ti umno pogozdovanja; skrbeti za razvoj višje kulture, usta¬ navljati v i • j. ;oi. zavode %?i vedo in umetnost. Država nastane iz potrebe družin, da so izpopolnijo in dopolni jo. Tor ej u jo gmot er države e os krbeti vse one dobri¬ no , Ki so vse potrebne _ali_koris tne , ki jih 2 §_B 2 sam§zni ki sami zase ne morejo doseči. Vsota vseh teh dobrin je občna blaginja. Občna blagi" n ja j o to r ej_ /vso t a_t i st ih sogo ^ov x- ki_so_potrobni JL da_ > lahk 9 kolik o r _ m o žno A _ v s i._ ud j e d r žavo jo p ravo_ pozomel jsko_srcčp. " _svobodno in samostojno d os eže- /Cathrein 0. 0. 465/. In zares ni nobene države, ki bi bila lo pravovarstve- na; vso tudi pozitivno pospešujejo kulturni napredek. Na gospo¬ darskem polju so skušale državo uveljaviti liberalno načelo: "Laissoz fairo, laissez passor' T , toda oosledice so bile usodne. To načelo je dalo kapitalizmu tisto strašno premoč, ki je vzbu¬ dila kot odpor revolucionarni socializem. Zato se danes že prav vse država smotreno večajo s socialno politiko in ji mnogokje odmerjajo prvo mesto v narodnem gospodarstvu. Seveda pa moramo prav tako odločno zavrniti skrajno socialistični pojem o drža¬ vi. Če jo smoter države več, kakor obramba svobode in pravice, ni _pa__smoter_ države_vtikati se_ v vg : 3_ zasebne stvari , še ma nj kratiti pravice, ki so o rad državo pravice jih je.dalagpo- sameznikoiu in družinam n; rava sam a. Tudi ni smoter država nepo¬ sredna skrb za posameznika, zasebna blaginja poedinca. Zasebna blaginja je mnogo odvisna od svobodne volje, in taka skrb za zasebno blaginjo bi bila tudi proti osebni svobodi ter bi ubi¬ la vse samostojnost. g. JDv oumna rekla. - Ko torej pravimo: smoter države je občna blaginja, si ne mislimo občne blaginje kot nekaj ab¬ solutnega, kar nima nobenega ozira na poedinca. Niso ljudje ra¬ di države, meti odnos no, da ni va je dank marveč je država radi ljudi. Občna blaginja mora i- do družbe, do skupnosti, do vseh slojev. Odtod je jas smoter države n.pr. moč kot taka /iperializem/. Drža- o silno nočna in mogočna in svetovna in vendar so mor¬ da v ne z ter, niei celi sloji zatirani in izročeni bedi. Tako država se 5 veda svojega smotra. Prav tako napačno pojmuje državni smo kdor pravi, da je namen države množiti narodno bogastvo in da naj to-, e j država predvsem pospešuje proizvodnjo. Narodno bo¬ gastvo je lahko ogromno in vendar ni v državi socialno blaginjo. Bogastvo mora biti namreč tudi prav porazdeljeno; če se zbira le -116 - v rokah nekaterih, zopet lahko celi sloji ob največ jem narod¬ nem bogastva od lakote umirajo. Zato jo treba poudarjati v so- eial ekonomiji, da je cilj socialno ekonomi le družba in soci¬ alni :c on s ato, a ne -produkcija kot taka. Cesto se sliši: smoter države je naoredek, ku lt u ra .če so s tem misli, da ja smoter države dvigniti ljudi k omiki in izobrazbi, da se bodo vedno boli zavedali človečnosti in dolžno¬ sti, ki jih imajo kot ljudje, da bode njih socialno stanje ved¬ no bolj dostojno umnih bitij, tedaj je v takem govorjenju dosti resnico. Poudariti moramo le to, da je n aj višja vz go ja in izobr az ba, rel igio zna kultura, smoter p osebne religiozno dru žbe , Cerkve . Ni pa in ne more biti smoter države kultura kot nekak absoluten idol, ki bi mu smela država vse žrtvovati, pravice, svobodo in blaginjo posameznikov. To bi bilo Heglovo pojmovanje, ki mu je država bog in vso državno bitjo razvoj absolutne idejo. Kako ure¬ ditev država na teh načelih izgloda, vidimo prav dobro v fašizmu. Smotra države ai mogoče prav umeti ki sestoji iz bitij, katerih prva odlika je soba in socialno bitje - le odtod je mogoče brez ozira na družho, osebnost, črovok o- er vo oo jmovanje dr¬ žave . I V_.__ O naloga h d r žave. Iz smotra države sleda tudi n^ene naloge. Ako je smo¬ ter države socialna blaginja, je naloga države, ustvarjati in ohranjati tiste pogoje, ki tvorijo socialno blaginjo. 1. Prvi pogoj socialne blaginje sta rod in svoboda, rodbine so so združilo v državo, da bi jih drsava branila in varovala pravice in zagotavljala pravično svobodo. Vsi ljudje ne bodo nikdar nravno tako popolni, da bi jim bila pravica ved¬ no sveta. Zato loradržava s socialnimi zakoni zajamčiti vsakemu pravico in s socialno močjo preprečiti in kaznovati vse nasprot¬ ne nakane* Ti socialni zakoni, ki ni in socialna oblast, ki skrbi, nih, so počelo socialnega roda. P veda svojega smotra, je socialni dobri, da morejo izvrševati svoje urejajo razmerje mod državi pa¬ da se vsi ravnajo po teh zako- rvo znamenje, da so država za¬ rod. Reda in miru si selo vsi posle in svoja dela. Vendar pa socialni red ne sme biti tako tesno ukrojen, da bi ubijal življenje. Kajti red ni sam sebi namen, ampak namen mu je ravno razvoj življenja. Zato mora država čuvati vso tisto svobodo državljanov, ki jo je mogoče spraviti v sklad s socialno blaginjo. Pogoi veselega dela je svoboda pa tudi vsega nanredka« Kjer ni svobode, se vseh oolasti mrtvilo. Zelo naravno 'e tudi, da dobe ljudje, ki ^ive pod vedaim nadzorstvom in nod vednim strahom,hlapčevskega duha in so raaloduŠni za moško vztrajno de¬ lo. Tudi je gotovo, da je strah prav slaba ooora države. Tisti -II 1 ? - namreč, ki so samo iz strahu •*> okorni, kadar nanese ugodna pri¬ lika tem silovite is izbruhnejo, čira b.d j proti volii so bili P vri, kakor vodovje, ki ga sila zadržuje, teni strašne je de¬ re, ko dobi izhod. k. Država, ki ima na sv o "e m ozemlju pravico do prav¬ ne neodvisnosti od vsake druge države, ki ge tore i suverena o- hi&nt ; ima tudi dolžnost, da brani svo.ice zoper zunanje sovraž¬ nice. Potrebna .ji je tare j vojna moč. V tem pogledu zaznamuje¬ mo uve struji: ena sodi, da ni boljšega jamstva za varnost, k a-? kor polna oborožitev. Ta struja se drži načela, ako hočeš mir, pripravljaj vojno. Posledica takega oboroženega miru 1e vedno hujši militarizem, ki eosebno v današnjih dneh zavzema že tako velikanske oblike, da grozi uničiti socialno blaginjo. Knoge države izdajajo v povojnih letih skoraj tretino in celo več vseh državnih izdatkov samo za oboroževanje. Sat o je umljivo, da se vedno češče javljajo glasovi, ki jih zastopa druga pacifistična struja. Države naj bi se razorožile, mednarodne spore pa naj bi na miren način razsojala Zveza narodov. Zal, da pristaši teh mirovnih teženj niso vedno najbolj vplivni in neodločajo o vod¬ stvu dr^av. So jan te težnje brez dvoma upravičene. Saj je člo¬ veštvo ena velisa družina, v materi bi morala vladati sloga, pravičnost, ljubezen. Seveda je popolna harmonija ideal, ki ga človeštvo na zemlii ne bo nikdar doseglo,a bližati bi se mu mo¬ ralo. Sedanje stanje je neznosno, ker vojaška bremena, zlasti sredi splošne gospodarske krize postajajo za ljudstvo neznosno breme. Sila in stiska bo arino;.ala države, da se tako oogode. 3. Hadaljni eogo j socialne blaginje sta re ligioznost in nr avnost. ''Religija in nravnost", je dejal lepo Veliki Was~ hington na Kongresu 1. 1787 "sta dve nu 4 ni opori državne blaginje De bil bi domoljub, kdor bi skušal porušiti "i dve opori."Za¬ kaj 4 ? Harmonija med socialnim redom je le mogoča, če so social¬ ni zakoni v soglasju z večnim božjim zakonom. "Prave.c vse svobode posameznikov in družbe", pr .vi Le¬ on TIH. v okrožnici "Libertas" /20. jun.1888/ "je božji zakon. V človeški družbi svoboda ni v tem, cim vsak del. , kar se mu lju¬ bi. - Odtod bi nastala največja zmeda, ki bi oila družbi v po¬ gubo - , temveč socialni zakoni morajo dajati vsem možnost, da lažje žive do večnih božjih zakonih. Zopet tudi svoboda tistih, ki vi: dajo, ni v tem, da bi smeli drzno ukazovati, kakor bi se jirn l jubilo - tudi to oi silo državi v pogubo človeški zako¬ ni morajo marveč izraz večnega zakona in ne smejo ničesar uka¬ zovati , kar bi ne bilo obse seno v večnem zakonu kot počelu vse¬ ga o-rava... To božje gospodstvo nikakor ne krši človeške svobo¬ de, ampak n 'o le jamči in usovršiije. Saj je prava popolnost vsa- > c e ga bitja v tem, da doseže cilj, a na 5 višji cilj, ki more po njem hrepeneti človeška svobode je Bog. "A priz nanj e bo žj ega -33,8 jJ§r_?£8z_ reliji alni__red_in svob odo . Pravo *■'} krepost in nravnost le, če ima v sebi jamstvo trdnosti in trajnosti, tako da vzdrži tudi tedaj, ko ni nobene človeške priče in so ni bati nobenega človeškega sodnika, tudi tedaj, ko obeta mamljiva skušnjava na,1 višje 2 e st ne dobrine za nezvestobo, a groze z zvestobo Se izgube, morda najhuje pozem- ske izgube. Tako trdnost in trajnost pa more krepost imeti le, če je vzrasla iz religije. Vse drugo, na kar opirajo nekateri človeško nravnost, altruizem, javno mnenje, spoštovanje do sa¬ mega sebe, spoštovanje zakonov radi njih samih, je brez moči in ne more utemeljiti v vseh razmerah zmagovalne nravnosti. Nrav no st in krepost le tedaj nista -orožni besedi, ča se snujeta na živem spoznanju in priznanju Boga, večnega oravzroka in vse sve¬ tosti, čigar končni lik mora ostvariti v sebi s krepostnim živ¬ ljenjem vsak človek, vsemogočnega Stvarnika in večnega Gospoda, čigar volja je brezpogojno obvezen zakon vsaksmu, vsevednega in nad vse pravičnega sodnika, čigar sankcija je ali večna sreča ali večna nesreča. Skratka: nravnost in krepost sta prazni bese¬ di, če se na snujeta na religiji. Ako pa imata religij© in nravnost tako velik socialni pomen, je jasno, da mora biti skrb države posvečena tudi reli¬ gioznosti in nravnosti državi j .nov. Boga.iškim državam je bila prva skrb za religijo. Brez religijo si državniki niso mogli misliti države. Hed modernimi priznava sam Rousseau, da brez nekih verskih dogem ni mogoča država. Seveda skrb za religijo in nravnost ni neposredno na¬ loga države. Država ni noklicana učiti in tolmačiti religioz¬ no resnico in nravni zakon, posegati v versko bogočastje, rav¬ nati in nadzorovati nravno življenje državljanov. Celo naravna . religija in nravni zakon, ni ga človek spozna s svojo naravno pametjo, ni svojina d;zave. Religiozne in nravne resnice so bi¬ le pred vsako državo in so vsake države podstava in >ogoj; svo¬ jina človeštva so in Bog sam je položil njih neizpremenljivi pravec vsakemu človeku v srce. lato si no sme nobena država la¬ stiti pravice, da bi samolastno posegala v svetišča src in ve¬ sti, samovoljno določala religijo in n avni zakon, ali nastopa¬ la not svečenica religioznega religioznega bogočastja. Prav tako ni ona čuvarlca nravnega živ-jenja, zakaj nravno življenje je v svo ji bitnosti v notranjem nravnem mišljenju državi, nje paz- nosti in noči nedostopno. Celo izločena iz sfere državne oblasti pa je nadnaravna religija >o svojem nravnem zakonu, ki -*u je razodel božji o in. 2» a to je --o stavil Kristus samo st o jen in oo- p o 1 n o l i a mod v i s e n o r g an, C e r i z e v. Haloga države je to,e j posredno skrbeti za religioz¬ nost in nravnost. !■! jure j no g.tivno lahko odstrani ovire, ki so krive, da se religiozna in nravne Življenje no nore zdra- - il'9 - vo razvijati; preprečiti mora toro j, da se religija javno ne žali, da se nikomur ne brani izvrševati verskih dolžnosti,da se ne izpodkopale v ljudstvu, zlesti v mladini nravnost z javnim pohujšanjem, umazanim slovstvom, nenravnimi izložbami itd. A naj tudi pozitivno podpira verstvo in nravnosti Ako dr¬ žava toliko žrtvuje za šole, knjižnice, klinike, železnice,za tisk, češ, da s tem skrbi za duševno in telesno .blaginjo,zakaj bi je najvišje in najvažnejše stvari ne bila skrb? Tudi pozi¬ tivno naj država pospešuje religioznost in nravnost s socialni¬ mi zakoni in odredbami, ki utrjujejo zdravo rodbinsko življe¬ nje, omogočujejo resno versko nravno vzgojo mladine, doma in v šoli ter pravo ljudsko izobrazbo, določujejo nedeljski poči¬ tek po pisarnah in delavnicah in tako olajšujejo izpolnjevanje verskih dolžnosti, oodpirajo gradnjo bogoslužnih stavb, zagotav¬ ljajo služabnikom religije njej pristojno vnanje delovanje in primerno socialno stališče itd. 4. Važen pogoj socialne blaginje sta vzgo j a in izobraz¬ ba. Človek ni po naravi religiozen in Kreposten. ”So v nas,"ka¬ kor je dejal lepo Ciceron, "neke božje iskre in semena kreposti. Toda treba je iskre vzplameni ti in senena razliti. Naša duša je dovzetna za religioznost, tudi je v njej neko urojeno razpolo¬ ženje, ki ga pa je treba šele udejstviti. Zato je potrebna vzgoia. Seveda je vzgoja neposredno naloga družine. A ker je tudi za socialno blaginjo tolikega pomena, ima država nalogo, čuvati oravice rodbin in lodpirati njih težnje, kodbine če sto ne morejo vsega, zato skupno ustanove šole in izroče del vzgo¬ je posebnim vzgojiteljem - učiteljem. Naloga države ‘-e torej tudi podpirati šolstvo. A poleg vzgoje $e treba tudi izobrazbe. Zlasti moder¬ no demokratično politično življenje in moderni gospodarski na¬ predek zahteva višjo izobrazbo vseh slojev; to je socialna za¬ hteva. Nevednost ne škoduje le ooedincu, ampak če je nevednost splošna, je tudi v splošno škodo, v kvar socialni blaginji.Ka¬ ko naj bo zakonodaja socialno - politično modra in »motrena,če ljudstvo, ki je v demokratičnih državah zakonodajalec, ni poli¬ tično izobraženo? In Kako naj država gospodarsko tekmuje s so¬ sednimi državami, če ljudstvo, Ki gospodari, ni gospodarsko izo¬ braženo . Izobrazbo dajejo predvsem šole. Tako imajo šole dvoj¬ ni namen: vzgo.io in izobrazbo. Če ima tore 1 držav že nalogo, četudi le posredno, pospeševati i podpirati šolstvo, kolikor je vzgojna ustanova, ima tembolj nalogo pospeševati in podpi¬ rati :olstvo, kjer je obenem ustanova za izobrazbo. Seveda tudi odtod ni mogoče izvajati, da bi bila država upravičena lastiti si šolski mo no pol. Tudi dati potrebno izobrazbo je po naravi in prva poklicana rodbina. N loga države more torej biti le,da ' ' -120 - pospešuje in dopolnjuje delo rodbin, zlasti v naši dobi, ko za¬ hteva izobrazba izrednih gmotnih sredstev, ki jih posamezniki ne zmorejo. Državni monopol bi zavrl svobodni razvoj in zdravo tekmo. Kor ie šola obenem določena vzgoji in io vzgoja odvisna tudi od religioznega mišljenja, bi zlasti v moderni versko in¬ diferentni državi a stalo lahko notranje nasprotje med upravi¬ čenimi zahtevami staršev in vzgojo od njih neodvisnih vzgoji- tel lev, t, učiteljev. Sola bi lahko oostala semenišče brez- verstva in -pogubnih naravnih idej v največ jo nesrečo za starše in v največ ii Ivar soci Ine blaginje. V/ Sola mo j. a biti ver ska, ker je vzgoja v vidni zvezi z religijo. ”Kdor torej pouk tamo uredi’', pravi Leon XIII. v okrož¬ nici "Icclesia rilitantis" /l.VIII.1697/, "da ga odtrga od reli¬ gije, ta bo uničil se .ena dobrega in pravega v mladih srcih in tako ne 'oo prinesel domovini moči, marveč le pogubo in razdeja¬ nje. Če mladini vzamete Boga, kaj je bo držalo v mejah dolžnosti, kaj jo bo navrnilo s opolskih noti, strasti, na pot kreposti.Dr¬ žava pa ni -poklicana samo učiti človeštvo vere in kreposti. In zares, šole niso zrasle -pod državno oskrbo, temveč so vzrasle in procvitale pod oskrbo staršev ter -poklicane učiteljice vere in kreposti - Cerkve. Naloga države je torej a/ čuvati rodbinam in drugim or¬ ganizacijam svobodo vzgoje in pouka, b/ podpirati njih teženje, da ustanove in izpopolnijo šole, c/ določevati pogoje, da se v interesu ...ocialne blaginje doseže neka stopnja izobrazbe, d/ od¬ bijati vse nakane, ki merijo na to, dr. bi so izločil iz vzgoja in pouka vsak vpliv reliji is /la ična s vobodna š ol a/ Naloga dr¬ žave je tudi sicer podpirati ustanove za ljudsko izobrazbo /u- stanovitev knjižnic, ljudskih vseučilišč, muzejev, razstav itd../ 5. Človeštvo vedno napreduje. Narodi, ki zaostajajo,tu¬ di gospodarsko zaostajajo. A vodnice napredka so ideje, počelo napredka je veda.. Zato mora država pospeševati tudi vedo,podpi¬ rati znanstvene težnje in naprave, ali tudi sama ustanavljati kulturne zavode, knjižnice, znanstvene akademije, strokovne šo¬ le itd. Prav tako je naloga države negovati ume tnost . Tudi li¬ met no st jo eden izmed elementov, ki tvorijo človeško blaginjo. Umetnost daje poleg religije po delu in trudu najblažjega in najčistejšega užitka. Zato naj dr .ava podpira zares umetniške težnje, akademije lepih umetnosti, umetniška društva, društva za povzčigo narodne umetnosti itd. 6. Pogoj socialne blaginje je tudi ljudsko zd ravje in zato je naloga državo skrbeti za javno zdravstvo /socialna hi- gijena /. Zdravje je sicer posebno dobro posameznika, toda posa¬ meznik si ne more ohraniti te dobrine, če niso dani neki javni pogoji. Te javno pogoje mora ustvariti država. Njena naloga je torej izvesti potrebne zdravstvene odredbe, da se ne širijo kužna bolezni, da so zatro kali ljudskih bolezni, da so ne pro¬ dajajo izkvarjena živila in ponarejen« ijače. Sem spadajo tu¬ di odredbo proti zlorabi alkohola, ki uničuje kot alkoholizem ljudsko zdravje in moč. Prav tako je njo naloga nadzorovati zdravstveno ih varnostne naredbe. Po tvornicah, delavnicah,rud¬ nikih, železnicah, ladjah. Tudi splošna higijena stanovanja jo težko doseči brez državne pomoči. Naposled je naloga državo po¬ speševati higijenično vedo in statistiko, podpirati higijenične težnje raznih društev, občin, dežela itd. 7. Gmotna podlaga socialne blaginje je gos podarska_bla¬ gin j a . Tudi tu ima država velike naloge. Negativno mora braniti pravice vseh* pozitivno mora zopet ustvarjati splošne pogoje,ki so potrebni, da si morejo posamezniki s svo jim. delo" -'ri? obl va¬ ti gmotnih dobrin. Eržava mora torej braniti gospodarsko slabe j- še oderustva in izkoriščanja; mora pa tudi pospeševati ljudsko gospodarstvo, pospeševati velika prometna sredstva in jih ustva¬ rjati, kor jih posamezni ne zmorejo, graditi ceste, kanale, želez niče, pristanišča; regulirati reke, utirati trgovini nova pota, ustanavljati in podpirati strokovne šole, vzorne gospodasrke naprave itd. 8. Ali je tudi dobro delnost naloga države? Najboljša o- skrbnica dobrodelnosti je ljubezen. Milosrčna ljubezen najbolj ve, kje in kako pomagati. Njena pomoč je sladka in blažilna. A- ko pomoč zasebnikov, rodbin, društev in Cerkve zadostuje, naj se država ne vtika vmes; nje naloga je tedaj le braniti ustanove dobrodelnosti. Naravnost kritično pa je ako se država polasti dobrodelnih ustanov in naprav ter vso dobrodelnost podržavi. 3 tem država krši pravice ustanovnikov, oškoduje uboge in zamori v ljudstvu čustvo dobrodelnosti. Kjer ea zasebna pomoč ne zado¬ stuje, tara ima tudi država nalogo dopolnjevati dobrodelnost. Kjer ljubezen do Boga in do bližnjega ne ogreva več src, tam mora nastopiti sila. V stiski država ttudi lahko naloži posebno naklado na imetje bogatih. Eružba ne more trpeti, da se del pre¬ bivalstva valja v izobilju, a drugi del od bede gina./Liberatoro/ V. Pr av i c e _d ržave . Iz nalog in dolžnosti slede pravice. Ako ima država dol¬ žnost in nalogo, pospeševati socialno in zlasti gmotno-socialno blaginjo, mora imeti tudi pravico pridobivati si za to potrebnih sredstev. Najprej potrebuje za obrambo vojakov. Ima torej pravico v tej ali oni obliki organizirati armado: vojaki najemniki,črna vojska, stalna armada. Potom potrebuje država tudi gmotnih sredstev. Imeti mora ;jf> - las sv o ( io gospodarstvo: dobivati gotovih dohodkov, da zmorp stroš¬ ka, ki jih zahteva skrb za socialno Vi aginjo. Odkod naj dobiva držav a do hodka? Nobenega dvoma ni, da si sme država pridobiti lastnino, ki ji donaša potrebnih dohodkov. D ržavna pos es tv a so torej go¬ tovo lahko upravičena. Zlasti gozdovi so taka primarna last.Dr¬ žava jih lahko upravlja v velikih kompleksih in pametno izrab¬ lja. Ohranjevanje gozdov ima tudi velik socialni pomen, ker moč¬ no vpliva na klimatično razmere. Tako dobiva država dohodke,ob¬ enem pa služi tudi naravno socialni blaginji. Država si sme pri¬ dobiti tudi rudnikov, započeti kako drugo primerno podjetja. Tudi fiskalni mo n opol i niso neupravičeni. Država si lah¬ ko pridrži prodajo kakega predmeta, da si tako zagotovi primer¬ ne dohodke. Za monopol je zlasti tak produkt primoran, ki ni potrebno živilo, ampak le poživilo in razkošje. V Jugoslaviji imamo 5 monopolov, in sicer: tobak, sol, petrolej, vžigalice in cigaretni papir. Dalje sme država za razne neposredne uslužnosti posamez¬ nikom od njih zahtevati razne -pr istoj bine. V Jugoslaviji imamo 33 vrst taks in kolkov: /l.oglasi v listih, 2. taksa na delnice, 3 .točarinska taksa, 4.vstopnice, 5.filmi, 6.naklada na športne tekme, 7.srečhe, 8.tai:sa na dedovanje in darovanje, 9. računi, 10.izvršilna taksa pri javnih licitacijah, 11.vozila, 12.tram¬ vajske kafte, 13.vozarinska taksa, 14.kontrolna taksa, 15.pav¬ šalna taksa, lG.konzularna taksa, 17.brodarske takse, 18.ta¬ ksa na bare, 19.šolnina, 20.takse na menice, 21.taksa na potne liste, 22.taksa na eskontne listine, 23.taksa na eskontni obra¬ čun, 24.taksa na tovorne liste, 25.taksa na zakupne pogodbe, 26.taksa na potrdilo za najemnino, 27.prodaja taksnih mark, 28. razne takse v gotovem denarju, 29. dopolnilna prenosna taksa, 30.kupo prodajne pogodbe, 31.taksa na zavarovanje, 32.obresti, 33.kazni./ Sme pa država tudi sploh od državljanov zahtevati pri- maernih prispevkov za državne stroške, to je država sme nalaga¬ ti davke. Splošni razlog je socialna blaginja. Te j pravici dr¬ žave odgovarja dolžnost državljana plačevati davke. Seveda mo¬ rajo biti davki v soglasju s socialno pravičnostjo. Socialna pravičnost pa zahteva dvoje: 1. da davki niso večji, kakor jih država potrebuje; 2. da so sorazmerno porazdeljeni. Prva zahte¬ va je jasna. Vse državne pravice se merijo po njenem smotru in nalogah. Torej ima država tudi pravice naložiti le toliko davkov, kolikor jih zahtevajo njeni smotri in naloge. Glede sorazmerne porazdelitve davkov pa mora biti vodilno dvojno načelo. Najprej je samo po sebi pravično, da državi več da, kdor od nie več dobi¬ va. Toda v konkretnih razmerah zopet ne bi bilo vedno pravično, ako imata dva iste ugodnosti od države, a eden lahko veliko več - 123 - erispeva le-kor drugi, bi ne bilo v 30 o las.1u s socialno pravič¬ nostjo, ki je porazdelilna in torej proporcionalna, ko bi noral le ta, ki je trpin, enako plačevati k;kor oni, ki je bogat.Si¬ cer se pa tudi lahko reče, da tistemu,ki ima več, država tudi več daje,ker mu več varuje. S prvim načelom je potemtakem tre¬ ba združiti še dru^o načelo.Davki naj bodo porazdeljeni oo mo¬ čeh. udor več zmore,naj v enakih razmerah tudi več prispeva. Davki so glede načina, kako se pobirajo, ali neposred¬ ni /direktni/ ali posredni /indirektni/. neposredni so tisti davki, ki jih obdavčenec sam plačuje. V Jugoslaviji imamo sle¬ deče neposredne davke 1. zemljiški davek, zgradarina, 3. pxi do Dnina, 4. rentni dc.vsk, 5, uslužbenski davek, samski dav davek, 7. zamudne obresti. 8. d v;k na poslovni promet, in 1,. vojnica. ...2°§lokni_davki_so pa eri nas znani po.., imenom troša¬ rin ski predmeti, nor trošarino plačuje producent, a nosi jo konsument. le-ti so v Jugoslaviji naslednji 1. sladkor, 2. kava in kavna nadomestila, 3 « oivo, 4, vino 5. žganje, 6. pav¬ šalna trošarina na vino in žganje, 7. ekstrakti, 8.liker, v.. konjak in run, 10.špirit, 11. kvas, lr.ocetna kislina,13. bencin, la. deneturni špirit, 15. električna razsvetljava , tok in na sveče/, 16. svetilni plin. čimbolj je kaka . rž:-, v a nesocialno urejena, tem več indirektnih davkov ima. Nekateri indirektni davki namreč često najbolj občutno zadenejo na'ubožnejše sloje, n. pr. sladkor¬ ni davei-c. ker je ubožnih več kakot bogatih, pride večja kvo¬ ta takega aavKa na ubožne. ker so živila vsem potrebna, pri¬ de na vsakega reveža prav toliko davka, kakor na največjega bogataša. Ker so navadna živila ubogim vsa hrana,morajo ubo¬ gi individualno celo več plačevati kakor bogati. Potem ta da¬ vek tudi zato ni sorazmeren, ker ga morajo nekateri ob enakem imetju ali celo večjih izdatkih več plačevati, rodbinski očet¬ je, ki imajo več otrok, imajo že itak večje stroške, plačevati pa morajo še večji izredni davek, ker rabijo za družino tudi več živil. Vsem potrebna živila bi torej morala biti prosta dav¬ na. la dokaz pa ne velja za vse predmete in je mogoče dokazati> da bi bil vsak indirektni davek neupravičen; Carina je n. pr. neka vrsta indirektnega davka, a interesi socialne blaginje vča¬ sih zahtevajo, da se čuva domača proizvodnja s carino proti tu¬ jemu izvozu. oplošno pravilo mora biti; družba mora nalagati breme¬ na po močeh, sicer se davek prevrže v krivično razlastitev.Tanj¬ ši nai bo davek od tega, kar si človek z delom pridobi, večji od tega, nar podeduje. Eksistenčni minimum naj bo prost. Dohod¬ ki, ki so ne absolutno, a vendar še potrebni, naj se zmerno ob¬ davčijo. Dohodki pa, ki so več ali manj nepotrebni naj se posto¬ poma bolj obremene. - Pudi občine in banovine nalagajo dav¬ ke, ali naravnost, ali pa kot naklade na državne davke. - m - VI* O izvor u socia? ne ob la ti. Kakor v vsaki družbi,tako mora tudi v državi neka av¬ toriteta biti nositeljica socialne oblasti.Saj je av tori teta jocelo cdins t va v službi so cialn eg a smo t ra ,a državo bi lahko opredelili,da je najvišja organizacija soci a lnega reda in dru ¬ ž abne vzajemnosti . Odkod avtoriteta,odkod socialna oblast v dr zavil Odgovor na to vprašanje je zvezan z odgovorom na vprašanja o postanku države. Pravi nauk o izviru socialne oblasti . Če je država naravna družila,mora biti tudi izvir držav¬ ne oblasti v naravi .Socialna oblast jo bistvena prvina družbo, j3 duša socialnega organizma.Ako torej narava hoče kako družbo, hoče tudi socialno oblast,ki brez nje družba biti ne moro. Človek jo po naravi socialno bit je;narava sama s svojimi nazivi in nagoni druži ljudi v državo.Ljudje so po naravi taki, da jo mogoč razvoj živi jenja,napredek omike in blagostanja,red in mir s svobodo in obrambo,le v državi.Karava,ki ja ustvarila ljudi, jo torej v dušo položila tiste težnje,ki jih uteši le dr¬ žava; polo žiti je torej morala tudi tiste etične zakone,ki brez njih država ni mogoča, človek,ki se zave,da je iržava potrebna , s e obenem tudi zave ,da ideje drža ve ni m ogoče ostvariti brez neke socia lne oblasti. Ida ja socialna oblasti je tire j po na¬ ravi strnjena z idejo države,n je bistva in nje smotrov. K dor t aji naravni i z vor oblasti,mora tajiti tudi naravni postane k držav. Kar pa ja od narave,je od Boga,stvarnika narave.S ato tudi lahko rečemo,da je državna oblast od Boga .S tem nikakor ne trdimo,da bi Bog sam neposredno dal komu oblast v državi, da bi imel kdo po božjem pravu /iure divino/ socialno oblast. Tako se formula ,f po božji milosti' T ne sme tolmačiti.Vir soci¬ alno oblasti je božja vol ja,izražena v naravi in naravnih eti¬ čnih zakonih;božja volja je,da so države;božja volja je,da je v državi neka socialna oblast,a božja volja ne določuje oblike dr žavam,ne nositeljev državne oblast i. 2 * G motni teoriji Hobbesa in Roussoaua . Hobbes /1588 - 1679/ je vdelu "Leviathan'' razvil slo¬ večo teorijorčlovek je po svoji naravi popolnoma izkvarjen . Zlasti gospodujejo v njem tri strasti:Tekmovalnost /rivalitet/ nezaupnost in slavohlepje.Odtod boj vseh zoper vserza svojo korist,za svojo varnost in svoj ugled.Ta boj bi človeštvo ubil; da bi so ljudje rosili,so ustanovili držbo in v družbi avrori- teto.Namreč ;vsak jo odstopil oblast s a-' od sobo enomu ali več predstavnikom pod tern pogojem,da stro tudi vsi drugi.Tako jo nastala država. Državni zakoni so izvor vsoh socialnih dolžnos¬ t i in prav ic;popre j jo bilo vsakega vso;uboj,tatvina,prošuštvo, vso to ni imelo značaja krivico. Ta teorija so snuje na kalvinski zmoti o posledicah iz¬ virnega greha,da jo na mroč človeška narava po izvirnem grehu docela aizkvar jena.Hobbes tudi ni doumel človeško narave iz njo socialnosti,ne postanka nravnosti in prava,ne prirodnih pravic in dolžnosti človeška osebnosti.Posledica njegove teorije- je bil skrajni absolutizem in despotizem. Nekoliko drugače je zamislil postanek države in socialne oblasti R ou sseau /1712 - 1778/ v delu " Su C ontract Social’*.Hje- gova teorija je ta: Država ni naravna družba,ampak družba,ki je nastala po socialni pogodb i.Človek je namreč po naravi dober ih zadostuje sam sebi.Lahko bi živel,lahko bi se branil;sam zase bi bil res¬ nično srečen.Toda v človeku je poleg svobodne volje še neko dru¬ go svojstvo,po katerem se loči od živali,namreč to,da se razvija in izpop olnju je . ic sv i st vo mu je usodno,ker je vir vsega zl a.Po razvoju pride namreč človeštvo do tega,da je prvotno stanje nemo¬ goč®; nastane jo prevelike ovire,ki jih človek sam ne more več premagati.''Človeški rod bi moral poginiti,če ne bi spremenil o- blike in načina svojega bitja.’ 1 Ker ljudje ne morejo ustvariti novih sil,ni drugega pomočka,kako® da se združijo in tako zdru¬ žijo tudi vse svoje sile v eno veliko socialno silo zmožno pre¬ magati ovire.A moč in svoboda je edino,kar ima človek velikega v boju za obstanek.Eako naj se torej temu odpove,ne da bi se oškodoval?Kako naj se združi z drugimi tako,da bo družba z vso vsoto sil branila osebnost in imetje vsakega družabnika in bi bil vendar vsak pokoren le sam sebi in svoboden kakor prej? To, pravi Rousseau,je problem in ta problem reši teorija o social¬ ni pogdbi /Cotract Social/.socialna pogodba je ta: Vsak se popol ¬ noma p vsem i pravicami v da skupnosti;ker se vsak tako vda,zato / *~ • je_stanje vsake ga en ako,in če je stan je vseh enako»nihče n ima in te I® sa, d a bi je d rugim obteževal.Eer s e vsak vda br e zpogoj no, z at o je tudi zveza najpopo lne j š a, k i je mogoča.I ie r se kon čno __ v sak v sem vda.zato se nobenemu ne vda,ker v sak_ dobi _isto _pravic o nad všemi d rugimi,zato več d o bi,kak o r da.Tako se i zpremeni naravna enakost v nrav n o in prav no enako st;tu d i ,ko bi ne bili po naravi /po telesnih in dušnih močeh/ ena ki,s o sedaj enaki po p o godbi in pravu . Skupnost je in živi po skupni volji vseh.Skupna volja je - 1.3 6 - torej počelo socialne oblasti, suverenosti. Družabniki se imenu jejo kot skupnost ljudstva. Suverenost je v ljudstvu, ljudska volja .je viff vse, socialne oblasti, vse '., dolžnosti in pravic. Dravi vladar, suveren je torej ljudstvo. Ta suvereuite- ta je neoddatna; ljudstvo se nikdar ne odreče socialni oblasti in se ji tudi ne more odreči; določi le organe, da jo izvršuje¬ jo. Vsaka zakonita vlada je v bistvu republikanska; tudi monar¬ hija je prav za prav republika: zakaj oblast je od ljudske vo¬ lje, zato je pravi suveren prav za prav vedno le ljudstvo. ** o~ na r h _ j e __ 1 e _ i z vrš u^o čl organ, le pr o d je 1 j ud sk e __ v o 1 j e. L j ud s t v o namreč ali samo vlada /demokracija/, ali prepusti vlado bojar¬ jem /aristokracija/, ali pa eni osebi /monarhija/. Vsi ti pa so komisarji ljudstva. Suvereniteta je nedeljiva. Ali je namreč volja splošna ali ni; če je izraz ljudska skupnosti, torej zares ljudska volja je izraz suverenitste in ima zakonito moč; če pa je le izraz volje nekaterih, ni ljudska volja in zato tudi ne zakon. Ljudska volja se ne more.motiti. Ni pa isto ljudska ob¬ čna volja ali pa volja vseh. Volja vseli je le vsota posameznih volj; ker torej posamezne volje hočejo le zasebne interese,vo¬ lja vseh še ni ljudska občna volja, ki je njen cilj občna bla¬ ginja. Ljudska volja je torej izraz interesov, ki so interesi vseh, ih če je izraz interesov vseh t vedno hoče dobro in prav. V državi ni nobenega osnovnega zakona /a/pVi/, ki ga ljudstvo ne bi moglo preklicati; celo socialno pogodbo lahko prekliče: zbrati bi se le morali vsi državljani in bi pogodbo ic a ii; tako bi pogodba popolnoma zakonito prenehala. Za¬ to tudi tedaj, če ljudstvo komu izroči dedno monarhično vlado, ni nikakor za bodočnost zavezano; vladavina je le začasna,pro¬ vizorična, ki jo suvereno ljudstvo spremeni, kadr hoče. ,T, o je teorija o socialni pogodbi. Nje osnovne ideje so prešle v vse moderno naziranje. L odgrne mu/izvenk rš č a n sk emu/ č1o vek u_j e_1jud- s t vo 3 uvere no ; 1 j ud sk a vo lja v ir v sega pr ava; vs i_ d r žav 1 j an i _ bitno enaki in torej edino upr av ičena državna oblika_demokra- c i 2 e j vo l il n a pr a v ica mo ra biti splo šna_i n_ en aka; pr iznat i _ se _ mora tudi žengkam;_ ker je ljudstvo s uver eno, je revolucija le zakoniti^ izraz/L ju dsk e vol je /Droit de Revo! ut ion/. Toda podstave te teorije so zmotne.Teorija Rousseau-a je deistična in r acional i st ična: taji namreč priročne nravne zakone in priročno nravno odvisnost človeka od Boga; in dočim Hobbesova teorija pretirava izvirni greh, ga le-ta optimistično zanikuje. Je ne logična.pogodba mora imeti nravno moč le iz na¬ ravnih načel, ki so pred pogodbo. Je us odn a. vse podvrže samo¬ volji in tiraniji večine, ki si prisvaja, da edina predstavlja ljudsko voljo. Je v nasp r o t ju z de j stvi :države nikjer ne nasta¬ jajo po taki pogodbi, kakršno je zamislil Rousseau, da bi bila I tecialna oblast le vsota pravic, katerim so se odrekli poedin- oi» . Država je naravna dražba; zato je vir socialne oblas¬ ti narava in v naravi izražena božja volja - božje pravo. Pomen rosnice o izviru socialne oblasti. Ta nauk je silnega pomena. S tem stavkom, socialna oblast je od Boga, je prevrglo krščanstvo stari poganski,a tu¬ di novodobni državni sestav. Starim pogano m je bila država^ab¬ so lu tna, odtod absolutizem in^d-aspotizem^vladarjev. Novodobne državn e oblik e fa šizma i n pa komunizma ka žejo , da je pra vi, p o¬ jem čl oveka in Človeške družbe z ope t zameglen in_da se radi te¬ ga zo pet vračamo v dr ža vni a bsolutizem.Krščanstvo je s tem nače lom vekotrajne filozofija postavilo temelj srečni državi. 1. Oblast je od B o ga ? torej ne_iz_samovolje^vladarjev Ki torej vse zakon, kar bi hotel vladar samodržec; oblast vla¬ darjev ni neomejena; moč ni pravica; ohole besode LudovikaXIV. ''država sem jaz',’ ne'veljajo. Oblast je od Boga. Le tisto moč i- majo zakoni vladarjev, ki jo daje božji zakon; le v ti sjfh me j ah imajo vladarji oblast, ki jih je zarisala božja volja; le to sms vladar, kar dopušča božja nravna moč; Bog je početnikdržave On ji je določil smoter, On je postavil zakone, po katerih se mora ravnati vladar. 17i država radi vladarja, ampak vladar radi države. To krščansko načelo; obla st je od Boga -» -.je torej izvilo obl ast samovolj ni h vi adarjev in u stanovilo_p rav o_svobodo_lJudp s tv a. P. Oblast je od Boga - torej nedotakljiva oblast. Kdor se torej ustavlja oblasti, seustavl ja božji nareslbiV/Riml j. 13. P. /. Ljudje so dolžni biti pokorni. Tako je to načelo ob¬ lasti od Boga, ko je osvobodilo ljudstvo, ljudstvu tudi vsadilo v dušo tudi spoštovanje do avtoritete. 3, Avtoriteta in svoboda pa sta podlagi pravo soc ial¬ ne b laginje .Kjer ni svobode, tam suženski duh zamori veselje do dela in napredka. Kjer ni spoštovanja do avtoritete, tam se iz prevrže svoboda v razbrzdanost, človeško strasti zavlasjfajo, a- narhija razdore socialni red. Zgodovina potrjuje to resnico. Ka dar so vladala v človeški družbi krščanska načela, je bila za jamčena vladarjeva avtoriteta, ljudstvu pa svoboda. Čim pa je začelo pojemati v življenju narodov krščanstvo, je trpela avto¬ riteta ali svoboda. Uveljavljati so ja začela v državah ali a- narhija ali tiranija, absolutizem spodaj, ali absolutizem zgo¬ raj, despotizem mas ali despotizem monarhov. 1 - - 1B8 - No s it olj arsavn e oblast i j. Nos ite l j drža vne o bla s ti je tistimi d rž avo tvori , to jg lj udst vo. Torej nikakor ne samo naka določena plast ljudi,ki o sebi zatrjuje , da je izključno državotvorna,na čeprav ima resnično velike zasluge za državo ali aktualno državno obliko. ""ej zmoti zapadajo fašizmi in pa sploh oblikovalci totalnih držav.- Totem tudi ni mogoče,da bi oblast nad državo pripadala eni osebi,pa čeprav so po svojem rojstvu poklicani k vodstvu države.Tore j absoluten monarh; država sem jaz! - 'končno bi se tudi motil,ko bi kdo menil,da ima vsak poedinec oblast nad dr¬ žavo. Taka miselnost je mogoča le pri onem,ki vidi državno o- blast kot vsoto vseh pravnih pooblastil od strani državljanov, torej v smislu Rousseaujevega nauka o ljudski suverenosti,ki naj bi bila izraz socialne pogodbe. No s i t el j ob l as ti v d r žavi_ j s 1 v državi združeno l jud¬ stvo kot celot a.Bodi pa še enkrat poudarjeno,da iz vor socialne oblasti ni v skupni volji državijanov,ampak v božji vol ji,ki je‘človeka socialnega ustvarila in hotela,da živi v državnem o k viru.T o ni t očno a ak o_k d o trdi,da ljudst v o oblast, ki je v njem i manentna prenese na najvišj e organe,d a jo potem izva j ajo,ker je oblast utemeljen a v sami naravi držav ne skupnosti.ljudstvo obl ast ne prenese na vladar ja, atmak l jud stvo le dolpčijkdp— naj_ jo izv aja . /t»on XIII./.Tudi ni rečeno,da bi ljudstvo kot skup¬ nost moralo oblast izvajati,če oi jo sploh moglo,Ker jo po pa¬ meti morajo izvajati le v to določeni organi,ako naj oblast res služi splošni blaginji.Ako pa je ljudstvo naravni nositelj oblas ti,potem njegova volja pri določitvi nosilca oblasti in pri do¬ ločevanju državne oblike ne sme biti prezrta,ne da bi s tem bilo teptano naravno pravo. /proti naziranju,ki ga zastopa večina katol&ških teo¬ logov,trdijo nakateri, /Cathrein.Hertling,Kiefl/ ,kakor smo sli¬ šali,da nima le državna oblast svojega izvora v božji vol ji,ki je človeka socialnega ustvarila,ampak da jo Bog neposredno tudi nakloni tistemu,ki naj jo izvaja,posebno monarh.!judstvo po tej teoriji označi le nositelja socialne oblasti,toda oblast mu pa da neposredno Bog sam./ V11. / d o ___ do 1 o č i no si t el j a soci alne _ ob la sti . Socialna oblast je sicer od Boga;od Boga kot početnika države,socialnosti in socialnih zakonov;vendar ni tako od Boga, kakor da bi jo Bog komu n aravnost dal . Narava ni določila ne nositelja socialne oblasti, ne obliko ali vladavine.Narava ne določuje ,ne da bodi družba mo- 129 - narhija, ne da bodi demokracija. To priča tudi zgodovina držav. Razno država so imelo razne vladovine. Tsti jo nauk Cerkve. "Cerkvi ni do ega ali je vladovina monarhična ali demokratična, da je le pravična in da služi socialni blaginji. Če je zadoščeno pravičnosti, si smejo narodi izbrati tisto vladovino, ki se bolj strinja z njih nravjo in čudjo, ali z običaji in sporočili prade¬ dov." /Okrožnica Diuturnum/. Kdo torej določi obliko socialne o- blasti in nje voditelja? 1• Te o rija modernih katoliških sociologov. Nekateri, zlasti mnogi katoliški sociologi pravijo, da se vladavina lahko določi in dejansko uveljavi na več nači nov po raznih dejstvih. Taka dejstva so zlasti volitev, pravična voj¬ ska, podaritev ali odpoved, /cesija/, socialna nuja. Volitev: Če je ljudstvo svobodno in samostojno, si lahko izbere vlad rja, katerega si hoče, ali določi drugačno vla¬ dovino . Vojsk a: Če vladar premaga v pravični vojski sovraž¬ nika, si lahko podjarmi tudi njegove dežele in tako ljudstvo, ki je imelo morda prej demokratično vladavino, lahko pride pod mo¬ narhijo. O d po ve d: Vladar, ki ima neomejeno ohlast v državi,se lahko odpove na korist drugemu, ali odstopi del kraljestva druge¬ mu; tudi se lahko odpove neomejeni oblasti ter da ustavo, po ka¬ teri deli svojo oblast z ljudstvom in ljudskimi pooblaščenci. S oc ialna nuja: Družba lahko pride v take stiske in prevrate, da jo more rešiti le kdo, ki pogumno prevzame vlado in vse breme, zato pa tudi socialno oblast. So pa mogoči le drugi načini. Iz družino se je razrastla zadruga in ta je potrebovala že politično organizacijo. Kaj je bolj naravnega, pravijo, kakor da je očak ali starešina, ki je bil družinski poglavar zadruge, prevzel tudi politično oblast ih postal župan, knez, kralj? Na podlagi teh dejstev snujejo svojo državno teorijo, ki jo imenujejo erirodno-pravno /Naturrechtliche Theorie/. Tako n.pr. Viktor Cathrein, ki pa takoj dostavlja, da rabi ta izraz, ker ni boljšega, in da s tem ni rečeno, kakor da bi na r av a vedno sama določila nositel ja__oblasti, temveč le včasih v posebnih raz- | merah, n.pr. kadar se drsava razvi ja iz očaških družin. Zato pra¬ vi, da bi se tudi lahko reklo: s ocialna oblast j e v tem ali onem po človeškem pravu, to je odvisno od različ nih dejstev, ki so po- samezna. zop et odvisna... od _ svobodne volje ljudi. Toda kakor so dejstva različna, tako pa je teorija sama, to je razlaga dejstev, negotova, neenotna in nejasna. Ta teorija se v pravem pomenu "lovi" med prirodnim in človeškim pra¬ vom. Imenuje se prirodno pravno, a ne razloži ničesar brez člo- ' . -130 - vaškega prava. 2. Starejša _ teorija- Sholastiki, kakor Bellarmin, Suarez in drugi so stvar drugače pojmovali. Narava sama, so dejali, nikomur dejansko ne da socialne oblasti. To rej je socialnadoblast nsposreano_v_1 judstvu^ prvotna vladavina je potemtakem demokracija. Ni pa, da bi morala oblast ostati v ljudstvu; navadno bi to celo dobro ne bilo,ker bi bilo preveč zmedo in zamude, če bi morali vselej vsi s splošnim glasovanjem ukreniti, kar treba; zato izroči ljudstvo vlado ali ne katerim ali samo enemu. Tako j e socialna obl as t od Boga, naravnost neposredno po naravn em -pra v u v ljudstvu, posre dno pa in p o človeš¬ kem pravu v kraljih ali v drugih vladarjih. Seveda, pravi Suarez, ko je ljudstvo izročilo socialno oblast kralju, je ne more, kadar bi se mu zljubilo, odpovedati. Zakaj, ko je ljudstvo izročilo o- blast, je prešla last na kralja v tisti obliki in pod tistimi po¬ goji, kakor jo je izročilo. Če jo je izročilo dedno, pristoji kra¬ lju dedno, če jo je izročilo absolutno, mu pristoji absolutno. Proti tej teoriji, ki je bila, kakor priča Suarez, v njegovi dobi splošna, med pravniki in teologi, nekateri ugovarja¬ jo, da je preveč sorodna s teorijo Rausseaua o ljudski suverenosti. Toda po krivici. Med obojno teorijo je bistven razloček: a/ Rous¬ seau pravi, da je ljudstvo bistveno in izedno suvereno, vladavina v bistvu republikanska; sholastiki, da ljudstvo lahko prenese o- blast in da so torej možne razne vladavine, b/ Rousseau trdi,da je socialna oblast ne le od ljudstva,temveč iz ljudstva in ljud¬ ske volje kot prvega in edinega počela; sholastiki, da je oblast od Boga in iz božje volje, ljudstvo da le socialno oblast prene¬ se na vladarja, c/ Rousseau pravi, da je vir vseh pravic in dol¬ žnosti država. Torej ljudstvo ih ljudska volja; sholastiki, da je pred državo in nad ljudsko voljo že božji in naravni zakon, ki so po njem mora ravnati vse državno pravo in ki iz njega zaje¬ majo moč in obveznost vsi državni zakoni, d/ Rouseau pravi do¬ sledno, da ima ljudstvo oravico, kadar hoče započeti revolucijo; sholastiki pa obsojajo revolucijo. Cathrein priznava in tudi sam poudarja bistven .raz¬ loček med obema teorijama, ugovarja pa med drugim sholastični te¬ oriji tole: a/ A ko bi b i la oblast prvotno v lju dstv u in torej prvotna vladav ina d em okracija ali republika, od ko d pojav, da naj¬ demo povsod in vsekdar v davnini, dokler segajo zgodovinski spo¬ meniki, monarhi js_in & a Jj®_š 9 l Q v ^pozne jši dobi pojavljajo_repu- biik e. b/ Po tej teoriji bi bila med ljudstvom in med vladarjem izrecna ali vsaj tiha pogodba. Eden izmed splošnih svojstev po¬ godb pa je, da če eden ne izpolni bistvenih pogojev, tudi drugi ni več vezan. Ko bi torej vlad ar igrabljal socialn o ob last proti splo šni blaginji v zasebno, sebično korist, bi tud i ljudstvo ne i -131 bilo veg v e z ano p o p ogodbi_in_bi lahko odpovedalo vl adarju oblast ter jo ^ z £očilo komu drugemu. Teorija voli torej do posledic, ki j ik n a j o r že _ ne ja amerava. 3. Drava_ teorija._ Vendar je treba priznati, da je bistvo sholastične teorije resnično: pravo„določiti ustavo in vladavino pristoji_pr- votno družbi. Dokaz- ~e jasen: ali ima vladar oblast po božjem na¬ ravnem pravu, ali >a p o človeškem pravu. Vsi pa_se .strinjajo v tem dane_naravnost po bosjern naravnem pravu. Tor ej p o človeškem pra- vu. Dokler oa ni določena ustava in vladavina, nihče -ima pravice v družbi, kakor družba sama. Potemtakem dru žbi pristo ji pravica določiiti ustavo in vladavino, to je določiit zakoniti način, kak¬ šna bodi vladavina in kdo naj ima socialno oblast. Osnovni zakon, ki določuje, kdo naj ima socialno oblast, pa ne more biti od kra¬ lja, ki ga še ni. Ni pa treba, da bi družba to določila z glasovanjem. Sv. Tomaž opozarja, da se pametna volja, ki je počelo zakonov, javlja ua dva načina: z besedami ali v dejstvih. Tako po dejstvih, ki je v njih izražena volja, lahko kaj postane zakon. Politične ustave so večinoma tvorbe takih dejstev, ki se je o njih izrazila ljudska volja, ali ki jih; je ljudska volja, ko so po takih dej¬ stvih nastale, priznala in jim dala tako pravno bit. Tudi nič ne de, da morda ustava ni nastala po naravni evoluciji, marveč po revoluciji in po krvični prilastitvi; zakaj zakonita postano u- stava itak šele, ko družba pristane na njo. Celo v sltčaju voj¬ ske in drugače. Vojno pravo ne more naravnost prenesti politič¬ ne oblasti, saj socialna oblast ni radi vladarja, marveč radi ljudstva, ampak neposredno povzroči le to, da premagano ljudstvo izgubi samostojnost ter postane del drugega ljudstva; tako pa kot del pride pod oblast, ki vlad., celoto. Ni pa pravo pojmovanje tistih sholastikov, ki so mi¬ slili, da je zato, ker liudstvo določuje ustavo in vladavino,tu¬ di prvotna oblika vedno demokratična. Ti so si mislili stvar ta¬ ko, da je socialna oblast najprej dejansko v ljudstva, a ljudstvo da se ji navadno odpove ter jo izroči eni osebi ali več osebam, da jih vladajo. Toda tega njih osnovni zakon nikakor ne dokazuje. Kateri je ta dokaz*! Narava sama, pravijo, ne določuje vladavine, ne nositelja socialne oblasti. To je resnično. A prav zato, kor je resnično, je napačna misel teh sholastikov, prav_ zato_,_ker_na- rava ue^določaje no oblike, ne subjek ta oblasti, ni socialna o- blast prvotno ne v_tem, _ne_v onom_, ne v posamezne m, ne v vsej dr už bi ; ni vlada vina, ne monarhična, a t udi ne demokratična. ^Po¬ sledica ja le ta, _da ima družba gravioo in oblast postaviti o- snoyni_zakon t ki naj dol oč i vse to t ne pa da ima sama dejansko vladprsno o bl ast. - Narava "‘e položila v človeka socialnost. Ta social- I 1 - isa nost so udejstvuje v družbi. Ker torej družba ne more biti brez vsake vladavine in nekoga nositelja oblasti, ima družba po na¬ ravnem zakonu pravico določiti fladavino in ustavo. A kje je socialna oblast predno jo dobi določen vla¬ dar? y_naraynem__zakpnu_j§j,_v_božji yolji_.ja a _ki s§_ Jayi_y_čloye| ~ ki.narayi_in_Je zapisana člov e ku v dušo. Kjer pa je tako le v ne¬ ki splošnosti, jo mora človeško pravo, človeška volja določiti. Tako jo socialna oblast splošno od Boga, dejansko pa je v določe¬ ni obliki od ljudi. Tudi je pravica določiti novo vladavino in ustavo vedno v družbi, kolikor to zahteva socialna blaginja. 2ato je splošno rečeno: vsaka vladavina je zakonita, ki nanjo družba mir¬ no pristane. Vlada, j-e namreč le radi socialne blaginje. "Social¬ na blaginja", je dejal Leon XIII., "je za Bogom v družbi prvi in zadnji socialni zakon. Kadar torej socialna blaginja terja novo vladavino in novo ustavo, ne more tega zabraniti nobeno do¬ tedanje pravo kake osebe ali rodbine. Vedno je še v družbi pr¬ votno ustavno pravo, ki določi novo vladavino ali ustavo. Kaj¬ pada ne samovoljno, temveč le tedaj, kadar to tirja vrhovni pra- vec socialne blaginje in socialna nuja javnega miru. Kaj je to? Vselej, kadar je vsled kateregakoli vzroka prenehala prejšnja vlada in nastala nova, ki je ni mogoče premeniti brez večjega zla, Kič ne de, da je i,icrda prenehala vsled nasilja in upora prejšnja vlada. Ne gre namreč za to, kaj je bilo in ali je bilo prav ali ne, marveč le za to, kaj tirja sedaj vrhovni oravec so¬ cialne blaginje. S tem torej, da družba mirno pristane na novo vlado, postane nova vlada, najsi je bila prej tudi v izvoru neza koriita, zakonita. To potrjuje Cerkev, ki priznava vse vlade, ki jih priznava ljudstvo, najsi so nastale kakorkoli. To je nauk Leona XIII., izražen zlasti v okrožnici "Sredi težav", ki o njej Leon XIII. opominja francoske katoličane, da naj lojalno prista¬ nejo na republiko. Abstraktno, pravi, "bi se dalo dognati, katera vladavina je boljša, /monarhična ali demokratična/; prav za prav je vsaka dobra, Če le dosega smoter, ki je socialna blaginja.Saj je socialna oblast radi socialne blaginje; relativno je seveda lahko tista primerna, ki se bolj strinja z značajem in čustvom kakega naroda. Toda abstraktno imajo državljani in tudi katoliča¬ ni popolno svobodo, da smatrajo eno vladavino za bolj primerno kakor drugo. Seveda dejansko je treba upoštevati vse razmere.Če¬ prav je vsaka vladavina sama po sebi dobra, ima vendar vsak narod svojo vladavino. Ta le nastala po celi vrsti zgodovinskih ali na¬ rodnih, vedno pa č-oveških dejstev. Po takih dejstvih namreč na¬ stanejo zakoni. Tudi osnovni zakoni. Ti pa določujejo vladavino in obenem način, kako se prenaša socialna oblast. Ni treba omeni¬ ti, da so katoličani dolžni sprejeti te vlade in da ne smejo ni¬ česar uk-.'eniti, da bi jih iz-orevrgli ali jim spremenili oblike. -■ 130 Zato :'e Cerkev varuhinja prave in resnične politične suvereno¬ sti in ravni red. Zato mora biti v družbi tudi pravna oblast, ki av~ ^ritativno razsoja pravde /civilna č .iStica, 'oivilnopravosodno oblast/, in ki sa¬ movoljno kršenje pravnega reda tudi nasnuje /kriminalna ius- tica, kazenskopravosodna oblast/. Ko bi ne bilo v družbi take oblasti, bi ne bilo nikdar konca prepirov, bi ne bilo tudi no¬ bene varnosti imetja in življenja. 0 pomenu kazni in o smrtni kazni. Kateri *e namen kazni'* Kazen ni le sama po sebi na¬ men kot kategorični imperativ /Kant/, ni njen prvi namen no bolj- Šati /Bentham/, ne edini ustrašiti dru^e; ne z.,olj pravni namen. Družba ima kazensko oblast ker jo tirja socialna blazinia.Druž¬ ba hoče , kaznijo ustrašiti, hoče poboljšati, hoče popraviti so¬ cialni red, hoče ubraniti sama sebe, a vse to, ker hoče in mora zajamčiti občno blaginjo. Če oziri na končno blaginjo to dovo¬ ljujejo, vladar zločinca tudi lahko pomilosti. Zoper smrtno kazen so začeli boj francoski enciklo¬ pedisti, v Italiji pod njih uplivom Beecaria /v delu; Dei delitti e delle pene 1764/. Nekatere države so jo res odpravile, a jo zdaj, kjer se ..mo že umori vladar jev, zopet uvajajo. , I'ru ,o je vprašanje, ali je smrtna kazen pravno do¬ pustna, drugo ali jo kaze uporabi lati. Prvo vprašanje ,ie pravno, dru fo o politično. Razlog za smrtno mazan: zločini, zlasti uboj, pred katerim se more družba braniti le s smrtno kaznijo. Torej je v službi socialne blaginje smrtna kazen upravičena. Le smrtna ka¬ zen namreč strastne ljudi ustraši, da se zboie zločina in le smrtna kazen reši družbo vedne nevarnosti, smrtna kazen je torej nekak socialni silobran. Ugovori slone ali na napačni podlagi, da je nastala država mo socialni pogodbi, ali na misli, da je edini namen kaz¬ ni poboljšati, ali da je s smrt1o sploh uničen človekov smoter. Državno oblast določuje naravni državni smoter in ta zahteva,da se v konfliktu med občnim in zasebni dobrim u 'akne zaseono do¬ bro iste vrste. Torej časno dobro, življenje, s kaznijo hoče družba tudi čuvati občno blaginjo, ne le boljšati. Zločinec pa lahko spozna svoio zmoto in daruje življenje pravici in bo ta¬ ko rešil,to, kar je večnega in smoter vsega življenja. 3. Izvrševalna, oblast. Izvrševalno oblast imenujejo ne¬ kateri vladno oblast. Toda vladna oblast ; e tudi zakonodajna. Res pa se e dajo funkcije tako ločiti. Izvrševalna oblast iz . r-' uje zakone /uprava, adnini- strativiia oblast/; skrbi za javni red in mir /policija/,skrbi za prosneh občne blaginje. Ta cilj dosega negativno; z obrambo proti elementarnim silam; z'uredbami proti nezdravim razmeram; - 138- proti javni nenravnosti; proti vsakemu, izkoriščan ju* Pozitivno: za povzdigo kmetijstva in obrti, prometa in trgovine, zlasti tudi za blaginjo delavskih stahov. Nadalje izvrševalna oblast zastopa državo na zunaj, uoravlja finance, skrbi za obrambo dr¬ žave, nastavlja za upravo urade uradnike. Če je uradništvo ne¬ odvisno od ljudstva, se rado začne smatrati za orvo v državi, kakor da je samo sebi smoter in le v službi socialnih sraotrev. Z ljudstvom govori le oblastno, ne briga ,e za ljudske intere¬ se, peha se le za vedno večje plače in zato je polno sužnjega duha navzgoraj, brezplodno zakulturo, zatvornica. vsakega napred¬ ka. To je birokratizem, kakor se je razvil v nekaterih državah. IX. _družba__in_država.. 1. Predk rščanska d oba. Sociološka Šola, s katero se bomo ob drugi priliki pečali, uči, da je v predzgodovinski dohi bila popolna pomešanost med versko družbo in državo in da je lo¬ čitev nastopila šele v teku vekov. Resnica je, da najdemo v zelo davnih časih, kamor sega zgodovinsko iskanje, verstvo, zakonodajo in vladarstvo po¬ mešano in združeno v eno. V najstarejši rimski in grški zgodovi¬ ni, ki -o poznamo, so božanstva takorekoč last države. 0 božan¬ stvih vlada prepričanje, da razprostirajo svoje varstvo nad po¬ krajino, kjer so češčena in da uravnavajo vse javno življenje. Toda že v V. stol. pred Kr. vez med verstvom in po¬ litiko oziroma državno oblastjo ni več tako tesna. Polagoma st je državna oblast modredila verstva in nostavila moralo v svojo službo. Nacionalni vidiki so izločili vse druge, momente. To je bil tudi smisel božanskega kulta, ki so si ga prisvajali rimski cesarji. 2• Spre memba, ki jo prinese krš ča nstvo . Krščanstvo je v poganskem pojmovanju verstva in dr¬ žave napravilo nopolno revolucijo. Najprvo je raztrgalo sklop- ljenost ned obema oblastema in potegnilo mejo ned eno in drugo. Potem je namesto raznih lokalnih in nacionalnih vesstev ter ne¬ štetih božanstev vesoljno religijo v enega velikega Boga, edine¬ ga stvaritelja in gospodavaloa vseh narodov. To je pomenilo nopoln prevrat tedajnega mišljenja narodov. Prav tako veliko spremembo prinese krščanstvo v pojmo¬ vanje odnosov med vero in politiko, moralo in vladavino. Kristus oznani: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.” /Mat. 2?. ,21./. Že samo te besede pove¬ do dovolj, da .ie s krščanstvom nastopila presenetljiva spremem¬ ba. Kajti cesar je bil v tem času še vedno najvišji du¬ hovnik in glavni predstavnik rimske religije. Bil je čuvar in 1 - 139 tolmač verstva, ki je v svojih rokah držal kult in nauk. Njego¬ va oseba je bila sveta in božanska. Bilo je to ena zelo značil¬ nih in jako važnih potez cesarske rimske politike, da je združe¬ vala v sebi najvišjo duhovsko in versko oblast. Kristus pa je raz¬ trgal to vez, ki so si jo privzeli rimski vladarji od starih ori¬ entalskih kraljev, ki so si tudi nadevali božanski karakter, Kri¬ stus je proglasil, da religija ni isto kot država in ubogati ce¬ sarja ni isto, kakor biti pokoren Bogu. Krščanstvo je pričelo jasno razločevati med duhovno in svetno oblast jo,iztrgalo je verstvo in nravstveni nauk podreje¬ nosti svetne oblasti in mu v vrsti vrednotenja odkazalo prvo me¬ sto. V konfliktu med svetno in duhovno oblastjo je treba bolj po¬ slušati duhovno oblast; "Boga je treba bolj poslušati kot ljudi". /Dela, 5,29/. Kajti tudi izvor svetne oblasti poteka od Boga;sa¬ mo po božji volji more svetna oblast vladati in imeti oblast nad ljudmi: "Ne bi imel nobene oblasti nad menoj, ako ti ne bi bila dana od zgoraj"./Jan.,19,11/. 3. C er k ev in d rž ava v star e m v ek u. Razmerje med Cer¬ kvijo in državo v dobi skoraj dveh tisočletij ni bilo vedno eno in isto, ampak je doživelo marsikatero izpremembo. So bili časi, ko si je Cerkev priborila neko vrednost pred državo, v drugih do¬ bah pa je država zopet nadkrilila cerkveno oblast. Potem se pa tudi razmere na krščanskem vzhodu in na krščanskem zapadu niso vedno paralelno razvijale. Cerkev na vzhodu se je državi, ki je bila notranje sicer šibka, a zunanje Še vedno trdna, v veliki meri prilagodila in šare jela v zelo izdatni meri njen varoval¬ ni okvir, tako da je bila čisto zajeta od države, zlasti še po¬ tem, ko se je odtrgala od Rima. Na zapadu se je Cerkev znala bolj spretno čuvati v svoji samostojnosti in se je moč in ugled papeš- tva, zlasti od Leona Velikega dalje jako utrdila. V nožnejših stoletjih je Cerkev zavzela posebno med novo pojristjanjenimi na¬ rodi tako nočno opozicijo, da se da v nekih dobah govoriti, da se je država prilagodila in posličila cerkvenemu okvirju. Teoretično prevladuje skozi celo prvo tisočletja v zapadni rimski cerkvi podoba "božje države na zemlji", to je "krA ščanstva", ki Cerkev in državo druži v eno nerazdružljivo enoto. Cilj je bil torej sodelovanje obeh oblasti v večno in Časno ko¬ rist narodov. Posebno ie razvil to misel v svohih delih sv. Av¬ guštin, čeprav nikjer ne govori ex offo o razmerju med Cerkvijo in državo. Nikakor pa Avguštin ne razvija teokratične državne i- d<3je. Po njegovem imata zemeljska država in nebeška država /Cer¬ kev/, dokler hodi tu po zemlji, vsaka svoje posebne naloge. Ven¬ dar pa obe skupaj spadata, se medsebojno potrebujeta in si mora¬ ta pomagati: Država naj ščiti Cerkev s svojo svetno močjo, Cer¬ kev pa naj bo v pomoč državi, tako da jo varje s svojo avtorite¬ to in zanjo moli. Neka idejna nadrejenost Cerkve nad državo se I - u r c - pokaže pri tem sama po sebi, če se misli na bistvo Cerkve in njen nadnaravni čili. Nikjer se pa sv. Avguštin ne zavzema za nadvlade Cerkve nad državo, za umešavanp; Cerkve v državne po¬ sle. Cerkev prva tisočletja tudi praktično tudi vedno izvaja priznanje suverene oblasti kot "povolne družbe", kakor je poseb¬ no točno razvidne iz formuliranja papeža Gelazija T. o razmer¬ ju med Cerkvijo in državo. Isti nauk je razvijal tudi sv. Am¬ brož. /Prim.Schilling, lie Staats- und Soziallehre des hi. Au- gustinus,str. 106,sl; Isti: Die katholische Sozialathik, Iliche n, 192 9 ,str. 220 ,sl. / 4. Cerkev in država^v_srednjem^veku. Tudi v srednjem veku se uveljavlja tradicionalni nauk cerkvenih očetov o dvojni oblasti na zemlji. "Vendar pa se zdi, da si Cerkve in države ne predstavljajo kot dvoje avtonomnih organizmov, kot dvoje med sebg nezavisnih družb. Je samo še ena družba: Cerkev, mistično telo Kristusovo, realizirana božja država na zemlji. Obe oblasti, ki jih oklepa in ki obe vodita k Kristusu, duhovnik in kralj, tesno sodelujeta, da jo vodita in vladata." /J.Lecler,L 1 idee de Sepa- ration entre 1’ Sglise et l 1 Stat v reviji "Etudes", 20.dec. 1930/ Država i, Cerkev sodelujeta na vseh področjih. Interesne sfere obeh združb se prepletata in ustvarita enotno svetno in cerkveno kulturo. Vendar pa se oo nekaj stoletjih na obeh straneh javi želja po večji neodvisnosti. Ob tem pa se prične silna, odločil¬ na borba med cesarstvom in papeštvom, ki se po stoletjih konča z močnim razkrojem srednjeveške krščanske kulture. Duhovska kakor posvetna oblast najdeta obilo teoreti¬ kov juristov in manonistov, ki znajo vneto in spretno braniti stvar svoje stranke. Nad trenutno gledanje pa se v ten času pov¬ zpne sv. Toma ž Akv. ,ki stoječ izven srdite .,a boja juristov in ka¬ noni sto v v miru in stvarno razmišlja o območju ene in druge obla¬ sti, čeprav se tudi Tomaž ni mogel docela otresti miselnosti svo¬ je dobe. Kakor se naravni in nadnaravno ne izključuje, tako u- či sv. Tomaž, ampak je oboje .o večnem in božjem načrtu eno k drugemu aravnano in zadnji večni cilj vključuje v sebi tudi bliž¬ ji časovni smoter, tako imata tudi Cerkev in država svoje območje in svoje pravice, pa sta vendar obe oblasti vključeni le erBnu skup¬ nemu redu. Po sebi umljiva se mi zdi kraljeva oblast Cerkve, kate¬ ri morajo biti po..orni tubi Kralji v vseh stvareh, kar vodi ljudi v dosego najvišjega dobrega, pokorni tako, kakor "samemu gospodu Jezusu Kristusu." Sicer pa tudi Tomaž lasno priznava v čisto po¬ svetnih stvareh suvereno oblast kralja in je -v teh stvareh celo bolj treba ubogati oosvetno oblast kakor Cerkev. /0. Schilling, Die Staats- un Soziallehre des hi. Thomas, str. 183/. Sv. Tomaž priznava v posvetnih stvareh suverenost dr iavne oblasti, ve dar ■ -I# pa postavlja nauk o '' ind ire k tni cerkveni oblasti”, ki je postal klasičen in Cerkvi radi njenega višjega namena daje zadnjo bese¬ do tudi v mesanih_vpra|anjih, kjer gre d a nravnost. V slučaju, da pride do sporov med Cerkvijo in državo na "mešanem" teritori¬ ju in država vstraja pri svojem, potem ima Cerkev pravico, da državo obsodi, - ne po moči kake zemske nadrejenosti, ki bi jo imela nad njo, pač pa, ker je bil storjen greh, o čemer soditi spada pod cerkveno jurisdikcijo /Passage, o.c.160/. 0 Grego riju V II. pa je znano, da je bil njegov cilj uresničiti kraljestvo božje na zemlji pod vodstvom papežev; ho¬ tel je takšno ureditev krščanske družbe, da bi v njej i .elo pa- peštvo vodilno vlogo nad vladarji in narodi, in kjer bi tudi "država in Cerkev v dobrobit krščanstva pod vodstvom naslednika apostolov složno sodelovala" /Seppelt-Loffler, PapstgescMchte , 1933,str.142/. 5. Cerkev_in dr žav a v p oznejših stoletjih XVI. stoletje prinese reformacijo, ki je razklala nekdaj idejno enotno Cvropo. Knezi, ki prestopijo v protestan¬ tizem, domala povsod okrepe tudi svojo oblast nad religijo. Pro¬ testantizem ne pozna več juridične cerkvene oblasti, ki bi se dala primerjati s papeštvom in ki bi branila pravice svobodne in neodvisne Cerkve. Zato luteranstvo hitro zaide v politično odvisnost od svetne oblasti in išče v knezih zaščitnike,ki jo tudi dobi, a jo mora plačati s pokorno in slepo službo vladajo¬ či svetni oblasti. Pa tudi v pokrajinah, ki so ostale katoliške, so se razmere v teku stoletij spremenile. Država in Cerkev sta v na¬ čelu sicer še združeni; toda vedno bolj narašča antagonizem med obema silama. "Kakor dva rivala, oba prežeta rimsrega duha, se med seboj borita za vpliv kanonsko in rimsko pravo; kakor dva rivala sklepata obe oblasti med seboj pogodbe in kompromi¬ se." /Lecler, art.cit./. Polagoma narašča v državah politični a bsol utizem, ki se hoče uveljaviti tudi v čisto verskem polju. Ustajajo svo¬ bodne suverene nacionalne države, ki gledajo, da kar moč osla- be vpliv Cerkve in religije v javnem življenju, ali pa skušajo Cerkev direktno podrediti svetni oblasti /galikanizem, hebro- nianizem/. Vendar pa v tej dobi ša nihča ne zagovarja ločitev Cerkve od države. Tudi enciklopedisti so pristaši zveze obeh o- blasti, seveda takšne, ki daje državi nadmoč nad Cerkvijo. 6. ^ajična_država. V XIX. stoletju se pojavi zahteva po pooolnem nre- lomu med Cerkvijo in državo. Tudi od katoliške strani so neka¬ teri zagovarjali to miselnost, ker so na ta način upali,dobiti I i - 142 - za Cerkev več svobode. Vendar pa so postali glavni propagatorji ločitve Cerkve od države sovražniki vsakega pozitivnega krščanstva, takozvani pristaši laic izm a, ki hoče izločiti vsak vpliv ve¬ re in Cerkve na državno življenje. Laieizem proglaša popolno nezavisnost države do sleherne pozitivne, razodete religije. Laična država oficielno ne pozna Boga in mu tudi ne izkazuje nobene časti. Religija naj oostane zgolj zasebna zadeva vsakega i državljana, ki ne spada v javno življenje in za katero se tu¬ di država ne briga. Tudi Cerkev izgubi oficielno mesto v jav¬ nem življenju; ne more in nesrne se več udejstvovati javnega življenja. Kljub temu pa je izpostavljena javnemu sumničenju, šikaniranju, nezaupanju in včasih celo preganjanju od strani laične države. Laične države slove po svojem antik lerikali zrnu .Ne gre pa, sodeč po etimologiji besede, za kako obrambo proti čezmernemu poseganju klera v državno domeno, ampak vodi pod prikritimi gesli borbo proti religiji sploh in slehernemu re¬ ligioznemu izrazu v javnem življenju. /15. V. 1937/ ;,lz ' III, del. 2 D NO _Ž IY 1 J E HJ E !• Voz mod narodi j o naravna. Kakor tvorijo poedLinci družino, tako tudi poedini narodi skupaj tvorijo družino na¬ rodov. Narodi so kot osebe člani družbe narodov. Ta skupnost človeške družbe je torej naravna in ne šele posledica kakih dogovorov in pogodb. Splošna načela naravnega zakona in narav¬ nega prava veljajo torej pravtako tudi za mednarodno sožitje ljudi poedincev. Pozitivno naravno pravo se mora torej nasla¬ njati na počela naravnega prava in ima v njem tudi svoje me¬ je. Kar nasprotuje naravnemu pravu, ne more dobiti s pozitiv¬ nimi mednarodnimi pogodbami obvezne moči. Ako se kljub temu vsilijo pogodbeniku krivični pogoji, ni v njih izražena "moč pravice" ampak "pravica moči". /Benedikt XV./ Vez med narodi pa le ni naravna, ampak tudi nujna.Mo¬ derni razvoj tehnike je skoraj odpravil razdalje in zbližal narode ter jih nekako prisilil k med-sebojni solidarnosti.Bi¬ la je na tragičen način ta resnica potrjena v vojski, ko je ena bojujoča se država mahoma potegnila številne druge v kr¬ vavi me tež. A tudi doba miru nas uči, da ima nesreča ene dr¬ žave navadno zle posledica tudi za njene sosede. Vzajemna od¬ visnost med narodi se pa še prav posebno javlja v naslednjih dejstvih: v mednarodni trgovini; v zvezah, ki so v splošno mednarodno korist, n.pr.v poštni zvezi, v zvezi za obrambo leposlovne, obrtne, umetnostna lastnine; v mednarodnih za¬ sebnih družbah in mednarodnih obrtnih družbah; v mednarod¬ nih zborih in shodih; zlasti pa v mednarodnih pogodbah. Vsa dejstva dokazujejo bivanje naravne zveze med na¬ rodi in dosledno tudi bivanje mednarodnega prava, ki je sta¬ rejše in višje kot vsakršna pogodba. Naravne mednarodne vezi, ki temelje na skupni človeš¬ ki naravi in dostojanstvu človeške osebnosti kakor v veliki meri tudi na vsakodnevnih materialnih potrebah narodov,dobe še prav posebno potrdilo v verskih pogledih. Krščanstvo, ka¬ tolicizem je mednarodna, univerzalna vera. V nasprotju s po¬ ganskimi religijami, ki 30' s čaščenjem svojih lokalnih božan¬ stev delile narode drugega od drugega, ustvarja krščanstvo z vero v enega samega Boga, Odrešenika in Stvarnika vseh ljudi iz človeštva ono skupno družino in iz narodov, ako so verni, brate mod seboj. Krščanska morala, ki z globoko etiko posve¬ čuje ljubezen do lastnega naroda in lastna domovine, ji pa istočasno jemlje tudi vsako ozkost in jo spravlja v lopo har¬ monijo z obče človeškimi interesi. _fyf' <•.:' ■.-■■■' r''r\r:':.:'' : 'M "', z-,:^ : 'r"''<-' . .-'. . - 144 - c ' m ed narodi. Medsebojna odvisnost narodov veleva, da suverenost držav ne sme biti taksna, da ne bi pozna¬ la nobenih mej, ker to bi bilo zanikanj, mednarodnega prava. K-i-jub temu pa vidimo, da vlada skoraj vedno v svetu med razni¬ mi narodi neka napetost, ki je tem vež ja, čim bolj narodi po¬ zabljajo na pravičnost in ljubezen. Poželjenje oo tujem, zavist in pa stremljenje za nadoblast, so navadni vzroki, ki vodijo do vojne. Nekoč so se vojne začele v prvi vrsti radi idejnih naspro¬ tij, v zadnjih dobah pa skoraj vedno radi materielnih interesov. Narodni egoizem v poslednjem času razodevajo tudi nauki, ki jih širijo razna zmotna naziranja o nadvrodnosti gotovih plemen zdru¬ ženo z zahtevo o izjemnem, prvenstvenem stališču med narodi. Ne- .kateri zahtevajo nadoblast nad drugimi radi svoje številčne in gospodarske moči, drugi radi krvnih prednosti, ki si jih laste, tretji se zopet sklicujejo na svojo kulturo in zgodovinsko po¬ slanstvo. Italijanski fašizem ali nemški narodni socializem čez mero povzdigujeta svoj narod in mu stavi jata cilje, ki bi jih bilo mogoče izvesti edinole na škodo drugih narodov, ljube¬ zen do lastne domovine in lastnega naroda po teh naukih presega pravične meje in postaja izvor krivice za druge narode. Ustvar¬ jajo se imperialistične težnje, v katerih se pozablja, da so vsi narodi kot člani velike človeško družine združeni med se¬ boj z bratskimi vezmi in da imajo tudi drugi narodi pravico do življenja in napredka. 3. Vojska . Pretiravanja načela držatae suverenosti in pa državni imperializem navadno vodita do sporov, ki morejo po¬ stati vir velikih krivic in nesreč, katerih naj-usodnejša mo¬ re biti krivična vojna. Vojn a j e stan je fizič nega boia med dvema ali več država- mi. Ker je z vojsko združeno ubijanje ljudi in neštevilno dru¬ gih težav za poedinca kakor za cole države, zato je dovoljena le kot skrajn o sr edstvo obrambe. Napadaln a vojna p a je u pr a vičena le ted a j^ ako se ja p rav o _ z nasil no s t j o potept alo __ i n drugeg a sredstva_ni,g katerim bi se to pop r avilo . Ako torej obstaja ka¬ ka višja instanca za poravnavanje sporov med suverenimi država¬ mi /Zveza narodov, mednarodno razsodišče/, ali je sploh mogoče katerakoli druga pot /diplomatična pogajanja, določitev razsod¬ nika/, potem vojna kot sredstvo mednarodnega obračunavanja ni dovoljena. Vojska_ je to re j le v te m s lučaju pravična, a ko _ima namen, da s sil o vzdr ži pr avo in so vs a druga sre dstva v doseg o t ega c i lj a, izg rpan a. Toda ravno zadnja svetovna vojna je pokazala, da je voj¬ ska veliko zlo in da je strašno gorje, ki ga prikliče na vse vo- jujoče se narode, premagance in celo na zmagovalce. Moderna sred¬ stva vojevanja, ki ,jih je iznašla tehnika, so vojsko napravila - 145 še piav posebno nečloveško. Spomnimo le na vojsko s podmornica¬ mi, ra n::aone napade iz zraka, na vojno s plini, bacili in og- njov' ■' s s ta strašna vojna sredstva za.no e jo smrt ne le med vo¬ lane. k* se bore z orožjem na bojišču, ampak so v stanu istočas¬ no '"Uda zadeti civilno prebivalstvo, neoboroženo, žene, otroke, sv,aroke in bolnike. Oblike moderne vojne -popolnoma opravičujejo sodbo, da " im a ra di svoje te hn ičn e silno st i in brezmejne razbr¬ zd ano sti za posl edico tolikšno mate rie ln o in duhovno škodo za p oedin ca, dru ži no, družbo in__celo za religijo in čLu_pripravlja tak šno svetovno ka ta strofo x da j e p ren eh ala biti primerno sred¬ s tvo v doseg o reda in miru." /Mnenje mednarodnih katoliških te¬ ologov o: nravni dopustnosti vojne 1931.Freiburg 1. S./ "Vojna vojni!" mora biti naše geslo. Z vsemi sredstvi je treba delati za ohranitev miru: z vztrajno mirovno propagan¬ do, z vzgojo mladine k miroljubnosti, z uveljavljenjem krščan¬ ske pravičnosti tudi v mednarodnem življenju. V tej zvezi je za¬ to treba tudi pozdraviti ustanovitev Zveze narodov, ki je izšla iz mirovnih pogodb po svetovni vojni. 4. Zveza narodov Misel, da bi se dala naravni družbi na¬ rodov trajna oblika,je pametna in koristna. Zvaza narodov, ki je bila ustanovljena pri pogajanjih 1. 1919, ustreza dvema zahteva¬ ma: prvo zahtevo nalaga potreba naših dni, da se spet up o stavi, kar je bilo uničeno; druga zahteva pa se tiče mednarodnega ora- vaj katero je treba spraviti v dejstvo. Ravno izbruh svetovne vojne je pokazal živo potrebo po trajnem in objektivnem pravnem forumu, ki je istočasno dovolj močan, da svoje odločbe uveljavi napram vsakemu prizadetemu. Plenarno zborovanje, oz. zasedanje Zveze narodov /Assem- blče gčnčrale/ je vsako leto jeseni in sicer meseca septembra. Tekoče zadeve pa prihajajo pred Svet Zveze narodov /Conceil di~ reoteur/, ki zaseda večkrat v letu. Permanentno pa posluje v Ženevi tajništvo ZN /Secretariat/, ki pripravlja material za zborovanje sveta, oz. glavnega zasedenja Zveze. Tajništvo regi¬ strira tudi razne mednarodne pogodbe. Ena glavnih nalog Zveze narodov je mirno poravnavanje sporov med narodi. Vedno se ji dosedaj sicer ni posrečilo dose¬ či mirne poravnave /Bolivija, Paraguaj,Japonska in Kitajska/,a kljub temu ji ni mogoče odrekati dobre volje in tudi precejšnjih uspehov. Sicer imamo poleg ženevske mednarodne ustanove tudi še trajno medna rodno ra zsod išče v Ha ag u, ustanovljeno na dveh mirov¬ nih konferencah 1899 in 1907, ki je tudi z uspehom rešilo že več nevarnih mednarodnih sporov. Pri ZN je tudi Mednarodni urad za delo /Bureau Internatio¬ nal du Travail/, ki se prizadeva za uzakonitev mednarodnih delav¬ skih oogodb in za dosego boljših delavskih pogojev po posameznih državah. Radi gospodarske povezanosti držav med seboj ni mogoče v delavski zakonodaji postopati drugače, kakor enot n o in so oraz- 14 € ~ i^SSS.* ^ sa - : ftrug način bi le slabšal delovne pogoje in Odpiral vraie. najbolj razbrzdani konkurenci. Velika gospodarska ovira so , . . ' . or med- r ^ v -.-.-j visoke carine. Carinski zidovi s^ vigajo vedno vise, na¬ rodno trgovino in draže življenje. Po nekod je vidna -tendenca p-5 državni avtarkiji. Italija bi n.pr. hotela postati ne-odvi~j,a cc. uvoza inozemske pšenice, balkanske države se prizadevajo z visokimi carinami omogočiti razvoj svoje lastne domače industri¬ je . Mednarodni urad za delo se v tej zvezi rpizadeva za od¬ pravo carinskih ograd, da bi tako cela Evropa in ves svet postal svoboden mednarodni trg, ki bi se srečno spopolnjeval s surovina¬ mi, agrarnimi in industrijskimi proizvodi iz vsega sveta. Vsak bi naročal tam, kjer bi dobil najboljše in najcenejše blago in pro¬ dajal po cenah, ki bi bolje odgovarjale resnični vrednosti blaga. Mogla bi se ustanoviti mednarodna trgovska zbornica, ki bi ureje¬ vala tržišča in olajševala izmenjavo blaga. Ki mogoče dvomiti, da bi se življenje v vseh državah občutno pocenilo. Konec bi bil tudi nesmiselnemu in zločinskemu uničevanju agrarnih pridelkov, kakor kave, bombaža, pšenice. Seveda bi pot do odprtih trgov bi¬ lo mogoče le postopoma izvesti, ker bi nenadna ukinitev carinske zaščite za marsikako deželo pomenila gospodarsko katastrofo, po¬ stopoma bi bilo treba izvleči dežele iz avtarktičnih stremljen in ustvariti v poedinih državah pogojp za čim večji razmah tistih kultur, za katere so že a priori dani gospodarski, kulturni, kli- matični, tehnični pogoji. Država, ki je revna na železu in pre¬ mogu, naj bi ne fopsirala težke industrije, kjer so dani klima- tični pogoji za rast bombaža, naj bi se forsirala kultura bomba¬ ža itd. 5. Organiz acij e Zvez e n ar odov. Kakor že omenjeno, so or gani ZK skupščina, ki zaseda enkrat v letu, svet ZK, ki se več¬ krat na leto sestane in pa tajništvo, ki trajno posluje. V ZK so potem uelanjene še različne institucije, kakor upravljanje man¬ datov nad določenimi deželami. Mandati so razdeljeni v mandat A, ki obsega: Libanon in Sirijo pod mandatom Pranuije. ter Palestino in Transjordanijo pod mandatom Anglije. Mandat B obsega ozemlje v Afriki in sicer bivše nemške kolonije: Togo, Kamerun, Tangani- ka-pod angleškim mandatom, drugi del Togo in Kameruna pod fran¬ coskim mandatom, Ruanda, Urundi pod Belgijo. Mandat C pa obse¬ ga južnovzhodno Afriko, nad katero ima mandat južnoafriška uni¬ ja. /Anglija/, dalje otočje Marianov, Carolinov, Yap in Marsohall pod Japonsko; Kova Gvineja, Kova Irska, Kova Bretanija in Sala¬ monovi otoki pod Avstralijo /Anglijo/, otok Kauru po Združenimi državami in Samos pod Novo Zelandijo /Anglija/. Sekcija za varstvo n a rodni h manjšin , h čemer so se mo¬ rale obvezati nekatere države po mirovnih pogodbah. Pojem narod¬ ne manjšine obsega varstvo naroda, jezika vere in kulture. Varo- 14.7 - vati ...a..Ou/ie manjšine so po pogodbah dolžne naslednje države: poroka, Ceuo slovaška, Jugoslavija, Iladžarska, Turčija, Avstri- '-' c lg ar i,]’a> Romunija, Tinska, Albanr^ Litva, Litovska, E- etan tja, Irak. Nadaljni pomožni organi Zveze narodov so gospodarska jr. . ....ranč n a komisija, ki se peča s finančnim položajem in gospo carsko obnovo dežel-članic;dal je organizira mednarodno zakonoda¬ jo proti ponarejenemu denarju, se peča s problemom zlate volut- ne podlage, pripravlja osnutke za mednarodne finančne dogovore, proučava izenačenje carin, itd. Važna je komisija za promet i n transit, ki nadzira mednarodne določbe prometa na suhem, po mor$u in v zraku, raz¬ soja o nastalih sporih in izdeluje tozadevne mednarodne predloge. Komisi ja za ftigij eno se na mednarodnem področju boju¬ je proti boleznim. Komisija se ne vmešava v notranje zadeve su¬ verenih držav, ako ni naravnost z-a to naprošena, pač oa svetuje in pomaga v borbi, zlasti proti nalezljivim boleznim, kakor je gobavost, malarija, itd. Komisi ja za duševno sodelovanje ? ki naj zbližuje prav posebno narode, navezuje medseboj e stike med vodilnimi osebno¬ stmi in utrjuje mir. Peča se dalje z izdajanjem mednarodnih bi¬ bliografij, daje smernice za miroljubno vzgajanje mladine, pod¬ pira mirovne filme, pospešuje sodelovanje med narodnimi biblio¬ tekami, podpira izenačenje znastvene terminologi je, njena skrb je varstvo avtorskih pravic,itd. Trajna komisija st rokovlakov za v ojaš ka vprašan ja,ki se tičejo orožja na vodi, na suhem in v zraku. Komisija za študij Evrop ske unije /panevr.gibanje/. Komisija za varstvo ot rok i n mladine, kamor spada tu¬ di organizacija proti trg ovini z dekleti. Komisija, ki se peča s tro vi no z op ijem in drugah škod¬ ljivih mamil. Komisija, katere skrb je pobijanje trgovine s sužnji. Končno še dve komisiji, katerih ena upravlja svobod¬ na mesta Datzig in druga Posaa rje. Najvažnejša pa je komisija o r azorož it vi . 6. Razorožitev. Čl.8. ustanove, s katero je bila usta¬ novljena Zveza narodov, obveuje naroda, ki so člani ZN, k zmanj¬ šanju in omejitvi oboroževanja. Omenjena določila se glase: "Članki Zveze priznavajo, da zahteva za vzdrževanje miru znižanje nacionalnega orožja in sicer na najnižjo mero, ki je še združljiva z racionalno varnostjo in izpolnjevanjerp med¬ narodnih obveznost i in skupnih podvze-i j. ,f /§1. / "Svet ZN bo pripravil načrte za razorožitev v-pošte- vajoč pri tem zemljepisni položaj in posebne razmere vsake države /§ 2 / - 148 - . i načrti morajo biti pregledani in v slučaju potrebe tudi spre¬ men jeni vsakih deset let.” /^ 3 /. no so poedine države pristale na razorožitev,predvide- no v načrtih, ne smejo brez dovoljenja Sveta prekoračiti določene kvote." /v, 4/. 'Ker privatna izdelava orožja in streliva ter drugega vojnega orodja vzbuja težke očitke in pomisleke, naj člani Iveze pooblaste Svet za potrebne ukrepe,da se preprečijo neljubi očit¬ ki.Treba pa je pri tem upoštevati potrebe članic Zveze,ki ne mo¬ rejo same izdelavati strelivo in potreben vojni materijal,ki ga rabijo za svojo obrambo." /$ 5 /. v Članice Zveze se obveže jo,da bodo odkrito in izčrpno obveščale ostale članice o stanju svojega oboroževanja,o svojih vojaških načrtih na suhem,na morju in v zraku in o vojni sposob¬ nosti svoje industrije.” /fc 6 /. "Osnuje se stalna komisija, ki bo obveščala Svet o stan¬ ju orožja na suhem,na morju in v zraku.” /Čl. 9 /a V Članice Zveze pooblaščajo Zvezo za splošno nadzorstvo nad trgovino a orožjem in strelivom v dežele, kjer je nadzorstvo potrebno v splošnem interesu."/Čl. 3./. 1.1920. se je osnovala tr ajna komi s ija , ki naj nadzoruje svetovno oboroževanje /kakor določa člen 9./,sestavi ja statistike in daje Svetu potrebni materijal na razpolago.Komisi ja objavlja ra¬ zen tega vsako leto statistiko, ki obsega oboroževanje držav, čla¬ nic Zli.To vsakoletno poročilo /Annuaire militaire/ navaja oficiel? ne Številke, ki jih države pošiljajo komisiji v Ženevo o a/ arma¬ di na sirhem in njeni organizaciji, b/ o zračnih vojnih silah, c/ o vojni mornarici, d/ višino vojnih izdatkov, kakor je vnesena v pro¬ račune in e/ glavno proizvode in surovine, ki prihajajo v poštev pri narodni obrambi.To so predvsem mineralna olja,rudnine, kemični proizvodi, poljski pridelki, živina , itd. Zveza je 1.1924 izdelala načrt razorožitve, ki je znan pod imenom " Protokole Ae Seneve . "Pristalo pa je na ta predlog le 13 dr¬ žav j_ n g e 1925 bilo jasno, da ga večina ne bo spre jela. "ProtocolS je določal obvezno mirovno razsodišče, obvezno pomoč vseh članic dr¬ žavi, ki bi bila z orožjem napadena.Samo defenzivna vojna bi bila dovoljena v sporazumu z ostalimi člani Zveze. Naslednje leto prinese l okarnski sporazum ,v katerem se je 8 držav-podpisuic zavezalo, da bodo pričele izvajati razorožitev, ka¬ kor jo določa čl. 8 .Zveze narodov.Decembra meseca istega leta se je res sestavila p ripr a vi javna komisija za razorožitveno konfer enco, ki naj bi v celoti izvedla razorožitev na morju,na suhem in v zraku, 0 - 2 i roma vsaj omejila nadaljnje oboroževanje.Pripravi jalna konferen¬ ca s e je sestala Šestkrat do 1.1930, ko soje razšla. Vmes je treba omeniti še "Pa riški spo ra zum '’, imenovan tudi 149 - ^riand-l. ell ogov pakt V ki ja stopil v veljavo julija 1929.V tej mednarodni pogodbi se je 61 držav /52 članic Zli in 9 nečlanic/ slovesno obvezalo,da se odpovedujejo voj. i kot sredstvu nacional¬ ne politike.Pariškega sporazuma ni podpiralo 7 držav in sicer Ar¬ gentina, Brazilija, Bolivija, Irak, balvador, Urugvaj in femen. V tesni zvezi s prizadevanjem za razorožitev, ki je dobi¬ valo pobude od ZU, je treba omeniti tudi p omorski do govor v LONDONU 19 2 0 in v_ ashin gt onu 193 2.V Washingtonu se je 5 glavnih pomorskih državAmerika, Francija, Anglija, Japonska in Italija dogovorilo, da bodo omejile gradbo velikih vojnih križark in pa ladij nosilk zrakoplovov.Sporazum velja do 1.1936.Vlondonu je bil sklenjen spo¬ razum treh /Angija, Amerike ter Japonske/ o omejitvi križark»rušil¬ cev in podmornic.Nadaljnje pomorske konference so se v Londonu na¬ daljevale tudi še naslednja leta.Velika pomorska razorožitvena kon- fernca je bila sklicana v London za 1.1935. Razorožitvena konferenca se je pod predsedstvom Arthurja Sendersona pričela v Ženevi 2. febr. 19.32 z udeležbo 62 držav.Obrav¬ navala je v teku 2 let najrazličnejše'načrte, kakor n.pr. Hooverjev načrt, Angleški načrt, itd.j štor jeni so bili najrazličnejši sklepi, a do pravega rezultata ni prišlo.Nemčija je prvič zapustila konfe¬ renco 14.sept. 1932. in drugič 14.okt. istega leta.Novembra 1932 je bila konferenca odložena na januar 1934.1.Po večmesečnem zasedanju se je tudi tokrat razšla brez "vidnih uspehov.oklicana je zopet za januar 1935. Glavna ovira, da vprašanje razorožitve ne pride nikamor je medsebojno nezaupanje.Iržave si ne zaupajo, zato vsaka stavi svo¬ jo varnost pred moralne garancije mednarodnih listin.Vedno hujše oboroževanje pa znova vzbuja hezaupanje in blazno oboroževalno tek¬ mo pri sosednih državah.Tako se suče svet v nekakšnem čarovniškem krogu, oboroževanje pa je tisti moloh, ki požara ogromne vsote na¬ rodnega premoženja in neti vojno psihozo med narodi. 7 .Razorož i tev in Cerkev .Stališče Cerkve p razorožitvenem vprašanju je jasno opredelil že papež Benedikt XV./Pimo l.aug.1917./ ki je poudaril, da je ''potreben pravičen sporazum vseh za istočas¬ no in medsebojno razorožitev v toliki meri, da bo vsaka država ime¬ la zadostna sredstva za vzdrževanje javnega reda"Kp.jti oborožen mir je nevaren, razven tega pa ne ustvarja duha varnosti in pomirjanja. Kočno oboroževanje vzbuja tekmo in nezaupanje eri sosedih, domačemu pa nalaga, večkrat bremena, ki so podobna že vojnim bremenom. ’'Sv. Sto¬ lici se zdi edino praktičen sistem, ki je pri količkaj dobre volje tudi uresniči jiv:vsi civilizirani narodi naj bi po skupnem dogovoru opustili obvezno vojaško službo" /Pismo kard.Gasparrija nadškofu v ■ - IM - Bensu,7.okt. 1917./ Kot potrebno garancijo mednarodnega miru jo Cerkev še prodno se je v glavah državnikov porodi 1 o misel na ZH predlagala; ''mesto orožja ustanovitev mednarodnega razsodišča, ki naj bi v svo¬ ji visoki mirovni vlogi s primernimi sankcijami razsojal proti u- pornim državam, bodisi da bi se branile predložiti svoj spor njene¬ mu razsodišču, bodisi da na bi hotele sprejeti določb razsodišča." /Benedikt TV. Pismo 1. aug.1917./ 8. i/N in papeštvo. Tudi ako ne ponavljamo osnov naravnega prava, ki govore za zbližanje med narodi zemlje in tudi če pusti¬ mo iz vidika pozitivno pravo, ki more prav tako s svojimi medna¬ rodnimi pogodbami in določili zelo mnogo doprihesti k medsebojnemu sporazumevanju, imamo razvon tega še krščanski in katoliški nauk j čigar čuvar je papež, in ki so v stanu, da v izdatni meri pripomo¬ rejo k mednarodni zastopnosti ±m miru.Že nauk Cerkve sam na sobi je nauk 1 ljubezni in miru. '"osi nstvo Cerkve je poslanstvo miru, saj hoče spraviti človeka z Bogom in mu s tem pripraviti duhovno raz¬ položenje za resnični mir tudi z drugimi ljudmi.Potem je Cerkev kot ustanova živa podoba univerzalne mednarodne družbe, ki dejan¬ sko obsega ves svet in vključuje v sobi narode, ki si drugače niso slični no po jeziku, plemenu, kulturi.Zato niso redki trenutki v zgodovini, ko je tudi profani svet v svojem lastnem interesu po¬ slušal navodila papeštva,Zatd se zdi, dabi papež kot suveren in kot duhovni poglavar najrazličnejših narodov še s prav posebno mo¬ ralno avtoriteto mogel nastopati v zboru ZN.Ako vseeno tega ne že¬ li rodi kočljivih političnih problemov, ki se običajno v Ženevi obravnavajo, bi pa vseeno mogel,ako bi ga Zveza obveščala o svojem programu in delu dati prave nasvete v marsikakem vprašanju, za ka¬ terega bi bil po svoji moralni avtoriteti predvsem poklican, da o njem razsoja. Toda čeprav ni Vatikan član' Zli, je kljub temu papeštvo že ponovno podčrtalo mednarodno važnost ženevske institucije in zahtevalo kljub gotovim Cerkvi neljubim dogodkom /n.pr.spre jem Sov¬ jetov v ZK/ stalno prijazno stališče in veliko pozornost za delo v Zenavi. !'odnarodna zvza za proučavanje socialnih naukov, ki se že nekaj let redno sestaja k svojim posvetovanjem v Kalinu, je 30. sept.1925.odobrila prijateljsko poslanico na naslov Z.N.Listina je zanimiva in se glasi: "V prepričanju, da ustvarja medsebojna odvisnost narodov med n jimi naravno družbo in da morajo biti med člani to družbe pravni odnosaji; da zahteva bratstvo med posamezniki tudi bratstvo med narodi; da vabi z druge strani raznolikost bogastev in sposob¬ nosti narodov, ki jo od Boga, k mirovnim odnosajem za večjo bla¬ ginjo človeštva; da je vojska, ki moti red, šiba, katero treba odvrniti z vsemi sredstvi mirna poravnave in z vsemi sredstvi razsodišča; dalje vpoštevajoč, da je načelo, na katerem sloni ZF del krščanskega izročila, da je bilo to načelo v veljavi že pred krščan sšvorn srednjega veka,' kar je opozarjala 3v.Stolica ob važnih prili¬ kah; izjavlja Mednarodna zveza za proučavanje socialnih naukov v Balinu pod predsedstvom Im.kardinala Fercier-a,da je misel o traj ni obliki, ki naj bi jo dobila naravna družba narodote pravična in blagode jna; priznava zasluge Sil zlasti za izboljšanje socialnih raz¬ mer in glede zakonodaje o delu; izraža željo, naj bi se S F na enak način potegnila tudi za Krščanske manjšine v krajih, kjer so ogrožene; priporoča vsem katoličanom, naj delujejo v smislu ZN in naj pospešujejo njeno delo in prosi svojega predsednika naj pred¬ loži te sklepa trajnemu organu ZN. ‘S l| ; mm ■mm 1. Naraven in nadnaraven red v družbi. l/ Prihajamo do zadnjega dela naše razprave, ko se nam zdi od¬ več, da se ozremo še enkrat na osnovna moralna in družabna načela,ki smo jih poudarili že v uvodu pričujočega dela, in ki so nam služila za temelj dokazovanja v raznih vprašanjih. Kakor je namen posameznega človeka dvojen: da ohrani svoj rod in red v stvarstvu, ki mu pripada, sledeč od Boga danim Zakonom in tako doseže svojo nadzemsko večno blaženstvo; tako ima tudi človeška družba dvojen namen; da posameznike oskrbi s čim večjo množino sred¬ stev in dobrin, ki mu omogočajo doseči njegov pravi namen in daje Bogu dolžno čast, ko naj vse ljudi združi z ve!jo vse splošne edinosti in solidarnosti. Torej izhajajo tudi načela, ki naj urejajo človeško družbo, iz vere v Boga, ki je stvaritelj družabnega reda in iz lju¬ bezni in spoštovanja do nam enakih soljudi, s katerimi imamo skupno naravo, navade, življenje in zadnji namen. Na ta način je tudi družab¬ ni red zasnovan bolj ko na pravicah, na dolžnostih; na dolžnostih ve¬ rovanja in na odnosih stvari do Stvarnika ter na pravičnosti in lju- bežni do sočloveka. 2/ Ta nravna abstraktna načela, ki predpostavljajo božjo oblast,: ki jih narekuje in človekovo svobodo, ki jih posluša, so osnovni in nenadomestljivi činitelji pozitivnega družabne a reda in mora jo imeti svoj izraz v vseh konkretnih družabnih ustanovah. Vendar pa je resnica, da jim človeštvo ni vedno sledilo. Že prvi človek kot predstavnik vse človeške družbe je zlorabil svobodo in se je Bogu uprl ter na ta način usodno pokvaril dediščino vsemu svojemu potomstvu Že pri prvem človeku vidimo, da je po neposlušnosti in svo¬ jevoljnosti zanesel nered v stvari, ker svoje najvišje dobrine ni več iskal v Bogu kot zadnjem namenu vsega stvarstva, temveč v človeku, ki naj bi bil po naravnem redu le sredstvo do zadnjega cilja, že prvi člož vek ni iskal svojega zadnjega smotra v nadzemskem, večnem življenju, ampak ga je iskal v samem sebi. Že ta prvi nered je odprl šiioko vrata, skozi katera so zbežali najdragocenejši darovi, s katerimi je Bog obdaril prvotno človeško naravo. Ako dandanes vidimo tu in tam žarek kreposti na posamezniku ali 3a na družbi, če vidimo sledove čednosti pri kakem narodu ali ka- i ki dobi, je to le odsev prvotnega reda in vzvišene kreposti, s katerin naj bi bil oblagodarjon človek in človeška družba pa božji zamisli. Toda Bog je še enkrat dal človeštvu priliko,da se dvigne. Sicer ji ni naravnost preobličil družbe iz slabe v dobro, temveč je dal člove¬ ku možnost, da jo izboljša in da vpostavi red s tem, da mu je dal mož- nost osvoboditi se ae sužnosti gre&a, nevednosti in zmote ter se dvig-j niti v nadnaravno življenje V Kristusu je hotel Bog človeško družbo zopet obnoviti. To je namen in delo odrešenja. Toda to delo zahteva trajno uče- niško službo; zahteva trdno in varno postavo, da more voditi po strmi poti obnove; zahteva sodnika in zakonodajalca z brezpogojno avtorite¬ to; zahteva očiščenje in posvečenje proti pokvarjeni naravi. In glejte! zakladnica teh darov, te oblasti, tega učeništva je Cerkev,od katere |j I - 153 - iri po kateri je svet sprejel novi red, ki naravnega reda ne ruši, am¬ pak S a dopolnjuje. Tako je v Cerkvi in v papeštvu osredotočeno moral¬ ko in versko počelo, tako je Cerkev postala najbistvenejši organ za obnovo družabnega reda, za rešitev družabne stiske in za dosego dru¬ žabnega cilja, ki &a ima človeška družba. 3/ Pozitivistični in materialistični družboslovci nočejo prizna¬ ti nadnaravnega vpliva verskih idej na človeško družbo. To postopanje se je zdelo kripično celo takozvani "zgodovinski šoli" in etičnim po¬ zitivistom, ki večkrat s poudarkom opozarjajo na veliko vrednost kr¬ ščanstva pri vzgoji, kreposti in družabnemu napredku narodov. Toda tu¬ di ti slednji pojmujejo krščanstvo zgolj racionalistično, kot skupek naukov, ki je izraz najvišje človeške nravnosti, razumevajo ga kot modroslovno šolo, ne pa kot dogmatično razodeto religijo, prav tako večkrat o katoliški cerkvi niti slišati nočejo, pač pa podčrtavajo protestantizem kot pravega predstavnika krščanske ideje in kot tisto najbolj primerno miselno obliko, ki je kot nalašč primerna, da obnovi moderno kulturo. Zato se ne smemo čuditi, ako imamo v preteklem stole¬ tju dolgo dobo, ko so mnogi res veliki sociologi, ki pa so izšli iz protestantizma, radi svojega znanstvenega ugleda, delali za protestan¬ tizem veliko reklamo in so njemu pripisovali vse zaslugo za moderno civilizacijo in gospodarski napredek. Pri tem se je večkrat poudarjalo, da imajo germanski narodi radi svojega protestantizma in na kulturnem in na gospodarskem področju prednost prod katoliškimi narodi. Celo med katoličani so se večkrat našli brezverni pisci, ki so v svojih spisih te znanstvene neutemeljene nazore razširjali. Naloga nepristranega opazovalca je torej, da se poglobi tudi v to vprašanje. Vprašajmo se torej, kakšen je bil torej vpliv vere na splošno in posebej krščanstva tor njegovega nadnaravnega nauka na družabni red in kakšen je vpliv katolicizma in protestantizma na mo¬ derno družbo. Kultura nam pomenja napredovanje in vedno večji dvig človeške družbe ter spopolnitev v tistem pravcu, kakor ga je določil človeku Stvarnik. Pogoji za pravo kulturo so tedaj dani, če družba skladno zasleduje one cilje, v ka-terih se kaže socialni napredek: Če skupno stremi za spoznanje resnice, če uravnava svoja dejanja v čimvečjem skladju s pravičnostjo in če vedno bolj dovršeno gospoduje nad nara¬ vo in si jo vkloni, da človeški družbi nudi tem več materialnega u- godja. Usovršenost človeške družbo je torej odvisna od tega, kako razumeva svoj izvor, od kod črpa svojo zakonitost in kam usmerja člo¬ veka. Tudi kultura človeške družbe je torej bistveno zavisna od nad¬ naravnega momenta. Zaradi tega je treba, da verska in moralna načela dajejo pravilo za celotno človeško zadržanje, da iz njih črpajo svojo veljavo in svoje nadnaravno poroštvo. Odtod tesna odnosa j med vero rn družbo, pri čemer aam vera nikakor ne pomonja le zadeo osobnostnega haziranja, ampak nam $e bistveno družabni činitolj. Radi tega je imela vera vedno tudi svoje posebno družabno poslahstvo, ki ga v zgodovinskem Ugajanju ni mogoče zanikati. firedvsem je vera mogočno utrdila načelo avtoritete, ki jo temelj ^užbe. Potem je narode privadila na pokorščino in na jarem zakonov. Vs ak razumen zakonodajalec se torej sklicuje na Boga, ker sicer n jogo- - 154 - ve postavo no 'bodo elahlia v vosti sprejeto Kajti tudi če bi bili vsi ljudje razumni in pametni, vendar ni vsaka postava takšna, da bi sama ^ sebi prepričala ljudi, da bi jo z razumevanjem in dobro voljo gprejoli. Radi toga vidimo, da so v prastarih dobah narodi sprejeli postavo ali naravnost od Boga ali pa jo ’ ila od Boga navdahn jena ,ali pa so vsaj v božjem imenu bile razglašene - ali so jih vsaj kot tak¬ šno razlagali. Zato vidimo, da so prvi politični režimi bili teo¬ kratični. Vladar je bil tudi prerok in prerok je bil kralj. Druga so¬ cialna zasluga vere jo v tem, da oznanja in utrjajo načelo človeško skupnosti, da kroti nagone nasilne sebičnosti, da zapoveduje dobra dejanja kot pogoj za večno plačilo in da svari pred slabimi doli z grožnjo večno kazni, s katero bo kaznovala božja maščevalna pravica vso, ki rušijo njene postavo. Na ta način jo prekvasila človeško družbo nadnaravna ideja, ki je postala kvas pravega napredka. Pravega napredka tudi radi tega, kor človeka dviga nad slučajnimi spremembami dnevnega življenja in ga navaja k pogumni delavnosti, da z vekotrajno idejo obvlada svet in mu v mislih in dejanjih gospoduje. Zato jo trdil že Plutarh: Drža¬ vo trajno vrednosti je mogočo zgraditi le na verski podlagi. Toda no le na podlagi zgolj naravno religijo, kakor so hoteli filozofi 18. stol. Pravzaprav sama naravna religija ni moglanikdar pridobiti navdušenih pristašev, mod tem ko so vso druge religijo tudi zmotno, sklicujejo na svoj nauk, na svoje zunanjo bogočastje in dokazujejo, da so bož¬ jega, nadnaravnega izvora. Religija brez boga ni religija. Razumen človek jo vodno iskal odnosa do Boga. To potr ju jo' tudi Cicoro, ki pravi: Ni tako divjega naroda, ki ne bi imel zavesti, da mora imeti nekoga boga, čeprav včasih ne ve, kakšen naj bi bil ta bog. 4/ Toda do krščanstva ni bilo nobene religije, ki bi si mogla lastiti bistveni vpliv na celotno človeštvo in tudi no, ki bi bila nositoljica resnične in popolne civilizacije. Sdino judovstvo je v starem svetu imelo pravo vero in pravo postavo, toda no Še popolno voro in tudi no popolno postavo. Judostvo ni bila svetovna religija, ampak strogo narodna, ni bila večna in dovršena, ampak priprava na drugo religijo, ki naj bi jo izpopolnila. Razvon malega izraelskega naroda, jo vos ostali svet tonil v poganstvu, ki je lo tomlcaj, kjer je ohranil svojo najstarojšo tradicijo, mogel blažilno vplivati na človeški razum in »zbliževati človeška srca in duše. Tu in tam se jo tudi v poganstvu ohranila sled izvirnega greha in bežen pramon upanja na bodočega Odrešenika. Vendar pa je poganstvo na splošno bilo toli¬ ko v svojih verskih idejah pokvarjeno, da ni moglo več najti pravo idejo o edinom in osebnem Bogu, da ni bilo zmožno dajati moralnih zako¬ nov, ki bi ros vodili človeka k čednostnemu življenju in seveda tudi ni imelo potrebnega jamstva, ki naj bi spolnjevali jo postave v vosti zajamčilo. Mesto da bi gospodovalo, jo samo bilo obvladano in so jo končno izmaličilo ob slabem, nagnenju človeške narave. Ko pa jo prišlo krščanstvo jo brez pridržkov takoj pokazalo, popolno nasprotje s tisočletno preteklostjo. To sicer ni^bila nasilna revolucija, ki bi hotela vladati z orožjem in nasiljem; krščanstvo &i bilo niti direkten napad na tedaj obstoječo socialna razmeho.Toda bova religija jo prinesla s seboj novega duha, ki je rušil vso staro. Prineslo jo ozdravljenje pokvarjeni človeški naravi. Preobrnila jo i- ^oje, ki so do soda j gospodovalo v družbi; pznanjala jo enakost in - 155 l^atstvo tam, kjer jo do tedaj vladala le tanka plast priviligirancov . ;1 životarila ogromna množica ‘brezpravnih,- zapovedala je preprostost, vner je do tedaj vladala divjost in sila. Od tega trenutka dalje je napredek in civilizacija bistveno združena s krščanskim imenom; ozir o j 0 kultura jo tem bolj napredovala, čim 1 1 j se je v človeški družbi uveljavljalo životvorno krščanstvo. 5/ Toda med krščanskimi veroizpovedmi je komu treba pripisati zasluge za civilizacijo, ali katolicizmu ali protestantizmu? Vsekakor j 0 zanimivo, da si lasti prednost protestantizem in da ' sebi lasti zaslage za glavni razvoj evropske kulture. Razvoj in napredek germang skih narodov, ki so sprejeli protestantizem, naj bi bil dokaz za to, da jo protestantska veroizpoved mnogo primernejš.a za kulturni dvig kakkor katolicizem. Sprejmimo, da sta se posebno Anglija in Nemčija mogli v zadnjih stoletjih politično in zlasti gospodarsko razviti mnogo bolj kakor pa izrazito katoliške dežela : Španija, Italija, Francija i.dr. Toda gospodarska kultura je le del kulture in še ta bolj zunanjega značaja tor ni tudi posebej bistveni dol kulture. Cesto je rezultat naravnih gospodarskih sil, kakor bogastva zemlje, narodovih lastnosti, dko so zaostale v gospodarstvu nekatere izrazite katoliške države, kakor n.pr. Španija, ni bil tega kriv katolicizem, ampak slabo vlade in slabo gospodarstvo, ki je zaviralo industrijski in gospodarski napredek. Ta tudi v Italiji so tuje oblasti uničilo ono čudovito go¬ spodarsko in socialno organizacijo, ki so jo pod okriljem Corkvo in njenih idoj razvila v srednjem voku v Italiji in ki jo poznamo pod i- menom korporativizem. Končno pa tudi prava kultura, to je no lc meha¬ nična, ampak tudi moralna: ali so jo ros boljo ohranila v protestant¬ skih deželah? Morda na osnovi luteranskega uaauka, po katerem naj bi človeštvo z izvirnim grehom no izgubilo le svojih nadnaravnih odlik, ampak bi tudi s svojimi naravnimi zmožnostmi, s svojim razumom, voljo in svobodo ostalo nezmožno za vsako dobro dolo? Ali morda na osnovi drugega načela, ki pravi, da so potom, ako jo človeška narava enkrat posvečena z milostjo, vsa njena dela dobra in sveta, tudi Davidovo prešuštvo, Judovo izdajstvo! Ali na osnovi kaj udobnega gesla Za zveličanja zadostuje vera: Greši, toda veruj! Ali jo morda s takšni¬ mi nauki protestantizem v rosnici prvoten izraz Kristusovega nauka? Ali no vidimo, kako jo ravno protestantizem cesto teptal vsako člove¬ ško svoboščino, zatrl tudi vse državljansko pravico, politično in narodno Žo Marx jo ugotavljal, da jo protestantizem protisocialna roligija, izrazito meščanska vera. Gotovo jo protestantizem bil vsaj daljni vzrok za socialno vprašanje, kor jo pospeševal liberalizem in gospodarski individualizem tor pokrajinsko nadoblast nekaterih nad množico proletarcev. Pa tudi vse nasprotno socialno doktrino, kakor socializem, državni panteizem so našlo najugodnejša tla za svoj raz¬ voj ravno v toliko proslavljeni luteranski kulturi. Spričo novih so¬ cialnih teorij, ki vplivajo razkra.jujočo na državni rod, protestanti- z om no najdo pravega loka. Neki njegovi tovrstni poizkusi, kakor n. pr.^z religioznim socializmom so propadli broz vidnega uspeha. To jo tudi razumljivo Kajti protcstantizom jo prvi začel proglašati voro z a zasebno stvar, s čimer ji je vzol njen prvobiten socialni značaj. S tem pa jo protestantizem tudi pokvrail ali celo uničil tomeljno lastnost vero za gojitov napredka. Protestantizem jo prvi naravnal - 156 tek javnega življenja pod j aro n .vsemogočno države,^ jo pr vi pripustil : da j® vsemogočna državna roka posegla tudi na pndroejo vesti in vero- vattj a > kar j e religiji odvzelo vpliv na družabno narodovo življenje. Proti protestantizmu pa stoji katolicizem preprost, enoten, e-- dinstvon in večen v svojih načelih. Na veSnostnem počelu gradi svojo rG snic° in znanost, svojo postavo in pravičnost. Nauk o onem in tro¬ edinem Bogu j o ustvarjenju, odrešenju in o posvečenju, o edini i-~ nezmotljivi Cerkvi ter primatu papeštva je temelj katoliške verske, umske, moralno in socialne obnove. Na tem temelju more katolicizem x vsaki dobi in posebno še v današnjem času odgovoriti na vsa . vpra¬ šanja duše, ki jo mučijo duhovni in znanstveni problemi, pa tudi na kolektivno vprašanje, ki ga na krščanstvo stavi ja duša,kakega naroda. Razum tu ni prepuščen sam sebi,ampak ga podpira versko razodetje. Gotovo so v tej veri skrivnosti, kor je nadnaravna.Gotovo so nauki, ki presegajo človeški um, toda mu ne nasprotujejo. Na ta način katolicizem, edini mod vsemi religijami, daje duhu trden, izve sten na uk .popolno teologijo, uči vero v Boga, osvetljuje človekov izvor in njegov namen in odkriva skrivnosti človeškega živ¬ ljenja z lučjo nadnaravnega razodetja. Samo na ta način je mogoče uspešno pobijati veliko zlo moderne¬ ga brozboštva, ki je v resnici protisocialni. Kajti, ako človek sma¬ tra, da je od Boga neodvisen, potem ne bo čutil nad seboj ničesar višjega od samega sebe, bo svoj lasten zakonodajalec in si bo po svo¬ jih nagnenjih in potrebah krojil svojo pravico. Za protestantizem vemo, da potem, ko je zanikal nauk in vero 15. stoletij, ni mogel dati svojim pristašem trdno vere. V vsej novejši protestantski filo¬ zofiji jo Bog le lepa beseda, neopredeljena etična podoba, o kateri ima vsakteri svojo predstavo, ki pa je brez ono objektivne nujnosti, da bi mogla učinkovito oblikovati družabno življenje. Človeštvu pa je potrebna resnica brez zmot, brez sprememb in brez dvoma. Kajti človeški razum se more ustaviti le v dvomih in člo¬ veška volja se more ukloniti le popolnoma izvestni avtoriteti, lahko navedemo vse nauke modernih filozofov, lahko tudi nasteljemo vse ču¬ dovita iznajdbo modernega časa, pa se prava kultura 20. stoletja ven¬ dar ho bo razlikovala od kulture Asircev, Babiloncev, Starih Grkov ali dgipčanov. Sodobne kulturo v pogledu nravnosti namreč ne moremo ločiti od krščanstva. Ako odvržemo evangelij, zbledi sleherna luč prave civilizacije, ker moralni napredek ni v elektriki ne v pari ne v brezžičnih valovih, ampak v kraljestvu dobroto in bratstva. oodobno človeštvo brez kvasa krščanstva ni nič manj barbarsko,nič dan j krvoločno, in nič manj neusmiljeno ob vsej svoji tehnični viso¬ ki civilizaciji, kakor pa so bili barbari pred lisočleti Dnevni zgled nas o tem prepričuje. Ako vzamemo človeštvu Kristusovo Cerkev, se bo svet zopet povrnil za tisočletja s svojimi sužnji in tirani in s svojo neizvestnostjo o bistvenih živi jenskih problemih. 6/ Kljub temu pa so vodno znova ponavljajo proti katolicizmu očitki, to posebno v protostantovskom in laicističnem tisku,da kato¬ liška vera no moro več zadovoljivo odgovoriti na vprašanja sodobno ci¬ vilizacije in na zahtevo moderno družbo- V glavnem smo na to očitke - 157 sc odgovorili« 1'or ono pa odgovoriti so bolj naravnost, So so vpraša¬ jo, kakšni so ti p toki oni in to zahtevo, ki jih katolicizem no znoro več*! a/ Osvoboditev človeš ke osebnost i? Toda kdo je boljšo hranil človekovo osebnost in njeno svobodo pred filozofskim determinizmom in Heglovim idealizmom kakor ravno katolicizem, ki hrani dogmo svobo¬ do, osebno odgovornosti in nravnega dostojanstva z isto energijo, s Icatoro jo osvobodilo posameznika državne in politične nadoblasti pa- ganskega absolutizma? In izrodke gospodarskega absolutizma nad prole¬ tariatom, kdo jih je pogumnojšo in uspešnejšo pobijal kal: or le on XIII in Pij XI. , vendar ne samo s stvarno kritiko, temveč tudi s pametnim:, predlogi za uspešno obnovo družbo ITihčo drugi ni tako popolnoma zaje v celoti sodobno socialno krizo kot kulturni problem kakor ravno ka¬ tolicizem, Glejmo samo nešteto okrožnice Leona XIII. o nadnaravni resnici, o pobožnosti, o biblični kritiki, o študiju filozofije,zgo¬ dovine in prirodoslovna, o vzgoji duhovščino, o sužnosti, o človeški svobodi, o družini, pojmovanju in poslovanju države, kraciji.- Celo nasprotniki priznavajo, da je v tem cola obnova družabnega življenja. krščanski demo- dolu obsežena b/ Družabna solid ar nost v mednarodnem miru? Toda katolicizem vendar no neha sodobnemu človeštvu oznanjati, kako so to nujno zahte¬ ve mednarodnega sožitja! neprestano poudarja načelo pravičnosti in ljubezni, ki naj urejajo življenje v narodih. Krščanstvo samo jo uni¬ verzalno, jo edina vera, ki ne postavlja mej mod narodi, ki nepresta¬ no oznaja mir in so prizadeva za mirno poravnavo nastalih sporov.IIi-* slimo samo na mirovno delavnost Benedikta XV, Pija XI in Pija XII.! iko bi svet sledil njihovim pozivom, potom res ne bi bila ogrožana moderna kultura in narodi bi mogli v miru živeti. c/ Še tretji ugovor; Ka to licizem no pospešuje raznih modernih znanosti, katerih gLasniki so posamezni jako n apredni narodi . T o da nasprotno; Desnično kulturo katolicizem vedno podpira in jo pozdrav¬ lja Toda kjo je tisti toliko slavljena nemška kultura 18.veka in iz G prvih desetletij preteklega stoltja, ki so jo ro pribojevala,da ne uživa naklonjenosti Corkvo? Zašla jo,kor ni bila prava kultura.. Samo nekaj desetletij jo bilo troha, pa je zatonila pozitivistična.deter¬ ministična } monistična in racionalistična znanost z D aminom, z Mal- tusom, z C ali-Kaosom, Haeclom broz časti, včasih colo mod ironičnim posmehom no le znanstvenikov, ampak oclo ljudskih množic. Zato je■ lahko Brunotioro poveličeval odličnost socialnega kato¬ liškega duha, ki je čudovito navdahnil družabni rod z duhom pravič¬ nosti, slavil jo velik socialni pomen cerkvene avtoriteto in trdil, da bo moderno civilizacijo mogla rositi le dogma. Colo protestant harnack jo moral priznati; Rimska Cerkev je najmogočnejša stavba,ki so je leda j pojavila v zgodovini in njena čudovita enotnost so z niče¬ mer ne more primerjati. V svojem organizmu ima neverjetno sposobnost, da sqprilagodi časovnim spremenljivim razmeram, česar ne more nobena druga cerkev. Ona ostane ali vsaj zdi se da ostane sama v sebi vedno ista in vendar so neprestano obnavlja. /Harnack: Das Jo sen dos Christontums str 247/. 2. Vora v življenju drž av o o 1/ Kakor milost gradi na naravi, pa jo n® slabi, no ruši, ampak jo izpopolnjuje in plemeniti, tako tudi krščanstvo gradi na naravni ustanovi družbe, ki jo čvrsti, jo pleme- .ti in jo poveže z nadnarav¬ nim rodom, ki ga na zemlji predstavlja Cerkev, katero je papež 3 De on XIII. označil s primernim izrazom "kot krščansko obliko civilne družbe, papež Leon XIII. to načelo v svoji okrožnici M Ham or tal e Lei' 7 tako razvija : "Karava in razum narekujeta slehernemu človeku, da ča¬ sti Boga spoštljivo in pobožno, ker smo povsem od njega odvisni, od njega izhajamo in se moramo zopet k njemu povrniti. Ista postava pa velja tudi za družbo. Kajti družba ne zavisi manj od Boga k siko r poe- dinoi, ki jo sestavljajo, in nima manj dolžnosti do istega Boga od katerega izhaja, ki jo ohranja in vsposablja za vse dobro. Zato se tudi države brez krivde ne morejo vesti, kakor da ne bi bilo Boga in jim ni dovoljeno gledati na vero kakhr na neko tujo in brezpomembno reč in postopati z njo brezbrižno. Nasproti dolžnost imajo spošto¬ vati Boga in ga častiti v tisti obliki in na tak način, kakor je on sam pokazal,da to hoče". Vsi ljudje kot posamezniki morajo priznavati in izpovedovati svojo odvisnost od Boga. Torej mora isto storiti tudi država, ki v skupek veže poedince, je njih predstavnik in njih izraz. Šo več. Kakor smo pokazali, pohaja tudi družba kot takšna od Boga in ima od njega svojo socialno avtoriteto. Torej mora tudi država kot takšna priznavati Boga in svojo odvisnost od njega. 2/ Kakor smo v prejšnjih poglavjih videli, je poglaviten namen države obča blaginja. Torej predvsem materialna blaginja državljanov. Toda resnične časne blaginje pa brez resnice in nravnosti ni mogoče doseči. Sna in druga pa nam poteka iz vere. a / Iz ve^e nam poteka resnica . Država kot najvišja socialna oblast se gotovo ne bo hotela odreči počelu resnice. Toda kje naj jo najde popolno brez lažnih primesi? Gotovo ne v vodi, ne v filozofiji, kjer so le odlomki delne resnice. Popolna resnica, ki ustreza zahte¬ vam vseh časov in vseh narodov je samo v krščanski religiji. S to tr¬ ditvijo nočemo pripisovati direktnemu nadnaravnemu vplivu čudovit znanstven umetniški in gospodarski razvoj modernega sveta; trdimo pa da je zmožnost človeškega duha v njegovih raznovrstnih aplikacijah pomanjkliva, ako svoje delavnosti ne orientira k najvišjemu človeške¬ mu smotru, ki je nad tvarnim svetom, to je k Navišji dobrini. Naj nihgio no trdi, da more tudi spiritualistična filozofi ja,ki z naravno lučjo uma raziskuje dejanja in nehanja naravo in človeka, voditi k najvišjemu Dobremu in k Njemu,uravnavati družbo. Filozofijo, čeprav je spiritualistična, se ustavi na pragu, se no dviga do vrhun¬ ca, je vedno negotova. Morda sluti, a ne vidi in ne zajame vse resni¬ ce. Ne more se uveljaviti z ono trdno izvestnostjo, kakor vora. Razen toga je vedno le posest maloštevilnih učenih ljudi, le nekaterih raz¬ umnikov , a pušča veliko množico ljudstva v temah zmote in nevednosti o najosnovnejših vprašanjih življenja. Badi tega ne morejo uspeti nobeni poskusi, ki naj nadomostc nadnaravno religijo z zgolj ideali- stistično religijo /religijo dolžnosti, religijo domovinsko ljubezni - 159 in nacionalnosti ali religijo človočanstva/. Pač pa taki poskusi vodno vodijo do toga, da med narodom razširijo in zakoreninijo naj¬ več je socialno zlo današnjega časa, to je brezboštvo. b/ Iz vere nam pa p oteka tu družno. i nravnost. Kajti postave in pravice, pravo in krivica oblast in svoboda izgube svojo veljavo, svojo moč in sankcijo, če se ločijo od vere. Že Cicero jo rekel, da brez vere izgube moč zasebne in javne pogodbe. In Leon KIH. pravit "Religija je tista, ki posega v globino vesti slehernika in ki mu daje zavest dolžnosti in ga nagiba.,i da jo tudi izpolnjuje. Religija je tista, ki daje oblastnikom čut pravice in ljubezni za njihove po¬ danike in podložnikom narekuje, da so iskreno zvesti svojim oblastrn kom. Religija stori, da so zakonodajalci dobri in pošteni, upravite¬ lji pravični in nepodkupljivi, vojaki hrabri do junaštva in uradniki vestni in marljivi. Religija povzroča, da med zakonci vlada prijatelj stvo in ljubezen in da je ljubezen in spoštovanje med roditelji in otroci. Religija povzroča, da revni spoštujejo dobrine drugih in da so bogatini zmerni pri uporabi svojega imetja. Iz te zvestobe do dol¬ žnosti in iz tega spoštovanja do pravic bližnjega se poraja red in mir, ki sta bistveni pogoj za red in napredek vsake države. Ako pa odstranite vero, bodo iz družbe kmalu izginile tudi vse te predrago¬ ceno dobrine" Ko bi ne bilo Kristusa, ko bi njegova stvariteljna beseda no posegla v razvoj človeštva in ga povedla na pot resnice dobrote in lepote, bi človeštvo ostalo nedelavno in brezbrižno kakor Kitajska, kakor osrednja Afrika in topo za napredek kakor sta na pr. muslimanska ali budistična vera. 3/ Čim bolj se razvija država,tem bolj potrebuje krščanstva. Moderna država kaže nagnenje za razvoj k absolutizmu, totalitarnosti, k hegemoniji in panteizmu. Krščanska vera pa je na eni strani posveti la človekovo osebnost, svobodo človeškega duha, zdravo demokracijo, kakor tudi vse naravne človekove svoboščine, na drugi strani pa pri¬ znava tudi državno oblast in njene upravičene pravice. Krščanstvo daje s tem najsolidnejše temelje za zdrav socialni razvoj in napre¬ dek človeško družbe. Zato je laž in gola demagogija nasprotnikov krščanstva, ki krščanstvo blatijo kot zaveznico ljudskih zatiralcev, ko pa je v resnici največkrat le ono, ki se pogumno postavlja proti volji despotov in vstaja na strani trpečega ljudstva, kar smo vide¬ li v zgodovini Irske, Poljske, Armenije in Španije, in vidimo danes zopet na Poljskem in Sovjeti ji. 4/ Kljub tem načelom in neutaljivim dobrim posledicam za dru¬ žabno življenje je liberalistična miselnost, prepojena z racionali¬ stičnimi in materialističnimi nauki in stoječa na projestantovskem nazoru, da 'Jo vera le čisto zasebna stvar, pregnala vero in Boga iz državnega življenja ter proglasila državo za brezbožno ali laično, kar pa je z manj trdo toda hinavsko besedo izrazila, da naj bo drža¬ va areligiozna. La dobro razume: država no moro in ne sme s silo zakona držav¬ ljanom predpisati katerikoli vere in izdajati religioznih zakonov. Za kaj takega ona ni poklicana in bi posegla kritično na področje vesti, za kar državna oblast od Stvarnika ni sprejela naročila.Gre torej za drugo vprašanje. Ali smo civilna družba ali država uradno M ! 160 priznavati vero? Jo upoštevati tudi pri svojih zakonih in se v svojih ustanovah ravnati po njenem duhu? Brez dvoma. Kajti človek je vezan po verskih dolžnostih ne le kot zasebnik, temveč tudi kot družabno bitje, ker je po naravi socialen in mu je določeno, da živi in se razvija v družbi. "Spoznavati Boga in se truditi za njegovo posest je najvišja postava človeškega življenja, ker človek jo ustvarjen po božji podobi in ga narava sama k temu nagiba, da bi prišel v posest svojega Stvaritelja. In če to velja o posamičnem človeku, velja prav isto tudi za celotno družbo. Karava ni radi tega ustvarila družbe,da ji človek sledi in se v njej utopi kot v svojem zadnjem namenu, am¬ pak, da v njej in po rje j najde pomoč za svojo izpopolnitev". Ako je torej država božji dar, ki ga je Bog hotel v svoji stvati teljski volji, potem je razumljivo, da je brezverstvo ali tudi samo laicizem socialna pregreha, ki žali Boga, neposrednega stvarnika dru¬ žbe; je zanikanje načela avtoritete, nasprotna pravemu redu in izmali¬ či pravi pojem nravnosti, zvostobe in pravega napredka. Zato so že stari narodi poznali pregovor: "Odstranite božanstvo in država bo propadla " /Sublato numine, civitas necatur/. Zato se mora tudi država brigati za vero kot za svojo prvo dol¬ žnost. Ab Jove principium, to je poudarjal že Aristotel v svoji poli¬ tiki prepovedala bo javne stvari, ki so nasprotne naravni religiji in bo smatrala kot nasprotnika države javno brezboštvo Kajti že Platon je zapisal, da tisti, ki ruši religijo razbija temelje člove¬ ške družbe. 5/ Pač pa bo tudi v javnosti Bogu izkazovala javno bogočastje na takšen način, kakor to zahteva verska avtoriteta. Državo vežejo na Boga mnoge resne dolžnosti, ki naj jih oblast prizna tudi z jav¬ nim bogočastjem. Karava in pamet, ki slehernika nagibata k temu, da spoštljivo in pobožno časti svojega Boga, od katerega povsem zavisimo. nalagata družbi iste dolžnosti. Kajti družba ni manj odvisna od Bo¬ ga kakor poedinci, iz katerih je sestavljena, nima manj obveznosti naprarn Bogu, ki jo je ustvaril, jo ohranja in obdaruje z neizmernimi dobrotami, ki naj jih upravlja v skupno dobro. Država bo pospeševala verski napredek med narodi, ker je le ta najvažnejši činitelj moralnega in družabnega napredka. "Kakor vera ne seže v nobeno dušo, ne da bi jo poplemenitila, tako tudi ne sto¬ pa v javno življenje kake državo no da bi utrdila v njej ugleda. Z idejo o enem dobrem, pravičnem in modrem Bogu napolnjuje vest in ču¬ stva ljudi, budi v njih čut za dolžnost, olajšuje trpljenje, pomirja spore in napolnjuje srca s pogumom. Alco je znala predrugačiti pogan¬ ske narode in jih dvigniti iz smrti v življenje, bo po tolikih pretre¬ sih nevere zopet zmogla vpostaviti red v državah, in mod sodobnimi narodi", /leon XIII.Imraortale Dei/. S tem, da država priznava katoliško vero kot božjo razodeto ve¬ ro, jo mora sprejeti tudi vlada, jo podpirati in varovati, kajti ve¬ ra more biti samo ena in so vse druge od Boga obsojene. “ 161 — 3 ° Ter ska družba - Cerkev l/ Obstoja draška, ki vse ljudi k zadnjemu namenu nemu kit ju- Je to katoliška si izključno prilašča poslanstvi},voditi , ki ga j Q Bog določil sleiiGrnomu razum- Cerkev, stokor in temelj resnice,učite¬ ljica in vzgojiteljica narodov, ohranjovalka in poroštvo družaknega in nadnaravnega reda Cerkov je po označbi sv.Belarmina od Jezusa Kristusa postavlje¬ na družba, v kateri verniki izpovedujejo isto vero, se udeležujejo i- stih zakramentov pod vidnim poglavarstvom rimskega papeža- Jezus Kristus, ki je vse ljudi sedanjega in bodočega časa pokli¬ cal, da mu slede, je hotel, da njegova vera ne bo nekaj individuali¬ stičnega, kar ima zaseben značaj, ampak da bo neločljiva enota,str je¬ na v ono pravno družbo, ki je edina v veri, v namenu, v skupnih sred¬ stvih, ki se jih poslužuje pri dosegi svojega namena in pod vodstvom enotno avtoriteto- In ker so ljudje po svoji naravi tako ustvarjeni, da živo v družbi, v kateri so izpopolnjujejo in tem lažje dosegajo svojo naravno namene, tako je hotel tudi Kristus, da tisti, ki hoče¬ jo postati posinovi jenei božji, tvorijo enotno družbo, to jo Cerkev, v kateri edini morejo doseči in ohraniti popolnost, ki odgovarja njihovemu novemu dostojanstvu ter doseči na ta način večno blaženost Po svojem božjem izvoru torej in pozitivni božji naredbi /za razliko od drugih nujnih združb, kakor sta država in družina,ki si¬ cer tudi imata ovoj izvor v Bogu, toda le kot v svojem daljnem vzro¬ ku/, z nadnaravnim namenom z nadnaravnimi sredstvi, nadnaravnim, nezmot 1 j iv im učeništvoiji, je Cerkev obljubljeno mesijansko kraljestvo, ne le notranje, kakor trdijo protestanti in racionalisti, ampak tudi zuna¬ nje in družabno; ni eshatologično kakor so učili modernisti z I>oissy em, ampak je bilo ustanovljeno že ob prvem prihodu božjega Sina na zemljo, in torej obstoja od prvega binkoštnega praznika dalje. 2/ Cerkev je duhovna družba, bodisi z ozirom na namen in sred¬ stva , ki jih uporablja, je pa tudi vidna družba, ker jo sestavljajo ljudje in ker svoje poslanstvo opravlja med ljudmi vidno in čutno. Cerkev je potrebna, ker je edino sredstvo za zveličanje vseh ljudi, a ne le v sferi zasebnega življenja in vesti, ampak tudi v javnem redu, kjer nastopa kot edina zakonita oblika verske združbe. Cerkev je torej pravna družba v dvojnem pomenu. Je pravna druž¬ ba, ker obstoja "de iure", zakonito, z lastno zakonitostjo po ustanov¬ ni listini, ki jo ima od Kristusa samega. IT jena pravica do obstanka in pravica do delovanja ne poteka od človeške oblasti, ampak nepo¬ sredno od Boga- Jo potem pravna družba tudi radi pravnih vezi, ki jo vežejo z njenimi člani, katerih dolžnost je, da verujejo in so posluš¬ ni njenim naukom. Cerkev ima nalogo in dolžnost, da zapoveduje.da ve¬ že in da čudi razveže. Cerkev je popolna družba. Y ta namen ima vse pogoje. Množico članov, ki so premišljeno in svobodno združeni v eno¬ to; ima svoj lastni in neodvisni namen, ki ni podrejen , namenu no¬ bene drugo družbe; ima zadostna sredstva, da svoj namen dosega in i~ ma zakonito oblast. Cerkev ima ogromno število pripadnikov, ki šive po vseh delih zemlje, ki so vsi združeni v isti veri in oodrejeni i- sti oblasti, ista postava jih veže in jih vodi k istemu cilju, ki gr morejo doseči brez drugih zunanjih pomočkov. Torej je popolna družba - 162 in bolj dovršena, kakbr so drugi družabni oiganizmi, v katerih ni takega reda, tudi ne talce discipline in ne duhovne enotnosti, kakor oživlja katoliško Cerkev. 3/ Takšna vidna univerzalna in popolna družba, kakor je Cerkev, ne more biti na noben način zavisna od kake druge družbe, ker bi dru¬ gače ne mogla več v popolni svobodi in ustrezajoče svojemu dostojan¬ stvu opravljati svoje ji naročeno poslanstvo. Torej je nedopusten in nelogičen re galir em, hinavska herezija, ki se v vseh stoletjih pod raznimi označbami pojavlja, in ki državi daje nadoblast nad Cerkvijo . Ta nadoblast se včasih obleče v potrebo nadzorstva nad Cerkvijo /ius inspiciendi/, drugič v zahtevi, da je cerkvene postave treba predloži¬ ti svetni oblasti v odobritev /placet regio/ in tretjič zopet, da ima svetna oblast pravico posredovati v verskih zadevah in zatreti razne zlorabe, ki po mišljenju države v Cerkvi obstajajo /ius reformandi/. Toda Kristus ni takšne Cerkve ustanovil. Samo apostolom in njiho¬ vim naslednikom, pa ne svetnim poglavarjem, je rekel: Pojdite in uči¬ te vse narode. Samo apostolom je dal oblast zavezovati in razvezovati. Ujegov nastop je bil /.za tedanje razmere v resnici revolucionaren; ozna¬ njal je svoj nauk in zbiral prve apostole, ne da bi prosil ža dovolje¬ nje državno oblast, nasprotno celo V nasprotju s tedanjo svetno obla¬ stjo, ki ga je obsodila na smrt, češ da je poskušal osnovati svoje kraljestvo. Kako naj bi torej bilo mogoče, da bi Cerkev podredila svo¬ je delovanje svojevoljnosti in mišljenju političnih oblasti! Mar ni bilo prvim graditeljem pa tudi njihovim naslednikom in posnemovalcem rečeno, da bodo preganjani od oblastnikov tega sveta? Mar so apostoli šli k Herodu, Tiberiju ali Heronu, da bi dobili dovoljenje za oznanje¬ vanje vere v Judeji, cesarstvu ali pa v Rimu? Tudi s^ma narava Cerkve zahteva neodvisnost. Kako naj bo popol¬ na družba, kari je njen Ustanovitelj zaupal nadnaravne zaklade milo¬ sti in kateri je dal nalogo, da vodi človeštvo k večnemu namenu; kako naj bo podrejena zernski ustanovi, katere namen je časna blaginja druž¬ be? Mar ne bi bilo tako početje nelogično in bi pomenilo prevrednote¬ nje vrednot, ko bi ono, kar je višje, podredili nižjemu? Ali nebi tak postopek nasprotoval božji modrosti-kakor tudi človeški? Zgodovina nas zato uči, da je povsod, kjer je prišel v velja¬ vo regalizem, krščanska družba pozabila na svoj izvor m na svoj namen in pričela služiti političnim ciljem. Iz univerzalne Cerkve je postala nacionalna Cerkev in gospodarice podrejena dekla. Cerkov se je proti takšnemu nenaravnemu razmerju vedno odločno borila, zavedajoč se svo¬ jega dostojanstva in svoje vzvišene neodvisnosti. Veliki papožž so vedno ljubosumno čuvali neodvisnost Cerkve in se ob občudovanju vsega omikanega sveta proti vsem poiskusom zasužnenja od strani prepotentne dr ...a ve ali samolastnih vladarjev pogumno borili za duhovno izročilo in nezavisnost božjo ustanove. 4//Družba pa ni pravno popolna, ako ne izvaja polno nezavisno 0 - tlasti, kolikor le ta služai svojemu namenu Cerkev, ki je božja družba, ■*- laa so c, i al no narav o z vsemi lastnostmi in popolnostmi ima tudi oblast, predlaga, uporablja in izvaja oblast in vsa potrebna sredstva, ki so ji potrebna v dosego najvišjega namena, to je za posvečenje in več- ho zveličanje vernikov Ker pa tega ne bi mogla napraviti brez posveča 3°ce milosti, zato je nristus ustanovil zakramente in njihovo upravo izročil Cerkvi. To jo tisto, kar imenujejo potestaš ordinis. Toda poleg tega ima Cerkev še drugo oblast, to je voditi vernike 1{ nadnaravnemu življenju. To je njena potestas iurisdictionis, ki ob¬ sega vso njeno socialno oblast: 7 ctl v onodajno, sodnijsko in kazensko.To svoje oblast ima neposredno od božjega ustanovitelja; "Kar boste zave¬ zali na'zemlji, bo tudi zavezano v nebesih, in kar boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih" ra oblast je torej omejena v tem smislu, da ni absolutna ampak relativna, to se pravi, nanaša se le na one stvari, ki so v zvezi z nadnaravnim namenom, ki ga ima Cerkev 5/ Socialna oblast mora biti v rokah fizične ali moralne osebno. sti, ki ima pravico razpolagati s pripadniki družbe v kolikor to slu¬ ži določenemu socialnemu namenu.? Cerkvi je po božji volji oblast v ro¬ kah papeštva. Papeštvo ima v Cerkvi vso socialno oblast. Njegova nalo¬ ga je, da je v skladu z naročilom božjega Ustanovitelja rabi in da po potrebi stori deležne oblasti še druge kakor n.pr.škofe. Iz teh načel lahko izvajamo razne sklepe , ki osvetljujejo živ¬ ljenje. Cerkve v sodobni družbi. a/ Cerkev ima torej oblast učiti svoj nebeški nauk vse ljudi v vseh časih in sicer svobodno, avtoritarno, obvezno,za vse vernike, v kolikor uči v imenu in z avtoriteto božjo. Bog ima namroč oblast tudi do naših duš in src. Predmet njgjne učeniške službe so r. neposredno od Bo ga razodeto resnico in pa takšne resnice, ki so neposredno v zvezi z razodetim naukom. V tem podučevanju je Cerkov nezmotljiva . V prvem slučaju so verske dogme , v drugem pa so resnice, ki so teološko gotove . Toda absolutna dolžnost, ki jo Cerkev ima, da varuje in brani razodete resnice, ji daje pravico, da se izjasnjuje tudi glede znanstvenih, fi¬ lozofskih in literarnih naukov, pa tudi glede socialnih odnosa jev in gospodarskih in sicer v vseh pogledih j ki se tičejo vere, pravičnosti in morale. b/ Cerkev ima pravico, da proglaša zakone v vseh stvareh,ki .se tičejo vere, da občuje svobodno z vsemi verniki sveta, da vsi slišijo njen glas in njene opomine in tudi njene obsodbe, pa naj bodo prepro¬ sti ali pa socialno visoko stoječi c/ Da moro Cerkev opravljati svoje poslanstvo, so ji potrebni lastni služabniki . Zato ima pravico, da brez državnega vmešavanja vzga¬ ja svoj duhovslci naraščaj, da postavlja škofe in druge dušne pastirje in da jih po svojem premisleku razmešča in jim določuje delokrog. Nje¬ na pravica je tudi, da goji razno verske redove in cerkvene ustanove. 6/ Končno ima Cerkev tudi pravico, da neodvisno od vsake družbe pri dobiva lastnino , jo upravlja in svobodno uporablja. To se pravi, i- ma pravico do moralne osebnosti. Kako naj bi sicer vršila svojo nalogo, ako nima svetišč, v katerih se opravlja bogočastje, alco nima denarnih sredstev za propagando in za vzdrževanje klera. To so sicer material¬ ne dobrine, toda neobhodno potrebne za izpolnjevanje njenega nadnarav¬ nega namena, pa tudi za izpolnjevanje njenega javnega družabnega namena ker vemo, da je Cerkev in svojih sredstev vedno podpirala množico tr¬ pečih in siromašnih. Vemo, da je ta pravica bila Cerkvi večkrat ospo- ravana o regalistov, od liberalcev in raznih politikov, češ da ni zdru¬ žljiva z njenim duhovnim značajem. Vendar na to lahko odgovorimo, da je 164 sestavljena iz ljudi, ki imajo pravico do lastnine in imajo tudi pra¬ vico, da s svojin imetjem razpolagajo, v kolikor niso s tora prizadeto pravico drugih. Verniki so lahko (tudi združujejo, da vršo obvozno duhovno dobrote. V ta namon pa imajo tuni pravico, da zbirajo materi¬ alna sredstva, ki so potrebna za duhovne cilje. In to dela Cerkov. Ho mero so roči, da Cerkov pretirava v svojih zahtevah, kadar zahte¬ va nekaj, kar sicer družba zakonito dovolj -je vsaki zakonito priznani organizaciji. 4. Razmerje med Cerkvijo in državo. l/ Cerkev in država sta dve nenadomestljivi ustanovi, ki jih je 'božja previdnost dala človeštvu za dobrobit in izpopolnitev poedin- ea v časnem življenju in za popolno srečo in blaženstvo v večnosti Obe družbi imata svojo lastno eksistenco, imata vsaka svoj lastni delo¬ krog in tudi svoj lastni soeialni namen, ki ne sega v področje druge. Cbe ustanovi morata živeti druga ob dru 0 i, ker imata obe isti pred¬ met, na katerega se nanaša njuna delavnost in njuna poslanstvo, to je človeka z vsemi njegovimi lastnostmi,pravicami in nameni Iz tega sožitja se logično razvijejo medsebojni odnosi, ki do¬ ločajo pravic d in dolžnosti ene in druge družbe. Te odnošaje moremo smatrati le kot naravne potekajoče iz socialne ustanove in narave tako Cerkve in države, ako ni med njima nobene druge zveze. Govorimo pa o pogodbi ali konkoradtu, ako so ti odnošaji po dogovoru in pravno ure jeni. 2/ Bodisi da so odnosi ned Cerkvijo in državo zgolj naravni ali pogodbeni, v vsakem slučaju predpostavljajo razliko in pa suverenost obeh oblasti. Vsaka na svojem področju in svoje vrste. Nekateri to imenujejo avtonomijo, oznaka, ki lahko pravilno določa odnouaje med Cerkvijo in državo, more pa biti tudi dvoumna, ako ni natančno dolo¬ čena. Tudi mi lahko rečemo, da sta Cerkev in država avtonomni in nju¬ na avtonomija, kakršna že je, je vir in merilo njunih pravic Toda vedeti moramo, da je samo Bog samozakonit, brez meje, ker je neskon¬ čen. Država in Cerkev pa sta le njegovocrodje, le njegov izvrševalni organ in imata zato omejeno sanozakonitost. Njuna zakonitost je dolo¬ čena po pravicah, ki sta jih sprejeli in pa po namenu, ki naj ga za¬ sledujeta. Država ni absolutno avtonomna Njej namreč ne pripada človek, ampak državljan, podanik. Njeno polnomočje se ne rasteza v območje vesti, ki je izključno božja domena, ne na družino, ki je sveta in nedotakljiva po naravi, ne na osebne zmožnosti, ne na misel in duha ter besedo, po kateri se razodeva resnica in dalje širi. Tudi ne na posebna združenja, v katerih se poglablja človeško bratstvo in krepi skupno blaginjo. Popolna avtonomija torej ne omejena z nesmrtnimi postavami pravičnosti, neomejena s koristjo naroda in pravicami vesti ter zahtevami nadnaravnega socialnega življenja - takšna avtonomija bi bila pretirana in krivična Država torej takšne brezpogojne avtono¬ mije ne more zahtevati. Cerkev ni ustvarila države, pa tudi država ni ustvarila Cerkve- 63,1:0 ne ena ne druga me moro biti drugi podložna in dekla.Kar tiče - 165 Cerkve se ni bati, da si bo zasužnila državo, kajti tudi njena avtono¬ mija je omejena. Hjena naloga je voditi duše. V njeno območje spada ■torej vse, kar se tiče vere in morale, zakramentov, bogočastja,ver¬ ske discipline, torej •' ■ stvari, nad katerimi država nima nobene pravico, razen če poseže po sili V tem slučaju pa zanikuje drža¬ va samo sebe, kajti človeški razum je vedno razumel, da se med Boga in njegovo vest ne sme samovoljno vrivati posvetna obla,..t. Kadar pa se jo kaka vera podredila državni oblasti, .mi se dala izrabljati kot orodje državno oblasti, vsakikrat je bila v očeh ljudstva ponižana in je narod pravilno presojal, da v rokah prepotentne države služi lo za to, da z verskimi motivi pomaga krotiti ljudsko mišljenje. 3/ Kakor sta torej tako po svojem vzroku kakor po svojem namenu obe oblasti ločeni, tako je umljivo, da js tudi njun pravni položaj različen in sicer v tem smislu, da ima verska družba prednost pred politično družbo. Obe družbi sta mod seboj v istem odnosu, v kakršnem sta namena, ki ju zasledujeta. Na to je opozoril laicisto in povoli- čcvalce božanske države že Leon XIII.:"Bog sam jo tako odredil,da ima Cerkov prednost prod vsemi drugimi družbami. Namen namreč, ki ga Cer¬ kev zasleduje, jo toliko bolj vzvišen nad nameni drugih družb, kolikor milost presega naravo in nesmrtne dobrino minljive dobrino", /leon XII Satis cognitum/. V drugi okrožnici "Immortale Boi” pravi isti papež s "Kakor jo namen, h kateremu toži Cerkov vzvišen nad vsak drug namen*, ^ r> 1?,P V P G C i tako jo njena oblast vzvišena nad vse druge oblasti in*m mogoče v nobenem pogledu državni oblasti. 4/ Cerkev se tudi nikdar ni postavljala nad državo in hotela njeno oblast nadomestiti. Kristus ni prišel na zemljo, da si pridobi kraljestvo zemlje, in apostoli so šli v svet kot delivci božjih skriv¬ nosti. Razvpita teokracija in papeška diktatura srednjega veka, ki žo mnoga stoletja dajo hranivo za razne proticerkvone in protikatoli- ške spise in romane, nikakor ni bila odraz katoliškega bogoslovnega nauka in tudi ne dogmatičnih definicij, ampak je bila to prehodna oblika vladovine, katero so narodi sami legitimirali, ko so se v stis¬ kah tedanjega časa zatekali pod okrilje Cerkve, ki jih ona ni mogla zapustiti. Od nekdaj je bilo tako, da so se narodi v časih brezpravja in nezakonitosti zatekali po pomoč k veri in iskali zavetja v božjih postavah in veka so sc od raznih s duhovski oblasti. V oni kaotični dobi prvega srednjega •mogi narodi, ki so bili zatirani od barbarov in ogrožani amolastnih vitezov zatokali pod varstvo svojih škofov, ki so večkrat s colo svojo škofijo in včasih tudi s colim kraljestvom iskali zatočišča pod najvišjo avtoriteto in upravo rim. papeža. Cer¬ kov jo v tej dobi opravljala službo civilnega varstva in hrambo krš¬ čanskih narodov in njihove civilizacijo in jo z- obrambo vero ščitila tudi svobodo ljudstev. Toga ni opravljala "iuro proprio", ampak "iurc dcvolutivo" Vondar pa lahko roč,orno, da jo radi tega njenega postopa¬ nja imela voč koristi civilna družba kakor pa Cerkov ali pa samo pa- poštvo, ki jo moralo oosto prestajati hudo borbo radi svojega člove¬ koljubno ga postopka. Gotovo pa ostane dojstvo, da takih vprašanj ni m; gočo stvarno presoditi iz poodinih slučajoy, na tudi no s kriteriji ki so vzoti v popolnoma drugem času in v večstoletni oddaljenosti. Razmera, o katerih smo govorili, so bilo pravno pogojeno od tedanjo krščansko družbo, ki pa so so seveda v toku stoletij spremenilo in po¬ goj i p rcd rugačili. — 166 5/ Nasprotno na jo država cesto hotela sobi podrediti Cerkev in jo to tudi večkrat storila. Moderni laieizem sloni na tovrstnih političnih naukih, posebno Hegelianski absolutizem, ki je hotel v svo¬ ji zamisli vsemogočno države povžiti v sobi sleherno cerkv.organizacijo. S cesarjem Konstantinom se je pričelo neko gotovo zakonito var¬ stvo Cerkve, ki pa je od Justiniana daljo postajalo vedno bolj gospo¬ dovalno. Sicer jo v prvi dobi, ko je poganska družba polagoma prihaja¬ la v krščanstvo, bilo varstvo države nad Cerkvijo dobrodošlo in goto¬ vo tudi pravilno mišljeno. Država, ki je postala krščanska, jo svojo- zakonodajo črpala iz krščanskih virov , in je v dobri nameri tedaj mlademu krščanstvu nudila oporo, da so '.je moglo zakoreniniti in raz¬ širjati ter tako uveljaviti norega krščanskega duha. V te j dobi jo država bila posvetna roka, ki je Cerkvi pomagala in izvajala nJono za¬ kone. Toda pozno je je državno varstvo postajalo vodno bolj gospodo¬ valno, posvetna roka jo težila fLad Cerkvijo kakor železna pest Žele¬ zo se jo resda včasih spremenilo v zlate verige, toda vsi zaščitniki Cerkvo so postali tirani in zatiralci cerkvonih svoboščin. 0 tem nam nc priča zgovorno samo žalostna doba' srednjega voka, ampak mnogi slu¬ čaji tudi poznejših stoletij. Kakor jo torej začasna nadmoč Cerkve nad državo bila v gotovih časih dobrodejna, čeprav ni mogla in tudi nihotela postati normalno in zakonito stanjo, tako jo tudi nadoblast države nad versko družbo v dobi barbarske zmede in v početkih krščanske družbe bila koristna, kor je krotila divjo sobražie narode, pomagala jo uveljaviti krščan¬ sko postavo in je disciplinirala versko življenje. Če torej naspi os¬ no pravimo, da jo nadoblast ene ali druge družbo v bistvu zlo,se more zgoditi, da v posebnih okoliščinah vendarle moro relativno koristiti. 6/ No toliko torej iz zgodovino, pač pa. iz principov, iz razu¬ ma in na podlagi narave obeh družb in še bolj iz izrecno poudarjene voljo božjega Ustanovitelja: Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu,kar je božjega ter iz avtentične razlage, katero jo nezmotlji¬ vo učoništvo dalo tem globokim, čoprav večkrat zlorabljenim bosedam, jo mogoče določiti pravične odnošaje mod Cerkvijo in državo. Ločitev Cerkve in države, potom ko jo civiliziran svet postal krščanski in ko je Cerkev s svojim papeštvom kakor mogočna luč, ki vodi narode k napredku in se razteza vodno sveaa in mlada od enega morja do drugoga, močna kljub poskusom zatiranja od strani nekaterih držav - ločitev v tom stanju bi pomenjala isto, kakor da so reven brezpomemben človek loči od vplivno in bogato nevesto, kateri jo sko¬ zi in skozi velik dolžnik. Ločiti Cezarja od Petra bi pomenjalo isto, kakor ločiti družbo od Boga in prav tako ločiti od božjo postavo jav¬ no ustanovo, umstveno in moralno življenje, zakone in trgovske oogodbe. vzgojo in pouk. Pomen jalo bi isto, kale or ostati brez postavo, brez po- bu de in tudi brez zakonitosti, ki prihaja od Boga. Ločitev nujno vodi v uradno brozboštvo, polagoma pa tudi v broz- boštvo ljudstva. Ločitev bistveno prispetsa k tiraniji, tako od zgoraj kakor od spodaj. Ako no zadostuje zgodovina razkola severnih držav alt ločitev v Franciji ali kjerkoli drugod, naj omenimo vsaj dogodko v Ru¬ siji, Mexilsi ali Španiji. . , ! - 167 Mogol oa bi kdo ugovarjati, da ni nujna tako črna perspektiva cc pride v kaki državi do ločitve obeli družb. Hek: tori pravijo, da je mogoča tudi častna in širokosrčna ločitev, pri kateri ne gre, da se daje prvo ho sto sovraštvu, ampak da se država brez zahrbtne misli lo¬ či od Cerkve, ki poslej ostane svobodia in v svobodni državi, ki se proglasi za nevtralno spričo katerikoli religijo, katerim priznava vsem enako svobodo in življenje. i'Ta to trditve jo treba pogledati iz pravnega vidika in ločiti dvoje kaj je dejanska stvarnost v tem vprašanju, to se pravi, kakšno jo načelo, kakšna je teorija ideal in pa kakšna jo možnost, kaj se da, praktično v kakšnem konkretnem slučaju izvosti v razmerah, ki jih naro¬ ku jo čas, okoliščino, kraj in včasnih tudi osebe. V pogledu tovrstni načel moramo sloj ko proj ugotoviti, da nam verska nevtralnost pač pomonja opustitev eno osnovnih dolžnosti, ki jih ima država, to jo dolžnost javnega bogočastja in dolžnost, da vsa svoja do janja prilagodi moralnim načelom, ki potekajo