: sm "m
Maribor» dne 5. decembra 1914.
Naročnina listu: =
Celo leto	.	.	K	IO—
Pol leta	.	.	„	5'—
Četrt leta	.	.	„	2-50
Mesečno	.	.	„	1-—
Zunaj Avstrije: =
Celo leto	.	.	K	15*—
Posamezne številke ::	10 vinarjev. ::
Ins er ati ali oznanila
se računijo po 12 vinarjev od 6 redne petitvrste: pri večkratnih oznanilih velik :::	popust :::
„Straža“ izhaja v pon-deljek in petek popoldne.
Rokopisi se ne vračajo.
Uredništvo In upravniStvo: Maribor XoroSka ulica 5. = Telefon št. 113.
Neodvisen političen list za slovensko ljudstvo.
Z uredništvom se more govoriti vsak dan od 11.—12. ure dopold.
Hrvatje prvi v Belgradu.
Kako smo zavzeli Belgrad. — Srbsko prebivalstvo silno potrto. — Kralj Peter sanja o umoru kralja Aleksandra in kraljice Drage. — Naše čete napredujejo proti Kragujevcu. —
Na drugih bojiščih se ni dogodilo nič izrednega.
Avstrijsko-siMo bojišče
Vedno dalje v Srbijo.
Dunaj, dne 4. decembra. -Z južnega bojišča se uradno poroča:
Mesto Belgrad smo včeraj slovesno zasedli. Na severnem delu bojne črte (v smeri Belgrada) prodira naša armada brez boja. Včeraj smo ujeli zopet 300 Srbov, Na zahodni in južni strani mesta Arangjelo-vac so se našemu prodiranju ustavile sovražne čete, ki so s silnimi protinapadi, katere smoi pa na celi črti odbili, skušale kriti umikanje srbske armade.
Hrvatje so prvi vkorakali v Belgrad.
Zagreb, 4. decembra,
Hrvaški ban biaron Skrlec je dobil .v četrtek, dne 4. decembra, sledečo brzojavim iz Belgrada:
„Posebna čast' mi je, da Vara naznanim, daje od naših čet, Hi se borijo na Balkanu, bil 26. črno-vojnnm pešpolk (iz Karlovca) prvi, ki je zasedel prestolno mesto kraljevine Srbije, Belgrad. Kurele polkovnik in poveljnik 26. karlovaškega črnovojniš-kega pešpolka.“
Baron Skrlec je nato polkovniku Kurele-u brzojavno odgovoril:
„Zahvaljujem se Vam najiskrenejše za ljubezni ivo naznanilo., iz celega arca čestitam Vam in celečimi junaškemu polku za prekrasen in 'časten uspeh. Celi hrvatski narod bo ponosen na to, da je ravno hrvatski polk prvi zasedel Belgrad ter je s tem ovenčal zmagonosno prodiranje naše hrabre vojske v Srbijo.“
Naše cete vkorakale v Belgrad.
Budimpešta, dne 4. decembra. Poročevalec budimpeštanskega lista „Az Est“ opisuje kot očividec ukora,kan je naših čet v Belgrad sledeče : Belgrad ... V sredo zjutraj so napravile naše čete od štirih strani splošen napad na Belgrad, na kar so ga zasedle. Pred tem se je vršil že od ponedeljka sem dvadnevni artilerijski boj za srbsko glavno mesto. Srbski topovi, ki so bili postavljeni, nai gori Avala, so1 morali obmolkniti pred našimi motornimi baterijami in v sredo zjutraj, ko se je načelo daniti, je prišlo povelje, da morajo naši pešci naskočiti od vseh strani Belgrad, Naše 'čete, ki so prodirale iz Obrenovaca za Savo in ki so ustavile prodiranje Srbov ob belgrajSki državni cesti, so se istotako napotile v ponedeljek zjutraj proti Belgradi! ter so prebredle na sto in sto čolnih Donavo in Savo. Zopet na tisoče drugih naših vojakov je drvelo po belgrajskem železniškem mostu, čegar srbski del so Srbi, kakor znano, dne 28. julija deloma porušili. Na, tihoma so poskakali ob svitu lune v pripravljene pontone in motorne čolne ter se prepeljali na srbsko obrežje. Bila je splošna tekma za zgodovinski trenutek zavzetja srbskega glavnega mesta in ko se je prikazalo solnce za goro Avalo, so naši vrli vojaki že korakali po bel-grajskih cestah. Zavladalo je nepopisno veselje, Ido je zaplapolala na stolpu belgrajske citadele avstrijska zastava, Pred konakom so se objemali naši črno-vojniki in solze veselja so jim poigravale v očeh. 'Od vseh strani so se razlegale slovenske, hrvaške, češke in druge pesmi in kakor na dano znamenje so se zbrale naše junaške čete pred konakom in iz tisočev grl jo zadonela avstrijska cesarska pesem. Cepiče so metali od samega veselja v zrak in vse jo pelo navdušeno „Bog ohrani“. Veličastni glasovi pesmi so se razlegali po bielgrajskih cestah ih ulicah.
Prvini utisom navdušenja je sledila radovedno-1. Vse je hotelo vedeti, kako izgleda že več mesecev obstreljevano mesto. V prvem trenotjkiu se je dognalo, da mesto vsled obstreljevanja ni preveliko trpelo, Le tu pa tam je videti sledove obstreljevanja in le nekateri deli mesta so nekoliko huje prizadeti. Toda v obče je mesto nepoškodovano in za bivanje sposobno. Takoj, se je ukrenilo vse potrebno za varnost mesta. Vsa javna poslopja in javna podjetja so takoj zastra-žili. Za Belgrad je bil imenovan vojaški poveljnik.
Avstrijci pevajoe zasedli Belgrad.
Budimpešta, dne 3, decembra.
Iz Belgrada se brzojavlja: Nahajamo se v ulici kneza Mihaela, edina ulica v Belgradu, ki je nekoliko podobna velikomestnim ulicam v drugih deželah. V sredini ulice pleše krepk\ z raznobarvnimi trakovi okinčani ogrski mladenič,. Mladi Madžar sei ne vrti dolgo sam, ampak pridružijo se mu še njegovi tovariši in tako se poulični ples razvije v pravilen čardaš. Pridem pred kraljevo -palačo - konak. Naše čete so zastražile poslopje. Zadnje 3 dni so topovi neprestano gromeli, in sicer od ponedeljka zjutraj do srede. Srbske baterije na Kalimegdauu niso več odgovarjale na naše streljanje. Le na T opri der,ju so še stali nekateri srbski topovi. Delo naše poljske artilerije, ki se je postavila ob zemunskem mostu, so podpirali topovi na podonavskih monitorjih. Glavno nalogo pa so imele naše velike baterije ob avstrijskem o-brežju Donave in Save. Baterije so z veliko silo napadle sovražne postojanke in jih uničile. Topovi pa niso gromeli samo z zemunske strani. Tudi na izhodni belgrajski strani' se je vršil boj. Napad se je pričel s streljanjem s topovi in se je potem, ko so srbski topovi obmolknili, končal z jurišem. Prvi naskok naših čet s suhe zemlje se je vršil v sredo, dne 2. decembra, in sicer na zahodno stran mesta.
Skoro istočasno so prekoračile naše čete pri Zemunu Savo in Donavo. Ko so naši na čolnih in pa splavih pluli preko obeli rek, .jih Srbi pri tem niti motili niso. Belgrajska srbska posadka, ki se je ves čas zelo hrabro borila, je hotela braniti prehod naših čet samo čez železniški most. Naši sc se bližali Belgradu po pešpotu na železniškem mostu. Srbi so obstreljevali naše z gost'mi streli, a naše strojne puške so Avstrijcem olajšale prehod čez most. Večina srbskega vojaštva je zbežala z mostu. Naši so prodirali vedno dalje proti mestu. 'Sovražna četa, ki se je na belgrajski strani postavala naš'm v bran, je prišla med dva uničujoča ognja, Te srbske čete pa so bile sestavljene le iz on ilh oddelkov, ki so jih Srbi pri odhodu iz Belgrada pustili v mestu kot posadko, katera naj bi zabranila vkorakanje naše armade.. Glavna moč srbske belgrajske armade je še enkrat skušala v okolici Topčiderja zadržati naše čete. Toda tudi tukaj so pognali 'Avstrijci Srbe v beg. Pevajoč vesele pesmi, so vkorakali naš'1 vojaki v' srbsko prestolnico. Na mnogih poslopjih so visele avstrijske in ogrske zastave. Belgrajski prebivalci, in sicer oni maloštevilni ljudje, ki niso hoteli zbežati s princem Jurijem in njegovimi sodrugi, so sprejeli 'Avstrijce s tiho udanostjo. Tu, in tam se je opazilo manjše gruče ljudi, ki so se pred našim' častniki spoštljivo odkrivali. Največ občudovalcev so imele naše poljske kuhinje, ki so bile razpostavljene na velikem trgu pred gledališčem.
Petru se sanja o umorjenem
kralju.
Sofija, dne 4, decembra.
V Nišu so se že več dni pripravljali na padec Belgrada. Vodstvo srbske armade je bilo glede položaja v Belgradu na jasnem. Merodajni srbski krogi so se zelo bali, kak uničujoč uiti s bo napravilo na ljudsko množico poročilo o padcu Belgrada. Radi te-
ga so dobili srbski listi strogo povelje, da o dogodkih v Belgradu ne smejo nič pisati. V Nišu se pripoveduje, da je kralj Peter, ko se mu je poročalo, da bo Belgrad skoro padel, rekel: „Naj me obvaruje Bog pred tem udarcem!“
Kralj Peter je sedaj tako močno obolel na živcih, da se mu vsako noč sanja o umorjenem kralju Aleksandru in kraljici Dragi, Peter pravi, da se mu umorjena kraljeva dvojica večkrat prikaže v sanjah in zahteva od njega, naj jima vrne kraljevi prestol. Ljudje iz bližnje kraljeve okolice pripovedujejo, da kralja večkrat zalotijo, ko ga radi preobilega joka prime jočni krč. Kralj je duševno popolnoma potrt. — Princ Jurij ni hotel zapustiti Belgrada, a oče ga je poklical k sebi in ga tako dolgo prosil, dokler ga ni pregovoril, da je ostal pri njem.
Da bi se duhovi' v Ni!šu nekoliko pomirili, so se raznesle govorice, da je prestolonaslednik Aleksander odpotoval v Petrograd k ruskemu carju, da ga prosi pomoči za Srbijo. Princa res že delij časa ni bilo videti v Nišu, Poznem pa se je izvedelo, da je bil prestolonaslednik ves čas v Nišu. To slepomišenje je vzbudilo med prebivalstvom veliko ogorčenje,
Srbija ne namerava skleniti
miru.
Dunaj, dne 4. decembra.
Dunajski „Reic-hspošti“ se poroča iz diplomatič-ne strani:
Raznovrstne vesti, ki pravijo, da nameravajo merodajni srbski krogi v očigled dejstvu, da. prodirajo avstrijske čete nevzdržno v notranjost Srbije in da bi se obvarovala Srbija pred popolnim polomom, skleniti z Avstrijo poseben mir, nimajo prav nobene podlage. Srbska vlada je odvisna od Petrograda in v Srbiji se danes zgodi le samo to, kar hoče Rusija. Rusija pa ne bo nikoli dovolila, da bi se njena podložna država spravila z Avstrijo.
Tudi o kabinetni krizi v»Nišu, o kateri se je že večkrat poročalo, ni v tukajšnjih poučenih krogih nič znanega,
Proti Karagjorgjevičem.
Življenje v Nišu je zelo žalostno. Ranjenci po cele tedne ne dobivajo nobene tople hrane. Za generalni štab se pripravlja hrana v kraljevi kuhinji. E-dino, česar v Nišu še ni zmanjkalo, je pijača, Generalni štab je že takoi ob pričetku vojske dal pokupiti vse boljše alkoholne tekočine.
Velik del ženskega prebivalstva so že pred dvema 'tednoma spravili v mesto Negotin ob bolgarsko-rumunski meji, le soproge nekaterih častnikov generalnega štaba in soproge trgovcev, ki so prevzele trgovine svojih možev, so ostale v Nišu. Najprvo so nameravali spraviti žene v mesto Skoplje, a generalni štab se je tej nameri zoperstavljal, ker je v Skoplju legar zelo razširjen.
Kraljeva princa Sta izgubila ves njun ugled. Istotako tudi Pašič, s katerim izmed kraljeve rodbine občuje še edino kralj sam. Olpazuje se, da se ugled Milanove stranke (stranka pristašev stare kraljeve rodbine) vsak dan množi, Milanovi stranki pripadajo oni poslanci srbske skupščine, ki so se zavzemali za prijateljstvo z Avstrijo. Ti poslanci sedaj javno agitirajo proti kraljevi hiši rodbine Karagjorgjevičev.
Avstrijsko-rusko bojišče.
Uradno poročilo z bojišča proti Kusom.
Dunaj, dne 4. decembra. Avstrijski generalni štalb uradno poroča:
V Karpatih, v zahodni Galiciji in na južnem Poljskem je potekel včerajšnji dan splošno mirno. Boji v severni Poljski se nadaljujejo.
Rusi v Karpatih obkoljeni.
Budimpešta, dne 4. decembra.
„Az Est“ poroča te SaratoraljarUjhely : Ruske čete, katere so naši v komitatu Zempiin porazili, so se umaknile na mejo, kjer so jih naše čete obkolile. Rusi se krčevito branijo in poskušajo, da bi predrli našo obkolitev..
Ruski general Rennenkampf odstavljen.
Angleški list „Morningpost“ poroča ,z Petrograda dne 4. decembra:
.„General Reimenkampl je odstavljen od vrhovnega vodstva ruske armade, ker je zamudil ugodno priliko, da bi s primernim gibanjem ruskih čet obkolil postojanke nemške armade. General Rennen-
kampl je za dva dni prepozno szavzel svoje postojanke.“
Kakor smo poročali !v petkovi „Straži“, se je nemški armadi sijajno posrečilo, da je pr. mestih Lodz in Lowicz se izmuznila iz nameravane ruske zanjke. Nemška armada je bila ;že od treh strani obkoljena, a se je srečno preklala skozi nastavljeno ji past in je še mnogo tisoč Rusov ujela.
General Rennenkampf je bil srdit sovražnik Avstrije in Nemčije. Mož je sedaj star bi' let. Znan je posebno po svoji drznosti. V rusko-japonski vojski je bil general Pavel Karlovič pl. Reimenkampi skoro edini ruski general, ki je dosegel precejšnjih lovorik.
Izjalovljeni ruski vojni načrti
Berolinski list \„Berliner 'Tageblatt“ je priobčil članek z napisom „Izjalovljeni ruski vojni načrti“!, y Ikaterem se med drugim nahaja tudi to-le:
Zadnji ruski vojni načrt, velikanski sunek proti nemško-avstrijski meji od mesta Soldau do Krakova, se lahko smatra že sedaj za izjalovljenega m upati se sme, da je pokopan za vselej. Ko je izdelala Rusija prvi vojni načrt, se je nahajala pod u-plivom Francije, ki je pritiskala na Rusijo, V Parizu so narekovali Rusiji smer, proti kateri mora prodirati. Francijo je vodila misel, da imora Rusija — prodirati z vso silo proti Nemò'ijjj in sicer takoj v pričetku in ob izbruhu vojske,! da vezel ma izhodu kolikor le mogoče 'velikansko število nemških čet nase. Rusija je sicer obljubila, da bo to storila, toda smatrala je, da jo ne veže ta dolžnost', Rusija je sicer nepričakovano hitro sphajvila svoje milijonske armade proti Avstriji in Nemčiji, kar, je lahko storila, ker je že mobilizirala Ipred napovedjo vojske h- toda njeni glavni sunek ni bil naperjen proti Nemčiji, ampak proti Avstriji. Rjačunajla je očividno s tem, da bo premagala v kratkem Času Avstrijo. Toda armade naše staroslavne monarhije so se tudi sedaj borile ravno tako junaško, kakor svoj čajs pod slavnim vojskovodjem očetom Radetzkyjem. Po štirimesečnih borbah niso mogli Rusi zlomiti moč naše armade, ki gre sedaj pomlajena in; ojačena v nove bor je po nove zmage.
Na Kusku-Poljskem borba za vsako ped zemlje.
Berolinskemu listu „Tageblatt“ se poročai iz Kodanja: Po poročilih iz Petrograda trajajo boji sedaj skoraj ob čeli bojni črti dalje. Boje, ki se bijeio severno-izhodno in južno-zahodno od Lodza, je 1 prištevati najgroznej'šim in najkrvavejšdml 'od začetka vojske. Za vsako ped zemlje je krvava borba. Izgube so velikanske.
Položaj ruske armade na Poljskem.
Rotterdam, 8. decembra.
(Uradno.) List b,Neuwe Rotterdamsche Cour.“ poroča iz Londona. Po sodbi ruskih vojaških krogov je položaj na Poljskem dobil nov nenavaden pomen. Ni še bilo dosedaj dogodka, ki bi bil vozan s toliko važnimi interesi in velikimi nevarnostmi, kot je sedanji. Vse se ozira na nadaljevanje započetih borb in na zamotanost sedanjega napetega položaja. Ker so Nemci obdržali svoje postoj;anke pri: Lodzu in pri Lowiczu, je jasno, da prieajkuje avstrijsko-nemška armada novih oiačenj. Jasno tudi je, da je ruski armadi nemogoče napraviti sedaj upadi V Izhodno Pru-
sijo kot protiutež nemški zagozdi i pri Lotdzu, ker prostor med mestama Plozk. in So'tdau v sedanjiem pasu ni pripraven za gibanje večjih čet. 'Vojni poročevalci važnejših listov so mnenja1, da bodo Nemci svoje napadalno prodiranje nadaljevali.
Nemško-francosfc) bojišče.
Uradno poročilo o stanju nemških armad.
Bierolin, dne 4. decembra.
Iz velikega vojnega stana se z dne 4, decembra predpoldne poroča:
Na zahodnem bojišču so nemške čete francoske napade v Flandriji ponovno odbile, istotako v ozemlju severnozahodno od Altkireha, kjer so imeli Francozi mnogo izgub.
Na izhodnem bojišču so bili napadi Rusov izhodno od Mazurijskih jezer odbiti, izigube Rusov so bile velike.
Prodiranje nemških čet na Poljskem se razvija v redu.
Dewet ujet.
Pretorija, dne 4. decembra.
Poveljnik angleških čet, Britz, uradno poroča, da je dne ,1. decembra na Sarmi1 (kmetiji) Warterburg 100 milj izhodno od mesta Maleking v Južni Afriki ujel generala Deweta, voditelja upornih Burov.
Knez Bülow nemški poslanik v Rimu.
Sedaj je tudi uradno potrjeno, da je dosedanji nemški poslanik na Kvirinalu, FiotofWì, odstopil in je prišel na njegovo mesto bivši državni kancelar knez Bülow. Kajpada ni čutil B'ülowi potrebe, da stopi zopet v službo, ampak državni interesi so ga klicali in, on se je odzval. Niemčija potrebuje v Rimu uplivno in odlično osebo, da se bo vsaj dosedanja moralna smer v italijanski zunanji politiki obdržala.
Diplomatane zveze med Vatikanom in Turčijo.
Turčija je ukrenila vise potrebno, dat stopi v diplomatično zvezo z Vatikanom, /ker hoče odpraviti pokroviteljstvo Francije nad katoličani iv Turčiji, katerega je imela dosedaj.
Sv. stolica še pa ni dala, dosedaj nobenega odgovora, 'ker hoče počakati na, končni izid vojske. ;V Vatikanu si prizadevajo, da bi se odnošaji s Francijo, ki so se dozdevno zboljšali, ne ra\zdrli ; vsied ponudbe Turčije.
Anglija izigrava katoliške Irce proti Vatikanu.
Frankobrod, 3. decembra.
Anglija je odposlala v Vatikan svojega izvanrednoga poslanikja. Ta čin angleške vlade ima svoje posebno politično ozadje in spominja na zgodoviu-ski zgled v letih 1880. Tedaj je poslala Anglija tudi svojega poslanika Iv Rim, kajteri bi naj s svojim uplivom izjednačil upiiv irske duhovščine pri Vatikanu, Tudi sedaj ima angleška vlada iste vzroke. Irsko prebit valsjtvo lin Irci v&merikj se' vedejo sovražno nasproti nabiranju angleških prostovoljcev in po veliki večini nasprotujejo sedanji vojski. Irski škofje protestirajo nadalje proti temu,1 ker na francoskem bojišču, ' kjer se vojskujejo katoliški Irci na strani Angležev in Francozov, primanjkuje katoliških , duhovnikov, in ker se morajo Irci podvreči predpisom Francozov, kateri so polpi protikatoliškega duha in je ranjencem mnogokrat nemogoče,, četudi iskreno prosijo, idobiti ob zadnji uril versko tolažbo. Angina se boji upliva irske agitacije in upa, da bo po svojem zastopniku v Vatikanu, Howardu iz Londona, ki je sorodnik kraljeve hiše, dobila potom (Vatikana pri Ircih več zaupanja.
Med spanjem in bedenjem.
Par dni smo ležali kot predstraže v eni najhuj-ših pozicij, kar sem jih našel dosedaj v vojni. Četudi so bili nekateri naši vojaki tako drzni, da so zaklali prašiča, smo morali vendar peklensko paziti.Te-
ren je bil pregreden, slabo zaseden, slab artilerijski ogenj. Dne 18, septembra smo bili zvečer izmenjani. Par ur sladkega spanja v nekem skednju. Tu smo ležali nekaj časa, dokler nas niso spravili ven. Bili smo obstreljevani in krogle so šle skozi tenko streho. Nobene zaščite nismo imeli več v skednju. Torej nazaj v razstreljeno, smrdečo vas. T/u nismo bili dolgo, ko so nas alarmirali. Naš vod naj bi kril pijonirje, ki so hoteli položiti pred našo pozicijo mine. Ležali hmo 200 m pred strelsko linijo, ki se je vila napol na desno in napol na levo, Pol ure približno smo ležali pred pijonirji, na kar se je pričelo strahovito streljanje. Od leve in desne so frčale krogle Francozov, ki jih ni bilo videti. Parkrat je ogenj ponehal, da udari potem še tem silovitejše, 'Za vojake na naših krilih je moral biti ta nočni boj vsied nevidnosti sovražnika strahovito razburljiv, posebno, ker ni bilo mogoče spoznati niti smeri napada. Toda, kdo naj opiše razpoloženje, v katerem smo se nahajali? Ležali smo na mrzlih tleh z nasajenimi bajoneti' in simo imeli izrecno povelje, da se ne smemo ganiti niti oddati nobenega strela ter stopiti v akcijo le v slučaju, če bi prišlo do spopada mož z možem. To molčanje v dežju krogel, ta pripravljenost na bajonetni boj, tajinstveno razbijanje pijonirjev, vse 'to je moralo skrajno razdražiti živce. In to je trajalo približno 3 ure. Polagoma so opešale naše moči. Videl sem poleg sebe speče tovariše in četudi sem se silil, da bi bdel, sem vedno podlegel spancu. Zaspal sam minute, se zopet zbudil in zopet zaspal. Tako je trajal obupni boj med spar-njem in bdenjem, med ljubeznjivimi sanjami in strahovito resnico, dokler niso obmolknili topovi in posejali naše polje z žičnimi ovirajmi.
Nekaj drugega smo doživeli v D . . . Potem, ko smo bili par dni v strelskem jarku, kjer je bilo jako prijetno, je bil odposlan naš vod za predstražo. Naša pozicija je bila manj ugodna. Morali smo se varovati pred ognjem od strani in smo zamogli dolgo vas zasesti samo do polovice, Ker teče mimo vasi reka . . . ., smo morali zasigurati še most, To je bila naša naloga. Ko sem šel približno poldrugi kilometer skozi zapuščeno vas, mi je postalo nenadoma tesno pri srcu. Nobene zveze nisem imel s stotnijo na levi strani vasi in kaj naj napravi nas 60 mož! Ob lil. uri sem se vrnil s patrulje in šel spat. Nisem ležal dolgo, ko me je vzbudilo strahovito, pol živalsko vpitje, Ven iz luknje in puško v roke! Tu so prihajali Turkosi v masah, Ni jih videti, a njih upitje je silno razburljivo. Tu je pridrvel naš podčastnik z mosta in klical, da so v vasi Turkosi. Oni niso prišli čez most, ampak preplavali reko, kar so storili tiho kakor mačke. Ven iz strelskega jarka in s polovico voda v vas. Prodrli smo do cerkve, Tu nas je sprejela salva. Turkosi so zasedli kot za neko hišo in nasproti ležeče oerkveno obzidje. Zbrati smo se v drugem kotu in naskočili. Parkrat smo bili vrženi nazaj. Zmešnjava je nastala, ko smo zagledali pred hišo duhovnika v ornatu, s križem v roki, za njim pa TUrkose, ki so polagali orožje. Klici: Udati se hočejo! Drugi pa so pazili na puškine cevi, ki so blestele iz oken, s cerkvenega obzidja pa so pokali streli. Sedaj ni bilo druge odločitve: Mi moramo prodreti! Še ena salva. Ustrelil sem v neko okno, od koder je padel strel in potem smo tekli, kar so nas nesle noge. Dočim so zraven in pa pred menci padali tovariši, se je meni posrečilo prodreti. Popolnoma izmučeni smo se vrnili k stotniji. Naš vod je izgubil polovico ljudi.
Naslednje dni smo zopet zavzeli vas v naskoku. Našli smo v njej trupla dragih tovarišev. Nočni boj in naskok je stal našo stotnijo 51 mož, ljubih prijateljev in tovarišev. Vsi, ki simo bili zraven, smo si rekli med seboj : Raje deset bajonetu ih napadov, kakor en sam ponočni spopad v vesi.
Raznoterosti.
„Grazer VolksMatt“ si je pridobil za Maribor
dva stalna dopisnika, in sicer dopisnika bivšega ljubljanskega „Dana“ g, Skvarča ter upokojenega učitelja g. Prangnerj'a.
Komenskega šola na Dunaju pred upravnim sodiščem. Dunajski magistrat je prepovedal rab ti hišo društva Rome sky na Dunaju v šolske namene iz stavhenopolicijskih razlogov. Končna sodba pred u-pravnim sodiščem je to prepoved razveljavila. Hiša je bila zidana v šolske namene. V šestih sobah bi se poučevalo do 200 otrok. Sedaj se porablja to poslopje kot lazaret za 184 ranjencev in strežniško osobje. Upravno sodišče je izreklo, da je s to prepoved A prekoračil svoj delokrog, ker sme o tem ukrepati le šolska oblast. Stavbeni nedostatek bi bdi utemeljen po dunajskem stavbenem redu še-le tedaj, če bi se sedanje stanje poslopja toliko poslabšalo, da bi več ne odgovarjalo stavbepemu redu.
*■ Iz bolnišnice v Linču na Gornjem Avstrijskem nam piše Jožef Zupane, vojak 87. pešpolka, doma iz rajhenburške župnije. Zupanc leži ranjen v tamošnji bolnišnici. Iz pisma posnamemo sledeče: „Žalostna je beseda bolnišnica, posebno za sedanji voj-skin Čas za tiste, ki so določeni, da se tam zdravijo. Tudi jaz sem prišel kot ranjenec v te prostore vzdihovanja, Ranjen sem bil dne /21, oktobra v Galiciji. Žalostno je tukaj, ker nimamo nikogar, ki bi mu potožili svoje težave. Žena mi je pisala, da ne dobi nobene podpore, druge pa jo dobijo. (Menda žena ni napravila prošnje potom občinskega urada na glavarstvo? Naj jo še sedaj napravi. Kdor ne prosi, ne dobi, Op, uredništva.’ Prisrčne pozdrave! J. Z.“