} n 1S O (12 7
'•fc*
SLOVENSKE KULTURNE AKCIDE
L. XIII. 1-2	VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA	15.2. 1966
NAPREJ V NOVI LETNIK
“Glas” prihaja med svoje naročnike, prijatelje in bravce v novi obliki; nekoliko je povečan z namenom, da bo še bolj kos svoji kulturno informativni funkciji, ne malo pa je tudi naš namen pokazati, kako nam sodobnost ne dopušča, da bi ostajali na ustaljenih mejah nepremičnosti — naš čas je prepoln dinamičnosti in kdor danes dogodke opazuje samo ob strani ali iz varnega zapečja, bo kmalu ostal sam in se bo nazadnje prepozno spomnil, da je šlo celo desetletje že mimo njega.
Ko se je Slovenska kulturna akcija ustanovljala, nikdo ni mislil na potrebo lastnega založniškega vestnika ali glasila. Res moramo biti hvaležni okolnostim, ki so nas takoj prisilile, da smo GLAS ustanovili in da se je po splošni sodbi zelo dobro obnesel in lepo opravljal svojo nalogo. Z našim glasilom je bilo tako, kakor z ustanovitvijo naše ustanove. Nikdo dejansko ni vedel, kako daleč bomo mogli iti in kaj vse bomo morali zagrabiti. Gnalo nas je le veliko poželenje biti v skladu s tokom časa na kulturnem polju, hkrati pa vse delo opravljati tako, da bomo služili skupni blaginji slovenstva — kulturni delavci smo pač želeli biti zvesti samim sebi na našem polju. Kakor se je v SKA zbrala skupina kulturnih delavcev in — verjetno prvič v slovenski zgodovini — sama vzela urejanje svojega dela v svoje roke, tako se je tudi pri našem glasilu, ki sedaj srečno stopa v novo leto v novi obleki, opazilo, zakaj je nastalo: Naš narod raste v svojo polnoletnost na vseh poljih in če je viden velik napredek na javnem in verskem polju, ni moglo priti do zastoja na kulturnem in umetnostnem. Se več: kulturni periodični tedniki so pri velikih narodih nastali takrat, ko je narod res dosegel poseben višek v svojem razvoju (pri Francozih jih je cela kopica, dočim jih je npr. pri Nemcih še bore malo). Naš list je bil res samo droben po obsegu in velikosti, vendar se mu je videlo, da po vsebini in drznosti pobud ni zaostajal za dogodki in pobudami pri drugih, večjih in bogatejših narodih. Če smo z listom dosegli uspeh v aktivnosti slovenske emigracije, potem gre glavni delež piscem, urednikom in upravnikom in smo jim dolžni vso zahvalo.
List se od svoje že ustaljene smeri ne bo oddaljil. Se vedno mu bo manjkalo prostora, da bi nudil, kar bo imel na razpolago; vendar se bo pri tem držal dosedanjih izkušenj in spoznanj. Naš čas nosi znake neznanske naglice in vrtoglavosti, včasih se poraja vtis, da bo pomendran, kdor ne bo znal teči... Ponekod mislijo, da je novi čas poln nosnosti in se bo zadušil, kdor v vrenju ne bo dovolj glasen. In vendar nas zgodovina uči, da je kulturnemu ustvarjanju zmanjkalo virov, ako je podleglo geslom enodnevnosti. Res je: covilizacija brzi z blazno naglico, toda perspektive kulturnemu delu so se razširile, če se je znalo ohranjati v zakladnicah svojih notranjih kamric. Nazadnje se bo izkazalo, da ni bilo nič zamujeno, ker se je morala civilizacija ravnati po urniku kulture in ne obratno.
Razklani smo na dvoje: doma bo na kulturnem polju obstalo, kar bo zvesto duhovnim silnicam slovenstva, med nami se trudimo ohranjati korak s kulturnim valovanjem v svetu in zgraditi, kar bo v skladu s silnicami vsega slovenstva. Na kulturnem polju moramo biti dejansko usodi hvaležni, da nam je z življenjem v svetu odprla široka polja za delo v svobodi. Te dni je izšla naša šestdeseta publikacija; število naših dosedanjih
„POLETJE V MOSKVI11
Moskovski proces proti pisateljema Sinjavskemu in Danijelu je spet usmeril pozornost na to, kakšna je svoboda literarnega ustvar-javca v komunistični državi. Dočim se je ponekod na zapadu začelo sproščeno oznanjati, da se je koumnizem zelo razvil in se odprl tistim, ki baje prav umevajo ve-soljnmt, se prav iz teh dogodkov ponujajo' zgledi, kakšna bi mogla biti taka koeksistenca, ki je za nekatere edina pot progresivnosti. Naš list je že poročal o aferi Mihajla Mihajlova, profesorja v Zadru, ki je v belgrajshem Ninu objavil dve poglavji svojih vtisov z obiska v Moskvi. Tretji del že ni smel več iziti, ker je sovjetska ambasada v Belgradu protestirala. Pač pa je nelca založba v New Yorku izdala vse tri dele v knjigi, ki nosi gornji naslov. Mihajlo Mihajlov je bil doma obsojen, venda/r je vložil proziv, o katerem bo sedaj sklepalo sodišče v Ljubljani, določeno za razpravo o reviziji. Iz tretjega dela — iz pm)ih dveh smo namreč že objavili nekaj odstavkov, povzemamo:
„Mnogo se je govorilo, da se je razmerje med komunizmom in pravoslavno Cerkvijo zboljšalo. Po Stalinovi smrti so se odprla vrata za dialog.. . Na zapadu že u-vajajo ‘dialog med marksisti im kristjani’... Daši se inozemski turisti v Moskvi ne smejo oddaljiti več kot 30 km, so meni dovolili, da sem šel obiskat samostan Za-gorsk, ki je 70 km daleč. Skupine turistov smejo tja samo s posebnim dovoljenjem in v spremstvu uradnih zastopnikov. Samostan imai več poslopij, ker je tam osrednje rusko bogoslovje. Sredi naselja so oblasti zaplenile nekaj cerkvenih poslopij, kjer so namestili državni ateistični muzej. Z vseh strani Rusije prihajajo romarji in dvanajst cerkva je vedno polnih. Gredo pa tudi na ogled ateističnega muzeja, ki pa je tak, da gotovo nikogar ne bo oropal vere. Videl sem ljudi, ki so se vidno zgražali, in celo taki, ki se nikdar niso prekrižali, so se pred razstavljenimi grdobijami reševali z znamenjem križa po pravoslavnem običaju. Ker oblasti ovirajo sleherno resno versko vzgojo, se med ljudmi širijo verske sekte, zlasti baptisti. Plenum partije je moral sklicati dvoje zasedanj, kjer so preučevali, kako preprečiti širjenje verskega razpoloženja med delavstvom po tovarnah.. . Pred dve-mi leti so izdelali poseben načrt za versko prevzgojo prebivavstva. Strankini zaupniki so morali ugotoviti, kdo se še zanima za vero — ali zahaja v cerkev, in potem so mu vsilili dva ali tri, da so ga začeli prevzgajati. Hodili so z njim na delo, v klub, celo na dom so prišli. Iljišev je pri tem prekosil celo Stalina. Res so bila leta pod Stalinom najbolj mučna, vendar niti pod njim niso segali po sredstvih ‘osebne prevzgo je’... Leta 1964 je centralni komite na Iljišev predlog sprejel uvedbo pouka ateizma) v vseh razredih srednje šole in na univerzah. Ves ta
boj ne velja samo zatiranju vere,, marveč stremi tudi za tem, da bi vsem onemogočili možnost za osebno presojo. . . Kioski po vseh uli-cas so polni brezbožnega tiska. Tam prodajajo knjige Evangelij za zabavo, Biblija za smeh in šalo, Ali je Bog?, Kristus laže... Res pa je, da je uspeh pogosto prav nasproten. Komsomolskaja pravda je morala objaviti novico, da je z nekega srednješolskega zavoda devet deklet ušlo v samostan. . . U-boga dekleta so najbrž imela, za učitelja enega izmed takih brez-božnikov."
Oblasti ne razvijajo propagande samo proti krščanstvu — anti-semitstvo je v polnem razmahu: „Komaj sem prestopil mejo Sovjetske zveze, sem opazil, kako' je z Židi. Ko so naš belgrajski vagon priklopili na ruski vlak, sem se sprehodil skozi ves vlak, da bi si nabral prve vtise. Šel sem tudi skozi jedilni voz in sem takoj o-pazil, da me čudno gledajo: Že prvič sem slišal čudne besede, toda ko sem šel drugič mimo, je pri mizi nekdo vzkliknil in pokazal name: Poglejte ga, Žida, kako izzivalno se sprehaja..
,;Zanmvivo zgodbo sem slišal v Moskvi in Leningradu, kako je bilo v dneh madžatrske revolucije v letu 1956. Leningrajski akademiki so šli demonstrirat pred Zimsko palačo in vzklikali: Roke proč od Madžarske!. . . Obsojamo intervencijo v madžarske zadeve! Res je., da so vsi demonstranti potem takoj izginili iz univerze in iz mesta. .. Zanimal sem se za delavske plače. Povprečno zasluži delavec 60 rubljev na mesec, kar bi zadoščalo za nakup dveh parov čevljev... Vodilni uradniki pri vladi ali na vodstvu podjetij pa prejemajo 500 do 600 rubljev, s čemer si morejo kupiti mesečno več televizijskih aparatov. . . Najbolj krivičen je sistem takoimeno-vanih ‘zaprtih šol’. V vsakem večjem mestu je taka šola, kjer poučujejo v treh tujih jezikih. Načelno sme v šolo vsak dijak, a pri vpisovanju imajo prednost sinovi višjih partijskih funkiconarjev:“
„Kam gre razvoj? Uredništva revij in knjižnih založb so polna zgodb o trpljenju po koncentracijskih taboriščih na severu Rusije in v Sibiriji. Po Stalinovi smrti so jih začeli ukinjati, toda intelektualci so prepolni grozot in sedaj se vrste knjige s popisom pre-stanih grozot.. . po koncentracijskih taboriščih je bilo šest do o-sem milijonov pripornikov in ker so se književniki morali odzvati klicu vesti in o njih pisati, so jih začeli preganjati... Pesnik Maja-kovskij je že napovedal tretjo revolucijo ... in do te bo moralo priti, ker se ljudje zavedajo, da težišče življenja ni v gospodarskem in socialnem napredku, ampak v umskem in duhovnem očiščenju človeštva."
Na koncu so tudi ponatisi pisem, ki jih je Mihajlov pisal glavnemu uredniku belgrajskega Nina. Ko protestira zaradi odstavitve urednika Kola, Saše Veresa, ker je objavil njegov članek „Do-stojevski in naš čas“, pravi: „V
knjige in revije
ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1966. (Uredili Miloš Stare, Joško Krošelj, Pavel Fajdiga, Slavimir Batagelj. Ovitek Bare Eemčeve. 405 strani). Knjga prinaša spet nove stvaritve in obilo gradiva. Del tega se nanaša na polpreteklost, drugi del analizira sodobnost (nekatoliške veroizpovedi v komunistični Jugoslaviji, referate 8. kongresa ZKJ, titovsko gospodarstvo). Oboje je predmet razpravljanja v temeljitem spisu dr. Antona Podstenarja Boj slovenske manjšine v krški škofiji na Koroškem. Avstrija za verski pouk otrok v slovenščini. Obljubljeno je nadaljevanje v naslednjem Zborniku. Razpravo bi morali prevesti ne le v nemščino, ampak tudi v druge svetovne jezike. — Nazaj in naprej je odprt pogled tudi piscem ankete o ciljih slovenske narodne politike. Uredništvo jo je postavilo na tale vprašanja: Kakšni so objektivni konstantni cilji (težnje) slov. naroda in kakšni morajo biti cilji slov. naroda politike v luči slov. zgodovine... in geopolitičnega položaja našega naroda? Kako si zamišljate državnopravni položaj in odnos Slovenije v bodočnosti? Kako priti do tega cilja? — Zbornik prinaša krajša poročila o Slovencih na Koroškem in Primorskem in o izseljencih v Kanadi. Zdravko Novak nadaljuje z bibliografijo v zamejstvu in izseljenstvu. O naši aktivnosti in prireditvah ob dvajsetletnici 1945-65 je najti tri besede in pohvalo mladini. Več je o drugih spominskih proslavah. Za 100-letnico J. E. Kreka je dr. Brumen zbral spise in odlomke, ki osvetljujejo velikega pokojnika z raznih strani. Med 17 avtorji pa ni pisca edine monografije o Kreku —■ R. Jurčeca. Dr. Korošcu je za 25-letnico smrti posvečenih 8 člankov, največ o njegovi internaciji. Nadaljuje se predstavljanje naših sodobnikov, ki so se uveljavili v svetu. To pot beremo o dr. inž. Voj-miru Bratini, strokovnjaku za razna področja moderne fizike; o Franji Golobovi in njenih velikih uspehih doma in v svetu; France Gorše je napisal avtobiografijo in poglede na svoje delo in sodobno umetnost v ZDA in doma; o delu na razstavah Bare Remčeve govori Tine Debelaak. — „V spoštljiv spomin" so osmrtnice msgr. Hladniku, p. Prešernu, msgr. Premrlu, inž. Mozetiču in Jazbecu. — Depo besedo sta prispevala K. Mauser v znamenju spominov (kratko prozo in 3 pesmi) in M. Šoukalova v znamenju skrivnosti (4 pesmi), iz likovne umetnosti pa prinaša Zbornik reprodukcije del — v raznih tehnikah — Bare Remec, F. Goršeta, F. Ahčina, I. Bukovca, A. Makeka, M. Zupančiča in J. Vodlana. Dobrodošel je kratek komentar M. Marolta. — V za-glavju Naši gorniki sodelujeta z lepo ilustriranima poročiloma J. Skvarča in takrat še tako živi in bistri T. Kralj. — Zbornik spet zaključuje J. Hafner (Prva reportaža z Marsa). — N. M.
SRBŠČINA V LJUBLJANI
(ODKRITA BESEDA O NEUJUBEM POJAVU)
Decembrska številka Sodobnosti (XIII, 12) objavlja:
V zadnjem času me večkrat ustavijo na ulici resni in pošteni znanci ter pripovedujejo o incidentih, kakršnih ne bi pričakoval nihče v Ljubljani, najmanj pa tisti, ki verujejo v zgodovinsko vlogo in realni pomen jugoslovanske skupnosti. Tako so pred nekaj dnevi v dveh trgovinah na Titovi cesti ljudje, ki so verjetno doma iz SR Srbije, nastopili zelo arogantno nasproti prodajalkam, ker so jim odgovarjale v slovenščini. Pri tem so z žaljivimi besedami kazali zaničevanje do našega jezika in izrekali šovinistično mnenje, da je srbohrvaščina edini uradni jezik v Jugoslaviji. O podobnih nastopih nekaterih izzivalcev, ki skušajo posnemati vlogo nekdanjih agitatorjev “herrenvolka”, pripovedujejo tudi uslužbenci gostinskih lokalov.
prireditev ne bo daleč od številke dvesto in trajno vrednost bodo ohranila dela naših umetnikov in znanstvenih ustvarjavcev.. Naš list je vse te dogodke spremljal, a ni bil sam, ker ga je spremljala in podpirala ljubezen vseh, ki so ga z veseljem jemali v roke, prebirali in širili. V novi obleki ne stopa v novi letnik čisto sam — spremlja nas val mladosti in dinamičnega zagona vseh, ki so že z nami, mnogi pa se nam bodo še pridružili. Sleherna pridobitev lista ali naše ustanove je hkrati pridobitev cele naše skupnosti — nas v emigraciji, pa tudi tistih, ki jim v domovini pride naše glasilo v roke.
Pa še nekaj: navduševanjje bo kmalu shlapelo, če ne bo pravega odmeva. Vemo, da nam za duhovno usmerjenost nikjer ne bo ovir — vendar moramo biti tudi mi stvarni in zreti stvarnosti v oči. GLAS prihaja med naročnike, vključen je v naročnino; zelo mnogi pa ga prejemajo brezplačno — dasi je veliko število takih, ki potem radi prostovalljno darujejo za naš tiskovni sklad. V težkih gospodarskih razmerah je povečanje lista tvegana stvar. Pogum nam daje dejstvo, da ni bilo številke, kjer ne bi bilo rubrike: za tiskovni sklad GLASA so darovali. . . Ni bila vedno velika, toda bila je — in njen uspeh ni bil majhen. Vemo, da nam bodo ostali vsi zvesti in da bo list okrepljen opravljal svojo nalogo, ker vemo, da ne bc^ nikdar ostal brez te rubrike. — Pokažimo, da se ne motimo — mi v idealizmu, Vi pa v razumevanju in podpori.
Edini argument, ki ga slišimo ob takih pritožbah, je to, da gre za nekulturne posameznike, za primitivce, ki niso doumeli resnične narave jugoslovanstva. Dejansko pa so ti zares nekulturni izbruhi zaničevanja do slovenskega jezika in naše kulturne avtonomnosti samo najbolj groba oblika nečesa, kar se kot ostanek nekdanjih hegemonističnih prizadevanj beograjske buržoazije pojavlja v raznih, ponekod s čošičevsko dialektiko prikritih oblikah, ki zatemnju-jejo jasen in sleherni narodnostni diskriminaciji oddaljen pojav jugoslovanstva, kakor je uveljavljen tudi v ustavi socialistične Jugoslavije. Tako pojmovanje jugoslovanstva, kot je v ustavi, je ne samo realistično, temveč tudi edino pravilno, ker združuje na federativni podlagi več sorodnih narodov in ne pozna diskriminacije med majhnimi in večjimi, slabotnejšimi in močnejšmi, saj je v poudarku (številčne) moči in njene prednosti pred pravico prvi zarodek fašistične miselnosti. V očeh pravega Jugoslovana nismo Slovenci, da uporabimo Cvijičevo formulacijo, “flotantna etnična masa”, ki ji je šele treba dati narodnostni karakter, marveč že izoblikovana narodna individualnost, ki mora imeti enakovredno in enakopravno mesto v bratski skupnosti jugoslovanskih narodov. To mesto nam je z ustavo jugoslovanske federacije zagotovljeno. Zato tudi naš jezik ni — kakor menijo ignoranti ali “ideologi” nekdanjega hegemoni-stičnega centralizma — nekak arhaizem, narečje, ki naj bi prej ali slej izginilo v srbohrvatski večini, temveč je samostojen jezik v južnoslovanski jezikovni skupini in ima vso pravico in vse dolžnosti do polnega izživljanja in uveljavlja-nja.
To spoznanje, čeprav je bilo že mnogokrat povedano, še vedno ni povsod prešlo v obče jugoslovansko zavest, zato v praktičnem življenju še dandanašnji srečujemo pojave pačenja prave jugoslovanske miselnosti. Sem sodijo tudi nekatere manj očitne oblike predsodkov o Slovencih in o našem jeziku. Ne moremo si misliti — in nihče ni nikdar zapisal takega primera —• da bi Slovenec, ki ga eksistenčne ali druge okoliščine zakoreninijo na področje srbohvatskega jezika, ne čutil potrebe, da se čimprej nauči srbohrvaščine. V Sloveniji so našli eksistenco mnogi, tudi izobraženi ljudje s področja srbohrvatskega jezika, vendar celo po večletnem bivanju med nami ne čutijo potrebe, da bi se naučili slovenščine. Spričo tega, da gre za soroden jezik, si te „nenadarjenosti“ za našo govorico psihološko ne moremo razložiti drugače, kot da v takem človeku še vedno tli predsodek o “dialektu”, ki ni vreden, da se ga naučiš. To pomeni, da nekateri — in teh ni malo — vidijo v nas Slovencih nekaj manjvrednega, neko “likvidaciji” namenjeno množico; to pa je tisto, čemur se ne upira samo naša državljanska zavest, temveč tudi naš človeški čut, in to niti malo ne gre v okvir časa, ko vstopajo v zgodovino kot enakopravni partnerji doslej malo znana in nerazvita azijska in afriška ljudstva. In zdaj se najdejo sodržavljani, ki v nasprotju z duhom ustave, s čustvom bratstva in tovarištva očitajo celo najbolj logični in upravičeni defenzivi slovenstva — šovinizem. Ta naj bi bil tudi v tem, da na tleh slovenske republike vztrajamo pri uporabi slovenskega jezika. Seveda pa to ne pomeni, da bi v tej samoobrambi kakorkoli zaničevali jezik srbskih in hrvatskih sodržavljanov.
Ta glosa ne odkriva nič novega; že večkrat je bilo v raznih oblikah povedano, da smo Slovenci in da hočemo to ostati, ker je to naša moralna pravica in dolžnost in ker priznanje našega deleža v jugoslovanstvu izključuje sleherno diskriminacijo. Toda življenjska praksa kaže, da je potrebno to naravno dejstvo še vedno ponavljati. Pisec teh vrstic je spričo nekaterih znakov popačevanja jugoslovanstva občutil potrebo, da se oglasi k besedi v vprašanju, pred katerim ne smemo kakor (menda) noj vtikati glavo v pesek. Kot legitimacijo za odkritosrčno in do kraja pozitivno besedo o tem bodi dejstvo, da imam za seboj več kot petdeset let publicističnega dela za medsebojno spoznavanje in zbli-žanje jugoslovanskih narodov, da je srbohrvaščina moj drugi jezik in da sem spisal v njem dolgo vrsto esejev in člankov v zagrebških in beograjskih revijah. Rad imam ta jezik, ne morem pa dopustiti, da naj bi bil znak manjvrednosti, če govorim in pišem v materinem slovenskem jeziku. Zame in za slehernega zavednega Slovenca je le-ta enakovreden z drugimi jugoslovanskimi jeziki.
Božidar Borko
(NB: Protest Božidarja Borka bo marsikoga presenetil, ker je bil član uredništva Jutra v času, ko je list zagovarjal trganje Cankarjevih tekstov o slovenski domovini iz slovenskih srednješolslcih čitank. Torej mora biti danes položaj še obupnejši. Božidar Borko, po rodu iz Središča pri Ormožu, je pripadal skupini zadnjih prleških intelektualcev, ki so po vzgledu Stanka Vraza odklonili študij na nemški gimnaziji v Mariboru in se umaknili na hrvaško gimnazijo v bližnji Varaždin. Zgrešeno pa je smatrati slovenščino samo za lingvistični atribut slovenstva, ki ni bilo in ni zavarovano niti v ustavi prve in še manj druge Jugoslavije. — Op. ur.)
hrvatski pogled v bodočnost
Pred zaključkom petnajtega letnika „Hrvatske revijc“ se je njen urednik prof. Vinko Nikolič podal na daljše potovanje med hrvatske emigracijske skupine po obeh ameriških kontinentih in po Evropi. Svoje vtise bo izdal v posebni knjigi. Vendar je zadnji zvezek revije — in isto so storili tudi drugi hrvatski listi v emigraciji — objavil na uvodnem mestu predavanje, ki ga je imel. v okviru „hrvatske ure“ na radijski postaji v Madridu ter je bilo namenjeno zlasti slušateljem v domovini. Prinašamo dobesedno odstavek, kjer je govoril o bodočnosti hrvatskega naroda:
»Potem ko sem nad pet mesecev obiskoval Hrvate v novem in starem svetu in se sešel s tisoči, vam lahko rečem, da ni več Hrvatov, ki ne bi bili
(Dalje na 6. strani)
tistem članku sem si ‘dovolil herezijo in poudaril, da more samo krščanstvo biti pravi temelj za pravičen red na svetu, ne pa ‘naravni zakoni razvoja’, na katere se oslanja ‘znanstveni” socializem. Nesmrtnost duše nikakor ne izključuje, ampak utrjuje ‘kraljestvo svobode na zemlji’, kajti nesmiselno bi se bilo boriti za tako kraljestvo, če duša ne bi bila ne-smrtna.“
Procesa proti Mihajlovu in proti književnikom v Moskvi pa sta dokaz, kakšno je razpoloženje, ki se naslanja na metafizične osnove. Oblasti prehajajo v novo ofenzivo proti veri in osebni svobodi in spet se uveljavlja dokaz, da je proti takemu nasilju protestiral najbolj učinkovito doslej edino književnik-ume triik.
Pravkar je izšlo:
IVAN HRIBOVŠEK
PESEM NAJ ZAPOJEM
Zbirka pesmi
Tiska se:
KAREL M A U S E R
LJUDJE POD BIČEM
III. del
Okrog 440 strani
NAROČNIKOM IN PRIJATELJEM
Te dni bomo začeli razpošiljati drugo knjigo IX. letnika naših knjižnih izdaj, Ivana Hribovška pesniško zbirko PESEM NAJ ZAPOJEM. (Uvod in opombe je napisal dr. Tine Debeljak; opremil Jure Vombergar, strani 105 — XXVI). Tako bodo naročniki in kupci prejeli polovico izdaj celotnega letnika. Sledil bo tretji del Mauserjeve trilogije Ljudje pod bičem; dela v tiskarni so že v polnem teku! Letnik bo zaključil nov zvezek Meddobja (št. 4-6). Gradivo je že pripravljeno.
Ko se trudimo, da bi bili s časom izdajanja čimbolj v skladu, pa se obračamo na vse naročnike in prijatelje, da bi nam nakazali naročnino čimprej, če ne drugače vsaj po obrokih, ker moramo sproti kriti vse obveznosti.
Ob naraščajočem splošnem porastu cen bo vsak uvidel, da je slovenska knjiga najbolj poceni — saj za skromen denar nudi obilo zakladov slovenskih duhovnih stvaritev!
POVERJENIŠTVO založbe Slovenske kulturne akcije v Mendozi je odložil g. Rudolf Hirscheger. Za dolgoletno in skrbno delo se mu najlepše zahvaljujemo! Odslej je naš poverjenik arh. Božidar Bajuk, Thomas Edison 897, Godoy Cruz, Mendoza. Vse naročnike prosimo, da se v zadevah SKA nanj obračajo.
ebserja
'kroniko
ebra—i in
— ZA SKLAD GLASA so darovali: g. Franc Korošec, Ituzaingo, 100 pesov; g. Jože Markež, Munro, 200 pesov; g. Rajmund Kin-kelj, Castelar, 200 pesov; g. Franc Hornov, Lomas del Mirador, 200 pesov; č. g. svetnik Alojzij Košmerlj, 700 pesov; ga. Helena Remec, ZDA, 1.000 pesov; č. g. Ciril Turk, Nemčija, 40 DMK; g. France Gorše, ZDA, 7 dol.; č. g. dr. Alfonz čuk, ZDA, 5 dol.; g. Zdravko Novak, ZDA, 0.40 dol.; g. Peter Markež, Toronto, 5 dol.; g. Toni Levstik, Kanada, 3 dol.; g. dr. Nikola Pribič, Florida, ZDA,5 dol.; g. dr. Rajko Ložar, Manitowoc, ZDA, 10 dol.; g. ing. Ivo Kertelj, Padova, Italija, 390 Lit; g. L Černak, Lanus, 500 pesov; č. g. dr. Franček Prijatelj, Nemčija, 1.000 pesov; g. Jože Radič, Neuquen, 500 pesov. •—- Vsem se najlepše zahvaljujemo!
— Založnik dr. Rudolf Trofenik v Miin-chenu je izdal ponatis pesniške zbirke Valentina Vodnika in sicer je izdaja točen fotografski ponatis prve izdaje „V Lublani, na-tisnene per Joanesu Rezerju — 1806“ in naslov se glasi: Pesme sa pokushino. — Izdajatelj pa jih predstavlja z besedami: „Pri-atlam slovenskih bukev na novo vunkaj dal Rudolf Trofenik, dohtar obeh dveh praviz in dohtar modrosnanstva — vun dajaviz in pro-dajaviz bukviz v Monakovim na Bajarskim v letu Gospodovim 1965.“ — Njegova založba tudi izdaja zbirko Litterae slovenicae. Sedaj je izšla tretja publikacija zbirke in sicer pod naslovom: Mittelalteriche Handschriften der National — und Universitatsbibliothek in Ljubljana. — Kot avtorja navaja: Dr. Branko Berčič, Oberbibliothekar und Leiter der Hand-schriftenabteilung der National — und Universitatsbibliothek in Ljubljana. Knjižica objavlja sliko NU knjižnice v Ljubljani in nekaj posnetkov oz. reprodukcij najbolj zanimivih starih rokopisov.
— Prijatelj je kupil oba dela knjige Ljudje pod bičem in nam piše: „. . . zahvaljujem se Vam za knjigi. Lahko si mislite, kako ti domača beseda dobro de, če si daleč od doma. Ko sem bil doma, sem rad prebiral knjige, a čital sem jih z občutkom, da so bile tiste knjige napisane le zato, da si je pisatelj s tem sam služil svoj vsakdanji kruh. Ko pa sem prebiral obe Mauserjevi knjigi, sem imel čisto drug občutek. Nista napisani tako, kakor doma ali kje drugje; napisani sta s srcem, sta spomin na pisateljeve prijatelje in na pisateljevo zelo težko preteklost. — Šele sedaj, ko sem prišel v tujino, sem resnično izvedel, pred kakšno krinko sem doma živel, kakor še sedaj živi večina naših ljudi. Ne morem verjeti, da sem bil, ko sem še hodil v šolo, tako prepričan, da je vse to res, kar so nas tam učili, da bi mladi rod prepričali, da so nam svobodo priborili oni, brez greha. Tudi tega ne morem razumeti, kako da lahko nekateri ljudje vse to prenašajo, ko resnično vedo, kaj in kako je bilo takrat, ko je prišla ta svoboda. ■— Ko ste brali drugi del Mauser-jeve knjige Ljudje pod bičem, se spominjate tistih besed, s katerimi so ljudje na nekem sestanku spraševali za svojimi očeti, možmi, ki so bili vrnjeni iz Avstrije. Toda zaključek lahko napravite sami, kakor sem ga tudi jaz, toda samo, če ste brali knjigo Odprti grobovi; potem veste vse, kje se vsi možje nahajajo, ki so nam hoteli priboriti pravo svobodo, kakor so si jo želeli naši ljudje. — Ob koncu Vas prosim, da mi oprostite, da Vam tako pišem, toda drugemu ne morem, ker sem res moral nekomu razodeti svoje misli tako, da me bo razumel... Ko bo izšel tretji del Mauserjeve triologije, mi ga takoj pošljite..
DVE	KRITIKI MEDDOBJA - IX., 1-3	^
a
s
KAREL RAKOVEC:	n
Ta številka Meddobja ne potrebuje hvale, ker je dobro blago.	ti
Proza je literarna in esejistična, orientacijska, zgodovinska, memoarna, potopisci na, polemična. Tudi polemični prispevki pa kažejo resno prizadevanje avtorjev zji zgodovinsko resnico in za pravo ocenitev naše situacije.	cr
Na čelu stoji objava Geržiničevega predavanja na lanskem socialnem dnevu f' Buenos Airesu o Inteligenci in družbi. Po Brumnovi definicij politika imamo tu de finicijo intelektualca, pa njegovo mesto in naloge v družbi. Večji del predavanji razpravlja o notranjih in zunanjih pogojih, ki omogočajo izvrševanje intelektualče' vih nalog: doraslost stroki, predanost duhovnim vrednotam, zavest poslanstva i! odgovornost, kritičnost, odmev v občinstvu, svoboda. Posebne zahteve se stavljaj^ katoliškemu kulturniku emigrantu, ki mu je predavanje namenjeno. Najvažnejše j1 udinjanje duhovnosti proti gospodovanju sredstev, proti brezdušnemu komunizmu ii materialističnemu kapitalizmu, in udinjanje slovenstvu, zakaj narod se nahaja ’ “smrtni nevarnosti”. Čim bolj dorašča nova, v tujini rojena generacija, tem bol£ pekoče postaja vprašanje smisla naše emigracije. Geržinič naroča sodelovanje : mladim inteligenčnim rodom, kajti „če bi se sinovi in hčere bojevnikov za svobod iz let 1941-1945, sobojevnikov škofa Rožmana in tisočev mučencev... odpovedal temu boju ali celo prebegli v vrste nasprotnikov, bi to bila predvsem naša krivda". ;)
Filozofu F. Vebru ob njegovi 75-letnici je posvečen „spominček učenca" Vf Brumna. Potem ko označi Vebrovo znanstveno delo, avtor poskusi sodbo o Vebru filozofu in Vebru pedagogu. Brumen svojega učitelja ne olepšuje, pove resnic' („silen analitik", „zanič pedagog").	o
Posnemaje svojega kritika se je Jurčec spravil na pisanje odlomka svojega postskripta: rezultat 70 strani, čeprav je Post scriptum očitno odgovor na dobr®: hotne in nedobrohotne ocene Luči in senc, je njegovo jedro nekaj najlepšega, kaD je dozdaj Jurčec napisal. Očitek, da je pozabil omeniti učitelja Serajnika, je sproži v Jurčecu kopo spominov, dvignile so se podobe Mici Preskarjeve in Lujzeka Novakai Martina in Anike in Lepega Oroslava. Zaživel je ormoški svet z muzikanti in plesnim venčkom Srebrnih lilij in viničarskih sinov s skrivljenimi nogami in mladostnci prešernostjo in ljubezensko tragedijo. Nemara zaradi zvestobe tehniki preskakovanji! v času in prostoru je med Ormožane zašel sam kardinal Pizzardo... Vsekakor zdi, da je Jurčec boljši, kadar je bližji kakemu Reymontu kot pa kakemu Robbe: Grilletu.	h
Vinka Brumna nadaljevanje razprave o J. E. Kreku je po obsegu na drugeipi mestu v tej številki. Lik velikega slovenskega voditelja osvetljuje eden njegovih na.fc boljših poznavavcev z vidikov, ki naj bi bili odločilni za odgovor na vprašanje, a je bil Krek politik. Brumen ugovarja Škerbcu in Tumi, ki pravita, da ni bil. Vendas ves tako skrbno zgrajeni dokaz ne izzveni absolutno prepričljiv, pač ker je argumefl': težko dokazljiv.	K
Z. Simčič se zadnje čase prerad umika v drobno tiskani del revije. Popotf spomini bi mu gotovo dali snov za več kot samo nekaj iztrganih zapiskov o korošketa vprašanju in o lastnem lepšanju z grdenjem nasprotnika. Bister mu je pogled #■' problem in obravnava literarno opremljena. Tako so zagrabljeni tudi zapiski o p( slanstvu slovenskega literata v tem trenutku, ko smo „vrženi v eno tistih najboh] napetih iger, ko... je mogoče samo ali vse dobiti ali vse izgubiti“. Drugi zapiski fa namenjeni neimenovanemu komparativistu v obrambo slovenskih literatov.
V kontrastu z buenosaireškemi afirmacijami (Geržinič, Simčič) je J. V A Gor chez izero ujolgathering ob koncertu beograjskih pevcev v Seattlu, kjer .jOtro^’1 sprašujejo, če je tod v celem mestu sploh kdo, ki govori slovensko". S fino tehnik1' riše J. V. omahovanje med zvestobo slovenstvu, saj „je slovensko nekaj lepega" i;ri .,ima posebno mesto", ter nomadskim brezdomstvom. Preplah „kje dom je moj?“ J,t’e dobi zadovoljivega odgovora...
Na razpravljanje V. Brumna in J. Velikonje v prejšnji številki navezuje 1" Kremžar v Mislih k mislim. Išče nadaljnih pogojev za ohranitev slovenske emigracij in poudari važnost gospodarske vezi, ne več statične (zemlja), marveč dinamičn^8
______________________________________________________________________________--
— Goriški ..KATOLIŠKI GLAS" je v svoji številki z dne 2. decembra 1965 v celoti objavil članek Rude Jurčeca: ,,...po dveh tirih...", kakor je izšel v Glasu (L. XII, štev. 17).
—Nadaljujejo se priprave za izdajo velike The New Catholic Encyclopedia, v ZDA. Zanjo je napisal članke o slovenski, hrvatski, srbski in bolgarski u-metnosti dr. Rajko Ložar, ne samo o cerkveni, marveč o vsej umetnosti. Ko bo knjiga izšla, bo prvič, da bodo umetnosti južnih slovanskih narodov tako po-
dane v kaki angleški izdaji: skoraj dvaP set strani dvokolonskega tiska. Avtor j6 bil naprošen tudi za pregled ruske umC;0 nosti, pa je moral povabilo odkloni15 zaradi sprememb v muzeju, ki so ltfe vzele ves prosti čas.	’.a
— V založbi ACME S.A.C.I. v Bii nos Airesu je izšla “Enciclopedia A1, ' gentina de Agricultura y Jardineri^11-pod vodstvom člana znanstvene akad(r' mije in profesorja, agronomske fakultj.a te Lorenza R. Parodija. Enciklopedij, obsega tri obširne podrobno ilustrirair
prostorsko neomejene, primernejše dobi, ko se svet krči; „če nas že ne vežejo sim-J°li, nas bi morali vezati tembolj skupni interesi". Za Geržiničem in Simčičem Jdari na plat zvona Kremžar (kar bi moglo biti vodlni motiv te številke) : „Moremo 'oodločati o narodnem razvoju in, bogve, če ne tudi obstoju.11
Pesniški del je skromnejši po obsegu, pa nič manj močan. K. Mauser se občuteno, 1 „brez ihte in brez joka" vdaja asketsko otožni misli (želji?) Nekoč bom čisto samo.
Milene Šoukalove Poldan zaradi nenavadnih prispodob in zvez ni tako prozoren kOt Mauserjeva elegija, vkljub temu se ji posreči vnesti v impresijo poldneva obču-iis;ek groze. Ista pesnica prispeva še vznemirljivejši cikel Izprani prod. Izreden čar
z,e v neskladju med regularno sintakso in semantično razbrzdanostjo, med enakomernim ritmom z zaključno kadenco („jo starko zvija breztelesna krivda,/ mrtvo-fojeno dete dni") in odprtimi sugestijami.
de Ekspresije o naravi F. Papeža so nenarejene, nekomplicirane, zrele, metafizično ijčkrivnostne in lepe („dolge in čudne so poti / v tem velikem, starem naročju, / če^Jer sploh ni poti").
ii Zaključuje številko poročilo M. Marolta o novi knjigi o Meštroviču (Zlatko ijJomičič) in tradicionalni pregled M. Jevnikarja Slovenska knjiga v letu 1964.
j1
ii
o^AREL MAUSER (Ameriška domovina):
j. Sredi kulturnega zatišja je prijetno vzeti v roke prvi snopič novega letnika 'ueddobja, revije, ki jo izdaja Slovenska kulturna akcija v Argentini. Ta snopič obsega številke, dvesto strani branja. Alojzij Geržinič je prispeval vanj članek Inteligenca in družba, ki se mi zdi posebno pomemben v zadnjem poglavju: Posebne jrtaloge v emigraciji.
ir1 Vinko Brumen piše o filozofu Francetu Vebru. Spominček učenca ob učiteljevi petinsedemdesetletnici. Lep spominček. Taisti pisatelj zaklučuje v tej številki izčr-!g'‘>en članek o Politiki in politikih, ki je posvečen Janezu Ev. Kreku. Poleg zapiskov r®rof. Dolenca o Evangelistu Kreku, se mi zdi, da so ti zapiski najboljši, ki jih rajnem Kreku imamo. Res vredni so branja.
'zl Čuti se pa tudi v tej številki pomanjkanje proze. Edini prozni prispevek je k^apisal Ruda Jurčec Post scriptum. Ne vem, ali je to že nadaljevanje drugega dela eS-uči in senc, občutek, ki ga imam ob branju te proze, je krhek. Jurčec si je ustvaril itfvoj svet,, svet, ki se včasih dotika bolj sanj kot resničnega življenja, čeprav so ipsebe, ki jih riše, vzete iz njegove mladosti. Zgodba o ubogi Tiliki, Aniki, o Orosla-S^u. Morda je mnogo več poudarka v besedah Ernsta Juengerja, ki jih ima Jurčec b^a moto: Nachts Traume, aus denen ein uralter Festungswall mir in Errinerung leblieben ist..., kakor bi človek mislil. Jurčecevo pisanje postane včasih naravnost eiporcelanasto krhko, tako, da se človek nekajkrat bolj ustavi ob zveličanju besedi a/akor ob zgodbi. Občudovati moraš lep jezik in silno spretno dikcijo, a Ob pesmi ima lep cikel Milena Šoukal Izprani prod, ki je močnejši od Poldneva laste pesnice. France Papež je prispeval Ekspresije o naravi, od katerih se mi zdita iJNajboljši Zemlja in Na morju. Z eno pesmijo Nekoč bom čisto sam je zastopan ^arel Mauser.
t> V poglavju Čas na tribuni je prispeval Zorko Simčič Literarne, potopisne in eilruge zapiske. Odmev so njegove poti v Evropo, Martin Jevmkar pa objavlja, kakor Ji^sako leto, Pregled knjižne žetve iz domovine in emigracije.
P(, T° je v glavnem vsebina prvega snopiča Meddobja. Slovenska kulturna akcija odpravlja svoje kulturno poslanstvo že lepo vrsto let in opravlja ga v težkih razme-Razmere postajajo še težje, ker se je spočelo v emigraciji koeksistenčno mišlje-.Je, ki sili na vsa področja, zlasti pa v kulturno delo. Slovenska kulturna akcija Je ostala pri svojih načelih in novo „kocbekovstvo“ se je še ni dotaknilo. Prav v tem o' lchrn veliko vrednoto, ki je ne smemo zapraviti. Dokler bomo imeli trdne kulturne ilipostavke, ki nam ne bodo v emigraciji prodajale tega, kar je nekoč razklalo Dom i11 svet, dotlej bomo lahko pravično sodili umetnost doma in v zdomstvu. Če pa naj koeksistenčno mišljenje razširi tudi v zdomsko umetnost, potem je boljše, da 'ppremo vrata knjižnih založb. Zakaj bi se davili s kostjo, ki smo je iz prepričali la zavrgli? In tega je že dolgo. Morda že tako dolgo, da so nekateri pozabili, ij Delo Slovenske kulturne akcije potrebuje vso našo podporo. In ne samo to: t/asluži jo!
3jnlige, v katerih sodeluje preko štiride-je'; strokovnjakov. Poglavje XXXI je posvečeno hmelju (LUPULO - Humu-iils lupulus L.), ki ga obravnava Dr. tt'e°pold Leskovar, direktor hmeljarske-.a >n splošno agrikulturnega oddelka pivovarniške družbe Quilmes.
U »MLADIKA" (dec. 1965) komen-isl^a obisk italijanskega ministrskega d1 odsednika v Jugoslaviji in obžaluje, tf so pri razgovorih o položaju manj-i.iJVv Belgradu govorili gotovo največ ii1 bi. škoda je, da se je Moro potem
ustavil samo še v Zagrebu, izognil pa se je Sloveniji, kjer bi v Ljubljani mogel spoznati košček tiste kulture, s katero so prežeti tudi italijanski državljani slovenske narodnosti. Vendar izraža komentator upanje, da je obisk prinesel nekaj pozitivnih zaključkov tudi za slovensko manjšino v Italiji.
— Mednarodno nagrado Formentor so podelili Stephenu Schnecku za roman „The Night Clerk". Nagrada znaša 10.000 dolarjev, roman pa bodo hkrati natisnili v trinajst jezikih.
Razstava slovenske umetnosti v VVashingtonu: Sede od desne na levo: senator F. Lausche, kipar France Gorše in ga. soproga senatorja F. Lauscheta. Zgoraj: Fr. Gorše: HVALNICA
— Slavnostni govor ob odprtju Salzburških iger 1965 je imel francoski filozof in dramatik Gabriel Marcel na tema: Muzika -dom duše.
— Božič je tudi 1966 v komunistični Jugoslaviji bil delovni dan — celo na Madžarskem so ga že pred modusom vivendi praznovali. (Vkljub vsemu bodo celo nekateri poduhovljeni inteligenčniki skušali trditi, kaj vse se je v Jugoslaviji izboljšalo.) Seveda je to stališče vlade reakcionarno, saj je v dialektičnem" boju okoli božiča v splošni zavesti ljudstva zmagala tradicija. Tako vsaj trdi doma dobro znani ironični komentator sedanjih slovenskih dogajanj Žarko Petan (Nedeljski dnevnik, 19. decembra) : „Spominjam se, kako dosledno in uspešno smo se prva leta bojevali proti ostankom mistike. Nekaj dni pred božičem so iz izložb naših trgovin izginile pomaranče in mandarine kot na ukaz. Takoj naslednji dan po božiču pa so se spet čudežno pojavile. Novoletno jelko so začeli prodajati šele po božiču. Nemara zato, da jih ne bi nekateri zagrizeni reakcionarji samovoljno spremenili v božična drevesca. Namesto Miklavža in Jezuščka je prinašal darila dedek Mraz, ki pe prva leta po osvoboditvi izjavljal, da prihaja iz Sibirije, potem pa je iz previdnosti zamečkal svoje poreklo, čeprav so nekateri domnevali, da prihaja iz Amerike. Toda danes, dvajset let po osvoboditvi, je naš boj proti mistiki vendarle kronan z velikim uspehom. O tem najbolje pričajo izložbe naših trgovin nekaj dni pred božičem. Kar oglejte si jih! V vseh so postavljena božična drevesca, ki so tako spretno okrašena, da bi jih človek utegnil zamenjati z novoletnimi jelkami, če hi se pojavila šele po božiču. Tako pa. . . Je v redu in prav, da tudi mi v obdobju reforme iztisnemo iz mistike kakšen dinar. Da denar ne smrdi, vemo že iz politične ekonomije. Jaz sem za nacionalizacijo mistike. Marx bo tako zatisnil eno oko. Proti mistiki se najbolj uspešno borimo z mistiko. Mi Slovenci ljubimo tradicijo. Celo reforme bomo vzljubili, ko bodo postale tradicionalne."
VRENJE MED KOMUNISTIČNO NOVO GENERACIJO
— Sredi januarja je moskovski časopis „Izvestja“ objavil novico, da sta bila pisatelja Andrej Sinjavski in Jurij Danijel aretirana, ker so ju oblasti obdolžile „izdajstva“. Izdajstvo je Sinjavski zagrešil s tem, da je poslal svoj rokopis v inozemstvo in ga tam izdal pod psevdonimom Abraham Terc. Zatem so o aretaciji pisali še ostali listi in pisatelja zmerjali, da sta „kanalji“.
— Razprava proti pisateljema Sinjav-skim in Danijelom je bila v Moskvi in se je zaključila dne 15. februarja. Sodišče je oba obsodilo na najvišjo kazen: Sinjavskega ,na sedem let, Danijela pa na pet let prtsilnega dela v Sibiriji. Obsodba je vzbudila veliko razburjenje po vsem svobodnem svetu.
— V Moskvi je prišo pred kratkim do študentovskih demonstracij v zvezi z aretacijo književnika Andreja Sin-javskija; zaprli so ga, ker je pod psevdonimom iztihotapil rokopis v Pariz. Okoli 200 študentov, ki so bili večinoma z Instituta Maksima Gorkega je bučno demonstriralo. Zbrali so se pri Puškinovem spomeniku in odkorakali v mestno središče v bližino Kremlja, kjer so zahtevali, da se razprava proti Sin-javskiju vrši javno. Kmalu pa je nastopila policija, ki je nekaj študentov priprla, pa že čez nekaj ur izpustila. Sodna razprava bi morala biti konec januarja, vendar še ne vedo, ali bo javno. Ruski emigranti imajo svojo literarno revijo „Grani“ v Frankfurtu, uredništvo pa je v Parizu. Tam so razglasili, da so sovjetske oblasti aretirale še pisatelje Leonida Gubanova, Vladi-mira Bukovskega, in Julijo Višnevskajo. Gubanov je star okrog dvajset let, Vi-šnevskaja pa ima šele šestnajst let. Aretiranci so pripadali neuradnemu literarnemu krožku, ki so ga ustanovili v Moskvi in je tajno izdajal revijo a-vantgardistične smeri.. Pogosto so v člankih zahtevali svobodo pisanja in izpust vseh aretiranih pisateljev ter u-metnikov.
— Kakor smo v Glasu že poročali, je belgrajska založba Kultura odklonila rokopis Miodraga Bulatoviča „ Junak na oslu“ in pri tem poudarila, da je delo žaljivo za komunistične partizane. Toda pisatelj je delo iztihotapil v tujino in je sedaj napovedan izid v francoskem in nemškem prevodu. Francoski bo izšel pri založbi Seuil, kjer izhajajo zlasti dela sodobnih katoliških avtorjev. Uredniku lista „Les lettres frangaises" je pisatelj izjavil med bivanjem v Parizu, da je ta roman njegovo tretje delo in izvira iz novele, ki jo je potem razširil v roman. Dejansko se začenja zgodba v dobi njegovega otroštva ter se izteka v spomine na italijansko okupacijo Črne gore, ko so italijanski vojaki bežali pred lastno zmago in prepevali, ko so bili poraženi. Borbo partizanov je hotel popisati tragično, pa se mu je sproti vse spreminjalo v satiro in humor. Ker je hotel ostati zvest sebi, delo v Jugoslaviji ni moglo iziti. Iz Jugoslavije pa poročajo, da niso izdali nobene tiralice za avtorjem, ki je že več mesecev v tujini in skrbno gledajo na to, da ne bi izzvali nove afere, podobne oni Mihajla Mihaj-lova.
NOVA IZDAJA JANEŽEVEGA PREGLEDA SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI
Pri založbi Obzorja v Mariboru je zdaj izšla tretja izdaja Pregleda slovenske književnosti, ki sta ga napisala Stanko Janež in Miroslav Ravbar. Knjiga obsega 400 strani in ima to novost, da je odobrena kot priročnik za pouk slovenskega jezika na gimnazijah in strokovnih šolah. Strokovni recenzenti so podpisani: Anton Ingolič, dr. Helena Stupan in Jože šifer. — Na prvi pogled se vidi, da je knjiga manjša po obsegu in bolj zgoščena in seveda zato okrnjena na račun tistih kulturnih delavcev, ki niso pisali in ne pišejo po liniji oficielne partijske literature. Pisca ne skrivata, da namerno postavljata največji poudarek na najnovejše pisatelje, tiste, ki so šli v zgodovino kot „socialni realisti" po prvi svetovni vojni in delujejo še sedaj. Tu so omenjeni vsi — od najvišjih do najmanjših, kajti „v literaturo so vstopili tedaj, ko se je okrepilo delovanje Komunistične partije in so sodelovali v tisku, ki ga je Partija usmerjala" (str. 317), zato so seveda katoliški pisatelji te dobe odnesli manjši delež, v kolikor niso kar zamolčani. Zanimiv je v tem smislu pogled na vse tri izdaje. Prva izdaja (Janež sam) iz 1. 1953 ne omenja le Velikonje, ampak tudi nima besede za Lavrenčiča, Jalna, niti Majcena — pisatelje, ki so ostali doma, kaj šele, da bi imenovala koga, ki se je znašel v emigraciji. V tem pogledu je bila boljša druga izdaja iz 1. 1956, pri kateri je sodeloval že prof. M. Ravbar. Ta izdaja je popravila krivico tistim pisateljem, ki so ostali doma, imenovala je Velikonjo, Lavrenčiča, Majcena, dasi teh zadnjih nikakor ne po vrednosti; toda izpustila jih ni. Tudi je posvetila pol strani Balantiču, pri komur ni pozabila omeniti, da je bil „zapeljan po belogardistih", pol strani je dala Mirku Javorniku z opombo, da je bil kolaboracionist" in pol strani Tinetu Debeljaku z oznako, da je bil „belcgardist in da živi zdaj v Buenos Airesu". Samo imenovana sta bila med dramatiki Jože Vombergar in med mladinskimi pisatelji Mirko Kunčič.
Ta tretja izdaja pomeni spet korak nazaj k prvi: imenuje sicer Jalna (samo ime), pa Majcena (med pesniki, katerega pesmi niso izšle v knjigi), Velikonjo pa izpušča popolnoma, kot pisatelja, katerega ime seveda ni vredno biti imenovano v slovenski srednji šoli. Od v drugi izdaji imenovanih emigrantskih pisateljes so izpadli vsi razen Tineta Debeljaka, ki je imenovan med literarnimi kritiki za čas v domovini, v dobi, ko sta bila predstavnika Vidmar in Koblar. Tema namreč sledi stavek: „Ostali literarni kritiki na katoliški strani so bili Ivan Pregelj, Tine Debeljak in Franc Vodnik" (358). Štiri vrstice pa je dobil tudi Balantič z naslednjo oznako: „Mlajšemu katoliškemu rodu je pripadal nadarjeni pesnik F. Balantič (1921 - 43), ki je na ‘blaznih poteh’ (njegov izraz) zašel pod politični vpliv skrajnih reakcionarjev in z njimi vred žalostno končal" (str. 340). To naj bo oznaka njegovega pesništva? V eni zadnjih številk Problemov je kritik Kumbatovič primerjal Kajuha, partizanskega pesnika, padlega med vojno, z Balantičem, ter je kot pesnika postavil Balantiča nad Kajuha. Toda Kajuh ima v tem pregledu posebno stran s sliko, Balantič samo omenjene štiri vrstice s politično oznako. Kakor vemo in je bilo v tisku napovedano, bodo izdali v Ljubljani Izbrane pesmi Balantičeve v uredništvu Mitja Mejaka, toda dozdaj se še niso pokazale na knjižnem trgu. Kljub vsemu — kakor se vidi iz tega Pregleda, se nikakor ne bližamo ,,mirnemu sožitju" dveh slovenskih literatur, ki za sestavljavca Pregleda še ne eksistirata. Ne eksistira ena izmed njih: emigracijska literatura. Slovenski gimnazijec ne sme vedeti vsaj za pesnike: Vladimir Kos, Milena Merlak, France Papež, Branko Rozman, Rafko Vodeb, Karel Vladimir Truhlar — za pisatelje: Vinko Beličič, Mirko Javornik, Ruda Jurčec, Stanko Kociper, Karel Mauser, Zorko Simčič —- za esejiste in kritike: Vinko Brumen, Alfonz Čuk, France Dolinar, Alojzij Geržinič, Milan Komar, Ignacij Lenček, Marijan Marolt —, ki so izdali svoje knjige deloma že v domovini deloma pa jih izdajajo v emigraciji. Zanje smo še vedno „tabu“. Pač: le majhna špranjica v pogled emigracijskega dela je videti: v besednem kazalu na koncu knjige stoji za imenom Tine Debelljak v oklepaju še „(psevdonim Jeremija Kalin)". Kakor vemo, Tine Debeljak tega psevdonima nikdar ni uporabljal doma, še celo ne kot kritik, temveč je z njim podpisoval samo emigracijske pesmi. To ime in pa omenjena oznaka pri Balantiču „druga izdaja 1956", pri kateri pa ni posebej označeno, kje je izšla (Buenos Aires), predstavljata vso emigracijsko književnost v tej tretji za šolo odobreni izdaji Pregleda slovenske književnosti. Ta pregled velja samo za razvoj književnosti v domovini in sega kvečjemu še v Trst k pisateljem, ki se ne ustavljajo „duhu časa". Tako je omenjeno pri tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju, da je napravil doktorat na temo — „Edvard Kocbek".
(Dalie s 3. strani)
za državo Hrvatsko. Zato nam ni potrebno, da bi se še razlikovali po strankah in pokretih, da bi se označevali tako ali tako ali se sklicevali na žive in mrtve predhodnike, ker smo državotvorni Hrvatje. In naj se naši bratje v domovini zavedajo, da se bo v zgodovinskem trenutku hrvatska emigracija zavedla in izvršila svojo narodno dolžnost. Med vas širijo o nas polno izmišljenega, vendar bodite mirni, ker med nami so možne razlike v nebistvenih stvareh, vendar smo vsi Hrvatje edini v edino važnem: vsi hočemo svojo narodno demokratsko državo. Po vsem svetu je hrvatskemu narodu v domovini in tujini enkrat za vselej jasno, da noče nobene Jugoslavije, ki smo jo predrago plačevali in še plačujemo in za katero so drago plačali tudi naši sosedje. In ni več nobene sile niti znotraj niti izven Jugoslavije, ki bi v kritičnem trenutku mogla rešiti Jugoslavijo. Kakor verujemo, se bo kmalu ponovil slučaj iz leta 1941, ker se nobena država ne more ohraniti proti volji naroda. Mi Hrvatje smo odločno proti vsaki Jugoslaviji in hočemo na njenih razvalinah postaviti svojo demokratsko državo, ki bo poroštvovala svobodo in vse pravice svojim državljanom brez ozira na narodnost, vero, stranke ali ideologije."
ZAHVALA KUBANSKIH MLADINSKIH ORGANIZACIJ ZEDINJENI SLOVENIJI
Odbor kubanskih mladinskih organizacij v eksilu, v Miami, ZDA, je 14 oktobra 1965 poslal odboru Zedinjene Slovenije pismo, ki se glasi:
„Zedinjena Slovenija, — Buenos Aires -— Cenjeni prijatelji: Pravkar smo prejeli zanimivo knjižico ‘Eslovenia, otra nacion sin libertad’ (Zedinjena Slovenija jo je izdala za dvajsetletnico revolucije; napisal pa jo je prof. A. Geržinič. — Op. ur.) in smo jo zelo pozorno prebrali. Želimo, da nam pošljete še nekaj izvodov. Obenem vam sporočamo svojo pri-
pravljenost za objavo vaših narodnih vprašanj v našem Correo de la Juven-tud’, da se z njimi seznanijo naši člani, saj je prav naš Odbor kubanskih mladinskih organizacij najbolj pripraven za pospeševanje sodelovanja z drugimi rodoljubnimi organizacijami, ki se bore proti komunizmu. Pričakujemo vaše sporočilo in vas najlepše pozdravljamo. — Alberto A. Joffre, glavni tajnik."
Isti kubanski odbor je 12. januarja letos sporočil: „Pravkar smo prejeli 50 izvodov knjižice ‘Eslovenia, otra nacion
sin libertad’, kot smo si jih ob svojem času želeli. Takoj smo jih razdelili med najožje sodelavce v tukajšnjem tisku in po radijskih postajah. Obveščali vas bomo o vsem v zvezi s tem, vas pa prosimo, da nas obveščate o svoji delavnosti, ker smo res bratsko povezani v boju za svobodo naših narodov, ki so sedaj sužnji pod komunističnim jarmom. Ponovno se poslužimo priložnosti in vas najlepše pozdravljamo. — Alberto A. Joffre, glavni tajnik."
IZREDEN USPEH Ge. MARIJANICE SAVINŠKOVE V PARIZU
Od 1. do 15. oktobra 1965 je imela slovenska izseljenska slikanica, naša ustvarjalna članica gospa Marijanica Savinšek samostojno umetniško razstavo slik in guašev v galeriji La Pa-lette bleue, dvorani 3 in 4, v Parizu. Ko bomo morda kakšne zanimivosti s te razstave še lahko prinesli, se danes omejujemo na kritike, ki so o razstavi izšle v pariških listih.
V Journalu od. 8. oktobra 1965 je An-dre Weber objavil članek:
»ODKRITJE: SAVINŠEK"
Kakšno veselje, ko sem odkril v galeriji La Palette bleue resnično umetnico Marijano Savinšek, Jugoslovanko iz Pariza, kjer živi in deluje zadnjih deset let. čakala je deset let, preden se je vrgla — plaha in skromna — v to avanturo, ki se imenuje Prva privatna razstava, kjer dokazuje, da si je pribo-rila. mesto mojstrice. Res da sem že prej sem in tja slučajno tu in tam na razstavah videl dela Savinškove, vedno tako ponižne in diskretne. Zdaj se je odločila prekiniti svoj molk in zapustiti svoj atelje, se pokazati pred kritiko in dovoliti ljubiteljem umetnosti, da sledijo njeno pot, njeno iskanje in premerijo njen talent. In ta zdaj sije s sten, deloma v obliki oljnatih podob, deloma guašev.
Lirična interpretacija resničnega in njega metamorfoz nas pritegne v neodoljiv vrtinec že zaradi čiste inspiracije ustvarjateljice, polne domišljije in_ goreče duše, ki je danes tako redka. Njena umetnost diha silo, veličastnost in podoba kakor Adam in Eva je prevratno delo notranje napetosti pa uspešne poezije. Je slikarica drame v barvah, slutiti nam da nekaj svetlobe, ki jo sicer dušita samota in usodnost. Če bi naslikala samo to podobo take srce trgajoče človečnosti, bi vedeli, da je mojstrica kvalitete kakšne Suzane Valadon. Toda na tej razstavi je najmanj šest takih slik, ki človeka prevzamejo in ga prepričujejo. Podoba Magija dela močan vtis očarljivega ritma, druga Trije kralji pomeni drugačno delo poguma zaradi udarne ironije in polnosti plastičnega izraza. Harlekini se prikazujejo v svoji nagoti kot pajaci na vrvi brez čustev in sreče. Nikoli se Savin-škova ne preda sentimentalnemu užitku ali kakršnikoli ponižujoči lahkotnosti. Njeno slikanje je dinamičen ekspresionizem, v najvišji meri jasen in čist, dosegajoč izredno lirično širino in simboličen smisel. Dva portreta in ena starejša dalmatinska krajina so tu, da dokažejo, če je potrebno, da se umetnica tudi zanima za človeški obraz, kateremu daje resnico življenja, težo krvi in moralen značaj, pa tudi da ima še
vedno domotožje po svoji rodni zemlji. Daje nam močno podobo, zelo sintetične dežele, iz katere je bežala z razklanim srcem.
Njeni guaši, ki imajo naslove l’Ap-parition, Notre Dame de Pariš, Rdeča krčma, Apokalipsa, Jesen, Smrt svetega Janeza, Slive, Vodni ski, Rože itd. izražajo isto zahtevnost, isti okus silnih akordov, isto ustvarjalno strast, isti kromatični ogenj kot njena velika dela. Savinškova je že ime, ki si ga je treba zapomniti: več njenih del je zrelih za muzeje (galerije). Do 15. oktobra pojdite občudovt njen talent, katerega sestavine so skromnost, spoštljivost in resnična mistična veličina."
Maximilien Gauthier je objavil v Les Nouvelles Litteraires z dne 9. oktobra 1965 sledečo oceno:
»Marijanica Savinšek, rojena Slovenka, brani s pogumom, ki ni vedno brez sreče, postojanke ekspresionizma, zelo sorodna tistemu mojstru Koroške. Močno čustvo, v katerega iskrenost se ne more dvomiti, napravi, da nas slednja njena podoba zajame."
V Art z dne 12. oktobra 1965 je zapisal Raymond Charmet:
»Ekspresionistična poezija. — Hrapava pisava, baročen, silen slog, strastna obdelava barve mesa daje slikam Marijanice Savinšek razburljiv, srce trgajoč ton, ki se mu ne more odrekati sila."
J. Henry je priobčil v L’Aurore dne 19. oktobra 1965 naslednjo kritiko:
»Savinšek. — Letos razstavlja v La Palette bleue jugoslovanska umetnica Savinšek. Njene slike nezanikljive kvalitete so dela iskrenega slikarja. S kompozicijami, ki težijo v abstraktnost, izraža najbolj pereče napake družbe, v kateri slednje živo bitje na svoj način trpi. Barve so čiste in harmonirajo v zelo prijetnem ritmu. Slike na papirju in guaši kažejo močno in spontano risbo. V njih najdemo barve oken naših cerkva, za katere kaže Savinškova resnično ljubezen."
Quotidiene, Informations economiques et financieres ima 18. oktobra 1965 naslednji članek R. Barreta:
»V Pariz je prišla pred 10 leti iz Jugoslavije Marijanica Savinšek in razstavljala že drugič v glavnem mestu. Oljnate slike in guaši predstavljajo zanimivo zbirko na stenah razstavnega salona. Ta zbirka odkriva soliden temperament nemirne umetnice in notranjo borbo, ki realizira svoje zmage ali razočaranja v dolgih, vibrirajočih potezah z razgibanostjo in plastičnostjo. Soliden zamah čopiča, radodarna uporaba barve, znatno znanje proporcij označujejo dela kakor Adam in Eva, ki je sicer malo neuravnovešeno in bi bilo želeti malo več estetiziranja, potem področje Magije, V noči, Slon v kletki ali Robot,
naslovi, ki sami na sebi odkrivajo veliko skrbnost. Zelo nam ugaja Zeleno jezero, katerega mir in okolje sta vplivala na umetnico, da je zmanjšala svoj ogenj in delo bolj zasanjala kot ga mislila. Guaš zelo leži Savinškovi, ki v majhnih formatih uspe ustvariti harmonijo, ob kateri gledavec ne more o-stati neobčutljiv."
Če premislimo sprejem, ki so ga bili deležni v Parizu slovenski umetniki vse od Jurija Šubica in Petkovška mimo I. Kobilice in V. Pilona, potem moramo ugotoviti, da tolikšne pozornosti kot Marijanica Savinšek ni bil v središču evropske umetnosti deležen še noben slovenski umetnik. Pri tem še upoštevamo, da so razmere v umetniškem svetu dandanes vse kompliciranejše kot kdajkoli poprej in sta za enodušno pohvalo res potrebna temeljito znanje in notranja moč umetnine. Ponosni smo na svojo rojakinjo, ki so imeli naši ljudje priložnost videti njene barvaste grafike na II. izseljenski grafični razstavi, prej pa že kaj brati o njej in ji k velikem uspehu iz vsega srca častitamo.
M. M.
— Umrl je v Ljubljani slikar Slavko Pengov.
— Pavel Merku je v krožku za svobodo kulture v Trstu predaval o temi: »Ekspresionizem in glasba".
— Ker je položaj slovenščine vedno bolj ogrožen, je Klub kulturnih in znanstvenih delavcev v Ljubljani skupno z Društvom slovenskih književnikov priredil debatni večer z naslovom: Slovenščina v Sloveniji. Vodil je pesnik Mike Klopčič, uvodno razmišljanje pa sta i-mela Božidar Borko in Jaka Avšič. Razprava pa je presegla naslovni okvir in skušala ilustrirati položaj slovenščine v Jugoslaviji. Uradno glasilo partije »Delo" o razvoju debate ni poročalo, pač pa je ugotovilo, da so se zborovav-ci držali »ozkozačrtanih kompetenc in možnosti in zato tudi niso imeli namena in mogli kaj več storiti. .
— »Hrvatska revija" je zaključila svoj petnajsti letnik s številko, ki je izšla konec decembra 1965. Ves čas je redno izhajala in je tekači zvezek šestdeseti. Revijo že ves čas urejuje prof. Vinko Nikolič, ki je v njej že objavil tudi mnogo lepih člankov o kulturnem ustvarjanju zamejskih slovenskih kulturnih delavcev. Jubileja revije so se spomnili vsi hrvatski listi demokratske smeri, zlasti sta prinesla daljše članke čikaški hrvatski tednik »Danica" (napisal p. dr. Kvirin Vasilij) in veliki hrvatski list »Zajedničar" (napisal univ. prof. dr. Jure Prpič), ki izhaja v izredno visoki nakladi 60.000 izvodov. Tudi mi prijateljem in sodelavcem okoli ugledne revije iskreno častitamo.
—	Miško Kranjec je zašel tudi v ekonomijo. Na vprašanje, kaj sodi o sedanjih prekmurskih sezonskih delavcih, ki naj bi bila nova oblika problema iz predvojnih let, je spra-ševavcu „Knjige 66“ pomodrikoval tako-le: „Sezonstvo v Prekmurju? To se po svojem bistvu popolnoma razlikuje od predvojnega se-zonstva. Takrat ga je narekoval težak socialni položaj prekmurskega vaškega proletarca, ki na majhni krpi svoje zemlje ni več mogel živeti, dela pa ni našel. Pravi višek delovne sile se je v povojnih letih razkropil širom Jugoslavije, se kvalificiral za težko ali drugačno delo in tudi klimatiziral. Ti, ki gredo danes v tujino, ne gredo zaradi socialne ogroženosti, vsaj v veliki večini ne, pač pa zaradi konjunkture manualnega delavca po svetu. Kajpak
—	so še drugi vzroki za tolikšen odhod ■— emigracija v tujino je že presegla predvojno
—	toda to je posebno poglavje, poglavje širšega kompleksa." Torej: Prekmurci se v socialistični" Sloveniji bolj izseljujejo kot pred vojno. Nekateri celo zaradi socialne ogroženosti. Morda bo eden ne najbolj zadnjih krivcev sedanjega stanja v Prekmurju in Sloveniji kdaj razložil, kako delavstvo izkuša tisto bistvo, razliko med nedoslednimi plačami — pa delovnimi mesti — v kapitalističnem in socialističnem gospodarstvu? Miško Kranjec seveda ne bo ničesar razložil, ker nikdar ni iskal razlogov. Še svojega Marxa je kaj hudo površno bral.
—	V Moskvi je založba „Progres“ izdala antologijo „Sodobna jugoslovanska novela", ki jo je uredila in ji napisala uvod S. Babeni-ševa. Obsega triindvajset srbskih, hrvaških, slovenskih in makedonskih pisateljev. Od Slovencev sta bila sprejeta Andrej Hieng in Beno Župančič.
—	V sklepu „Podob iz sanj" je Ivan Cankar kot najvišje življenjske vrednote postavil trojico: Mati, Domovina, Bog'. Neki Jože Snoj jih je v recenziji Dušan Pirjevčevega pisanja „Ivan Cankar in evropska literatura", Cankarjeva založba 1964, ponaredil v: Mati-Do-mačija-Bit. Sklicuje se na sklepne misli Pirjevčeve knjige: „Od matere je prejel naročilo, naj najde srečo. Najti srečo je pomenilo realizirati soglasje med svetom in človekom — to pa je bilo možno le, če postane svet zares človekova domačija, če postane njegov^ dom, njegova resnična domovina. Šele ko bo človek našel svojo domačijo, ko bo postal svet zares človekov svet in ko bo človek zares človek v svetu, bo dosegel tudi Boga, ki v tem primeru ni nič drugega kot Bit sama." V literarni zgodovini je že dolgo nek postopek, ki se mu pravi vinterpretiranje lastnih kritikovih misli v tem tuj avtorjev miselni svet. „Metoda“, ki je menda danes na Slovenskem zelo v modi.
—	švedski katoliški pisatelj Sven Stolpe je 24. avgusta 1965 obhajal svojo šestdesetletnico. Tedaj je izdal avtobiografsko skico pogled nazaj - pogled naprej".
—- Prešernove „Poezije“ so v izboru Ma-riana Piechla izšle v „Biblioteki pesnikov", ki jo izdaja Panstwowy instytut wydawniczy (Državni založbeni zavod) v Varšavi. V zbirki je v poljščino prevedenih 69 Prešernovih pesmi.
O	TARIFA REDUCIDA
2 2 •<>	
£ ž ^	
8 2 «	CONCESION 6228
	R. P. 1. 847847
OB PLOŠČI KVARTETA FINK
Nekaj misli o tercetu in kvartetu sester ter brata Fink.
Kaj je privedlo tercet do veliave v glasbeno tako zahtevnem okolju kot je bila Ljubljana? Da se odgovoriti kar na kratko. Prejele so glasbeni dar, ki so ga s pomočjo staršev, okolja ter lastnega truda znale uveljaviti. Navedem naj le nekaj prilastkov, ki so potrebni za uspešno izoblikovanje komornega zborčka.
Vse tri sestre imajo različno glasovno lego. Lastnost prepotrebna za tvoritev zbora. Vzemimo, da jim sreča ne bi bila tako mila in da bi imele približno isti tonski obseg in lego z vsemi drugimi pritiklinami. Izvajale bi lahko odlične melodije, tudi dvo ali tri glasne pesmi, manjkal pa bi glasovni register, bodisi višjih ali nižjih glasov, nujen za izrazito podajanje in tudi za osvajanje publike.
Njihovi idealni razporeditvi je priskočil na pomoč nadaljni prilastek — glasovna moč, ki je prav različna pri vsaki pevki. Tudi ta razporeditev je prav tako dobra kot glasovni register. V času njihovega uveljavljanja je bil najmočnejši prvi sopran, temu je sledil nasprotni extrem in nato nekoliko šibkejši drugi glas. Za oblikovanje akordov in za slušni učinek je ta razporedba dobra. Vsak zbor in tudi zborček se lahko uveljavi z močnimi in nadarjenimi pevci pri ekstremnih glasovih. Dodati je le nekaj spretnosti in pevske tehnike in uspeh je zagotovljen.
Narava jim je podarila najboljšo glasovno barvitost. Glasovi so lirični, mehki, božajoči, ki zlepa ne utrudijo. Vzbujajoč občutek polnosti ali tudi glasovnega bogastva — idealni pridevek za komorni zborček — z že dovolj močnim izrazom za solistične speve. Tudi to je prednost, redkim na razpolago. Ni lahko dobiti soliste, ki ne bi izstopali iz zborovske mase in ne pevca z dovolj polnim glasom.
Še eno dejstvo je omeniti, ki pride pri delu v skupnosti dokaj do veljave. To je značaj. Ta ali oni bi vsaj mislil, da značaj nima ničesar opraviti s petjem. Pa je tudi važen. Že pri samem načinu opravljanja svojega glasu. Pevec, ki se mora dati vsega vsem, je kaj lahko njegov glas podprt ali oviran po izvajalčevem temperamentu. To se tiče solista. Kadar pa se uri v zboru, pridejo v poštev drugi momenti. Eksploziven značaj je včasih vzrok, da marsikaj zdvoji, ker se mu posreči približati, ali vsaj toliko skopati, da lahko pridene svoj exploziv. Podobni značaji pri skupnem delovanju na tem ali onem polju radi dovedejo do razdora, večkrat niti ne namenoma. Sleherni zbor tudi majhen ima podobne težave.
Finkova družina je obdarjena z značajem, ki jim omogoča prijetno sožitje. Veliko je še število let skupnih vaj in nastopov. In če jih Bog ohrani pri zdravju, pričakujemo še mnogo let njihovega glasbenega udejstvovanja.
Za kvartet se smatra štiri glasove, ki so lahko samo ženski ali moški, pa tudi oboji skupaj, predstavljajoč medsebojno razmerje. To je vidik glasovne razporeditve. Nanašajoč se le na število sodelujočih oseb, je glasovno razmerje drugotnega pomena. V tej deželi je navada poimenovanja ne po številu oseb, pač pa si nadenejo posebno ime, če le mogoče tuje (angleško). To velja zlasti za ritmično glasbene skupinice, ki jim je glasbena umetnost le krinka.
Pri Finkovem zborčku sodelujejo tri ženske in ena moška oseba. Kvartet sester in brata Fink ne predstavlja tako zaokroženo popolnost, kot jo nudi tercet sam, čeprav je moški glas obdarjen z vsemi pevskimi vrlinami naštetih že pri tercetu, poleg tega še z močno resonanco maske, zaznavne že pri govorjenju. Glasbeno in kvalitetno je kvartet v raznotežju, toda predstavljajoč mešani zbor, mu manjka tenor, čeprav samo tenorske barve, ker ga intonančno lahko nadomesti nizki glas terceta. Po glasovni razporeditvi imajo na razpolago dva možna načina. Ženski glasovi lahko tvorijo organski trio, moški glas pa dopolnjuje ali podkrepljuje zgrajeno harmonijo terceta. Prednašanje po tem načinu je močno, prepričevavno, ker ustreza naravnemu razvijanju alikvotov.
Naslednja možnost je izvajanje pesmi v priredbi mešanega zbora. Srednji ženski glas zasede alt, najnižji pa naj nadomesti tenor, ki je po naravi visoki moški glas. Iz čisto fizikalnega stališča je to možno, kajti oba glasova imata približno isto tonsko višino. Izrazita pa je razlika v barvitosti. Pojoč iste tone, ženski glas je nizek, moški pa visok. Povsem enakovredno ženski glas ne more nadomestiti moškega in obratno tudi ne.
V zdomstvu med bivanjem v Rimu so našli dobro polje aktivnosti in priznanja. Po dokončni nastanitvi v Buenos Airesu in ustanovitvi Kulturne akcije, se njihova aktivnost nadaljuje. Upajmo, da nam bo še dolgo vzgled poustvarjanja pevske umetnine.
Jože Omahna
GLAS ureja Ruda Jurčec. — Tiska ‘‘Editorial Baraga S. R. L.”, Pedernera 3253 — Buenos Aires — Vsa nakazila na: Rodolfo Jurcec, Ramen L. Falcon 4158 — Buenos Aires.