»Jezikovni tečai" za Prekmurce domačine. Lanske počitnice me je zaneslo v naše Prekmurje. Dober teden dni sem hodil s popotno palico v roki in dobrim tovarišem prijateljem ob strani po prijaznih goiičanskih brdih ob avstrijski in madžarski meji in opazoval kraje in ljudi. Videl in doživel sem mnogo zanimivega, spoznal lepo število tovarišev domačinov in doseljencev, ki vrše svojo nalogo često v težavnih razmerah, kakor pač najbolje vedo in znajo. — Skoro povsod sem bil prijetno presenečen in sem se naravnost čudil. da je nekdo zagrešil pred par leti tak velikanski anahronizem in primerjal te lepe kraje — Sibiriji. Toda o tem drugič obširneje. Predno sem zapustil Prekmurje, sem posetil s prijaznim dovoljenjem tov. Šijanca slovenski tečaj za učitelje domačine, katerega je imel v Murski Soboti. Nad dvajset tovarišev in tovarišic se je shajalo dvakrat na teden iz obširnega okoliša v Murski Soboti in učilo — pismene slovenščine hoteč vsaj deloma nadomestiti to, kar so zakrivile prejšnje razmere. Enak tečaj se je vršil v Dolnji Lendavi. Kakor o Prekmurju sploh. tako je vladalo tudi o tamošnjein domačem učiteljstvu zlasti prva leta v naši javnosti prav često docela pogrešeno in krivo mnenje in vlada v veliko manjši meri deloma še sedaj. Že dejstvo. da so ti ljudje o počitnicah žrtvovali čas in denar v težkih gmotnih neprilikah za to. da se priuče našega pismenega jezika. govori dovolj jasno. Nikakor nočem zmanjševati velikega pomena takih tečajev. ki obrodijo gotovo svoj sad zlasti če so v rokah strokovnjaka na jezikovnetn polju kakor je tov. Šijanec. Naravno pa je, da ne mofejo doseči popolnega uspeha. če so udeleženci samo nekaj ur na teden v neposrednem stiku s svojim učiteljem. drugače pa preživijo ves čas v svojih starih razrnerah, katere jim ne nudijo prav nikake prilike. da bi se vadili govorienja v pismeni slovenščini, ampak so naravnost prisiljeni, da občujejo morda deloma v domačem narečju, največkrat pa še celo v tujem jeziku — v madžarščini. Take ljudi je naravnost potreba iztrgati iz njihovih vsakdanjih razmer in jih prestaviti v docela novo okolico, kjer so primorani opustiti rabo tujega jezika in se prilagoditi' s pomočjo dialekta živi pismeni govorici. En sam mesec takega neprisiljenega in lahkega »poduka« bi gotovo zdaleka odtehtal celoletni trudapolni posamezni študij. Ko sem se razgovarjal z nekaterimi udeleženci tečaja o tem. so mi sami pritrdili v tem smislu. In iz njihovih vrst je izšla misel, da bi bilo velike koristi. a k o bi prišli naši tovariši in tovarišicedomačini o počitnicah v z a I e d j e k t o v a r i š e tn i n t o v ar i š i c a m ne samo v jezikovnem. ampak tudi v oziru splošnega spoznavanja razmer in prilik. Medsebojno osebno spoznavanje in občevanje bi izbrisalo na obeh straneh marsikatere krive.predsodke in rodilo duševno zbližanje. Zato predlagam sledeče: 1. Tisti tovariši in tovarišice domačini iz Prekmurja, kateri bi hoteli napraviti tak »jezikovni tečaj« v zaledju, naj prijavijo svoje naslove našemu strokovnemu tajnistvu UJU poverjeništvo Ljubljana. 2. Prav tako naj prijavijo svoje naslove tovariši in tovarišice iz zaledja. katerim bi bilo možno sprejeti samo enega tovariša(-ico) iz Prekmurja — seveda proti primernemu plačilu. kar se je izrecno povdarjalo iz njihove strani. Naše strokovno tajništvo bode gotovo rado posredovalo v tem oziru. S tem izpolnujem — sicer malo pozno. a upam. da še nikakor ne prepozno — svojo dano besedo z iskreno željo. da bi našle moje besede na obeh straneh obilo odziva. Hren.