Anton Hribar: Ubogi pevec.   —  Našim  Amerikancem.
483
prebiral je sveto pismo in druge verske knjige. L. 1836. je osnoval Časopis „Sovremennik"', no, ni mu bil dolgo urednik, ker mu je morilčeva krogla pretrgala nit njegovega kratkega a viharnega življenja. Posameznosti in pravi vzroki nesreče niso še znani. Ustrelil ga je v dvoboju baron Dantes-Heeckern, sin holandskega poslanca, katerega je bil Puškin zaradi neke rodbinske razmere poklical na dvoboj. Padel je dne 17. prosinca 1. 1837., zadet ne daleč od želodca, in je umrl dva dni potem po strašnih mukah. Pri njegovi smrtni postelji so stali Žukovskij, A. I. Turgenev in drugi. Zakopan je v Svjatogorskem samostanu, ne daleč od njegovega posestva Mi-hajlovskega. V Moskvi so ob stoletnici njegovega rojstva postavili spomenik in ga odkrili slovesno dne 9. tnal. srpana 1. 1880.  Ob tej priliki
je imel Dostojevskij navdušen govor na Puškina. Puškin je oslobodil rusko književnost posnemanja, katera je zavladala v njej od Lomo-nosova sem; dal ji je potrebno samostojnost. Tvarino za svojo poezijo je zajemal iz narodnega življenja, a obdeloval jo je umetno, zato imenujemo njegovo šolo umetniško. Puškin je bil prvi pesnik-umetnik; poezija mu je bila, kakor sam pravi, strast. Od njega se začenja umetniško-narodna doba. Od te dobe nadalje se trudijo pesniki in prozaiki, da družijo narodno svojstvo z občno zapadno omiko in tako stvarjajo dela, ki so primerna potrebam ruskega življenja. Puškin je pisal lirske in epske pesmi in tudi prozo; zapustil je veliko še nedogotov-ljenega. To priča, da njegov pesniški genij ni bil dosegel svoje popolnosti.
Ubogi  pevec.
-L/a, mnogo pel sem — zdaj se čudim,      Pač karal sem napak napake,
Ko  zrem  v  minulost zatopljen,                O lepem,  blagem  le  sem   pel;
Kako,  da še  se  s  petjem  trudim,            Komu  so  mari pesmi take?
Saj  meni zame  se  noben.                         Ni  hotel   —   ali  ni umel.
Ljubav  sem  v  dnu   srca  zajemal, Izlival sem jo  v  sladek  spev, A  kdo  se je za 10  zavzemal, Kar srca mojega je gnev?
Modrosti svoje zadnje  kote Prebrskal sem  in  uk  delil, A  narod  misli,  da so  zmote, Kar s  potnim  čelom  sem  rodil.
Ljubezen,  slogo,   mir oznanjal, J edinost,  bratsko  sem  srce; Pa  menijo,   da  sem   le  sanjal, Teh glasov  čuti  ne  hote.
Izpregel bom  te, pegaz  bedni, In  tebi,  vila,  dal slovo: Kedo  bi  živel  v  skrbi  vedni In  mučil si zastonj glavo!
Anton  Hribar
D,
"anes  solnca žarki  zlati Sijajte  mi  še  z  neba, Ko  mi je odpotovati Onkraj  širnega  morja.
Vas domača,  koča   mala, Mili nepozabni  kraj, Vrtec sadni,  trata zala, Grički divni,  tihi gaj:
Odhajaje vas pozdravljam, Pogledavam vas solzeč. S težkim  srcem se poslavljam, Morda se ne vrnem več.
Našim Amerikancem.
Mati  mila,  oče dragi. Sestra ijuba,  blagi  brat: Daj   mi na domačem  pragi Desno  v desno  še  enkrat.
Naj,   pusthe,  vas objamem, Ljubi  moji,  za  slovo, Predno  palico  si  vzamem In  v  neznano grem  zemljo.
Ptički drobni,  le  žgolite, Le šumljaj  mi  bistri  vir, Z  doma znanca me spremite, In olajšajte mi tir.
Vetrič  dihni  v jadra  bela, Brod  odrini  na  vode, Krmi,  vodi  roka smela V  daljne  kraje  čez  morje.
Z  Bogom, z  Bogom, zemlja  draga, Z  Bogom  moj  domači  rod, Da na  bolje ti pomaga, Seda  sinek  tvoj  na brod.
Iskat spejem  blagostanja, Zemljo  sreče in  medu; Ko  mi istina bo sanja Vrnem  zopet se domu.
Anton  Hribar.