Sprehodi po knjižnem trgu
Lucija Stepančič
Marjan Žiberna: Norma.
Ljubljana: Modrijan (Zbirka Bralec 83), 2015.
Naj za začetek nekaj priznam. Na tek sem vedno gledala precej podobno kot Balkanci, ki se v Lavričevem stripu Evropa ob prihodu v obljubljeno deželo hudobno režijo preznojenim zahodnjakom: Le kaj jim je tega treba? Da še prosti čas spreminjajo v eno samo naprezanje? Norma je prva od tekaških knjig, ki sem jo sploh kdaj vzela v roke (pa naj njihove avtorje sicer še tako cenim), in bo še kar nekaj časa tudi zadnja, po svoje pa me je vendarle prepričala. Ne sicer toliko, da bi si šla kupit športno opremo, vendar več kot dovolj, da sem jo z zanimanjem obrala prav do konca, premnogim športnim tehnikalijam navkljub, ki me v kakšnem drugačnem kontekstu ne bi niti malo zanimale. Tukaj pa se je vse to bralo več kot slastno. Ta človek ima tek v resnici rad. To je to. In samo to. Ampak več kot dovolj. In še limonadasti obeti z zavihka ("zaradi ljubezni do ženske, ki jo je srečal med bivanjem v bolnišnici, se mu tudi maratonska olimpijska norma zazdi dosegljiva") se ne realizirajo, ampak postavijo na glavo, in to na precej presenetljiv način. Bojazen, da bo vse skupaj le še nov blabla na temo, kako vse zmoremo, če si le dovolj želimo, in da ljubezen premaga vse ovire, se izkažejo za neutemeljene.
Pripoved starta v neproblematičnem svetu prvoosebnega protagonista, ki je prijetna, lahkotna osebnost na meji plehkosti (te meje pa s čudno natančnim občutkom za takt nikoli ne prestopi). Družabnost, ekstravertiranost, tekmovalnost ga ne zapustijo niti v letih, ko bi se po mnenju matere, sestre in prijatelja že lahko zresnil in se začel ukvarjati z gnezdenjem, in tudi zdravniki mu dajejo vse bolj odločno vedeti, da se bo športno petelinjenje moralo končati, če mu je življenje drago. A kaj ko je tek edino, kar je na tem svetu sposoben jemati do konca zares, na vseh ostalih področjih je nezateženo jebivetrski. Sicer precej razgledan, z izoblikovanim glasbenim in literarnim okusom (prijajo mu avtorji, ki ne jadikujejo), celo moderni umetnosti se ne izogiba, nasploh pa mu
616
Sodobnost 2015
Sprehodi po knjižnem trgu
lahko verjamemo, da je "novinarstvo študiral zato, ker nisem vedel, kam bi sam s sabo, saj me je zanimalo po malem kup stvari - torej nobena zares." Tako še kar naprej vedro "svaštari" za honorarje, s katerimi plačuje najemnino in živi provizorično življenje zakrknjenega samca, prekerna narava vse njegove pisarije v tem kontekstu ne predstavlja frustracije, ampak brezskrben življenjski slog od danes do jutri. Bleferske poteze revialnega pisarjenja pozna do dna, kljub temu pa ne zapade v cinizem, pred tem ga varuje nekakšna dobrodušnost. "Kako malo je pravzaprav treba, da se človek počuti dobro. Nobenega posebnega dogajanja, ki bi me zvrtinčilo vase, nobenih ekstaz, nobenih posebej vznemirljivih načrtov, nič od tega. Mirno, vsakdanje jutro ob kavi in pregledu časopisnih novic se mi je zdelo naravnost fantastično." Vse je prijetno in nič kaj dosti več, a vseeno prijetno. V dobrem in slabem daleč od česar koli zavezujočega.
V nasprotju s tem pa so strani, namenjene teku prečudovite, domala epifanične, kljub varljivo preprosti ugotovitvi, da "je bistvo teka v teku samem, v prestavljanju noge pred nogo. In v občutju, ki ga to prinaša." Tekači, ki jih imamo nevedni in nepoučeni za mazohiste, se kmalu izkažejo za svojevrstne hedoniste: "kako se veselim priprav ob morju, kjer ne bom slišal ne svojih korakov ne svojega dihanja, saj se bodo ti zlili v eno z dihanjem in koraki skupine tekačev, ki z enakimi željami kot jaz tečejo po peščeni obalni poti skozi borov gozdiček." Protagonist je zanesenjak brez primere in tak je prav "zaradi ukvarjanja s športom, pri katerem sem se gnal na žive in mrtve, ne da bi mi zato v žep kdaj padlo kaj več kot drobiž." Ob vsem tem se lahko le še vprašamo, zakaj mora biti tek, če je tako izpolnjujoča dejavnost, ki posameznika osreči in mu osmisli življenje, povrh vsega še tekmovalen, zakaj sploh potrebuje zunanje potrditve. Ampak tudi na to vprašanje bo pred koncem še odgovorjeno, brez skrbi. In to, kako bi sploh lahko bilo drugače, prav po zaslugi ljubezenskega zapleta.
Ženska po imenu Norma (ki obenem pomeni junakov lajtmotiv in pravo ime Marilyn Monroe) kljub navidezni dosegljivosti v okolju, ki prekipeva od lahkotnega flirta, ohranja precejšnjo distanco, deloma zaradi svoje karakterne zadržanosti, še precej bolj pa zaradi obstreta fatalnosti, v katerem jo kar naenkrat zagleda nemočno zatrapani oboževalec. Kot par sta za današnje čase precej tipična; zveza med ležernim tipom, ki jemlje vse zlahka, ter pridno punčko, ki med dvema dežurstvoma spravlja skupaj magisterije, doktorate in specializacije, zveni kar nekoliko preveč znano. Tako kot tudi to, da je rok trajanja tovrstne španovije vprašljiv. Pa vendar se avtorju posreči kaj več od bledično odslikane novodobnosti. Nežnost, ki je kar na lepem vseprisotna, je presenetljivo glavni adut tega romana, saj to krhko čustvo le redko kdaj najdemo tako prepričljivo ubesedeno. Že dejstvo, da v zvezi s tekom na dolgo in široko napleta podrobnosti, pri
Sodobnost 2015
617
Sprehodi po knjižnem trgu
ljubezenskih prizorih pa se kamera obzirno obrne vstran, učinkuje prav ganljivo viteško. Ubogi revež je res zaljubljen.
Preobrat je za protagonista samega pravi šok, avtor pa ga z nekaj ironije predstavi skozi pornografsko zgodbo, ki jo na hitro spacka skupaj po krepko zamujenem roku za oddajo. Če je bila agresija prej kanalizirana skozi atletsko naprezanje, zdaj izbruhne v nekontrolirani obliki, značilni za ljubosumne samce tako v živalskem kot v človeškem svetu. Ironija, ki je bila na začetku zgodbe dobrodušna, je na koncu dobesedno ledena. Slutnje novega življenja in drugačnega, bolj zavezujočega pogleda na svet se nazadnje izpolnijo, čeprav seveda bistveno drugače, kot je pričakoval ubogi zaljubljeni hudič.
Množica stranskih likov, ki so prej dogajanje uravnovešali iz ozadja, proti koncu odločno stopi na plan: v največji meri prijatelj slikar in rodna slovenska mati, ki pokažeta, da sta se skozi zgodbo tudi sama precej razvila in spremenila: skrajno netekmovalni umetnik doživi nepričakovan uspeh, mati pa z odločnim dejanjem preseže svojo jadikovalsko naravnanost. Najbolj temeljito preobrazbo pa seveda doživi protagonist. Če je prej z navdušenjem opažal, kako zelo ga je ljubezen spremenila, pa je njen konec posegel v njegovo najgloblje bistvo in najtrdovratnejše obsesije. Do takrat je korekture osebnega sloga štel za prelomne (namesto Morrisona posluša Schuberta, namesto Vitomila Zupana bere Lojzeta Kovačiča). Ljubezenska polomija pa mu pokaže, da je v človeka mogoče poseči še mnogo globlje, predvsem pa na mestu, kjer je resnično občutljiv. Tako smo dobili svojevrsten Bildungsroman, ki protagonistove začetne motive postavi na glavo. Po drugi strani pa motivi izgubljene ljubljene osebe ostajajo nerazjasnjeni. Norma je od začetka do konca enaka, skrivnostna anima iznad vsake kritike. Malo ostrejši vpogled v njeno ravnanje bi sicer lahko razkril kakšno prav banalno nečednost, recimo preračunljivost. Vendar bi detronizacija fatalke po vsej verjetnosti sesula vso pripoved, ki je tako pretanjeno stkana okoli hrepenenja. Ali jo poslala v nove, višje obrate?
Razen te nekritičnosti (za katero pa tudi ne vem, če bo zbodla prav vsakega), bi se romanu dalo očitati kvečjemu še pretiravanje s tuširanjem -junak, ki se zaradi športa kar naprej poti in zaradi zdravil zaudarja še precej bolj, kot bi smel, se oprha sicer na skorajda vsaki strani, le da bralca higienski ukrepi po vsej verjetnosti ne zanimajo tako zelo. In tudi kakšna smrt manj bi bila čisto v redu, upam si celo trditi, da bi bila Norma enako skrivnostna, če ne bi v romanu nihče umrl. Niti izven niti znotraj okvira dogajanja. Eros in Tanatos sta sicer preverjena kombinacija, v pripovedi, ki jo zaznamujeta športni duh in lahkotni vsakdanjik, pa vendar učinkujeta prisiljeno. Malo manj tuširanja torej in malo manj umiranja. Pa bo.
618
Sodobnost 2015