BUENOS AIRES
13. marca 1986
Umrl je msgr. Anton Orehar
Skrbni
Cerkveni nagovor dr. Alojzija Starca pri pogrebni maši v cerkvi Marije Pomagaj v spomin pokojnega msgr. Antona Oreharja.
Vsak prvi petek v mesecu, ki je posvečen presvetemu Srcu Jezusove-mu, ste vi, dragi gospod delegat, ob petih popoldne v tej cerkvi maševali, nato pa ste odšli na Pristavo, kjer je bila sv. ura.
Zadnji prvi petek, 7. marca, pa ste ob tej uri zapustili zemljo in odšli v večnost, k Bogu.
Kar misliti si ne moremo, da je to res!
Bog Vam je odmeril malo manj kot 76 let življenja. Otroška leta ste preživeli v Predosljah na Gorenjskem, gimnazijo ste napravili v Kranju, v duhovnika pa ste bili posvečeni v Ljubljani. Bili ste 52 let duhovnik, 11 let v Sloveniji in 41 let po svetu. V Sloveniji ste delovali v Mengšu, v Šentvidu in v ljubljanski stolnici. Potem ste odšli po svetu. Za Celovcem je prišel na vrsto Beljak, nato Videm, Moni go, Servigliano in Se-nnigalia. Leta 1948 ste prišli v Argentino. Tu ste bili skoraj 38 let naš dušni pastir, naš duhovni oče.
Če bi hotel vsaj v medli luči orisati vaše življenje, bi dejal, da ste bili duhovnik po božjem srcu, skrbni pastir in neutrudni učitelj.
Bili ste radi duhovnik. Duhovnik z vsem srcem! Kolikerim med nami ste podelili sv krst? Koliko ste jih birmali? Kolikerim ste v božjem imenu odvezali grehe? Kolikerim ste podelili sv. maziljenje? Koliko ste jih poročili? S kakšnim veseljem in s kakšno zavzetostjo ste okrog oltarne mize zbirali vernike in darovali Gospodovo daritev. Za vse pa ste kot Kristusov duhovnik molili. Kolikokrat ste mi med vožnjo dejali: Sedaj pa moliva rožni venec.
Bili ste neutrudljivi pridigar. Ve' liko ste pridigali in radi ste oznanjali božjo besedo. Govorili ste šolskim otrokom, govorili dekletom in fantom, govorili starejšim. Vedno ste oznanjali čisto božjo besedo, pa zmeraj tako, da smo vas mogli razumeti, vedno a-ktualno, vedno to, kar smo potrebovali. V pridiganju ste bili zvesti učenec rajnega škofa Rožmana, ki ste ga visoko spoštovali in ljubili.
pastir
Bili ste skrbni dušni pastir! Pastir nam dušnim pastirjem, pastir vsej slovenski skupnosti v Argentini.
Poznali ste skoraj vse Slovence po Argentini. Pa ne samo na splošno, ampak po imenu.
Radi ste nas imeli. Ta ljubezen je bila včasih sicer gorenjsko pobarvana, a vedno iskrena, vedno duhovniška.
Kot skrbni pastir ste obiskovali in družili rojake. Pogosto ste šli v Men-dozo, San Luis, Rosario, Cordobo, vozili se v Bariloče, Tucumän, Mar del Plato in Miramar in povsod, kjer žive naši ljudje. Po okrajih Velikega Buenos Airesa pa ste bili neštetokrat.
V skrbi za naše duše in za našo časno in večno bodočnost ste s sodelovanjem vseh rojakov, ki so vas razumeli in imeli radi, zgradili Slovensko hišo in cerkev Marije Pomagaj. Poleg materialne zgradbe pa ste imeli neprestano pred očmi našo duhovno zgradbo.
Malo manj kakor dve leti po vaši zlati maši vas je Kristus, veliki duhovnik, poklical k sebi.
Ostali smo brez vas, ki ste več kot štirideset let spremljali nas begunce, zdomce in nove rodove.
Človeško govorjeno, smo žalostni. Žalostni kot Jezus na vrtu Getsemani. Ker pa smo kristjani, nam tudi
v	tem trenutku svetijo tri luči: luč vere, upanja in ljubezni.
Vera nam pravi, da ste pri Bogu. Upanje nam govori, da se bomo v večnosti zopet pozdravili. Ljubezen pa nam oznanja, da smo v Bogu vsi eno :
vi	v večnosti in mi na zemlji.
Gospod delegat! Prepričani smo, da nam boste tudi v bodoče stali ib strani. Pri Bogu boste skupaj z rajnim škofom Rožmanom in vsemi našimi mučenci ter s številnimi našimi rojaki, ki so že odšli v večnost, prosili za nas.
Prosili, da bi vedno ostali povezani med , seboj, vedno bratje in sestre! Prosili, da bi ostali zvesti vsemogočnemu Bogu, naši Mariji Pomagaj, našemu narodu in idealom, ki smo si jih začrtali v času največjega trpljenja.
Gospod delegat, naš skrbni duhovni oče, z Bogom in nasvidenje v nebesih !
V večernih urah prvega petka v mesecu marcu se je med Slovenci v Argentini raznesla težka vest, da je v Mendozi umrl delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini msgr. Anton Orehar.
Dalj časa smo ga videli Oslabljenega, vendar je s trdo gorenjsko voljo premagoval bolezen in odločno nadaljeval s svojim delom za našo slovensko občestvo. Še vedno je maševal, pridigal, učil, sodeloval pri predavanjih, obiskoval okrajne skupnosti, januarja je celo bil z otroško kolonijo v Cordobi, nato opravil du-šnopastinski obisk v Rosariu, tako da smo mislili, da se bo še dolgo lahko ustavljal bolezni.
Pa je Bog imel drugačne načrte. Njegova volja je bila, da je poklical
Življenjska
Svojo življenjsko pot je pokojni začel dne 12. junija 1910 v Predosljah pri Kranju. Bil je najmlajši v družini; imel je še 8 sester in bratov. Šolanje je opravil v domačem kraju, gimnazijo pa obiskoval v bližnjem Kranju. Oče je bil zidar, družina se je skromno preživljala, zato ni čudno, da je mladi dijak vseh osem let prehodil dan za dnem pot v šolo, ki ni bila ravno blizu. Maturo je opravil leta 1929 in vstopil v ljubljansko semenišče.
Kot bogoslovec je obiskoval teološko fakulteto, jo dokončal ter bil 8. julija 1934 posvečen v duhovnika. Prvo delovno mesto je bilo v Mengšu, kjer je kaplanoval in se posvetil predvsem šolskim otrokom in mladini. Imel je veliko veselja in uspehov z njimi. Po štirih letih je iz kmečko-obrtniške fare bil prestavljen za leto in pol v Št. Vid nad Ljubljano, ki je bilo že predmestje, in spet imel skrb za mlade farane. Počasi se mu je utrjevala misel, da bi se posvetil študirajoči mladini. Zato je sprejel mesto stolnega vikarja v Ljubljani in poučeval verouk na Trgovski šoli in na ženski gimnaziji na Poljanah. Tu je posegal v dijaške organizacije, v kongregacijo za dijakinje in nato bil asistent pri Katoliški akciji za visokošolke. Svojega študija tudi ni zanemarjal in se proti koncu vojne začel pripravljati na doktorat.
Njegov življenjski smoter — biti profesor — je delno preprečila vojna in komunistična revolucija. Kot skoraj vsem, so dogodki ob koncu vojne spremenili tudi njemu način življenja ter ga prisilili, da se je moral prilagoditi božjim načrtom. V maju 1945 je odšel z množico Slovencev v begunstvo in preživljal prve težke dni na Koroškem, nato pa se pomaknil v begunska taborišča v Italiji. V Monigu pri Trevisu so ga na duhovniškem posvetu 31. maja 1945 izbrali za glavnega dušnega pastirja. Nekaj mesecev kasneje ga je še škof dr. Gregorij Rožman, ki ga je leta 1934 posvetil v duhovnika, postavil za delegata ljubljanskih duhovnikov. Iz Moniga se je preselil v Servigliano, od tam v Senigallijo in končno v Argentino, kamor je prispel i. aprila 1948.
V Argentini je stopil v stik z msgr. Janezom Hladnikom in prevzel skrb za duhovni blagor novih priseljencev. Vstopil je v uredništvo Duhovnega življenja in vpeljal izdajo Oznanila, verskega lista, ki je začel izhajati 31. oktobra 1949. Leta 1950 pa je postal predsednik konzorcija DŽ.
Ko je bil msgr. Hladnik imenovan za župnika na fari sv. Jožefa v Lanusu, je sprejel celotno skrb za vse Slovence v Argentini. V tej' funkciji je bil uradno potrjen 5. decembra 1953, ko je po encikliki pa-
k sebi voditelja Slovencev v Argentini sredi plodnega dela. Obilno ga je poplačal za vse, kar je dobrega storil tako za Njega kot za slovenski narod in za vse posameznike. S smrtjo msgr. Oreharja se je obrnil list zgodovine našega bivanja v tej deželi; vsa skupnost je to globoko občutila, saj nosi najgloblji pečat dela in truda pokojnika, kateremu se moramo zahvaliti v največji meri, da smo to in tako, kot smo, saj nas je on držal skupaj, vzpodbujal v težavah, premagoval nasprotja, tolažil in se veselil z nami. Skratka, bil je gotovo največja osebnost slovenske skupnosti v Argentini. Miren, tih, prijazen nas je vodil po poti za Kristusom in obenem skrbel za naše narodno ohranjevanje ter osebno izpopolnjevanje. Njegovo delo ga bo preživelo na zemlji, njegova molitev nas bo spremljala še naprej, spomin nanj bo ostal neizbrisen med nami.
pot in delo
peža Pija XII. Exul familia bilo u~ vedeno dušno pastirstvo za izseljence.
To so precej suhi podatki iz plodne življenjske poti, ki zelo skromno orišejo njegovo veličino. Čeprav so že njegovi začetni koraki v duhovniški službi kazali, da je zelo zmožna oseba, je delo, ki ga je o-pravil tako v taboriščih kot pozneje v Argentini, potrdili zaupanje, ki so mu izkazali sobratje in sam škof Rožman.
Kot je bilo že zapisano, je takoj po prihodu začel z delom. 17. maja je bila ustanovljena Vineencijeva konferenca ,ki še danes nudi pomoč potrebnim rojakom. Kmalu zatem je bila osnovana „čebelica“, ki je marsikomu pomagala v težjih trenutkih. Pri tem je bio veliko njegovega dela.
Brez dvoma je Slovenska hiša v celoti spomenik njegovemu naporu. Od leta 1954 pa do blagoslovitve cerkve Marije Pomagaj in še vse do zadnjega je mnogo svojih sil namenil v to mogočno stavbo. Od prvega početka je služila ne samo kot sedež raznovrstnim ustanovam in organizacijam, tudi je bila zatočišče onim, ki so bili še brez lastne strehe.
Čeprav se ni mogel posvetiti po-
Vsi smo vedeli, da je že dolga leta msgr. Orehar bolehal za diabetesom, vendar ga je s primemo o-skrbo, pažnjo in zdravljenjem premagoval. Vendar smo pred dvema, tremi leti opazili postopno slabšanje ,ko je bil čedalje bolj utrujen in shujšan. Pričel je z bolj intenzivnim zdravljenjem, a kot se je sedaj pokazalo, njegovo telo je bilo že pri koncu svojih moči. Sicer je še vedno trdno opravljal svoje delo kakor pred leti in seveda to mu je spodkopavalo zadnje moči. Seveda pa kot pravi Gorenjec ni hotel slišati, da bi se malo razbremenil ali prišel v temeljito zdravniško oskrbo.
Vendar se mu je stanje tako poslabšalo, da ga je slovenski dušni pastir v Mendozi Jože Horn, ki je bil na obisku v Buenos Airesu, lahko pregovoril, naj gre z njim v Men-dozo, kjer je Horn kurat v izvrstni vojaški bolnišnici, kjer bi lahko intenzivno poskrbeli in zdravili monsignor ja Oreharja. Tja sta odšla 21. februarja; msgr. Orehar je v bolnišnici dobil svojo sobico in zdravniki so mu takoj napravili vrsto analiz in ga začeli zdraviti. Tam so ga obiskovali tudi mendoški rojaki, s katerimi je rad govoril, kakor tudi s sobratom Hornom, ki je bil skoraj stalno pri njem, ter vsemi zdravniki in bolniškimi sestrami in redovnicami, ki so skrbeli zanj.
polnoma profesorskemu poklicu, kot je bila njegova volja, je le našel čas, da je bil v stiku s študenti. Pri srednješolskem tečaju ravn. Marka Bajuka je od vsega začetka poučeval prav do letos. Tudi osnovnošolske otroke je obiskoval, jim maševal in pridigal po šolah in na skupnih prireditvah.
Še kot kaplan je dobil nalogo od škofa, naj laike poveže v Katoliški akciji. Tako je naredil in tako je delal prav do smrti. Osebno je imel na skrbi dekliško vejo in bil še glavni asistent KA.
Njegovo zanimanje se ni ustavilo pri buenosaireških Slovencih. Vsako leto je potoval po Argentini, kolikor je mogel, in obiskal čim več skupin in posameznikov. Vsak njegov nastop se je spremenil v slavje, saj je večkrat bil njegov obisk edini povod za srečanje rojakov. Tudi škofa Rožmana je spremljal, ko je prišel v Argentino, in mu drugoval na potovanjih, iz katerih je rad citiral razne pogovore z njim. Tudi je spremljal nadškofa Šuštarja, ko je prišel k nam iz domovine.
Zanimal se je za vse življenje v skupnosti. Sodeloval in udeleževal se je kulturnih in družabnih pri. reditev, bil vedno dobrodošel in težko pričakovan.
Bil je znan tudi v argentinskih cerkvenih krogih, saj je kot slovenski dušni paistir moral vzdrževati stike z argentinsko hierarhijo; poleg tega je imel odgovorna mesta v argentinski verski komisiji za izseljence.
Imeti na skrbi duše svojih rojakov ga je pripeljalo do tega, da jilh’ je hotel posamezno poznati. Rad js ogovarjal imenoma in si zapomnil ime vsakega novega člana v družini. Zato ni čudno, da ga je toliko znanih in neznanih obrazov prišlo kropit v Slovensko hišo.
Ob smrti znane osebnosti se ponavadi napiše, da je nastala praznina, ki jo bo težko napolniti. Po odhodu msgr. Oreharja s tega sveta z božjo pomočjo te praznine ne bo, saj je imel in še ima vrsto nar slednikov, ki bodo vestno nadaljevali njegovo delo. Bolj pa nam bo padlo v oči, koliko cerkvenih, družabnih in osebnih obveznosti je imel; kje vse je bil in kam vse ga zdaj ne bo. Kljub temu, da se zavedamo, da ga je Bog poklical v svo. jo glorijo — ga bomo pogrešali!
Da bi dobil bolnik popolno gotovost za odlično oskrbo in seveda tudi glede na< njegovo težko bolezen je bil čez teden premeščen v oddelek za intenzivno nego, pa se je njegova bolezen poslabšala. Problem sladkorja, dehidratacije, anemije in sploh upornosti bolezni se je pokazal V vsej svoji krutosti. Količina sladkorja se je dvigala in nižala, srce je delovalo po svoje, umetno so ga morali hraniti.
Vendar med vsem tem msgr. Orehar ni izgubil zavesti niti svoje dobre volje; vedno se je zanimal za svoje stanje, za strežnice in zdrav-1 niške; popolnoma se je dal vsem na razpolago, nobenega protesta, nobenega pritoževanja; tako da je zapustil svetel zgled v bolnišnici, zdravnikom in vsemu osebju. Nobenemu ni hotel biti v napoto in tudi nobenemu ni bil.
Tako mu je zdravje kolebalo do petka 7. marca, ko je začelo odpovedovati srce. Verjetno je pokojnik zaslutil, da gre njegovo življenje h koncu; opoldan se je še spovedal Hornu, nato pa mu še svetoval, naj gre jeist in počivat, sam pa je zaspal. Ko se je popoldan Horn vrnil, je našel msgr. Oreharja že v smrtnem boju, v katerega je prešel iz spanja. Ob 5 popoldan je mirno izdihnil v prisotnosti prijatelja Horna.
£
Zadnji dnevi
Stran X
Poslednje slovo
v menbozi
Visa mendoška slovenska srenja je z bojaznijo spremljala bolezen našega delegata, ga obiskovala in zanj molila. Ko je zvedela za njegovo smrt, so takoj začeli s pripravami za poslednje slovo ter sporo, čili žalostno novico v Buenos Aires. Takoj zvečer so prinesli krsto s pokojnikom v Dom, kamor so prihajali Slovenci celo noč molit za ■pokoj njegove duše.
Drugi dan je bila ob 11 V Domu maša za pokojnika. Vodil jo je meiri-doški pomožni škof msgr. Rafael Rey, somaševala pa p. Gimeno in Jože Horn. Pomožni škof je v svojem nagovoru primerja] pokojnega mon. sinjorja kot voditelja slovenske skupnosti z Mojzesom, ki vodi narod k Bogu. Maše se je udeležilo veliko Slovencev pa tudi Argentincev bolniškega osobja itd.
Po maši se je v imenu Mendošča-nov od pokojnega poslovil podpredsednik Društva Slovencev v Mendo-z! Stane Grebenc, nato pa so krsto zaprli in pripravili za letalski prevoz domov v glavno mesto, kamor sta jo spremljala na pogreb v imenu Mendoščanov J. Horn in S. Grebenc.
V	BUENOS AIRESU
Slovenci v Capitalu, ki so bili v istalni zvezi s Hornom, tako da so bili poučeni o resnem stanju delegata, so iz Slovenske hiše sporočili smrt sorodnikom in nadškofiji v Ljubljano ter raznim ustanovam ter posameznikom po svetu. Telefoni so zvonili po mestu, ko so si Slovenci sporočali žalostno novico.
Zvečer se je zbrala na letališču skupina Slovencev, predvsem vsi predsedniki slovenskih Domov, dušni pastirji, prijatelji in ' predstavniki društvenega življenja. Ob sedmih zvečer je prispelo letalo s pokojnim. V tišini so ga Slovenci sprejeli, dr. Alojzij Starc je zmolil oče-naš za pokojnika, nato pa je zavila mala karavana avtomobilov za avtom s krsto v Slovensko hišo.
Tu se je zbrala velika množica Slovencev, ki so hoteli sprejeti pokojnega monsinjorja pri zadnjem vstopu v njegov dom — Slovensko hišo in cerkev Marije Pomagaj. Pred oltarjem so že pripravili mesto za krsto: med dve palmi je bila postavljena mizica s simboli duhovniške službe pokojnika: kelih, štola, evangelij. Na krsto so položili rdeče nageljne — pokojnik je v svoji zadnji volji odklonil vence — pred krsto pa je gorela sveča, ki jo je msgr. Oreharju darovala sestra Ivanka za zlato mašo.
Somaševali so slovenski dušni pa-st:rji dr. Alojzij Starc, J. Horn, J. Škerbec, dr. J. Rode in F. Cukjati. Med navzočimi je bilo opaziti marsikatero solzno oko, ki se je oziralo na krsto, in vse občestvd je s petjem in molitvijo prosilo Gospoda za pokojnikovo dušo.
V	nedeljo, 9. marca, so bile po vseh slovenskih Domovih maše, pri katerih so se spomnili pokojnega delegata, v Slovenski hiši pa so ob krsti somaševali J. Horn, dr. A. Starc in p. Lorenzo, tajnik Argentinske katoliške komisije za izseljence. Med mašo pa je pel pevski zbor Gallus Sattnerjevo Serafsko mašo. Tako se je ta zbor oddolžil pokojnemu monsinjorju, s katerim so sodelovali dolga leta; zadnjikrat je bilo za 40-letnico vetrinjskih žrtev, ko je zbor pel v buenosaireški stolnici pri svečanem somaševanju msgr. Oreharja in drugih slovenskih duhovnikih.
Vso nedeljo so prihajali kropit priljubljenega pokojnika Slovenci — duhovniki in laiki — iz vseh okrajev; prihajali so tudi Argentinci, saj je imel z njimi pokojni tesne stike. Prišli so ga kropit in molili zanj argentinski primas kardinal Juan Carlos Aramburu, msgr. Galan, tajnik argentinske škofovske konference; buenosaireška pomožna škofa msgr. Canale in msgr. Vi-llalba; kakor tudi ukrajinski škof msgr. Sapelak, za njimi pa še veliko argentinskih duhovnikov, redovnikov i>n redovnic, katerim je pokojni vsak dan maševal, ter prijateljev. Popoldan so še maševali ob krsti ob štirih dr. J. Rode in župnik
Marko Mavrič, ob 8 pa župnika J. Škerbec in Janez Pintarič. Ob 6 popoldan pa je bila mladinska maša, ki jo je ob somaševanju Jožeta Re-povža SDB in prof. Franceta Berganta vodil France Cukjati. Ob o-bilni udeležb; mladine ter po petju in molitvi rožnega venca se je pokojniku zahvalila za vse njegovo delo za mladino Magda Zupamc. Tudi je mladina prečula obe noči v molitvi ob krsti.
BAN SLOVESA
V ponedeljek zjutraj je bil žar lostni dan slovesa. Nebo se je pripravljalo na dež, ki je potem tudi padal ves dopoldan. Iz vseh krajev Velikega Buenos Airesa so hiteli verniki v Slovensko hišo, da poslednjič pozdravijo msgr. Oreharja. Prišli'so tudi predstavniki posameznih slovenskih skupnosti iz notranjosti države: iz Mendoze podpredsednik Stane Grebenc, iz Rosaria Vidmar, Lovriha in drugi; iz Cordobe Pavlovčičevi, iz Bariloč Matjaž in Marta Jerman, itd. Prišlo je veliko število predvojnih naseljencev, slovenskih šolskih sester in drugih redovnic, in polna cerkev in preddverje drugih slovenskih vernikov. Žal je razdalja onemogočila, da bi bila prisotna pokojnikova sestra I-vanka in brat Peter ter drugi sorodniki, med njimi pranečak duhovnik Matej Zevnik. A tudi oni so bili v duhu prisotni z vsemi nami.
Pred oltar je ob pol desetih stopilo izredno število somaševalcev, da se z mašo poslove od dragega sobrata in delegata. Naj jih našte-
jemo: mašo je vodil dr. A. Starc, somaševali pa so Slovenci: Albin Avguštin, Barle Franc SDB in Jakob CM, prof. Franc Bergant, Vinko Bokalič CM, Marija Borštnar, Cukjati Franc, Janez in Marko CM, Mirko Grbec, dr. Franc Gnidovec, msgr. dr. Mirko Gogala, Igor Grohar, Jože Guštin, Franc Himmelreich, Jože Horn, Boris Koman, dr. Lojze Kukoviča DJ, Janez Langus, sup. Lado Lenček CM, Stefan Novak, Janez Petek CM, Anton Pintarič, Adolf Povalej SDB, Tone Rant SDB, Jože Repovž SDB, dr. Jure Rode, Andrej Stanovnik OFM, kap., Jože Škerbec in dr. Filip Žakelj. Od Argentincev so somaševali: msgr. Miguel Raspanti, bivši moron-ski škof; msgr. José Antonio Prešaš, moronski generalni vikar;, msgr. José Marcón, sanhuški generalni vikar; in predstavniki drugih izseljenskih skupin: p. Lino Pedi-šič, Hrvat; delegat Poljakov s sobratom, ter delegat Italijanov.
Poleg teh so sodelovali pri obredu še bogoslovca Franc Šenk in Toni Hvalica ter brat Matevž Štirn, spovedoval je Franc Grom, prisostvovala pa sta se Litvanec p. Char. bel Mehri in župnik iz Lomasa Zitz-man.
Vseh je bdo tako 44, kar dokazuje priljubljenost in veliko osebnost pokojnega delegata msgr. Antona Oreharja.
•Mašo je vodil Janez Jereb, berila so brali Mija Markež in arh. Marjan Eiletz, med mašo pa je bilo ljudsko petje ob igranju na harmonij J. čamernika.
V svojem nagovoru je dr. Alojzij Starc orisal pokojnikovo delo. Njegove besede prinašamo na u-vodnem mestu današnje številke.
danes živi ti spomini nanj nam vsem. Bil je človek velikega srca, poln dobrote in ljubezni do slovenstva. Prijatelj revežev in trpečih; prijatelj mladine; goreč oznanjevalec božje besede; učen profesor in sposoben vzgojitelj. Vemo, skozi kako težke čase je' naš pokojni vodil svojo čredo. Vedno zavest in ču-ječ je bil narodu kakor svetilnik sredi razdivjanega viharja, kakor neporušljiv obrambni zid; toiažnik iin pomočnik v bridkostih; neustrašen in neuklonljiv glasnik resnice in pravice.
Hvaležni smo Vam, oče, za tako čudovit zgled, ki ste nam ga dali. Za vero trdno kot svetovje, za ljubezen široko kot argentinsko nebo, za potrpež’jivost brez meja.
Večni pokoj, večni mir, večno življenje, naj bodo Vaš delež. Tja bo po Vaši besedi in po Vašem zgledu vedno usmerjena tudi naša pot skozi to solzno dolino. V grob po’aga-mo očeta, duhovnika, slovenskega velikana.
Slava mu!
V imenu Katoliške akcije se je poslovil od pokojnega njen predsednik Milan Magister:
Skrivnost smrti nam narekuje premišljevanje o občestvu svetih. Vsi čutimo, da bomo položili k večnemu počitku truplo, ki ga je do pred nekaj dni oživljala velika im dobra duša. če ob smrti zatrepeta do zadnjega člana vsa skupnost, kot danes drgeta v bolečini naša slovenska .skupnost, je to znamenje, da pokopavamo človeka, ki je bil velik; človeka, ki je kot duhovnik hotel najprej v sebi utelesiti vso tisto popolnost, katero je imel dolžnost po naročilu svojega Gospoda oznanjati drugim.
Naš župnik je postal izreden pastir izredne črede v strašnem letu 1945 na izreden način. Njemu „najmlajšemu“ je soglasna volja njegovih starejših duhovnih sobratov naložila breme, da je moral stopiti naprej in pred nas in voditi župnijo, ki ni ibila župnija, voditi valujočo množico begunskih romarjev, ki pa je postajala župnija duha in src. V tistem velikem času, ko je za nas begunce začenjalo dolgo popotovanje, je stopil v naš korak in bil z nami, ne dai bi Gospodu odrekel kdaj pripravljenost biti naš duhovnik in duhovnik za nas. Stopal je z nami skozi 40 let puščavskih ujm in preizkušenj.
Kdo izmed nas ni prejemal rose božje besede iz njegovih ust? Komu od nas niso njegove roke položile sv. Rešnje telo v srce?
Njegovo potovanje z nami je bilo blagoslovljeno, ker je prišel in hodil v imenu Gospodovem. Visa njegova dela ga slave, ker so bila storjena zaradi Gospodovega imena. Zato u-pamo, da je duša našega župnika že združena z vsemi romarji slovenske verske skupnosti, ki so pred njim in večina tudi z blagoslovom njegovih rok odšli v -svete kraje večne popolnosti.
Vsaka Vaša pridiga, g. župnik, se je končavala s povabilom, naj se Bogu zahvalimo za dobrote. Danes pretresa globino naših src skrb, da se, ne bi zadosti zahvalili Bogu za Vaše življenje, za Vaše delo, za Vašo vzgojo. Bogu in Vam. V imenu vaših vernikov, soromarjev, so-udov našega verskega občestva Vam g. župnik izrekam najglobjo hvaležnost in največje spoštovanje do vašega dela. Hvaležnost pa Vam izražam tudi v imenu Slovenske katoliške akcije, kateri ste bili neod-jenljivi pospeševatelj in duša.
Bog nam Vas je dal leta 1945 im nam Vas ohranjal v naše dobro. Zahvaljujemo se mu. Molili bomo za Vas; med nami boste po Vaših sadovih, po Vaših delih, po katerih smo Vas spoznavali in spoznali za našega duhovnika, za našega župnika, za našega, vsega našega.
Zbogom, g. župnik, duša naše potujoče begunske župnije. Zbogom!
V imenu vseh vzgojiteljev mladine, kateri je msgr Orehar posveti} toliko moči, se mu je zahvali] ustanovitelj srednješolskega tečaja dr. Marko Kremžar:
Bog Vas je poslal med nas in Bog Vas je zdaj odpoklical. Po Njegovi sveti voj.ji ste skrbeli za naše duše, in po Njegovi volji nas zapuščate.
Zapuščate polje, na katerem ste o-rali ledino, sejali, pleli in okopavali.
Videli ste na njem pšenico pa tudi ljulko, zdržali ste polno težo dneva, sredi svojih vernikov — kamor Vas je postavil Gospod.
Zapuščate težko delo, ki ni nikdar dokončano, ker ima dan na dan opraviti s človeškimi slabostmi in težavami ; ki pa ste ga vi opravljali s tiho in vztranjo ljubeznijo. Vsi vaši verniki smo to občutili na en ali na drug način v teku let. Zato smo Vas cenili in mnogi imeli radi — kot očeta.
Zapuščate delo, a prepričan sem, da ne zapuščate nas.
Iz večnosti boste spremljali naše korake pa prosili ljubega Boga in Marijo Pomagaj, naj se usmilita naše skupnosti v Argentini ter vsega slovenskega naroda.
Ostali pa boste med nami tudi po svojih delih in svojem zgledu. Bili ste nam in nam boste tudi v bodoče — zgled zvestobe.
Zvestobe do katoliške cerkve in do slovenskega naroda; zvestobe našemu pokojnemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu in vsem žrtvam revolucije ; zvestobe svojim sobratom in vernikom pa tudi zvestobe svojemu vzgojiteljskemu poklicu.
Ko ste mogli še sami odločati o svojem življenskem teku, ste si izbrali kot katoliški duhovnik, delo vzgojitelja med doraščajočo mladino. Hoteli ste utrjevati v dobrem in braniti pred zmoto bodoče slovenske izobražence.
A vihar nasilja je zajel tudi vas in vas pognal skupaj s tisoči beguncev v svet. V novih razmerah ste sprejemali na svoje rame vedno nove naloge, ki vam jih je zaupala Cerkev.
A pri tem niste izgubili izpred oči svoje prvotne odločitve, delati za Kristusa med mladino.
V begunskih taboriščih in kasneje tu med nami ste hoteli biti, kjer in kadar mogoče — katehet. Tudi na srednješolskem tečaju ste bili od prvih trenutkov dalje steber krščanske vzgoje in zgled vestnega in dobrohotnega profesorja vsem, ki smo ob Vaši strani poučevali.
Z ljubeznijo in potrpežljivostjo ste učili leto za letom nove rodove študentov pa istočasno vzgajali brez besed tudi vrsto novih učnih moči.
Veselili ste se, na svoj tihi način, če ste opazili pri študentih dobro voljo, pa bili potrti brez pritožb, kadar ste naleteli na brezbrižnost.
Ko ste nam ob koncu lanskega šolskega leta povedali, da letos ne boste mogli več učiti in ste kljub prošnjam vztrajali pri svojem sklepu, smo se šele zavedli, kako zelo ste v resnici izčrpani. Vendar smo upali, da boste, ko napoči dan šole, le mogli biti spet med nami. Pa niste dočakal; šolskega leta, ki bi se začelo v vaši šoli __
brez vas.
Vemo, da brez Vas, monsinjor, ne
bo lahko ; a ne bi bili vredni vašega 'zgleda ,če bi v tem trenutku presku. šnje omahovali.
Gčili ste nas, naj v preskušnjah vedno zaupamo Bogu. Vaša smrt, dragi naš nadpastir, je preskušnja za vso skupnost; ob zaupanju v božjo Previdnost nam je tudi ta — kot vsaka — preskušnja lahko v utrditev in rast.
Zato zdaj ob vaši krsti, sicer polni človeške žalosti, hvalimo Boga, da nam je naklonil v vas tako izrednega nadpastir ja in zvestega vodnika, hkrati pa, ga prosimo, naj Vam poplača dobrote, ki smo jih mi vsi prejeli, preko vaših rok.
Nikdai Vam ne bomo mogi; povrniti, kar ste za nas stordì, a obljubljamo Vam, da bomo živeli zvesti Vašemu zgledu in da Vas ne bomo nikdar pozabili.
Ker je mladini msgr. Orehar posvetil veliko pozornosti, se mu je zahvalila predsednica Slovenske dekliške organizacije Pavlinka Korošec:
Poslovilni govori
Po maši je dr. Starc še zmolil molitve za rajne, nato pa so se od pokojnika poslovili predstavniki organizacij, s katerimi je msgr. Orehar imel največje stike, saj drugače bi se vrsta govornikov nikoli ne končala, tako je bil pokojnik povezan z našim življenjem.
Najprej je prebral Jože Škerbec telegram, ki ga je dobil iz Ljubljane in ki se glasi:
Iskrena žalujeva in izražava sožalje vsej slovenski argentinski družini ob smrti monsinjorja Oreharja. Gospod naj mu bo plačnik.
Nadškof Alojzij Šuštar, škof Stanislav Lenič.
Kot prvi govornik je stopil pred krsto predsednik Slovenskega narodnega odbora Rudolf Smersu. Iz njegovega govora posnemamo:
Rajni msgr. A. Orehar ni vodil samo cerkvenega in verskega življenja Slovencev v Argentini, ampak je bil tudi glavina opora in usmerjevalec vsega slovenskega organiziranega javnega življenja. Dajal je zanj navodila in smernice, ni pa kratil svobodnega odločanja nobenemu društvu, nobeni ustanovi in nobenemu listu, pač pa se je trudil, da se je vse to naše javno delo razvijalo v smislu krščanskih mora’nih načel, v medsebojni strpnosti, v so-de’ovanju in kolikor moč v medsebojnem prijateljstvu. Ni posegal v politično in strankarsko življenje in je to prepuščal laikom v smislu želja in navodil svete stolice. Je pa odobraval mnelnje zadnjih papežev, da je politično delo, t. j. delo za e-nakopravnost vseh ljudi, za demokracijo, za narodno svobodo in samostojnost za vsak politično zre! narod nujno potrebno, in da je velika dolžnost katoličanov, da se udeležujejo in odločajo v političnem življenju povsod, tudi v tej državi, kjer se važna življenjska vprašanja (šolska vzgoja, razporoka, itd.) rešujejo na političnih tleh — v parlamentu. Zato je bilo rajnemu msgr. Oreharju nad vse prav, da se je naši mladini nudila tudi vzgoja in vzpodbuda za javno delo tako v naših šolah kot v naših Domovih.
Ko se mu dalnes zahvaljujemo tudi za to veliko usmerjevalno delo, moramo vsi, ki nas je Previdnost postavka v javno delo, ob tej krsti sk enifi, da ise bomo držali poti in navodil našega prerano umrlega pa-
stirja, da bomo svoje sile posveča li blaginji svojega bližnjega s tem da bomo pri javnem delu vsi sode Iovali, in po vseh svojih močeh po magali, da naša slovenska skupnosi napreduje v strpnosti in medseboj nem prijateljstvu in tako doseže cilje, za katere se je rajni msgr. O-rehar trudi'. Spomin 'nanj in zglec njegovega ogromnega dela naj nam daje moči za nadaljevanje naše poti v blagor slovenske skupnosti v Argentini tudi po tej veliki izgubi, ki smo jo doživeli z njegovim odho. dom v večnost.
Vsemogočni naj bo rajnemu msgr. Oreharju dober in obilen plačnik!
Sledil mu je predsednik Zedinjene Slovenije, osrednje krovne organizacije Slovencev v Argentini Lojze Rezelj in dejal:
V imenu osrednjega društva Zedinjena Slovenije in vseh slovenskih Domov po širni Argentini naj se z ža’ostjo v srcu poslovim od našega delegata monsinjorja Antona Oreharja. Sveti Efrem je zapel ža-lostinko, ki naj v tej bridki uri tolaži 'naše duše. Takole poje pevec božji: „Smrt je konec borbe, ki jo telo bojuje z bridkostmi življenja. Smrt prinaša dobrim mir in z vencem zmage venča vztrajne borce. Ko življenje poteče, prejme zvesti delavec svoj počitek in svoj mir.“ Potolaženi s temi lepimi mislimi, se vdano klatnjamo sklepu božje Previdnosti. Vemo sicer in bridko čutimo, kaj smo z gospodom monsi-n j or jem Oreharjem izgubili. Bil je naša glava, bil naše toplo očetovsko srce. Skupaj je držal vso našo slovensko skupnost, jo učil, dvigal in krepil. Z (njegovo smrtjo smo osiroteli. Ne bo ga več med nami, da bi se nanj obračali v svojih dvomih in težavah. Nič več nas ne bo na tem svetu veselila in pomirjala zavest njegove čuječe, blage očetovske skrbi in ljubezni. Vemo iin bridko čutimo, da je za naš rod daleč od domovine ta izguba nenadomestljiva. Nič več ne bo med nami gospoda Oreharja, ki bi nas s svojim ugledom in dostojanstvom zastopal pred Cerkvijo iin pred svetom. Vse to vemo in občutimo in smo žalostni v dno svojih dus. Kot nas vera uči, se pokojni ne ločijo od nas, razen po telesu. In tako bo tudi naš blagi pokojni^ ostal duhovno, v ljubezni, z nami združen. Vedno bo tudi živ ostal v naših srcih njegov spomin, njegov zgled, njegov nauk. Kako so
Kot je Mojzes vodil svoje ljudstvo v obljubljeno deželo, tako ste Vi vodili Slovence iz sužnosti domovine v novo deželo, tja, kjer je Bog obljubil svobodo.
Vaša posebna skrb je vedno bila mladina, že ob prihodu ste jo zbrali
tedanjo mladino — naše starše ________
m organizirali mladinski organizaciji.
n potem smo prišli mi, slovenska mladina, rojena v tej deželi svobode m vase očetovsko srce je imelo za vse dovolj ljubezni. Vsakega posebej ste nas poznali, za vsakega ste imeli be-sedo srca.
(Nad. na 6. str.)
Pogodba
Frakfurter Allgemeine Zeitung je izpod peresa Viktorja Meierja priobčil konec lanskega leta zanimiv članek o pogodbi med Jugoslavijo in Italijo, katero sta obe podpisali pred dobrimi desetimi leti v malem letovišču Osimo, blizu Ancone. Po tem dogovoru naj bi se uredila vsa vprašanja, ki so ostala pereča od zadnje, to je druge svetovne vojne ter se pričela doba dobrega sodelo-nja med obema državama.
Za obletnico tega važnega dogodka so se konec lanskega leta zbrali v Trstu zastopniki vseh političnih strank in struj, da bi ocenili, v kakšni meri se je dogovor izpolnil. Prišli so do kaj različnih zaključkov.
Nezadovoljni so predvsem Istrani, ki ne morejo pozabiti, da je bila Istra dodeljena Jugoslaviji. Večina Tržačanov z njimi v tem pogledu ne soglaša. Navzoči so ugotovili, da niti Jugoslavija, niti Italija, nista dosegli ciljev, katere sta upali dosegi. Jugoslavija je baje nameravala dobiti preko te pogodbe stike z Evropsko gospodarsko skupnostjo, Italija pa — ali vsaj nekateri italijanski krogi —, da bodo preko Jugoslavije dobili zvezo s krogom neuvrščenih.
Časopis „Das Ostpreussenblatt" je pred kratkim priobčil izjavo nekega bivšega partizana, ki živi sedaj v Kanadi in ki trdi, da so Titove čete meseca maja 1945 zajele na Rabu 3.500 nemških vojakov, ki so zasedli ta otok po italijanski kapitulaciji. Pravi:
„Zajete nemške vojake so partizani inajprej mučili na najbolj nečloveški način. Nato so jim zvezali roke na hrbtu in jih odpeljali v velik bunker in zabetonirali vse odprtine, tako, da iso se vsi zadušili... Ta grob se nahaja na mekem, s smrekami porastlim gričem, nedaleč od luksuznega hotela “Imperial”. Za svojo dolžnost smatram, da opozorim na ta zločin. Dobro bi bilo, ko bi se ustanovila mednarodna komisija, da bi odprla zakopanine in izgotovila to strahotno dejanje.“
Pisec Članka, Hans Rauk, omenja, da je za mnoge nemške turiste otok Rab priljubljena počitniška točka. Najraje se nastanijo v hotelu „Imperial“ — ne sluteč, da se komaj nekaj metrov stran nahaja prisilni grob 3.500 njihovih sonarodnjakov.
Znano je, da spada Jugoslavija med tiste redke države, ki ne dovolijo oskrbovanja grobov tistih padlih, ki so se borili proti njim.
v Osimu
Ker so se takrat vršili pogovori med obema državama več ali manj tajno — povabili niso niti zastopnikov tamkajšnjega prebivalstva — je (nastalo oz. ostalo precej spornih točk, kot npr. vprašanje ribolova v zgornjem Jadranu, ali pa vprašanje obmejnega trgovanja itd.
Tržačani se pritožujejo nad jugoslovansko vlado zaradi določb, ki naj bi zavirale obiske v Trst. Leta 1982 je namreč Jugoslavija zahtevala garancijski polog ob prehodu državne meje in s tem praktično zatrla obmejno trgovino. Ta določba je sedaj sicer že ukinjena, toda izredni padec vrednosti dinarja one-mogoče nakupovanje v tržaški okolici, ker so tam cene za Jugoslovane enostavno previsoke.
Jugoslovani pa trdijo, da so pravice slovenske manjšine okrnjene, ker italijanske oblasti ne izpolnjujejo v Osimu podpisanih dogovorov. Italijanski Tržačani menijo, da bi bilo izrednega in mednarodnega pomena, če bi bile odprte meje med neko komunistično in neko demokratično državo — kar bi brez dvoma bilo lahko za zgled za ostale evropske meje med vzhodom in zapadom.
Ko je kancler Helmut Kohl obiskal Jugoslavijo, so ga peljali na edino nemško vojaško pokopališče, ki pa je bjlo le iz diplomatskih vzrokov samo provizorično pripravljeno. Na tem kraju so namreč pokopani nemški vojaki izza prve svetovne vojne. Ko se je kancler Kohl poklonil njihovem spominu, je jugoslovansko spremstvo demonstrativno ostalo v svojih avtomobilih.
Hrvatsko nar. vijeće
Hrvati so v preteklih mesesecih izvolili svoj novi narodni odbor, ki se imenuje Hrvatsko narodno vijeće. V tem H3NV so zastopane razne politične stranke in skupine, ni pa v njem zastopana Hrvatska seljačka stranka. V novi odbor je bilo izvoljenih 30 zastopnikov raznih strank in skupin. Najvišje' število glasov je dobil sedanji predsednik izvršnega odbora Hrvatskega narodnega vijeća, dr. Mate Meštrović, ki zelo uspešno vodi to veliko zdomsko hrvaško politično telo. Prihodnje dni bo imelo HNV svoj šesti zbor (Sabor), kateremu je Slovenski narodni odbor poslal tople pozdrave.
Koledar Celovške
V uvodniku Koledarja ravnatelj DSM nakaže finančno stanje družbe. Še niso iz vode, dolgovi so še veliki; dijaški domovi ustvarjajo izgubo, ki se nekako krije z dohodki najemnin glavne hiše. Poudarja idejno jasnost, kljub občasnim napakam in spregledom, ki so jih skušali popraviti. Dr. Hornböck ima tu prav; samo pomislimo na težko dobo 45/49, ko so se laični koroški politiki podali OF, Mohorjeva pa se je uprla poskusu OF prevzeti družbo in je uspela.
Avstrijka Maria Hammer s polnim razumevanjem v tehtnem članku „Slovenci in sredstva javnega obveščanja na Koroškem“ simpatizira s Slovenci, za katere pravi, da izumirajo ne-slišno, neopazno! — Dr. Albert Reiterar, Dunajčan, v članku o problemu preživetja manjšine omenja premajhno zavednost naših rojakov, ki ■se premnogokrat izogibajo slovenščini. Pisec govori o strašnem osipu slovenskih glasov, ki se sedaj vrte nekje med 4 do 7 tisoč.
P. Ivan Tomažič poda ob dvajsetletnici Korotana na Dunaju zgodovino tega doma. Kljub mnogim težavam Korotan danes napreduje in je važen slovenski faktor.
Iz diaspore so v zborniku lepi doprinosi : Vinko Mirt iz Sao Paula piše o pesniku in skladatelju Francu Treiberju, ki nam je ustvaril N’mav čriez izaro. Ana in Tone Gaber iz 'Chicaga sta napisala lep članek o zlatomašniku p. dr. K. Langerholzu. Od petih nekrologov so kar štirje iz izseljenstva: Mirko Kunčič, dr. Jakob Kolarič CM, dr. Rajko Ložar in g. Julij Slapšak. J. Vrtačnik iz Cie* velanda je počastil senatorja F. Lau-scheta — 90 letnika.
O Slovenskih kulturnih prostorih je prispeval dober članek prof. J. Velikonja iz ZDA/ Ko je kritičen do političnega poprijemä glede enotnega kulturnega prostora s strani matice, sam pisec priznava, da je ta njegov doprinos h konsolidaciji slov. kulturnega prostora danes nesprejemljiv J. Prosen, glavna gonilna sila za Rozmanovo sobo in sliko v Modestovem domu v Celovcu, opisuje obe veličastni komemoraciji ob 40 letnici Vetrinjske tragedije. V stolnici v Clevelandu se je zbrala takorekoč vsa emigracija (stari naseljenci, politični begunci, mladina in 180 narodnih noš). Edinstveno in res vredno protesta konzula SFRJ.
Pisatelj Alojz Rebula, Tržačan, v članku Slovenec danes, vzpodbuja k slovenski zvestobi z lepim zaključkom, da nam je samo enkrat dano razkošje biti Slovenec. Vendar pomanjkanje smisla za realni svet zavaja Rebulo, da povzdiguje Tita, češ da je bil sin slovenske matere, pa ni niti enkrat spregovoril 'slovensko ; da govori o državnem statusu Slove-
Mohorjeve 1986
nije, pa smo danes bolj odvisni od ZKJ kot smo bili kdaj prej od Beograda in Dunaja. Kakšna usodna miselna povezanost s Kocbekom, ki je bil poln najčistejših krščanskih misli, idej in poslanstev, konkretno jih je pa takoj in povsod izdal, ko sta bila po sredi njegova ambicija in strah. Primerjava predvojnega genocidnega stanja v zamejstvu z današnjem položajem, ki naj bi bil zaščiten po mednarodnih pogodbah, je revna, ako primerjamo število zavednih rojakov v obeh dobah. Povsem na področje fantazije pa se podaja pisec, ko govori, da je danes slovenska civilizacija v koraku s svetovno (policija, sodstvo, preganjanje vernikov, duhovnikov, proces in zažig škofa!), da smo v infrastrukturi (recimo glede cest, vlakov, telefonov) enaki Evropi in da smo po ravni življenskega komforta v Sloveniji izenačeni z evropskim povprečjem. '
Dr. A. Moritsch, naš koroški rojak, v članku „Štirideset let pozneje“, pravilno oceni ukaz Ljubljane nov. 1945 Korošcem, da naj volijo KP Avstrije, kot usoden za kasnejši razvoj. To pravilno spoznanje Moritsch povsem pokvari, ko govori o vrnitvi kolaboracij skih čet iz Avstrije, med katere krivično pomeša domobrance. O njih usodi, pravi pisec, je slovensko zgodovinopisje predolgo molčalo. Da 'bo ravnotežje vzpostavljeno, pa Moritsch hitro omeni silne zasluge fiktivne partizanske borbe proti nacističnemu okupatorju, kot da ne bi vedel, da je začetek tudi koroškega propadanja v OF pod komando KPS vse od 22 junija 1941 naprej. Dr. Zdravko Kalan opiše „Zadnji teden v Dachau“. Lepo se spominja naših trpečih in umrlih v tem taborišču.
Otmar Mauser, Lojze Bajc in Anton Oblak (za zvezo DiSPB) pišejo „Ob štiridesetletnici vetrinjske tragedije“. V poročilu je nekaj novih objav, da je npr. dr. Bajlec (NO) že
9.	maja interveniral pri Angležih za begunce, ki so se pomikali proti Avstriji. Takoj, ko je bil prehod preko mostu na Dravi prost, je sledila druga intervencija dr. J. Basaja, M. Kranjca, dr. Bajleca in generala Kre-nnerja. Pišejo tudi o intervenciji Pi-ja XII pri angleškem poslaniku v Vatikanu, naj Hrvatov in Slovencev ne vrnejo. Dne 22. maja je maršal Alexander izdal povelje, da ne smejo vrniti nobenega Jugoslovana. Pisci trdijo, da ta odredba ni prispela v Celovec do 27. maja in v tem naj bi bila tragična usoda nače predane vojske. Komaj verjetno je, da je šlo za zamudo, ker vsako povelje, ki je šlo po radiu ali teleprinterju, je moralo biti takoj potrjeno kot prejeto. Tu gre za ono tajno zakrivanje zločina po angleški vladi sami, ki verjetno ne bo nikdar odkrito.
Bases terroristas en Yugoslavia
(“La Nueva Provincia”,
Bahia Blanca, 23-11-86)
LIA CAPTURA del transatlàntico italiano ‘Achille Lauro” y los posteriores atentados masivos perpetrados en Roma, Paris y Viena pa-recieron ser el inicio de un nuevo periodo en la hiistoria del terrorismo internacional, caracterizado fundamentalmente por su inspiración anti-occidental. La tragedia del pueblo palestino aparece mas que nada corno un pretexto para “justificar” acciones asesinas. El nuevo des-pliegue operativo, a su vez, incluye una base de importamela en Yugoslavia.
SEGUN EL DIARIO ITALIANO “Il Tempo”, en la capitai del Esta-do balcanico existe una centrai en la que elementos marginales del pueblo palestino reciben instruction y apoyo logistico para sus opera-ciones en el resto de Europa y en el Mediterràneo, situación que que-dó al deseubierto luego de que Abu Abbas, jefe del ataque contra el “Achille Lauro”, huyera a Belgrado para evitar su procesamiento en I-talia. Episodios similares, corno la captura de um cargamento de ex-plosivos procedentes de Yugoslavia, en Trieste, y en paso por ese pais de los autores de un atentado per-petrado en Chipre, motivaron la preocupación de los gobiernos ve-cinos, sin hallar el eco suficiente por parte de los herederos del maniacal Tito.
“THE SUNDAY TIMES”, de Lon-dres, preeisaba ya el 1 de diciembre ultimo que atentados cometidos so-bre el final del ano en Europa Occidental comenzaban, en realidad, en Yugoslavia y Libia. Està nueva distribución de responsabilidades en la agresión, incluye también la conexión centroamericana, bacia donde confluirian los nexos entre las diversas organizaciones clandes-tinas. En cuanto al caso yugoslavo, la evolución previsible no es tran-quilizadora.
Silno lep je članek dr. Valentina Inzka o škofu dr. G. Rožmanu ob priliki odkrivanja spominske plošče. In~ zko je eden redkih zamejcev, ki ne samo, da ve za razmere v centralni iSloveniji v letih 41/45, nego tudi upa zavzeti do tragedije povsem jasno stališče. Zanj je usoda centralne Slovenije tesno vezana z zamejstvom. Brez zdravega, demokratskega naroda v Centru tudi ni življenja na periferiji !
DSM je v letošnjem koledarju res pokazalo ideološko jasnost, lepe fotografije, številne članke iz demokratske diaspore. Da bi nas še dolgo obiskovala !
dr. P. Urbanc
TITO ZAKOPAT ŽIVE NEMŠKE VOJAKE?
«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■i

RUDOLF SMERSU	(D
LONDONSKI DNEVNIK DR. I. CANKARJA
V Ljubljani je bil lansko leto objavljen „Londonski dnevnik dr. Izidorja Cankarja“. Dnevnik je uredil in objavil Lojze Gostiša in obsega čas od 28. julija 1944 do 12. februarja 1945.
Kdo je bil dr. Izidor Cankar?
Dr. Izidor Cankar se je rodil leta 1889, umrl pa je 1957 v Ljubljani. Bil je bratranec pisatelja Ivana Cankarja, bil duhovnik ljubljanske škofije, umetnostni zgodovinar, književnik, pisatelj, nekaj časa urednik „Dom in sveta“ in „Slovenca“, član Narodnega veća v Zagrebu, predsednik PEN-kluba (kjer je dosege1!, da smo bili Slovenci v tem predstavništvu enako zastopani kakor Hrvati in Srbi, torej po narodnosti, ne po državi), pa tudi vseučiliški profesor umetnostna zgodovine in diplomat.
Prav v časa, ko je bil vseučiliški profesor, je doživel svojo osebno tragedijo. Oženil se je civino in se prijavil kot brezkonfesionalec. Se ja pa pozneje pred smrtjo spravil s Cerkvijo, kar izpričuje pisatelj Fran
S.	Finžgar v pismu, ki je bilo objavljeno v Zborniku Svobodne Slovenije leta 1968, str. 154/155.
Leta 1936 je Cankar postal poslanik v Buenos Airesu, leta 1944 pa
je bil za krajši čas imenovan za poslanika v Kanadi. Od tam ga je ministrski predsednik jugoslovanske vlade v Londonu dr. Ivan Šu-bašič poklical v svojo vlado, kjer je bil od 28. julija 1944 do 7. oktobra 1944, dočim se dnevnik nadaljuje do 12. februarja 1945.
Naj eb tej priložnosti omenimo, da je Subašič Cankarja povabil v svojo vlado, ker je želel imeti v vladi slovenskega političnega zastopnika. Dr. Miha Krek je bil namreč član in podpredsednik vlade samo do 26. junija 1943, potem pa ni bilo v vladi nobenega slovenskega političnega zastopnika. Bil je sicer v vladi mernariški častnik Kem, toda kot vojak in ne kot politik.
V dobi, ko je bil Cankar v Suba-šičevi vladi, je pisal dnevnik, v katerega je zapisoval delo vlade in nje. nih posameznih članov, dalje svoje številne stike s pomembnimi osebnostmi, svoja doživetja in razne dogodke pa tudi svoja mnenja okoli teh dogodkov. Cankar ne skriva, da je bil pristaš Titovega režima in da je upal, da bo Sovjetska zveza pomagala, da se bodo dosegle ugodne meje za Slovenijo, zlasti na Primorskem. Cankar je bil nasprotnik slovenskih domobrancev, nasprotnik protikomunistične usmerjenosti slovenskih demokratičnih politikov in
še posebej nasprotnik dr. Mihe Kreka, ki je obveščal zahodne zaveznike o stanju v Sloveniji in ki je prikazoval domobrance kot samoobrambno sredstvo proti komunističnemu ubijanju in ropanju in kot formacijo, ki samo čaka, da bo mogla pomagati zahodnim zaveznikom h končni 'zmagi. Cankar se s tem ni strinjal, nasprotno je odobraval Šubašičevo pro-titovsko in pro-par-tizansko linijo in je zato delal na tem, da bi domobranci prestopili v partizansko vojsko.
Nočemo odrekati Cankarju njegovih sposobnosti na raznih področjih, moramo pa pribiti, da je bil politične naiven in je verjel izjavam Tita in njegovih sodelavcev, da ,ne bodo uvedli v Jugoslaviji komunizma in da v partizanstvu sploh komunizma ni.
Naj torej iz tega Londonskega dnevnika, ki se je šele v zadnjem času pojavil v javnosti in katerega je komunistični' režim z veseljem sprejel in mu dal velike publiciteto, navedemo v skrajšani obliki nekaj značilnih mest, ki so važna za razumevanje tiste dobe in ki kareje v jasni luči stališče in delovanje tedanjih slovenskih politikov: enih, ki so trdno zagovarjali in podpirali slovenski boj proti komunistom (dr. Miha Krek, msgr. Franc Gabrovšek in skupina politikov SLS v Rimu) ; in drugih, ki so odobravali Tito-šubašičev sporazum (med katere je spadal tudi dr. Izidor Cankar).	' I
LONDONSKI DNEVNIK
28.	julija 1944. Cankar je prišel po poletu čez Atlantik v London. Dopoldne je prisegel kot član Šuba-šičeve vlade. Zvečer je bi] v družbi s kraljem Petrom in kraljico. Kralj je prinesel fotografije Šubašičevega sestanka s Titom in jih navdušeno komentiral.
30.	julija. Cankar je bil z Ivanom Snojem pri dr. Kuharju, kjer je dobil tekst sporazuma dr. Ivana šu-bašiča s Titom. Ta sporazum je Cankar pregledal skupaj s Snojem in Kuharjem in oba vprašal, ali je mogoče iti v vlado na podlagi tega sporazuma. Oba sta pritrdila.
1.	avgusta. Na seji ministrskega sveta je Subašič poročal, da je dejansko sestavil sedanjo jugoslovansko vlado Churchill v sporazumu z Rooseveltom in z ruskim blagoslovom. Subašič je prebral telegram Molotova, v katerem označuje Mi-hajloviča poleg Nediča in Paveliča za izdajalca. — Angleška vlada je jugoslovanski vladi sporočila, da Sovjetska zveza lahko vsak čas odreče priznanje legitimnosti jugoslovanski državni reprezentanci.
4.	avgusta. Daljša Cankarjeva raz. mišljanja, ki jih sklene takole: „Za bodočnost sta samo dve pati: ali zveza protipartizainskih sil in boj', ali pa selitev v partizane. Prva pot je brezupna in vodi v boj z zavezniki ter ogroža našo mednarodno pozicijo in s tem naše najvišje intere-
se. Druga je katoličanom neznansko težka, nejasna in bi jih na njej moglo voditi le upanje, da je moralna sila nepartizanskega dela naroda tako močna, da bo ostalo prekvasi-la. Jaz bi šel po tej' poti, če bi imel vero v ljudi, ki so danes nemški sobojevniki.“
5.	avgusta. Cankarjev razgovor s kapetanom Kernom, ki ne veruje Titu, a vendar hoče, da se vsi pridružijo partizanom, če ne gre drugače. Kern ima Kreka za boječega prisklednika. Kuharja za lažnivega jezuita, Snoja za zagrizenega klerikalnega kmetskega politikanta. — Istega dne je imel Cankar razgovor s partizanskim generalom Velebitom, ki velja za Titovo zvezo z jugoslovansko vlado v Londona. Ta j'© glede slovensWh domobrancev izjavil, da je edina pot, da preidejo k partizanom.
6.	avgusta. Cankar, Kuhar in Snoj so sklenili, da pošljejo Kreku brzojavko ki pa ni bila odposlana, ker bo Cankar sam odšel v Rim in bo tam dr. Kreku sam povedal sklep omenjene trojice, đa maj se namreč domobranci pridružijo vojaškim silam partizanov; iz slovenskega političnega vodstva pa se morajo u-makniti nekateri voditelji, zlasti dr. Krek, in načelstvo SLS naj bi prevzel dr. Jakob šolar, ki bi izbral začasen izvršni odbor.
10.	avgusta. Cankair je odpotoval v Italijo s šubašičem in Kosanovi-čem.
(Se nadaljuje)
NOVICE IZ SLOVENIJE
Tone Mizerit
IZ ZMJEN 3A V ARGENTINI
BADO VU IO A — Linhartova rojstna hiša počasi propada, ker ni zadosti oskrbovana. Hiša je last družine Motore, ki začasno živi v ZRN; notranjost je lepo vzdrževana. Problem je pročelje, katerega je Zavod za spomeniško varstvo iz Kranja pred osmimi leti obljubil, da ga bo strokovno popravil. Dve leti že snujejo predloge o odkupu, uporabi in vzdrževanju, vendar še ni nobene odločitve, ker tudi de-, narja ni za vse načrte.
MARIBOR — Mariborska opera je bila kot edino jugoslovansko gledališče sprejeta v Mednarodno združenje opernih gledališč, ki ima sedež v Belgiji. Združuje pomembnejše evropske opere in njegov namen je vplivati na hitrejlši razvoj in delovanje opernih gledališč.
MARIBOR — Razstava likovnega pedagoga akad. slikarja Marjana Remca je bila odprta do srede januarja. Remec je usmerjal številne mlajše ustvarjalce v njihovem začetnem delu in je po desetih letih predstavil okoli 70 akvarel. Njegova tematika in motivika se vrti okoli dobrega in zlega v abstraktni figuraliki vesoljske evolucije.
KRANJ — Kranjski fotoklub je praznoval 75-letnico ustanovitve. Za to priliko so odprli razstavo z izborom izdelkov domačih fotoamaterjev. Fotoklub je bil eden izmed prvih na Slovenskem in ima zanj precej zaslug Janez Puhar, izumitelj fotografije na steklo.
PORTOROŽ — Prvi slovenski otok „gradijo“ na novem objektu, raste na opuščenih solinah pri Sv. Luciji. Dolg bo 300 m, .širok pa 80. Otok je del marine, v katerem bo približno 900 privezov, poleg tega pa še 200 prostorov na suhem. Na površini 30, hektarjev ho poleg marine še splošna rekreacijska cona z vsemi pripomočki modernega življenja. Upajo dokončati glavna dela do srede letošnjega leta.
LJUBLJANA .— Prometni davek, ki je lansko leito znašal 11,5%, je s 1. januarjem povišan na 13,5% prodajne cene proizvodov, namenjenih za končno porabo. S tem se je seveda večina reči podraižila in računajo, da so se isti dan življenjski stroški v Sloveniji povečali za 0,8 odstotka.
LJUBLJANA — železniški vozni listki so se z 8. januarjem podražili za 30 odstotkov.
LJUBLJANA — Nevzdržne razmere — za take jih razglašajo študentje in profesorji — vladajo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ki je oddelek ljubljanske Univerze. 83 študentov in 41 profesorjev ima na razpolago le štiri prostore za delo in en sam prostor brez oken kot študentska
soba, ženska in moška garderoba, predprostor stranišč in tušev. Zato so izdali izjavo in vabili vse, ki se hočejo prepričati o resničnosti navedb, da si ogledajo stavbo.
LJUBLJANA — Primož Trubar bo
imel imel nadaljevanko v treh delih, ki ga bo posnela TV Ljubljana. Scenarij je spisal Drago Jančar, režiser je Andrej Stojan, Trubarja bo pa igral Polde Bibič. Triptih je razdeljen na Ogenj., Nigdirdom in Heretik. Filmali bodo v Tübingenu in doma ter hkrati tudi v koprodukciji z Avstrijo posneli 90-minutni film.
LJUBLJANA —■ Za prehode čez mejo smejo Slovenci (oz. Jugoslovani) nesti v tujino prvič 5.000 din, vsakič naslednjič pa 2.000 din. To velja od prvega januarja dalje; izvzeti so dvolastniki (na obeh straneh meje) in z maloobmejno prepustnico, ki smejo nesti nižje vsote.
POSTOJNA — Rekorden obisk sta dosegla lani tako Postojnska jama kot Predjamski grad. Jamo si je ogledalo 942.256 obiskovalcev, grad pa 81.927, kar je 6 procentov več kot pa dosedanji največji obisk leta 1978.
LJUBLJANA — Anton Trstenjak je
praznoval osemdesetletnico. Med drugimi javnimi praznovanji so v mariborski knjižnici odprli razstavo njegovih del, 35 po številu. Poleg tega je objavil več sto člankov in razprav.
LJUBLJANA — —Embalaža v velikih primerih ni zadosti kakovostna in se večkrat zgodi, da je dobro blago zavrnjeno ker se je zavoj, paket ali vrečka strgala. Izkušnja jih je drago stala, zato skušajo izboljšati izdelke. V Sloveniji je največja taka tovarna ljubljanska Kartonaža.
UMRLI SO OD 7. DO 13. JANUARJA
LJUBLJANA — Štefan Kramarič; Vladimir Mihajlovie; Franjo Juvan; Miran Fux; Franc Planinc; Dagmar Kunej-Fuchs; Angelca Platiša; Ivana Kačar roj. Planinšek; Julijana Dimnik; Ana Kerenič; Ivan Borišek; 'Ivan Urbanc, 83; Slavko Mezeg; Anton Slo-bko; Jože Zupančič; Lina Ambrožič roj. Paternost; Alojzij Zelinšek; Stanislava Marinko roj. Gaberšek, 81; Vida Peče roj. Komac Štefan Lamovec; Stane Hiršman; dr. Miro Jamšek; Anton Petrovčič; Anka Voglar, 76; Stanko Trček, 86; Julijana Žnidaršič; Iva Žehelj roj. Paučič, 83.
RAZNI KRAJI — Engelbert Maurin, 80, Maribor; Franc Bitenc, Brežice; Matija Planinšek, Trebnje; Ela Zupančič, Sostro; Frančiška Huth, Kranj; Neža Pešl roj. Prelogar, Trbovlje; Marija Krpač, Legen pri Slov. Gradcu; Metod Mayr, Kranj; Marija Repše roj. Diacci, 77, Laško; Cirila Korbar, Kranj; Marija Hiti roj. Buser, Šentjur; Mirko Marjanovič, Novo mesto; Stanko Trotina, duh., Šoštanj; Alojz Miklič, Šmihel; Ivana Zajc roj. Tancig, Grosuplje; Nada Skočir roj.
Oblaki novih spopadov med vlado in delavstvom, ki se kopičijo na obzorju argentinskega življenja, dokazujejo težak položaj v katerem se gospodarsko in socialno nahaja država. Radikali ne morejo razumeti kako to, da kljub temu, da njihovo delovanje obsega vsa različna področja, vedno izstopa le socialni problem kot edina točka, ki pritega pozornost družbe. Ne zunanja politika, ne sodba bivših komandantov, ne vzgojne težave, niti sedaj sprožena debata o ustavmi spremembi Alfonsinovi ponovni izvolitvi ali pa o bodočem zakonu o razporoki, ne zanimata več družbe in je ne odtegneta od ed’ine ter skoraj izključne skrbi; povišice plač.
RAUL — SAUL
Nič manj zaskrbljeno vlada gleda že nekaj časa rastočo sindikalno moč glavnega tajnika CGT Saüla Uibaldinija. Pojav je zanimiv zlasti, ker vlado skrfbii toliko njegovo sindikalno delovanje, kot njegov politični odjek. Radikali trdijo, in v tem se ne motijo, da je trenutno Glavna delavska konfederacija edina resna politična opozicija v državi. Še več, sumijo, da Ubaldini vodi borbo proti vladi, medtem ko poteka čas v katerem peronistične vrste, razbite v dosedanjem notranjem boju, iščejo načifi pobotanja, reorganiziranja in ponovnega močnega nastopa. In ker se peronizem res razvija v tej smeri, so vladni možje vedno bolj prepričani o tej domnevi.
To pa je le delno res. Neizpodbitno je peronistično prepričanje U-baldinija, vendar so zaenkrat njegove politične želje (ako jih ima), potisnjene v ozadje. Vse zadnje čase je nenehno odklanjal vsako ponudbo političnih mas, ki so mu deževale z levih in desnih kril pero-nizma. V zadnjih dneh je celo odklonil ponudbo, da bi kandidiral na peronističnih listah za guvernerja odločilne province Buenos Aires. Njegov boj je zaenkrat boj delavstva, in vodi ga po svojih najboljših sposobnostih. Zato pa tudi vladi tako žre živce-
Po vseh časopisih zasledimo torej karikature, kjer si stojita nasproti Raul (Alfonsin) in Saul (U-baldini). Celo njuna imena zvenita popolnoma slično. Vendar ni v tej predstavi vsa resnica. Tudi Ubaldini je v svojem boju omejen po lju-
Kleč, Tolmin; Marjanca Tratnik, Hotedršica; Libulša Jesih, Vojna vas pri Črnomlju; Alojz Filipič, Notranje Gorice; Valentin Pajk, Višnja gora; Kristina Vodopivec roj. Cajhen, Celje; Andrej Žiberna, Not. Gorice; Marija Vidergar, Dob; Franc Smolej, Kranj.
deh in okoliščinah. To je bilo razvidno v zadnjih štirinajstih dneh, ko se je odločevalo bodoče razmerje med vlado in sindikati. Kljub o-stremu nastopu, zvenečim izjavam in grmečim kritikam, je Ubaldini bolj pristaš dialoga kot pa spopar dov. Tako je pohitel na sestanek z delavskim ministrom, kjer je kot odgovor na vse svoje zahteve sprejel poziv, naj delavstvo počaka še dva tedna, ko bo dokončana vladna ponudba glede vseh perečih problemov.
NA BOJ NA DIVJE RADIKALE
Vodstvo GOT je torej moralo pohiteti na narodno konvencijo v Co-rrientes, pretekli petek, brez konkretnega odgovora. In kljub umirjeni poziciji buenosaireških delegatov, je tam prevladala borbenost predstavnikov drugih provinc, ki preživljajo še težje čase, in katerih potrpljenje se je že pred časom končalo. Tako je bila napovedana splošna stavka 'za prihodnji 25. marec (12 ur s protestnimi shodi) in druga za konec aprila, če vlada ne u-godi glavnim delavskim zahtevam.
Vendar je Ubaldini isam takoj glasno povedal, da ni ukrepa, ki bi se ne mogel spremeniti, torej ni stavke, ki bi se ne dala odpovedati. Vse je torej odvisno od vlade. Delegacije iz notranjosti s tem niso bile preveč zadovoljne, a tudi pri njih ima Ubaldini tolik ugled, da so požrle to taktično potezo.
Poteza pa je rodila, vsaj v principu, nekaj sadu. V vladnih krogih so takoj ugotovili, da na sestanku med sindikalisti in delavskim ministrom nekaj ni bilo v redu. Da sindikalisti niso razumeli, kaj je minister pravzaprav dejal oziroma, da minister ni hotel reči, kar je rekel ali obratno, ali nekaj podobnega. Seveda nihče ne razume tega golaža, nekaj pa je jasno: vlada skuša pomiriti sindikalne razborite duhove, ugoditi nekaterim njihovim zahtevam, in doseči, da bi 'CGT odpovedala stavko. Dve splošni stavki v dveh mesecih, in to še s podobno silo kot preteklega 24. januarja, je za radikalno vlado preveč. Pretežak je gospodarski, še težji pa politični u-darec. To sedaj skuša vlada preprečiti.
A če je bil izredno trd ukrep dveh stavk, so bile še trše besede sindikalistov v njih izjavi. Ta govori o nenehnem prelaganju ukrepov s Strani vlade. Vse kair delavci zahtevajo in kar bi olajšalo položaj najnižjim slojem, da se opušča „za jutri“, medtem ko gospodarski minister. zapravlja čas v „računanju koliko kalorij more prejeti otrok delavca, ki ne zasluži niti 100 avstra-lov na mesec“. Po drugi strani pa
MIRKO VASLE
Slovenci
KOŠARKA
Po daljšem presledku se nadaljuje državno prvenstvo. Ljubljanska Smelt Olimpija deli zadnje mesto z 15 točkami v 12 kolih. Dobila je 4 igre, ostalih 8 pa izgubila.
Slovenci so bili na daljši turneji po 23ĐA. Dobili so tri igre, pet pa izgubili. Najbolj pomembno pa je to, da so Ljubljančani zadovoljili zahtevam ameriškega košarkarskega „trga“ in so zaradi tega dobili vabilo za prihodnjo jesen.
V I. B Zvezni košarkarski ligi pri moških je mariborski Tima M II na zadnjih mestih. Pri ženskah, v prvi zvezni ligi, so zaključili prvi del prvenstva. Vodijo s točko prednosti Ljubljančanke Iskre Delta Ježica. Od 11 iger so jih zmagale 10, le eno pa izgubile.
ROKOMET
Končal se je prvi del državnega prvenstva. Belinka Olimpija iz Ljubljane je, po 11 kolih na 5. mestu.
Ljubljanski drugoligaš Dinos Slovan je končal prvi., del državnega prvenstva na prvem mestu s štirimi točkami prednosti. Igral je 11 iger, dobil jih je 9, po eno pa ize-
(8)
in šport
načil ter izgubil. Aero Celje je pa na srednjih mestih z 9 točkami.
ODBOJKA
Mariborčanke odbojkarice Palome Branik krepko vodijo po 8. kolih. Zmagale so vseh 8 iger. Državne prvakinje igrajo zelo dobro v tem prvem delu prvenstva in dokazujejo, da so lansko prvenstvo zasluženo osvojile.
Pri moških, v 1. Zvezni ligi mariborski, Stavbar MTT deli zadnje mesto z dvema točkama po 7. kolih.
SMUČARSKI SKOKI
Nadaljevalo se je svetovno prvenstvo v smučarskih skokih. ‘ Tokrat so skakali v Oberstdorfu, ZRN, v sklopu ?4. skakalne turneje 'Inter-sport. Zmagal je Finec Suorsa. Najboljši Slovenec je bil to pot M. Tepeš, ki je dosegel 20. mesto. V tej tekmi hi skakal P. Ulaga, ki je v letošnji sezoni najbolj uspešni slovenski skakalec.
Nadaljevali so borbo za svetovni pokal v Ga r m iis'C h -Pa rte n kitr e h e n u, ZRN. Zlata kolajna je pripadla Čehu PIocu. To pot se je zopet izkazal Ulaga, ki je dosegel odlično
tretje mesto. 38. je bil Dolar, 42. Debelak, 49. pa Tepeš.
V Innsbrucku, Avstrija, je zmagal Finec Puikkonen. Zopet je bil najuspešnejši Slovenec Primož U-laga, ki je dosegel 7. mesto, 14. je bil Tepeš, 20. Debelak.
Potem so se preselili na češko. V Harrachovu je zmagal Finec Nika-hen. Izvrstno 4. mesto je dosegel Ulaga.
Nekaj dni pozneje so skakali v Li-bercu, tudi na češkem. Zopet je bil najboljši slovenski skakalec P. U-laga, ki je tokrat, dosegel 5. mesto. Zmagal je Poljak Fijas.
S temi izidi je boj za svetovni pokal ostal takole: 1. Avstrijec Vettori 105 točk, 2. Ulaga 97;...: 18. Tepeš 28.
Pokal narodov vodi Avstrija z 291 točkami. Jugoslavija je na 5. meistu s 168 točkami.
SMUČANJE
Moški so smučali v Berchtesgad-nu, ZRN, in sicer v slalomski disciplini. Zmagal je Šved Wallner. Drugi je bil Slovenec B. Križaj. 19. je bi], Kuralt, 20. Behedik. Vremenske razmere so bile silno slabe. Snežilo je med vso tekmo. To pomeni, da smučarska proga ni bila utrjena. Vrstni red Štartanja določi žreb. Se razume, da ob teh razmerah „nastradajo“ trsti, ki so po žrebu določeni prvi. Slovenec Rok
Petrovič je dobil tevüko 1. Seveda je bil izločen že na prvi progi.
Vse je kazalo, da bo Križaj zasedel prvo mesto, a nepričakovano je z odlično drugo vožnjo dosegel svojo prvo zmago Šved Wallner.
B. Križaj s 60 točkami vodi boj za svetovni pokal v slalomu. Drugi je Šved Nilsson, ki ima 57 točk. Tretji je Rok Petrovič, ki pa ima 50 točk.
Ženske so tekmovale za svetovni pokal v slalomski disciplini v Mariboru. Zmagala je Avstrijka Steiner. Najboljša Slovenka je bila tokrat Veronika Šarec,,, ki je dosegla
10.	mesto. 11., je bila K. Lesjak, 14. Dežman, 17, Zajc.
Potem so tekmovale v Badgastei-nu,. Avstrija. Zmagala je domačinka Kronbichler 11. je bila M. Svet,, 15. V. Šarec.
Mesta za svetovni pokal v slalomu so sledeča: !.. .Hess (Švica) 85 točk,... 14. Lesjak in. Svet 12 točk,
24.,	Šarec 7 točk.
Zaradi pomanjkanja snega so morali odpovedati že vrsto tekem, za svetovni pokal, npr. v,.Haii.su, Avstrija, Vi.llarsu in Leysinu, Švica.
ALPINIZEM
Y, buenpsaireškem dnevniku Tiem-po Argentino smo 18, II. 86 zasledili članek, k: razlaga, kako je slovenska ekspedicija preplezala Patagonski vrh Cerro Torre in odprla
Buenos Aires, 13. marca 1986
**■
da je vlada preveč poslušna diktar tom Mednarodnega denarnega fonda, itd., itd.
ZGODNJI KANDIDATI
„Kdor prvi udari, dvakrat udari,“ je znan argentinski pregovor. Oči-vidno se ga radikali zavedajo, kajti dejansko imajo že določenega kandidata za buenosaireško guvernatu-ro za volitve, ki bodo konec prihodnjega leta. Predsednik Alfonsin je že podelil svoj blagoslov bivšemu narodnemu poslancu, poznejšemu delavskemu ministru in sedanjemu predsedniku radikalizma province Buenos Aires. Juan Manuel Casella je tako prvi kandidat, a ta prvi u-darec se je kmalu razblinil v vrsti težav, ki so nastale z imenovanjem kandidata za podguvernerja. Razložimo.
Dejstvo je, da so pristaši Alfonsina v notranji struji RyC (Renova. ción y Cambio), ki trenutno predstavlja domala 90 odstotkov radikalov, razdeljeni v dve skupini: prva od teh tkim. Coordinadora, druga pa „historicos“ ali „zgodovinski“ člani te struje. Ta delitev je zlasti vidna v provinci Buenos Aires, kjer imajo zgodovinski rahlo premoč nad Coordinadoro. Casella predstavlja prve, Federico Storani pa druge. Casella kandidira za guvernerja. Storani pa noče sprejeti mesto pod-guvernerja, ker bi s tem izgubil politično moč. Raje je narodni poslanec, ali kaj drugega, ne pa samo senca svojega tekmeca. Ta polemika, kateri bo moral v zadnji inštan-ci razsoditi Alfonsin, pa ogroža zanesti požar v radikalne vrste, kar bi jim moglo izredno Škoditi, zlasti še, če peronistom uspe (in izgleda, da jim bo uspelo) urediti notranje razprtije in nastopiti združeno s kak'm resnim kandidatom, kot bi bil to lahko Cafiero. Radikali se tega dobro zavedajo. Od tu njihova skrb in žalost kljub zgodnjemu kandidatu.
Precej skrbi vlada tudi v demo-krščanskih vrstah. Omenimo še to, ker nam je KD iz zgodovinskih razlogov vedno pri srcu. Razvoj zadnjih časov več ali manj' poznamo. Sedaj pa je nastala v krščanski demokraciji nova notranja struja, ki se imenuje Afirmación popular, kar bi lahko prevedli kot „Ljudska potrditev“ (ali tudi „podkrepitev“). Sestavljajo jo razne skupine srednjega in desnega krila krščanske demokracije, in namen te povezave je odstraniti od strankinega vodstva levo krilo, ki ima trenutno vajeti v rokah. To novo skupino vodi tuku-manski profesor Arturo Ponsati, i-deološko na pravi liniji. Za njim stoji bivši strankini predsednik Francisco Cerro in (v Buenos Airesu) bivši narodni poslanec Salvador Busaeca. Dosegli so že izredne uspehe na notranjih volitvah v provincah Salta, Jujuy in Santiago del Estero.
novo smer do vrha. Udeležili so se odprave šef Stane Klemenc (35 let), zdravnik Borut Belehar (46), ka-meramer Matjaž Fristavec (28) plezalec „zvezdnik“ (kakor ga imenuje časopis), Franc Knez (30) ter Janez Jeglič (24), Silvo Karo (27), Pavle Kozjek (27) in Peter Podgornik (28) ter Slavko Svetičič (28).
Članek, ki je zelo obširen, opisuje kako so trenirali v Julijskih Alpah. Iz Slovenije so prinesli seboj samo orodje za plezanje, ostalo so si preskrbeli tukaj. Skupina katero so sestavljali Knez, Jeglič, Karo, Kozjek in Fristavec je odpria novo severovzhodno smer katero so krstili za slovensko. Vrh so dosegli 16. januarja. Izjavili so tudi, da bodo v bližnji bodočnosti po možnosti preplezali vrh Vinson na Antarktiki. Ko so na koncu vprašali Klemenca, zakaj pleza, je odgovoril: „Plezam, ker ši. ne zamislim življenja brez planin, brez gorovja. Alpinizem me je discipliniral, utrdil, je moja šola, je kažipot mojega življenja.“
12.	februarja pa je pri istem dnevniku poročal njegov stalni dopisnik iz Bariloč in o andinizmu Tonček (sic!) Arko o izredni plezalni sezoni letos na Cerro Torre, kjer je tudi navedel' uspeh druge slovenske skupine, ki je priplezala na vrh gore. Dnevnik je tudi obja- -vil slike obeh skupin plezalcev in sliko gore z vrisano slovensko smerjo.

Ä SLOVENCI V RR6EK INI
/N I	jezera Laguna Negra in po*rhu Ca-
useone novice tedrala do pod Skalce. Ko smo šli
na Tronador, smo dokazali, da smo bolj zadovoljni, če lahko občuduje-Jno Bariloče skozi fekna avtobusa. Tokrat so le štirje izkazali voljo za podvig in splezali malo više.
iPo nekaj dneh lažjjih ekskurzij smo se poslovili od gora s turo na goro Lopez. Ta je bila kar malo utrudljiva, a se je le splačalo. Našli smo malo več snega, da smo se lahko drsali in kepali. Od bariloških Slovencev pa., smo se poslovili zadnji večer v Stanu pri skupni večerji.
V našem organiziranem taborišču smo imeli tudi prostor, kjer smo večkrat imeli mašo, če je nismo i-meli kje v hribih. Večerno molitev pa smo kdaj opravili na obali pri kresu.
Čeprav ni bilo vse v redu, se je vendarle vsak od nas vrnil vesel domov. Pozabili bomo slabo in ohranili lepe spomine. Hvaležni pa moramo biti najprej staršem, potem pa vsem, ki so kaj žrtvovali, da je taborjenje uspelo. Žrtve g. Francija, Francija in Metke pa ne bomo nikoli pozabili. Res, zanje ni bilo lahko, a so nas le zadovoljne in srečno pripeljali domov.
Tatjana
Krsta: Dne 8. februarja je bila krščena v cerkvi Srca Jezusovega v Villa Angela (Chaco) Helena Barle, hčerka Miha in Eleonore roj. Gonzalez. Botrovala sta Mariana Barle in Leandro Tenev. Krstil je Barle Jakob CM.
Dne 1. marca je bila krščena v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi Miriam Rot, hčerka Andreja in Lučke roj. Pavšer. Botrovala sta Veronika Rozina in Danijel Pavšer. Krstil je Jože Bokalič CM.
Srečnim staršem naše čestitke!
Poroki: V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi, sta se v soboto, 8. februarja. poročila Janja šešteršič in Peter Marjan Burgar. Za priči sta bila Dučan Šušteršič in ga. Bernarda Burgar. Poročil ju je Miloš šušteršig CM.
V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi sta se v petek 21. februarja poročila Silvia Elisa Roberto in Fredi Žitnik. Za priče so bili njuni starši. Poročil ju je Jože Bokalič CM.
Novoporočencem čestitamo !
Smrt: V Mendozi je umrl msgr. Anton Orehar, delegat za slovensko dušno pastirstvo v Argentini. V Ramos Mejiji je umrla Neža Glavan. Naj počivata v miru.
Nov diplomant: Na tehnološki državni univerzi je končal študije dne
4.	marca Tone Kastelic in postal gradbeni inženir, čestitamo!
TABORJENJE XIV RASTI JE MIMO
Že prej smo se vsi navdušeni pripravljali nanj. Tako je prišlo jutro lod|hoda. Pred Slomškovim domom je stala kopica nahrbtnikov in starši •so nas malo žalostno gledali, ko smo veseli pričakovali avtobus. Ta je kmalu prišel. V veselju nismo pozabili na Očeta — pred Križanim smo se mu zahvalili za vse, kar smo od njega prejeli in se mu priporočili za varstvo v prihodnjih štirinajstih dneh. Nato smo se ob pol desetih zjutraj odpeljali v Bariloče.
Naslednji dan opoldan smo se že sprehajali po Bariločah, uro kasneje pa smo se znašli na kraju, kjer je bilo treba pljuniti v roke in postaviti šotore. Najprej smo si ogledali kraj, ki nam je nudil vse, kar smo si želeli — planoto, kjer smo uredili taborišče, potoček s pitno vodo in senco v gozdu. Najbolj pa smo uži-vali ob jezeru Gutierrez, v katerem smo se kdaj tudi kopali.
Že drugi dan smo se kot pravi andinisti napotili v hribe. Tokrat je bil za trenifig na vrsti Cerro Otto. Navdušeni ravno nismo bili, ko smo kosili le piškote in vodo, velike lakote pa nismo čutili, ker smo po poti imeli dovolj prahu.
ge isti teden smo se spustili do
MALI OGLASI
Arhitekti
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 —
17.	nad. ‘,5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned. sreda, petek od 16 do 19.
OBVCSTILfl
SOBOTA, 15. marca:
V	Slovenski hiši začetek Slovenskega srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka.
V	Slovenskem domu v San Martinu
prijateljsko srečanje ob 20.30 uri.
NEDELJA, 16. marca:
Občni zbor Društva Zedinjena Slovenija v Slovenski hiši.
V	Hladnikovem domu redni letni občni zbor Društva Slovenska vas ob 16.
Začetek slovenskih osnovnih šol ob 16. uri v Slovenski hiši.
SREDA, 19. marca:
Sestanek Lige žena-mati v San
San Martinu.
NEDELJA, 23. marca:
V	Zavetišču dr. Gregorija Rožmana
ob 11.30 blagoslov butaric in oljk, sv. maša ter skupno kosilo.
SOBOTA, 5. aprila:
Začetek rednega pouka Slovenskega srednješolskega tečaja v slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 20. aprila:
Tombola na vrtu Slomškovega do-
DRUŠTVENI OGLASNIK
Tečaj slovenščine za špansko govoreče otroke od 4. do 12. leta starosti se bo začel v Slovenski hiši z vpisovanjem v soboto, 15. marca ob 10,30.
V Slovenskem domu v Carapaehayn
bo na cvetno nedeljo 23. t. m, sv. maša za pok. msgr. A. O-reharja in nato skupno družinsko kosilo.
Vsakoletna tombola z bogatimi dobitki, bo v Carapachayu v nedeljo 13. aprila.
Gospodarstvo
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do pecka od 15. do 19. ure.
Zemljišče (270 m2) v Slovenski vasi. Informacije: Lovro Jan ali T. E. 766-6376 v soboto in nedelje.
Pod zaglavjem MALI OGLASI nudimo slovenskim podjetnikom, trgovcem, profesionalcem in drugim, da lahko dalj časa in poceni oglašujejo v našem listu.
Cena največ štirih vrstic A 2 za enkratno objavo, za ves mesec — 4 številke — A 6.
Tombola na Pristavi
•
bo sedaj
\ NEDELJO 23. MARCA OR 1©
Nad 200 kvatern, prav toliko činkvinov, nad 50 tombol. Čevapčiči, pecivo, itd.
Lepo vabimo!
Le v Boga počivaj, moja duša, od njega pride, kar upani!
Le ©n je moja skala in moja rešitev, moja obramba; ne omahnem.
Ps 61; 7
Gospod je poklical k sebi po dolgem in trudapolnem delu za vsakega posameznika in za vets slovenski narod
msgr. Antona Orehar ja
delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argetini in našega dolgoletnega aktivnega člana in asistenta.
Zvestemu pastirju naj bo Večni dobrotljiv plačnik!
SLOVENSKO KATOLIŠKO AKADEMSKO DRUŠTVO
Buenos Aires, j0. marca 1986
„Pravični žive na veke, v Gospodu je njih plačilo in skrb zanje pri Najvišjemu.“ (Knjiga modrosti)
Vsem Slovencem sporočamo, da je 7. marca Vsemogočni poklical k sebi svojega zvestega služabnika, duhovnika
msgr. Antona Orehar ja
profesorja verouka na Srednješolskem tečaju M. Bajuka
Bog naj mu bogato poplača ves trud pri vzgoji slovenske mladine v goreče katoličane in zavedne' sinove slovenskega naroda.
Njegovo blago- dušo priporočamo v molitev in hvaležen spomin.
Profesorski zbor Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka
Buenos Aires, 7. marca 1986
Vsi za enega, eden za vse!
V soglasju s tem lepim zadružnim geslom je
MUTUAL SLOGA
okrepila in povečala socialne usluge svojim članom. Od 1. maja 1986 bodo znašale podpore: ob poroki A 200.-; ob rojstvu A 200.-; ob zaključku srednje šole A 100.-; ob smrti A 500.-. Uvedli smo novo podporo za primer uradno priznane stalne popolne nesposobnosti za delo v znesku A 500.-. Razumljivo je, da se je zvišala tudi potrebna naložba v navadni hranilni vlogi na A 50.-, ki bo odslej za vse enaka, ne glede na starost. Te občutno zvišane podpore se bodo v bodoče delno krile iz obresti, ki jih bodo prinašale naložbe članov v navadni hranilni vlogi, delno pa iz socialnih fondov Mutuala.
Podrobnejše informacije v naši glavni pisarni Bmé. Mitre 97, Ramos Mejia, T. E. 658-6574 in 654-6438 in v naših podružnicah: Slovenski dom v San Martinu, Hladnikov dom v Slovenski vasi in Slovenska Pristava v Castelarju.
Ne odiašajte! čimpreje se vključite v to res pravo vzajemno samopomoč. Več ko nas bo, bolj si bomo pomagali!
V SLOGI JE MOč!
FRAN MILČINSKI
(5)
Pličlci brez gnezda
„Kako ti bom pomagala! Ali imam kaj? Ali hočeš kanarčka?“
,,Pod streho me vzemi, mene in Stanka !“
„Stanka, ta cvet, da mi bo štrbon-clje kradel? Pa še kamne mi luča pod noge. Tista tvoja Mici tudi ni nič boljša. Včeraj sem jo videla, spremljevalca je imela, gospoda soldata, in vstran je pogledala, ko me je srečala. Seveda, sram jo je bilo tete.“
„Punca ima slabe oči, morebiti te ni poznala. Pametna bodi — ali naj na cesti poginem? Sobica pod streho je prazna...“
„Ata ne puste. Ali naj se jim zamerim? Da še mene vržejo iz testamenta, kakor so rekli, da bodo tebe? Ne boš, pa če si stokrat moja sestra.“ „Nanča, bolj se delaiš hudobno kakor si! Niti sanjalo se ne bo atu, da sem v hiši. In vso večnost menda vendar ne bodo kuhali jeze name. Skrivala se jim bova, jaz in fant...“ Prišla je bila po ukazu stvojega moža, da s hinavstvom in zvijačo izvede moževe naklepe. Ali spomini na mamo, na žalostne dni mladosti, na sramoto in trpljenje poleg moža se zmagali, solze v očeh so pričale, da ji prošnja prihaja iz srca. Za roko je držala sestro Nančo in ihtela.
Nanča pa je umikala oči in premišljala, kako bi najuspešnejše končala razgovor, ki se je tako lepo pričel z
brinovcem in je zdaj krenil na področje, kjer se Nanča ni nameravala u-makniti niti za las; preživo so ji bili v spominu časi, ko je po hiši robantil in strahoval divji Kocmur, da si nik-do ni bil svest življenja, sestra, njegova žena, ga je pa še zagovarjala. — Buljiti so ji pričenjale oči, odpirala je usta, kazalo je, da poseže po načinu dokazovanja, ki mu je bila najbolj kos, po kričanju.
Pa ji ni bilo treba. Priskočilo ji je na pomoč prijazno naključje — z dvorišča se je začul krik in jok in lajal in tulil je pes.
Kocmurjeva je planila k durim: „Križ božji, moj fant!“ in ko jih je odprla, je že planil v sobo Stanko, ves preplašen. Hitro je zaloputnil duri; s solzami v očeh, še ihteč in tresoč se od strahu, jih je tiščal, zunaj je hropel in grčal razdraženi pes.
Komaj pa se je deček čutil varnega, že je zopet našel pogum in podjetnost. „Mama, dajte mi palico iz kota, ga bom po gobcu!“ Odprl je malo duri, toliko, da je skoz ozko odprtino lahko podražil psa „kiš, kš,“ pes je zalajal, Stanko pa veselo zavrisnil — niti časa ni imel, da si obriše solze.
V kotu je res stala palica z železno ostjo na koncu. Nanča jo je jemala s sabo na svoja pota; trdila je, da zato, da se brani hudih ljudi in še hujših zverin: enkrat je malo manjkalo, da
ni videla gada; kakor so pa pravili drugi, zato, da je z ostjo pobirala s tal končke smotk, ki so baje pomagali njenim čevljem do onega nedosežnega bleska in sijaja, ki je šel glas o njem po Vsem vesoljnem' predmestju.
Kocmurjevi se je prvotni strah za dečka spremenil v ogorčenje. Res je vzela iz kota znamenito Nančino palico, toda v drug namen, nego je želel fant. Ročno je zgrabila sina čez pas in mu pričela brez zaslišanja in sodbe iztr-kavati hlače in živo njih vsebino. Vte-pala pa mu je takele nauke: „Zanikr-nost zanikrna, ali si spet kamne lu-čal v psa! Kolikokrat sem ti rekla, da ne! Lahko se te povsod boje, ko si takšen. Zdaj si sit ko si nam požrl stanovanje? Le čakaj me, doma jih dobiš še od očeta!“
Fant je tulil: „Mama, ne, ne, ne! Jej, jej, jej! Saj nisem jaz, Milan je.“ Ker pa je mama predobro poznala svojega sina, da bi na njegove besede odnehala, je spremenil svojo taktiko in z zobmi pričel hlastati po njej, pa ji ni prišel do živega skoz obleko.
V vzgajalno prizadevanje svoje sestre je zdaj posegla Nanča, ki sta ji odsevala s koščenega obraza prestani strah in rastoča togota. „Mojo palico sem! Z mojo palico ga ne boš pretepala; kakšna pa bo, škoda je palice! Ven se mi poberita! Kakršen sin, takšna mati!!“
Kocmurjeva je vrgla palico tja po sobi in izpustila fanta, ki je odprl vrata, se prepričal, da ni več psa, in kakor blisk planil iz sobe in po stopnicah. Lovila je sapo, tako se je bila upeha-
la nad sinom. Srd pa se ji je obrnil tudi zoper sestro. „Sram te bodi! Sestra si in me mečeš čez prag — že prav! še je Bog v nebesih — Ampak mojega brinovca tudi ne boš pila!“ Vzela je steklenico, se ozrla po sobi, ali je še kaj pozabila, in šla. „Fej te bodi!“ je bil njen pozdrav za slovo.
„Maram tvoj brinovec,“ je za njo vpila Nanča, „Bog ve, kakšnega spaka sta mi noter nalila, saj vem, da komaj čakata, da se vama spravim s pota.“ — Šla je na dvorišče in z dvorišča nazaj po stopnicah na hodnik in s hodnika spet na dvorišče in do osme ure zvečer, ko se je spravila spat, se je tja v mlačno noč razlegal njen krik, da ji lastna sestra in svak strežeta po življenju z zastrupljenim brinovcem.
* * *
Milan tačas ni bil navzočen, ko je začel Stanko boj s kamni zoper Sultana. Kajti komaj mu je bil utegnil Stanko razkazati svoje nove zaklade: pištolo, tobačnico in povečevalno steklo, in mu razodevati način, kako se dà priti v gledališče brez vstopnice, že je prišla domov čevljarjeva in je moral Milan gor, da sporoči mami, kakor mu je bilo ukazano. Zgoraj ga je pa pridržala služkinja Jera, ki je imela v tej družini prvo in zadnjo besedo glede dečka, in ga ni več pustila nazaj: „Nič nimam rada, če se družiš s tistim Stankom. Tukaj ostani pri meni, na, kruha in pa knjigo vzemi v roko!“ In tako se je zgodilo.
Poprej je bila Jerajeva nestrpno čakala, kdaj se vrne cevi jarica; zdaj ko se je vrnila in ji je sin prinesel to vest,
se ji pa ni več mudilo. To je imelo svoj vzrok. Ločiti se namreč ni mogla od vrat med svojim in Nančinim stanovanjem — tiho je slonela ondi, svetile so se ji oči, zadovoljno je kazala bele zobe in z naslado uživala razburjeni prizor v Nančini sobi. šele ko je bila vsa slavnost tam pri kraju in je čula že zunaj rogoviliti Nančo, je zapustila stanovanje; brdko je stekla po stopnicah, kakor bi štela šele šestnajst let, in smuknila pod obokanim hodnikom na levo do zadnjih vrat — tu je stanoval čevljar Pirc. Pri durih je malo postala in poslušala, potem je potrkala in vstopila.
V kuhinji ni bilo nikogar, pa že je iz sobe pogledala Pirčeva in jo pozdravila: „O, gospa Jerajeva, le noter!“ Iz sobe se je slišalo nabijanje in vmes čevljarjev glas: „Le noter, le noter, da bo krajši čas!“
Pri oknu je sedel in delal čevljar, še mlad mož, nekaj let mlajši od svoje žene, zdrava lica mu je krasila skrbno negovana rumena brada.
Nasproti mu je sedel vajenec Peter, čokat fant, toda plašen kakor zajec; da je mojster le glasneje spregovoril, že se je zganil in v svojo obrambo dvignil roke h glavi tja, kjer sta jo dičila dva izredno velika vkraj štrleča uhlja. „Fant je zabit,“ je o njem trdil mojster „že zdavnaj bi ga bil zapodil, da nima tako priročnih uhljev.“
„Kaj pa to?“ se je začudila Jerajeva, ko je zagledala v kotu nov, še prazen posteljnjak, poleg na tleh so ležale deske za dno.. „Ali dobite gosta-ča?“
Slovenski dušni pastirji sporočamo vsem duhovnim sobra- , tom in rojakom V Argentini in po svetu, da je na prvi petek,
7. marca 1986, ob 17 (umrl in odšel k Bogu po plačilo
msgr. Anion Orehar
DELEGAT ZA SLOVENSKO DUŠNO PASTIRSTVO V ARGENTINI
Na mrtvaškem odru je ležal najprej v Slovenskem domu v Mendozi in nato v cerkvi Marije Pomagaj V Slovenski hiši v Buenos Airesu. Začasno smo ga pokopali v ponedeljek, 10. marca v (grobnico ina pokopališču V San Justu, upamo pa, da ga bomo mogli kmalu prenesti v našo cerkev.
Ustanovitelja in voditelja naše verske skupnosti v Argentini priporočamo jv molitev in blag spomin.
SLOVENSKI DUŠNI PASTIRJI V ARGENTINI
Buenos Aires, 10* marca 1986
POSLOVILNI GO MU
(Nad z 2. str.)
/

Luč vzhaja pravičnemu, veselje njim, ki so pravega srca.
Umrl je v Mendozi naš redni in ustvarjalni član ter . sodelavec	, j . ; J
msgr. Anton Orehar
delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini
«S
Za vse slovensko izseljensko versko in kulturno življenje zavzetega duhovnika bomo ohranili v trajnem spominu.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Učili ste nas, vodili in spremljali na življenjski poti.
V	imenu SCO, hvala Vam, monsinjor. Hvala za vso ljubezen, za vaše molitve in skrb, za vzgled dobrega pastirja in skrbnega očeta!
Ob tej težki uri ločitve nas tolaži zavest, da je Vsemogočni Vas sprejel — zvestega služabnika — z bogatim plačilom.
Obljubljamo zvestobo vašim naukom: veri in Sloveniji naši!
Z Bogom, naš monsinjor!
Za njo je spregovoril predsednik Slovenske fantovske zveze Tone Malovrh sledeče:
Danes se Slovenska fantovska zveza poslavlja od Vas. Čutimo, da smo izgubili steber, na katerega smo se vedno opirali. Bili ste nam pot in zgled za življenje, v Vas smo videli očeta, ki je skrbel za vso slovensko skupnost. Sedaj ste odšli po zasluže-no plačilo k vsemogočnemu Bogu. Vemo da boste pri dobremu Očetu prosili za nas, da bi vztrajali v dobrem, da bi še naprej negovali vse tiste dobrine, ki smo jih prejeli preko naših staršev: vero in ljubezen do domovine.
Gospod monsinjor, hvaležni smo Vam za vso neizmimo skrb in ljubezen fer prosimo Boga, naj Vas sprejme v svoje dobrotljive roke v upanju, da se bomo nekoč videli.
Poslednjo zalhvalo msgr. Orehar-ju je izkazal starešina Tabora Ivan Korošec:
Umrl je velik duhovnik — velik Slovenec. V tej daljni ameriški zemlji stojimo pred krsto, ki je sprejela vaše veliko slovensko srce.
V	naši zamejski Sloveniji je zazijala velika praznina, ki jo bo težko napolniti.
In ta naša pisana slovenska družina v Argentini bo to očetovsko srce pogrešala dolgo, dolgo !
Mons‘J or Orehar! Od zgodnje mladosti dijaških let pa do preteklega petka je vaše srce živelo za Boga in našo Slovenijo. Z njo je trpelo, z njo hrepenelo in z njo nemirno čakalo jutra slovenske svobode. Ne le do prejšnjega petka, do danes in vedno, kajti taka srca tudi v grobu ne morejo umreti.
Ko bomo, po tej naši bolečini tako naglega slovesa ocenjevali vaše poslanstvo, ko vas več ne bo ob slavjih v naše domove in ko vas v Slovenski hiši na Ramon Falconu ne bomo več našli, tedaj šele bomo prav doumeli veličino vašega izpolnjenega poslanstva med nami.
Ko pa bo domovina svobodna, resnično svobodna, bo vaše ime zapisano v narodni panteon z velikimi črkami Sloveniji zvestih sinov.
Do tedaj, dragi msgr., odpočijte se v tej ameriški zemlji. Pri nas in z nami čakajte jutra nove slovenske pomladi.
V imenu Tabora vse naše priznanje in naša zahvala.
NA POKOPALIŠČU
S tem sta bila obred in slovo v cerkvi Marije Pomagaj končana. Duhovniki so dvignili krsto s pokojnikovim telesom in jo prenesli na avtomobil, verniki pa so se uvrstili v vrsto avtomobilov, ki se je počasi usmerila na staro pokopališče v San Justo.
Tam so začasno položili krsto v grobnico družine Zupan, nakar je dr. Alojzij Starc še zmolil zadnje molitve za pokojnika in za vse verne duše, nakar je še dejal:
V tej grobnici bo začasno počivalo Vaše mrtvo telo. Vaša duša pa je že v območju božje dobrote.
Upamo, da bomo vaše mrtvo telo kmalu pokopali v naši cerkvi Marije Pomagaj. Tam bomo še bolj pogosto obiskovali vaš grob: za vas molili kot boste tudi vi prosili za nas, da bi ostali zvesti vašim naukom, zvesti
ESLOVENIA LIBRE
Fttndador: MILOŠ STARE
MDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4156 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-950*
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
1 ig	FRANQUEO PAGAJDO
	Concedón N9 5775
lig	TARIFA REDUCIDA
	öonbesiön N® 3824
Registro Nacional d« la Propicdad	
-	Inteleetual N» 299831
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1985 :
Za Argentino A 24, pri pošiljanju po poišti A 25; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 69 USA dol.; obmejne države Argentine 58 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFICOS "VILKO” SRJL., ESTA-DOS UN1DOS 425, 1001 - BUENOS AIRES • T. K 302-7215
Bogu in Mariji Pomagaj, zvesti našemu narodu in naši skupnosti.
Se enkrat: z Bogom in počivajte v miru!
Velika skupina Slovencev, ki so spremili pokojnika na njegovo zadnje zemsko bivališče, se je v žalosti poslavljala od dragega pastirja. Za. slovo je župnik Jože Škerbec položil na trugo slovensko zemljo z grobov msgr. Oreharjevih staršev. Vsi prisotni pa so nato skupaj v zadnje slovo na zemlji zapeli tisto staro, lepo in primerno pesem:
O srečni dom na zvezdami, kjer bivajo vsi blaženi, predragi bratje in sestre, ki so ločili se z zemlje.
Tam bomo našli drage vse, ki v Bogu so odšli z zemlje.
Minil bo jok, odšla bo smrt, nebeški raj nom bo odprt.
Ko po volji Vsemogočnega odhaja v neminljivo Očetovo domovanje naš delegat in dušni pastir
msgr. Anion Orehar
se vsi Slovenci po širni Argentini hvaležno 'klanjamo njegovemu neutrudnemu delu za ohranitev slovenstvu med nami. Naj mu ho Kog stoteren Plačnik za veliki zgled!


Zedinjena Slovenija Društvo slovenska Pristava Društvo Slovenska vas Naš dom - San «fusto Slomškov dom - Ramos Mejia Slovenski dom « Berazategui Slovenski dom - Carapachay Slovenski dom ~ Mendoza Slovenski dom - San Martin Slovensko planinsko društvo - Barilocke
SLOVENSKI NARODNI ODDOR z žalostjo naznanja v svojem imenu ter v imenu slovenskih demokratičnih političnih strank in gibanj, da je dne 7. marca 1086 odšel v večnost
msgr. Anion Orehar
delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini
Z njegovo smrtjo je slovenska skupnost v Argentini izgubila svojega najbolj zaslužnega in delovnega moža, ki je oblikoval slovensko življenje na vseh njegoyih področjih ©d naselitve slovenskih političnih emigrantov v Argentini pa do svojega poslednjega diha.
Dobri Bog naj mn obilno poplača delo, ki ga je opravil za slovensko ljudstvo.
SLOVENSKI NARODNI ODBOR