Moj učitelj Jože Plečnik
Končno smo v Ljubljani dočakali razstavo o delu velikega arhitekta Jožeta Plečnika, ki je vzbudila veliko zanimanje, ko je bila na ogled v Pompidoujevem centru v Parizu. »Plečniku spet doma!« S takimi in podobnimi naslovi so časniki pospremili otvoritev razstave v Ljublja-ni. O delu enega od velikanov naše kulturne ustvarjalnosli je bilo po-vedanega in napisanega že precej, manj pa poznamo njegovo življenje in utrinke iz njegove deiovne vsakdanjosti. Obrnili smo se na enega od njegovih učenccv, sedaj že upokojenega arhitekta Syatopluka Kasala in ga vprašali, kako je doživljal leta, ko je študiral pri velikem mojstru. Na podlagi nekaj vprašanj nam je nekdanji Plečnikov učenec kar sam z veseljem napisal prispevek, Id ga objavljamo v celoti.
Preden odgovorim na vprašanje, če sem se kdaj osebno pogovarjal s Plečnikom in kakšna je bila tema po-govora, moram najprej na kratko opjsati način študija pri Plečniku. Imeli smo risalnico. v kateri je imel vsak od nas študentov risalno mizo. Tam smo preživljali študentske dni od jutra do večera. Bilo nas je vedno 20 do 25 učencev. Poleg naše risal-nice je bil profesorjev kabinet, kjer je prav tako od jutra do večera neutrudno delal naš dragi profesor. Imenovali smo ga »foter«, seveda samo sami med seboj.
Dvakrat dopoldne in dvakrat po-poldne je vsak dan prišel med nas. Sel je od mize do mize. se vsakemu osebno posvetil, korigiral in poprav-Ijal delo vsakega posebej, z vsakim vedno pokramljal o študentskem problemu ln dal izčrpno smemico za nadaljne delo. Imel je navado reči: »Takole bi bilo bolje, po mojem ne-smerodajnem mnenju.« Ktnalu sem razumel da »merodajno« mnenje daje mero. »smerodajno« pa smer. Plečnik se je včasih čudno izražal.
S Plečnikom sem torej govoril ne-kako štirikrai na dan. v času študija več tisočkrat. Bil je zgovoren mož, skoraj klepetav. Ni pf maral vpra-šanj. Vedno je rad govoril sam. Tako sem ga nekoč, ko sem risal neko po-hištvo iz borovega lesa. vprašal, kak-Sen les je to. Odgovoril ml je hladno in kratko: »Včasih je borovec tako bel kot macescn, vfasih pa je mace-sen tako rdeč kot borovec« In pogo-vora je bilo konec.
9 Na robu modernih vplivov
Plečnik. ki je v svoji arhitekturi močno gojil dekorativne elemente, ni maral nili slišati za moderne smeri konstruktivne arhitekture brcz de-koracij zlasti francoskega arhitekta Le Corbusiera in Pereta. Ta nova struja je seveda pijusknila tudi preko naših meja. Profesor je čutil naš nemir, ko smo se miadi začeli zani-
mati za te zamisli. Plečnik se je tega bal; to lahko rečem. Zelo značilne so njegove besede. ko je dejal: »Kar zna Corbusier, znam tudi jaz, kar znam jaz, Corbusier ne zna!« S ta-kimi besedami nas je ponavadi miril, čeprav je zlasti zadnja leta čutil vse večji vpliv modeme arhitekture.
Živo se spominjam, kako sva obravnavala neki dekorativni ele-ment moje študijske naloge. Plečnik mi je takrat rekel dobesedno: »Dra-gec, zdi se mi. da se zaman mučiva, saj boste tako ali tako Corbusier po-stali. Pomnite pa, da bodo Ijudje kmaluspet potrebovali nekajzadušo in srce.« Obmil se je in razočaran odšel od tnoje mize. Bilo je to v prvem povojnem letu, ko za »dušo in srce« res še ni bilo prostora, saj smo komaj odstranili ruševine. Plečnik nam — svojim učenccm — nikdar ni rekel žal besede. Nagovarjal nas je »dragec«. dekletom — študentkam, pa je običajno rekel »dragica«. Veli-kokrat nas je ogovoril tudi z »gospod kolega«, kar.se nam je takrat zdelo sila imenitno. Rad je z nami govoril tudi nemško, to pa zato, ker je dobro poznal snčnost nemškega izrazoslov-ja, saj je dolgo živel na Dunaju. Rad pa je govoril tudi češko, zlasti z menoj, saj je vedel, da sem češkega rodu. Običajno mi je rekcl »milač-ku«, kar v češčini pomeni dragec.
• Kako je bilo.če smo kot štu-dentje pri svojem delu zagre-šili napako ali storili kaj, kar mojstru ni bilo všeč?
Prav živo se spominjam, kako se mi je, pri skoraj dokončanem študij-skem projektu, primerilo, da sem nsbo obupno popackaJ s tušem. Od-ločil sem se, da bom zadevo skušal rešiti z britvico in radirko. Taka »re-ševalna akcija« je lahko trajala ves dan. BiU> je mučno delo. Bii sem ta-ko zaverovan v ptaskanjc po papirju, da niscm 0pa7.il, da ob meni stoji Pletnik in mc živo opazuje. Končno
pa mi je rekel: »Dragec, mit viel ra-dieren und viel messer, wird die zeichnung immer besser,« kar po-meni približno — z obilnim radira-njem in ostrim nožem postaja risba vedno boljša. Naslednji dan mi je rekel: »Dragec, lepo vam je uspelo, bilo je vredno vašega flapora.«
Plečnik nas ni silil v delo, zlasti ne v površinske rešitve. Imel jje navado reči: »Vse dobro premisliti, vse pre-spati.«
Kot jeznano, Plečnik ni bil inženir, saj se je šolal drugače. Zato je tudi zelo težko prenašal dejstvo, da smo mi njegovi učenci takrat postajali in-ženirji. Nekoč sem ga prosil, naj mi razloži konstrukcijo lesenega stropa. Odvrnil mi je: »Gospod kolega, to ne sodi v arhitekturo; vprašajte kakega inženirja.«
0 Dogodek, ki mi je ostal naj-bolj v spominu
Plečnika smo neizmerno spošto-vali in ljubili. Ne morem tega opisati: za nas je bil skoraj nadnaravno bitje. Lahko rečem, da v svojem ne prav kratkem življenju, nisem srečal bolj-šega človeka, nikogar doslej nisem tako globoko spoštoval, nihče doslej mi v življenju ni dal več.
Spominov *je toliko, da težko rečem. kateri mi je ostal najbolj živ. Recimo tale:
S Plečnikom sva sedela v gostilni Pod Skalco. Naročil je dva kozarca belega vina in eno žemljo. Razpolo-vil jo je, po) za mene in pol zase ter rekel: »Tudi pri hrani moramo biti zmerni.«
Pri hrani je bil menda res zmeren. je pa veliko kadil. Kolikokrat sem od strani, ko je sedel pri moji študijski mizi, opazoval rumeno ožgane. sicer pa bele brke in brado. Kadil je vedno poceni cigaretc ibar. Tudi mi štu-dentje smo začeli kaditi ibar. saj smo ga hoteli v vsem posnemati.
• Kakšen je bil Plečnik kot člo-vek?
Bil je izredno blag mož. Kot človek je bil asket. Na življenje je imel po-polnoma samosvoje poglede. Po-svetnih stvari ni cenil. saj jih prepro-sto n: potreboval. Ni imcl družine. niti žene. O njegovem odnosu do žensk ne'vem ničesar in prepričan sem. da ni človeka. ki bi a tem kaj vedel. ker preprosto ni kaj vedeti. Pred kratkim so ga na avstrijski tele-viziji imenovali »menih«. Menim. da
je karakteristika primerna. Imel je eno samo ljubico, ki se imenuje arhi-tektura. Tej Ijubezni je bil predan slehemi trenutek svojega življenja.
Uporabiti obrabljene fraze, da je bil izredno moder. inteligenten in pošten, je premaio. Plečnik je bil mnogo več.
Neuklonljivo je zaupal svoji arhi-tekturi. Pri obravnavanju njegovega projekta cerkve v Šiški jc nek mlad redovnik predlagal določene spre-membe. Plečnikga je(xlločnozavrnil rekoč: »Kai znam. sem napravil. Po-pravljati ne mislim ničesar.« Vendar je po tem pogovoru zelo trpel.
Bil je izreden Slovenec. Žnane so njegove besede. ko je prišlo do itali-janske okupacije. Nekaj študentov je nemudoma odhitelo k njemu na dom z novico: »Italijani so v Ljubljani.« Plečnik jc mirno odgovoril: »Tudi Rimljani so bili.«  .
Bil je globoko veren mož, vendar tega svojega prepričanja ni vsiljeval nikomur. Zlasti po vojni.se je dobro zavedal, da je prišel dmgačen čas. s. katerim se ni povsem strinjal. O tem z nami študcnti ni govoril, vsaj z menoj ne. Bil je toleranten. Iz Pleč-nikovih ust po vojni nisem slišal be-sede tovariš, vedno gospod. Tak je pač bil, načelen in dosleden. Prilaga-
jal ali hlinil se ni nikomur. To zanj po vojni ni bilo vedno ugodno.
Znal je biti tudi šegav in šaljiv. Naj opišem dogodek, kateremu sicer nisem bil prica. zvedel pa sem zanj od starejših kolegov. Nekdanji jugoslo-vanski kralj Aleksanderga je ob neki priložnosti pov.abil v svojo rezidenco na Bledu na ogled ročno izrezljanega pohištva. ki ga je bil dobil v dar iz Turčije. Kralja je bilo tedaj treba qb-vezno nagovarjati z »vaše veličan-stvo«. Plečnik pa mu je po ogledu pohištva preprosto dejal: »Gospod kralj, grdo so vas ogoljufali.«
• »Za lepoto in srečo je po-trebno veliko trpeti!«
Plečnik je bil tudi častihlepen. Mogoče izraz ni najprimemejši. .Vsekakor se je zavedal svoje veliči-ne.
Bil je eden prvih Prešemovih na-grajencev. Naslcdnji dan nam je o lem pripovedoval rekoč: »Bilo je imenitno. peljali so mc z avtomobi-lom.« (Skoraj verjamem. da prvič v
ZlVIJCl.JUJ.
Kot učen mož se je zavedal svoje modrosti, ki jo je znal uvcljaviti vča-sih tudi nasilno, kajti vsvojih nazorih je bil ncpopustljiv. Končno, ali ne pravi kitajski pregovor: Kdo nekaj ve. in ve da nekaj ve. ta je pravi uče-njak. Kot tak je znal na nas. svoje učence. preliti sijaj umetnosti, ki se ji pravi arhitektura. Znal je v nas zane-titi uničujoči plamen pohlepa.po znanju, obenem pa nas je večkrat svaril rekoč: »Arhitektura. kateri ste sc udinjali. je eno samo veliko trpl^e-nje. Zavedajte se. da je potrebno za lepoto in srečo veliko trpeli.«
Zelo me boli, da je v teh dneh na Plečnikovem grobu en sam svež na-gelj. moj.
Karsem napisal oPlečniku, jese-veda moje osebno gledanje nanj, če-prav sem prepričan, da sebodo moji kolegi strinjali s tem, karsem napisal in opisal.
Kaj je Plečnik v resnici bil. tega ne ve še nihčc. Vsi smoše vedno njegovi učenci.
SVATOPLUK KASAL