Štirinajstletna Moščanka v Indiji
Zbudi me hrup prometa. V ho-telu nekdo glasno odpira in zapiia vrata. Tudi sonce je že visoko, na uri pa kazalci kažejo šele štiri. Počasi dojamem, da v Ljubljani sicer še vsi spijo, tukaj pa borft morala ujo pre-makniti za štiri ure in pol nazaj. Toliko prej namreč vzide sonce v Nevv Delhiju. Ne kaže drugače, v
naslednjem tednu se bo treba prila-goditi Indijskemu času ter si ogle-dati njihove navade.
Največ vidiš, če greš peš. Nacesti je vse polno taksijev. Šoferji ne moiejo razumeti, da tujci lahko hodijo peš in zato trdovratno po-nujajo svoje usluge. Posebno vozniki motoriziranih rjkš, to je kombina-
cija skuterja in baldahina nad dvema sedežema. Sicer zamudimo zaradi ljubeznivega odklanjanja ponudb precej časa, vendar smo trmasti pešci. Niti Indijci ne hodijo radi. Vsak se vozi, najpogosteje s kole-som, včasih z motorjem. Avtomobili so videti za naše pojme precej zdelani, zato pa so šoferji spretnejši oni se ob stalnem tiobljenju uspešno prebijejo skoz vse gostejši promet. Avtobusi so nabito polni, sodeč po grozdih, ki visijo na stopnicah odprtih vratih.
Sinoči sem se v jugoslavanskem klubu pogovarjala z vrstniki, ki stalno živijo tukaj. Hodijo v angle-ško šolo z otroki tujcev drugih narodnosti in z imenitnejšimi domačini. Dvakrat na teden gredo na pouk materinščine v našo amba-sado, pa tudi na športnih terenih kluba se lahko pogovarjajo po naše. Čeprav se nekateri zaradi službe svojih staršev že leta in leta potikajo po svetu zelo dobro govorijo mate-rin jezik. O šolah in šolanju mladih prebivalcev tega kraja pa mi niso kaj prida povedali.
' Nasproti hotela je lepa stavba med zelenjem in športnimi igrišči. Trdna ograja okrog, vhod pa straži strog vratar. Na strehi je velik napis New Delhi public school. Fantje vseh starosti v zelenih suknjičih so skrbno počesani in oblečeni. Med njimi ni dftlgolascev, ugotavljam pa posebno vrsto frizure: lasje so na temenu speti v čop, ta pa je skrbno zavit in zavezan v bel robček - kot popek pri novorojenčku. V zrelejših letih je cela zadeva verjetno zavita v turban. Deklice iz naslednje šole so nosile v kite spletene lase, rdeče puloverje in bela krila. Mnoge nosijo namesto kril dolge, bele, ozke, plat-nene hlače. Vsaka šola ima svojo unilormo, ki v revnejših predelih obsega bolj ali manj urejen pulover, v bogafejših pa, celotno obleko. Po barvi zgoinjega dela uniforme spoznaš, v katero šolo spada učenec,
po čistoči in stiganosti pa, koliko velja nadružbeni lestvici.
Srečala sem mnogo otrok brez šolskih uniform, brez torbic in brez kruig. V predmestju in v strogem centru, še največ pav starem mestu. Čeprav zaviti v platnena ogrinjala nedoločene barve in večkrat bosi, so njihovi obrazi le kazali življensko radost in upanje, da je tudi za njih košček prostora in košček hrane . nekje na tem svetu. Ni bilo videt, da hodijo v šolo. Mnogi med njimi » sprožili dlan, L'm so opazili tujce. ^3iso nadležni, le rnolče in potrpež-ljivo te spiemljajo z iztegnjeno dlanjo. In srce te boli, ko ugotoviš, da ne moreš dati drobiža vsem, niti enemu izmed njih ne moreš pravza-prav pomagati, kolikor bi bilo treba. Odkupiš se z rupijo ali nekaj pesi in zbežiš v hotel, kamor ne smejo za teboj. Saj je v hotelu vse tako lepo urejeno in nikjer ni malih siromakov z iztegnjenimi shu|šanimi ročieami.
Meščanov ne motijo živali. Skoz nekatere predele mesta s^ mirno sprehajajo krave. Tiste svetle iz višje kaste in tiste črne, ki so ponavadi le pod nadzoistvom. Sem in tja srečaš dobro razpoloženega pujska, pravo nasprotje lenih in zaspanih psov. Po drevoredih in parkih, katerih je v mestu vse polno, se podijo zanimive progaste   veverice,   med vejami pa
kričijo dolgorepe zelene papige, neke vrste kosi in kaj vem kakšni prtiči. Na kupoli mogočnega musli-manskega groba opazim veliko jato orlov mrhovinarjev. Sem in tja je kaka opica ali kobra seveda pod varstvom krotilca kač, ki je takoj pripravljen zazvižgati svojo melodijo in tudi s palico prepričati svojo kačo, da razširivrat in pokaže naoč-nike radovednemu turistu s foto-aparatom.
Razumljivo: najprej smo poiskali svete, nedotakljive krave, vendar ni res, da jih kar mrgoli po ulicah. Muslimanski del prebivalstva jih ne spoštuje preveč ter jih uporablja za vprežno živino in hrano. Zato pa brahmanski verniki nimajo prav nič proti svinjam in tako se tudi to vse lepo poravna.
Samo dva slona sem videla in še to le mimo gtede, a avtomobila. In kamele tudi, karavano, ki se je prt-pravljala k počitku ob cesti, in take, ki so bile vprežene v "vozove in . ..
- Preveč vtisov v enem tednu za štirinajstletno moščanko brez izku-šenj v potovanjih po wetu. Ob vsem tem pa ne morem reči, dasemvidela Indijo, kajti New Dellii je le drobec v tej mogočni, ponosni deželi.
TANJA DOMINKO