Ovaduh Giittler snel masko: hotel sodelovati z ekstremnim Nemcem

LETO XXIX — Številka 13
Poštnina plačana v gotovini Erscheinungsort Klagenfurt
31. marca 1977	Cena 4.— šil. (4 din)
P. b. b.
Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
Ovaduh osrednjega tajnika NSKS in predsednika Kluba slovenskih občinskih odbornikov Filipa Wara-scha, 59-letni penzionist Gottfried Giittler, je te dni dokončno snel svojo masko in pokazal, katerega duha otrok je v resnici: izdajatelju ekstremno nemškonacionalnega lista „Unser Karnten", Robertu Drechslerju, je zagotovil, da se bo udeležil njegove tiskovne konference ter se prvič predstavil tisku.
No, Guttlerja kot pričakovano na tiskovni konferenci ni bilo, toda Drechsler si svojega vabila na tiskovno konferenco ni izvil iz trte: na tiskovni konferenci je Drechsler prečital novinarjem dele iz pisma Guttlerja, v katerem pravi, da
Južni Tiral: .bombe so pomagale!1
•	„Zanesljivo je le nekaj: tako
•	imenovani ,bumserji‘ so Južne-
•	mu Tirolu končno prinesli to,
•	kar danes ima: svobodo, avto-
•	nomijo, varnost." Ta stavek je O zapisal Herbert Weissenberger, ® član dunajske redakcije „Kleine
•	Zeitung" v uvodu članka z na-
•	slovom: „Kako so ,bumserji‘ po-S magali Južnotirolcem".
Ta članek je bil objavljen v seriji „Na primeru Magnago“, o kateri obstaja tudi filmska dokumentacija. Avtor citira nato južnotirol-skega deželnega glavarja Silviusa Magnaga, ki je točno pred letom dni, 27. msrca 1976, podal k svoje-časnim dogodkom izjavo, ki jo prinašamo dobesedno v slovenskem prevodu:
»Odgovornost za takratne dogodke v Južnem Tirolu nosijo tisti krogi, ki so s taktiko zavlačevanja ter z neizpolnjevanjem prevzetih obveznosti ustvarili pogoje za to. Nihče se ne sme potem čuditi, da so Južnotirolci, ki so dolga leta morali gledati, kako pri uporabi demokratičnih sredstev — to se pravi na poti pogajanj — niso bili doseženi nobeni napredki, izgubili zaupanje v instrumente demokracije.
•	Tako se človeško docela da
•	razlagati in je človeško upravi-
•	čeno, če so ti možje po takih
•	grenkih izkušnjah segli po dru-
•	gih sredstvih — v trdnem pre-
•	pričanju, da naši domovini na-
•	pravijo dobro in potrebno uslu-
•	go. — Nihče ne more tajiti, da
•	so tisti — v kolikor jih je vodilo
•	pravo prepričanje — ravnali
•	kot idealisti...
To je treba izrecno poudariti tudi zaradi poprave ugleda, katerega zaslužimo mi možje, če se enkrat nočemo ozirati na kazenski zakonik.
•	Takratni atentati ter procesi, ki S so jim sledili, spadajo tako kot S veliko drugega, k povojni zgo-S dovini Južnega Tirola in pred-
•	stavlja pomemben prispevek k
•	tej zgodovini in k dosegi boljše
•	avtonomije za Južni Tirol... Komisija devetnajstih (ki je potem prinesla v pogajanjih Južnotirolcem svobodo, op. ur.) je vsekakor bila vzpostavljena pod vtisom takratnega dogajanja."
Tako daleč Magnago. VVeissen-berger piše v Kleine Zeitung potem dalje, da je južnotirolski teror bil v svoji začetni fazi res južnoti-rolski, akoravno je imel široke simpatije v Avstriji. V tistem času je bil teror usmerjen izključno proti spomenikom italijanske nadvlade: spomenikom fašističnega vodje
Mussolinija, električnim drogom v bocensko industrijsko cono, ki so jo zgradili fašisti, da bi poitalija-nizirali domače nemško prebivalstvo. V drugi fazi pa so posegle vmes tudi neonacistične skupine in je teror postal krvav.
VVeissenberger piše, da je bil rezultat ravno obraten: v Milanu so obsodili odkrite može na visoke kazni v zaporu, v Avstriji pa so se dvomljivi tipi (druge faze) zmuznili skozi mrežo avstrijskih porotnih sodišč.
Tako daleč Kleine Zeitung. Glasilo koroške SPO, Karntner Tages-zeitung, pa je v torek v neki glosi zapisalo, da je bilo pridržano Kleine Zeitung, da je dala moralično
rodno pozornost. Dr. Aloys Ober-hammer je napol dementiral, reporter Benedict je vztrajal. Socialistični osrednji organ Arbeiterzei-tung je vehementno zahteval Ober-hammerjev odstop, pa tudi njegovi strankarski tovariši so se začeli distancirati od svojega predsednika. Pozneje so deželnega svetnika Oberhammerja celo sumili, da je sam nudil atentatorjem pomoč. Oberhammer nato ni več kandidiral za strankinega predsednika. V času, ko so ga skoraj vsi zapustili, mu je en sam človek ostal zvest: zunanji minister dr. Bruno Kreisky, ki mu je pisal s Švedske, kjer je bil na dopustu, ter ga rotil, naj vztraja.
Pred letom dni se je 3500 ljudi močna demonstracija za naše pravice valila po dunajskem Ringu mimo parlamenta. Tudi v soboto se bomo z našimi avtomobili vozili v sprevodu direktno mimo parlamenta. V parlamentu so tri stranke sklenile zakone zoper nas.
opravičilo južnotirolskim bumser-jem. Dan navrh se je šef celovške redakcije malega formata Heinz Stritzl distanciral od terorja na Koroškem kot sredstvo političnega razpravljanja, pa tudi od terorja nasploh.
Zvezni kancler dr. Bruno Kreisky sam je svojčas, kot zunanji minister velike koalicije, bil motor internacionalizacije južnotirolskega vprašanja. Pa ne le to: sredi največje aktivnosti južnotirolskih bum-serjev je dal takratni OVP-jevski deželni svetnik v deželni stranki na Tirolskem, dr. Aloys Oberhammer (stric sedanjega generalnega intendanta ORF-a, takratnemu dopisniku ameriške agencije, Asso-cieted Press, Hansu Benedictu (sedaj ORF) intervju, v katerem je zagovarjal južnotirolske bumserje. Intervju je vzbudil seveda medna-
ZA »KLEINE ZEITUNG" JE SVET SPET V REDU
»Giittler se je s tem jasno distanciral od ekstremističnega stališča v narodnostnem vprašanju, ki ga zavzema Drechsler," je zadovoljno zapisal v torek cerkveni mali format »Kleine Zeitung", potem ko je Guttlerjev odvetnik pisal redakciji (giej zgornji članek). Čeprav je zastopnik »Kleine Zeitung" bil na tiskovni konferenci in je na lastna ušesa moral slišati vsa protislovja. Ni treba nam posploševati, če ugotovimo: za ta časopis je resnica tisto, kar obremenjuje VVarascha. Guttlerjevih trditev še očitno nikoli niso poskušali preveriti, akoravno bi to moral storiti vsak seriozen, količkaj pošten novinar. Svojčas, ko je VVarasch bil še zaprt, je v naslovu, brez navodnic pisal ta ča-
umakne svojo prvotno obljubo in da se konference kljub prvotnemu zagotovilu ne bo udeležil.
Isti dan pa je Guttlerjev odvetnik poslal uredništvom koroških dnevnikov pismo, v katerem trdi, da se Guttler zaradi tega ne bo udeležil tiskovne konference, ker menda ni vedel, da bodo na njej obravnavali še druge točke in ker menda ni vedel, kdo je Drechsler v resnici.
Drechsler sam pa je na tiskovni konferenci kazal novinarjem še drugo korespondenco z Guttler-jem. Po izjavah Drechslerja mu je Guttler dal svoje pismo z opravičilom v torek zjutraj pred glavno pošto in bil tako razburjen, da se ni upal priti niti v hotel Sandvvirt, kjer je bival Drechsler. Nadalje je dejal Drechsler, da se Guttlerja da komaj nagovoriti, da stoji pod pritiskom, da ga ogrožajo ter da je Guttler ves čas držal roko pred prša, kakor da bi imel srčne bolečine. No, popoldan pa se je Guttler čil in zdrav sprehajal po Celovcu in obiskoval uredništva koroških dnevnikov in mu ni bilo prav nič videti, da bi še pred nekaj urami ne bil nagovorljiv.
Tudi argument Guttlerjevega odvetnika, da VVaraschev ovaduh ni vedel, kdo je Drechsler v resnici, stoji na šibkih nogah: kajti človek, ki se je že večkrat pogovarjal z izdajateljem lista „Unser Karnten'1, kateremu je po Drechslerjevih besedah celo izpovedal svoje težave in s katerim se je dopisoval, bi moral biti gluh in slep, da ne bi tega opazil. Razen tega na Koroškem ve vsakdo, ki količkaj bere časopise in ki količkaj zasleduje politično dogajanje na Koroškem, kaj je „Unser Karnten". Tudi si ne moremo razlagati, da bi Guttler, ki je menda sicer tako nezaupljiv, naenkrat zaupal časopisu, ki ga sploh ne pozna. Če pa bi dobil v roke eno od številk, bi že na glavi časopisa moral spoznati, kakšna bo njegova vsebina.
Tako, kot so se dogodki razvijali, ni izključeno naslednje: koroški časopisi so dobili vabila na tiskovno konferenco. Kaj, če ni bilo v interesu enega od koroških dnevnikov (ali več dnevnikov), da bi se konferenca vršila tako, kot je bila napovedana? Guttler, ki sodeluje na tiskovni konferenci nemškonacionalnega Drechslerja, ne bi odgovarjal več sliki, ki so jo o njej risali koroški dnevniki.
Koroški dnevniki so doslej namreč pisali o Guttlerju le v najlepših barvah: da je fanatik resnice, da obsoja vsako nasilje, da je za mir na Koroškem itd. Od Drechslerja pa so se vsi dnevniki doslej distancirali. Kaj, če je kdo interveniral, da Guttlerja ne bi bilo na tiskovno konferenco? Kajti Guttler, ki sodeluje z Drechslerjem, bi naenkrat stal v dvomljivi luči in bi moral na mah rehabilitirati Filipa VVarascha in podkrepljena bi bila
sopis, da govori priča Guttler resnico; torej je po tej logiki VVarasch kriv. Tako tudi tokrat. Guttler lahko pove, kar hoče, »Kleine" to ponatisne, ne da bi trenila. Ne-serioznost na kvadrat. Bralci na Koroškem najbrž želijo tako. Skupno z drugimi časopisi pa je »Kleine Zeitung" pomagala pri oblikovanju takega tipa bralcev, katerih suženj je sedaj...
domneva, da gre v celi zadevi za temne politične interese.
Koroški dnevniki so o tiskovni konferenci molčali. Le Kleine Zeitung je pisala o pismu Guttlerjevega odvetnika. (Glej tudi gloso). Volkszeitung pa je v torek prinesla nepodpisan daljši članek, v katerem trdi, da VVaraschu izročitev peklenskega stroja Guttlerju samo zaradi tega niso mogli dokazati, ker so pristojni dunajski organi bili proti temu. Volkszeitung je pisala tako, kot da bi VVarasch bil res kriv ter Guttler povedal resnico in se časopis niti v najmanjšem ni posluževal novinarske previdnosti. Popoldne istega dne pa se je Guttler ponovno mudil v redakcijskih prostorih Volkszeitung, pa tudi Kleine Zeitung. Na tiskovni konferenci pa je Drechsler na vse pretege hvalil Volkszeitung, češ da je v zadevi VVarasch pisala popolno resnico. Povezava je popolnoma jasna.
Tiskovne konference same se je udeležilo poleg novinarjev, ki so ostali v manjšini, tudi lepo število zastopnikov heimatdienstovskih organizacij, med drugim organizacijski vodja Stourac, šef abwehr-kampferjev Sames in drugi. Zastopniki KHD so pritrdilno kimali Drechslerjevim izvajanjem ter jih dopolnili z pripombami in diskusijskimi prispevki. Le enkrat nobeden od njih ni kimal: ko je Drechsler dejal, da je Hitler bil nor. To pa je bila pravzaprav edina pasaža, ki ni spominjala na stil Gobbel-sove propagande: Drechsler je dejal, da je moral vsak partizan biti pripravljen, da so ga umorili, ker da se ni ravnal po Haagovskem vojnem redu, obžaloval je usodo gauleiterja Rainerja, ki da so ga zagrebli, potem ko so dopustili, da je trpel strašanske duševne bolečine. Omenil je, kako se dopisuje z ženo Hitlerjevega zastopnika Hel3a, predložil je izvlečke iz »dokumentacije", ki piše o dozdevnih nasiljih nasproti nemškim ljudem. Višek njegovih izvajanj: Predsednika SFR Jugoslavije Tita je imenoval »morilca".
V ostalem pa je tiskovna konferenca bila namenjena le osebni propagandi Drechslerja. Pa da nihče ne bo mislil, da je Drechsler morda neonacist. V Avstriji seveda ne: kajti izdajatelj »Unser Karnten" je predložil potrdilo, v katerem sporoča državno tožilstvo na Dunaju, da proti Drechslerju tozadevno ni nobenega vzroka, da bi ga preganjali po tozadevnih zakonskih določilih.
S časom je bilo tudi nekaterim časnikarjem preveč. Zastopnik Kurierja je očital Drechslerju, da v zadevi VVarasch poroča zavestno napačno. Ko pa je Drechsler dejal, da njegovi bralci in znanci pravijo, da je moral na Koroško priti šele Drechsler, da Korošcem pove to, kar čutijo v srcu, in da ga povsod občudujejo, je celo Pustu od Volkszeitung postalo preveč: »A neuer Hitler also," je bil njegov medklic. Zastopniku Kurierja, ki je dejal, da v času, ko se vsi trudijo po svetu za zmanjšanje napetosti, kaj takega tudi na Koroškem ne bi smeli pisati, je grozil Drechsler: »S takim mišljenjem pa se boste pri koroških bralcih vsedli v koprive!" Državna policija, ki je na tiskovni konferenci bila zastopana po dveh osebah, ima sedaj priložnost, da ukrepa.
V soboto. 2. aprila: protestiramo pri OZN!
Gospodarski komentar:
20 letni jubilej Evropske skupnosti
Zadnji teden — točneje povedano — 25. marca 1977 je poteklo 20 let, odkar so vlade šestih evropskih držav v Rimu podpisale v dolgih pogajanjih pripravljeni sporazum o gospodarskem sodelovanju. To so bile vlade Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske in Zvezne republike Nemčije. To združenje je dobilo tedaj ime Evropska gospodarska skupnost (EGS).
Z omenjenim aktom v Rimu se je pred 20 leti začel sme! poizkus koncentracije gospodarskih interesov v Evropi. Po zgledu Združenih držav Amerike naj bi tudi v zahodni Evropi nastalo združenje držav s skupnim trgom nasproti ostalemu svetu. Spričo meddržavnih kontravers v zgodovini Evrope je bil rimski akt izredno smel poizkus, poln negotovosti. Sedaj je minilo od tega 20 let. In bilanca teh že kar dolgih prizadevanj za zedinjenje Evrope po poti skupnega trga kaže: negotovosti, ali bo ta poizkus kdaj uspel, so večje kot so bile na njegovem začetku.
Na tej resnici tudi ne spremeni dejstvo, da se je število držav, ki jih medtem v Evropsko skupnost preimenovana Evropska gospodar-
ska skupnost s pristopom Danske, Irske in Velike Britanije zvečala na 9, in da je istočasno skupnost asociirala nadaljnjih 20 držav, od tega 18 afriških dežel. To bi bilo vse lepo in prav, če bi manager-jem Evropske skupnosti (ES) medtem uspelo, da bi vsaj prvih šest dežel navznotraj prišlo do enotnega pozitivnega imenovalca, ki je potreben na vrsti področij, da se skupni trg razvije v skupno politično silo, ki bi bila od tako imenovanih tretjih dežel vredna resnega upoštevanja.
Do tega se ES v 20 letih še ni priborila. Koncentracija na področju skupnega trga v prid potrošnikov je sicer z znižanjem in odpravo medsebojnih carin razmeroma naglo in dobro uspela, toda zmeda, ki jo je sprožila na področju skupne agrarne politike, narašča iz leta v leto in jo posebej občutijo tretje dežele. Zgovoren dokaz je Avstrija, ki jo je ES uvrstila med tako imenovane tretje dežele. V agrarni trgovini z ES je avstrijski deficit v zadnjih letih narasel od 500 na 4000 milijonov šilingov, ker se ES brani uvoza avstrijskega lesa, mesa in mlečnih izdelkov.
Občani Skocijana protestirajo, ker nimajo dvojezičnosti
Sprejeta na informacijskem sestanku gospodarske liste Ško-cijan, dne 26. 3. 1977, na kateri so sodelovali predstavniki slovenske narodne skupnosti v občini Škocijan in predstavniki Zveze slovenskih organizacij na Koroškem ter Narodnega sveta koroških Slovencev.
Navzoči so z odločnostjo zavrnili predlog treh koroških strank, na podlagi katerega naj bi avstrijska vlada sprejela zakon, ki bi pomenil poskus enostranske kršitve avstrijske državne pogodbe iz leta 1955.
Načrt, ki negira 2A narodno mešanega in s Slovenci strnjeno in avtohtono poseljenega ozemlja južne Koroške, je lahko samo sad popolnega nerazumevanja pravic in potreb slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Dejstvo, da tudi naša občina, v kateri smo Slovenci neizbrisljivo prisotni že več kot 1000 let na političnem, kulturnem in gospodarskem področju v tem načrtu ni upoštevana, nas samo potrjuje v globokem prepričanju, da je ta načrt dozorel v glavah tistih, ki so nam koroškim Slovencem že pred 30 leti napovedali boj do zadnjega. Občina Škocijan je med Narodnoosvobodilno borbo dala celo vrsto borcev za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda. Mnogi izmed njih so danes med nami in še vedno se morajo boriti za pravice iz člena 7 avstrijske državne pogodbe.
Koroški Slovenci smo v naši občini imeli med Narodnoosvobodilno borbo 15 žrtev. Od tega so bile štiri obglavljene. Predlog treh koroških strank pa sistematično izloča centre dvojezičnega ozemlja, ki so tako regionalno kot gospodarsko vozlišča vsakdanjega življenja južne Koroške. Zato pomeni načrt koroških strank nadaljevanje politike „macht mir das Land deutsch11. Tisti, ki so za časa
fašizma stali na strani okupatorjev, se danes imenujejo „do-movini zvesti11 in se na vse mogoče načine trudijo, da bi člen 7 ne bil izpolnjen.
Spoštovani gospod kancler Kreisky!
Na današnjem sestanku smo prebrali in temeljito predisku-tirali pismo, ki ste ga naslovili na Zvezo slovenskih organizacij in Narodni svet koroških Slovencev in s tem posredno na nas.
Soglasno smo prišli do prepričanja, da nam julijska zakonodaja in Vaše pismo ne dajeta nobenih možnosti za sodelovanje v sosvetu za narodne skupnosti. Tudi zaradi tega, ker nam je sklep treh koroških strank ponovno potrdil, kakšen je pristop k „reševanju“ člena 7 avstrijske državne pogodbe. Zato v celoti podpiramo stališče obeh osrednjih organizacij na Koroškem, katerih del smo tudi mi in tvorimo skupaj z vsemi koroškimi Slovenci v Zilji, Rožu in Podjuni tisto slovensko narodno celoto na Koroškem, ki nikoli ne bo pristala na poskus enostranske kršitve avstrijske državne pogodbe. Prav tako odločno podpiramo sklep osrednjih organizacij, da ne sodelujeta v tako imenovanem sosvetu za narodne skupnosti.
Na tem mestu ponovno odločno opominjamo avstrijsko vlado in Vas, gospod kancler, da se bomo Slovenci v občini Škocijan z vso silo borili za popolno in dosledno izpolnitev člena 7 in, da nikoli ne bomo dovolili, da bi kdor koli v Avstriji trdil, da občina Škocijan ni narodno mešano ozemlje.
Vas, spoštovani gospod kancler pa pozivamo, da se odločno postavite po robu nemškim nacionalistom v Heimatdienstu in treh koroških strankah in skupaj z nami prispevate k pravični izpolnitvi avstrijske državne pogodbe.
Škocijan, 26. 3. 1977.
Podobna zmeda nazunaj in na-znotraj vlada v ES na področju monetarne politike. V letih gospodarske recesije in mednarodne monetarne krize je s svojimi valutnimi kapacitetami skoraj vsaka dežela špekulirala po svoje v škodo partnerjev skupnosti. Tako ES tudi svojih notranjih gospodarsko-socialnih problemov ni mogla rešiti. Gospodarska labilnost Italije se je medtem zaostrila in ne veliko drugače se ni razvijal gospodarski položaj Francije in Velike
Britanije, ki se še vedno nista znebili kronične brezposelnosti.
Zanimivo je bilo v teku tega prizadevanja ES zadržanje Sovjetske zveze in pod njenim vplivom stoječega sveta za medsebojno gospodarsko pomoč vzhodne Evrope (COMECON). V prvi fazi, ko je EGS še uspešno odpravljala medsebojne probleme in ko je razmeroma naglo asociirala Grčijo in Turčijo ter 18 afriških dežel, so bile dežele COMECON pripravljene za zbližanje z Evropsko skupnost-
jo. Ko pa je v notranjosti ES prišlo do preje omenjenih kriz, COMECON zadevne ponudbe ni več resneje ponovil. Odtlej kaže ES svoj hladni hrbet in to v gotovi meri v prid Združenim državam Amerike.
Tako v prvih 20 letih Evropska skupnost zastavljenih ciljev zdale-ka ni dosegla. Znotraj je skrhana, kajti pričakovane spremembe v vladnem režimu Italije jo tarejo podobno kot vedno novi poizkusi samostojne poti v Franciji in v Veliki Britaniji. Na zunaj pa se mora ES boriti proti hegemonističnim stremljenjem Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze, katerih tudi v njeni notranjosti ne manjka. Zato pa ES tudi med nevtralnimi in neuvrščenimi deželami ne najde dopadenja, ki si ga želi in
ki ga tako potrebuje.
(bi)
Pismo občinskih odbornikov ministru za pravosodje v zadevi Warasch
V pismu pravosodnemu ministru dr. Christianu Brodi je Klub slovenskih občinskih odbornikov pozval ministra, naj po svoji pristojnosti ukrepa, da postopek proti predsedniku Kluba, Filipu Wara-schu ne bi postal instrument v rokah političnega nasprotnika, ampak naj bi oblasti končno jasno odločile, ali postopek ukinejo ali vložijo tožbo, da bi prišla na dan nedolžnost Filipa VVarascha ter da bi njegovo ime v javnosti bilo zopet rehabilitirano.
Pismo ministru Brodi se glasi:
Že v času, ko je bil predsednik Kluba slovenskih občinskih odbornikov Filip VVarasch zaprt, je predsedstvo Kluba slovenskih občinskih odbornikov konec januarja pozvalo v protestni resoluciji takojšnjo ukinitev kazenskega postopka proti Filipu VVaraschu, z opozorilom, da neutemeljene ob-dolžitve proti njemu — češ da je nagovarjal k izvedbi bombnega atentata — kakor tudi njegova, napadu podobna aretacija, pomenila načrtovano politično akcijo proti njegovi osebi in istočasno proti nam kot zastopnikom precejšnjega dela dvojezičnega prebivalstva Južne Koroške.
Čeprav do danes ne obstajajo nobeni primerni vzroki, zaradi katerih bi se zdelo nadaljevanje pred-preiskave upravičeno, je pristojna obtožbena oblast očitno namenjena, da zadevo pusti še nadalje viseti v zraku.
To zadržanje celovškega državnega tožilstva nas potrjuje v prepričanju, da z določene strani obstaja največji interes na tem, da se ohranjuje sum krivde, da bi tako našega predsednika politično izključili. Dokler namreč kazenskopravni postopek, ki ima v primeru pravnomočne obsodbe za posledico izgubo volilnosti po občinskem volilnem redu, traja, ostane v uporabi § 33 koroškega Splošnega občinskega reda; mandat Filipa VVarascha v občinskem svetu občine Djekše miruje. To zakonito določilo postane s tem dobrodošel instrument v rokah političnega nasprotnika.
Gospod zvezni minister, z začudenjem ugotavljamo, da se pristojne, Vam podrejene oblasti očitno ne trudijo, da bi sprejele jasne in že zdavnaj potrebne odločitve: namreč ukiniti postopek ali pa vložiti obtožbo, da bi se jasno izkazala nedolžnost kolega
VVarascha ter bi se njegovo ime v jasnosti popravilo.
Ne moremo vzeti na znanje, da ostanejo osebne in politične pravice našega kolega na podlagi prozornih obdolžitev še nadalje in morda za nedoločen čas omejene.
Spoštovani gospod zvezni minister, v lastnem imenu, kakor tudi v interesu prebivalstva, ki ga zastopamo, nujno apeliramo na Vas, da podvzamete primerno Vašim kompetencam in možnostim vse, da bo našim upravičenim zahtevam ugodeno. Tozadevno poseganje z Vaše strani pa bi oslabilo tudi očitek, da hudo in ostudno politično igro proti našemu predsedniku, demokratično izvoljenemu občinskemu odborniku in priznanemu zastopniku slovenske narodne skupnosti na Koroškem, oblasti še nadalje trpijo.
Z Vašo intervencijo v smislu našega pisma bi mogli Vi, gospod zvezni minister, o tem smo prepričani, pomagati, da prodre pravica ter bistveno prispevati k izboljšanju politične klime v zvezni deželi Koroški.
Miha Antonič, predsednik, Mirko Kert, tajnik
IZ POSEBNE ŠTEVILKE NT — IZ POSEBNE ŠTEVILKE NT — IZ POSEBNE ŠTEVILKE NT — IZ POSEBNE
Praksa dokazuje: avstrijski zastopniki pred odbori OZN niso povedali resnice!
Avstrijski zastopniki so v svojih poročilih pred OZN vedno spet trdili, da je manjšinsko vprašanje na Koroškem rešeno ali da je tik pred rešitvijo. Zamolčali so predvsem veliko razliko med zakoni in njihovim izpolnjevanjem, med teorijo in prakso torej ter poročali neresnico, čeprav so vedeli, da temu ni tako.
Naj naštejemo nekaj takih primerov:
•	Auf Grund dieses Gesetzes konnen die Eingaben in Slovve-nisch eingereicht vverden, und das Gericht hat diese zu ubersetzen. In Gerichtsverfahren durfen die ProzeBparteien und andere Per-sonen, die als Zeugen auftreten, ungeachtet dessen, ob sie das Deutsche beherrschen oder nicht, die slovvenische Sprache gebrau-chen. Bedient sich jemand person-lich dieses Rechtes, hat der Richter den ProzeB in Deutsch und Slovvenisch zu filhren (falls not-wendig unter Beiziehung eines Dolmetsch).
•	Das Bundesgesetz vom 6. Juli 1972 fiihrt Bestimmungen uber das Anbringen von zvveisprachi-gen Bezeichnungen und Anschrif-ten topographischer Natur in Ge-bieten Karntens ein, die eine slo-
vvenische oder eine gemischte Be-volkerung aufvveisen.
e Poročilo pa zamolči, da velja zakon o sodnem jeziku le za tri od devetih okrajnih sodišč na dvojezičnem ozemlju. Prav tako zamolči, in to je največja nesramnost, da se zakon o dvojezičnih napisih sploh ne izvaja, ker pač nemško-nacionalni krogi, dejanski gospodarji v deželi, tega ne dovolijo.
• Oktobra 1974 je OZN prav tako razpravljala o avstrijskem poročilu ter zavzela k njemu tudi obširno stališče. V njem je rečeno, da je avstrijski odgovor nezadovoljiv in deloma tudi pomanjkljiv. Avstrija namreč je neprijetna dejstva kratko malo zamolčala. Predvsem je v oceni OZN rečeno, da § 290 novega avstrijskega kazenskega zakonika sicer prepoveduje širjenje idej, ki temeljijo na premoči ras, nikakor pa ne prepoveduje pomoč rasističnim aktivistom in finansiranje le-teh.
Prav tako je v tistem poročilu tudi jasno zapisano, da manjšinske pravice nikakor niso odvisne od določenega odstotka. Avstrijski praksi zamolčanja pa je veljala pripomba, da je prav tako važna kakor zakonska določila (ki jih je Avstrija pridno naštevala) tudi njihova dejanska uporaba. Tako zve-
ni v diplomatskem jeziku, če kdo kara svojega kolega-diplomata.
•	Aprila 1975 je v svetu vprašanja človekovih pravic v gospodarskem in socialnem odboru OZN jugoslovanski zastopnik Zagorka Ilič ostro kritiziral Avstrijo zaradi nezadovoljivega položaja slovenske in hrvatske manjšine. Dejal je tudi, da Avstrija tolerira neonacistično delovanje na svojih tleh. Položaj se zaostruje tudi s predvidenim ugotavljanjem manjšine, • je dejal Ilič. — V odgovoru je avstrijski zastopnik Mayerhofer zagovarjal ugotavljanje manjšine.
•	Nekaj dni navrh je avstrijski poslanec pri OZN dr. Peter Janko-vvitsch na vprašanje, kaj da nameravano ljudsko štetje posebne vrste, ki ni nič drugega kot ugotavljanje manjšine, pomeni Avstriji zunanjepolitično, ali bi utegnil nastati problem in kako gleda vlada na internacionalizacijo, odgovoril samo z znanimi formulami: ljudsko štetje posebne vrste je izraz suverenosti in ne more postati predmet mednarodne kritike, internacionalizacije pač ne moremo preprečiti, če jo kdo želi.
•	Marca lani je na zaključnem zasedanju ekonomsko-socialnega sveta OZN opozoril jugoslovanski
(Dalje na 8. strani)
»mladje 25": za marsikoga marsikaj
Kreiskv in njegova nepremagana sedanjost
(Mladje 25, literatura in kritika, marec 1977, 108 str.)
V času, ko se ničkolikaj zgodi, da napovedane stvari ne pridejo ob napovedanem času, je kar razveseljivo, da je mladje 25 prišlo ob napovedanem času. Novih sodelavcev je opaziti nekaj, nekaj je spet dokumentacije in drugih pik-rosti. Marsikdo bo našel marsikaj, kar mu bo ugajalo, pa tudi takih stvari ne manjka, ki niso za vsak okus. Naj mi nihče ne zameri, v nekaterih literarnih poskusih nadaljuje mladje tradicijo plešivške-ga Kresa in celovške Setve. Mladim Kres in Setev verjetno nista bogvekaj znana pojma, mladjev-cem bi vsaj morala biti. Ustanovitelji mladja so prišli iz tistega kroga, predvsem so bili to kresovci s Florjanom Lipušem na čelu. Dobro je, da mladje znova spet pritegne mlade in mlajše. To je tudi nujno za odkrivanje literarnih talentov.
Marsikateri zgodovinski koroški datum je padel v jesen. Jeseni spravljajo kmetje poljske pridelke in, kar mislijo, da je preveč za lastne potrebe, skušajo spraviti na trg. Tako romajo teden za tednom v tisti Celovec — je zdaj mesto ali gnezdo? — in skušajo tam tešiti lakoto celovških meščanov (ali morda le „gnezdanov“?). Florjan Lipuš se je dotaknil v svoji „Zele-njavarski baladi" (v prozi) tudi zgodovinskih datumov, ki so, kot rečeno, padli po čudnem naključju v jesen. Mišljen bi lahko bil tudi 10. oktober z vsemi svojimi spremnimi okolnostmi, v prvi vrsti je bil povod za „obelodanitev“ te satire lanski 14. november. Pa tudi Škocjan je streljal navmes pa še kaj verjetno. Lipuš se je skušal prilagoditi koroškim posebnostim tudi jezikovno (cimper, velbane štenge, iberžno, kriparica, šmorn), zaradi tega nikakor ne razumem njegove nedoslednosti. Kršenduš (tudi iz Lipuševega besednjaka), zakaj si gre izposojat potem k nemškemu sosedu tisti neužitni „krompir“ (iz Grundbirne — podzemeljska hruška), če pa imamo Slovenci (ne samo v Podjuni) toliko boljšo lastno „repico"! O tem verjetno ne bi bilo potrebno nobeno glasovanje, ki se mu, kot kaže, Obir, Jepa in Drava ne bodo mogli ogniti. Reka (reka teče) v pravem pomenu Drava pa že leta ni, tu že prej niz umetnih jezer.
Ko smo že pri koroščini. Narečne pesmi Korošca Antona Fiana
sta prevedla deloma Janko Messner v pliberško in Roman Schel-lander v gorjansko narečje. Dvomim, če sta bila vedno najbolj spretna pri izbiri besedišča in če sta dosti pozorno prisluhnila strogi zakonitosti, ki tudi vlada v narečjih. Pesmi so priobčili še France Senič (Nad tisoč let — usoda koroških Slovencev), France Mer-kač in Milena Merlak. Jožica Bo-štejeva piše o obisku v bolnišnici, Ivan Kolmičin (prevedel ga je neki J. M.) pa o „Sreči posebne vrste", ki je zadela Avstrijce zaradi njihovega posebnega položaja na svetu (presrečni otok blaženih; Otto VVeinheber, mislim, je v nekem govoru dejal, da so Avstrijci narod Feakov).
Dve dokumentaciji zaslužita posebno pozornost, in sicer Malle-jevi „Poskusi obnovitve slovenskega šolstva na Koroškem v dvajsetih letih našega stoletja" in Traa-rove ..Nacionalne manjšine v Avstriji".
Avguštin Malle, vodja Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu, odgovorni urednik mladja, piše (v svojem prvem prispevku za mladje) o neuspelih poskusih .Slovenskega šolskega društva v Celovcu, da bi ustanovili po letu 1920 slovenske osnovne šole v Šentjakobu v Rožu, Šentrupertu pri Velikovcu in v Selah. Vsi poskusi so propadli zaradi neuvidevnosti in nacionalistične zakrknjenosti koroških oblasti, čeprav je Slovensko šolsko društvo internacionaliziralo celotno zadevo januarja 1922 s pritožbo pri Zvezi (ne Društvu )narodov v Ženevi. Argumenti, s katerimi so takrat koroške oblasti razrušile ta poskus, se ponavljajo tudi danes (iredenta, dr-žavnopolitična nezanesljivost koroških Slovencev i. dr.). Razpravi so priloženi faksimili dokumentov, ki jasno kažejo očitno protislovensko nastrojenost oblasti.
Nemškogovoreči Korošec Kurt Traar, zdaj zaposlen pri inštitutu IFES na Dunaju je priobčil Scena-rio 85 o ..Nacionalnih manjšinah v Avstriji". Med prave nacionalne manjšine (lastno ozemlje, lastna kultura, lastni jezik in občutek lastne nacionalne identitete) šteje samo Madžare, Slovence in Hrvate, medtem ko mednje ne spadajo dunajski Čehi in Slovaki, „ker je pri njih asimilacija že dokončana, niti Cigani (danes se vse bolj uveljavlja ime Romi, kot se sami ime-
nujejo, op. p.), ki so predvsem rodbinsko organizirani in njihovega naselitvenega prostora ni mogoče ugotoviti, niti Judje, ki so v prvi vrsti verska skupnost". O Slovencih piše Traar, da je zoper nje „ asimilacijski pritisk organiziran in meri v bistvo: v etnocid", medtem ko „na Hrvate izvajajo asimilacijski pritisk individualno s predsodki." Po Traarovem mnenju „so koroški Slovenci na poti k narodni skupini „brez baze", medtem ko so gradiščanski Hrvati izpostavljeni enakomernemu procesu krčenja." Po Traarovem mnenju bo najprej uspela narodna konsolidacija Madžarom, to pa zaradi njihovega nacionalnega ponosa. V nadaljnjem zavlačevanju celotne manjšinske problematike se bo položaj utegnil zaostriti predvsem na Koroškem. „Izrivanje koroških Slovencev v enklave pa prinaša nevarnost, da se bodo koroški Slovenci gospodarsko in kulturno izločili in s tem nemško govorečemu narodu odtujili."
Nadalje je v mladju 25 najti iz zakladnice avstrijske tolerance pismo Filipu VVaraschu, polno psovk in žalitev; pismo Društva slovenskih pisateljev v Avstriji Društvu slovenskih pisateljev v Ljubljani o televizijskih pretvornikih na Karavankah (pismo je vsebinsko, ne toliko jezikovno v redu, oblikovno pa sramota za nas koroške Slovence, kajti taki reveži spet nismo, da ne bi mogli napisati enega pravega in dostojnega pisma slovenskim pisateljem v Ljubljani); upravičeno kritiko tro-jezičnosti umetniškega koledarja Aulae Slovenicae; med oteski in opilki pa med drugim dokument o avstrijskem histeričnem zavzemanju za vojnega zločinca VValterja Rede rja, ki so ga samovoljno povišali v majorja, in „nemškomani-jo“ v Sloveniji.
Umetniško likovni prispevek je tokrat prispel iz Finske (slikarka Maija Kumpulainen-Sokka).
Mladje 25 je vsebinsko bogat in raznolik dokaz duhovne razgibanosti med koroškimi Slovenci, z dobrimi in slabšimi prispevki, ki bodo zagotovo povzročili negodovanje in pritrjevanje tu in tam, kakor pač kdo misli in gleda ta svet, na katerem bomo, o tem sem trdno prepričan, še dolgo, za marsikoga predolgo — bo prej obupal — tlačili trdo zemljo.
Jože VVakounig
„Kreisky in njegova nepremagana sedanjost" je naslov knjige, ki je te dni izšla izpod peresa holandskega novinarja Martina van Amerongena pri graški založbi Styria v nemškem prevodu („Krei-sky und seine unbevvaltigte Ge-genwart“). Da je knjiga izšla ravno pri založbi Styria, je bilo povod za razne špekulacije. Kajti na Koroškem se odlikuje Styria predvsem z izdajo „Kleine Zeitung", ki je vse prej ko naklonjena koroškim Slovencem. Prav tako še doslej ni bilo veliko slišati, da bi se ta založba posebej branila proti antisemitskim tokovom pri nas v Avstriji. Preostane, da so ožigosanje antisemitizma riskirali kratko malo le zaradi tega, da bi kanclerju Krei-skemu delali preglavice, kajti založba sama se je v sklepni besedi dokopala do spoznanja, da to nepremagano vprašanje škoduje ugledu Avstrije v svetu.
Knjiga sama ni le namenjena Kreiskemu, ampak tudi njegovemu „nasprotniku“ Simonu VViesentha-lu, vodji židovskega dokumentacijskega centra na Dunaju. To izpriča tudi holandski naslov knjige. Avtor sam pa pozna oba nasprotnika ter avstrijsko notranjepolitično sliko iz lastnih bridkih izkušenj: kmalu potem, ko je Kreisky postal kancler, je napravil z njim pismeno overjen intervju za holandski časopis Vrij Nederland. V tem času je namreč Kreisky priredil prvi lov na VViesenthala, ki je nekaj dni poprej odkril, da v Krei-skyjevem kabinetu sedi lepo število rjavopobarvanih ministrov: Moser (NSDAP), Fruhbauer (NS-DAP), Rosch (NSDAP, SA), Ollin-ger (SS), ki pa je moral odstopiti, toda njegov naslednik Weihs je prav tako bi član NSDAP, prvi obrambni minister Freihsler je bil član generalnega štaba Hitlerjeve vojske in mladi Poldi Gratz je bil učenec Napole. Kreisky se je tedaj spustil nad VViesenthalom: „Wiesenthal je judovski fašist... Hvala Bogu je reakcionaren, hvala Bogu najdete tudi pri nas Židih reakcionarne ljudi, kakor pri nas Judih najdete tudi tatove, morilce in kurbe. Tako se spodobi." — Za-
nimivo, da je Kreisky takrat govoril o Judih celo v prvi osebi „Mi Judje", torej se je takrat še priznal k svojemu izvoru, vsaj za eksport, za inozemske časopise. Kajti kratko navrh, leta 1973, po znani aferi Schonau, kjer so arabski teroristi ugrabili talce, da bi izsilili odstranitev židovskega taborišča za emigrante iz Sovjetske zveze, je dejal kancler profilu: „lch bin kein Jude mehr!" Pred dobrim tednom pa je Kreisky zagovarjal zborovanje sudetskih Nemcev, dejal je, da ima posebne simpatije zanje ter da tudi njegovi predniki izvirajo odtod. Tega avtor Amerongen še ni mogel vedeti, toda pravilno je zapisal: „Kreisky, der seinen eigenen Vorfahren eine posthume Ariererklarung ver-schrieb und sicherlich auch mit Hilfe der „Ehemaligen“ das Wah-lerpotential seiner Partei vergro-Bern konnte" ...
V knjigi sami izvemo še mnogo zanimivih podatkov: še v prejšnjem desetletju, za časa velike koalicije, je Kreisky dejal, takrat zunanji minister, da dobro ve, da zaradi svojega židovskega izvora dve funkciji nikoli ne bo mogel
V soboto 2. aprila: PROTEST PRED OZN
doseči: Funkcijo predsednika SPO in funkcijo avstrijskega zveznega kanclerja. Ko pa je svoje strankarske tovariše in svoje rojake malo bolje spoznal, je začel doumeti, da je zanj ravno zaradi svoje preteklosti možno doseči ti dve visoki funkciji: zaradi tega je dal antisemitizmu odvezo, antisemitizem pa je napravil njega, paradnega Žida, za prvega moža v vladi.
Če bi od vidnih koroških Slovencev kdo izjavil: „Nisem več koroški Slovenec," bi reakcija bila variacija na Kreiskyjevo temo: „Wir ham’ ja nix gegen die Juden, wenn sie nur olle wia da Kreisky war’n!“
Tu je uspelo KPA doseči največje uspehe, ker je mnogo socialističnih delavcev, ki so bili pripravljeni na odpor, sodelovalo zaradi zgrešene smeri lastne organizacije s komunisti. Približno od poletja 1938 naprej, ko so začeli na novo ustanavljati ilegalne organizacije, oziroma jih reaktivirati, so nastale neštete lokalne in obratne celice. Spet so ustanavljali okrajna, mestna in centralna vodstva. Prav posebno zadnje so pogosto Padle gestapu v roke. Za vzpostavljanje in usmerjanje partijskega dela so večkrat poslali — deloma z letali — emiserje inozemskega vodstva v Avstrijo, ki pa so jih vedno v kratkem času izsledili in ki so potegnili s sabo v pogubo na desetine, celo na stotine funkcionarjev.
Zaradi izsiljene decentralizacije. oteževanja vseh zvez — posebno s tujino — in pritoka mnogih, še ne komunistično izšolanih socialističnih delavcev so bile komunistične organizacije samostojnejše in manj odvisne od inozemstva kot v kateremkoli drugem obdobju. Ta razvoj je našel pozneje svoj ekstremni izraz v paroli „Ti Sam si partija".
Osrednja komunistična aktivist, ki je merila na masovni upor, je bilo razširjanje ilegalnih tisko-
DR. VVOLFGANG NEUGEBAUER:
vin, ki naj bi premagale informacijski monopol nacionalsocialistov. Učinek je bil problematičen, ker so bile s tem povezane izgube. Tako je k temu zavzel Karl Stadler sledeče stališče:
.......končno se zdi zgodovinopiscu avstrijskega odporništva tudi pomen, ki so ga pripisovali ilegalni literaturi, in katere razširjanje je stalo mnogih sto, če ne tisočih žrtev, pretiran in usmerjen bolj na optične in psihološke efekte kot na realne politične namene."
Nosilec ilegalnih aktivnosti, kot akcije raznašanja letakov in mazanje, ki so se nadaljevale tudi, ko je bil sklenjen pakt Hitler-Stalin, je bila v glavnem komunistična mladinska zveza (KJV), pri čemer so posebno pozornost nacističnih oblasti vzbudila pisma, ki so jih masovno pošiljali avstrijskim vojakom na fronti. Kot edina obstajajoča večja ilegalna mladinska organizacija je KMZ predstavljala neke vrste zbirališče opozicijskih mladincev, katere vpliv je segal daleč preko delavske mladine. Delo-
(3. nadaljevanje)
ma je celo uspelo s taktiko trojanskega konja razkrajati Hitler-Jugend. Sliši se skoraj neverjetno, toda dejstvo je, da je imela KMZ pod pogoji nacističnega terorja več aktivistov kot pred letom 1934 ali kot danes.
Do konca 1943 je gestapu uspelo odkriti in uničiti večino obstoječih komunističnih skupin, tako da se je leta 1944 število deliktov veleizdaje zmanjšalo. V nekem poročilu dunajskega gestapa marca 1944 so navedli samo za področje te postojanke naslednje številke o aretacijah komunističnih upornikov:
V	letu 1938 742; 1939 1132; 1940 837; 1941 1507; 1942 881; 1943 1173, skupno okrog 6300.
V	omenjenem poročilu se glasi dobesedno: „Te številke dokazujejo potrebo in upravičenost stroge judikature ljudskega sodišča in dunajskega višjega deželnega sodišča. S tem v skladu so v tukajšnjem službenem območju doslej izrekli 364 smrtnih kazni proti komunističnim privržencem in od teh
jih izvršili 293." Za KPA je bila ta izguba tisočih, največkrat mladih aktivistov nepopravljiva škoda, ki je po letu 1945 tudi z vrnitvijo emigrantov ni bilo moč izenačiti.
ODPOR V PODJETJIH
Poleg socialističnih in komunističnih partijskih organizacij se je razvijal odpor v obratih, kjer so nastale neštete celice. Szecsi in Stadler podajata tipično obliko neke take obratne celice: ohranjala je miselno poveznost med svojimi člani, zbirala denar za družine aretiranih in preganjanih, skušala pridobiti kar se da velik vpliv na razna mezdna pogajanja in druga sindikalna vprašanja in izvajala priložnostno, če je imela možnost za to, akcije razdeljevanja letakov v obratu. Pripomniti moramo, da je bila tudi denarna podpora, bodisi samo iz tovarištva ali iz karitativnih motivov, kazniva in da so jo često tolmačili kot za „Rdečo pomoč" ali za KPA. V neki razsodbi ljudskega sodišča je rečeno: ..Zbiranje podpor za svojce aretiranih marksistov ne rabi samo dobrodelnim, temveč poleg tega tudi veleizdajskim namenom. Kajti nakazovanje denarja zahtevajo funkcionarji ne morda za to, da bi delali uslugo posameznim ujetnikom, temveč v interesu prepovedanih
socialdemokratskih ali komunističnih organizacij. S takimi akcijami naj bi moralno podpirali pristaše, krepili občutek povezanosti in s tem utrdili revolucionarno uradno silo."
Po izbruhu vojne so na splošno izdali parolo sabotaže dela, pri čemer je prišla v poštev predvsem individualna pasivna resistenca. Izrecni slučaji sabotaže so bili kaznovani z večjo brutalnostjo. Tako je rečeno v nekem poročilu gestapa o razbitju skupine železničarjev, ki je menda imela teroristično osnovo: „Tudi tu so bili vrhovni funkcionarji ustreljeni s posebnim postopkom v koncentracijskem taborišču Mauthasen. Oba primera nista zgrešila svojega učinka."
Politika NS-režima, ki je bila kljub nekaterim demagoškim trikom skrajno sovražna delavstvu, ker je služila interesom nemškega velekapitala, ni vodila samo do nastajanja velikih odporniških skupin med delavstvom, ampak tudi — s tem ozko povezano — k delovnim konfliktom, stavkam in štrajkom. Samo po sebi je razumljivo, da so bile take spontane akcije delavcev — kot reakcija na pritisk in šikane podjetnikov — strogo prepovedane in tudi temu ustrezno kaznovane.
(Dalje prihodnjič)
Avstrijski odpor 1938-1945
Dipl. inž. Konzilia, Franc Picej, Polcer (od leve)
Breznikova leta Mica - umrla
Novice iz Šf. Janža
reč odločili, da bo njihova skrb veljala predvsem majhnim vasem na robu občine. Te vasi namreč večinske stranke že skozi leta zanemarjajo, ker se obzorje mandatarjev OVP, SPO in FPO konča nekaj sto metrov od brega Klopinj-skega jezera. Slovenski mandatarji se zaradi tega koncentrirajo vsako leto na eno vas ter skušajo uresničiti želje tamkajšnjega prebivalstva. Letos je bila to vas Vesele, ki naj bi dobila po zaslugi slovenskih mandatarjev asfalt ter cestno osvetljavo.
Občina Škocijan še vedno trpi za posledicami županovanja Jes-seja, ki je kot župan gledal v prvi vrsti na lastne osebne interese in se, če je bilo treba, ravnal tudi proti interesom in sklepom lastne, socialistične stranke. Kanalizacija okoli jezera prav tako močno obremenjuje občinsko blagajno, predvsem, ker so finančno šibki interesenti hitro plačali svoje prispevke, bogatini in mogočnjaki okoli jezera pa so se skozi leta obotavljali. Poleg tega je na proračunski seji že večkrat prišlo do presenečenj. Za proračun 1975 namreč sprva ni bilo moč dobiti večine, ker je eden od mandatarjev OVP ostal doma in ni poslal namestnika. Poprej pa je finančno stanje občine bilo tako slabo, da je župan ugotovil, da je občinska blagajna tako prazna, da nimajo denarja niti za kritje tekočih izdatkov.
francoskih vojnih ujetnikov se je svoj čas naučila francoščine, ob nečakovem televizorju pa se je sedaj vadila z Lizo Šiler v ruščini. Da bi ne verjel, da je ta, na videz neznatna ženkica, govorila štiri pomembne jezike, slovensko, nemško, francosko in rusko.
Umrla je v 77. letu starosti. Bog ji daj večni mir in pokoj. Naj se odpočije od trudapolnega dela. Da bi našla mnogo posnemalk med našimi ženami, da bi bile, kot ona, varuhinje slovenstva in vernosti po naših domovih.
Svojcem izrekamo iskreno sožalje!
Občinska
Letni proračun je v občini Ško-cijan vsako leto problem, ki je nad-regionalnega značaja, kajti vsako leto se mora občina in se morajo občinski očetje boriti za „biti ali ne biti“. Občina ima sicer lepe dohodke iz tujskega prometa, toda še večje probleme z infrastrukturo, ki jo pogojuje tujski promet.
Proračun za tekoče leto je izenačen. Redni proračun predvideva izdatke in dohodke v višini 26 milijonov šilingov, izredni pa v višini 13 milijonov. Nima nobenih težišč in pomeni pravzaprav le mašenje največjih lukenj. Kako pomisleka vreden je proračun v praksi, je pokazal sklep o nabavi novega občinskega tovornjaka, katerega so sklenili finansirati iz rezerv, ki so izrecno namenjene za gradnjo nove ljudske šole v Št. Primožu. Dokler je tovornjak tekel, nihče ni pomislil, da bo treba iz dohodkov, ki jih je pridelal ta avtomobil, nekoč tudi kupiti novega .
V ostalem pa je bila zadnja občinska seja več ali manj namenjena le poslušalcem, kajti predvsem socialistom je šlo le za polemiko zoper župana. Še vedno jih grize, da so ga leta 1973 izgubili po lastni krivdi. V občinskem predstoj-ništvu ter v posameznih pododborih
ZA TISKOVNI SKLAD SO DAROVALI:
Neimenovani, Brnca	150.—
Niko Kriegl, Zahomc	100.—
Martin Rekar, Klopce	100.—
Johan Safran, Bilčovs	100.—
Dvorni svet. dr. Joško Tischler, Celovec	100.—
Anton Gril, Plaznica	100.—
Johana Reiter, Stobce	90.—
Preč. g. Peter Sticker,
Pečnica	70.—
Johan Wiegele, Zahomc	60.—
Valentin Kargl, Bače	50.—
Marica Hutter, Globasnica	50.—
Johan Miklau, Podhom	50.—
Preč. g. Franc Brumnik,
Dobrla vas	50.—
Jožef Gregom, Dule	50.—
Franc Wutte, Peci	50.—
Štefan Kožlak, Proboj	50.—
Valentin Karicelj, Polena	50.—
Franc Kuster, Boja vas	50.—
Mihael Golavčnik, Podjuna	50.—
Karl Maierhofer, Muškava	50.—
Uršula Kropfitsch, Velinja vas 50.— Anton Krušic, Velinja vas	50.—
Preč. g. Leopold Kassl,
Bilčovs	50.—
Gregor Piček, Št. Lambert	50.—
Franc Schuster, Rožek	50.—
Marija Dovjak, Šmartin
pri Rožeku	50.—
Jožef Lepušic, Št. Janž v R. 50.— Johan Lepušic, Ravne	50.—
Gustav Novak, Malenice	50.—
Neža Jurič, Malenice	50.—
Vida in Karli Rudolf,
Spodnje Dobje	50.—
Ana Miki, Malošče	50.—
Neimenovana, Malošče	50.—
Neimenovani, Žužalče	50.—
Marija Gallob, žužalče	50.—
Milica Hrobath, Št. Lenart	50.—
Franc Mertel, Zgornji Breg	50.—
Franc Oje!, Zgornji Breg	50.—
Rudi Semen, Vetrinj	50.—
Helena Tischler, Tinje	50.—
Ana Tischler, Tinje	50.—
Franci Dobrovnik, Dobrla vas 50.— Anton Kuchling, Velikovec	50.—
Alojzij Zvvitter, Ziljska Bistrica 50.— Franc Truppe, Ločilo	40.—
Jožef Vaientinič, Ravne	30.—
Peter Mečina, Gora	30.—
Terezija Krištof, Dragožice	30.—
Marija Sadjak, Podjuna	30.—
Ana Golavčnik, Boja vas	30.—
Marija Urschitz, Malošče	25.—
Johana Wurzer, Drevlje	25.—
Peter Mešnik, Gorije	25.—
N. N., Št. Jakob v Rožu	20.—
Elizabeta Kriegl, Zahomc	20.—
Mihael Pipp, Bistrica na Zilji 20.— Neža Pipp, Ziljska Bistrica	20.—
so socialisti sicer sodelovali konstruktivno, ali na javni občinski seji, pred publiko, pa svojega ravnanja očitno niso znali več zagovarjati ter so delali zgolj propagando zase. Edina izjema je bil prispevek ravnatelja Klemuna, ki je dokazal neracionalno podražitev v občinski upravi: stroški za osebje so se podvojili tekom petih let, ostali stroški so se celo potrojili.
Slovenski občinski odborniki so
Na dan začetka spomladi se je razvedelo, da je na Blatu preminila Marija Flodl, pobožna žena in zavedna Slovenka. Vse njeno življenje je bilo ena sama hoja k Bogu. Posvečeno je bilo rodni družini in delu za božjo čast.
V mladosti je bila kaj čedne zunanjosti in bi se bila lahko omožila. Pa je ravno ob njeni polnoletnosti strašna požarna nesreča uničila Zgornje Blato. Njen rodni dom je pogorel do tal. Pomagati je morala staršem, ki jih je zelo spoštovala, da so si postavili novo hišo in gospodarska poslopja. Nato je zbolela njena mati in dolga leta, do smrti, ni mogla iz hiše. Mica je ostala pri njej in ji skrbno stregla. Opravljala pa je poleg tega še vsa hišna in poljska dela — kot edina ženska moč pri hiši — dokler še brat Franc ni bil pripeljal mlade žene na dom. Vse žito sta z bratom požela ročno. On je kosil, Mica pa s srpom odženjala snope in jih vezala. Ko sta prišla pozno domov, je čakalo še vse delo v hlevu in gospodinjstvu. Delati je bilo treba še v noč, pri laterni.
Pri vsem tem utrudljivem delu pa je imela še zanimanje za versko in kulturno dejavnost. Bila je članica cerkvenih bratovščin, nekdaj Marijine družbe, pozneje Tretjega reda in Živega rožnega venca. Zato je veliko premolila doma in v cerkvi. Pa tudi na poti v cerkev — kamor je z Blata na oba kraja, v Šmihel ali Pliberk, daleč, je držala v roki rožni venec in molila. Hodila je vse življenje peš,
Janez Miki, Ločilo	20.—
Simon Podlipnik, Čava	20.—
Franc Miki,
Št. Lenart pri 7 studencih 20.— Rudi Pichler, Gorpiče	20.—
Johan Miiller, Vodiča vas	20.—
Marija Smole, Zagoriče	20.—
Anton Klampferer, Zagoriče	20.—
Tomaž Miki, Malošče	20,—
Marija Schoffman, Št. lij 20.— Gregor Reichmann, Želuče 20.— Neimenovani, Bilnjovs	20.—
Johan Gregorič, Podjuna 20.— Jakob Maierhofer, Muškava 20.— Jožef Golavčnik, Zagorje 20.— Tomaž Petek, Zagorje 20.— Margareta Petek, Polena 20.— Mirko Brežjak, Plaznica	20.—
Jožef Oschgan, Dvorc	15.—
pokazali dosledno načelnost: v pododborih ter v občinskem pred-stojništvu so konstruktivno sodelovali. Rezultat: zahteve slovenske trojice v občinskem odboru so bile odobrene in tako so mandatarji slovenske Gospodarske liste glasovali za proračun. Z 12:11 glasovi je bil proračun sprejet, proti njemu so poleg socialistov glasovali zastopniki FPO.
Slovenski mandatarji so se nam-
le zadnja leta pred smrtjo jo je nečak vozil s svojim avtomobilom. Zelo mu je bila hvaležna in posebno vesela še, da se je kot poz-nopoklicani odločil za duhovski stan. Kako rada bi bila pričakala dan, ko bo dosegel svoj zastavljeni cilj.
Rajna teta je vsa leta rada brala. Ves čas so imeli naročene slovenske liste in knjige. Kar so v njih priporočali, tega se je teta držala. Vselej je volila slovensko in krščansko. Pa tudi v pogovoru se je postavila za naše pravice.
Bila je zelo nadarjena in se je lahko učila, posebno jezikov. Od
Umrl Johan Leposchitz
Pred kratkim smo pokopali Johana Leposchitza, pd. Vamper-njaka iz Podsinje vasi, v starosti 83 let. Rajni je skoraj leto dni bil priklenjen na posteljo in je zelo trpel, z njim pa tudi njegova žena, ki ga je zvesto oskrbovala v bolezni.
Imel je lep pogreb, cerkveni mešani pevski zbor se mu je pri maši in ob grobu oddolžil z žalostin-kami.
Žalosten pogreb
Dne 18. marca smo pa imeli zelo žalosten pogreb. Ob ogromni udeležbi žalnih gostov smo pospremili na šentjanško pokopališče mlado ženo in mater, Marijo Meschnig, roj. Kruschitz.
Pred tremi leti se je iz Velinje vasi poročila sem v Št. Janž in sta z možem VValterjem na novo zgrajenem domu začela kovati družinsko srečo. Micijo pa je mučila huda bolezen na jetrih, iskala je zdravilnih moči vse povsod, a bilo je zaman, zelo težko je umrla, kdo pa zapusti rad svoje drage in ta lepi svet v najlepši dobi življenja, samo 25 let ji je bilo odmerjeno. V lepi besedi se je od rajne poslovil domači gospod župnik Voš-njak, šentjanški moški pevski zbor pa s pesmijo:
Pomlad že prišla bo, al’ teb’ na svet kna bo, k’ te bodo djali, v to črno zemljo.
Mici ni več dočakala lepe spomladi v naravi, niti prave spomladi mladega življenja.
Možu VValterju, hčerkici Patriciji, staršem, sestram, bratu in vsem sorodnikom izrekamo naše iskreno sožalje.
Rodila se je deklica
Našemu mizarskemu mojstru Hanziju Gabrielu in njegovi ženi Emiji se je pred kratkim rodila kot drugi otrok, deklica, s tem je dobila mlada Danijela parček. Pričakovali pa so bolj naslednika, no Hanzi pa s tem še ni obupal ter pravi, da mu bo štorklja, ki rada prinese tudi kakšnega fanta, v tretjič to željo izpolnila.
Poroka
Pršva bo ta ljuba vigred, vse se je veseli, ptičke prav lepo pojo, ki se vigredi troštajo.
Tako je troštal že nekaj let sem Zdravko Gabriel, svojo izvoljenko Regino, sedaj ga je vendarle spravila na lim, in sta si dne 26. marca pred poročnim oltarjem sveške cerkve, kamor spada nevesta, obljubila medsebojno zakonsko zvestobo. Poročil jih je domači gospod župnik Škorjanc.
Veselo ženitovanje je potekalo v gostilni Ratz, v Kožentavri. Zdravko spada tudi k domačemu pevskemu društvu, in tako se mu je domači pevski moški zbor oddol-
VELIKONOČNI KONCERT
Prireditelj: SPD „Jepa“ ob Baškem jezeru Kraj: Loče, pri Pušniku Čas: ponedeljek, 11. 4. 1977, ob 19.30
Nastopa: Kvartet iz Slovenjega Plajberka in
Instrumentalni ansambel „Drava" s pevci
DUHOVNA IGRA: ŠKOFJELOŠKI PASIJON ALI TRPLJENJE GOSPODOVO
Kraj: Št. Janž v Rožu, v farni cerkvi Čas: cvetna nedelja, 3. aprila 1977, ob 19.00
TRAGEDIJA V 5. DEJANJIH: „KACIJANAR“
Prireditelj: SPD „Rož“ iz Št. Jakoba v Rožu Kraj: Št. Jakob v Rožu, v farni dvorani
Čas: nedelja, 3. 4. 1977, ob 19.30
FILM: „ KAP LAN MARTIN ČEDERMAC"
Prireditelj: SPD „Drabosnjak“ na Kostanjah
Kraj: Kostanje, v ljudski šoli Čas: nedelja, 3. 4. 1977, ob 14. uri
IGRA: „ŽUPNIK IZ CVETOČEGA VINOGRADA"
Prireditelj: KPD „Planina'1 v Selah Kraj: Sele, v farni dvorani Čas: ponedeljek, 11. 4. 1977, ob 14. uri
IZLET V KANINSKO POGORJE IN V BENEŠKO SLOVENIJO Prireditelj: Slovensko planinsko društvo
Zbirališče: Št. Jakob, na vaškem trgu
Čas: nedelja, 17. 4. 1977, ob 5.30
KULTURNA PRIREDITEV: „TRIJE TIČKI" IN „OH, TA TABERNA"
Prireditelj: SPD „Borovlje"
Kraj: pri Cingelcu na Trati Čas: nedelja, 17. 4. 1977, ob 14.30 Gostuje: SPD „Bilka" iz Bilčovsa
LUTKOVNA PREDSTAVA: »HUDOBNI GRAŠČAK"
Prireditelj: SPD „Danica" iz Št. Vida v Podjuni Kraj: Št. Primož, pri Voglu Čas: nedelja, 3. 4. 1977, ob 10.30 po maši
žil z lepo domačo pesmijo in mu tako olepšal vstop v zakonsko življenje.
Na lepem domu, katerega sta si skupno pozidala in uredila, naj njima za vselej cveti družinska sreča.
Miha
ŽELEZNA KAPLA (Dveletni otrok utonil)
V nedeljo, 27. marca, so gasilci v potoku Beli našli mrtvega dveletnega otroka Johana Schurza, ki je dan poprej (v soboto) izginil. Otročiček, ki je bil s svojo materjo Margareto Schurz v Beli, občini Železna Kapla, pri znancih na obisku, je neopazno odšel iz hiše. Ko ga ni bilo nazaj, so ga iskali najprej njegova mati in znanci, potem pa še orožniki, gasilci in številni drugi prostovoljni pomočniki, a vse zaman. Sprva so menili, da ga je ugrabil neznanec, a v nedeljo se je izvedelo, da je nedolžno dete utonilo.
Kaj bo s človeštvom leta 2000?
Bržkone so vprašanja naše prihodnosti, čeprav nas do prelomnice dveh tisočletij deli komaj 24 let, ob eksploziji svetovnega prebivalstva, v tem trenutku tudi vprašanja, ki utegnejo pritegniti pozornost malone vseh zemljanov, med njimi tudi peščice, ki je že sedaj prepričana, da ne bo doživela leta 2000. Predvsem so zanimiva vprašanja, kaj bo pravzaprav s človeštvom v letu 2000, koliko bo prebivalstva na zemeljski obli in koliko v posameznih deželah? Prav v zvezi z naraščanjem prebivalstva, kakor piše v svoji knjigi „Leto 2000“ ljubljanski univerzitetni profesor, DR. INŽ. ANTON KUHELJ, je slišati najrazličnejše glasove.
Veliko ljudi namreč že danes s strahom sprašuje, kje dobiti dovolj živil za prehrano tolikšnega števila želodcev, kje zanje najti ustrezno zaposlitev in zadovoljiti hkrati tudi druge njihove osnovne življenjske potrebe. Na drugi strani med zemljani ni tako malo takih, ki spremljajo zgolj naraščanje lastnega prebivalstva, ga stalno primerjajo z naraščanjem pri sosedih, posebno pri tekmecih ali celo možnih sovražnikih, pri tem Pa venomer razmišljajo o tem, kaj storiti, da se ne bi samo obdržali, ampak da bi po možnosti povečali številčno stanje v svojo korist.
Domala vsi pa se strinjajo z ugotovitvijo, da je zaradi ugodnejših zdravstvenih razmer, zlasti po zadnji vojni, skoraj na vseh celinah začelo prebivalstvo naraščati skoraj z osupljivo naglico, tako da tudi številni strokovnjaki govorijo o eksploziji svetovnega prebivalstva, hkrati pa se sprašujejo: ali bomo lahko pravočasno ukrenili vse, da ne bo mnogo novih zemljanov v nadlego sebi in drugim in da bomo mogli vsi živeti človeka dostojno življenje. Na to vprašanje, ki je vsekakor med najbolj pomembnimi vprašanji sedanjosti in bližnje prihodnosti, je ta čas razumljivo težko odgovoriti, saj vpliva na razvoj človeštva vrsta dejavnikov, med njimi tudi precej takih, da njihovega vpliva ne moremo oceniti vnaprej.
Ko govorimo o izjemno hitrem naraščanju prebivalstva na svetu, tedaj se zlepa ne moremo otresti spoznanja, da je njegov tako imenovani meteorski vzpon presenetil v glavnem le široko javnost, ne pa tudi strokovnjakov, ki jim je ta ugotovitev znana že več kot 100 let in je bilo z njo treba tembolj računati danes. Zanimivo je videti, kako je naraščalo svetovno prebivalstvo tekom tisočletij, čeprav so podatki za toliko nazaj lahko le približni, ker so štetje prebivalstva v večini držav uvedli šele sredi prejšnjega stoletja, leta 1850. Toda kljub nezanesljivosti pri ocenjevanju števila zemljanov, ki so živeli pred tisočletji in letom 1850, torej do prvega uradnega popisa prebivalstva, med drugim tudi na
evropski celini, je moč trditi, da se je število prebivalstva na zemeljski obli od leta 1700 do leta 1850, torej v 150 letih podvojilo, medtem ko je bilo prej potrebnih za podvojitev najmanj 800 let. Tudi od leta 1850 do leta 1950 se je število svetovnega prebivalstva podvojilo, tako da je pred 26 leti naraslo že na 2 milijardi in pol. Od srede našega stoletja strokovnjaki Organizacije združenih narodov skrbno proučujejo naraščanje svetovnega prebivalstva in slednjič so prišli do zaključka, da bo do ponovne podvojitve prebivalstva prišlo najkasneje v 40 letih, torej leta 1990. Zato lahko pričakujemo, da bo leta 2000 živelo na Zemlji skoraj 6 milijard ljudi, po nekaterih cenitvah pa celo 7 milijard!
Prof. Kuhelj se kot toliki drugi v
svoji knjigi „Leto 2000“ upravičeno sprašuje, ali je izredno naglo naraščanje prebivalstva v tem stoletju izjemen pojav in ali se je glede števila rojstev v zadnjem času kaj bistveno spremenilo? Odgovor je en sam — ne! Strokovnjaki namreč sodijo, da bolj kot vojne, ki rast prebivalstva razumljivo krepko zavirajo, vpliva na ta pojav predvsem urejena zdravstvena služba, seveda, če je dostopna vsem ali skoraj vsem prebivalcem neke dežele. Tako se na primer število rojstev na 1000 prebivalcev običajno precej manj menja, kot število smrtnih primerov. Toda, naj bo kakor koli že — dejstvo je, da bo leta 2000 živelo na Zemlji vsaj 6 milijard ljudi, ki jim bo treba preskrbeti hrano, obleko, stanovanje, zdravstveno zaščito, šolanje in vse ostalo, kar je nujno potrebno za celovit razvoj človekove osebnosti.
(Dalje prihodnjič)
da nam naši bralci niso šli na limanice in so že sami pogruntali, da je šlo za prvoaprilsko šalo.
In sedaj resnica: „Letošnje velikonočne počitnice se bodo začele na ljudskih, glavnih in srednjih šolah že v soboto, 2. aprila, in ne šele v ponedeljek, 4. aprila, in bodo trajale do torka, 12. aprila."
ŠT. JAKOB V ROŽU (Mati z otrokom izginila)
Že od sobote, 26. marca, pogrešajo 21-letno gospodinjo in mater Margito Baumgartnerjevo in njeno dve in pol leta staro hčerkico iz Št Jakoba v Rožu. Margito Baumgartner so znanci videli še v petek, 25 marca, v Beljaku.
Kdor bi kaj vedel o izginuli gospodinji in njenemu otroku, naj javi najbližji orožniški oziroma policijski postaji.
ŠMARJETA PRI VELIKOVCU
(Preveč „tujih“ spovednikov)
V našo faro vabijo ali pošiljajo v zadnjem času preveč duhovnikov, ki niso vešči slovenskega jezika. To so potem zares „tuji spovedniki", pri katerih mnogi ne morejo opraviti spovedi. Ali je to morebiti tudi eden od sadov Škofijske sinode, ki jo vsak župnik tolmači po svoje.
POD LIPO (Zlom noge)
Na deželni cesti v kraju Pod Lipo, v hodiški občini, si je v soboto, 26. marca, pri padcu s svojim mopedom na dveh mestih zlomil nogo 17-letni ključavničarski vajenec Herman Petritzt iz Dvorc. Težko poškodovanega mladeniča je rešilni avtomobil prepeljal v deželno bolnišnico v Celovcu.
Obisk naših vrstnikov iz Celovca
Red božje službe
(Za vernike v Celovcu, v kapeli Mohorjeve hiše)
CVETNA NEDELJA, 3. aprila: Ob 9. uri pred kapelo blagoslov oljk in zelenja, nato procesija v kapelo in tam sv. maša.
VELIKI ČETRTEK, 7. aprila: Ob 7. uri zvečer sv. maša v spomin zadnje večerje. Ofer tega dne je namenjen za reveže.
VELIKI PETEK, 8. aprila: Ob 7. uri zvečer obredi v spomin Kristusove smrti na križu. Ob koncu obredov skupno sv. obhajilo.
VELIKA SOBOTA oz. VELIKA NOČ, 9. aprila: Ob 7. uri zvečer se začno obredi velikonočne vigilije; pred kapelo blagoslov ognja in velikonočne sveče, branje sv. pisma, obnova krstne obljube in sv. maša s skupnim obhajilom.
VELIKA NEDELJA, 10. aprila: Ob 9. uri slovesna sv. maša v spomin Kristusovega vstajenja. Ta dan je tudi — kot vsako nedeljo — ob pol 8. uri sv. maša v kapeli provincialne hiše Priložnost za spoved je vedno pred svetimi obredi in tudi po končanih obredih.
VELIKONOČNE POČITNICE NA ŠOLAH
V prejšnji številki našega lista smo pod naslovom »Vesela novica za šolarje" poročali, da bodo letos velikonočne počitnice že na veliko soboto in ne na veliki ponedeljek, kot so to prvotno menili. Upamo,
Bolan otrok nima teka
Čeprav otrok v bolezni potrebuje manj hrane kakor v zdravju (saj bolj miruje ali leži), govorimo o pravi neješčnosti, ker poje manj kakor potrebuje; zaradi tega tudi hujša. Slab apetit spremlja skoraj vse akutne in kronične bolezni. Javlja se v obdobju od vdora škodljivosti v telo do izbruha bolezni (inkubacija), ob pričetku, v poteku bolezni in je lahko navzoč tudi tedaj, ko drugi opazni bolezenski znaki minejo in se bolezen obrača na bolje. Nekaterim otrokom se tek hitro povrne, brž ko je bolezen dosegla vrhunec, drugi pa ostanejo neješči še v obdobju od prenehanja obolenja do ozdravitve (rekonvalescenca). Posvet z zdravnikom je priporočljiv, če se neješčnost po bolezni zavleče več kakor en teden.
Stike s koroškimi Slovenci je treba vedno znova navezovati in jih poglabljati. Le tako se ne bodo čutili osamljeni v zibelki slovenstva in odrinjeni od svojih rojakov v Jugoslaviji.
To je bilo naše temeljno vodilo, da smo povabili na obisk dijake Slovenske gimnazije v Celovcu. Našemu vabilu so se z veseljem odzvali, in tako so 18. februarja obiskali gimnazijo v Kranju. Po Prijetnem pogovoru so prisostvovali nekaterim šolskim uram. Predmete, ki so jih poslušali, so izbrali sami. Največ zanimanja je bilo za samoupravljanje, ruščino, angleščino in slovenščino. Po kosilu jim je kustos kranjskega muzeja dr. Avguštin Cene razkazal Kranj in i'h seznanil z zgodovino mesta,
tovarišica Jenčičeva pa jim je pokazala Prešernovo hišo.
Zvečer smo kranjski gimnazijci Pripravili literarni večer, na kate-rem je sodeloval tudi pisatelj To-n® Svetina. Ker je goste zelo zanihalo naše literarno glasilo, smo Jim podarili nekaj izvodov „Kajčka“ !n jih potem povabili na plesne va-I®- Nato so si ogledali še nekaj filmov, ki so jih posneli člani ama-tfskega filmskega kluba v Kranju, tako so na domove svojih gosti-
teljev — prespali so namreč pri kranjskih gimnazijcih — prispeli dokaj pozno, vendar to naslednji dan ni motilo veselega razpoloženja.
V soboto smo jih popeljali še v Škofjo Loko in na grad, potem pa k spomeniku v Dražgošah. O težki bitki partizanov, pa tudi o graditvi in pomenu spomenika nam je pripovedoval akademski slikar Ive Šubic, ki je gimnazijce iz Celovca ob slovesu obdaroval s svojimi grafikami.
Po kosilu v Kranju je sledilo še slovo, in avtobus je odpeljal naše prijatelje nazaj na Koroško.
Ko smo zrli za njimi, nam je postalo tesno pri srcu in vsem je bilo hudo, da smo se tako kmalu po-
slovili. Sklenili smo, da stikov z njimi ne bomo pretrgali. V žepih smo stiskali listke z naslovi novih prijateljev in želimo si, da bi pisma romala v Celovec in nazaj vsaj še nekaj let, da bi naši koroški prijatelji ne pozabili slovenske besede, da bi se jim ne zdelo več čudno, če bi vsi okrog njih govorili slovensko, in da bi bili ponosni, ker so Slovenci.
Majda Knific, Gimnazija v Kranju
Vse akutne vročinske bolezni zmanjšujejo tek: navadni prehladi, otroške nalezljive bolezni, angine, katarji dihal, pljučnice, vnetja srednjega ušesa, vse bolezni prebavil z bruhanjem in drisko. Bolan otrok pogosto odklanja hrano zaradi bolečin, ki jih povzroča žvečenje, požiranje in prebavljanje (n. pr. mumps, slinavka, gnojno vnetje mandljev, vnetje ob piškavih zobeh, želodčni in črevesni krči). Tudi akutna vnetja jeter in ledvic spremlja izrazita neješčnost.
V skupini kroničnih bolezni omenjam najpogostejše obolenje naših otrok — slabokrvnost, ki se vrti v »začaranem krogu": otrok ne je zaradi pomanjkanja železa; ker ne prejme pravilne hrane, je še bolj slabokrven in ima vse slabši tek. Neješčnost je spremljevalka kroničnih infekcij: vnetja obnosnih votlin, kroničnega vnetja mandljev, žrelnice, nosne sluznice, kroničnega bronhialnega katarja, kronične pljučnice. Začetni bolezenski znak pri tuberkulozi vseh oblik je pomanjkanje teka. Prikrito, brez jasnih bolezenskih znakov, tli kronično obolenje ledvic in ledvičnih čašic, večkrat z edinim znakom — neješčnostjo. Nekatere otroke prizadenejo črevesni zajedale! (gliste) v tolikšni meri, da povsem odklanjajo hrano. Pomanjkanje vitamina C in B skupine ter pomanjkljivo izločanje želodčnega soka je lahko vzrok slabi ješčnosti otroka.
Povsem odklanja hrano novorojenček, ki je med porodom prestal možgansko okvaro ali ima težjo prirojeno napako notranjih organov. Še vrsto obolenj bi bilo potrebno našteti, vendar naj končam.
Odgovorim naj še na vprašanje: kako ravnati, da se otroku v bolezni tek čimprej povrne? Pri prehladnem obolenju brez vročine naj bo hrana običajna, vendar po otrokovi želji. Ne silimo z jedjo, ki zanjo mislimo, da je krepka, če bolniku ne prija. Ponudimo več tekočine, v obliki čajev in sadnih sokov, ki naj jih otrok izbere sam. Vročinsko bolezen spremlja žejanje. Skrbeti moramo za zadostno in pogosto dovajanje tekočine. Otroku, ki odklanja sadne sokove, ponudimo čisto juho, vodo ali kar sam želi. Dojenčka hranimo s posnetim in razredčenim mlekom, če ga sprejme. V primerih, ko je otrok kljub vročini lačen, ga hranimo s keksi, prepečencem, mlečnimi koščicami, z mehko kuhanim jajcem. Vročičen otrok slabo prenaša zelenjavo, meso, ribe, maščobo. Siljenje otroka, da poje nekaj česar ne mara, ni primerno. Pri boleznih prebavil z bruhanjem in drisko ravnamo po zdravnikovem naročilu. Dovolj dolgo trajajoča dietna prehrana je v procesu zdravljenja prav tako pomembna, kakor dajanje zdravil. Le v bolezni, ki jo zdravimo s posebno dieto, ne smemo prezgodaj ustreči otrokovi želji po je-
di, ki je »prepovedana". Zaradi tega je bolje, da teh jedi ne kažemo; če jih vsebuje naš jedilnik, jejmo ločeno od otroka.
Ko se bolezen obrača na bolje, se izogibajmo prepiru zaradi hrane! Skrb, da bi otrok čimprej nadoknadil izgubljeno težo, je vzrok neučakanosti matere, ki ga prepogosto in preveč hrani. »Vročina je padla", bolezen pa še ni končana in neugodno deluje na prebavne organe. Otrok odklanja hrano, ker ga prebavni sistem opozarja, da še ni sposoben za napor prebave. Ko se prebavila opomorejo od posledic bolezni, se tek vrača in je še večji kakor prej. Otrok naj j6 in pije, kar želi. Potrpežljivo čakanje, brez siljenja, je najboljše zagotovilo, da se tek povrne. Včasih otrok še dolgo po bolezni odklanja hrano, ki smo vanjo vmešali zdravilo neprijetnega okusa ali vonja. Dojenček noče jesti z žličko, če si je zapomnil, da je dobil grenko zdravilo po žlički. Otrok, ki je bil v zdravju navajen siljenja pri obredu hranjenja, bo odklanjal vsiljeno hrano tudi po prestani bolezni. Prav tedaj pa je ugoden čas, da spremenimo odnos do hranjenja otroka; tako bo laže prešla navada, da se upira pri jedi.
Za bolnika in rekonvalescenta nabavimo živila prvovrstne kakovosti. Veselje in tek do jedi zbudimo s pestro in okusno pripravljeno hrano, ki naj bo lepo naložena na krožnik, v majhnih količinah in v enakomernih obdobjih. Dobra nega bolnika, ki je bistveni del zdravljenja, pripomore k boljšemu počutju in k boljšemu teku. Pred obrokom poskrbimo za udobnost in čisto posteljo, za urejeno bolniško sobo, ki jo večkrat na dan prezračimo. Tudi vročičen otrok je hvaležen, če ga zbrišemo z mokro krpo, osušimo in sveže preoblečemo. Na zdravljenje, počutje in tek neugodno deluje pretirano ode-vanje in oblačenje bolnika ter čezmerno ogrevanje bolniške sobe. Vedra in urejena mamica ob bolniški postelji ali pri mizi pa bo tudi pripomogla, da bodo krožniki čimprej prazni.
dr. Marija Kalan
Dijaki Slovenske gimnazije iz Celovca, ki so pretekli mesec obiskali
kranjske gimnazijce.
FRANC AICHHOLZER:
V rokah gestapa
(IZ SPOMINOV NA KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE BUCHENVVALD)
Življenjska pot direktorja Aichholzerja je podoba zgodovine koroških Slovencev. Kot slovenski izobraženec je deloval v slovenskem in nemškem delu Koroške kot učitelj, direktor in nadzornik v zelo razburkanem času. Bil je tudi leta brez službe, vendar nikdar brez dela. Poleg šole je svoje znanje in skrb posvetil listu „Koroški Slovenec", političnemu delu v slovenski stranki in slovenskemu zadružništvu. S pričetkom druge svetovne vojne je bil odgnan v koncentracijsko taborišče Buchenwaid, svoje službeno delo je končal kot direktor šole v Ločah. Globoko in odkrito prijateljstvo je direktorja Aichholzerja vezalo z loškim župnikom dr. Jožefom Ogrisom. Leta pokoja je preživel na svojem domu ob skrbi hčerke Vide in zeta Karieja.
Bilo je 1. septembra 1939, ko je potrkal v ranem jutru orožnik na hišna vrata. To je bil začetek trnjeve poti, ki jo naj na kratko opišem.
Gospodinja se je tega nenavadnega došleca ob tako nenavadnem času prestrašila, še bolj pa jo je vznemirilo, ko ji je bilo naročeno, da me nujno pokliče in mi sporoči, da se naj hitro oblečem in pripravim za odhod, ker moram z njim v Celovec na zaslišanje. Tako se je glasilo policijsko povelje.
Seve sem bil hitro pokonci. Pretreslo me je. Radijska poročila prejšnjega dne so dala sklepati na skrajno napet položaj. Da stojimo tik pred vojno, mi je bilo jasno. Vedel sem, kaj me čaka. Kaj pomeni v tako resnem času gestapo, sem tudi doumel. Kaj naj storim? Mislil sem prvi hip na beg. Skok skozi okno in v bližnji gozd. Toda, kaj potem? Ali me ne iztaknejo lahko povsod? In kaj družina? Ne! Sklenil sem, da se vdam usodi, pa naj pride kar hoče. Ako obstoji moje ..zločinstvo" edinole v tem, da sem Slovenec in da sem se pri ljudskem štetju vpisal kot takega, ker nikoli nisem bil kaj drugega, potem, no potem rad prevzamem nase tudi to križevo pot. In križeva pot v pravem pomenu besede je bila, ki sem jo nastopil zgoraj navedenega jutra ...
Pripravljen na odhod od doma, sem se poslovil od domačih, ki so me tolažili in mi dajali upanje, da se kmalu zopet vrnem. Poljubil sem svojo štiriletno hčerko, ker je nisem hotel buditi iz spanja. In kaj naj ji povem? Potem sva korakala z orožnikom drug ob drugem proti dobre pol ure oddaljenemu kolodvoru v Bače. Ko je prispel
vlak, sem stopil vanj in policist za menoj. Ljudje so postali pozorni in
si mislili svoje. V Beljaku smo izstopili. Ker je vlak v Celovec že prej odpeljal, smo čakali na avtobus. Kar naenkrat se oglasijo cestni zvočniki. Potrjene so bile moje slutnje. Bila je to proklamacija „fuhrerja“ in vojna napoved Poljski.
Pot v Celovec smo nadaljevali v natrpanem avtobusu. Varnostni organ je sedel ob moji strani. Nisva govorila. Pač pa sem ta čas porabil za premišljevanje o nastalem položaju in posledicah, ki bi utegnile nastati spričo vojne napovedi. Medtem je bil avtobus že na cilju. In zopet sva korakala skupno po šolski ulici: jaz naprej, policist za menoj. Pri Mohorjevi hiši sem se ustavil, rekoč: Ne grem naprej, dokler me ne pustite, da vstopim v to hišo in sporočim znancu, kaj je z menoj. Saj mi niti vi ne morete povedati, za kaj gre. Po dolgem obotavljanju se je vendar vdal. Vstopila sva v Mohorjevo hišo. V pisarni prosvetne zveze sta bila navzoča Vinko Zvvitter in tajnik Političnega društva Zupanc. Bila sta vidno zaskrbljena. Od njiju sem izvedel, da je bil tudi urednik ..Koroškega Slovenca" Rado VVutej aretiran.
Komaj pol ure pozneje sem že bil v policijskem arestu. Znašel sem se v celici, ki je uro poprej sprejela dva dobra znanca: urednika Rada VVuteja in Šimeja Martinjaka iz Roža. Bilo je to nenavadno svidenje, ki pa je kljub temu za nekoliko časa odvrnilo od nas zaskrbljenost, da smo bili v rokah gestapa. Ker pa je bilo v celici še nekaj drugih oseb, ki jih nismo poznali, se nismo mogli tako svobodno razgovarjati.
(Dalje prihodnjič)
MIRKO TRIŠLER:
<l>akaa
oooooooooooocooecoooococoo
Mirko Trišler je znano ime v jugoslovanski humoristiki. Zlasti dobro ga poznajo poslušalci Radia Zagreb po njegovih skrbno pripravljenih humorističnih večerih, nič manj pa tudi bralci vseh jugoslovanskih humorističnih listov. Pred leti je izdal zbirko humoresk pod naslovom Iščemo glavnega junaka, iz katere je tudi pričujoča humoreska.
Petra Muho so ponovno pripeljali pred preiskovalnega sodnika.
„Sedite, Muha! Enkrat za vselej prenehajte s trdoglavostjo."
„Jaz, tovariš sodnik, vse priznam. Poneveril sem denar: Bridko se kesam."
„To je vse lepo in prav, vendar za preiskavo ni dovolj. Pomembno je, da zvemo tudi motiv; zanima nas, kaj vas je pripeljalo do tega, da ste pričeli krasti. Opozarjamo vas, da bo vplivalo na višino odmerjene kazni. Dobro smo proučili vaš primer in nikakor nam ne gre v glavo, zakaj ste sploh kradli. Niste vdani alkoholu, ne potikate se po nočnih lokalih, ne dirjate za sumljivimi ženskami, ne porabite veliko za svojo garderobo, hranite se skromno — dietno, ne igrate iger na srečo, tudi kartate ne, celo šaha ne igrate. Zakaj ste potem kradli?"
Muha samo skomigne z rameni.
„Ne morem razumeti, za kaj ste sploh lahko porabili denar. Poslušajte, Muha, priznajte, da ste ga nekam skrili. Povejte nam, kam ste ga skrili, vrnite ga. Dobili boste znatno manjšo kazen!"
„Nisem ga skril in ne morem ga vrniti!"
Sodnik je izgubil potrpljenje:
„Za kaj ste ga potem porabili, hudiča?" se je zadrl.
„Ne kričite name, tovariš sodnik, zelo občutljiv sem. Ta občutljivost me je pravzaprav tudi pokopala. Rad se hvalim, vidite."
„Menda niste zaradi tega kradli?"
„Kot se vzame. Indirektno, da. Najprej se je pričelo z zvoncem."
Sodnik je olajšano zavzdihnil.
„Dajmo, Muha, povejte nam, kaj je bilo s tem zvoncem?"
„Eh, tako, tovariš sodnik, pri nas v stanovanju se je pokvaril zvonec. Prihajali so obiskovalci in nihče ni vedel, koliko in kako kdo udarja po vratih; nastala je prava zmeda. Moramo popraviti zvonec, smo sklenili prebivalci. Naj pokličemo elektrikarja? Toda meni, bahaški vrag, ki se mi je zavlekel v dušo, ni dal miru."
„Zakaj bi po nepotrebnem trošili denar za elektrikarja, pravim, ko takšno malenkost lahko človek tudi sam popravi."
„Bi znali morda vi to popraviti, Muha?" so me vprašali sostanovalci.
Sedaj ni bilo več sprenevedanja.
Kaj sem mogel drugega, kot da sem dejal:
„Če znam? Ha-ha-ha! Moj oče je ambasador za takšne reči. Za popravljanje zvoncev sem Edison. In ni mi preostalo nič drugega, kot da se grem Edisona. Brkljal sem po zvoncu sem in tja, toda nič. Kaj sem potem hotel drugega: ali naj priznam svojo nesposobnost ali enostavno pokličem mojstra. Na svojo nesrečo nisem imel toliko hrabrosti, da bi se že takoj na začetku razkrinkal, da sem le bahač. Ko ni bilo nikogar od stanovalcev v hiši, sem poklical elektrikarja. Ne boste mi verjeli, tovariš sodnik, v petih minutah je popravil zvonec, čeprav sem se jaz z njim trudil celih pet ur. Postal sem junak."
„Vidite, kaj pomeni, če je človek vsestranski, kot da bi bil rojen Američan, je dejal eden izmed sostanovalcev, navdušenec zahodne civilizacije Ni dolgo tega, kar sem bral v nekem ameriškem časopisu, da poprečni Američan porabi za 42 odstotkov manj denarja za obrtniške storitve kot poprečni Evropejec."
„Komu ne bi udarila v glavo tolikšna slava?"
„Toda kmalu zatem se je nekemu stanovalcu v naši hiši pokvaril električni likalnik."
„Vem, mi je dejal, da ste vi velik mojster za elektriko. Malo poglejte tole .mašinco', nekakšen hudič je v njej, da ne dela. Ob prvi priložnosti vas bom povabil na kosilo."
Ne znam niti likati, kaj šele popravljati likalnike. Toda tista moja prekleta žilica mi ni pustila, da bi to priznal, zato sem dejal:
„Nič lažjega, sosed! Raste! sem med popravljanjem likalnikov."
Skrivoma sem zavil likalnik v časopisni papir in ga odnesel k elektrikarju. Hitro ga je popravil, toda tudi račun je bil kar zasoljen. No, sosed je bil več kot zadovoljen in govoril je:
„Ta likalnik ne samo, da lika, temveč celo lovi radio Sljeme."
Na kosilo me seveda ni povabil, zato pa me sedaj tembolj obrekuje:
„Veste, malo je manjkalo, da nisem tega potepuha celo povabil na kosilo."
Razširil sem svoj delovni krog na popravila šivalnih strojev, na krpanje raztrganih komolcev, na vezavo knjig, telefonskih priključkov, nekoč pa so me celo poklicali, da bi popravil streho. Tudi tu se nisem mogel upreti svojemu bahaštvu: nisem se hotel zgo-varjati na vrtoglavico, temveč sem najel strokovnjaka, ki je moral obleči mojo pižamo in popraviti streho. Pol ulice je opazovalo, kako se ta profesionalec smuka po strehi, in pol ulice je bilo prepričano, da sem to jaz, neustrašni in nenadomestljivi.
Moja slava se je širila, toda slava je kot vsako drugo mamilo: čimveč jo imaš, toliko več jo potrebuješ.
Toda to me je čedalje več stalo, zato sem se pričel zadolževati. Ko je bilo treba v kratkem času izplačati prvi dolg, sem prvič spodrsnil na stezi
(Nadaljevanje na 7. strani)
MILENA MERLAK:
Cvetna nedelja - nedelja življenja
Cvetna nedelja narave v ozelenelem mestu: drevesa stegujejo brsteče veje po cvetju, novorojeno veselje diha iz svetlozelenih listov, ljubezen sije iz mogočnega sončnega očesa, vse hrepeni po zmagi nad zimo in smrtjo.
Cvetna nedelja človeka v ozelenelem mestu: v ozkih in širokih ulicah si ljudje polagajo roke na rame, lomijo vejice skrivnostno cvetočega češmina v srcih, si jih s prazničnim nasmeškom podarjajo, v ogledalu sveta se razcveta neskončno srce usmiljenja.
Cvetna nedelja človeka — Jezusov dan veselja, cvetna nedelja narave — nedelja življenja, prenova živega sveta in človeškega srca, pomladni veter raznaša cvetove spet po cestah, čez vse mesto, čez ves svet.
W.VAV.V.V.\\V.V/AV.V.,.V,VAVAVA\V.V.V.V.V.V.VAV.\VWAS\V.V.VW.,AV.\VA,.,.,AV.,.V.,.,.V.VAW^A,AV.,.V.V.,.V.,.V,%%WA,.,AWAWAiV.\W
DR. FRAN DETELA:	f 2
Huda mtfeuie
POVEST
IWV.V.V.,.V.,.V.,.V.V.V.,.V.W.V.V.V.,AVAW.V
X
Tiha noč se je bila razgrnila po zemlji. Doli v Dolini brle skozi zamrzla okna medle lučice; okrog peči pa se stiskajo ljudje in si kratijo dolgi večer. Moški koljejo polena v trske in režejo zelene štore, ženske predejo in ple-to, otroci pa se igrajo sredi izbe in poslušajo stare pripovedke o razbojnikih in zmajih, o steklenih gradovih in zakletih kraljičnah, najrajši pa o divjem možu, ki je hodil pred mnogo mnogo leti v Prapreče. Hud je bil in kosmat in drva je hodil krast v graščino; toda graščinski gospod mu je posvetil! Medveda je priklenil k skladanici, in ko je spet prišel divji mož, sta se sprijela in vrgla. Ni ga sicer zmogel medved, a divji mož tudi ni hodil več krast; samo v malinu pod gradom se je še parkrat oglasil in vprašal, če imajo gori še tisto hudo muco. — Zvedavo povprašujejo otroci, če še živi divji mož in kje biva, in strahoma se ozirajo po oknih, če bi se ne prikazal kar naenkrat s kolom na rami. A ni ga; pregrda mu je cesta; goro in dol pokriva sneg, ki vedno še naletava. Dolgočasna je taka noč, če te zasači pod milim nebom, ko ne vidiš drugega kakor zimo in sneg in slišiš le enolično skovikanje sove
in sem ter tja kak pok, kadar ulomi sneg kakšno vejo v gozdu. Kdor le more, se drži doma in peči; popotnik pa podviza korake, da bi prej dospel do zaželenega cilja.
Takega zaželenega cilja pa menda ni imel Jurij, ko je počasi stopal proti Gorici. Mudilo se mu je tako malo, da je celo daljšo pot ob gozdu ubral namesto navadne po polju.
Dolgo se je bil mudil na očetovem domu in natanko je moral vse dopovedati o Rožančevi lakomnosti in o zvijači starega Premca, zakaj hitro se je bila raznesla ta vest po okolici. Mnogo smeha so zbudile Jurijeve besede in sam se je tudi smejal, in čedalje smešnejši se mu je videl ves dogodek, kajti človek ima mnogo boljši spomin za vesele kot za žalostne strani svojega življenja.
Zadovoljno so živeli Jurijevi roditelji poleg novega gospodarja; in ker si je šla vsa hiša na roke, je šlo tudi delo vrlo izpod rok. Veselili so se vselej, kadar jih je obiskal Jurij, in prigovarjali so mu večkrat, naj vedno pri njih ostane, in on je tudi že premišljeval, če bi ne bilo najbolje kar doma ostati. Dela bi imel sicer več ko na Gorici, a tudi jesti bi dobil več in nadlege take bi ne delal doma kakor pri tujih ljudeh. Vendar ga je zadrževal pomislek, da bi s tem nemara spravil svojo družino v sitnost; in nekako nerad bi tudi zapustil veselega Premca in kratkočasnega Miha, ki se jih je bil že tako privadil; vse drugo bi bilo doma, a dolgčas bi bilo pa tudi.
Pozno je bilo, ko se je Jurij vračal na Gorico. Brezskrbno je korakal svojo pot in mislil ni menda na nič, ko mu zadoni na ušesa oster glas klarineta. „Kaj pomeni to!" si misli Jurij in obstane. Zopet zapoje piščal. „To je Miha," pravi Jurij, „kaj neki dela ob tem času?" Glas je prišel s
poljskega pota, ki pelje iz Doline in Jurija žene radovednost gledat, kaj bi to bilo.
„Miha, ali si ti?" zavpije, ko je prišel blizu pota.
„Kajpa, kajpa," odgovori znani glas. „Čakaj, pridem takoj k tebi."
Kmalu se snideta prijatelja.
„Danes ne smeš k nam," pravi Miha in vleče onega s seboj proti gozdu.
„Zakaj ne?" vpraša Jurij.
„2andarji so prišli. Ali so sami izvohali, da pri nas prebivaš, ali pa jim je kdo povedal."
„Da bi se bil Rožanec tako hitro znosil?" pravi Jurij zamišljen. „Glejte, glejte!"
„Trije so bili," nadaljuje Miha. „Vrata so hoteli podreti, tako razbijanje je bilo. Oče gre odpirat, jaz sem se pa skril. Peč je pri nas tako narejena, da brez truda izmakneš kako pečnico in zopet nazaj vstaviš. To je časih dobro, in jaz sem bil kar hitro v peči. Da mi ni bilo posebno vroče, to si lahko misliš. V izbi pa je kričal žandar nad očetom: ,Kje je uhajač? Kam ste ga skrili?" Po vseh kotih je šel: pod streho, v hlev in celo na kozolec; druga dva sta pa stražila okrog. Oče se je menda tresel v izbi, jaz pa v peči od samega strahu; pa ne zavoljo sebe, ampak zavoljo tebe. Kaj bi bilo, če bi bil ti ob tem času v taki temi prišel domov! Sam angel varuh te je pridržal! Saj ne vidiš človeka, dokler se ne zadeneš obenj. Povedal nisi nič, kam greš; zdelo se mi je pa, da si šel domov v vas. Kako rad bi te bil posvaril, da se varuj, a ti zlodeji so bili povsod. Vendar sem se srečno izmuznil v temi, in prav mi je prišla piščal, ki sem jo imel v žepu, ker ponoči dalje neso
E E Q) m E <D
IV AVSTRIJA
1. PROGRAM
NEDELJA, 3. aprila: 15.30 Isola Bella; glasbena zamenjalna šaloigra —
17.00	Perje ognjenega tiča — 17.30 Čebelica Maja — 17.55 Za lahko noč — 12 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Poj z č’ nami — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 v čas v sliki in kultura — 19.50 Šport
—	20.15 Odločitev v steni — 22.00 ib šport — 22.10 Nočna glasba — 22.40 lV Poročila.
r PONEDELJEK, 4. aprila: 9.00 Za ci-k cibane — 9.30 Kratki filmi Charlija Chaplina — 10.00 Naša gospodična ' doktorica; zabavna šaloigra v šolskem okolju — 14.10—17.30 Svetovno prven-stvo v namiznem tenisu: moške dvoji-. ce, ženske-posamezno, moške dvojice-n. Polfinale — 17.55 Za lahko noč — 11 18.00 Živalski raji — 18.25 ORF da-nes — 18.30 Ml — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in c' šport — 20.00 Šport — 20.40 Happy Tennis — z Lance Lumsden (3) — u 20.55 Nastop v Manhattnu: Roparski Pohod na obroke — 21.40 Poročila
—	21.45 Šport: Svetovno prvenstvo v k namiznem tenisu.
e
j TOREK, 5. aprila: 9.00 Za cicibane s — 9.30 Kratki filmi Charlija Chaplina
—	10.05 Oče proti svoji volji: tragiko-mična zgodba veselega samca, ki je
, nenadoma postal oče — 14.00—17.30 . Svetovno prvenstvo v namiznem tenisu: Finale-posamezno — 17.55 Za lah-
1
ko noč — 18.00 Zvvicklbach & Co. (4); Leninov maseljc — 18.25 ORF danes
—	18.30 Ml — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Čas v sliki, kultura in šport —
20.00	Igra se lahko začne; Oton Schenk bo popeljal skozi operni svet
—	21.00 25-letnica ponovne otvoritve dunajske stolnice sv. Štefana — 21.45 Hiša na lepem kraju (27) — 22.30 Poročila — 22.35 Šport.
SREDA, 6. aprila: 9.00 Živordeči avtobus — 9.30 Kratki filmi Charlija Chaplina — 10.10 Ponarejeni petde-setak; zabavni zapleti zaradi ponarejenega bankovca — 17.00 Bogati trgovec; predstava lutkovnega gledališča — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Risani filmi z Adelheido — 18.35 ORF danes — 18.30 Ml — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Muzej: Portreti — 20.10 Rebecca; film po znamenitem romanu Daphneja du Maurierja — 22.15 Poročila in šport.
ČETRTEK, 7. aprila: 9.00 Za cicibane — 9.30 Kratki filmi Charlija Chaplina — 10.05 Rebeca (ponovitev) — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Bi to storili tudi vi?; film k velikemu četrtku o ponižnosti — 18.25 ORF danes — 18.30 Ml — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Odisejeva vrnitev; opera v italijanskem jeziku — 22.30 Poročila in šport.
PETEK, 8. aprila: 18.00 Georg Friedrich Mandel: Orgelski koncert, štev. 4 in 5 — 18.25 ORF danes — 18.00 Ecce homo (Glej, človek!): Jezus se je za vse rodil — za vse umrl — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kul-
: d
IBrutar
CEflTER /MOBEL+ELEKTRO
Darujte za tiskovni sklad
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 3. aprila:
07.05—07.35 Duhovni nagovor — Naj pesmica naša darilo vam bo.
PONEDELJEK, 4. aprila:
13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Cena našega življenja (Izvajajo slov. skavti).
TOREK, 5. aprila:
09.30—10.00 Land an der Drau — dežela od Dravi —
13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Šport
SREDA, 6. aprila:
13.45—	14.30 Celovški radijski dnevnik — Kristusova velikonočna skrivnost — Pri Ivanu Cankarju.
ČETRTEK, 7. aprila:
13.45—	14.45 Celovški radijski dnevnik — Dr. Apov-nik: Pravni nasveti za vsakogar: Oporoka — Postne pesmi.
PETEK, 8. aprila:
13.45—	14.45 Celovški radijski dnevnik — Mirko Isop: „Od človeške obsodbe do poveličanega življenja"
SOBOTA, 9. aprila:
09.45—	10.30 Po sveti deželi.
tura in šport — 20.00 Smrtni ples (1. del) — 21.40 Poročila in šport — 21.45 Smrtni ples (2. del).
SOBOTA, 9. aprila: 14.15 Svobodno rojena — kraljica divjine; film po romanu Joye Adamsonove o svojem življenju z levinjo „Elzo“ — 16.30 Ponoči so vsi jopiči plavi; pustolovščina v počitniški koloniji — 16.55 Calimero; risanka — 17.00 Zgodovina angleškega potovalnega cirkusa — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Panoptikum — 18.25 ORF danes — 18.30 Heinz Conrads v soboto zvečer — 18.55 Prijetni dom —
19.00	Avstrija v sliki z Južno Tirolsko-aktualno — 19.30 Čas v sliki in kultura — 19.55 Šport — 20.15 Veliki televizijski koncert po željah s Petrom Frankenfeldom — 22.00 Šport — 22.15 Vprašanja kristjana — 22.20 Columbo: Dobro utemeljena smrt.
______________2. PROGRAM
NEDELJA, 3. aprila: 17.00 Spotoma
—	18.00 Revija z znano angleško za-bavno-glasbeno pop-skupino Sailor —
18.30	Evropa v 20. stoletju (13): Evropska miselnost — 19.10 Orgle na kolesih — 19.30 Pošasti; film v angleščini z nemškimi podnaslovi — 20.15 Prizma — 22.00 Brez nagobčnika.
PONEDELJEK, 4. aprila: 17.30 Kaj je čas? — 18.00 Vizija ZDA — 18.30 Lov na lovce; iz serije pionirji in pustolovcu (19. nadaljevanje) — 19.30 Kemija v kmečkem in gozdnem gospodarstvu — 20.00 Hiša na lepem kraju — 20.55 Vstop prost — 21.40 Čas v sliki 2 — 22.10 Kralj iz Marvin Gardna.
TOREK, 5. aprila: 17.30 Kmetijstvo danes — 18.00 Angleščina — 18.30 Znanje aktualno — 19.30 Ostani zdrav
—	20.00 Lacombe Lucen; Francija v letu 1944 — 22.20 Čas v sliki 2.
SREDA, 6. aprila: 17.30 Kaj lahko postanem? — 18.00 Francoščina —
10.30	Kemija v kmetijstvu in gozdarstvu — 20.00 Teleobjektiv — 20.50 Dva zvezdnika in mnogo muzike — 21.35 Čas v sliki 2 — 22.10 Junaki Za-pada.
ČETRTEK, 7. aprila: 17.30 Redovnice v službi človečnosti — 18.00 Ruščina — 18.30 Samostan v Vedanu — 19.15 Otroška nazorna govorica —
19.30	Cerkvena glasba danes — 20.00 Quo vadiš? Zgodovinski film o požaru v Rimu in trpljenje prvi kristjanov — 22.55 Čas v sliki 2.
PETEK, 8. aprila: 14.55 Premišljevanje o Jezusovi smrtni uri — 15.05—
17.00	Mladinsko svetovno prvenstvo v sabljanju — 17.40 Vstajenje; po Tolstojevem romanu — 19.30 Gost pri Alfredu Kubinu — 21.05 W. A. Mozart: Simfonija v A-duru.
SOBOTA, 9. aprila: 15.00—17.00 Mladinsko svetovno prvenstvo v sabljanju
—	17.00 Koncertna ura — 18.30 Viktor Franki: Življenje potrebuje smisel
20.00	Christus vincit (Kristus zma-gujel); pasijon na gradu Festenburgu
—	20.15 Dvorski upravnik — 22.15 Jazz slišati in videti.
^Baltae
(Nadaljevanje s 6. strani)
morale. Utajil sem vsoto, ki sem jo bil dolžan, in dodal k temu račun za veterinarja, ki je namesto mene odpravil gliste pudeljčku neke nekdanje veleposestnice. Tega me je sedaj po malem celo sram, toda tedaj sem veleposestnici dejal:
„Seveda, milostljiva gospa, zakaj bi trošil denar za veterinarja? Sem rojen penicilin za vse pudlje. Lahko sem ob glavo, če gliste v treh dneh ne bodo odpravljene.
Vi dobro veste, koliko človek porabi za majhne storitve samo zase in za svojo družino. Kolikšna pa je ta vsota, če mora tako vzdrževati vso ulico in še preko nje?
Postal sem celo tako predrzen, da se nisem hotel nič več ukvarjati z malenkostmi. Zvoncev nisem več popravljal, toda nisem mogel odbiti nekoga, ki me je prišel prosit, da bi mu našel stanovanje. Dejal sem mu, da imam zveze in naj bo brez skrbi. In potem sem dal na skrivaj oglas v časnik, da dam tistemu, ki mi najde stanovanje, brezobrestno posojilo.
Neki maloposestniški element me je prosil, naj mu napravim načrt za hišico, ki jo je mislil zgraditi v predmestju. Tudi to sem opravil. Častihlepje je huda bolezen, tovariš sodnik!
In tako je to trajalo vse do dne, ko je bil ugotovljen primanjkljaj. Sedaj
• Elektromotorje, brane, ® pralnike, domače mline ® in obračalnike
vam nudi po najnižjih cenah
Jožef
Perne
Klanče — Glantschach 9132 Galicija — Gallizien
imam dovolj časa razmišljati o minljivosti slave in klavrnosti bahaštva. Prisegam vam, tovariš sodnik, da se ne bom nikoli več lažno bahal." j
Preiskovalni sodnik je vstal.
„Dobro, Muha, lahko greste!"
Obtoženi in bahaški Muha je vstal. Bilo je videti, da mu je odleglo, ker se je izpovedal. Hotel je že oditi, ko se je nenadoma obrnil in dejal sodniku:
„Ne mislite, tovariš sodnik, da nisem pripravljen na vse posledice svojih prestopkov. Če bi hotel, bi lahko vrnil ves denar. Z navadno žlico znam odpreti najbolj zamotano VVertheim-blagajno, kot bi bila iz lepenke in ne iz železa. Za takšne reči sem Dilin-ger, toda nisem hotel, da bi si s takšnimi rečmi umazal svoj častitljivi obraz.
Prevedel Miha Mate
dolu'0 imfjn
lHlt1NMflHMfmUUHlimiflHI»tlHIIIHI„HMItUHUlUHHUI
NE RAZUME
»Veš, mama, sedaj pa res ne razumem več našega očeta.«
»Zakaj pa ne?«
»Ondan sem ga poprosil za enega jurja, pa mi je jezen odvrnil: Pis me v uh! Ko pa sem mu res z vso silo pihnil v uho, pa me je oklofutal.«
UMAZANCA
Dva dečka se gresta kopat. Ko se prvi sleče in gre v vodo, se mu drugi zelo čudi, češ da je zelo umazan. Ko še sleče še on in gre v vodo, se mu prvi še bolj čudi m pravi: »Ti si še bolj umazan kakor jaz.« Nato mu drugi odgovori: »To ni nič posebnega, saj sem tudi starejši od tebe.«
PRI IZPITU
»Povej mi nekaj o Ivanu Cankarju/«
»Bil je velik pisatelj,« odgovori učenec.
»Morda veš kaj o enajsti šoli na Vrhniki?« vpraša učitelj.
»Ne, Vrhniko dobro poznam in vem, da imajo samo osemletko.«
Hase&nost fe botfia, Itafti navadna Unafa mna^i! 2acadi teqa cafii taka{ U
po kuhinje!
PODJERBERK —
ST. KATHREIN
Škofiče/Schiefling Tel.: 0 42 74-29 5518 Celovec/Klagenfurt Rothauerhaus Tel.: 86 2 92
■’^V\V.VAVV.V.VA%,AV.,AV.V.,.,.V.,,V.,.V.V.,.V.V.V.V.,1
v.W.V.WW.V.W.-.NW.W.
ušesa ko oči. Ce ti je namenjeno, sem dejal, me boš slišal 'n razumel; če ne, je pa tako vse zastonj."
„Kaj praviš, kam bi šla zdaj?" vpraša Jurij.
.,K nam nikakor ne; v Dolino pa tudi ne, tam je še nevarneje. Zunaj je pa mraz, hu!“
»Veš kaj?" spregovori Jurij. „Pojdi ti domov, jaz bom Pa že tod kje prenočil. Jutri mi prideš povedat, kako in
kaj."
»Toda kam?“
»Bodi brez skrbi! Kar piščal vzemi, zapišči pa se bova dobila."
»Ne, jaz te ne zapustim," pravi Miha, „in oče bi bil 9otovo hud, če bi to zvedel."
»Zmrznil boš," ga svari Jurij.
»2e vem kaj storiva," odgovori Miha. „Jaz stopim dol k Francetu, da dobim kako plahto, da si bova mraz prega-Pja|a, in nemara tudi kaj za zobe; ti pa pojdi tu dol do Mo-dile v tisto jamo, ki sem ti jo bil jeseni pokazal. Tam je najmanj mraz, in noben človek te ne najde."
S temi besedami se ločita. Jurij zavije v gozd, Miha pa Proti vasi. Oprezno stopa oni proti omenjenemu kraju; Večkrat se ustavi, zadrži sapo in vleče na uho, če se ne sl'ši kaka hoja; vsak šum ga preplaši, da skoči v goščavo. potem gre zopet dalje in se smeje sam sebi, ker je tako ^rašljiv. Tako pride do globokega jarka, ki deli strmo bre-Zln° v dva dela. V tej s smrekami in borovci gosto zarasli 9rapj izvira majhna Močila. Nekdaj je držala do studenca P° gozdu steza in trhla brv nad jarkom je priča, da so Judje včasih hodili; a opuščena pot se je hitro izgubila, in °sta je zakrila nerodno brv. Juriju pa je bil kraj znan. rn° se splazi po jarku dol do brvi, tam se prime za smre-
ko, ki je rasla ob kraju, in se spusti pod brv. Globoko je šlo še do studenca dol in gosto drevje je zakrivalo poleti prepad; zdaj pa se usuje težek sneg Juriju po ramah in upognjeno vejevje se strne spet nad njim. Na dnu Šumija studenec, ki ne zamrzne nikdar in o katerem Premec trdi, da je poleti hladen, pozimi pa gorak. Kaka dva čevlja nad vodo moli velika korenina iz zemlje. Na to stopi Jurij, razgrne grmovje in izgine v prostorni jami nad korenino. Več sežnjev daleč je zemlja razpočena, in trda skala varuje odzgoraj, da se ne osiplje prst. Vhod je zametan s snegom, votlina pa je suha, in ker je ne doseže nobena sapica, tudi primerno topla, in bivalo bi se za silo notri, da ni nekoliko prenizka. Premec je bil našel to jamo, ko je hodil po vodo iz hoste, in tako mu je ugajala, da se je večkrat hladil v njej, kadar je sonce hudo pripekalo; zdaj pa je Juriju prav prišla. Dolgčas mu je pač samemu na samem in neprijetne misli ga oblegajo. Spominja se razkačenega Rožanca, in reči si mora, da je vseh neprijetnosti sam kriv. Dolgo dolgo ni Miha, naposled se vendar pokažejo njegove noge in za njimi ostalo telo.
»Dolgo me ni bilo, kaj?" pravi Miha.
»Dolgo," odgovori Jurij.
„Oh, kakšna zmešnjava je doli!" pripoveduje zasopel godec. »Žandarji so prišli in po vsej sili te hočejo dobiti. Tvoje ljudi sem malo potolažil, ker so bili v velikem strahu zavoljo tebe. Vraga, da jim je ravno pozimi to padlo v glavo! Gotovo te je kdo ovadil."
„Le meni verjemi," pravi Jurij, „da nihče drug kakor Rožanec."
»Nemara da res," potrdi Miha. „ln pravzaprav je bilo res neumno, da smo ga tako speljali. Pa kdo misli na vse!"
Zavijeta se v odejo, ki jo je bil Miha prinesel s sabo, in kmalu ju objame trden spanec. Ko se je začelo daniti, ju zdrami mraz. Po kratkem preudarku skleneta, da ostane Jurij v svojem zavetišču, Miha pa ide gledat, kaj se godi. A komaj je bil odšel Miha, se že zopet vrne in pokliče tovariša. Ko prideta na odprt prostor, ga ustavi in pokaže s prstom proti Gorici.
»Ali jih vidiš?" pravi.
»Vidim," odgovori Jurij, zagledavši žandarje, ki so šli proti Gorici.
»Nič ne bo hudega," meni Miha. »Zdaj gredo spet k nam, čeravno niso dali miru vso noč. Ti pojdi kar hitro domov, da se malo okrepčaš in ogreješ; jaz grem pa za njimi, da bom videl, kam pojdejo. Če bo treba, te pokliče moja piščal."
Zelo je razveselil Jurij vse domače, ko je prišel k njim, in Miha je tudi kmalu prinesel poročilo, da so žandarji odšli. Odsihmal pa Jurij ni bil več tako brezskrben kakor poprej, ostal mu je strah, da bi ga enkrat vendar utegnili dobiti, in ni si upal več prenočiti ne doma ne pri Premcu. Cez dan se mu pač ni bilo bati, naj je bil tu ali tam, tak čuvaj mu je bil Miha, ki je zvesto pazil na vsako nevarnost; a kadar se je zmračilo, je zapustil Jurij druščino in poiskal kakšno samotno ležišče. Zdaj je spal na kakem skednju, zdaj na kakem kozolcu, a tako varen kakor v gozdni jami ni bil nikoder in dosti strahu je prebil, kadar so hodili žandarji po patroli. Kakor bi jih bil nase vlekel, so ga iskali vselej v tistem kraju, kjer se je skrival, in prepričan je bil, da ga nekdo zalezuje in ovaja in da ta ne more biti drug kakor Rožanec. A prestreči ga ni mogel mkoli-	(Dalje prihodnjič)
Dejavnosti SRD „0bir“ februarja in marca Obdobje potresov
12. februarja 1977 sta zabavala obirsko publiko pri Kovaču ansambel „Drava„ iz Borovelj in mešani kvartet iz Slovenjega Plajber-ka. Posnemanja vredno je to, da vsi štirje člani ansambla Drava kot gimnazijci najdejo poleg učenja toliko časa za gojitev glasbe in petja. Nadebudni Roman Verdel komponira tudi svoje viže. Plajber-žani pa so poslušalce navdušili z zelo enotno podanimi narodnimi pesmimi. Kar trije VValdhauserjevi pojejo v tem sestavu, četrti pa je Mirko Lausegger.
Od 14.—17. februarja 1977 je naša športna sekcija izvedla trening za mlade in najmlajše skakalce, katerih je bilo nad 20. Trening je vodil Vido Peternel (Športni klub Triglav iz Kranja).
Pustni bal smo letos spet zavrteli pri Kovaču. Šemam in drugim pustnjakom je godel mladi Pegrin, Bretan Kučnik. Z navadno harmoniko je uganjal svojo akrobatiko, pa še zapel je zraven, tako da je vsakega spravil v dobro voljo.
Lutkovni film „Poluhec“ pa je 4. marca t. I. razveselil našo šolsko in predšolsko mladino, ki ga je predvajala Krščanska kulturna zveza iz Celovca.
Višek gostovanj pri nas na Obir— skem pa je vsekakor bil koncert „Pesem iz Sel“. Toliko ljudi se še ni tlačilo pod Kovačevo streho kot 12. marca letos. Bilo pa je tudi prvič, da so po dolgih desetletjih nastopali Selani. (Menda je bilo zadnjič leta 1937 ob otvoritvi 1. ljudske šole na Obirskem, ko so sel-ski gasilci bili tu z godbo na pihala, peli pa so pevci nekdanjega moškega zbora.) Selške pevce je dirigirala živahna in neutrudljiva Mira Oraže, dekliški zbor pa je vodil spretni Franci Čertov. Med drugim so bili poslušalci tudi iz Železne Kaple, Št. Lipša in celo iz Celovca.
Obirski ženski oktet pa je v zad-
njem tednu februarja imel kar 5 nastopov: 21. 2. pri SPD „Košuta“ Sele-Kot, 25. 2. v Črni in na Prevaljah, 26. 2. pa v Dravogradu in na Ravnah. (Nastopi 25. in 26. februarja so bili v okviru desetletnice „Koroška poje — Od Pliberka do Traberka".) V novem hotelu Obir v Železni Kapli pa so pevke 020 zapele v počastitev Dneva žena. Prav tako so za Dan žena Obirčanke nastopile 8. marca v Rdeči dvorani v Velenju. Ob tej
priliki pa so se kopičila presenečenja: 7500 poslušalcev! Člani raznih delegacij s Poljske, Nemčije, Bolgarije in nekaterih avstrijskih mest ter jugoslovanskih republik! Nastop svetovno znanega ansambla Los Paraguayos in nastop prav tako svetovno znanega Slovenskega okteta! To je bil nepričakovan dogodek za naše oktetovke-ama-terke, obenem pa velika čast, ki naj jih navdušuje za nadaljnje delo na pevskem področju.
Predsednik Verbič za poglobitev sodelovanja z Avstrijo
Kot je znano (naš list je o tem na kratko poročal) so v začetku marca v Železni Kapli odprli novi hotel „Obir“. Le-ta je last Južnokoroške turistične družbe, v kateri je združenih 10 zasebnikov: Zveza slovenskih organizacij, Posojilnica Železna Kapla in Globasnica: skupaj 52 odstotkov, ter še škofjeloška Alpetour. Hotel OBIR ima 96 postelj in spada v kategorijo A. Občina je prispevala 500.000 šil., ker ima hotel tudi sodobno dvorano.
Na otvoritvi je imel predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Andrej Verbič tudi nagovor, ki ga po Gospodarskem vestniku objavljamo tudi v NT (Op. ured.)
Andrej Verbič je v začetku svojega govora opozoril, da lahko obe sosednji deželi kljub nekaterim nerešenim vprašanjem na področju gospodarstva uspešno sodelujeta. V interesu obeh dežel je, da spodbujata svoje sodelovanje naprej, da krepita gospodarske stike, in še posebej, da ustvarjata pogoje za dolgoročne rešitve, ki jih predvsem vidimo v nekaterih obojestranskih naporih na področju skupnega vlaganja kapitala, dolgoročnih kooperacijskih pogodb skupnega sodelovanja s tretjimi deželami in podobno. Nič manj pa za dve sosednji deželi ni nepomembno sodelovanje na področju turizma, na področju prometne infrastrukture, na področju vse bolj prisotnega boja za čisto okolje,
Praksa dokazuje: avstrijski...
(Nadaljevanje z 2. strani)
delegat Aleksander Božovič na di-skriminatorično obravnavo pravic manjšin po sklepu treh strank.
Za Avstrijo se je nato javil k besedi poslanec OVP prof. Ermaco-ra, ki je sicer kot strokovnjak priznal, da klavzula o 25 odstotkih ni najboljša pot za določitev krajev, primerjal je topografijo Koroške celo s Ciprom, pač pa je trdil, da je Avstrija — razen krajevnih napisov — popolnoma izvršila in izpolnjuje člen 7 državne pogodbe. • S tem je Ermacora pred mednarodnim forumom podal izjavo, o kateri je sam kot član bivše Kreiskyjeve študijske komisije moral vedeti, da ne ustreza resnici. V študijski komisiji namreč so prišli njeni člani do spoznanja, da je odprta še vrsta drugih točk.
Že prej pa je avstrijski zastopnik trdil, da je dognanje območja s strukturo mešanega prebivalstva notranjedržavna zadeva in zbadal jugoslovanskega zastopnika, češ kako more tuja država poznati to strukturo bolje kot domača država.
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 150.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2. 9065 Žrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Jugoslovanski zastopnik Božovič je nato odgovoril, da se Jugoslavija ne postavlja za sodnika, kajti najboljši sodnik o stanju je manjšina sama in avstrijski delegat prav dobro ve, kaj manjšina drži o trojnem sporazumu.
O Mesec dni navrh pa so v odboru za odpravo rasne diskriminacije, torej v odboru, ki zaseda trenutno na Dunaju, obravnavali tudi avstrijsko poročilo.
Zelo obširni statistični podatki, priloženi avstrijskemu poročilu, opozarjajo na nenavadno dejstvo, da na razmeroma majhnem ozemlju, na katerem žive pripadniki nemškega, slovenskega in hrvaškega naroda, obstaja okoli 25 jezikovnih kombinacij in kategorij in da umetno ločujejo slovenski jezik na slovenski in „vindiš“. Znano je, da so tako imenovano kategorijo „vindiš“, ki nima nobene etnične niti jezikovne osnove, sprejeli avstrijski nacisti leta 1939 kot podlago za etnično in fizično likvidiranje Slovencev v tretjem rajhu.
Podatki, ki jih je predložila avstrijska vlada, ne glede na vso nepopolnost in protislovja, vendarle dovolj jasno kažejo — je rekel jugoslovanski član komisije Devetak — da se število slovenskega in hrvaškega prebivalstva strahotno zmanjšuje in da grozi mračna perspektiva, da ta manjšina izgine, to pa je posledica nepopolne izpolnitve določil državne pogodbe.
kjer le skupaj lahko prispevamo k boljšim rezultatom, kar bo prispevalo tudi k boljšim medsebojnim odnosom.
Ko je potem ugotovil, da slovensko gospodarstvo v zadnjih letih dokaj intenzivno sodeluje z avstrijskim, je predsednik GZS navedel nekaj podatkov: Avstrija je v slovenskem izvozu sedmi partner med evropskimi državami in četrti partner med evropskimi državami, iz katerih Slovenija uvaža. Delež slovenskega izvoza in uvoza v jugoslovanskem izvozu oz. uvozu pa je znašal v preteklem letu 37,8% oz. 22,7 %, tako da je Slovenija v menjavi z Avstrijo zaobsežena z eno tretjino celotne jugoslovanske menjave.
V zvezi s potrebo nadaljnjega spodbujanja bolj kvalitetnih oblik gospodarskega sodelovanja med obema deželama je govornik omenil, da imata Slovenija in Avstrija dve obliki skupnih naložb, in sicer Sava — Semperit in Jože Kerenčič — Anger. To pa je dokaj skromna številka ob dejstvu, da ima Slovenija s tujimi partnerji iz drugih držav kar 45 takih pogodb, pa posebej ob dejstvu, da gre za dve deželi ob meji, ki poznata soodvisnosti obeh gospodarstev in v okviru katerih je moč najti uspešna iztočišča za gospodarsko sodelovanje pa tudi skupna vlaganja. Tudi okoli deset dolgoročnih kooperacijskih pogodb in oblika skupnega nastopa na tujih tržiščih ne moreta v celoti zadostiti vsem potrebam, še posebej pa ne možnostim in realnim potrebam nadaljnjega tovrstnega sodelovanja.
Potem, ko je ponovno poudaril, da pomeni otvoritev hotela v Železni Kapli kot rezultat skupnih vlaganj gospodarstev z obeh strani meje eno od novih oblik sodelovanja med obema deželama, je Andrej Verbič še opozoril, da pa so vse nove pobude in prizadevanja za uspešnejše gospodarsko sodelovanje nedvomno odvisne tudi od tega, v kolikšni meri bodo izpolnjena določila 7. člena avstrijske državne pogodbe. Nedvomno bi uresničitev tega člena prispevala k novim vzgonom in iskanju rešitev, da bi bili doseženi v odnosih med obema državama boljši gospodarski rezultati. Ustvarjalnost delovnih ljudi bi z izpopolnjevanjem državne pogodbe dobila nove pobude in razsežnosti, ki bi se odražali tako v dobri stop-
Postopno se uresničuje tisto, kar je napovedala seizmološka znanost, namreč da prehaja naš planet v stoletno obdobje povečane potresne aktivnosti. To pomeni, da bodo potresi v prihodnjih sto letih pogostejši, vprašanje pa je, ali bodo imeli tudi veliko rušilno moč. Znanost še ne more odgovoriti, toda pogostejši potresi — lani dva v Turčiji, letos v Guatemali, nekaj močnih tresljajev v morskem dnu, katastrofa v severovzhodni Italiji, marca strahovit potres v Romuniji (Bolgariji in Jugoslaviji), pa spet tresenje zemlje na Filipinih, Turčiji itd. — pričajo o naraščajoči nevarnosti v tem smislu.
V tem stoletju je bilo na vsem svetu poprečno po 15.000 smrtnih žrtev potresov na leto, brez strehe pa je ostalo več milijonov ljudi. Nedavno se je v Parizu zbralo pod pokroviteljstvom UNESCO okoli 150 seizmologov na drugem posvetu (prvi je bil leta 1964), na katerem so razpravljali o novih znanstvenih osnovah.
Na dnevnem redu so bile predvsem tri teme: ocena potresne nevarnosti, tehnični vidiki zaščite ter socialne in ekonomske posledice. Izvedenci so postregli s podatkom, da aparati registrirajo na leto okoli pol milijona potresov različnih moči.
Težišče razprav je bilo na predvidevanju potresov. Iz referatov kitajskih, ameriških, sovjetskih in japonskih seizmologov je bilo razvidno, da je potrese že mogoče predvidevati, ne pa tudi časovno napovedati, saj se bo moralo poprej zvrstiti še veliko raziskav. Zbiranje in analizo geofizikalnih podatkov (spremembe v nagnjenosti zemljišč in v oblikovitosti površja, nihanje v geomagnetnem po-
lju ipd.) so na primer na Kitajskem uredili na izviren način, s pritegnitvijo prebivalstva. Med drugimi ka-zatelji so lahko plima in oseka, vedenje živali, zemeljske razpoke idr. Po izjavi kitajskega delegata je vse to omogočilo napoved potresa v kitajski provinci Liaoning.
Znanstveniki tako imenovanega zahodnega sveta so bili skeptični glede napovedi bližnjega potresa. Po daljši, s podatki podprti razpravi so bili mnenja, da so stavbe z močnimi temelji in s trdnimi zidovi boljša zaščita pred posledicami potresa kakor pa dramatična svarila, katero področje bo prizadel potres z rušilno močjo. Po njihovi presoji lahko takšno svarilo povzroči v mestih z visokimi stavbami večji preplah in hujše posledice kakor pa sam potres. Seizmologi se boje, da bi napačno svarilo zbudilo v javnosti nezaupanje, ki bi ga odpravili šele po več letih. Zato so na posvetu iskali „manj spektakularen način boja proti potresom". Nazadnje so priporočili graditev stavb, odpornih proti potresnim sunkom.
V Afriki se križajo interesi velesil
Afrika je pred novimi nevarnimi zapletljaji, v katere se utegnejo vmešati velike sile od zunaj. Predvsem gre za vdor iz mejnih predelov Angole v Zaire, in sicer na področja nekdanje Katange, ki je bila preimenovana v Sabo. Prav na tem področju so bogati rudniki bakra, zato je zadeva toliko bolj nevarna.
Vlada v Kinšasi se je obrnila na Francijo in ZDA. Sami ameriški listi poročajo, da sta v Zaire odleteli dve ameriški letali z najrazličnejšo vojaško opremo, a Francozi se pripravljajo na odpravo večjih pošiljk municije v Zaire.
V	Parizu, Bruslju — poprej je Zaire spadal pod belgijsko nadoblast — in v VVashingtonu obtožujejo Luando — glavno mesto Angole — da je organizirala vpad v Zaire.
V	Luandi to odločno zanikajo.
Kakšen obseg zavzema vpad v
Zaire, ni lahko ugotoviti. S strani Luande trdijo, da gre nekako za četo 500 ljudi, ki jih vodijo nekdanji orožniki, ki so živeli na področ-
nji sodelovanja, kot v dobrih gospodarskih odnosih.
Na koncu je predsednik Andrej Verbič omenil tudi sodelovanje med gospodarsko zbornico Slovenije in koroško trgovinsko zbornico. Dejal je, da so bili že lanskoletni pogovori s predsednikom koroške trgovinske zbornice g. Bau-rechtom in njegovimi sodelavci močno naravnani k stremljenju po trajnem, učinkovitem in predvsem obojestransko koristnem gospodarskem sodelovanju. Letošnji obisk delegacije trgovinske zbornice za Koroško pa predstavlja novo priložnost, da se v prijateljskih pogovorih izmenjajo mnenja o dosedanjem sodelovanju in začrtajo nadaljnje poti krepitve gospodarskih stikov med obema deželama.
ju Katange, a so pobegnili v Angolo.
Države, ki podpirajo predsednika Mobutuja, državnega poglavarja Zaira, trdijo, da so napadalci oboroženi s sovjetskim orožjem in da razpolagajo celo s ..Stalinovimi orglami".
V	diplomatskih krogih v Kinšasi trdijo, da gre za nasprotnike Mobutuja, ki se hočejo vrniti v kraje, kjer so poprej živeli, to je v jugovzhodne predele Zaira. Uporniki naj bi bili prispeli do krajev 90 milj zahodno od Kolvvezija. Iz drugih virov trdijo, da so uporniške čete vdrle že čez 200 milj v Zaire, da bi zavzele Kolvvezi, središče rudnikov bakra. Zaire izvaža velike količine te rude, da z izkupički lahko v tujini nabavlja nujno potrebno blago.
Iz Pariza poročajo, da so Francozi po morju odposlali v Zaire 17 letal tipa „Mirage“. Ker je v Angoli na vladi levousmerjena vladavina, ki ji je naklonjena Sovjetska zveza ter se opira tudi na Kubo, medtem ko podpirajo Mobutuja Združene države Amerike, Francija in Belgija, utegne nastati v osrčju Afrike nevaren položaj. Fidel Castro je bil tudi v Afriki.
V	Afriki prihajajo čedalje bolj do izraza nasprotja med sovjetsko in ameriško politiko, tako tudi v Kon-gu-3razzavilleu, kjer je bil te dni umorjen državni poglavar.
GORA OSOJŠČICA (Nesreči pri smučanju)
Pri smučanju na gori Osojščici si je zlomil golenico in mečnico (kost) 20-letni študent Kurt Gruber iz Beljaka. Kmalu zatem pa si je hudo poškodoval koleno 14-letni učenec Gerhard Piererfellner z Dunaja. Oba fanta se sedaj zdravita v beljaški deželni bolnišnici-
V soboto, 2. aprila 1976, VSI na Dunaj!