52
Narodno-politične stvari.
Kratek načrt, kako naj se napravljajo tabori.
Narodni shodi ali tabori, v kterih ljudstvo svoje mnenje javno razodeva, so pripuščeni vsakemu svobodnemu narodu. V svobodni državi mora vlada celo želeti, da se državljani pogostoma zbirajo v take shode, kajti njej mora mar biti za to, da spolnuje kar je le mogoče ljudske želje, ktere odkrivajo potrebe njegove. Postave morajo tedaj v tem obziru velikodušne biti, da se more ljudstvo zbirati brez zadržkov in birokratičnih ovirov. Beseda mora biti, se ve da, nerazuzdana, vendar pa svobodna, da sme govornik resnico povedati, rane odkriti, ljudstvo ima pa rado volj no poslušati in mirno prevdarjati tudi kako nasprotno mnenje.
Angleži in Švicarji vživajo že zdavno take postave, in nismo še slišali, da je ta pravica škodljiva bila državama , da-si tudi skrbi vlada le od daleč za red in mir pri tacih shodih. V teh deželah je prav lahko narodne shode sklicati, ako je kaka potreba silna. Hitro se lotijo tega predmeta Časniki in ga vsestransko pre-tresavajo, ljudstvo pa bere, in premišljuje. To pa mu ne zadostuje. Državljani hočejo tudi odločno svoje mnenje razodeti. Oglasijo tedaj nekteri veljaki, skli-čejo shode po časopisih v primeren kraj, in ljudstvo se zbere, da sklene, kar misli, da je v njegov prid.
Stroški takih shodov so majhni; v kraji shoda se napravi leca ali govorišče; prav za prav ni druzega nič potreba. Bister um, trdna volja, domovini vdano srce in pa lep red: to je zadosti, in najlepši kinč taboru.
Naši bratje Cehi so se skušali v mnogih taborih, in tudi mi Slovenci smo že začeli taboriti, prepričali smo se velike koristi teh shodov.
Ker pa slišimo od več strani, da hoče naš slovenski narod prihodnjo spomlad v tabore se zbirati po raznih naših deželah, ne bo odveč, da pregledamo predpise, ki pri nas v tem obziru glede na postavo od 15. novembra 1867. leta veljajo, in pa način, po kterem se dajo tabori pri nas napravljati.
Najloža pot je ta, da se v dotični okolici zbere nekoliko veljavnih mož, 5 ali 6, ki načrtajo program in povabijo osebno še druge možake v pomenek. Za to malo število z besedo povabljenih ni treba nobenega posebnega dovoljenja in tudi nobenega naznanila. Ti zbrani rodoljubi se ustanovijo za odbor in si izbero izmed sebe prvomestnika;   odločijo  točke,   o kterih se
53
bo v taboru govorilo in sklepalo, in odločijo kraj, dan in uro za tabor. Potem se razdelijo v odseke za raznovrstne potrebe, na priliko: en odsek mora sestaviti vabilo in preskrbeti natis 5 drug mora skrbeti zagovornike, zopet drug, da se zniža vožnina na železnici, ako je taborci vpotrebujejo; še drug zaokinčanje tabora, če se hoče kaj potrositi za take reči; potreben je pa še oži odsek za denarstvene zadeve. Vsa taka opravila prevzamejo lahko tudi posamesne osebe namesto ožih odborov. Prvomestnik odborov pa po §. 2. omenjene postave mora — saj 3 dni pred taborom — naznaniti shod, in sicer na kmetih c. k. okrajnemu glavarstvu — v mestih, kjer kaka državna gosposka opravlja službo za varnost, tej gosposki, — v mestih pa, kjer je c. kr. namestni-štvo ali deželno glavarstvo, se naznani temu, ako ni v mestu nobene državne gosposke za varnost (§. 16.), in prositi dovoljenja (§. 3.) pa razložiti namen, kraj in čas tabora. To prošnjo naj podpišejo tudi vsi ali saj nekteri odborniki, ki so osnovalci tacega shoda, odgovorni za red in imajo čuti nad tem, da se v taboru zabranijo nepostavni govori in vsako nepo-stavno djanje (§. 11.).
Tako prošnjo za dovoljenje bojo pa modri osnovalci raji že 14 dni ali 3 tedne pred taborom gosposki podali, ker ga okrajna gosposka lahko odreče, in potem je treba pritožiti se na c. k. namestništvo (deželno glavarstvo) , in od tega na ministerstvo notranjih opravil (§. 18.). Odbor mora dovoljenje v rokah imeti, kajti pred dovoljenjem se ne morejo razpošiljati povabila, a tudi ne izpeljavati zadnje naredbe.
Pri Sempaskem taboru se je pa nekaj drugači godilo. Obveljalo je mnenje, da ga imajo sklicati le o b-činska zastopstva (županije). V ta namen se je zbralo 7 županov in podžupanov, ki so župane, podžupane in starešine vseh občin na Goriškem sklicali v posvetovanje in so to naznanili okrajnemu glavarstvu (§. 2), ker je bilo preveliko število povabljenih in niso hoteli imennega zadržka. Odločeni dan jih je veliko prišlo v dvorano. Oni so sklenili, o kterih točkah se ima v taborih sklepati; odločili so mesto za tabor, in so izvolili odbor izmed županov, kteri je potem si prvo-mestnika izbral, in delal, kakor smo gori omenili. — To ravnanje je bilo prav koristno, kajti župani in so-seskini možje so si vsi prizadevali, da so ljudem razjasnili točke, prevažen namen shoda, in so tudi vsi skrbeli za red, da-situdi niso za-nj odgovorni bili. Tudi so pobirali denar po vseh občinah za stroške in nabrali so skoraj 300 gold. Vsak je dal, kar je mislil, in najmanjši dar so vzeli hvaležnega srca.
Na dan tabora ima odbor veliko dela; zbrani morajo tudi sami skrbeti, da se mir ne kali. Vsak se mora zavedati, da je to časten dan, da beseda gre za blagor naroda.
Prvomestnik odbora ali pa tudi kak drug odbornik naznani zdaj začetek shoda, in zbrano ljudstvo si izbere predsednika ali taborskega župana, kterega odbor nasvetuje ali kterega ljudstvo brez kakega nasveta želi, in ga hoče tako počastiti. Ta potem prevzame predsedstvo in ima navadne dolžnosti in pravice vsacega predsednika.
Iz vsega tega se vidi, da ni težko napravljati narodnih shodov, ako je ljudstvo navdušeno, a zraven mirno. — Konečno se izreka le še želja, da bi se tabori hitro vrstili po vsi Sloveniji, da bi bilo to delo dovršeno do konca junija 1. 1.