350
Književnost.
To so bili vnuki onih Otavcev za časa Pontiaca, katere je Friderik Baraga izpre-obračal celih štirideset let tega veka; za njih dušno blaginjo je pisal in izdajal verske knjige v otavskem jeziku, katere bomo izku-
šali tu popisati. Gotovo ne bodo čitavci brez zanimanja brali, kako se je godilo potomcem prvih otavskih kristijanov iz Arbre-Crochea, po njega okolici in dolini „Velika voda" (Grand River).                                  (Dalje.)
Književnost.
Slovenska književnost.
Slovenski pravopis. Sestavil F r. Leveč, c. kr. profesor in okrajni šolski nadzornik v Ljubljani. Cena vezani knjigi 1 krona, nevezani 90 vinarjev. Na Dunaju. V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig. 1899. 8°. Str. 167. — Dosedanje ocene, kar smo jih brali, so vse hvalile to knjigo in ji prisojale veliko praktično vrednost za našo pisavo. Ne da bi ne bili imeli doslej pravopisnih pravil ali naukov, a — zdi se — imeli so premalo veljave, da bi jih bili pisatelji sploh sprejeli. Levčevi knjigi se obeta boljša sreča, ako bodo mož-beseda oni, ki so sklenili držati se njenega pravopisnega sestava.
Ko smo knjigo pregledali, bili smo je veseli tudi mi, ker je odločno na stališču istinitega narodnega govora in splošne pisave, ne pa na podlagi posiljenih podmen. Zlasti smo videli, da se naša pisava, ki je v našem listu že deset let, izvečine ujema s pravili nove knjige. Ko bi torej sedaj sklenili, da bo odslej tudi nas vseskozi vodila nova knjiga, ne bi nam bilo treba mnogih prememb.
Toda nam je pred očmi tudi kaj drugega kakor samo to, da bi imeli pri urejanju in pisateljevanju vodilo in tolažilo: »To je prav, ker pravita Ple-teršnik in Leveč tako." Levčeva pravopisna knjiga namreč nam vzbuja mnogo spominov iz naše književne zgodovine, in ker vemo, da ljudje niso samo bili premenljivi, temveč tudi še bodo, zato izjavljamo odkrito — čeprav nam kdo zameri —, da se nam tudi Levčeva pravila ne zde tako trdna, kakor da bi bila »zapisana v svetem pismu".
Ako bereš v kaki knjigi kratke besede: JVa-paka, napačno je, krivo je, tuje ali prisiljeno je itd., seveda te zadenejo močno. Ta moč pa se kmalu poizgubi, ako se spomniš, da je isti pisatelj nedavno pisal in učil drugače, da drugi slovničarji uče drugače in svoje nauke podpirajo z razlogi.
Le dva vzgleda! Oni sitni /, ki se izgovarja kakor y, koliko je dal opraviti našim učenim in neučenim slovničarjem! In ni težko najti mož, ki so nekdaj in nedavno oni / izgovarjali čisto kot pravi /, a danes imenujejo tako izgovarjanje »tuje, prisiljeno spakovanje". Ali pa: »Končnica -ij (nam. i) v dvojinskem in množinskem rodilniku (četrte skla-
njatve) je umetna, prisiljena in zatorej napačna", (»SI. pravopis" 194) in: „V pisni slovenščini (v množinskem rodilniku četrte sklanjatve) služijo oblike na -y, ker so prvič jezikoslovno opravičene (ima jih tudi stara slovenščina), drugič pa se ločijo po njih druge jednake oblike, vzlasti rodilnik jedninski; n. pr. vrednost čednosti, der Wert der Tugend, pretium virtutis — vrednost čednostij, der Wert der Tugenden, pretium virtutum." (Janežič-Sket: »Slovenska slovnica", 1889, str. 37.) Po naših mislih se jezik ne preminja tako, da bi bilo danes napačno, kar je bilo pred desetimi leti pravo, ali da bi bilo v Celovcu pravo, kar je v Ljubljani napačno, temveč jezikoslovci le preradi imenujejo svoje začasno mnenje — trdno resnico ali pravilo, zato si morajo tolikokrat oporekati, tolikokrat se popravljati, a še rajši oporekajo drugim jezikoslovcem in imenujejo njih nazore napačne in krive.
Zlasti pri nas Slovencih je bilo tako. Koliko stvarij so spravili n. pr. od 1. 1870. nadalje nekateri jezikoznanci in drugi pisatelji na dan! In kdor ni plesal po njih godbi, temu so očitali, da nič ne zna, ali da je starokopitnež. Ker preprosti čitatelji ne morejo presoditi pravih razmer, zato se je marsikak pisatelj udal sedaj tem, sedaj onim zahtevam, da mu le niso očitali »napak" kakor ubogemu šolarčku. Koliko preglavice n. pr. so delali pisateljem nekateri kritiki z naslonicami! Sedaj je sestavil g. Luka Svetec svoja pravila, potem jih je dognal in na svetlo dal gosp. p. Ladislav: a naposled so vso njegovo teorijo zavrgli in naslonicam dali zopet potrebno prostost. Kako neumna in grda, po hrvaško zverižena pisava se je ugnezdila v novejšem času v nekatere časopise!
In zakaj vse to ? Ker so oni, ki so zvonec nosili, hrepeneli po samih novotarijah in pozabili, da mora vsak razvoj, vsak napredek stati in sloneti na trdnih tleh dosedanjih pridobitev. V naravi ni skokov, tudi v jeziku jih ni in v jezikoslovju bi jih ne smelo biti.
Kako različne pisave nam kažejo razni letniki Zvonovi! Ta urednik n.pr.je nastavil na besede toliko akcentov, da je vse mrgolelo, drugi jih je docela zavrgel. Kaj je pravo?
Razne stvari.
351
Po raznih nepotrebnih poskusih so se slovenski jezikoslovci nekoliko streznili; pustili so razne čudne oblike in se sklicujejo na živi jezik in na splošno pisavo. In tako moramo reči o »Slovenskem pravopisu" Levčevem, da je jako trezen, ali z drugo besedo, daje res slovenski pravopis. Kakor nihče drug ie bil prav prof. Leveč mož, da je po svojih mnogoletnih poskušnjah v slovenski pisavi, bodisi v knjigi, bodisi v šoli, določil tako pisavo, kakoršna v celoti lahko obvelja.
Kakšne so te poskušnje, to ve pisatelj teh vrstic dovolj sam. Kolikokrat je bilo treba iskati obliko kake besede po raznih slovarjih, staroslovenskem in sedanjih slovanskih, po slovnicah, po raznih knjigah iz vseh stoletij od Trubarja sem! Četudi je tako preiskovanje mučno, a je jako poučno. Ple-teršnik in Leveč sta pa olajšala tako delo onim, ki nimajo časa za preiskovanje, in onim, ki verujejo rajši, nego se sami prepričajo. Zato sta si oba pisatelja zaslužila resnično hvaležnost vseh Slovencev s slovenskim slovarjem in pravopisom.
Jako želimo, da bi odslej prenehale razne neslovenske oblike, posebno še oni grozoviti besedni red v stavkih, ki kvari našo slovenščino s tujim duhom. Pisatelj i slo venski naj bi se bolj učili slovenske
Razne
f Janez Vertin, škof.
Tužno so zapeli zvonovi marquetteske stolnice 26. svečana t. 1., zvečer ob polusedmi uri; naznanili so smrt škofa g I. Vertina. Pokojnik je bravcem tega lista deloma že znan; njegova slika je na str. 387. 1. 1891.
Hiral je rajnik že nekaj let. Ko smo ga zadnjič yideli v St. Pavlu pri posvečevanju škofa g. I. Trobca, se je komaj še držal po koncu. To je bilo jeseni 1. 1897. Malo pred smrtjo se je napravljal na daljšo pot v Florido, kjer bi se bil rad ozdravil. Bil je pa skoraj do zadnjega še toliko trden, da mu ni bilo treba poležavati. Spravila ga je v zgodnji grob srčna bolezen, h kateri je pritisnila še hripa.
Ivan Vertin je bil Dolenjec. Rodil seje 17. malega srpana 1. 1844, v Dobličah pri Črnomlju. V Novem mestu je dobil prvi pouk. Uboštvo je bilo krivo, da se je njegov oče še pred njim preselil v Ameriko. Tukaj se je očetu po obilnem trudu začelo naposled dobro goditi, zato je vzel k sebi tudi družino. Mladi Ivan je stopil na ameriška tla 7. mal. srpana, 1.1863. Oče je nato izročil sina velikemu Baragu — saj Baragu Marquettečani ne pravijo drugače —, on pa ga je poslal v mesto Milwaukee, kjer je končal modro-
slovnice ali vsaj pravopisa, da ne bodo pačili jezika. Vendar pa nismo tako tesnosrčni, da bi imeli jed-notni pravopis za nekako solnce slovenske književnosti. Jezikoslovje ni matematika; jezikovna pravila ne morejo biti kakor geometrijske oblike, da bi se moralo reči: samo to je pravo, ono pa ne. Zato pa ne bomo grajali nikogar, ki se ne bo do pičice ravnal po tem pravopisu, ako se sicer vidi, da ne piše na slepo srečo.
O posameznih pravilih tukaj še ne govorimo. Samo nekatere stvari omenjamo. Nekaterih tujk ne moremo pisati po Levčevem pravopisu. Ne bomo pisali tempelj, ampak tempel, templa, štempel, tabernakel-kla, kapitel-tla. Tempel, tabernakel je sprejel tudi naš novi katekizem, kar nam naj bo odločilno. Zakaj bi ne pisali kristijan, ako naj pišemo milijon, ne moremo izprevideti. Ko so Slovenci sprejeli besedo kristijan, izgovarjali so jo po grškem načinu: Christianos. Kristijan piše novi katekizem. Pisava Zveličar nam ugaja; Isveličar pa pišemo, ker tako pišejo nenavadno soglasno pisatelji 16., 17., 18., a mnogi tudi 19. veka. Imeni Camoes in Magallaes se izgovarjata: Kamoenž in Magaljaenž. So razlogi, da se piše Dom in Svet, so pa tudi za to, da pišemo „Dom in svet".                         Dr. Fr. L.
stvari.
slovne in bogoslovne nauke. 31. vel. srpana 1.1866. ga je posvetil Baraga sam za duhovnika in sicer v mestu Marquetteu. Vertin je bil prvi in zadnji, katerega je posvetil Baraga v Marquetteu, ker preje je imel svoj sedež v mestu Saultu Ste. Marie.
Kot duhovni pastir je bil Vertin pet let v mestu Houghtonu, potem pa osem let v Negauneeju. Truditi se je moral na teh krajih dovolj, ker je bilo toliko različnih narodnostij v obeh župnijah. Je pa tudi živel krepostno, vzgledno.
L. 1879. je vladika Ign Mrak, naslednik Baragov, odložil težko breme. Naslednik mu je bil tretji Slovenec Ivan Vertin. Posvetil je Vertina tedanji mil-waukeeski višji pastir M. Heiss, 14. kimavca 1. 1879. in sicer v stari, pred nekaj leti pogoreli stolnici marquetteski. Njegovim, tedaj še živim roditeljem, so se pač udrle takrat solze veselja.
Rajnik je veliko storil za svojo vladikovino. Sedaj šteje 75.000 katoličanov, t. j. belih, in še kakih 3000 Indijanov. Francozi, Nemci, Irci, Italijani, Poljaki, tudi Slovenci, Indijani — precej narodnostij za jedno vladikovino! Težka je naloga višjega pastirja med tako mešanico. Vendar je krepko uspevala cerkev za Vertinove vlade. Danes je na gornjem michiganskem polotoku 62 duhovnikov (štirje Slo-