Mladi piskrovezec
(Iz knjižiee: ,,Mneenky," spisal V. Kosmak; posl..—e.)
^odri mlečs), kakor da bi padel z nebeškega obzorja, zatrepetal je na srojem stebelcu ob cesti. — Zakaj? Od strnišča je potegnil prvi mrzli veter in z eešplje, pod katero je cvetel mleč, padel je prvi suhi list. Pre-strašil se je tihi, potrpežljivi cvetek, ta skromni beraček ob cesti, razžalostil- se, ker se vže približuje zima z mrazom in jadotn — in zatrepetal je na srojem stebelcu.
Solnce se je približevalo k poldnevu, sijalo in grelo je, ali otožno. — Kam je izginila njegova vzpomladanska žarkost, njegov prerajajoči plamen, kam njegov ogenj? Oni ogenj, ki je vzbujal ptičiee na petje in vsako cvetico k cvetju? — Ej, cvete še na tisoče cvetic, vender vsaka gleda žalostno. kakor ljudje pri postelji umirajočega! Tu ali tam poje ptieek, vender njegov gias se glasi kakor tožba in zlato solneece se sveti še le kakor kaka svečica.
Strah leti po vsem svetu in njegovo belo ogrinjalce leti za njim. Ljudje pri-povedujejo, da je to babje leto, vender Ijudje ne vedo ničesar:- to je ogrinjalee strahii.
Po prašnej eesti je korakal mlad piskrovezee. Bil je bos, a mesto ozkih, volnenih hlač je imel" stare bregeše2). Zakrpano suknjico vrgel si je preko rame.
*) Potrošnik ali eikorija; Cichorie oder Wegwarte; Ciehoriiun Intybua. a) široke, platnene hlače.
—~« 125 *~ —
Usnijata torbica, kolobar žice (dratti), nekoliko pastij in druga taka šara, to je bil ves njegov imetek.
Ne, ni bil to ves njogov irnetek ne. Na najglavuejši njegov imetek sem pozabil: v torbi je imel molek irj na jermenu na prsili medenast križec, ki so mu je svetil vže od daleč. Ko je mleč pod češpljo zapazil mladega piskrovezca, za-šepetal jq lakoti *), ki je cvetela poleg njega: »Poglej nu, poglej, tam prihaja si-romaštvo s križem. Kako se itiu poda ta križec!"
Lakota se je zasmijala, ker ima mej ljudrni tak6 izvrstnega sorodnika in gledala ga je radostno.
Bog si ga vedi, je li slišal mladi piskrovezec šepetanje mlečevo ali ne, ker je prišel- iu se vsedel rarno poleg njega, Ni dosti manjkalo, da se ui vsedel nanj, ali opazil ga je še za časa in se ga ognil. Prijel je raodri cvetek s prsti in dejal: nNe, ne, poškodovati te nisem hotel." —
Pogledal je na češpljo nad seboj. Na vejah pri vrhu je bilo še vse polno sadja in nikjer nobene prepovedi. Kdo ve, kako je prišla sem — ta češplja? Druga drevesa ob cesti so bila divja: same lipe, jaseni; topole, satno tii na tem kraji, kamor se je piskrovezec vsedel, sarao tu je rasla češplja in njene veje so se šibile od sadja.
PiskroYezec je bil lačen. Ugledavši sadje, nasmehnil se je, pripognil vejico, trgal in jedel. V bližnji vasi je zazvonilo poludne. Piskrovezec izpusti vejico, ki je visoko odskočila-, sname hitro klobuk z glave, poklekne in moli.
Ko je odzvonilo, prekrižal se je, potegnil zopet vejico k sebi in jedel dalje.
MDanes imam dobro kosilo," hvalil se je in zadovoljni smehljaj mu je igral na lepem, zagorelem obrazu in mu sijal iz velikih, modrih očes.
,,Le počasi! Ne snej mi vsega!" oglasil se je za njim osoren glas.
Piskrovezec se je nstrašil in se hitro ozrl.
Stal je pred njim raztrgan, obraščen človek s svežujem pod pazdnho.
BNatrgaj tudi raeni. lačen sem!" — dejal je bradae mladeniSu.
nDržite klobuk!" — reče piskrovezee hitro, ter trga iu meče češplje v njegov vaztrgau slamnik.
BDosti je" - - zagodrnja kosmatin, sede na nasip in začne jesti.
nNimaš morda kosea kruha?" — oglasil se je.
Mladenic odpre torbo, vzame dva krajčka. veejega ponudi nepozvanemu gostu, a manjšega zagrizne on sam s svojimi zdravimi zobmi.
nTo mi je kosilo! Klek vzemi tako življenje" — dejal je bradač.
BDa bi le vedno takega itneli," — reče piskrovezee. — nPride zima, pvide led in sneg in po drevji ne bode dragega kot oparnice. In tudi te so včasih dobre, kadar je človek zelo lačen."
Klatež pogleda zasmehljivo mladeniča in reče: ,,Ali sineumen! Tako kosilo ti je všeč? Meni bi bilo ljubše, ako bi imel tukaj steklenieo slivovke, ki bi se dala narediti iz teh sliv (Sešpelj). — In v zinii se tudi potikaš po svetu?" —
Mladenič prikima.
*) Hungerbliuaclien, Draba verna.
— •¦< 126 >¦•—
»Jaz pa ne!" — reče raztrganee nekako ošabno. — nKo pride ziraa in me mraz potrese, ukradem tu ali tam kako stvar ali pa pretepem kakega človeka, pa sem preskrbljen za vso zimo."
rKje vender?" — čudi se mladi piskrovezec.
BKaj si res tako neumen? — Hm, v ječi! Tam sedim vso zimo in jem na troške druzih Ijudij. Stori tudi ti tako, pa ti ne bode treba stradati po zimi!"
Mladenič pogleda ves prestrašeu raztrganega človeka, položi roko na križec, ki mu je visel na jermenu.
nTo bi bilo greh!" — zašepeče mladeneč.
nKak greh! Ali še vedno verojameš na grehe, bedak? — Ali hodiš vže dolgo po svetu?" —
»Štiri leta." —
Jn sam?" —
BNe, se svojim strijčkom." —
,In, kje je ta?" —
nTam po onej vasi liodi." —
nIn po zhni hodi tudi ?•* —
..Tudi." —
nEeei mu, da je star bedak, ker ne ve po ziini za lepšo zabavo. — A karn greš ti?" —
BTja, v ono vas," — pokaže piskrovezec na desno.                                              -M
MNu, jaz grem  sem  proti Brnu. — A ti le prenašaj to težko bedo kakor        ¦ znaš in moreš. ker nečeš drugače!"                                                                                m
To rekši vstane ter gre na levo, od koder je prihajala kočija.                             I
Potepuh se ustavi, pokaže na kočijo in reče mladeniču: MGlej, ondu prihaja zopet taka pijavka za nas uboge ljudi. Nu le počakaj, vže pride eas, da jo iz-plačam."
In zagrozil se je s palieo proti kočiji.
Ubogi piskrovezec povesi žalostno glavo. Klateževa beseda ga je zabolela. Ko pridrdra kočija do njega, vstane, privzdigne klobuk in pozdravi.
Gospod v kočiji mu vrže na cesto dva novčiča.
Piskrovezec ju pobere, zahvali se, vrže suknjico preko rame, vzame palico v roko, pogleda hvaležno na drevo, vzame iz torbice molek in otide na desno.
Križ na jermenu se mn zablesti v žarkih popoldanjega solnca.
»Siromaštvo s križern zopet odhaja" — zašepetala je lakota. — BŠkoda, bilo tni je povšeei!"
nPotrpi raalo, pride zopet" — tolaži jo modri inle5. ,,Siromaštvo hodi po svetu v tisočerih podobah." —
Gledala sta za piskrovezcem, dokler jima ni zginil za bližnjim hribcem.
Zasmijala sta se in jeln. dremati. Bučclica pribrenči in jiina poje uspavanko.