Izdaja uprava .Slov. narod, gledališča*.
Ureja dr. Pavel StrmSek v Maribora.
ZRNJE
Stev. 13.
Mopiborshi kulturni vestnih.
ZZ.I.19ZI.
Jun /hmkart
S ceste.
(I/ cikla »Oziri v' svcl".)
— Oh, pojdi k materi že, ljubi oče!
Z močjo rok slabih, plašnega pogleda od krčme vrača moža hčerka bleda; solzd se njej, a njemu žganja hoče.
Glej, mrak je že in daleko do koče! Očetu glup smehljaj obraz razjeda, le tja ga vleče siva srčna beda, kjer pivska strast iz polnih grl krohoče.
Brez konca ženo vsi uč6 bridkosti: zdaj bedni oče, nito mož izžeti, kasneje sin, morda še vnuk v starosti.
In mnogo, mnogo bi jih znal našteti, hčera, v otroško slabem, bledem cvetji: na licu mladem zrelo skrb modrosti.
*
Glasba kulturnih narodov starega veka.
Pri Egipčanih je bila glasba tesno spojena z verskimi obrfdi. Popevalo se je pri obhodili, pogrebih in raznih drugih svečanostih. Gojila se je tudi posvetna, narodna pesem in od glasbil so poznali stari Lgipčani že razna pihala, liarfe, lutnje in osobito bila (bobne i. dr.). Kakor v drugih umetnostih, tako so tudi v glasbi bili učitelji raznim drugim kulturnim narodom, osobito Izraelcem, Asircem in Grkom.
Izraelci so glasbeno nadarjen narod. Pri verskih obredih so nastopali pevci in godbeniki v velikem številu. Ker še niso poznali pisave not, so se njih spevi razširjali tradicionalnim potom. Iz njihovih današnjih liturgičnih spevov sklepamo lahko na način petja v templju, kajti spevi so ostali ponajveč ne-izpremenjeni.
Pravi unikum so v glasbenem oziru Kitajci. V splošnem so za glasbo zelo nadarjeni in vendarle so ostali do današnjega dne na Istem stališču glasbene prosvete, kakor pred tisočletji. In to radi tega, ker so glasbo spravili v zvezo z /akonodajstvom. Vsaka umetnost pa potrebuje k razvoju prostosti. Kitajci so bili prvi glasbeiy teoretiki; spoznali so fizikalne pojave pri glasbenem proizvajanju in uporabljali posebno notacijo. Iz velikega spoštovanja do naše umetnosti so začeli izdajati natančne predpise glede oblik, sestave melodij, uporabe godal i. dr. To je onemogočilo vsak razvoj. Naše uho ne prenaša kitajske glasbe, istotako kakor tudi Kitajec ne naše. Bolj dostopni so za našo glasbo Japonci, ki so v glasbenem oziru sicer učenci Kitajcev, a so se otresli kitajske ozkosrčne konzervativnosti.
Od vseh orijentalskih narodov kažejo največjo glasbeno nadarjenost Indijci in Arabci. Čeravno izlam ni pospeševal umetnosti, ostala in cvetela je vendarle stara narodna pesem. V melodijah teh narodov najde tudi naše uho mnogo krasot. Kako veličastni so n. pr. klici hodžejevi na minaretu, ko vabi vernike k molitvi! Pri Arabcih je glasbena teorija v dobi najvišjega kulturnega razvoja istotako dosegla visoko spopolnjenost.
Najvišjo stopnjo razvoja pa je v starem veku dosegla glasba pri Orkih. Grki niso gojili glasbe radi tega, da bi z njo poveličevali razne svečanosti in verske obrede, ampak predvsem vsled spoznavanja njenega višjega pomena kot izraževalno sredstvo lepote. Glasba naj bi človeka razveseljevala in ga napeljevala k dobremu in lepemu. V svoji celoti nam poda grška glasbena umetnost sliko razcvita, viška iu propadanja. Te dobe so v ozki zvezi z drugim kulturnim In političnim življenjem narodovim. Na podlagi grške glasbe se je razvila tudi naša zapadno-evropska glasba. V grški tragediji je bilo s poezijo združeno (enoglasno) zborovo petje, solo petje ter orkester (seveda ne v današnjem smislu). Največji pesniki so bili tudi skladatelji, kajti glasba je bila v najožji zvezi s pesništvom. Gojitev glasbe je bila
kakor vsaka druga umetnost narodna zadeva in zanimal se je za njo ves narod. Radi tega je bila glasba tudi izraz narodovega čutenja in razpoloženja. Z ozirom na estetična načela v grški odgoji je zavzemala glasba važno mesto med odgoje-valnimi sredstvi. V hipu pa, ko so poskušali ločiti glasbo od pesništva, s katerim je bilo organično spojena (v obliki pevske govorice), ter začeli gojiti absolutno (instrumentalno) glasbo (ki je bila doslej kot spremljava organičen del pevske deklamacije), je ta proces povzročil propad glasbene umetnosti. Absolutna glasba namreč še ni imela za Orka vsebine, kajti isto ji je dajala doslej le poezija, ona se je začela kaziti ter postajati nekaka igrača tonov. Da bi zamogla tudi absolutna glasba stvarjati posebno govorico tonov ter biti s tem samostojno izraževalno sredstvo, je bilo čuvstvenemu življenju te d«be še neznano. Glasba je bila predvsem estetiški čitiitelj. Glavna faktorja grške glasbe sta bila melodija in ritem; oba sta imela namen, povišati učinek pesniškega umotvora. Večglasnost je bila neznana; samospevi in zbori so se popevali enoglasno ali pa v oktavah in spremljajoča godala so podajala le posamezne, podpirajoče tone. Grška glasbena teorija je bila zelo razvita; na njeni podlagi se je razvila dandanašnja. Spevi so imeli dvo- in trodelno obliko pesmi (vsled zelo razvitega smisla za simetrijo in proporcijo) ali pa obliko prosto recitiranih verzov (kot nekaka zveza deklamacije in petja). Recitirale so se predvsem epske pesnitve. Grki so uporabljali posebno, njihovim črkam podobno notacijo, ki pa je bila prav malo nazorna. Od glasbil so uporabljali liro, kitaro in flauto; v vojni tudi trobila.
S propadom grške države se je preselilo mnogo glasbenikov ^ rimsko državo. V prvi dobi so tudi Rimljani imeli svojo narodno glasbo; a prav kmalu se je začel javljati — kakor i v drugih umetnostih grški upliv. To pa osobito radi tega, ker j*-* Rimljan v svojem razvitem smislu za praktično in politično delovanje prepustil proizvajanju glasbe raje grškim sužnjem. Da t;>ka glasba m uživaia posebnega ugleda, si lahko mislimo. Kot kulturni faktor ni prišla v poštev; služila je predvsem le zabavi.
V	času propada je izgubila šo vsako vsebino in notranjo tvorimo •Hoč ter postala konečno zgolj ročnost. Propadla bi bija v tej obliki docela, ako bi je ne bilo rešilo nastopajoče krščanstvo, 'n vzbudilo v nji kal novega življenja.
I>r fjudcvil 1‘ivMu;
Dramatsko pesništvo.
Glasbene drame. Opera in opereta.
Ona dramatska in dramam sorodna dela, ki jili uprizarjajo v ?vezi / glasbo in katerih besedilo sc poje, so v slovstvenem °*iru večinoma manjše vrednosti, vendar se jih moramo spominjati v razpravi o dramatskem pesništvu. K njim spadajo tsc
dila oper in operet, pevskih iger, kantat in oratorijev in slednjič melodramov.
Opera je najvažnejša panoga gledališke glasbe, drama, ki se druži s petjem in orkestralno glasbo in ki zahteva sodelovanje mnogih umetnosti.
Opera predočuje dramatsko dejanje s pomočjo glasbe. Osebe ne govorč, temveč poj6 in glasba daja tej drami šele pravi izraz. Glasba s petjem ima velikansko oblast nad človeškim srcem: tolaži in razveseljuje misli, povzdiguje čuvstva, budi domiselnost, navdušuje, blaži in izobražuje duha. Modernemu človeku je glasba često ljubša nego duhovita žaloigra, polna misli in težkih problemov. Poslušajoč glasbo in petje nam duh uživa in se naslaja, ni nam treba mnogo misliti.
Glavna stvar je v operi glasbena umetnost, a besedilo (tekst, libretto), ki je pesnikovo delo, ni posebne važnosti. Besedila nekaterih oper nimajo vobče nikakega zmisla in jih vsled tega niti ne omenjamo v književnosti. Značilno je, da se pravi pesniki ne marajo pečati z libreti in da prepuščajo to delo na veliko nevoljo skladateljev manjvrednim sestavljalcem. Brezdvomno učinkujejo one opere najgloblje na poslušalca, ki imajo vsaj nekaj dramatskega dejanja v besedilu. Utisi glasbe in blestečih prizorov pa pomagajo tudi manjvrednemu besedilu iz skromnega ozadja.
Da je besedilo prikladno in dobro, je treba, 1. da si izbere pesnik srečno snov, 2. da psihološko dobro zasnuje in zaplete dejanje, 3. da vplete v dejanje učinkujoče kontrastne prizore, 4. da ima muzikalni posluh, da piše v blagoglasnem jeziku, ki ga skladatelj prijetno in brez težav komponuje. Skladatelji trde, da najlaže komponUjejo močne, a lahko umljive kontraste v značajih in motivih.
Opera doseza svoj višek v lirskih motivih in ima celotno bolj lirsko ko epsko lice. Glasba je tista ovira, da opera ne more v dialogih tako razvijati značajev in zapletati dejanja, obenem je pa glasba tista silovita moč, ki učinkuje na čuvstvovanje nenavadno globoko. Značaji nastopajo v operi že razviti in ne rastejo pred gledalci kakor v drami. Vsled tega imajo opere precej šablonsko obliko: glasbeni (pevski) značaji so si v raznih operah skoro tipično enaki. Tu imamo šest glasov: sopran, mezzosopran, alt, tenor, bariton, bas. Značaj glasu se strinja z značajem osebe.
Skladatelji se zavedajo, da petje solistov najbolj učinkuje in zato smatrajo večinoma za svojo nalogo, da dajajo odličnim pevcem in pevkam priliko, da pokažejo v pevski ulogi svojo virtuoznost. V jakih operah je torej nevarnost, da prihajajo h-’ poedini pevci do veljave in da sc zanemarjajo nekateri deli skladbe na račun drugih, kar je bil občuten nedostatek laške opere 18. in t. polovice 10. stoletja: Te opere so uprizarjali kakor koncerte v kostumih.
Drugi tip o|ier (n. pr. nemške opere) greši v tem, da mer' preveč na učinkovanje orkestralne glasbe in odstavlja petje n* drugo mesto.
iou
Tretji pogrešek mnogih oper je v tem, da zahtevajo obilo izprememb in sijajne dekoracije odra. V zgodovini in razvoju opere iščejo skladatelji pravo razmerje med dramatskimi in glasbenimi elementi.
Ime „operau se javlja najprvo krog leta 1040. v Italiji. Prej so imenovali glasbene in pevske drame „dramma in musicau ali „drainma per musicau. Opera je nastala, kakor trde, krog leta 1590. v Florenci v krogu tamošnje platonske akademije, ki je hotela odkriti bistvo starogrške žaloigre in obnoviti njeno učinkovitost, vedoč, da grški umetniki-igralci niso govorili in predavali, temveč da je učinkovalo besedilo nalik patetični pretresljivi pesmi.
Po vsebini dejanja in po uporabi glasbenih sredstev in oblik razlikujemo dve vrsti opere:
1.	Velika	ali resna	opera	(pri Lahih	„opera seriau,	pri
Francozih „tragedie Iyrii|ue).
2.	Vesela	(komična)	opera	(pri Lahih	„opera buffa,	pri
Francozih *opera comiqueu, pri Nemcih „Spieloperu).
Laški skladatelji so začetkoma obe vrsti opere popolnoma koniponovali; pozneje so vlagali med pevske dele tudi govorne dialoge	in tako	je nastala	nova oblika opere,	polopera z dialogi
(pri	Francozih	„vaudevilleu, pri	Angležih „ballad - operau,	pri
Nemcih „Singspielu). To vrsto opere zovemo dandanes običajno opereta.
Vaudevillc (r. vodvil) je bila nekdaj francoska poulična pri-godnica šaljivega značaja, zdaj pa zovejo tako glediško igro, v kateri se menjava razgovor s petjem. Ta dramatska oblika je nastala na pariških sejmskih odrih v letih 1710—1720. Leta 1790. si je postavilo mesto Pariz posebno vaudevillsko gledišče za igre s petjem, torej za dramatska delca z vloženimi pesmimi in kupleti, ki nimajo z dejanjem ozke zveze.
Pri opereti je glasba glavna stvar kakor pri'operi. Operete kakor opere ne more nihče ceniti in soditi, kdor je ni slišal.
Operetno besedilo obsega obično nekoliko več dejanja ko operno, vendar pa niti operete nimajo literarne vrednosti. Pesnikom je tjeba le paziti, da se beseda ne ustavlja glasbi. Glasbenik pa opremlja vsebino s svojo umetnostjo, ki sledi s čuvstvom vsem Potezam zanimivega, afektno zgrajenega dejanja ter ustvarja z glasbo ono razpoloženje, ki zadivlja in zadovoljuje, vnema in pretresa in zaplavlja poslušalce s sijajnim čarom.
Opera in opereta dosezata svojo pravo višino in kažeta svojo vrednost s pomočjo umetnikov pevcev. Pevec, .ki se poglobi v svojo ulogo in Čuti v srcu vsako noto, ki jo poje, Pomaga najbolje, da se občinstvo zave vrednosti skladbe.
Prezreti ne smemo, da so slovanskemu čiivstvovanju naj-bližje one operne skladbe, ki se dvigajo ob zakladih naše na-rodne pesmi, zgrajene v narodnem ritmu in duhu. Vzor takega •<lealnega teženja vidimo v čeških, poljskih in jugoslovanskih opernih skladbah (Bedrich Smetana, Antonin Dvorak, Stanislav
Moniuszko, Ivan Zaje i. dr.) dobro znanih našim odrom; ruska opera, ki sc isfotako rada opira ob svoj^ narodne motive (Miti. Ivanovič Glinka, Peter Čajkovskij), je našemu sluhu v mnogih ozirih nenavadna, premalo priprosta.
Najvišje zahteve vidimo v nemških operah (Richard Wagner), ki pa kljub nenavadni energiji in blesteči instrumentaciji ne ugajajo slovanskemu srcu. V Wagnerjevih glasbenih dramah, bajno sijajnih za oči in čarobnih za uho, 'ni one tajne sili, ki bi prodirala v slovanska srca.
Najljubša so nam dela, ki so vzcvetela iz domačih tal.
Izmed slovenskih skladateljev oper in operet so se proslavili Dr. Benjamin Ipavic, Josip Foerster in Viktor Parma.
Med libretisti imenujmo Ant. Funtka, Kr. Oostla, Lug. Oangla, Lujizo Pesjakovo; O. Pamascen Dev je pesnik prve slovenske opere (,,Belin* 1781, Talija 1808, 0. zvezek), katero je uglasbil Jak. Zupan.
. I n ni n /vanovh- Mcc^cr.
Petar (Pecija) Petrovič.
Prihodom njegovoga „Mrakn" u našem ka/alistu.
Petar • Pecija - Petrovič rodio sc 1877. godine u Lici. Svršivši sreduju Školu bio je slušač šumarske akademije u Zagrebu. Sada živi kao šumar u Samoboru. v
Počevši vrlo rano književno raditi, napisao je nebroj crtica, koje su izišle po hrvatskim beletristlčnim listovima i revijama, ali potflavity se je rad bavio z dramatskim pjesništvom. Od njega su drame „Rkačw, „Dušeu, „ŠumaM i „Mraku, pa šaljive igre „Pljusaku, „Čvorw i četiri šaljive aktovke: „U naviljcima*, *Rod“, „Čižmeu i „Mala“.
Petar Petrovič donosi u svojim dramatskim djelima ljude i/ svojega rodnoga kraja, iz svoje Like. Jcdnostavnim, narodnim načinom iznosi pred gledaoce vanredne Strane iz. života luvatskog -dijela našega naroda. On nam prikazuje ljude, koji su potili i životarili na krševima kamenitoga zavlčaja svoga ili stradali tu-rajuči se po dalekoj tudjini, a ipak očuvali kao šumski ili kao tvornički radnici sve vrline naše širokogrudne čudi, sve odlike naše velike duše. Pecijina se lica odlikuje nada sve slikovitim, „ plastičnim jezikom, kojima nam objavljuju nijanse svojih osječaja u kratkom, jezgrovitome izražaju, koji je več sam po sebi poezija. Kroz sva njegova djela provejava laka tendencija, da nam pokaže, kako se je naša narodna inteligencija otudjila narodu, koliko je dubok ponor, koji tajanstveno, a strašno prijetečl zija i poziva, da ^a obražovani sinovi našega naroda Što prije premoste p«*1 se vrate k narodu: seljaku i radniku, izvoru svoje snage. A nismo 1 kao što to sebi običavamo umišljati ni kulturno dalji ni u kulturuoinc razvitku viši od njega.
Ali nije lo pacijonallsttčka tcndencija Pecijina, koji svojini radniama traŽi i nacije posve artistički sadržaj. Ne! Tome je razlog, sto je Pecija čovjek iz naroda. On ni kao spisatelj ne mqže da osječa drugačije od onih, koji ga rodiše i mcdjti kojima je od-rastao. U svojim nam je crticama, a još više u dramskim djelima pokazao, kakovi su ti naši ljudi. 1 kada upoznamo te vijemo i dolično orisane ljude, onda istom vidimo, kako ih je inteligencija površno promatrala i nije im zagledala duboko u srce, nije zaroniia do dna narodne naše duše. To je litio da pokaže Petar Petrovič.
Pecija je pjesnik, liričar. On je ispitao i prikazao tipične drame ličkih sela, u kojima živi duboka snaga osječanja. Zato nam i iznosi u svojim dramama misli i osječaje, boli i jade naše sredine (milica). On mnogo govori o patnjama i stradanjima naših ljudi, jer nam ih hoče da iznese, pokaže. Život je Pecijinih junaka onaj isti, kojim živi i priroda, koja Hi okružuje. Radost im je čista, uživanje naivno, podjednako upini snage duševne i tjelesne u borbi za svoje ciljeve. Oni razvijaju sve sVoje prednosti srca i bogastvo svojih čuvstava, kao i obrazovani naš svijet, samo vedrije, uzvišenije, oesvjesno šilom elementarne prirode.
Ali u našega je naroda isto tako razvijena i vesela strana, jer bi be/ zdrave šale več davno uginuo pod teretom vijekov-noga stradanja. Zato je i Pecija, sin toga naroda, stvorio i šaljiva djela. Tipična črta Petrovičeve komike znatno se razlikuje od načina, kojima operišu komedijografi. Njegova komedija nije ni karakterna ni situacijona, nego jč slična Čehovljevoj. Njegova je lica n »Pljuskuu, „Čvorutt i. t. d. nešto iznenada zateklo. Naidju na sitnicu, koja poraste do ogromnih dimenzija, jer stoji i/van njihovih običnih doživljaja. Ova se tema uvijek vrača. Sam dogodjaj, koji nam Pecija iznosi ne zauzlava se, nego se junak u njemu *aplice »kao pile u kučineu. Komika se kreče na gianici tragičnosti i budi dobročudnu samilost za Pecijeva lica. On se sam smije svojim ljudima, uživa u niihovoj neprilici, ali ih voli. Zato njegova komika nije satirična ni zlobna. Pecijina lica u komedijama nisu ni tipovi ni karikature, nego posve ubičm, ozbiljm ljudi, koji se hoče da iz neugodne sitnaciic izvuku, pa se sve dublje zakapaju. Zato mu i je komika u dijalogu.
»Mrak", kojim »slovensko narodno gledališče u Mariboruu dovodi Peciju prvi puta pred ovdašnju publiku, upiizoitn jc. u *Hryatskome Narodnom Kazalištu u Zagrebu« 0. decembra 1010,
a kritika ga je lijepo primlla.
Pecija je „Mrak“ zamislio i izradio u danima velikog svjet-s^oga klanja. U njemu nam prikazuje ratnika, koji se poviača sa [fonte slilep u svoj dom, koji mu je uniStio strastvem pooum. ^akogoil je to sadržaj za socljalnu dramu, ipak je I etai etiovii ''ao stiku lirskih hoja. A Peclja je slikar seoskih »štimunga . lanska frula, klepke i seoska pjrsma igraju i u Mraku* vcliku ulogu.
un
Iza ekspozicije* u prvome Činu slijedi drugi čin, natopljen rtajintimnijom dramatskoni snagom i nuždom. Različni putevi, kojim nastupajii osobe, dovode ih do konačnog i osudnog raz-računavanja u tragično bučnim scenama. Žena nerotkinja, koja je postala prostitutkom pravi je razlog, da se razkopalo jedno seosko ognjište, da jedan čovjek postaje ubojfcom, a drugi mora posegnuti za prosjačkim štapom i obijati tudje pragove. Treci je čin lirski blagi završetak silne, Strastvene bure u predjašnjenui činu. Cijeli je treči čin lijepa, velika pjesma, kojom nas pisac ne misli da uvjerava, nego da nas zanese pjesmom našega naroda, koji se je prečesto vračao iz boja na opustjelo ognjište, da ondje, kao i u Pecijlnu „Mraku“ uz gusle zagudi, uz gusle zapjeva ...
„Pri belem konjičku"
Veseloigra v treh dejanjih.
Spisala Kailelbur^ in Blumcntlial	Režiser:	Josip	Povhe.
O s e h c :
Meta Klinar, KOMiiniCnrku	Maček, svetnik .... C. Velušček
■ I*rl bcicm konjioku . . . B. Bukšekova Tine. berač.................I. Gabrič
Žan, natakar...............R. Železnik Rezika,njegova nečakinja S. Mezgečeva
Buček, rolctricc in po*«btnik	Potovalec.................F. Rofanski
i« i.juhi|»nc.............I. Povhč Turist............................M. Šimenc
Tilka, njegova hči ... I. Cetinska Matevi, vodnik . . K. Kauklcr Amalija, njegova sestra . M. Voukova	Jerica, ramatoika	«a.»opi»ov	V. Podgorska
Karol Koprlvar, novomciki •	Peter, prvi natakar	.	.	V. Janko
profani v pok»|u P. Rasbcrger	Pikolo........O. Severjeva
Minka, njegova hči ... E. Kraljeva	Pepca, hišina.U. Mohorčiču«
llr.Kran Kovst', ljubijan aJ*«>kai E. Grom	Liza, kuharica	K.^Petkova
Maks Jerina, irKovcc r ljubljeni K. Mikulič	Jane/, \	■	• • l> metina
Dr. Zaletel, sodni adjunkt JL Košuta Miha, j 1	.	.	J. Gornik
Olga, njegova soproga . D. Savinova Uslužbenec omnibusa . J. Kos Hribolazci, tujci, potniki, vodniki, vaška deca. Oodi sc na Gorenjskem
Repertoire tekočega tedna:
V nedeljo, 23. januarja 1921: Popoldne „Vragu. Izven abon.
'Zvečer „Vvodnjakuw in „Lepa Oalatea1*. Izven abon.
V pondeljek, 24. januarja 1921: „Noč na H m e I jn ik u“. Izv.ab.
V torek, 25. januarja 1921: „Mrak“. Abon. C-17.
V četrtek, 27.	„	„ : „P r i belem konjičku11. Ab. C-18
V sredo, 26.	„	„ : „Ca r iči n e A maco n keu. Izv. abon
Iz gledališke pisarne. Repertoir zadnjih predpustnih dni je po večini manj umetniškega značaja. -Pri belem konjičku11 je velezabavna veseloigra znanih pisateljev Kadelburga in Blumen* thala, ki znata snov igre dobro preplesti s humorjem. Uprizori pa se tudi veseloigra ^Rodoljub iz Amerike*, ki jo je spisal g. Rudolf Dobovišek iz Celja. Pevske točke ie komponiral g. Ciril Pregelj Istotako iz Celja. Pripravlja se tudi Jesenski manever".
Vest upravnIStva: Cena posamezni številki „Zrnjau 3 krone. Naroča se pri upravi gledališča v Mariboru.
Tlaka tlakama a». Cirila * Mailboru.