ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 . 2 283 
OCENE IN POROČILA 
S l a v k o C i g l e n e č k i , Höhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im 
Ostalpenraum — Višinske utrdbe iz časa 3. do 6. st. v vzhodnoalpskem prostoru. Ljub­
ljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1987. (Razred za zgodovinske in 
družbene vede. Dela 31. Inštitut za arheologijo 15.) 182 strani. 
Dvojezična monografija Slavka Ciglenečkega je objavljena doktorska disertacija, 
obranjena na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1987. Delo obsega poleg uvoda in 
kratkega pregleda dosedanjih raziskav (str. 9—12 nemško besedilo, 151—153 sloven­
sko) kot glavna sestavna dela katalog najdišč (13—108, objavljen le v nemščini) in 
arheološko študijo na podlagi kataloga (109—149 nemško besedilo, 153—177 slovensko). 
Sledita še izbrana bibliografija (177—178) in krajevno kazalo (179—182). Zlasti kata­
log, pa tudi študijo ilustrira 168 slikovnih prilog, v pretežni meri fotografij obravna­
vanih najdišč, precej pa je tudi tlorisov in historičnih kart. 
V uvodu in kratkem pregledu dosedanjih raziskav (9—12 oziroma 151—153) je 
avtor predstavil namen, cilj in obseg raziskave. Študija obravnava višinske utrdbe v 
poznoantični dobi, ki so dosti bolj znane od sočasnih nižinskih postojank. Ne spušča 
se v analizo toponomastičnega gradiva, ki ga posredujejo sicer redki pisani viri, zlasti 
poznoantični itinerariji in zagonetni anonimni geograf iz Ravene iz 7. ali 8. stoletja. 
Prostorsko zajema študija celotni vzhodnoalpski prostor v antičnem pojmovanju Alp. 
Sledeč Dioklecijanovi upravni razdelitvi tega območja zajame avtor naslednje pro­
vince: Drugo Reci j o, Obrežni in Sredozemski Norik, severni in vzhodni del province 
Benečije z Istro ter panonijsko provinco Savijo. Avtor smiselno vključi v obravnavo 
še precejšen del dioklecijanske Dalmacije, ki pa ga označi s spornim izrazom province 
Liburnije. Ime te dežele z oznako »provincia« se pojavi šele pri anonimnem geografu 
iz Ravene (ki pa s Karneolo in Valerijo podaja tudi za današnji slovenski prostor 
drugačno upravno podobo) in je kot upravna enota z ozirom na čas nastanka, obseg 
in upravno fiziognomijo nejasna. Primerjaj M. Suié, Liburnia Tarsaticensis, Adriatica 
praehistorica et antiqua (Miscellanea G. Novak), Zagreb 1970, 705—716, kjer avtor za­
govarja individualnost te upravne enote, z istega pisca študijo »Hijeronim Stridonja-
nin — građanin Tarsatike«, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Rad 426 
(knjiga XXIV Razreda za društvene znanosti), Zagreb 1986, 213—278, zlasti 245—254, 
v kateri svoja nekdanja izvajanja korigira: Liburnija naj ne bi bila nikdar samo­
stojna provinca, temveč vedno sestavni del Dalmacije. 
Raziskave poznoantičnih višinskih utrdb segajo na obravnavanem prostoru spo­
radično več stoletij nazaj, do pravega znanstvenega zanimanja in raziskovanja tega 
fenomena pa je prišlo ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja v Nemčiji, Avstriji, pa 
tudi na Slovenskem. Na Koroškem je bil že pred prvo svetovno vojno in med voj­
nama najpomembnejši raziskovalec R. Egger, po drugi svetovni vojni so v Avstriji 
te raziskave nadaljevali zlasti H. Vetters in F.Miltner, v zadnjem obdobju zlasti F. 
Glaser. Po zadnji vojni so se tovrstne raziskave zelo razmahnile na Bavarskem (J. 
Werner, Th. Ulbert), v severovzhodni Italiji (T. Miotti, G. C. Meniš), v hrvaški Istri 
(zlasti B. Marušič), na Slovenskem pa ima poleg J. Šašla in P. Petruja največje za­
sluge prav- avtor monografije. 
Katalog (13—108) predstavlja izredno bogastvo arheološkega gradiva. Vsebuje 
opis 127 najdišč, s podatki o geografski legi, absolutni in relativni nadmorski višini, 
z natančno oznako utrdbe, dimenzijami, z izbrano bibliografijo in v večini primerov 
tudi s fotografijo (eno ali več) in tlorisom objekta. Od 127 najdišč jih je zajetih 13 
iz Druge Recije (Bavarska in večji del Tirolske), le 3 iz Obrežnega Norika, kar 45 iz 
Sredozemskega Norika (s težiščem na Koroškem in slovenskem Štajerskem), kar 46 iz 
Benečije z Istro (s težiščem na osrednji Sloveniji, manj v Istri, zahodni Sloveniji in 
predalpski severovzhodni Italiji), 14 iz Savije (največ z Dolenjske) in 6 iz Liburnije. 
Znotraj teh skupin so najdišča urejena po abecednem vrstnem redu, na koncu (str. 
108, slika 163) pa je pregledna karta najdišč, ki kaže na izrazito koncentracijo višin­
skih utrdb na Koroškem in v Sloveniji. Na karti je majhna nedoslednost: najdišče 
108 (Carakovo) je v katalogu pod »-Savijo«, na karti pa je vrisano na ozemlju »-Li­
burnije«, ki je v nobenem primeru ne bi mogli raztegniti do Sane ali celo do Vrbasa, 
saj je tudi v »maksimalnih« predstavah zajemala na vzhod le območje dan. Like. 
Avtor bi se izognil nejasnosti, če bi namesto Liburnije uporabil vsebinsko nevtralen 
pojem severnega dela province Dalmacije. 
Katalog razodeva avtorjevo izvrstno poznavanje obravnavane teme in izjemno 
velik delež, ki ga je sam za ozemlje Slovenije prispeval k tem raziskavam. Katalog je 
284 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 - 2 
temeljno izhodišče za vse prihodnje raziskave. To bazično delo je bilo dokončano leta 
1985. Da bi bila informativna vrednost knjižne ocene večja, bomo navedli nekaj naj­
novejših objav po tem letu. Za Bavarsko prinaša generalno sliko te tematike katalog 
razstave »Die Baiuwaren. Von Severin bis Tassilo 488—788«, Hrsg. H. Dannheimer — 
H. Dopsch, Rosenheim—Salzburg 1988, 14—54. K prikazu raziskav na sv. Hemi (str. 
34—36, št. 24) naj omenimo slovensko izdajo leta 1982 izdanega vodiča, pri kateri je 
kot strokovni svetovalec sodeloval tudi S. Ciglenečki:,F. Glaser, Rimska naselbina Ju-
ena in zgodnjekrščanske cerkve na Sv. Hemi, Celovec 1988 (z nekaterimi pomembnimi 
dopolnitvami v primerjavi z nemško izdajo; gl. str. 52 s.). F. Glaser je novejše rezul­
tate raziskav na sv. Hemi predstavil v Carinthia I 176, 1986, 131—4, v zborniku »Kul­
turhistorische und archäologische Probleme des Südostalpenraumes in der Spätan­
tike«, Wien—Graz—Köln 1985, 55—59, v rokopisu pa je dostopno tudi njegovo habili­
tacijsko delo z naslovom: Die frühchristliche Kirchenanlage auf dem Hemmaberg 
(univ. Innsbruck 1988). Najdišče Pečovnik (Vipota; str. 50, št. 43) pri Celju je S. Cigle-
nečki z D. Pirkmajerjevo predstavil, v prispevku : Zatočišče poslednjih Celejanov na 
Vipoti, Arheološki vestnik 38,, 1987, 217—236. Raziskave avstrijskih arheologov so v 
zadnjih letih osredotočene na Teurnijo, kjer je bila odkrita škofijska cerkev. Poleg 
del, ki jih navaja avtor (str. 59—61, št. 52), naj navedemo iz novejšega časa naslednja: 
F. Glaser,' Die frühchristliche Bischofskirche in Teurnia und die Kirchengründung 
des Modestus »in Liburnia civitate«, Symposium zur Geschichte von Millstatt und 
Kärnten 1986, 1—19; Idem, Carinthia'I 175, 1985, 77—83; 176, 1986, 109—122; 177, 1987, 
63—86; Idem, Teurnia — metropolis Norici, Wien 1987; F. Glaser - R. Pillinger, Pro 
Austria Romana 35, 1986, 1—3 ; kompletno bibliografijo o Teurniji navaja v opombah 
in v seznamu literature na koncu razprave R. Pillinger, Zur Interpretation der Sym­
bolik des Bodenmosaiks von Teurnia, Symposium zur Geschichte von Millstatt und 
Kärnten 1988 (separat 18 strani). K poznoantični keramiki iz Št. Ilja (Kathreinkogel) 
na Koroškem (str. 62, št. 55) gl. tudi H. Rodriguez, Archäologie Alpen Adria l',1 Klagen­
furt 1988, 143—150. K utrdbi na Hrušici (str.74—76, št. 75) naj. omenimo nov poljuden 
prikaz: J. Šašel, Ad Pirum — rimska štabna baza na Hrušici, Kulturni in naravni 
spomeniki Slovenije 159, Ljubljana 1988. Dve študiji B. Marušiča, ki jü navaja Cigle-
nečki v katalogu, sta izšli tudi v italijanščini; tako študija o Balah (str. 69, št. 83: Con­
tributo alla conoscenza dei monumenti storico — artistici di Castrum Vallis e del suo 
territorio, Atti del Centro di ricerche storiche — Rovigno 13, 1982—1983, 9—62) in 
študija o Dvogradu (str. 78, št. 77: Il complesso della basilica di Santa Sofia a Due Ca­
stelli, Atti del Centro di ricerche storiche — Rovigno 6, 1975—1976, 7—138). Študija 
Mirabelle Robertija o Zugliju (str. 92 s., št. 107) je izšla tudi v njegovih izbranih arhe­
oloških spisih (Scritti di archeologia (1943—1979), Atti e Memorie della Società Istri-
ana di Archeologia e Storia Patria 27—28 n. s., 1979—1980, 369—380; prim, kratko tudi 
v »Kulturhistorische und archäologische Probleme des Südostalpenraumes in der 
Spätantike«, 110—112). 
Drugi del monografije se prične s kratko zgodovino dosedanjih poskusov razčle­
nitve najdišč in z vprašanjem tipološke razvrstitve oziroma terminologije (nem. 109— 
110, slov. 153—154). Avtorji, ki so se tem vprašanjem posvečali (A.'Müllner, R. Egger, 
F. Jantsch, F. Kohla, B. Saria, H. Vetters, J. Šašel in drugi), so uporabljali vsebinsko 
dokaj različne termine (npr. gradišče, tabor, pribežališče, grad, zatočišče, kastei, ško­
fovski grad, višinska naselbina, refugij). V slovenskem prostoru se je še najbolj uve­
ljavil izraz pribežališče (refugij) z nedoločeno vsebino (prim. str. 110, op. 16). Ciglene-
čki na podlagi doslej najbolj kompletnega gradiva, ki kaže na veliko raznolikost z 
ozirom ha obliko naselij, kronologijo, funkcijo itd., predlaga naslednje tri glavne sku­
pine: vojaške postojanke, stalne utrjene naselbine in pribežališča (nem. 111—120 ozi­
roma slov. 154—160; vprašanje razčlenitve tipov višinskih utrdb je avtor obravnaval 
tudi v naslednjih prispevkih: Kastei, utrjeno naselje ali refugij?, Arheološki vestnik 
30, 1979, 459—472; Die Kärntner spätantiken Befestigungen im Rahmen der ostalpi­
nen Anlagen, Symposium zur Geschichte von Millstatt und Kärnten 1987, 2—21; Das 
Weiterleben der Spätantike bis zum Auftauchen der Slawen in Slowenien, Die Völ­
ker Südosteuropas im 6. bis 8. Jahrhundert (Hrsg. B. Hansel), Südosteuropa-Jahrbuch 
17, Berlin 1987, 265—286). Avtor opozarja na težavnost, ker lahko nastopajo pri posa­
meznih naselbinah značilnosti različnih tipov v različnih obdobjih, zato je ponekod 
tipološka razvrstitev nezanesljiva. Predložena razčlenitev višinskih utrdb je logična 
in doslej gotovo najboljša. Naj jo povzamemo v par potezah, z omembo najbolj zna­
čilnih najdišč pri nas ali v sosedstvu. 
Vojaške postojanke (gl. str. 113, karta 164) se delijo na večje postojanke (tip 1 a; 
nastale so v 3. ali 4. stoletju, značilne so za recijski oziroma bavarski prostor; pri nas 
spadajo v to skupino utrdbe na Vrhniki, v Zalogu, na Hrušici, Doberdob in Velike Ma-
lence) in na manjše postojanke (burgi; tip 1 b ; pri nas Ptujski grad, Martinj hrib, Piv­
ka pri Naklem na Gorenjskem in drugod). Druga velika skupina so vojaške utrdbe iz 
poznejše. dobe, iz 5. in 6. stoletja (tip 2; sem spadajo Korinjski hrib, Limberk, Dole, 
Hajnžev hrib na Koroškem, Invillino, morda Zidani gaber na Gorjancih; značilnost 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 2 285 
teh utrdb je, da je bila praviloma na sredini ali na vzvišenem mestu zgodnjekrščan-
ska cerkev). _^ 
Druga velika skupina so stalne utrjene naselbine (gl. str. 117, karta 165), ki jih je 
avtor delil na podskupine z ozirom na to, ali je.bila notranjost .v-celoti.izpolnjena z 
zgradbami oziroma so zgradbe zavzemale le majhen del branjene površine. Prva pod­
skupina so miniaturne »poleis« pozne antike z avtarkičnim gospodarstvom (tip 3 a, npr. 
Ajdna, Prapretno, Jadersdorf in Sen turška gora na Koroškem, Lavant na vzhodnem 
Tirolskem, morda spadata sem tudi Tinje in Rodik); Druga podskupina (tip 3b) so na­
selja, kjer zavzemajo zidane zgradbe le del branjene površine (npr. Rifnik, Brinjeva 
gora, Polhograjska gora, morda tudi Tscheltschnigkogel na Koroškem). V tretjo pod­
skupino (tip 3 c) uvršča Ciglenečki postojanke, ki so imele znotraj hranjenega prostora 
več cerkva ter večja prebivališča za klerike, npr. sv. Hema, Kučar, Vranje, morda Gra-
zerkogel; dobro raziskana tovrstna naselbina v jugoslovanskem prostoru je Caričin 
grad, za katerega obstaja poleg dela, ki ga navaja Ciglenečki na str. 155, op, 36, tudi 
novejša publikacija: Caričin grad I, édité par N. Duval et V. Popovié, Collection de 
l'École française de Rome 75, Belgrade—Rome 1984). To skupino (zlasti tip 3 a in 3 c) 
je J. Sašel, Zur historischen Ethnographie des mittleren Donauraums, Die Völker an 
der mittleren und unteren Donau im fünften und sechsten Jahrhundert (Hrsg. H. Wol­
fram - F. Daim), Wien 1980, 14 resda neupravičeno predstavil kot »model« (gl. 110 ozi­
roma 154), vendar pa po drugi strani dobimo vtis na podlagi študija literarnih virov 
(o tem nekaj v nadaljevanju), da je bil ta tip naselbin.najbolj značilen. 
Tretja skupina višinskih utrdb, pribežališča (str. 119, karta 166), je najbolj hete­
rogena. Z ozirom na način obrambe jih deli avtor na pet podskupin: pribežališča, ki 
so izrabljala za obrambo naravno strmino, skale ali starejši prazgodovinski okop (tip 
4 a: Vipota, Osredek, v začetni fazi razvoja verjetno Vranje, Rifnik, Korinjski hrib 
itd.), na naravno zaščitena najdišča (tip 4 b ; najlažje dostopna stran je bila zavaro­
vana z jarkom; avtor navaja dva primera iz Druge Recije), postojanke, utrjene z oko­
pi in terasami v različnih višinah (4 c: Kamenska gora, Hom, Mareček, Hrenova), pri­
bežališča, zavarovana z obzidjem in deloma tudi s stolpi (4 d: Svete gore, Ptujski grad 
v začetni fazi razvoja; prim, nazadnje I. Mikl-Curk, Novejša arheološka odkritja na 
Ptuju, Zgodovinski časopis 43, 1989, 31 s.). Kot zadnjo podskupino navaja avtor z ob­
zidjem in deloma s stolpi zavarovana pribežališča s cerkvijo v notranjosti (4e: Ptuj­
ski grad v kasnejši fazi razvoja, morda Grazerkogel, v določeni fazi Säben). Avtor 
poudarja po pravici, da pribežališča niso bila zgrajena v odročnih predelih in da so 
bila naravno slabše zavarovana od stalnih utrjenih naselij. 
Poglavje o kronologiji utrdb (nem. 121—127, slov. 160—164) prinaša zanimive ugo­
tovitve spričo velikosti ozemlja, ki ga avtor obravnava. Od starejših obdobij poselitve 
je praviloma najbolje zastopan prehod v železno dobo (9/8. stoletje), nato pogosteje 
mlajša železna doba (umik starejšega prebivalstva pred Kelti!), sorazmeroma šibko je 
zastopana zgodnja antika, ko gre v večini primerov za sakralne objekte z nekaj sta­
novanjskimi poslopji, ko strnjene naselitve ni bilo, vojaških postojank iz časa marko-
manskih vojn pa se ne da dokazati. Primera Rifnika in Vranja, ki sta najbolje znana, 
sta prav značilna. Na Rifniku je zanesljivo ugotovljena zgodnjeantična poselitev, ob­
stoj svetišča z nekaj pripadajočimi stavbami, vendar je v celoti gledano ta poselitev 
šibka, prav tako na Vranju, kjer segajo najdbe v sredo 2. stoletja. Raziskani primeri 
»prej kažejo kontinuiteto kultnih mest kot naselitve« (123 oziroma 161). Prvi močnejši 
poselitveni sunek pade v drugo polovico 3. stoletja in je zelo izrazit na področju Dru­
ge Recije (pri nas je najizrazitejši primer Brinjeva gora), drugi dosti močnejši pa v 
čas proti koncu 4. stoletja in v prvo polovico 5: stoletja (Vranje, Rifnik, Rodik). V tem 
času te naselbine spremenijo svojo podobo. Poganske templje nadomestijo krščanske 
cerkve; na Rifniku gre celo za gradnjo cerkve na temeljih poganskega templja (k 
temu kriznemu času gl. za ozemlje Avstrije poleg študije, navedene na str. 125, op. 
135, tudi; R. Pillinger, Preganjanje kristjanov in uničevanje templjev na ozemlju Av­
strije v rimski dobi, ZC 39, 1985, 179 ss.; Eadem, v zborniku »Wellen der Verfolgung 
in der österreichischen Geschichte« (Hrsg. E. Zöllner), Schriften des Institutes für 
Österreichkunde 48, Wien 1986, 15 ss.). Zadnja faza poselitve (druga polovica 5. sto­
letja in 6. stoletje) je najbolje datirana. Avtor opozarja, da za celo vrsto najdišč na 
podlagi arhitekture in drobnega gradiva ni mogoče datirati strnjene naselitve (126 s. 
oziroma 163). Konec naselbin pade v čas najpozneje do okrog leta 600. Pri tem gre za 
proces propadanja, ki je gotovo trajal nekaj desetletij (127 oziroma 164). Trirobe pu­
ščice in oglje so nema priča katastrofe, ki je zadela te naselbine, vendar je te najdbe 
zelo težko kronološko opredeliti. 
Poglavje o arhitekturi višinskih utrdb (nem. 128—134, slov. 164—169) prinaša 
vrsto zanimivih ugotovitev, ki se nanašajo na funkcioniranje obrambe in na vsakda­
nje življenje prebivalstva v višinskih utrdbah. Avtor najprej obravnava obrambno 
arhitekturo, pri čemer analizira arhitekturne člene naravno zavarovanih utrdb, reuti-
liziranih prazgodovinskih gradišč, utrdb, ki jih varuje sistem teras, utrdb z enojnim, 
pa tudi dvojnim ali trojnim jarkom, utrdb, zavarovanih s palisadami, utrdb z enojnim 
286 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 2 
ali dvojnim obzidjem, ki nastopa kot najpomembnejši obrambni element, stolpe kot 
element obrambne arhitekture, ki so bili po obliki najpogosteje pravokotni, redkeje 
polkrožni, okrogli, poligonalni in v različnih oblikovnih kombinacijah, dalje vhode, 
ki so bili precej različni, bodisi da gre za naravno izkoriščene možnosti, bodisi za eno­
stavno vrzel v obrambnem zidu, bodisi za vhod, utrjen z dvema prečnima zidovoma 
ali s stražnim stolpom. Arhitektura v notranjosti utrdb nam razodeva bivalne raz­
mere prebivalstva. Slabo raziskana in slabo ohranjena so zasilna bivališča (barake, 
šotori), bolje objekti, vkopani v zemljo ali peščeno podlago ali vsekani v skalo, malo 
se je ohranilo od lesenih stavb, ki jih je moralo biti z ozirom na naravne pogoje 
dosti, bolj pa so znane zidane stavbe. Le-te je avtor z ozirom na velikost in tloris 
razčlenil na enoprostorne, večje dvoprostorne, podolgovate večprostorne, pa vse do 
večjih stavb z različno razvrščenimi prostori, ki so imele včasih tudi centralno ogre­
vanje. Funkcija določenih stavb ali prostorov (konjušnica, »župnišče«, »kopalnica«, 
delavnica itd.), kot jo opredeljujejo razni raziskovalci, je vsekakor možna, vendar se 
je ne da z gotovostjo dokazati. Poseben arhitekturni element so cisterne, ki so bile 
kvadratne ali pravokotne oblike in so bile obvezen sestavni del praktično vseh utrdb, 
ki niso imele lastnega izvira. Zelo lepo ohranjena je cisterna na Vranju. 
Posebej zanimivo je poglavje o cerkvi v sklopu višinske utrdbe (nem. 135—139, 
slov. 169—172), v katerem je avtor predstavil tipološko in kronološko opredelitev že 
raziskanih 25 cerkva ali skupin cerkva na obravnavanem ozemlju. Vprašanje tipolo­
gije in kronologije cerkva je izredno zapleteno. Arheologi, ki so se posvečali tem 
vprašanjem (R. Egger, R. Noll, H. Vetters, G. C. Meniš, G. Piccottini, V. Bierbrauer, 
Th. Ulbert, H. Ubi in drugi, za Istro zlasti B. Marušič), so se soočali z izredno zahtev­
nim problemom postavljanja zanesljivih meril. Kriterij tipološkega razvoja, to je 
enostavnosti ali višje razvojne stopnje tlorisa, se je pokazal kot nezanesljiv, saj mo­
remo predvideti sočasnost različnih tipov cerkva, poleg tega pa moramo upoštevati 
dejstvo, da je razvoj v odmaknjenih krajih zaostajal za razvojem v urbanih sredi-
ščih.^Zaradi tega je zelo važno merilo pri datiranju cerkva datiranje drugih sprem­
ljajočih najdb. Ker so bila naselja zgrajena hkrati s cerkvijo, je celotna proučitev 
naselja tudi podlaga za kronološko opredelitev pripadajoče cerkve. Avtor pride do 
sklepa, da moramo z ozirom na čas izgradnje cerkve deliti nekako v dve skupini. 
Starejši skupini (nekako od konca 4. stoletja do srede 5. stoletja) sledi daljši premor, 
nato nova faza gradnje cerkva od konca 5. stoletja do začetka 6. stoletja. Cerkve se 
razlikujejo tudi z ozirom na tip naselbine. V primerih vojaških postojank gre za 
»skromne vojaške cerkve« (enostavne cerkve z apsido brez stranskih prostorov). Tem 
so kasneje zaradi novih potreb (pokristjanjevanje okoliškega prebivalstva) dozidavah 
nove prostore za poučevanje in krstilnice (primer cerkve na Korinjskem hribu). V 
stalnih naselbinah imajo cerkve praviloma več stranskih prostorov, kar je očitno od­
raz bolj organizirane duhovniške službe (npr. cerkve na Ajdni, Rifniku in Šenturški 
gori). Posebno skupino predstavljajo naselbine z večjimi reprezentančnimi cerkvami 
in spremljajočimi objekti, z vidno poudarjeno sakralno vlogo teh središč, ki so imela 
ponavadi dve večji cerkvi, baptisterij, ponekod memorialne kapele, večje stanovanj­
ske prostore, ki so bili deloma ogrevani (Kučar, Vranje, Sv. Hema, Grazerkogel, La­
vant). Ciglenečki pritrjuje Eggerjevi, Miltnerjevi in Vettersovi tezi, da gre tukaj za 
škofijska središča, pribežališča škofov iz bližnjih ogroženih ali že propadlih mestnih 
središč. Glaser za Sv. Hemo domneva, da gre za romarsko središče (njegovemu mne­
nju pritrjuje K. Czerwenka-Papadopoulos, Die Entwicklung der vorromanischen Ar­
chitektur und Bauplastik in Kärnten, Symposium zur Geschichte von Millstatt und 
Kärnten 1987, 30). O tem vprašanju bomo v luči sporočil cerkvenozgodovinskih virov 
spregovorili v nadaljevanju. 
Poglavje o regionalnem grupiranju višinskih utrdb (nem. 140—143, z dvema kar­
tama; h karti Kozjanskega na str. 141 prim, tudi Arheološki vestnik 38, 1987, 228; slov. 
172—173) prinaša zasnutek podobe poselitve v poznoantični dobi na Slovenskem, po­
dobe, ki se je že dalj časa nakazovala in ki jo raziskave Ciglenečkega sedaj že dokaj 
jasno profilirajo. V času propadanja mestnih naselbin, izseljevanja iz dolin in pre­
hodnih območij, je prišlo do večje koncentracije naselbin na hribovitih predelih, ki so 
jih varovale dobre naravne meje. Kot taka območja posebej izstopajo prostor med 
Savinjo, Savo in Sotlo (Kozjansko z okolico), severnodolenjsko hribovje, Bela Kra­
jina, Polhograjsko hribovje in celotna Istra, ki je v tem pogledu še vse premalo raz­
iskana. Drugod v Vzhodnih Alpah taka koncentracija višinskih utrdb ni znana. Dru­
god na Slovenskem bi tako gostoto naselij kot na omenjenih območjih težko pričako­
vali, res pa je tudi, da so nekateri predeli slabše raziskani (npr. notranjsko-kraška 
regija, idrijsko in tolminsko hribovje). 
Podoba gospodarskega življenja višinskih utrdb (nem. 144—145, slov. 173—174) 
kaže v luči arheološkega gradiva na prevlado avtarkičnega načina gospodarjenja, 
z dobro zastopanim poljedelstvom (najdbe raznovrstnega poljedelskega orodja), z ob­
delovanjem njiv v rodovitnih dolinah tudi precej stran od utrdb, s prevladujočo živi­
norejo (najdbe živalskih kosti in zvoncev), z lovom in ribolovom. Prehrana je bila 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 . 2 287 
zdrava, temeljila je na mlečnih izdelkih in mesu, umrljivost otrok je bila majhna. 
Od obrti dokazujejo najdbe lončarstvo, predelavo rud, obdelovanje lesa, usnja, kosti, 
proizvodnjo tekstila. Tudi trgovina, kot kažejo najdbe (tehtnice oziroma uteži, novci, 
amfore), ni povsem zamrla. 
Zadnje poglavje je posvečeno vprašanju kontinuitete višinskih utrdb y mlajša 
obdobja (nem. 146—148, slov. 175—176). Avtor poudarja oteževalne okoliščine pri raz­
iskovanju kontinuitete, namreč odsotnost najdb iz 7. in 8. stoletja, dalje nejasen od­
nos med staroselskim prebivalstvom in slovansko-avarskimi prišleki. Kot izrazito pod­
ročje kontinuitete se kaže Istra, kjer imajo nekatere naselbine nepretrgan razvoj v 
visoki srednji vek .(Dvograd, Rojnici) ali celo do danes (Motovun, Buzet, Bale). Na 
področju Druge Reci je je kontinuiteta dokazana le na skrajnem jugu (Säben), v Ob­
režnem Noriku praktično ni sledov, v Sredozemskem Noriku ponekod (npr. Lavant do 
8. stoletja, domnevno Skocjan, Krnski grad, gotovo Tinje (prim. S. Ciglenečki, Arhe­
ološki vestnik 33, 1982, 179—188), morda Rifnik). Ciglenečki z ozirom na lego najdbe 
tako imenovanega Klefovega novca, ki ga je P. Kos (poleg citata na str. 147, op. 304, 
gl. tudi Arheološki vestnik 32, 1981, 584—586; The Monetary Circulation in the Sou­
theastern Alpine Region ca. 300 B.C. — A.D. 1000, Ljubljana 1986, 229; 232) datiral v 
drugo polovico 7. stoletja, izraža zadržke do tako kasnega datiranja (gl. tudi razpravo: 
Das Weiterleben der Spätantike . . ., str. 285 s.). V provinci Benečiji z Istro je kontinui­
teta vidna pri najdbah iz Vipavske doline (najdbe iz 7. stoletja) in v Invillinu (8. sto­
letje). Gotovo je, da so te naselbine izgubljale svojo vlogo od karolinške dobe dalje 
(morda z izjemo časa madžarskih vpadov). Možne povezave med višinskimi utrjenimi 
naselji in srednjeveškimi gradovi, ki so dostikrat zrasli na mestu predhodnih pozno-
antičnih utrdb, so vprašanje zase. 
Monografija Slavka Ciglenečkega, ki smo ji zaradi njene pomembnosti posvetili 
več prostora, je ne le za arheologa, temveč tudi za zgodovinarja ena temeljnih študij 
o poznoantični dobi. Rezultati raziskave so izredno bogati, ne le zaradi avtorjeve si­
stematičnosti, natančnosti in pronicljivosti, temveč tudi zato. ker je upoštevan zelo 
velik teritorij z mnogimi skupnimi značilnostmi, a tudi pomembnimi razlikami. Širok 
koncept dela, ki presega pri nas prevladujoči lokalni, pokrajinski, slovenski etnični, 
pa tudi zgodnjesrednjeveški karantanski prostor, je dal avtorju večji maneverski pro­
stor pri izvajanju zaključkov, ki se kažejo v takem okviru kot bistveno bolj zanesljivi 
kakor bi bili v primeru, da bi avtor zajel npr. samo slovenski etnični prostor. Delo bo 
za vsakega zgodovinarja, ki se posveča antični in zgodnjesrednjeveški dobi, nenado­
mestljivo, saj presega vse dosedanje domače, pa tudi tuje poskuse. 
Ob mnogih odlikah monografije najdemo le prav malo takih mest, s katerimi se 
ne bi strinjali. Le pravopisne narave je očitek o neustrezni rabi nekaterih imen, kot 
npr. Cuculis (str. 28; pravilno Cucullis), pridevnik »Prokopov« (str. 173) namesto Pro-
kopijev; k vprašanju »Norikon polis« (Hist. bell. 7, 33. 10) naj dodamo, da se nam zdi 
avtorjeva rešitev na podlagi korigirane Eggerjeve teze (142 op. 249; navedena študija 
je izšla tudi v knjigi: Römische Antike und frühes Christentum. Ausgewählte Schrif­
ten von Rudolf Egger, Klagenfurt 1962, Bd. 1, 119 s.) dobra. Navajanje bibliografskih 
enot v seznamu literature samo po začetni strani prispevka (npr. 343 ff.) se nam ne 
zdi dobro, ker bralec ne ve, kako dolg prispevek sledi. Tudi v katalogu bi bilo bolj 
ustrezno kompletno citiranje z naslovom prispevka vred in ne le z navedbo revije, 
v kateri je prispevek izšel. Nekateri prispevki so bili namreč ponatisnjeni na drugem 
mestu ali pa so izšli v drugem jeziku. Pohvaliti velja dejstvo, da v knjigi praktično 
ne najdemo tiskovnih napak, pohvaliti velja lepe karte in tlorise, tehnično manj po­
srečene pa so fotografije, ki so (ne po avtorjevi krivdi) mestoma nejasne. 
V obliki diskusijskega prispevka k predstavljeni monografiji bi radi opozorili na 
tri vprašanja, ki se postavljajo ob branju arheološke monografije zgodovinarju. Ta 
vprašanja se postavljajo ob soočenju obsežnega in tako dobro interpretiranega arhe­
ološkega gradiva s sicer redkimi, pa vendar obstoječimi pisanimi viri. 
Prvo vprašanje se nanaša na topografijo poznoantične dobe. Avtor predstavi 
množico najdišč od Bavarske do Bosne, pri čemer opazimo, da za večino najdišč na 
področju Druge Recije obstajajo identifikacije z antičnimi imeni postojank, ki jih 
omenjajo Notitia dignitatum oziroma poznoantični itinerariji (prim, tudi »Die Baiu-
waren. Von Severin bis Tassilo 488—788«, str. 18), za območje Norika (brez slov. dela) 
poznamo antična, imena krajev le deloma, za območje današnje Slovenije pa prak­
tično nič. Ob velikem številu poznanih poznoantičnih višinskih naselbin pri nas (v 
katalogu jih najdemo več kot petdeset) se postavlja vprašanje identificiranja 24 kra­
jev, ki jih navaja anonimni geograf iz Ravene poleg Kranja (Carnium) v provinci 
»Carneola, quae et Alpes Iuliana antiquitus dicebatur« (Scoldium, Bipplium, Ris, 
Planta, Clemidium, Sedo. Item in valle eiusdem patriae sunt civitates, id est Seution, 
Patiuma, Sorbam, Eperunto, Precona, Lebra, Ambito. Barneo, Paris, Elebra, Ecuno, 
Selunto, 'Poreston, Artara. Ranio, Rinubio, Benela: Cliena: gl. J. Sašel, Alpes Iuliana. 
Arheološki vestnik 21—22, 1970—1971, 33—44; Idem. Arheološka najdišča Slovenije, 
Ljubljana 1975. 81; 88 ss.). Ali se za kakim ducatom višinskih naselij, ki jih Ciglenečki 
288 ZGODOVINSKI ČASOPIS « . 1989 . 2 
navaja za ozemlje »Carneole« (Gorenjska in del Notranjske) skriva katera od ahoni-
movih »civitates«? Za zadnjih osemnajst'se zdi, da bi bila možnost relativno majhna, 
saj anonimova oznaka lege »in valle eiusdem patriae« kaže bolj na nižinske naselbine. 
Ciglenečki po pravici poudarja, da »bo treba podrobno preučiti celotno arheološko 
gradivo ob pomoči lingvistov, kar bo omogočilo nova dognanja«' (str. 9 oziroma 151). 
Tukaj se odpira novo področje raziskav, za katere upamo, da bodo sčasoma dale 
rezultate. 
Drugo področje so poročila skopih sočasnih literarnih virov o življenju v tisti 
dobi. Pritegniti bi mogli v prvi vrsti en vir, ki posreduje precej plastično podobo časa. 
To je Evgipijevo »Življenje sv. Severina« (Vita s: Severini, odslej VS), spis, ki je na­
stal leta 511 v južni Italiji, vendar opisuje življenje v obdonavski Drugi Reciji, Obrež­
nem Noriku in deloma v Sredozemskem Noriku okvirno v drugi polovici 5. stoletja 
(slov. izdaja: Evgipij, Življenje svetega Severina. Uvod, prevod in komentar napisal 
R. Bratož, Ljubljana 1982; uvod in komentar te izdaje v povzetku v razpravi: Severi­
nus von Noricum und seine Zeit, Wien 1983). Poročila so toliko bolj dragocena, ker 
izhajajo od domačina, deloma tudi očividca' nekaterih dogodkov. Prikaz se nanaša 
resda predvsem na svet nižinskih utrdb ob Donavi, vendar tudi na višinski svet Salz-
burške (Cucullis — Kuchl; VS 11; slov. izd/217 s.; 350 ss.) in Koroške (Tiburnia — Te-
urnia; VS 17, 4; 21; slov. izd. 235 s.; 243; 363 ss.). Za utrjena naselja uporablja Evgipij 
kot najbolj običajen izraz »castellum« (tako označuje npr.'Cucullis in naselja na pod­
ročju Teurnije, VS 25, 2; na področju Agunta omenja »castella« Venantius Fortuna-
tus, Vita s.Martini 4, 649), deloma pa izraz »oppidum« (Evgipij, 131 ss.; Severinus von 
Noricum, 36). Oba izraza kažeta na utrjeno naselje. Ostali izrazi za naselja (civitas, 
municipium, urbs, locus, vicus) so manj značilni; izraz »civitas« uporablja kot stan­
dardno oznako za naselje anonimni geograf iz Ravene. Od elementov obrambne arhi­
tekture v Evgipij evem spisu naj omenimo »burgus« (VS 4, 7; slov. izd. 330 s.) in ob­
zidje (VS 2, 1; 4, 1; 30, 1; slov. izd. 125 ss.; Severinus von Noricum, 38 ss.). Evgipij opi­
suje poteze gospodarskega življenja (slov. izd. 125 ss.; Severinus, 38 ss.): poljedelstvo 
(z obdelovanjem njiv precej izven hranjenega naselja, kar je bilo včasih tvegano: VS 
10, 1; 22, 4; prim. S. Ciglenečki, 174), omenja živinorejo, posebej konjerejo, pridelova­
nje sadja, očitno je obstajalo tudi čebelarstvo, omenja obrt (slov. izd., 128 s.). Dejstvo, 
da je Sredozemski Norik lahko z oblačili zalagal dosti bolj ogrožene dežele ob Donavi 
(Severinus von Noricum, 40), in dejstvo, da se je prebivalstvo Teùrnije odkupilo od 
Gotov z oblačili (VS 17, 4; prim. 29, 1), kaže na še obstoječo tekstilno proizvodnjo v 
tem času. Več poročil kaže na obstoj trgovine, tako znotraj dežele kot tudi z german­
skimi sosedi in očitno tudi z Italijo (Severinus von Noricum, 40). Evgipij omenja le­
sene stavbe (lesena cerkev; VS 15, 1; slov. izd. 357 s.), omenja, da so še funkcionirale 
ceste in da je obstajal rečni promet (slov. izd. 129; Severinus von Noricum, 40). Kot 
osnovne proizvodne enote nastopajo male kmetije, mali svobodni kmetje so tudi sicer 
predstavljali osrednjo družbeno skupino (slov. izd., 130). Posebno vprašanje je orga­
nizacija obrambe. Evgipij izrecno omenja konec državno vzdrževanih posadk leta 476 
(VS 20, 1; slov. izd. 368 ss.; Severinus von Noricum, 12ss.). Očitno je bilo prebivalstvo 
poslej v obrambi prepuščeno samo sebi in si je pomagalo, kot je vedelo in znalo. Na­
stanejo nove organizacijske oblike lokalnih vojaških enot, v katerih nastopajo tudi 
Germani (slov. izd. I l i ss.; Severinus von Noricum, 35 s.). Evgipij na primeru Batave 
posreduje tudi podatek o velikosti enote, ki je strazila utrjeno naselbino, 40 mož (VS 
22, 4). Sakralni centri, ki jih omenja Ciglenečki, z več cerkvami in reprezentančnimi 
stavbami (npr. Vranje, Sv. Hema, Kučar) so razumljivi v razmerah, ko je bila tudi v 
manjših krajih velika koncentracija duhovščine, in ko je cerkev igrala vodilno vlogo 
tudi v političnem življenju, obrambi in gospodarstvu (slov. izd. 84). . 
.. Posebno vprašanje, ki ga na podlagi arheoloških raziskav zaenkrat še ni mogoče 
rešiti, je obstoj meništva. Evgipij omenja vrsto meniških skupnosti (slov. izd., 89 ss.; 
Severinus von Noricum, 27 s.). Ker imamo podobna poročila okvirno za isti čas tudi 
drugod, na primer v Dalmaciji (v aktih druge sinode v Saloni leta 533 se omenjajo 
»monasterii présidentes«; Thomas Archidiaconus, Historia Salonitana 5 (Acta synod. 
6), ed. F. Rački, Zagrabiae 1894, 14; Historia Salonitana maior, ed. N. Klaić, Beograd 
1967, 79) in v Osoppu v severni Furlaniji (na napisu iz leta 524 se omenja »Colu(m)ba 
virgo sacrata d(e)i«; F.Quai, La sede episcopale del Forum Iulium Carnicum, Udine 
1973, 116 in slika 21), se postavlja vprašanje obstoja teh skupnosti v okviru znanih 
višinskih utrjenih naselij. Ce F. Glaser domneva na Sv. Hemi obstoj romarskega sre­
dišča, se postavlja vprašanje navzočnosti relikvij pomembnih svetnikov na tem ozem­
lju, bodisi relikvij apostolov, ki so se razširile v severni Italiji od konca 4. stoletja 
dalje (prim. R. Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglej­
ske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode, Ljubljana 1986, 73 s.) ali navzoč­
nost relikvij znanih mučencev. Vsekakor morejo obstoječi pisani viri do neke mere 
potrditi in dopolniti tisto sliko, ki jo posreduje predložena analiza arheološkega gra­
diva. 
Končno naj omenimo še eno vprašanje, ki ga postavlja monografija Ciglenečkega. 
Ali je možno, da bi v dobi propadanja urbanih centrov prišlo do prenosov škofijskih 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 2 289 
sedežev v bližnje ali,bolj oddaljene višinske utrdbe, ki bi tako v zadnjem obdobju 
antike, do avarsko-slôvanskega uničenja na prehodu iz 6. v 7. stoletje, postale novi 
cerkvenoorganizacijski centri. Tezo o prenosu škofijskega središča iz ogroženega me­
sta v bližnjo utrjeno višinsko naselje je postavil R. Egger za Sv. Hemo, F. Miltner in 
H. Vetters sta to tezo podkrepila za Lavant, P. Petru je postavil domnevo za Vranje, 
Ciglenečki za Kučar, kamor naj bi se zatekel škof iz bližnjega Nevioduna (bolj eks­
plicitno kot v monografiji v študiji: Zgodnjekrščansko središče na Kučarju v Beli 
Krajini, Izdanja Hrvatskog arheološkog društva, sv. 10, Zagreb 1986, 137—150, zlasti 
144 ss.). Ker neizpodbitnega arheološkega dokaza nimamo — ni se ohranil noben na­
pis z omembo cerkvenega dostojanstvenika, na podlagi velikosti in razporeditve 
objektov pa je težko dati zanesljivo sodbo, ostaja diskusija le pri tehtanju arheoloških 
argumentov ob upoštevanju znanih dejstev iz cerkvene zgodovine. Dejstvo je, da skle­
pi cerkvenih zborov od Serdike dalje prepovedujejo ustanavljanje škofijskih sedežev 
v majhnih krajih, kot so praviloma bili višinska utrjena naselja (can. 6 koncila v Ser-
diki 343, can. 57 sinode v Laodikeji (Ch. J. Hefele, Histoire des Conciles 1/2, Paris 1907, 
777 ss.; 1024); Leo Magnus. Epistulae 12, 10 (Patrologia Latina 54, 654): » . . . inter 
omnia volumus canonum statuta servari, ut non in quibuslibet locis, neque in qui-
buscumque castellis, et ubi ante non fuerunt, episcopi consecrentur...«). Seveda pa 
to samo po sebi ne izključuje možnosti, da tega v izrednih okoliščinah ne bi izvajali. 
Večkratno ponavljanje teh sklepov na raznih cerkvenih zborih kaže, da je bil pojav 
aktualen kljub prepovedim. Analogije, ki bi govorile v prid te možnosti, obstajajo 
tako v bližnjem sosedstvu kot na splošno v rimskem svetu. Samo omenimo naj dobro 
dokumentiran prenos škofijskega sedeža iz Ogleja: v varnejši Gradež tako ob hun-
skem zavzetju mesta 452 kot ob langobardski invaziji 568 (G. Cuscito, Cristianesimo 
antico ad Aquileia e in Istria, Trieste 1977, 200 s.; 313 ss.), omenimo naj vrsto podob­
nih prenosov iz kontinentalne Benečije v varnejše lagune (prim. A. Carile - G. Fedalto, 
Le origini di Venezia, Bologna 1978, 357—363 : G. Fedalto v Antichità Altoadriatiche 27, 
1985, 91—105; 33, 1988, 27—51; za Istro prim. R. Bratož, Nastanek, razvoj in zaton orga-
nizacije zgodnjekrščanske cerkve v Istri (4.-6. stoletje), Antični temelji naše sodob­
nosti. Ljubljana 1987, 23 ss.; Idem, Razvoj organizacije zgodnjekrščanske cerkve na 
ozemlju Jugoslavije od 3. do 6. stoletja, ZC 40, 1986, 380 s.). Žal se ni za vzhodnoalp-
ski prostor ohranil noben zanesljiv zapis. Akti gradeške sinode 579 z omembo škofij­
skih sedežev po starih središčih še ne kažejo na nikakršne nepravilnosti oziroma spre­
membe v organizaciji. Zapisi, ki povezujejo navzočnost škofa z utrjeno naselbino (ča­
stnim, castellum) in ne s »civitas«, so zelo redki, pravzaprav naletimo na obravnava­
nem ozemlju le na enega: v pismu papežu Gregoriju iz leta 591 pravi cesar Mavrikij, 
da je prejel prosilno pismo »episcoporum civitatum et castrorum, quos Longobardi 
tenere dinoscuntur« (Gregorius I, Registrum epist. 1, 16 b, edd. P. Ewald - L. M. Hart­
mann, MGH EDist. I, Berolini 19572, 22 v. 9 s.). Ne nazadnje moramo pritegniti kot vir, 
ki nam dokazuje ustanavljanje škofijskih sedežev v majhnih krajih, sklep druge salo-
nitanske sinode 533, po katerem so ob spoštovanju duha določb cerkvenih zborov 
o prepovedi ustanavljanja škofij v majhnih krajih ustanovili na področju salonitan-
ske metropolitanske cerkve tri nove škofijske sedeže (Sarsenterum, Muc(c)urum, Lu-
drum) z utemeljitvijo, da je za normalno funkcioniranje cerkvene organizacije dote­
danja mreža škofij preveč redka (Thomas Archidiaconus, Historia Salonitana 5, cit. 
izdaja 16:) »... praesertim cum nihil canoriicis sit contrarium constitutionibus, quia 
nec episcopalis vilescit auctoritas, quum in tanta locorum distensione tot parochiis ne­
cessario proponuntur; nec ubi presbyter possi t suf licere, ordinatur episcopus, qui (a) 
nec consignandi (consecrandi), nec reconciliandi licentiam (sic) facile dei sacerdotibus 
est concessa. Pro qua re huius ordinationis nobis est provisa nécessitas, ne quod ma­
xima ecclesie solicitudine nobis est gerendum, per raritatem pontificum negligatur. 
Quapropter quot, vel in quibus locis episcopi debeant consecrari, diligentius pertrac-
temus.. .« 
V luči podatkov, ki jih posredujejo navedeni pisani viri, je obstoj škofijskih se­
dežev v manjših krajih, kot so bile višinske utrdbe, možen. Vzroki za ta pojav so bili 
lahko različni, pri čemer je bil beg iz ogroženih nižinskih mest lahko le najbolj ver­
jeten, nikakor pa ne nujen povod. Vsekakor bi ta zanimiv in zelo važen problem za­
služil posebno raziskavo. 
S tem razmišljanjem knjigi Slavka Ciglenečkega na rob želimo še posebej opozo­
riti na bogate rezultate študije in na nove perspektive, ki jih ti rezultati odpirajo zgo­
dovinskim raziskavam. 
R a j k o B r a t o ž