DOMOV
Stev. 12.
V Ljubljani, 19. aprila 1918.
Leto 1.
Posmrtni«! grofu Czerninik
Naglo živimo v vojnem času. Na glavo izgleda postavljeno, kar je stalo včeraj še na trdnih nogah. Vsak dan izred. dogodki. Vsak hip prevrati, ki pretresajo javno in družabno življenje.
Ni še štirinajst dni, kar je govoril grof Czernin kot zunanji minister. Kakor da bi živeli pred deset in desetletji, je govorančil pred dunajskimi očeti ta aristokrat, poln ošabnosti, prevzetnosti in absolutističnih nagnjenj. Iz vsakega stavka njegovega govora gleda njegov prevzvišeni »jaz«. Kaj njemu mar ljudstvo, kaj narodi, kaj njihova volja? Czernin je bil vajen vladati brez ljudstva in proti ljudstvu. Samoodločbe narodov ni priznal. Nič ni hotel slišati, da bi imeli narodi besedo pri mirovnih pogajanjih. Zato je Czernin sicer sklepal mir, tudi sklenil ga Je, a miru vendarle ni vzpostavil.
Czernin je imel lepo lastnost, da obljub ni izpolnjeval. Na zadnjem shodu je metal mesto moke v lačne zobe dunajskih purgar-jev — Slovane. Pravice ni poznal, resnice ni ljubil. Poživljal je Nemce in Madžare na ljuto meščansko vojno. . Da so ga Nemci prav razumeli, je pokazal shod v Št. Janžu pri Spodnjem Dravogradu, kamor so prišli na naš shod na poboj, oboroženi z noži in gorjačami.
Od Berlina do Dunaja in od Dunaja do Berlina je odmevalo ploskanje in pritrjevanje nemško - nacionalnemu petelinu, ki je mislil, da pod njegovimi nogami nikoli ne more zmanjkati gnoja.'
Nas Czernin ni razburjal in tudi drugi Nemci ne! Naša sveta stvar je tako gotova, zaupanje vanjo tako globoko, da pretrpimo danes vse. Kot iz jekla smo. Bolj kot tolčejo po nas, bolj smo trdni, tem večje bo zadoščenje! Slovanska vzajemnost med Čehi in Jugoslovani še nikdarfji bila prisrčnejša kot v Pragi na veličastnem shodu pretečene sobote, na katerem so si zastopniki obeh narodov s prisego obnavljali zvestobo in por moč do zmage.
Ni še štirinajst dni, kar je govoril grof Czernin — danes mu pišemo že — posmrt-nico. Zameril se je cesarju in spodil ga je. Kaj je bil pravi vzrok njegovega padca, pove jasno šele zgodovina.
Nemci tulijo žalostr ob grobu svojega njih vrednega grofa. Grof Czernin namreč ni bil le absolutist, katerega najvišja državniška modrost so vislice, on ni le strupen slovanski renegat, ki je hotel za vsako ceno v Avstro - Ogrski vzdržati nad Slovani nemško - madžarsko nadvlado, grof Czernin je bil tudi prvi predstavitelj in zaščitnik vse-nemške vojne politike v državi. Čudno torej ni, če tulijo Nemci.
Tudi osamljeni dr. Šusteršič plaka danes z Nemci, ker mu grozota samote še bolj preti. Izgubil je s Czerninom trdno oporo. Czerni-nov zadnji govor je še enkrat ojunačil Šu-steršiča, da je sklical sestanek narodnih odpadnikov. Zopet se je vračunal. Tisti dan, ko je mislil, da nadaljuje od Czernina započeto satansko delo proti našemu narodu, je prišla v svet vest o Czerninovem odstopu. Zastonj je Šusteršič koval ^roti nam načrte, kakor je zastonj delal po Švici pota za Czernina.
Slovani vemo, da je bil Czernin svoj čas nesreča za usodo države in njenih narodov. Njegov greh je, če danes še ni splošnega miru med narodi.
Czernin nas ne razburja, njegov padec ne veseli. Mirni smo in čakamo. Zavedamo se, da za Czerninom še dolgo ne pride nič boljšega.
Dr. Ivan Tavčar:
Nemcem se res slaba godi.
Nekaj, "kar spada med sadove nemške blaznosti, so staknili gospodje v Gradcu.
Zakaj so proti deklaraciji? Predvsem radi tega, ker nočejo, da bi se Nemcem v Avstriji tako slabo godilo, kakor se jim n. pr. godi — na Kranjskem. Tukaj imajo naši Nemci svarilen vzgled in debele solze .točijo nad revščino kranjskega nemštva. Kdo bi se pri tem ne spominjal tistega debelega gra-ščaka, ki si je opoldne do vrha nabasal svoj želodec s pečenimi piškami ter ga obenem žalil z vinom, potem pa se podal na polje, da bi nekoliko opazoval svoje tlačane, če mu v redu opravljajo tlako; ko pa je solnce prisi-jalo na njegov polni želodec ter mu izsililo nekaj kapelj na tolstem obrazu, je pričel zdihovati: »Jezus, Jezus, koliko Vročine in trpljenja moram prestajati zavoljo teh prekletih tlačanov!« — Temu nemškemu gra-ščaku so podobni kranjski Nemci, kadar jokajo, da se jim slabo godi!
Prijatelji, ozrimo se okrog po deželi in oglejmo si, kako in koliko trpi nemštvo med nami!
Na Kranjskem izhaja uradni list pod imenom »Laibacher Zeitung«. Leta 1818 — mislim, da je takrat ta časopis že izhajal — bile so te cajtnge čisto nemške, v letu 1918, torej po preteku sto let, boste vi pričakovali, da je naš uradni list — popolnoma slovenski. Pa se silno motite! Ta uradni list je danes od prve do zadnje pike nemški, kakor je bil leta 1818! In ko si je pred kratkim urednik »Ljubljančanke« predrznil o neki slovenski knjigi napisati v podlistku nemško kritiko, zarjuli so ljubljanski Nemci v graških listih, da se je zgodilo veleizdajstvo nad kranjskim nemštvom, ker se je v nemškem uradnem listu kritizirala slovenska knjiga! Resnica pa je, da je izdajanje uradnega lista v Ljubljani zgolj le v nemškem jeziku krivica, ki se godi Slovencem! To je ena tistih mnogoštevilnih breztaktnosti, katere so avstrijske vlade tolikokrat zagrešile nad Slovenci. V gosposko zbornico ti napuhnjeni ministri ne pokličejo nobenega Slovenca, v Ljubljani pa se drže slabe manire, da nam vsiljujejo uradni list v nemškem jeziku, kakor da bi v naši vojvodini živelo kakih dvaj-settisoč Slovencev, pol milijona pa Nemcev! To je vladna robatost, ki smo jo dosedaj v svoji plašljivosti prenašali, katera pa se bo morala popraviti in katera nas veliko bolj draži, kakor pa gosposka zbornica, v katero pride Slovenec le takrat, če se mu posreči dobiti kako portirsko mesto v palači našega parlamenta! Gosposka zhornica je ubožna hiša za politične nemške starčke in jo torej končno hladne krvi prepuščamo svojim por-tirjem. Drugače pa je z uradnim listom, ki izhaja dan za dnevom ter nam dan za dnevom polaga dokaz, kako nas ima vlada za inferijorno, brezpomembno in beraško raso!
Ko smo si že enkrat ogledali uradni list v Ljubljani, ozrimo se še nekoliko na druge stvari.
Prva oblast v deželi je c. kr. deželna vlada. Na čelu ji stoji Nemec, njegov namest-
nik Nemec in od uradnih načelnikov je vsaj sedemdeset procentov nemškega mišljenja, tako da lahko rečemo: c. kr. deželna vlada je v nemških rokah!
Druga oblast v deželi je c. kr. deželno sodišče. Predsednik je Nemec, njegov namestnik in lepo število svetnikov je nemškega mišljenja. Zopet lahko rečemo: c. kr. deželno sodišče se nahaja v nemških rokah!
C. kr. finančno ravnateljstvo ima načelnika nemškega mišljenja in istotako precejšno število nemških svetnikov. Tudi ta oblast je v nemških rokah!
C. kr. finančna prokuratura je v pravem pomenu besede nemška sinekura, ker sta načelnik in njega namestnik strogo nemškega mišljenja.
C. kr. državno pravdništvo je istotako domena krvavega nemškega mišljenja.!
C. kr. okrajno glavarstvo ima nemškega načelnika in — da pridemo do najzadnjega — tudi c. kr. okrajno sodišče v Ljubljani ima načelnika nemškega mišljenja. Da boste vedeli, kak pekel za Nemce je ta neznatna sod-'nija, moram Vam povedati, da je pri nji, kakor pri vseh drugih p. kr. oblastnijah na Kranjskem, nemščina tlotranji uradni jezik in da je uradnikom, če so v uradu, strogo prepovedano, da bi med seboj spregovorili kako slovensko besedo! — Pripetilo se je, da je prišel uradnik zjutraj v urad ter je svoje tovariše, ki so sedeli pri mizah, pozdravil s slovensko besedo: »Dobro jutro, prijatelji!«. Mož je prišel v preiskavo ter je bil radi slovenskega »dobrega jutra« ostro pokaran! —
Vidite, Nemcem na Kranjskem se res slabo godi!
V	Ljubljani imajo Nemci svojo realko in svojo čisto nemško gimnazijo. Nemško gimnazijo imajo tudi še v Kočevju. Slovenci pa nimajo v Ljubljani niti ene gimnazije, o kateri bi se moglo reči, da je popolnoma slovenska!
No, pa Nemcem se res slabo godi!
V	deželnem zboru imajo Nemci enajst zastopnikov, toraj skoraj četrtino vseh poslanskih mest.
V	Ljubljani imajo dve nemški ljudski šoli in še posebej šolo nemškega »Schulve-reina«.
Istotako so primerno zastopani v mestnem svetu ljubljanskem in v trgovski zbornici. — Sedaj, ko se je ustanovil neki kurato-rij, da vodi denarni zavod, ki bo dajal kredite po vojni poškodovanim posestnikom na Kranjskem in Goriškem — ta zavod ima svoj sedež v Celovcu, ker kaj drugega v Avstriji zahtevati ne smemo — so dobili naši Nemci svojega zastopnika v prej omenjenem kura-toriju, drugega pa je grof Attems vzel iz tiste stranke, ki je za socijalno demokracijo najslabša v deželi, popolnoma pa je prezrl Slovensko ljudsko stranko in našo stranko, ki obe skupaj brez dvojbe predstavljata ogromno večino slovenskega ljudstva na Kranjskem!
Gospod grof je s tem pokazal, da prisega na tisto obrabljeno, ničvredno in že davno na smetišče spadajočo staro maksimo: Povsod vladaj manjšina proti večini!
hi se bodo morali še v višji meri brigati ^ i duševno življenje svojih otrok. Gotovo pa je!, da bo morala imeti tudi javna varnostna oblast svoje oči ostre in vedno budne. Ne dvomimo, da se število zločincev in zločinov pomnoži. Takisto pa ne dvomimo, da je zbudila nasilnost današnje dobe v mnogih dušah sovraštvo in gnus proti vsemu, kar je v zvezi ali sorodstvu z vojno ter da je pomnožila hrepenenje po tihi sreči, miru in prijateljstvu. Iz teme hrepeni človeštvo na solnce, iz viharja v tišino, iz krvave obrti k lepoti, umetnosti, ljubezni. Vplivati bomo morali drug na drugega, potrpeti iz človekoljubja, dvigati obupance in padle značaje kvišku k resnici in pravici.
.Velikanska odgovornost bo ležala na časopisju in časnikarjih. Danes se zavedajo vsi pošteni listi, da mora biti konec predvojnega podpihovanja, medsebojnega hujskanja in vseobčega draženja sft-asti, da pa je nastopila veleresna doba, ko se imamo složno boriti za skupne velike ideale: Združitve, ne ločitve zdaj je čas! Dvigati ljudstvo k novemu veselju do dela za narod, občine in rodbine, vzpodbujati, navduševati, kazati pot k realnim uspehom na vseh poljih javnega življenja, mu odpirati oči, da/ zopet vzljubi vse lepo in blago, to je bodoča naloga časopisja. In njegov dobrodejni vpliv gotovo ne izostane. Vojna nas je»naučila marsičesa, česar prej nismo^ vedeli, kar pa nam bo koristilo v bodočem miru. Glavni nauk pa nam bodi: Svoji k svojim! Ljubimo se, potrpimo drug z drugim, prizanašajmo si, podpirajmo se, saj -- smo navezani le nase! Pomagajmo si sami!
Vprašanja In odgovori.
T. V., Bled-Zasip.
Po ponovnih prošnjah je dobila samo mati vpoklicanega posestnika po njem podporo, in sicer šele od 1. avgusta 1917 nadalje. Ali nimata pravice do podpore oče in mati, ki sta oba vžitkarja, in sicer že od sinovega odhoda v vojaško službo ob splošni mobilizaciji?
S tem, da je podporna komisija priznala materi podporo od 1. avgusta 1917 nadalje, je priznala, da je bilo materino pre-življenje vsaj od takrat v nevarnosti. Ker pa razmere ob sinovem vpoklicu brščas niso bile bistveno drugačne kakor dne 1. avgusta 1917, sledi iz tega, da je bilo materino pre-življenje tudi že ob sinovem vpoklicu v nevarnosti, vsled česar ji je šla podpora rav-
Drž. poslanec dr. Vladimir R a v n i h a r :
Slovenci.
Francoska revolucija.
Novih vzpodbud smo dobili šele od dobe p ro s ve 11 j e no s t i in velike francoske revolucije. Le-ta je pripravila osvoboditev tudi našega tlačana. Takrat se je rodila zavest slovenske narodnosti in ž njo zalitevanje narodnih pravic v narodnem življenju. Dobili smo prvi slovenski časopis »Ljubljanske Novice«, ki jih je gtesal pesnik duhovnik Valentin Vodnik od 1. 1«97. in ki so izhajale do 1. 1800.
Napoleon nam je uvedel v šole slovenščino poleg francoščine in nemščine. V Ljubljano smo dobili ecole centrale, nekako vseučilišče s štirimi fakultami. Podpirala se je obrtnost in kirpčija, znižala desetina, odpravila tlaka in patrimonijalno sodstvo. Podlož-niki so postali samostojni in svobodni.
Seveda je po Napoleonovem porazu nastopila reakcija, toda starih časov niso več mogli priklicati nazaj. Položaj Slovencev se sicer v kulturnem in političnem oziru ni dosti izpremenil od onega v srednjem veku. Ostali smo rod dveh stanov: Kmetskega in rokodelskega. Tlaka in desetina sta mu privzgojila servilizem in hlapčevsko ponižnost pred gospodo. Domače plemstvo, kar smo ga imeli, se je odtujilo,' meščanstvo je bilo ne-slovansko po duhu in deloma po krvi. Mali
notako kakor sedaj tudi že takrat. Vložite tekom 60 dni, odkar ste prejeli plačil, polo, pri okrajni komisiji pritožbo v tem smislu na deželno komisijo.
Ali je imel in ima pravico do podpore tudi vpoklicančev oče, to je odvisno od vprašanja, ali so dohodki posestva tako visoki, da preživljajo lahko razen vpoklicančeve sestre, ki poleg dninarjev pomaga staršem pri delu in za katero ne zahtevate podpore, vsaj še očeta. Očetovo preživljenje le tedaj ni v nevarnosti, če se iz dohodkov posestva plačuje lahko davke, obresti dolgov, tuje delavne moči, katerim se mora večinoma dajati tudi hrano, če se lahko kupuje in popravlja potrebno orodje in krije druge stroške kmetovanja, a še fbliko ostane, da zadostuje ne samo za sestrino, temveč tudi za očetovo hrano, obleko in obutev. Če mislite, da je bil z ozirom na gornje okoliščine tudi oče upravičen do podpore, pa v pritožbi za izplačilo podpore materi za ves čas od sinovega odhoda nadalje zahtevajte tudi podporo za očeta.
*
J. R., Kneža.
Pri vojakih imam tri sinove. Prošnja, ki sem jo bil vložil za prvim sinom, je bila odklonjena, ker je 1. avgusta 1914 nastopil šele svojo prezenčno službo, in sva' za njim dobila le jaz in moja žena, ne pa tudi moji ostali štirje nedorasli otroci, podporo šele od 1. januarja 1918. Ali nismo imeli že preje pravice do podpore, in sicer tudi moji otroci?
^ Po novem zakonu imajo tudi svojci prezenčno služečih vojakov pravico do podpore že od 1. avgusta 1917 nadalje. Vaš sin je pa vrh tega takrat že itak doslužil svoja tri leta. Vložite tekom 60 dni po prejemu plačilne pole pri okrajni komisiji pritožbo na deželno komisijo.
Ker ste imeli pa morda že tudi preje pravico do podpore, če ste bili od podpore katerega izmed ostalih dveh sinov odvisni, lahko vložite pri županstvu še posebej prošnjo za podporo po njem in jo lahko dobite od dneva njegovega odhoda k vojakom pa do 1. avgusta 1917, odkar vam gre podpora po prvem siu.
Če dohodki vašega posestva skupaj s podporo, ki jo prejemate vi in vaša žena, ne zadostujejo za preživljanje družine, tako da n. pr. otrokom ne morete kupiti potrebne obleke, perila in obutvi ter jim nuditi potreb-, ne vzgoje in šolanja, lahko v pritožbi, v kateri zahtevate podpore že od 1.-avgusta 1917 nadalje, obenem tudi zahtevate, da se vam prizna podpora vsaj za toliko otrok, kolikor jih ne morete sami brez podpore za nje preživljati. Ravnotako priglasite tudi v morebit-
trgovec in obrtnik, odvisna od tuje gospode in tujih uradnikov, sta se jim morala prilagoditi v mišljenju in vedenju. Izmed raziim-ništva je — vsaj na Kranjskem — le nižja duhovščina stala ob strani svojemu ljudstvu. Ljudskih šol je bilo malo slovenskih, največ jih je bilo dvojezičnih, ki pa so bile pravzaprav nemške. V srednjih šolah se slovenščina sploh ni gojila niti se ni v njej predavalo.
Taki smo bili, ko je druge narode nova doba klicala v novo življenje. Na polju gospodarstva je nastal preobrat. Razvijajoča se tehnika, napredek v prirodoslovnih vedah sta ga povzročila. Nastala je veletrgovina in veleobrt, kapitalistična produkcija. Fevdalizmu je bila zadnja ura, meščanstvo je zahtevalo svobodo za razvoj gospodarske svoje moči.
Narodni preporod.
Ti dogodki niso mogli ostati brez vpliva na rod slovenski, ki je polagoma pripravljal svoj preporod v 50. letih minulega stoletja. Ledino so orali V. Vodnik, Japelj, Linhart, Kopitar.
Odločilen pa je bil nastop Prešernov, ž njim Čopov in Bleiweisov. Gajev in Vrazov ilirizem je mogočno vplival na narodnostno gibanjp, ki se je pojavljalo v naši kulturi.
Slo je izprva počasi. Krog 1. 1840. nismo šc poznali skupnega imena: Slovenci. Tudi nismo imeli skupnega jezika. Kot političen faktor je prišel v poštev samo kmet, takrat še zelo priprost in neveden tako kulturno
nih prošnjah za ostalima sinovoma tudi otroke za prosilce.
*
J. B., c. in kr. gorska pekarna, vojna posta 407.
Prošnje Goričanov za oprostitev vojaške službe.
Ker delajo take prošnje goriška domača županstva, smo odposlali Vašo dopisnico županstvu Miren pri Gorici s prošnjo, da napravi za Vas oprostilno prošnjo. Županstvo
uraduje zopet v domačem kraju.
*
A. S., Vransko.
Ali imajo dorasli otroci, ki so bili ob času očetovega odhoda k vojakom brez zaslužka ali brez zadostnega zaslužka in jih je oče vsaj deloma preživljal, tudi pravico do državnega vdrževnalnega prispevka? Ali se jim sme ta prispevek ustaviti, ker so pozneje dobili zadosten zaslužek?
Če podporna komisija ni priznala podpore Vašima najstarejšima otrokoma Mariji in Rudolfu, ki sta bila ob času očetovega vpoklica stara 18, oziroma 17 let, odločba ni bila pravilna, in če odločba morda tudi vzroka za to delno odklonitev ni navedla, je bila odločba tudi formalno pomanjkljiva. Napravite novo prošnjo na okr. komisijo za preživljanje na c. kr. okrajnem glavarstvu v Celju in zahtevajte, da Vam nakažejo za oba otroka podporo za ves čas za nazaj, odkar je oče odšel.
Po zakonu ima pravico do podpore vsak svojec, ki je bil od vpoklcančevega zaslužka odvisen, in sicer brez ozira na to, ali je bil že za delo zmožen ali še ne. Akoravna sta Marija in Rudolf pomagala očetu pri njegovi pekovski obrti, se vendar ne more reci, da nista bila od očeta odvisna in da sta se sama preživljala, ker sta se preživljala ravnotako, kakor ostali rodbinski člani le iz dohodkov obrti, ki je bila pa vsled očetovega vpoklica takoj ustavljena.
Če se je šla Marija pozneje učit za šiviljo, Rudolf pa služit za pekovskega pomočnika, jima komisija celo v slučaju, da bi bila izpočetka podporo dobivala, pozneje pa sama zadosti zaslužila, ne bi bila smela podpore ustaviti, kakor je že opetovano razsodilo c. kr. upravno sodišče na Dunaju. Pravico do podpore sta imela, ker sta bila ob času očetovega vpoklica od njega odvisna; da bi bilo pa svojcem radi poznejšega zadostnega zaslužka podporo ustaviti, tega zakon nikjer ne pravi. Saj od same državne podpore je težko živeti in kaj takega bi se reklo ljudi naravnost v lenobo zavajati. Novi zakon celo — gotovo ravno zato, ker se je
kakor gospodarski. Le polagoma se je posrečilo presaditi potujčeno slovensko inteligenco zopet na prvotna slovenska tla. Sledilo je ostalo meščanstvo: trgovec in obrtnik. Z neutrudnim agitatoričnim delom je preporodno , delo v 70. letih završeno.
Čitalnice, Sokolstvo, pevska in druga družabna društva so zbirala meščanstvo in inteligenco k družabnemu življenju ter nam tako ustvarila sloj, ki smo ga dotlej popolnoma pogi-ešali v narodovi strukturi: meščanstvo. Ustvarili smo si tudi svoje uradništvo in svoje liberalne poklice. Časopisje, shodi (tabori), izleti prej imenovanih društev po deželi, vse je pomagalo buditi narod iz indi-ferentnosti, zavedati se svoje samobitnosti ter živeti svoje lastno politično življenje. . Imena Levstik, Stritar, Razlag, Toman, Vošnjak, Jurčič i. dr. so s tem delovanjem združena neločljivo.
In bilo je zadnji čas, zakaj ob vzbujeni narodni zavesti sosednih narodov je potujče-vanje na nas pritisnilo s podvojeno silo. Statistika nam kaže, da nas je v drugi polovici 19. stoletja izginilo 370.000 duš. Le en primer. Celovec je še leta 1857 štel 6000 Slo vencev in samo 3419 Nemcev. In danes?! Naše ozemlje se je krčilo od leta do leta, pa ciočim smo v prejšnih stoletjih izgubili več leritorijalno kakor jezikovno, saj po onih krajih nismo bili tako gosto naseljeni, smo v m!nolem stoletji pričeli doživljati neposredno potujčevanje.
Vera v pravico.
Hvala Bogu, da včasih tudi tkzv. dvorni svetniki mislijo in povedo kaj pametnega. Pri, nas so sicer že bolj redki, ker pameten in misleč Slovenec redko postane'dvorni svetnik, a drugod se še najdejo. Tako je v velikonočnih »Narodnih Listih« napisal dvorni svetnik Hora nekaj prav lepih misli o »veri v pravico.« Tako-le pravi:
Ko so ljudje v sedanjem času videli toliko krivic, so začeli dvomiti nad ono pisano pravico, ki so jo dozdaj smatrali za edino pravo. Ko so videli, da so bili v imenu zakona po nedolžnem preganjani naši ljudje in da so bili mnogi po krivici celo obsojeni, so začeli dvomiti, daje v zakonu pravica. Skratka: Spoznali so, da je črka mrtva, da ima vsak paragraf dve strani, da se da vse obrniti na glavo, in da dela država, kar hoče, pa naj bo zakon tak ali tak. Ker je bil zakon zlorabljen, je izgubil zaupanje med ljudstvom in ljudstvo je prišjo do prepričanja, da ni nič večno veljavnega, ampak da vse delajo in izpreminjajo ljudje, kakor se jim ljubi. Prej se je smatralo za pravico to, kar je bilo pisano v zakonu, zdaj oa je videl vsak pravico v pravici sami, torej v svojem srcu, v lastnem prepričanju. To je imelo še druge posledice: ako zakoni, ki so temelj države, ki so jih odobrili naši poslanci in jih je cesar potrdil — nimajo veljave — zakaj bi imeli veljavo drugi stari papirji, ki niso bili nikoli od nikogar potrjeni? In še več: Taki papirji določajo naravnost krivične stvari, ki ne odgovarjajo več današnjim nazorom o človekp in državljanu.
Človek, ki je videl, da pravica nima pred zakoni več svoje zaščite, je začel dvomiti o vsem in ni verjel več, da bi moralo na svetu biti vse tako, kakor je. Dogodki svetovne vojne so-ga prepričali, da je vse to zelo zastarelo in da sedanje razmere ne morejo več ostati, ker bi iz njih Vedno iznova nastala vojna. Zato je mislil, kje je vzrok vsej tej nesreči in je spoznal, da sedanja Evropa nima prave podlage, ker je postavljena na krivičnem temelju, da eden vlada nad drugim, in da je to nasilje celo napisano v papirjih. Ker pa je nasilje krivica — človek ni mogel več verjeti, da bi imeli tisti papirji kako vrednost. Nastali so v času, ko še ni bilo pravice na svetu. Ako so nastali, niso od Boga, niso večno veljavni, zato jih lahko tudi odpravimo. Tako je mislil naš človek.
•Ako se je n. pr. kak štajerski grof ženil in je na ta način bil združen slovenski del z nemškim — kaj to nas danes briga? Takrat so vladali grofi, danes odločujejo narodi. Ker na ta način en del dežele trpi krivico, kdo bi verjel, da je v tej zvezi nekaj pravičnega?
Tako je torej propadlo vse, ker je padla vera, da je to pravica, kar je bila.krivic a. Zato sedanje človeštvo ne
gledala na progo, kjer je zavil vlak v našo dolino. Videlo se je naravnost na prag domače hiše in me je veselo pozdravljala. In kadar sem odhajal, je stala zopet tam in je gledala za vlakom, ki me je nesel v svet. A takrat nisem stopil k oknu, nisem pogledal. Vozil sem se mimo nje v novomeške zapore. In moja edina vesela misel je bila, da ona ne ve o tem. To je bila pot, na k&tert> me ni mogla spremljati.
In sedaj, ko sva sedela tako, se mi je zdelo, da je hotela govoriti o tem. Življenje nas je trdo vzgojilo, nismo poznali mehkužnosti in nežnosti. Bili smo. kakor vsi naši ljudje: nikdar si nismo odkrili svojih src popolnoma, nikdar si nismo rekli najlepših besedi, nikdar si nismo pokazali svojih najlepših čustev. Nekoč sem odhajal v Prago in sem jo za slovo poljubil:'ustrašila se je skoraj in je rekla:
»Saj se boš še vrnil«
Da, pri nas se poljubujejo ljudje samo takrat, ko se ločijo za večno. Takrat si povedo vse, česar preje nikoli niso mogli povedati.
Ljubila je nas vse in vsi smo čutili njeno ljubezen. Toda kako bi mogla govoriti o tem? Videl sem, kako se je bala, da bi me ne zabolel spomin na ječo in na vse, kar sem doživel. In vendar bi bila tako rada govorila o tem, ker je mislila, da sem trpel.
Bila sva skoraj celo uro sama in še nikoli se nisva tako prijateljsko razgovarjala: o vsem sva govorila, samo o tem ne, o čemer sva hotela govoriti. Kazal sem se srečnega in
veruje več v tkzv. pisane prav ice, k i s o po veliki večini le predpravice (teh pa ne sme biti, ker na svetu ni pred-ljudi!), nego veruje v one pravice, ki jih čuti samo v sebi, da so prave in naravne. Z m a-g u je torej vera v naravne pravice, t. j. v one pravice, ki so za vse ljudi enake. Pred temi pravicami morajo pasti vse zastarele predpravice. oziroma krivice preteklosti. V teh groznih časih, ko je padlo toliko nedolžnih žrtev, bi bilo človeštvo obupalo nad seboj in nad svojo družbo, če bi ne j bilo našlo te rešilne misli: vero v pravico, t. j. da je na svetu pravica in to je tista, ki jo čutimo vsi v svojem srcu. Ta pravica je utemeljena v naravnem zakonu. In v to pravico verujemo. Ed^n prvih naukov na tej podlagi je: samoodločba narodov. Volja naroda izraža to, kar čuti ves narod in to je danes naša pravica. To je večni božji — naravni zakon, ki ima trajno vrednost, ki ga ni treba dokazovati, ker ga n o -s i m o v.s i v svojih srcih. (NB. Nekateri Nemci ga še ne razumejo, ker so. — kar se tiče prava in pravic — Nemci bolj trde glave. Pa počasi, upajmo, bodo tudi »ni napredovali. — Op. poročevalca,)
Sicer pa to nič ne dene: pred vero milijonov ljudi se mora ukloniti zastarela družba, ki ne more živeti življenja po zastarelih nazorih. Stara družba, stari nazori, stara »prava k (predpravice!). vse v razsulu. Nihče ne veruje več v zakone, po katerih je mogoče komu delati krivico, kajti zakon je izraz pravice. Zato pa vsi verujejo v pravico in v zmago pravice. Ta vera raste od dne do dne. In ker je naravni zakon zapisan v srca vseh, gredo mase z a njim, k a i t i edino v tem je rešitev človeštva. To so nekatere misli gospoda dvornega svetnika. Širimo tudi med seboj to veliko vero v pravico! Kajti po propadu sedanjega sveta bo le ta pravica zmagala in le na njeni podlagi se more sestaviti nov srečnejši svet.
Na svetu je vladalo brezpravje in krivica — zato je prišla vojna. Imeli smo pisane papirje, po katerih se je v imenu zakona delala krivica. Zato masa ne veruje več v zakon, pač pa v nar'avno pravico, ki daje vsakemu svoje in omogoča življenje vsem.
Naj se svetovna vojna konča tudi s tem, da bi avstrijski črno - rumeni prapor plapolal s Kapitola v Rimu, nemški pa s Kremlja v Moskvi ali z Invalidnega doma v Parizu, vzlic temu naša Avstrija ne bo nikdar imela take moči. da bi nas na jugu mogla k zemlji pritisniti, kakor je skušal pruski kralj k zemlji pritisniti poljski svoj narod!
Dr. Iv a 11 Tavčar (»Iz govora, ki ga nisem smel govoriti«: »Slov. Narod« 13. aprila 1918.)
zadovoljnega — a zd^elo se mi je, da mi ne verjame popolnoma. Skušal sem govoriti o veselih stvareh, b bodočno.sti.
Prišli so sosedje in so naju zmotili: govorili smo o vojni: Takrat so Rusi vzeli Pre-mysl in vsem se je zdelo, da je konec vojne blizu. Mislili smo, da je konec trpljenja in da stojimo na pragu novega življenja.
Zvečer sem odšel. Obljubil sem, da pridem zopet o binkoštih. Morebiti bo do takrat konec.
Toda o binkoštih sem bil zopet na ljubljanskem gradu in nisem mogel iti k nji. Vzpel sem se v kleti, kjer smo bili zaprti, na visoko okno, od koder so se videle strehe ljubljanskih hiš. Zvonovi so oznanjevali binkoštne praznike.
»V par dneh bo zvedela, da sem tu,« sem si mislil in ta misel je bila težja od vsega temnega zidovja. ki je pod Seboj skrival dvesto ljudi, pričakujočih negotove bodočnosti.
Začela se je dolga pot, osemnajst mesecev brez svobode iz tabora v tabor. Kako ji je bilo? Kaj si je mislila? Kje so me iskale njene misli? Pisati nismo mogli na široko, kako je nam, le na dopisnicah smo mogli na kratko poročati, da smo živi in zdravi. Osemnajst mesecev: in med tem je bil božič in velika noč
Odgnali so nas pod bajoneti v dunajske kasarne. Postali smo vojaki.
»Sedaj vsaj moremo ljudem reči, kje si,« je pisala. Moj novi poklic se ji K zdel bolj
RoRounltfkii doUn se vraču.
Stari ljudje se še spominjajo, kako so jim pripovedovali njihovi starši o rokovnjaški nadlogi, ki je tlačila naše dežele pred dobrimi stoleti. Tedaj so se podile po naših krajih roparske čete, ki so plenile in ropale, kjer so le mogle. Imenovali so jih rokovnja-če. Kako so nastale te čete? Kot danes so tudi tedaj divjale več let krvave vojske. Ljudstvo je. posurovelo in bivši vojaki, vajeni krvavega rokodelstva, so ropaii, plenili in morili, kot bi bilo to nekaj vsakdanjega! Cesar so se navadili v vojni, to so hoteli
izvajati tudi po vojni. Lažje je živeti od ropa, kot od trdega dela. Le z največjo težavo se je posrečilo Francozom, ki so tedaj vladali v naših deželah, zatreti rokovnjače.
Enake posledice bo imela tudi sedanja vojna, le s to razliko, da bodo posledice toliko hujše, kolikor hujših morilnih sredstev so se navadili vojaki v sedanji vojni. Že sedaj se podijo v južnih deželah roparske tolpe, ki plenijo in morijo in le s proglašenjem naglega soda jih skuša vlada zatreti. Umoriti človeka, bo vojaku, ki se je dolga vojna leta vadil krvavega rokodelstva, nekaj vsakdanjega. Za vsako malenkost bo tekla kri. Voj^k pa se v sedanji vojni ni privadil samo bajonetu in nožu, marveč je spoznal tudi granate, razstreliva in strupene pline. Zlasti uporaba zadnjih vzbuja vedno večji strah.
V Švici so se vršila že zborovanja, na katerih se je govorilo, kaka nevarnost preti tudi po vojni človeštvu vsled strupenih plinov. Ako je hotel kdo dosedaj umoriti človeka potom strupa, ga mu je moral primešati ali v pijačo ali pa v jed. Sedaj mu tega ne bo več treba. Prinesel bo le najmanjšo količino strupenega plina v bližino žrtve in dosegel svoj namen. Na nekrvav način bo pomoril na enkrat morilec ne samo enega, ampak celo skupino ljudi. Maščevalec bo lahko zastrupil vso vas, zbrano v cerkvi, vso družino, zbrano pri kosilu. Enaka nevarnost preti zborovalcim na shodih, ali poslancem v zbornici. Vlomilec bo zastrupil s plinom najpreje pr.ebivalce in šele potem brez šuma in strahu, da bi ga prepodili, izropal hišo. In nihče ne bo mogel tega zabraniti, velikokrat ne bo niti mogoče dognati, kdo je morilec.
Jako črna je ta slika bodočnosti. Upajmo, da je pretirana ter da ima tudi to pot strah prevelike oči. Nedvomno čaka šole in cerkve podvojeno delo in naloga: vzbujati v človeštvu, posirovelemu na vojni, zopet blaga čustva in plemenite misli. Starši in varu-
časten od prejšnjega: zaradi ljudi... Ako imajo vsi. ljudje enake okove, manj čutijo, da so sužnji. Čakala me je neprestano, čakala je tri leta — ni me dočakala. Toda koliko .ie bilo podobnih in enakih mater v tej vojni: in koliko je bilo nesrečnejših od nje: ko sem gledal grobove na romunskih njivah — one velike grobove brez napisov in imen — sem se spomnil na te matere, ki iščejo v mislih grobove svojih sinov. Ali bo kdaj človeštvo pojmilo to bolest vseh bolesti? Ni ga človeka na svetu, ki ne bi sklonil glave pred to veliko bolečino. Edino avstrijski magnat ni imel besede za bolest avstrijskih slovenskih mater.
Ona ni vedela o vsem, kar se ie godilo. Imeli smo navado, da smo pisali domov same vesele vesti, da bi ne bila žalostna. Morebiti ni verjela povsem, a nam je bilo lažje pri srcu, ko smo mislili, da nima skrbi.
Bila je mati devetih otrok, od katerih jih živi še pet. Vse njeno življenje je bilo namenjeno domači hiši in njenim otrokom. Usoda je odnesla drugega za drugim v svet — in ona je vedno čakala, da se vrnejo.Ako ne oni, vsaj njihovi otroci. Njena edina skrb je bila, da bi vedeli, »kam domov«. Nekoč je sestri v Ameriki tramvaj povozil otroka — ona ni nikoli videla tega otroka — a nekaj dni ni imela obstanka. Zopet in zopet je čitala ono pismo o nesreči.
»Zakaj gredo ljudje tako daleč? V tako nevarnost? Kakp morejo?«	(Kon. pr.)
strijo je razdeliti v narodnostna, kolikor mogoče enotna ozemlja s svojo upravo in svojim narodnim pravosodjem. V mejah tega ozemlja imej vsak narod možnost, da se narodno razvije in razživi...« Samoodločba, avtonomija, demokracija, narodna uprava, združitev narodnih kosov... vse to se zdi zdaj tudi že poslancu Lodgmannu edina rešitev Avstrije. Vse to pa je tudi zahteva naše majske deklaracije. Počasi se množi število Nemcev, ki vidijo, da je naša deklaracija za državo koristna, edino pametna in nikomur na škodo. Zal, da je takih Nemcev še vedno malo. Nemci pač niso političen narod ter ne le počasi mislijo, nego se drže starega kakor klop, ki ga je treba le s silo odtrgat).
= Naloge ministra viteza dr. Žolgerja. Povodom imenovanja ministra, tajnega svetnika in privatnega docenta viteza drja.s Žolgerja za rednega profesorja, poroča dunajski list »Information«: Kot član Seidlerjevega Kabineta in obenem kot Slovenec ima dr. pl. Zolger prav posebno misijo in mu bodo od-kazali naloge, ki sicer Zahtevajo izrednega znanja, ki pa odgovora nanje ne kaže obešati na veliki zvon. Cesarski čin, s katerim je minister dr. vitez Zolger dobil odlikovanje, kakor pred njim še nihče, je nov dokaz zaupanja, ki ga monarh izkazuje svojemu informatorju v mnogih važnih vprašanjih države.
Narod, ki umira brez upornosti, brez glasnega protesta, brez skrajnega požrtvo-vanja vseh svojih moči proti svojim sovra-gom, tak narod ni vreden sočutja, ni vreden, da je sploh kdaj živel!
»Martin Krpan.« (Dramatska pravljica).
Gospodarstvo.
Občni zbor štajerske kmetijske družbe v Gradcu. Dne 20. in 21. marca se je vršil občni zbor štajerske kmetijske družbe v Gradcu. Predsedoval je deželni glavar grof Attems, dočim je prvi dan vlado zastopal okr. glavar Lorang, ker je bil grof Clary »zadržan«, dobro vedoč, kaj ga čaka. Slovenske podružnice so se zborovanja polno-številno udeležile. Med predlogami podružnic naj navedemo ono v Št. Lovrencu na Dravskem polju, ki zahteva, da se mora »odpraviti doslejšnji sistem, po katerem se vodi vojno gospodarstvo, ker je ustvarilo veliko zmešnjavo, škodo in kričeče krivice in pri katerem se ne ozira ob sestavljanju odlokov in odredb na stvarne podlage, strokovnjakov pa se sploh ne vpraša za njih mnenja.« K razpravi o tem predlogu se je oglasil tudi poslanec dr. Verstovšek, ki je dejal, da nas je gospodarstvo central zdobra uničilo. Dež. vlada kmetijstvo slabo podpira. Rekvizicije so neznosne; lesna centrala pa plačuje n. pr. m2 okroglega lesa 30 K, dočim je cena določena na 80 K. Ta les se poceni preodkazuje bogatim industrijskim podjetjem (premogovniku v Trbovljah). V centrali za volno ni nič bolje; povsod gospodarijo židje. Zahteva, da se razlika v cenah med avstrijsko in ogrsko živino porabi za štajersko kmetijstvo. Tu pridobljeni milijoni so baje šli v dobro prehrane Dunaja. Štajerska vnovčevalnica za živino je imela 760 milijonov kron prometa, 2 milijona dobička, od teh pa je grof CIary porabil 400.000 K za prehrano nekaterih krajev, drugo je šlo za sanacijo raznih falitnih podjetij. Sprejet je bil nato predlog, ki izraža ogorčenje nad gospodarstvom central in zahteva, da se centralam pritegnejo tudi zastopniki kmetijstva ter da se morajo centrale po vojni takoj razpustiti. V Gradcu se osnuje odbor, ki lahko vsak čas sestane v obrambo kmet-skih koristi. Dr. Verstovšek je te predloge pozdravil, češ, doslej kmetijska družba ni nastopala dovolj odločno (n. pr. glede komisije za dobavo živine in krompirja) in namestnija posamne sklepe kratkomalo — razveljavlja. Podrunica Sv. Jurij v Slov. goricah je stavila predlog, da izdaj družba svoj koledar, ki bodi za Slovence slovenski. Na predlog veleposestnika Regule je bila ta zahteva za-vrnjena.Drugi dan so razpravljali o zvišanju količine moke za poljedelce. Govorilo se je tudi o nameravanem novem načinu rekviri-ranja žita (o katerem smo že poročali) in je zastopnik vlade izjavil, da iz tega najbrže ne bode nič, ter da ostane pri doslejšnem načinu
rekvizicij. Nadalje se je razpravljalo o nasil- 1 nostih vojaških rekvizicij škili komisij. Na to so se vršili volitve v osrednji odbor. Pred- , sednikom je izvoljen grof Attems, za podpredsednika dr. Kluseman in R. Neuper. Slo-venskoštajerski odborniki so: Fr. Gomišek, župnik; Fr. Roblek, veleposestnik in posl. dr. Verstovšek, v plenumu pa: L. Petovar, F. Stajnko in F. Thaler. Slovenskdštajerski nemčurji se volitev niso udeležili. Ko pa je šlo za volitve iz plenuma, so naravnost rovali proti, tako da so Slovenci imeli le majhno večino. Vse zborovanje in nato. sledeče volitve so se vršile pod vplivom združenega nem-škonacijonalnega postopanja proti Slovencem, dasiravno je bila sloveti, udeležba povsem stvarna. Nemci so dali Slovencem zopet stari nauk: Proč izpod graškega jarma!
Kakšne rekvizicijske komisije se pri nas najdejo? Iz Posavja poročajo, da so tjekaj došle rekvizicijske komisije, ki niti raznih vrst žita niso poznale. Tako so posamni načelniki teh komisij zamenjavali rž s pšenico. V enem slučaju so zaračunili 3 kg prediva za seme — laneno seme pa so pobrali. Seveda ti gospodje niso pritegnili niti enega veščaka-domačina. Menda so se bali, da bi prišla na dan njih nezaslišana nevednost, ali pa so se smatrali za vzvišene nad strokovno znanje domačih veščakov. Take stvari se dogajajo neštetokrat. Potem pa se čudijo gospodje, da med našim ljudstvom nevolja vedno bolj narašča in da mržnja do graške modrosti gospodov z zlatimi ovratniki, ki se gredo kmete za zeleno mizo, išče duška v narodni zahtevi po samostojni Jugoslovanski državi! . ..
Važno posvetovanje poslovalnice slovenskih štajerskih poslancev. Dne 4. t. m. se je vršilo važno gospodarsko posvetovanje slovenskih štajerskih poslancev. Posvetovanje je veljalo ogrom. nevarnosti, ki grozi našemu kmetijstvu vsled neprestanih in vedno večjih rekvizicij. Na zborovanje so došli sko-ro vsi slovenski spodnještajerski državni poslanci, namestnik graške namestnije svetnik dr. Kraus, zastopnik štajerskega prehranjevalnega urada komisar Urbanek, ravnatelj deželne vnovčevalnice za živino Schneiter, vodja mariborskega okr. glavarstva dr. Kra-mer, vodja mariborskega prehranjevalnega urada dr. Lajnšič, vodja ptujskega prehranjevalnega urada dr. Pirkmajer, ravnatelj deželne kmetijske šole v Št. Juriju Bele, zastopnik deželne oblačilnice dr. Fidija, cela vrsta županov, kmetovalcev in zastopnikov duhovščine. V posvetovanja, ki jih je vodil posl. dr. Verstovšek, so posegli številni govorniki. Posl. R o š k a r je omenil, kako neizprosno se rekvirira zlasti po vojaštvu. Kmet že večinoma niti semena nima. Živino so pobrali do polovice in še čez. Cesto so strehe gospodarskih poslopij gole, ker se je slamo — po-krmilo. Graščaki imajo ponajveč še polno število svoje živine, le kmet mora dajati. Predlagal je, da naj se pusti kmetovalcu potrebno živino za poljedelstvo in da se živino pod 250 kg sploh ne sme odjemati. Posl. dr. Korošec omenja, da bi bil predpogoj k izboljšanju sedajnih razmer — dati ljudstvu mir. Mnogo je kriva vojaška oblast. Ona pošilja rekvirirano živino živo ven na fronto, pri čemur gre vsled slabega ravnanja, mučne vožnje itd. skoro polovico živine v nič. Moralo bi se ovesti klanje živine doma in dobljeno meso naj bi se potem dopošiljalo v pripravnih vozovih armadi. Dežela bi morala dati mesečno 9230 glav živine, zahtevajo pa za april 27.000 glav živine. Vsakdo si more predstavljati, kam to vede in kakšen bo konec. Ravnat. Schneiter je izvajal, da je Srednji Štajer dal lani za 7000 glav živine premalo. Zato je moral Spod. Štajer dati 3000 in Gornji Štajer 4000 glav živine več. Trdi, da imajo vsi okraji zaostanke, le okraj Feld-bach je dal več, kot mu predpisano. Dežela danes nima več klavne živine, marveč le plemensko. Dnevno izgubi dežela povprečno 400 glav. Vse drugače bi bilo, če bi vlada prisilila Madžare. Toda teh se boji in se zadovolji s tem, kar dado — prostovoljno. Hrvatska bi bila n. pr. morala prispevati februarja 26.000 glav živine, dala pa je Ie — 6000 glav živine. Dežela ne more dati mesečno več, kot 8000 glav živine, vojno ministrstvo pa zahteva 2.7.000 in — grozi z bajoneti. Danes šteje dežela še vsega nekako 450.000 glav živine. Dan, ko bode izčrpana, se more torej v naprej izračunati! Tudi on je za klanje
! doma. Težavno stališče ima govornik z gar-nizijami, raznimi gospodarskimi sveti in — , s producenti. Vodja mariborskega okrajnega glavarstva dr. K r a m e r je dejal, da se vlada prav nič ne briga za pritožbe, marveč da kratkomalo ukaže: »Morate!« in — grozi. Dr. Lajnšič je priznal, da je mariborski okraj skoro največ trpel. Tudi on se je ope-tovano obrnil zlasti na deželni urad za krmila, niti enkrat pa ni dobil odgovora. — Dr., Kraus je priznal, da je skrajni čas, da se izpremeni doslejšnji način rekviriranja. Lani bi bila morala dežela prispevati 6300 vagonov žita, dati pa jih je mogla komaj 2500 vagonov. Dr. Pirkmajer iz Ptuja je za to, da vlada vojaščine oprosti vse one posestnike-vojake, ki bi se zavezali, da oddajo od svojih pridelkov gotovo množino državi. Le tem bi se moralo pustiti vojne vjetnike in dodeliti vojaška delavska krdela, ki bi mogla opravljati potrebna poljska dela. Tozadevno bo izdal v bližnjem času brošuro, ki bo vsa ta vprašanja obravnavala. — Ko so govorili še nekateri drugi govorniki, je posl. Verstovšek zaključil velevažno gospodarsko posvetovanje.
Gospodarske vesti iz Štajerske. Hmelj na hmelskcm trgu v Zatcu je padel za 10 do 15 K pri 50 kg. Cene so se menjavale med 140 K in 150 K. Povpraševanja po hmelju ni prav nikakega. — Padanje d e n a r j a. Po deželi in po mestih se je na velikonočni teden in posebno na velikonočne praznike raznesla vest, da bo vlada v najkrajšem času zahtevala, da se prinese v njene menjalnice (podružnice avstro - ogrske banke) ves papirnati denar. Govorica je vedela povedati, da izda vlada v zameno nekake nove denarne vrednoče (listke, kupone itd.), oziroma, da papirnati denar dobi nekak pečat (Ober-druck), ki bo označil novo vrednost dotične-mu bankovcu (recimo: mesto 10 K le 5 I<). Pripominjamo, da ni o kakšnem takem koraku za sedaj nikomur nič znanega, vsaj ne na merodajnih mestih. Gre torej očividno za dvoje: ali hočejo špekulantje na ta način ljudstvu izvabiti za nizko ceno papirnati denar, ali pa ga izvabiti, da kupi posestva, bodisi zemljo ali pa poslopja (hiše) za neprimerno visoke cene. Tudi ta manever je našel, žal, mnogo žrtev. Čudno le, da se naše oblasti in zlasti nekateri orožniki, ki so tako vneto na delu, kadar gre koga radi jugoslovanske deklaracije zasledovati, nič ne zmenijo, da se bi temu lopovstvu odločno uprle, oziroma uprli. — Cene živil. Mast do-seza vedno večje cene. Ponekod jo je še dobiti za ceno 30 K pri kilogramu, toda taki kraji so že zelo redki. Ponajveč zahtevajo že 42 K za kilogranj. Seveda, cene za druge potrebščine, zlasti ki jih mora kmet kupovati po mestih, tudi neverjetno naraščajo. Dogaja pa se tudi že, da zahtevajo po deželi za 1 kg domače svinjske masti že celo 52 do 56 kron. Prebivalstvo, zlasti po mestih, že skrajno hira in tuberkuloza se širi s strahotno naglico. Pa tudi umrljivost vsled pomanjkanja zadostne -(tolščobne) hrane, je silno poskočila. Fižol velja kilogram že 4 K in še več, za krompir pa se zahteva ponekod za kg že celo 1 K. Koruzno moko prodajajo po nekodi že liter po 3 K 50 vin. Zlasti cvete to odiranje v občinah, ki še danes prisegajo na ptujskega župana Orniga politični šnops. — Živila iz H r v a t s k e. Ljudje hodijo na Hrvatsko kupovat raznih živil, kot n. pr. moko, špeh, mast, olje itd. Na eni zadnjih postaj na Hrvatskem ogrjki uradniki prav strogo »revidirajo« železniške vozove. Gorje onemu, pri katerem najdejo samo pol kilograma kakšne stvari, če nima v svoji dlani pripravljenega — petdesetaka ali stotaka! Tako pripovedujejo prizadete stranke, ki so se vozile iz Hrvatske na velikonočni teden.
Vojaške rekvizicije živine po vsej državi. Kranjsko deželno mesto za vnovčevanje živine nam piše: vojno ministrstvo je z ukazom št. 38.107 telegrafično odredilo, da se po celi Avstriji- začno vršiti rekvizicije živine z vojaško pomočjo, ker se zlepa ne more dobiti predpisanega števila klavne živine. »Deželnim mestom« v posamezniii kro-novinah se je pridelil poseben častnik, ki bo nadzoroval in odrejal dobavo živine po deželi. Ta častnik bo imel na razpolago večje vojaške oddelke, ki bodo v slučaju, ako se ne bo po zaupnikih »Deželnih mest« dobavilo predpisano število živine, takoj nasto-
Politične vesti.
= I. Glavno zborovanje »Jugoslovanske demokratske stranke« je določeno za bin-kostna praznika 19. in 20. maja. Prvi dan je namenjen za zborovanje v treh odsekih (politično - organizacijski, prosvetni, gospodarski). — Drugi dan dopoldne je plenarno zborovanje vseh odsekov in zaupnikov, sprejemanje organizacijskega reda in programa J. D. S., volitev začasnega izvrševalnega odbora, naceistva in nadzorovalnih komisij. — Popoldne se vrši jugoslovansko manifesta-cijsko zborovanje. Pripravljalni odbor je vpošteval od različnih strani prihajajoče želje, da bi delavni dan ne mogla biti udeležba pri odsekovih zborovanjih tolika kot bi važnost teh razgovorov in posvetovanj zaslužila, zato se je odločil za oba praznika. Poro-č e v a 1 c i in soporočevalci se prosijo, da pošljejo svoja poročila pismeno izdelana do 11. maja pripravljalnemu odboru. Za prenočišča in prehrano za zunanje goste bo po možnosti skrbljeno. Za tozadevne prve prijave prosimo do 11. maja, zadnje in dopolnilne prijave se morejo vpoštevati do 15. maja. Program J. D. S. bo natisnjen koncem tega tedna in razposlan prve dni prihodnjega tedna. — Krajevne organizacije in posamezni naši zaupniki naj porabijo čas za posvetovanje o organizacijskem redu, programu in za poglobitev smisla za potrebo politične organiziranosti. Zberite svojo moč po krajevnih skupinah, po vaseh in občinah. Tudi male skupine politično združenih ljudi pomenijo za strankino vodstvo in za jugoslovanski klub na Dunaju moč in veliko oporo proti vsem zarotam in nakanam, ki prihajajo iz krogov dunajske, budimpeštanske in berlinske vlade na nas Slovence in jugoslovansko misel. V enotni borbi za svobodo hočejo ločiti Jugoslovane od Cehov in računajo na politično nezavednost in neprebujenost našega ljudstva. Zato vsi na krov! Zamujena ura za kovanje srečne bodočnosti našega naroda morda za vso večnost se nam ne vrne. Vsakdo bodi politično organizirani Proč z osebno vdobnostjo in komodnostjo; kdor je še danes' zmožen omalovaževati pomen krajevnih pol. organizacij, je slep in motri vse javno življenje skozi steklo osebne komod-nosti ali dobičkarije, ki bi imela najraje oni mir, ki pomenja toliko kot »ničesar misliti in nadalje spati, češ bo že kako«. Te lastnosti so satanske. Izženite satana iz svoje notranjosti in rešili ste narod in Jugoslavijo!
— o —
= Manifestcijski shod v Št. Janžu pri Spod. Dravogradu na štajersko-koroški meji dne 7. t. m. je bil sijajen. Udeležilo se ga j« okoli 1000 Slovencev in Slovenk, okoli 200 Nemcev in nemškutarjev ter 7 orožnikov. Zborovanje je otvoril tamošnji župan, poročala pa sta državna poslanca dr. K. Verstev s e k in dr. A. K or o š e c. Vsa poročila v slovenskih dnevnikih je ljubljanski cenzor zaplenil; zato tudi »Domovina« izvirnega svojega poročila ne objavi, nego se zadovolji s podatki iz graških listov. Nemci so ves čas motili zborovanje s kričanjem, Slovenci pa so odgovorili: »Živio Jugosla-cija! Živio dr. Korošec!« Renegat posl. Lu-čovnik ni smel govoriti. Neka žena je prinesla dr. Korošcu 1000 podpisov iz občine Tolsti Vrh za deklaracijo. Nemci so skušali zborovanje razbiti, a so jo skupili. Prišlo je do burnih prizorov in pretepa. Zato- je bil shod razpuščen. Slovenci so prepevali slovanske himne, nem. posl. Lučovnik in Girst-mayer pa sta jo s svojo tolpo odrinila, pre-pevaje »Die Wacht am Rhein«, in priredila svoj shodič v neki gostilni v Sp. Dravogradu. Dr. Korošec in dr. Verstovšek sta se odpeljala v Šmarje pri Slov. Gradcu, kjer jima je prebivalstvo priredilo podoknico z govori. Svoj namen je torej shod v Št. Janžu popolnoma dosegel. Naši ljudje so se zopet prepričali, da mora biti naša politika: Proč od »•mžtva! Živela Jugoslavija!
= Shod na Blokah. Na belo nedeljo po 10. maši smo imeli na Blokah shod. Udeležba je bila velikanska. V nobeni dvorani ni bilo mogoče govoriti, zato se je moral vršiti shod pod milim nebom. Govorila sta drž. posl. g. dr. Lovro Pogačnik in dež. posl. Josip Go-stinčar. Lepo sta nam razložila o bodoči Jugoslovanski državi in nas navdušila za maj-niško deklaracijo. Razložila sta nam žalostno stanje ubogih koroških Slovencev. Doneli so klici:»Živio Jugoslovanska demokracija !«» Živio naš škof Anton Bonaventura!« Shod se je zaključil z narodno pesmijo. Slednjič nam je razložil Lovro Pogačnik našo žalostno preteklost. — Ne bomo pa pozabili, da se je udeležil shoda tudi naš posl. in župan Fr. Drobnie, ter prav preplašeno gledal, ko je videl, da smo tako navdušeni za majniško deklaracijo. Škandal, da imamo poslanca Pr. Drobniča, izdajalca domovine.
= Veliki jugoslovanski tabor v Vižmar-jih nad Ljubljano bo zadnjo nedeljo v maju t. 1. Tabor se vrši na istem prostoru kakor 1. 1869, namreč na Ribaranci v Vižmarskih Gorenjih Senožetih, 10 min. sev. zapadno od Vižmarij proti Pirničam. — Sestavil se je krajevni odbor, ki prevzame vsa pripravljalna dela za veliko narodno slavje na prostem, namenjeno Gorenjcem, ljubljanski okolici in Ljubljani. Prepovedovati nam shode in zapirati usta je lahko, toda dolgo se take odredbe ne morejo držati, če vlada noče, da
človeštvo na drug način ne pokaže svoje nejevolje. — Veselimo se majniškega slavja in pomembne vižmarske obletnice, željno pričakujemo časa, ko bomo gospodarji na lastni zemlji.
rr Mohainedanske Jugoslovanke. Oseški »Jug« poroča: Vojna je najhuje zadela bosansko - hercegovsko muslimanske (moha-medanske) družine. Narod — ki govori hrvatsko - srbski jezik, najlepše jugoslovansko narečje — je krepak in zdrav, zato je moralo oditi na vojsko vse. Ker pa Mohame-danci nimajo krstnih (matičnih) knjig, so bili mnogi vzeti k vojakom premladi ali pa že prestari. A kaj! Jugoslovanska raja tako ni za nič drugega dobra. Ostale so hiše polne otrok in žensk — brez jela, brez dela in zaslužka. Po mohamedanski veri pa ženske ne smejo javno delati. Zato je nastal strašen glad, ki je ljudi kosil kakor kuga. Končno so muslimanke opazile, da njih sotrpinke, sestre pravoslavne ali katoliške vere vendar laže prenašajo vso vojno, ker- laže služijo. In odločile so se tudi muslimanke, da gredo delat! Padla je stara »sveta navada«, da je delati sramota. Uboge muslimanke so šle v tovarniške in vojaške delavnice ter so nastopile javno. Beda in glad sta odprla muslimansko hišo ter sta rešila muslimanke večnega hišnega zapora in običajnega suženjstva. Nedavno je bila v Sarajevu velika socialistična skupščina in na njo je privrvelo tudi par sto muslimanskih delavk. Tako se začenja novo življenje, ki gre preko zastarelih načel.
= Dalmacija je zbuja. Dne 13. t. m. se
snidejo v Zadru dalmatinski državni in deželni poslanci. Bajž pride tja tudi posl. dr. A. Korošec. Nato odidejo v Split, kjer se bo vršilo manifestacijsko zborovanje za jugoslovanski program. V Zadru in Splitu se torej Jugoslovani prav krepko gibljejo. Dalmacija je molčala skoro 4 leta pod pritiskom policije, vojaštva in ovaduhov. Proslava Pre-radovičeve stoletnice v Zadru, Šibeniku in Splitu pa je pokazala, da stopa narodna misel zopet pogumno na plan. VSplitu začne izhajati nov dnevnik »Novi Vijek«, ki ga bo urejal V. Kisič, odličen Jugoslovan.
= Češki Sokol v Pragi je izvolil za svojega starosto zopet dr. Scheinerja, ki je spoštovan tudi med slovenskim Sokolstvom, ki pa je bil zaradi »veleizdajstva« — kakor dr. Kramar, Klofač, dr. Rašin, Machar i. dr. — preganjan. Grozili so mu z vrvjo in smodnikom, pa mu niso mogli nič posebnega dokazati. Zato ga je mladi naš cesar amnestiral.
Danes pa kriči grof Czernin zopet na iste — ali druge? — može,da so veleizdajalei. Če bi bili res veleizdajalei, bi jih že davne rse pobesili in postrelili. Zato je Czerninovo govorjenje prazen grom, ki se ga nihče ne boji.
= Zvestoba za zvestobo! Dobro se zavedamo Jugoslovani, da so nam bratje Čehi v državnem zboru edini pošteni, značajni neomajni zavezniki; a tudi Čehi vedo, da smo Jugoslovani možje. Beseda dana, vez velja! Ko je torej grof Czernin z nesramnostjo nemškega plemenitaša prav po surovem načinu že davno umrlih graščinskih valpetov, strahopetno iz svoje sobe, opsoval Čehe, češ da so veleizdajaniki in da so Čehi največ krivi , da vojne noče biti konec, takrat je završalo tudi po vsem slovanskem jugu. Čehov ne damo po krivici dolžiti grehov, ki so jih zakrivili le slabi diplomati in zagrizeni im-perijalisti. Ako so Cehi veleizdajalei zato, ker ljubijo svojo domovino, svoj jezik, ker branijo svoje narodne in človeške pravice proti Nemcem in Madžarom, proti Berch-tholdom, Czerninom, Seidlerjem, Wolfom in take sorte politikom, potem smo veleizdajalei tudi Jugoslovani. Nas ni imenoval grof Czernin, a razločno je namigaval na nas ter hujskal nemške Volksrate tudi proti Slovencem, Hrvatom in Srbom. Morda je grof Czernin v svoji neumni pameti pričakoval, da se bomo Jugoslovani ustrašili prijateljstva s Cehi ter da bomo zbežali iz češke tovarišije zato, ker njemu ni všeč. A zmotil se je: dosegel je ravno nasprotno. Vse češke stranke so danes složne baš zaradi Czeminovega lajanja in vse jugoslov. stranke stoje danes za Čehi kakor en mož. Čehi se ne boje ne bi-riča ne hudiča, in baš taki Čehi so Slovencem vzor. Baš takim Čehom ostanemo zvesti do groba in, če treba, do pekla. Zato je govoril načelnik Jugoslovanskega kluba, posl. dr. A. Korošec iz duše vseh Jugoslovan., ko je Cehom brzojavil: Čehi! Sprejmite zagotovilo, da bodo Jugoslovani v žalosti in veselju zvesto vztrajali ob strani češkega naroda v boju za skupno našo staro pravdo! Trdno sklenjeni bomo dosegli skupno, da zmaga naša pravična stvar.
== Trezen nemški glas. Nemškonacional-ni poslanec dr. Rudolf Lodgmann je izdal brošuro, v kateri odkrito šiba nemško politiko, ces, »Nemci so sploh nepolitično ljudstvo, in slabse politike si ne moremo misliti, kakor je bila ta, ki je nemško državo zapeljala v sedanjo svetovno vojno. Nemci v Avstriji so bili nekdaj ustanovitelji in oblikovalci države, danes pa so večinoma zastopniki nazadnjaštva. (.as jih prehiteva; nove ideje so nastopile in pretresajo svet, a Nemci se jim ne znajo prilagoditi.- Vlade mislijo, da se pravi vladati, ce delajo med narodi razpore. Namesto da bi se vsi narodi gospodarsko in politično pridobili za sodelovanje, so jih nemške vlade žalile, da vidimo danes pri večini narodov le odpor proti vsemu, kar je nemško. Avtonomija ali samouprava narodov, ki jo zahtevata čas m razvoj razmer, se ne bo dala onemogočiti Birokratska centralistična uprava države (t. j. želja Nemcev, da se mora vsa država vladati z Dunaja le po nemško in v nemškem duhu) se ne da več vzdržati, ker Nemci nimajo večine. Čeprav imajo v državnem zboru več mandatov, kakor jim gre po pravici, so večino in vpliv za vedno izgubili. Spočetka vojne se je ustava prelomila, a Nemci so ne le molčali k tej krivici, nego so Stiirgkhovi vladi celo pritrjevali, ker so upali, da jim sila vrne vso moč. Toda demokratični misli, ki je zavzela vso Evropo, se tudi Avstrija ni mogla upirati. Nemci naj se zavedo, da Avstrija ni nemška in da bi bilo bolje ostati pri Bismarckovi politiki, ki je hotela z Rusijo ostati v prijateljstvu. Danes Nemci ne stoje več nasproti manjvrednim, nego kulturnim, narodno, zavednim, gospodarsko krepkim narodom. To se kaže pri Cehih in Jugoslovanih. Priznati je treba, da sestoja država iz osmero narodov in da zatorej Avstrija ne more niti na znotraj veljati za nemško državo. Poleg demokratske zvezne Rusije je absolutistično centralistična Avstro-Ogrska nemogoča in nepotrebna. V bodoče bodo države obstojale po volji narodov ali pa jih ne bo: samoodločbo narodov zahteva ves svet. Ay-
strijo je razdeliti v narodnostna, kolikor mogoče enotna ozemlja s svojo upravo in svojim narodnim pravosodjem. V mejah tega ozemlja imej vsak narod možnost, da se narodno razvije in razživi...« Samoodločba, avtonomija, demokracija, narodna uprava, združitev narodnih kosov... vse to se zdi zdaj tudi že poslancu Lodgmannu edina rešitev Avstrije. Vse to pa je tudi zahteva naše majske deklaracije. Počasi se množi število Nemcev, ki vidijo, da je naša deklaracija za državo koristna, edino pametna in nikomur na škodo. Žal, da je takih Nemcev še vedno malo. Nemci pač niso političen narod ter ne lc počasi mislijo, nego se drže starega kakor klop, ki ga je treba le s silo odtrgat].
= Naloge ministra viteza dr. Žolgerja. Povodom imenovanja ministra, tajnega svetnika in privatnega docenta viteza drjav Žolgerja za rednega profesorja, poroča dunajski list »Information«: Kot član Seidlerjevega Kabineta in obenem kot Slovenec ima dr. pl. Žolger prav posebno misijo in mu bodo od-kazali naloge, ki sicer Zahtevajo izrednega znanja, ki pa odgovora nanje ne kaže obešati na veliki zvon. Cesarski čin, s katerim je minister dr. vitez Žolger dobil odlikovanje, kakor pred njim še nihče, je nov dokaz zaupanja, ki ga monarh izkazuje svojemu informatorju v mnogih važnih vprašanjih države.
Narod, ki umira brez upornosti, brez glasnega protesta, brez skrajnega požrtvo-vanja vseh svojih moči proti svojim sovra-gom, tak narod ni vreden sočutja, ni vreden, da je sploh kdaj živel!
»Martin Krpan.«. (Dramatska pravljica).
Gospodarstvo.
Občni zbor štajerske kmetijske družbe v Gradcu. Dne 20. in 21. marca se je vršil občni zbor štajerske kmetijske družbe v Gradcu. Predsedoval je deželni glavar grof Attems, dočim je prvi dan vlado zastopal okr. glavar Lorang, ker je bil grof Clary »zadržan«, dobro vedoč, kaj ga čaka. Slovenske podružnice so se zborovanja polno-številno udeležile. Med predlogami podružnic naj navedemo ono v Št. Lovrencu na Dravskem polju, ki zahteva, da se mora »odpraviti doslejšnji sistem, po katerem se vodi vojno gospodarstvo, ker je ustvarilo veliko zmešnjavo, škodo in kričeče krivice in pri katerem se ne ozira ob sestavljanju odlokov in odredb na stvarne podlage, strokovnjakov pa se sploh ne vpraša za njih mnenja.« K razpravi o tem predlogu se je oglasil tudi poslanec dr. Verstovšek, ki je dejal, da nas je gospodarstvo central zdobra uničilo. Dež. vlada kmetijstvo slabo podpira. Rekvizicije so neznosne; lesna centrala pa plačuje n. pr. m2 okroglega lesa 30 K, dočim je cena določena na 80 K. Ta les se poceni preodkazuje bogatim industrijskim podjetjem (premogovniku v Trbovljah). V centrali za volno ni nič bolje; povsod gospodarijo židje. Zahteva, da se razlika v cenah med avstrijsko in ogrsko živino porabi za štajersko kmetijstvo. Tu pridobljeni milijoni so baje šli v dobro prehrane Dunaja. Štajerska vnovčevalnica za živino je imela 760 milijonov kron prometa, 2 milijona dobička, od teh pa je grof Clary porabil 400.000 K za prehrano nekaterih krajev, drugo je šlo za sanacijo raznih falitnih podjetij. Sprejet je bil nato predlog, ki izraža ogorčenje nad gospodarstvom central in zahteva, da se centralam pritegnejo tudi zastopniki kmetijstva ter da se morajo centrale po vojni takoj razpustiti. V Gradcu se osnuje odbor, ki lahko vsak čas sestane v obrambo kmet-skih koristi. Dr. Verstovšek je te predloge pozdravil, češ, doslej kmetijska družba ni nastopala dovolj odločno (n. pr. glede komisije za dobavo živine in krompirja) in namestnija posamne sklepe kratkomalo — razveljavlja. Podrunica Sv. Jurij v Slov. goricah je stavila predlog, da izdaj družba svoj koledar, ki bodi za Slovence slovenski. Na predlog veleposestnika Regule je bila ta zahteva za-vrnjena.Drugi dan so razpravljali o zvišanju količine moke za poljedelce. Govorilo se je tudi o nameravanem novem načinu rekviri-ranja žita (o katerem smo že poročali) in je zastopnik vlade izjavil, da iz tega najbrže ne bode nič, ter da ostane pri doslejšnem načinu
rekvizicij. Nadalje se je razpravljalo o nasil- ! nostih vojaških rekvizicijskih komisij. Na to so se vršili volitve v osrednji odbor. Pred- j sednikom je izvoljen grof Attems, za pod- j predsednika dr. Kluseman in R. Neuper. Slo- i venskoštajerski odborniki so: Fr. Gomišek, župnik; Fr. Roblek, veleposestnik in posl. dr. Verstovšek, v plenumu pa: L. Petovar, F. Stajnko in F. Thaler. Slovensktfštajerski nemčurji se volitev niso udeležili. Ko pa je šlo za volitve iz plenuma, so naravnost rovali proti, tako da so Slovenci imeli le majhno večino. Vse zborovanje in nato. sledeče volitve so se vršile pod vplivom združenega nem-škonacijonalnega postopanja proti Slovencem, dasiravno je bila sloven. udeležba povsem stvarna. Nemci so dali Slovencem zopet stari nauk: Proč izpod graškega jarma!
Kakšne rekvizicijske komisije se pri nas uajdejo? Iz Posavja poročajo, da so tjekaj došle rekvizicijske komisije, ki niti raznih vrst žita niso poznale. Tako so posamni načelniki teh komisij zamenjavali rž s pšenico. V enem slučaju so zaračunili 3 kg prediva za seme — laneno seme pa so pobrali. Seveda ti gospodje niso pritegnili niti enega veščaka-domačina. Menda so se bali, da bi prišla na dan njih nezaslišana nevednost, ali pa so se smatrali za vzvišene nad strokovno znanje domačih veščakov. Take stvari se dogajajo neštetokrat. Potem pa se čudijo gospodje, da med našim ljudstvom nevolja vedno bolj narašča in da mržnja do graške modrosti gospodov z zlatimi ovratniki, ki se gredo kmete za zeleno mizo, išče duška v narodni zahtevi po samostojni Jugoslovanski državi! . . .
Važno posvetovanje poslovalnice slovenskih štajerskih poslancev. Dne 4. t. m. se je vršilo važno gospodarsko posvetovanje slovenskih štajerskih poslancev. Posvetovanje je veljalo ogrom. nevarnosti, ki grozi našemu kmetijstvu vsled neprestanih in vedno večjih rekvizicij. Na zborovanje so došli skoro vsi slovenski spodnještajerski državni poslanci, namestnik graške namestnije svetnik dr. Kraus, zastopnik štajerskega prehranjevalnega urada komisar Urbanek, ravnatelj deželne vnovčevalnice za živino Schneiter, vodja mariborskega okr. glavarstva dr. Kra-mer, vodja mariborskega prehranjevalnega urada dr. Lajnšič, vodja ptujskega prehranjevalnega urada dr. Pirkmajer, ravnatelj deželne kmetijske šole v Št. Juriju Bele, zastopnik deželne oblačilnice dr. Fidija, cela vrsta županov, kmetovalcev in zastopnikov duhovščine. V posvetovanja, ki jih je vodil posl. dr. Verstovšek, so posegli številni govorniki. Posl. R o š k a r je omenil, kako neizprosno se rekvirira zlasti po vojaštvu. Kmet že večinoma niti semena nima. Živino so pobrali do polovice in še čez. Cesto so strehe gospodarskih poslopij gole, ker se je slamo — po-krmilo. Graščaki imajo ponajveč še polno število svoje živine, le kmet mora dajati. Predlagal je, da naj se pusti kmetovalcu potrebno živino za poljedelstvo in da se živino pod 250 kg sploh ne sme odjemati. Posl. dr. Korošec omenja, da bi bil predpogoj k izboljšanju sedajnih razmer — dati ljudstvu mir. Mnogo je kriva vojaška oblast. Ona pošilja rekvirirano živino živo ven na fronto, pri čemur gre vsled slabega ravnanja, mučne vožnje itd. skoro polovico živine v nič. Moralo bi se ovesti klanje živine doma in dobljeno meso naj bi se potem dopošiljalo v pripravnih vozovih armadi. Dežela bi morala dati mesečno 9230 glav živine, zahtevajo pa za april 27.000 glav živine. Vsakdo si more predstavljati, kam to vede in kakšen bo konec. Ravnat. Schneiter je izvajal, da je Srednji Štajer dal lani za 7000 glav živine premalo. Zato je moral Spod. Štajer dati 3000 in Gornji Štajer 4000 glav živine več. Trdi, da imajo vsi okraji zaostanke, le okraj Feld-bach je dal več, kot mu predpisano. Dežela danes nima več klavne živine, marveč le plemensko. Dnevno izgubi dežela povprečno 400 glav. Vse drugače bi bilo, če bi vlada prisilila Madžare. Toda teh se boji in se zadovolji s tem, kar dado — prostovoljno. Hrvatska bi bila n. pr. morala prispevati februarja 26.000 glav živine, dala pa je Ie — 6000 glav živine. Dežela ne more dati mesečno več, kot 8000 glav živine, vojno ministrstvo pa zahteva 27.000 in — grozi z bajoneti. Danes šteje dežela še vsega nekako 450.000 glav živine. Dan, ko bode izčrpana, se more torej v naprej izračunati! Tudi on je za klanje
doma. Težavno stališče ima govornik z gar-nizijami, raznimi gospodarskimi sveti in — s producenti. Vodja mariborskega okrajnega glavarstva dr. K r a m e r je dejal, da se vlada prav nič ne briga za pritožbe, marveč da kratkomalo ukaže: »Morate!« in — grozi. Dr. Lajnšič je priznal, da je mariborski okraj skoro največ trpel. Tudi on se je ope-tovano obrnil zlasti na deželni urad za krmila, niti enkrat pa ni dobil odgovora. — Dr., Kraus je priznal, da je skrajni čas, da se izpremeni doslejšnji način rekviriranja. Lani bi bila morala dežela prispevati 6300 vagonov žita, dati pa jih je mogla komaj 2500 vagonov. Dr. Pirkmajer iz Ptuja je za to, da vlada vojaščine oprosti vse one posestnike-vojake, ki bi se zavezali, da oddajo od svojih pridelkov gotovo množino državi. Le tem bi se moralo pustiti vojne vjetnike in dodeliti vojaška delavska krdela, ki bi mogla opravljati potrebna poljska dela. Tozadevno bo izdal v bližnjem času brošuro, ki bo vsa ta vprašanja obravnavala. — Ko so govorili še nekateri drugi govorniki, je posl. Verstovšek zaključil velevažno gospodarsko posvetovanje.
Gospodarske vesti iz Štajerske. Hmelj na hmelskcm trgu v Žatcu je padel za 10 do 15 K pri 50 kg. Cene so se menjavale med 140 K in 150 K. Povpraševanja po hmelju ni prav nikakega. — Padanje denarja. Po deželi in po mestih se je na velikonočni teden in posebno na velikonočne praznike raznesla vest, da bo vlada v najkrajšem času zahtevala, da se prinese v njene menjalnice (podružnice avstro - ogrske banke) ves papirnati denar. Govorica je vedela povedati, da izda vlada v zameno nekake nove denarne vrednoče (listke, kupone itd.), oziroma, da papirnati denar dobi nekak pečat (Ober-druck), ki bo označil novo vrednost dotične-mu bankovcu (recimo: mesto 10 K le 5 K). Pripominjamo, da ni o kakšnem takem koraku za sedaj nikomur nič znanega, vsaj ne na merodajnih mestih. Gre torej očividno za dvoje: ali hočejo špekulantje na ta način ljudstvu izvabiti za nizko ceno papirnati denar, ali pa ga izvabiti, da kupi posestva, bodisi zemljo ali pa poslopja (hiše) za neprimerno visoke cene. Tudi ta manever je našel, žal, mnogo žrtev. Čudno le, da se naše oblasti in zlasti nekateri orožniki, ki so tako vneto na delu, kadar gre koga radi jugoslovanske deklaracije zasledovati, nič ne zmenijo, da se bi temu lopovstvu odločno uprle, oziroma uprli. — Cene živil. Mast do-seza vedno večje cene. Ponekod jo je še dobiti za ceno 30 K pri kilogramu, toda taki kraji so že zelo redki. Ponajveč zahtevajo že 42 K za kilogram. Seveda, cene za druge potrebščine, zlasti ki jih mora kmet kupovati po mestih, tudi neverjetno naraščajo. Dogaja pa se tudi že, da zahtevajo po deželi za 1 kg domače svinjske masti že celo 52 do 56 kron. Prebivalstvo, zlasti po mestih, že skrajno hira in tuberkuloza se širi s strahotno naglico. Pa tudi umrljivost vsled pomanjkanja zadostne -(tolščobne) hrane, je silno poskočila. Fižol velja kilogram že 4 K in še več, za krompir pa se zahteva ponekod za kg že celo 1 K. Koruzno moko prodajajo po nekodi že liter po 3 K 50 vin. Zlasti cvete to odiranje v občinah, ki še danes prisegajo na ptujskega župana Orniga politični šnops. — Živila iz Hrvatske. Ljudje hodijo na Hrvatsko kupovat raznih živil, kot n. pr. moko, špeh, mast, olje itd. Na eni zadnjih postaj na Hrvatskem ogrjki uradniki prav strogo »revidirajo« železniške vozove. Gorje onemu, pri katerem najdejo samo pol kilograma kakšne stvari, če nima v svoji dlani pripravljenega — petdesetaka ali stotaka! Tako pripovedujejo prizadete stranke, ki so se vozile iz Hrvatske na velikonočni teden.
Vojaške rekvizicije živine po vsej državi. Kranjsko deželno mesto za vnovčevanje živine nam piše: vojno ministrstvo je z ukazom št. 38.107 telegrafično odredilo, da se po celi Avstriji začno vršiti rekvizicije živine z vojaško pomočjo, ker se zlepa ne more dobiti predpisanega števila klavne živine. »Deželnim mestom« v posameznih kro-novinah se je pridelil poseben častnik, ki bo nadzoroval in odrejal dobavo živine po deželi. Ta častnik bo imel na razpolago večje vojaške oddelke, ki bodo v slučaju, ako se ne bo po zaupnikih »Deželnih mest« dobavilo predpisano število živine, takoj nasto-
Dan Čehov.
Dne 13. t. m. je zgodovinski dan za vso našo državo. Slučajno ali ne slučajno je padel ta dan tudi najljutejši sovražnik Čehov in Jugoslovanov, grof Czernin, mnogo večje važnosti pa je, da je ta dan ves češki narod v bratski slogi z Jugoslovani svečano obnovil svojo prisego, da hoče vztrajati pri svojih zahtevah in pri svojem delu za celokup-nost,dokler ne zmaga in ne doseže samostojnosti svojega naroda.
Za pravdo in svobodo. Takoj po nesramnem. napadu grofa Černina so češki in jugoslovanski poslanci složno protestirali proti žalitvam in lažem ter so zagrozili vladi, da si poiščejo v državnem zboru in delegacijah sami zadoščenja. Ministrski predsednik vitez Seidler je skušal Cehe potolažiti in pomiriti ter je še posebej Hrvate in Slovence pohvalil, češ da so junaški in da je mnogo teh jugoslovanskih' ' junal#»v prelilo kri za cesarja in državo. Pozabil pa je Seidler na naše brate Srbe, ki so — rodom iz Hrvatske, Slavonije, Dalmacije ali Bosne -Hercegovine — morda še največ pretrpeli za svojo narodnost ter so se na vseh frontah izkazali brezprimerne junake. Vlada je upala, da napravi med Čehi in . Jugoslovani razkol ter da se Jugoslovani morda od Srbov odločimo. Toda zmotila se je. Zgodilo se je ravno nasprotno: vsi pravi Slovani v Avstriji & Ogrski smo se zaradi napadov grofa Černina združili z dušo in srcem še v tesnejšo enoto. Ne bojimo se vladnih groženj, a odklanjamo tudi vsakršno t vladno dobrikanje in hvalisanje. Mi sami vemo, kaj smo in koliko smo žrtvovali; zato pa tudi sami predložimo svoj račun, kadar pride naš čas. Vsi jugoslovanski listi so izrazili Čehom solidarnost in zvesto bratstvo, naj pride.kar hoče; posl. dr. Korošec je v imenu jugoslovanskega kluba brzojavno prisegel Čehom zvesto sobojevništvo do skraj nosti, in kakor en glas je šel med Slovani vse države: Ne udajmo se! Vsi za vsakega, vsak za vse! Mi smo s Čehi do zadnje kaplje krvi, ker vemo, da so po krivici blateni in ker vemo, da so nam pošteni bratje! Naša skupna stvar je pravična in mora zmagati.
Dan češke narodne prisege. Dne 13. t. m. so se sešli v Pragi politiki vseh češ. strank, poslanci vseh ustavodajnih zborov, znanstveniki, umetniki, pisatelji, župani, obč. svetovalci, zastopniki kulturnih društev, Sokolov, gospodarskih organizacij, ženstva ter sploh najodličnejši predstavitelji češ. politike, kulture in kapitala. Ogromna dvorana Smetanova je bila nabito polna. Prišli so tudi zastopniki Jugoslovanov, Slovencev, Hrvatov in Srbov, državni poslanci, pisatelji, umetniki, časnikarji in zastopniki našega ženstva. Ko so stopili naši poslanci z dr. Korošcem na čelu v dvorano, e zadonelo: »Ziv.eli jugoslovanski bratje!« Po petju stare pobožne husitske pesmi s Spremljanjem orgel je govoril načelnik Češkega Svaza, posl. Fr. Stanek: Jugoslovanom je dejal: »Nad nami vihra ena zastava, imamo eno geslo, eno taktiko, eno povelje za Vašo in našo pravico, za Vašo in našo samostojnost in enakopravnost, za Vašo in našo bodočnost!« Zborovalcem je dejaji:» Manifestiramo, da sta narod in njega zastopniki eno eno do groba, in da te enote ne razbije nobe na sila sveta. Mi nismo" veleizdajalci, mi smo le zvesti služabniki svojega naroda! Ne bo jimo se, ker naša vest je čista! Kvišku srca V tesnih vrstah naprej! Naj bije grom in švi ga strela, naša bo bodočnost, naša bo zma ga!« Nato je govoril najslavnejši češki pisa telj Alois Jirasek ter čital prisego, da češki narod ostane za vso bodočnost zvest v delu, v boju, trpljenju, zvest do groba svojim pra | vicam in vzorom, da hoče češki narod vztrajati do zmage in dokler ne pozdravi samo stojnosti vsega naroda! Bil je nepopisno sve čanosten, srce pretresujoč, solze iztiskajoč
trenotek, ko je belolasi • umetnik-pisatelj Ji-asek čital slovesno prisego ter so največji češki možje in najboljšeš češke žene z dvignjenimi desnicami za . njim, klicali: »Prisegamo!« — In ž njimi vred so prisegali zvestobo narodu do groba Slovenci, Hrvati in Srbi! — Tak je bil naš odgovor grofu čer-ninu. Nemcem in Madžarom. Mi gremo naprej, ker ne bojimo se nikogar.
Kdo je imel prav? Černinov govor je razvnel vse najnižje strasti nemštva, zlasti pa koroškega in štajerskega renegatstva. Polurica je hujši od Turka, nemškutar bes-nejši od Nemca, Ker je cesar grofa Černina zaradi njegovih diplomatičnih polomij poslal v penzijon, zlasti ker je rane. min. predsednik Clemenceau odločno dejal, da je Černin glede francoske mirovne ponudbe lagal, ker je nasprotno resnica, da se lani z naše strani poskušalo z nekim zasebnim cesarjevim pismom pridobiti Francijo za mir, so zdaj Nemci in Madžari zelo potlačeni. Njihov govornik je moral utihniti! Njihov zastopnik je danes brez moči! Zaupnik in duša nem. nacionalcev černin je odletel-! Samo teden dni so vriskali in divjali Nemci in Madžari, danes — jokajo, Slovani pa ostanejo »kakor so bli, enega srea, ene krvi.« Božji mlini me-ljejo počasi, a zanesljivo, gospoda ljubljanska cenzorja! Danes teden sta nam odgovor na Černinove brezobraznosti zaplenila; danes teden sta nam pobelila list, ko smo pisali, da je grof Černin brez" sposobnosti za svoj posel in da ima manire, ki jih Slovani ne trpimo. Danes pa je potrdil našo sodbo tudi tisti gospod, ki je nad Černinom in nad vsemi cenzorji: Nj. Vel. cesar s'am ! Grof Černin postane — kakor njegov prednik — morda višji dvorni lakaj ali pa pojde vzrejat plemenite pasje in konjske sorte na grad svojih čeških dedov. Renegat černin, ki se piše danes Czernin, pojde uživat bržčas sladke sadove svojih slovanskih prednikov. Bog ž njim in z vsemi, ki so njegove vesti, časti in talentov! Tudi naši cenzorji pojdejo kmalu za njim.
Pride veliki dan obračuna vseh narodov, ne na bojiščih, — in pri tej veliki poravnavi se poravna tudi naš pošteni račun, pride tudi narod do pravičnosti in pravic. To je glavno: ne omahovati, ne obupovati, zvesto in složno vztrajati!
Posl. dr. Zahradnik.
Same krize.
Skupni finančni minister baron B u -rian je bil imenovan za naslednika grofa Czernina kot minister za zunanje zadeve. Baron Burian je bil že enkrat na čelu našega zunanjega urada, tudi takrat v vojnem času, bilo je to decembra 1915, a se je moral umakniti grofu Czerninu. Sedaj se je kolo zopet obrnilo in naj zopet vodi baron Burian najvažnejše posle naše države. Ne milost, ki si jo je zaslužil grof Czernin na cesarskem dvoru in sovraštvo Slovanov v Avstriji in na Ogrskem, katero si je grof Czernin vzel s seboj s svojega mesta, bodita njegovemu nasledniku vodili pri njegovi politiki. Jasno povedano je bilo dovolj in dosti pogosto, da bo mogel spoznati, kje gre prava pot.
Tudi na Ogrskem imajo svojo kabinetno krizo. Tam je podalo dne 17. t. m. celokupno ministrstvo dr. Wekerle prošnjo do cesarja, da naj jih odpusti iz službe, ker jim ni mogoče spraviti pod streho volilne re forme.
Če svojih iščeš ti pravic, pokonci glavo nosi! Ponižnika ves svet tepta in le za norca ga ima . . . Zahtevaj, nič ne prosi! A. Ašker c (Lirske in epske poezije).
Junij Brut
Politika.
Med pesek skriti glavo in oči, ko vse okrog je polno krika, boja, ko smrt, nevarnost od povsod preti — politika je znana — ptiča noja.
Pobijati se divje med seboj in tujcu biti množica pokorna, ko zovemo ga proti sebi v boj: politika je taka — bratomorna.
Ne vedeti kako in kod in kam, postati žrtev tujega nasilja, in v žepu svojem skrivati program — to je politika za nas — b r e z cilja.
Ponosno biti na svoj ščit in meč in vmes poklone delati globoke, poskušati povsod, kdo plača več — to nam politika je — proste roke.
Obljubiti povsod in delati nič, držati na predpise se uradne in zraven skrivati za hrbtom bič — to taktika politike je — v 1 a d n t.
Hoteti zmagati na prvi mah, ribariti, kjer voda je bolj kalna in zraven bitt tih, boječ in plah, politika je taka — nerealna.
Kričati v svet, le mi, in mi sami, in laziti pred ona vrata skrivna, kjer vlada skrite milosti deli — to je za nas politika pasivna.
Ponižno klanjati povsod hrbet in upati na mesta bolj vplivna in zraven lezti slavni vladi v — to zove se — »politika aktivna«.
Premisliti natančno vsako stvar, ko srce praztfo, glava nam je trezna, in misliti povsod Ie na denar: to je politika — velepotezna.
Intriga, spletka in razdor povsod, da krega se Posavec in Ljubljanka, zato, da eden bil bi vsem »gospod«, politiko to dela: kmečka stranka.
Načrt imeti velikih potez, za plačo biti roda izdajice, ovajati, lagati, kleti vmes — to znana je politika — Resnice.
Svobodo, mir, pravico nam in čast, odgovor jasen vsakemu, kdor vpraša, državo svojo, narodno oblast, to je in bo politika naj naša.
Tedenske vesti.
-r Zveza jugoslovanskih" železničarjev
sklicuje v smislu sklepa osrednjega odbora izreden občni zbor na nedeljo, 5. majnika v Ljubljano. Pred občnim zborom v soboto, 4. majnika se bo vršilo zborovanje delegatov. Dnevni red, kraj in čas pravočasno javimo. Bratske podružnice prosimo, da nam tekom 14 dni javijo svoje eventualne predlo-* ge ter zanesljivo pošljejo na občni zbor in na zborovanje delegatov svoje zastopnike.
O d bo r.
— Kranjski pomožni odbor za obnovitev Goriške se obrača z nujno prošnjo do vseh slovenskih kmečkih posestnikov po Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, ali bi hoteli sprejeti goriške begunce iz sužnosti, v kateri drhte po barakah. Naša županstva naj bi privolila to nastanitev in vlada naj bi ne delala ovir. Goričani se vračajo domov. Mnogo pa jih je še, ki ne morejo domov, morali bi torej še nadalje ječati po barakah, dasi si tako gorko žele svobode in dela. Delavcev tako primanjkuje povsodi. Ako so mogli begunci preživeti že več nego dve leti med nami, bomo vzdržali tudi še dalje. Ko jim bo mo-
goče, se vrnejo domov tudi ti. Najnesreč-nejši so, ker še ne mofejo domov, ker je tam vse uničeno. Dobra srca, pomagajte!
— Smrt slovenskega zdravnika v Trstu. Nenadoma, zadet od 'kapi, je umrl v Trstu g. dr. Izidor Reja, sedaj višji vojaški zdravnik, poprej tržaški mestni" zdravnik v Bazovici. Pokojni dr. Reja je bil Bric, blaga, zlata duša. Radi so ga imeli, kjerkoli je služboval: v Rihembergu, Komnu, Kastvu in v tržaški okolici. Bodi mu blag spomin, preostalim naše sožalje!
—	Št. Jur ob južni železnici. Poročajo nam: Preteklo nedeljo smo tu ustanovili krajevno politično organizacijo JDS. z nad 50 člani. V sosednih občinah se ustanove podobne narodne združitve prihodnje nedelje. — Hvala vsem delavcem in delavkam na tem polju! Krepko naprej! Prosimo še od drugod enakih poročil.
—	Moška in ženska podružnica C. M. v Celju je priredila preteklo soboto v sokolski dvorani prijateljski večer, pri katerem je zapel znani ljubljanski kvartet Završan-Kragl-Kozina-Dermelj več naših krasnih narodnih jugoslovanskih pesmi. Dr. Božič je v primernem nagovoru pozdravil goste in vse udeležence. Dvorana je bila nabito polna, zabava neprisiljena in je odgovarjala v vsakem pogledu demokratičnemu difhu časa. Prireditev je dosegla po moralni, narodni in gmotni strani popolni uspeh. — Drugi dan so imeli celjski Nemci svoj »Volkstag«. Vse je poteklo mirno in gladko. Slovenci nikogar ne izzivajo, nikomur ne kratijo svob»de, zahtevajo pa zase popolno svobodo zabave in zborovanja, pa naj je to v Celju ali pa v Št. Janžu. Kdor išče, ta najde in jo izkupi. Nemški Celjani pa varujejo edino svoje gmotne koristi, če se prično zavedati, da so na slovenskih tleh in da je nemški trgovec v Celju popolnoma odvisen od dobre volje narodno in politično prebujenega kupovalca iz slovenske celjske okolice.	—o—
—	Od Sv. Areha na Pohorju nam poročajo: »Mazilo je najboljše zdravilo«, je rekel Mazetov Miha od Št. Janža pri Dravskem gradu, in gospod Francelj iz Maribora, ki so prišli v nedeljo tja gori pameti iskat, so jo urnih krač odrinili proti kolodvoru in še nekaj drugih. Veste, gospod urednik, tudi jaz, stara irhovina pohorska, sem se zasmejal pa sem začel laziti na tiste preklicane shode in tabore. In verjemite mi, sem se, poživil. Kaj menite, z žegnanjem pri Arehu je »čike-ka«; na bal v mariborsko kazino ne hodim, grem pa takole za tistimi gospodi, ki mi vedo kaj povedati. Pa svoje prijatelje tam najdem in se pogovorimo in smo taki, kakor bi se letošnjega vina napili, tistega peharčana, ali pa Framčana ali pa tam iz Kovačevega vrha pri Bistrici. — Veste, gospod urednik, dobro ste tole vkupe spravili, da smo prišli vsi pod eno slovensko streho, pa če je kdo malo manje ali pa malo bolj pobožen, da smo le pošteni vsi. Združiti se moramo in tesno se držati, kakor bi bilo vse z najboljšo trto vezano, potem pa pojde. In potem bo tudi srce v hlače padi® tistim zapečnikom, ki se tam po Mariboru umičejo pred vojaško službo, potem pa Slovencem hočejo zgago delati. Kajne, slavni Norbert? Ali se še spominjaš, kako si milo prosil, ko so Te hoteli k »soldatom vzet«. No, pa kaj bi neki s tako suho fižolovo preklo? — Gospod urednik! Lepo je tukaj gori okoli Sv. Areha. Prve pomladne cvetice me vabijo, golob gruli in divji petelin začne vsak čas brusiti svojo že-nitno pesem. Obesite si še Vi kakšno cev čez pleča pa pridite gori k meni, pa enega pihneva! In pogovoriva se o vseh tistih Marpur-, garjih, kterih oče ali ded je še po slovensko drvaril, ti pa bi danes radi ukončali svoj lastni rod. Povem Vam še marsikatero skrivnost o teh možakarjih, pa ob priliki obiščeva še prijatelje v Bistrici, v Framu in Hoči in pa tudi pri Sv. Lovrencu in v Marbeku. Kakšna doga je še mokra v moji kleti in krompirja sem tudi toliko rešil, da ga ne bova stradala. I11 tam v Ruški koči lepo prenočite in pohorske hojke Vas s svojim šumljanjem zazib-ljejo v spanje in sanjali bodete na tej lepi naši zemlji o lepši naši bodočnosti. Lepo Vas pozdravlja Vaš pohorski Pavliha Stariha.
— Postajo Poljčane je dobil nadrevident Gustav Wedekind, postajenačelnik, prej v Vordernbergu.
—	Iz Poljčan nam poročajo: Tudi tukajšnji begunci se začenjajo vračati v domovino. Poneso pač bridke spomine s seboj, kajti imeli so pri naših nemškutarskih trgovcih slabe čase in večkrat so si morali potom glavarstva izvojevati tiste pičlo odmerjene količine moke in kruha — so pač bili Slovenci. Bili so pa našem'u ljudstvu lep vzgled v narodni zavesti in požrtvovalnosti. Dravinjska podružnica Ciril - Metodove družbe izgubi z njimi svoje najboljše člane. Želimo jim, da bi se jim v domovini skoraj obrnilo na bolje in da bi se jim zacelile rane, ki jih je njim posebno hudo vsekala vojna!
—	Na slovenskem taboru v Št. Janžu ob Dravogradu je načeloval nemški tolpi, ki je imela namen razgnati zborovalce in razbiti tabor, uradnik južne železnice, nastavljen v Spodnjem Dravogradu, Rudolf Domaingo. Potrebno je, da se ugotovi, da ni zgolj le slučaj, ,da\ se nemško - nacijonalno uradni-štvo južne železnice zmiraj pogosteje pojavlja v politični areni. V Celju je na dan žalskega tabora izzival uradnik z rdečo kapo na uprav nesramen način vračajoče se Slovence. Pri slov. taboru v Št. Janžu ob Dravogradu nastopa zopet uradnik južne železnice kot organizator pobojev. Z gotovostjo se lahko trdi, da je bil uradnik južne železnice Rudolf Domaingo, ki je vabil v Marbur-gerci že cele dni prej nemškutarje na poboj v Št. Janž. Slovenska javnost odklanja ogorčeno take uradnike, katerim so v prvi vrsti na srcu poboji, potem šele" služba in katere ji vriva južna železnica v svrho germaniza-cije. Vemo, da temu hujskaču radi nemško-nacijonalnih izgredov prometni ravnatelj Prašniker ne skrivi lasu, saj južna železnica kot izvršiteljica nemškega »Volksrata« po svojih nemško - nacijonalnih hujskačih botruje vsem zlodejstvom proti slovenskemu narodu. Zato se ne obračamo do uprave južne železnice, ampak do naših "poslancev, naj na pristojnih mestih osvetlijo delovanje nemško - nacijonalnega uradništva pri južni železnici in svoje trditve podprejo s slučajem Domaingo in onim iz Celja.
—	Iz Šmarja nam pišejo: Izjava. Prostovoljno gasilno društvo v Šmarji pri Ljubljani jc na svojem občnem zboru dne 3. februarja 1918 enoglasno sklenilo, da se z vsem zaupanjem in navdušenjem pridružuje majniški deklaraciji Jugoslovanskega kluba in izreka njegovim članom, zlasti načelniku dr. Korošcu, popolno zaupanje in jim kliče: Le krepko naprej po začrtani poti do zmage! Iskreno se zahvaljuje prevzvišenemu knezoškofu za njegov odločni nastop in jasne besede v svrho edinosti naroda. Obenem ostro obsoja odpadnike in razdiralce med narodom. Zahtevamo skorajšnji in tolikanj potrebni in pravični mir s pravico samoodločbe narodov, v nadi, da po takem miru zašije tudi našemu narodu solnce lepše bodočnosti. Na pomoč! — V Šmarju, dne 17. februarja 19lS. — Franc Hribar, podnačelnik.
—	Konec šolskega leta. Srednje šole, dekliški liceji, učiteljišča in komercijalne ter navtične šole končajo šolsko leto v petek, dne 28. junija.
—	Umrljivost v Celovcu. Leta 1917. je bilo v telovcu 1691 smrtnih slučajev; leta 1916. pa 1404. Mestno pokopališče bodo morali zopet razširiti. Saj je umrljivost še enkrat večja kakor v mirnih časih.
—	Velik požar. Dne 12. aprila je divjal hud požar v Gradcu na Belokranjskem. Začelo je goreti v graščini pod streho. Z lesenimi dešči-, .cami kriti grad je bil skoraj hipoma v plamenu. Močna sapa je zanesla ogenj na dolenjo stran v vas, kjer so peterim gospodarjem pogorele, hiše in gospodarska poslopja. Grad je prizadet samo v glavnem visokem traktu, stranske nižje trakte «o rešili. Rogorelci iz vasi so pahnjeni v najhujšo bedo, saj so si rešili samo življenje.
—	»Hlapec Jernej in njegova pravica.« Dne 8. aprila so našli obešenega 761etnega Jakoba Pu-šavca, ki je služil nad 40 let v hiši št. 9 na Franc Jožefovi cesti. Zadnje čase se mu je mešalo. Domišljal si je, da ga nihče ne mara in ga vse preganja, Zjutraj je rekel kuharici: »Daj mi danes zadnjikrat dobro kavo, danes se bom obesil.«
—	Umor. Vojak Valentin Fiegel iz št. Mavra na Goriškem je dne 8. aprila v gostilni v Gozdu pri Colu na Vipavskem zabodel z bajonetom posestnika Jožefa Vidmarja iz Kolka. Bil je takfcj mrtev. Zapušča ženo in tri otroke, od katerih je eden pri vojakih. Vzrok je bil prepir zaradi neke ženske, pred katero je umorjenec svaril zlo-žinca.
—	Smrtonosna gnjat. Učiteljski kandidatki Muršec je prišlo slabo, ko se je vračala iz Osi-jeka v Maribor. Prepeljali so jo v bolnišnico v
Maribor, kjer je umrla. Njen oče, podpolkovnik, ki je hotel oditi na fronto, je tudi umrl. Nadalje sta umrla tudi Muršečev tast in služkinja. Dognalo se je, da je podpojkovnikova soproga v Osijeku kupila za Veliko noč gnjat. Zdela se jej ni dovolj sveža, zato je napravila iz nje gnatno klobaso. Vsi, ki so jedli to meso, so se zastrupili.
—	Roparski umor. V Otavicah pri Ribnici so našli dne 7. aprila posestnico Marjeto Zadni-kovo ter njeno svakinjo strahovito razmesarjeni. Zadnikova je bila ubita,, njena svakinja pa zaklana s sekiro. Morilec je vzel dve hranilni knjižici in denarja v gotovini, vse skupaj vredno okoli 4000 kron. Na sumu je predvsem 171etni fant iz Družinske vasi, k ije služil za hlapca pri Špičko-vih. Ta fant je tudi dne 7. aprila kupil vozni listek do Ljubljane, a je izstopil v Ortneku. Hranilni knjižici je vrgel iz vlaka, eno pri Otavicah, drugo pri Ortneku. Popihal jo je menda na Hrvatsko.
—	Ukradena oporoka. Lastnika brodov Ra-čiča so nedavno v Trstu pokopali. Zapustil je kakih 20 milijonov kron premoženja. Njegova žena se je hotela odpeljati in je oddala na kolodvoru kovčege nekemu postreščku. Prišedša v svoje stanovanje, je opazila, da jej je izginil ročni kov-čeg, v katerem je imela dragocenosti, več tisoč kron v gotovini in pa pokojnikovo oporoko. Prijeli so postreščka, ki pa trdi, da je nedolžen.
—	Vjeta tihotapska družba. Iz obmejnih krajev ob SotU se je zadnje čase živahno tihotapilo z živino. Gonili so živino na Hrvatsko, od ondod pa so jo kot hrvatsko živino vtihotapili nazaj na Štajersko in jo kot tako prodajali po mnogo višjih cenah. Orožniki so sedaj prijeli tihotapce: Martina in Janeia Kokota, Marijo Jazbinšek, Karla. Šketain Jurja Cverlina.
—	Črne koze v Celju. V domobranski vojašnici, pa tudi še med prebivalstvom v Celju so se pojavile črne koze. Zdravstvene oblasti so primerno ukrenile, da se bolezen ne razširi.
—	Umrli so: V Trbovljah je dne 8. aprila unirl Anton Počivavšek, posestnik in lastnik trboveljskega kinematografa. Pokojnik je bil vrl narodnjak ter soustanovitelj trboveljskega »Sokola«, kateremu je bil do zadnjega požrtvovalni starosta. Deloval je skoro 30 let pri gasilnem društvu ter bil dolga leta član „ krajnega šolskega sveta. — V Ljubljani je preminul c .kr. gimnazij, profesor v pokoju Lud. Lederhas. Pogreb se je vršil dne 12. aprila. Pokojnik je bil naroden mož, kot profesor izboren strokovnjak, splošno priljubi j en pri svojih učencih in spoštovan povsod.
—	Nezgode. Z železniškega mostu pri Borovnici sta padla zidarja Josifc Kovačič in Josip Stražišar. Veter jima je podrl oder in ž njim vred sta padla z višine 12 metrov. Oba sta težko poškodovana. — Truplo novorojenčka so našli v cerkvi v Žalah. Zavito je bilo v kos platna in papirja. — S petrolejem je polila drva 151etna Ana Zupanova v Ljubljani na Dunajski cesti. Posoda s petrolejem je prišla v dotiko z ognjem in je eksplodirala. Petrolej se je razlil po deklici in se je vrtel. Težko poškodovana leži v deželni bolnišnici. — Ponesrečil se je posestnik Mihael Fer-ko iz Črešnjevca pri Slov. Bistrici. Peljal se je te dni z vojaškega dopusta nazaj na bojišče. Stal je na stopnicah vagoha. V predoru južno od Slov. Bistrice je pade lz voza. Vlak ga je na drobne kosce raztrgal. — Pri Mali Nedelji blizu Ljutomera sta ogledovala vojak Alojzij Filipič in njegov prijatelj revolver, ki ga je prinesel vojak seboj iz Ercega. Revolver se je sprožil in zadel Filipiča naravnost v srce. Bil je takoj mrtev. — V topničarski vojašnici v Celovcu se je zaradi nesrečnega padca ponesrečil četovodja Schmol. Umrl je na prevozu v bolnišnico. — V Glini se je vtopila 211etna šivilja K. Fric iz Celovca. — Dne 21. marca so našli na cesti v Pečicah 221etnega posestnikovega sina Jakoba Borovinška težko ranjenega in nezavestnega. Umrl je na prevozu v bolnišnico. Vse kaže, da ga je kdo pobil, t— V Kapelah pri Brežicah je pustila posestnica Marija Štraser svoje tri otroke v starosti 3—7 let same. Šli so v gozd, kjer je delal in si kuril ogenj ruski vjetnik. Triletna Jožefa se je preveč približala ognju, vnela se jej je obleka in opekla se je tako, da je naslednjega dne umrla. V Celovcu se je ustrelil knjigovodja mestne plinarne Jožef Čej-čovnik, oženjen in oče treh otrok. — Gluhi 861etni starček Anton Strniša blizu Škofljice je šel preko železniškega tira in ni slišal prihajajočega vlaka, ki ga je treščil z vso močjo na tir pod kolesa. Starčku so šla kolesa čez stegna in so mu jih takorekoč odrezala. — Tovarniškega uradnika Zecha iz Tržiča so pogrešali že mesec dni. Dne 3. aprila pa ga je našel neki lovec na planini Do-brci mrtvega. Menda je zmrznil. — Na velikonočno nedeljo je prišla šestletna posestnikova hčerka Angela Peternelova v Dobravi preblizu ognju pod kotlom. Vnela se jej je obleka in se je tako težko opekla, da je naslednjega dne umrla. — Dne 3. aprila je tržaški brzovlak povozil na mariborskem kolodvoru nekega vojaka. Nesrečnežu je šlo kolo preko glave, da je bil takoj mrtev. — Na velikonočno nedeljo je vojak Janez, Rožič v -Oseku na Goriškem razbijal na dvorišču s sekiro po šrapnelski granati. Okoli njega je stalo več otrok, V bližini pa je snažil gospodar kravo. Naenkrat je granata razpočila. Vojak je obležal mrtev, poleg njega je bila mrtva tudi sedemletna Leopoldina Mladovan, llletni Al.
Mervič pa je bil močno ranjen na obrazu in po •životu. Drugi otroci so bili takisto več ali manj ranjeni in so jih odpeljali v goriško bolnišnico. Kravo je zadelo v vrat in se je zgrudila mrtva na tla, gospodar sam pa je bil lahko zadet v hrbet. — V Lokvah se je ponesrečil na Veliko soboto Jožef Krivec, ko je spuščal s samokresom rakete. Poškodovan je težko na levi roki,
—	Žrtve vojne. Padel je v zračnem bcju proti angleškim letalcem na južnotirolski fronti rezervni poročnik Stanko Chrobath iz Kranja. — Na Igu je umrl dne 3. aprila Slavko M i-n a 11 i v 20. letu po dolgotrajni bolezni, ki si jo je nakopal pri vojakih. — Kot žrtev vojne je^pre-minul tudi 221etni mornariški podčastnik Fr. Š i n-k o v e c iz Ljubljane.
—	Izkaz prispevkov za slovensko šolo v Mariboru za čas od 1. januarja 1918 naprej: Posojilnica v Mariboru 500 K; dr. Karel Turner 100 kron; Jakob Zadravec 100 K; dr. Franjo Rosina 110 K; Miroslav Volčič 100 K; profesor Franc Voglar nabral v Lembahu 51 K ter v Rušah 107 K; Franc Pišek nabral mesto vehca na grob gosp. Petru Zabovniku 62 K; železničarska podružnica družbe sv. Cirila in Metoda v Mariboru 252 K; dr. Radoslav Pipuš 20 K in 50 K; prebitek dijaškega- koncerta v Narodnem domu dne 3. marca t. 1. 242 K; dr. Leopold Poljanec 11 K; Lovr.o Pe-tovar 50,K; Fric Rajh 10 K; Joško Rajh 50 K; Viktor Kukovec 50 K; Janko Dijak 2 K; Janko Baukart 5 K; Franjo Stajnko 15 K; Fric Rajh 10 kron; Vid Janžekovič 50 K; Anton Godec 20 K; Rudolf Maister 20 K; Matija Pire 10 K; dr. A. Mulej 10 K; Franc Voglar 10 K; iz pušice v Narodnem domu 497 K 29 vin. Skupaj 2504 K 29 v. Vidimo, da narod, razumeva važnost slovenske šole v Mariboru. Prepričani smo,'da dobe ti dobrotniki še nebroj posnemovalcev. — Odsek za slovensko šolo v Mariboru.
Vojni dogodki.
Italijansko bojišče. Na bojišču navadno vsakdanje delovanje patrulj in letalcev. Te dni smo culi enkrat o zvišanem bojnem delovanju. Iz Švice poročajo v nemške liste o italijanskih pripravah za odpor proti morebitni avstroogrski ofenzivi. Italijani so zamašili s četami in številno artilje-rijo vse one točke, kjer bi mogel biti avstro-ogrski sunek zanje posebno usodepoln. Italijani poročajo dan na dan o grozeči nevarnosti in zahtevajo pomoči; zahtevajo tudi, da naj se italijanske čete v Albaniji odpokličejo na fronto ob Piavi, kajti ob tej fronti se odloči bodočnost Italije.
Na francoskem bojišču so izvršili Nemci trejji sunek, to pot bolj na severu v smeri proti Calaisu, da bi na ta način .prizadejali angleški armadi kar najhujši udarec. Prve dni se jim je sunek posrečil, zavzeli so Armentieres ter prodirali zlasti z jugovzhoda. Pozneje je šlo prodiranje mnogo bolj počasi, zavzeli pa so 16. t. m. važno mesto Bailleul.
Pogajanja z Romunijo se zavlačujejo v prvi vrsti, ker stoje nemški posredovalci na stališču, da mora Romunska dati Nemčiji žito skoraj zastonj. Na ta način si hoče Nemčija nadomestiti vojno odškodnino. Pogajanja pa se bodo zavlekla še bolj zaradi odstopa našega zunanjega ministra grofa Czernina. Izmed do sedaj podpisanih delnih pogodb z Romunijo je provzročila največ razburjenja ona, na podlagi katere je v to svrho sklicano 'posebno Romunom prijazno zemstvo v Besarabiji sklenilo priklopiti to deželo Romunski. Ukrajinska vlada je proti takemu samovoljnemu poseganju v njene zadeve slovesno protestirala pri romunski vladi.
Nemci prodirajo na Finskem, da bodo mogli tudi tam razšriti svoje gospod-stvo podobno, kakor na Kuronskem, Estonskem in v Livlandiji. Najprej so se polastili Nemci glavnega finskega pristanišča Hel-singfors ter nameravajo od tam prodirati proti severu, torej proti Murmanški že-raznici.	1
Turki so zasedli rusko trdjavo B a -t u m ob Črnem morju, središče velike ruske petrolejske industrije.
Raznoterosti.
* Rodoljubje Čehov iz Jičina. 18letni učiteljski kandidat Anton Heimann v Jičinu, ki je padel na ruskem bojišču, je volil: Osrednji šolski Matici 28.000 K, društvu »Komensky« na Dunaju 28.000 K, Deylovemu zavodu za slepce 6435 K in revežem y Jičinu 500 K. — Nedavno umrla Frančiška Erlfchova tudi iz Jičina pa je volila v svoji
oporoki vse svoje premoženje 74.000 K Deylove-mu zavodu za slepce. — Avguštin Deyl, bivši marljivi in skromni obrtnik v Jičinu, je zapustil: Osrednji šolski Matici 8000 K, društvu Komensky na Dunaju 4000 K, Narodni severočeški enoti 3000 kron, Narodni pošumavski enoti 3000 K, sirotišnici v Jičinu 8000 K, revežem na Visokem Veselju 1000 K ter revežetn v Jičinu 500 K. Torej kar trije Jičinci so še po svoji smrti pokazali, da jim je prvo in zadnje: narod in domovina!
*	Češki otroci v cesarjevih gradovih. Cesar je dal na razpolago skupnemu prehranjevalnemu odboru v Pragi za nastanitev otrok iz Češke sledeče gradove: rezidenčni grad Pleškovice pri Li-tomericah, gradova Cerekvic in Nevelist ter posestvo Smiric pri Kraljevem gradcu.
—	Iz poročila »Grazer M. Z.« od 8. aprila: Cesar v Istri posnamemo, da je državni poslanec Spinčič in drugi poslanci opatijskega okraja bil od cesarja delj časa konserviran! — Res čudni čudaki ti kulturonosci v svojih poročilih. Vemo, da naš presvitli cesar zelo rad »konverzira« z ljudstvom in njega izvoljenci — da pa poslance in župane »konservira« — tega pa še nismo vedeli! Ne verjamemo, da bodo naši kulturonosci ta duševni polom v njih leibžurnalih zapazili, kajti njih možgani so že konservirani za večnost. — Za počt! — A r g u s.
—	Zastrupljeni sladkor v Zagrebu. Nedavno so poročali listi, da je došel v Zagreb vagon zastrupljenega sladkorja. Sedaj pa poročajo, da je temu vagonu sledil še eden. Vreče sladkorja so biel posute s strupeno pikrinovo kislino. Sodi se, da gre za nesrečen slučaj, da je bil sladkor naložen v obeh slučajih neposredno v vozove, ki so prej prevažali pikrinovo kislino v praških. Sladkor je iz tovarne v Ziegendorfu pri Odenburgu. Neposredno v bližini so municijske tovarne.
*	Prebrisan policijski pes. Dne 31. marca so v vasi blizu Mor. Krumlova tatovi v stanovanju Frančiške Filipove razbili s sekiro vrata ter odnesli iz shrambe mnogo živil. Brat okradene žene je šel takoj zjutraj v Oslavane po policijskega psa. Pes je še dopoldne našel tatu, 151et-nega Cirila Prokeša, ki so pri njem našli del ukradenih živil.. Izdati pa ni hotel, kdo mu je pomagal in kje so ostala živila. Toda pes je tekel kar dalje po sledu do Ivančic, in kmalu je imel drugega tatu, ki tudi ni maral nič vedeti o svojem pomagaču ter ni hotel povedati, kam sta Skrila mast. Ali pes je našel tudi mast. Zakopana je bila na bregu reke, kjer se je pes na gotovem mestu ustavil ter čakal tako dolgo, da so jo od-kopali.
—	Splošna prepoved kurjenja. Nižjeavstrij-sko namestništvo je po naročilu ministrstva javnih del zapovedalo, da se od 7. aprila nadalje na Nižje - Avstrijskem ne sme kuriti stanovanj. Prestopki se bodo kaznovali z denarnimi globami do 20.000 kron.
*	Nadomestek za milo iz zemlje. V občini GytIlato na Ogrskem so našli zemljo, ki vsebuje precej masti in se da uporabiti baje kot nadomestek za milo. Strokovnjaki pravijo, da je take zemlje na Ogrskem dovolj. Samo če ni to nekake vrste siv kamen, ki ga vidimo tudi pri nas v izložbah, ki pa ni za nič! «
*	Konj z rogovi. Znanstveni časopisi poročajo, da so dognali pri nekem dveletnem konju na čelu dva po 3 cm dolga, simetrična izrastka. Koža se je dala nad rožički premikati. Dr. Ohles, ki je konja in njegove rožičke preiskoval, trdi, da je v tem slučaju narava posegla nazaj v zgodovino konjskega rodu Prvotni kopitarji so namreč imeli rogove. Vrsta kopitarjev, ki se je imenovala Dinoceras in je že zdavnaj izumrla, je imela baje kar' po tri pare rogov.
Koliko kruha dobivajo posamezniki v poedinih državah. V Avstriji in Nemčiji je odkazanih 280 gr za osebo, v Turčiji 250 gr, v Bolgariji 500 gr, v Italiji 850 gr, v Franciji in Angliji. 260 gr, na Danskem 815 gr, na Norveškem 280 gr, na Švedskem, Holanil-skem 111 v Švici 250—265 gramov.
Odgovorni urednik: Emil Vodeb.
Tisk »Narodne Tiskarne« v Ljubljani.
Izdaja: Kousorcij »Domovine«.
Izhaja vsak petek. Naročnina za tekoče leto 12 K, za pol 6 K. Posamezne številke 24 vin. Uredništvo: Mestni trg štev. 17, II. Upravništvo : Sodna ul. št. 6, priti, desno. Inserati po dogovoru.
is) o vodo
in vino razpošilja
A. ©Si?, P- m
Pobarvano blago
kot novo!
(črno, rdeče, modro, rjavo itd.) starih ponošenih, oblede" lih in, včasih že zavrženih oblek je uporabno
Oomaže ptatno, pobarvano modro, je
posebno trpežno. Za naročila tudi po pošti se uljudno priporoča
Prva in največja parna isarvarnica in kemična čistilnica
Josip Rekli, Ljubljana
Poljanski nasip štev. 4.
usKa glavnica: . Rezerve: okrog . .
. . K 12,000.000. . . K 1,000.000.

Dubrovnik Dunaj ftotor Metkovič
IS:
Opatija Spljet Šibenik Zader
Vloge na Isniiiice in jih obrestuje po čistih 4%
Vloge na tekoči m žiro račun
proti najugodnejšemu obrestovanju. — Dviga se lahko vsak dan brez ozira na moratorij. Rentni davek plača banka iz svojega.
Eupiafe in prostata:
Devize, valute, vrednostne papirje itd-srečke c. kr. razredne loterije.
Eskontlra:
Menice, devize, vrednostne^papirje itd.
Izdaja:
Čeke, nakaznice in akreditive ,na vsa tu- in inozemska mesta.
Daje predujme:
na blago, ležeče v javnih skladiščih.
Prevzemaš
Borzna naročila in jih izvršuje najku-
lantneje. ■ ■■
Brzojavni naslov;
JADRANSKA. ■ ■■
Telefon št. 257.
>
V
i.

Delniška glavnica . K 10,000.000.— Rezervni fondi... K 1,500.000.—
Podružnice:
v Splitu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, Gorici (t. č. Ljubljani) in Celju.
Sprejema
vloge na knjižice in na tekoči račun.
v
Nakup in prodaja vseh vrst vrednostnih papirjev, deviz in valut. Vnovčevanje kuponov, izžrebanih zastavnih pisem in obligacij.
Nakazila in kreditna pisma.
Borzna naročila.
PF* Promeše ^gtg k vsakemu žrebanju.
w Posojila na vrednostne papirje.
Eskontovanje menic.
Sprejemanje
vrednostnih papirjev v hrambo in oskrbovanje.
Stavbeni krediti. Aprovizacijski krediti.
Poslovnica
c. kr. avstrijske državne loterije.

DE

Mestna hranilnica ljubljanska
Prešaraova ulica štev. 3,
največja slovenska hranilnica
je imela koncem leta 1917 vlog..........K 66,800.000
hipotečnih in občinskih posojil ..........„ 27.000.000
in rezervnega zaklada ............... 2,000.000
Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje najvišje po

4
®>
5L
večje nestalne vloge pa po dogovoru. Hranilnica je p upi t arnc varna in stoji pod kontrolo
c. kr. deželne vlade.
Za varčevanje Ima vpeljane lične dOlSSflČ© hranilnike.
Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem.proti 5%, izven Kranjske pa proti 5'/4% obrestim in proti najmanj 1% ozir. */*% odplačevanju na dolg.
V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno
Kreditno društvo.
v3E

DE
3EJE
3E
3E
E
J!

Tvrdka: M. ROSOCr & COltip.
veležganjarna v Ljubljani
oddaja cenjenim odjemalcem fino, pristno blago lastnega izdelka:
slivovico, sadjevec, brinfevec, konjak in
vino vermout
po ugodnih cenah.
R

k
rt rt rt
w «
rt rt rt rt rt rt rt rt a rt rt rt rt rt a a
'........ta liobljanske okoli
reglstrovana zadruga z neomejeno zavezo v Ljubljani
obrestuje hranilne vloge po čistili
'i/o/
4 /O
brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje posojilnica sama za svoje vložnike.
Rezervni zaklad K 1,000.000. Hranilne vloge K 23,000.000.

Ustanovljena leta 1881.	«
3________Hfc
rt rt rt rt rt w a rt rt rt h w rt rt w rt rt rt w w rt w