Poštnina za kraljevino Jugoslavijo- v gotovini plačana. BOGOSLOVNI VESTNIK IZDAJA BOGOSLOVNA AKADEMIJA LETO XVII ZVEZEK I LJUBLJANA 1937 KAZALO. (INDEX.) I. Razprave (Dissertationes): Pogačnik, Telesna kultura in krščanstvo (La culture du corps et le Christianisme)............................. 1—18 Ahčin, Nevarnost komunizma in naše deio (De peri- culo communismi avertendo)................................19—40 Snoj, Hospic Sv. Družine v Jeruzalemu in Slovenci (De hospitio S. Familiae Hierosolymis eiusque pro Sloveniš momento)................................41—49 II. Praktični del (Pars practica): Desetletna rast slovenske Katoliške akcije (Dr. Ambrožič) 50—62 III. Slovstvo (Literatura); K e i 1 b a c h , Konijersreuth u svijetlu psihologije religije (A. U.) 63 — Grafenauer, Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov.in čina nadt> ispovedaj^štiimb s? (F. Ušeničnik) 64 — Codrington, The Liturgy o{ Saint Peter (F. K. Lukman) 67* — Malo opravilo na čast bi. D. M. (M. Slavič) 69 — Dictionnaire de spiri-tualité fase. VI (F. K. Lukman) 70. IV, Razno (Miscellanea): Srbska pravoslavna cerkev o jugoslovanskem konkordatu (A. Odar) 71. Telesna kultura in krščanstvo. (La culture du corps et le Christianisme.) Dr. Jože Pogačnik. Résumé. A l'encontre des sectes spiritualistes des siècles passés on exagère aujourd'hui surtout la valeur du corps humain au sens matérialiste du mot. Le mouvement sportif d'aujourd'hui tend à devenir mème la religion du XXièm barvah so slikali slovensko katoličanstvo tudi na zborovanju Marijinih družb. »Poglejmo katoliški Sloveniji v obraz. Kaj se vam zdi: Ali ni to lice nekoliko upadlo? Ali ne vidite na njem pritajenih sledov malovrednosti, nezvestobe, needinosti, površnosti in neiskrenosti« , .. »Treba je v katoliške vrste in vrtince vliti več živovernosti, več zvestobe, več temeljitosti, več iskrenosti.«'1 Najvažnejša zborovanja so torej ugotavljala, da se navzlic vsej naši velikanski organiziranosti črta verskega življenja med narodom nagiba navzdol. Toda odkod in zakaj to usihanje katoliškega duha? Ali je krivda na organizacijah samih, njihovi miselnosti, njihovem ustroju? Ali ni krivda neuspeha ali premajhnega uspeha na nas samih, našem delu? Kje je vzrok? Zdi se, da je shod prav to osrednje vprašanje verske obnove pustil ob strani. In prav na to vprašanje ni dal nikakega odgovora. Govorniki glavnega odseka so sicer navajali razne vzroke našega versko-nravnega stanja. Dolžili so nasprotno časopisje, alkoholizem, naglico sedanjega življenja, ki nehote spravlja v ospredje materialne strani življenja, duhovni pa ne daje prostora 3 K. s. str. 186. , Podčrtal jaz. 5 Dr. Srebrnič: Naloge versko-nravne obnove. K. s. 187—195. 6 Dr. Merhar: O pomenu Marijinega češčenja za narodovo vzgojo. K. s. 363. na soncu; razcerkvenjenje laiških izobražencev7. A vse to bi bili le bolj pojavi našega ohlapnega katoličanstva in pomanjkljive verske zavesti kakor pa vzroki. Kje naj iščemo pomoč proti tem nevšečnim sencam, ki padajo na narodovo življenje? V verski obnovi. Ogenj, ki nam ga bo ta prinesla, bo očistil narodov značaj, kakor se v ognju očisti zlato vseh tujih primesi. Poglejmo kakšne sklepe so sprejeli pri tem odseku, da bi se obnovilo naše versko-nravno življenje. »Peti katoliški shod ponovno (kakor prejšnji katoliški shodi v Ljubljani) toplo priporoča Marijino družbo, tretji red in bratovščino sv. Rešnjega Telesa, gledajoč v njih, ako so v rokah dobrega vodstva, preizkušeno sredstvo za gojitev in povzdigo versko-nravnega življenja .. .« »Katoliški shod prosi vse dušne pastirje, naj češčenje Srca Jezusovega zanesejo globoko v narod.« Izmed čednosti, ki naj bi se gojile v okviru te pobožnosti.. . naj bi se »priporočala in udejstvovala zlasti čednost treznosti.. .« Katoliški shod je čutil, da smo doslej versko življenje med moškimi premalo gojili, zato »priporoča, naj se versko življenje med moškimi goji posebno skrbno«. »Daje naj se moškim povsod prilika, da se morejo verskih vaj laže udeleževati. ..« »Društveno življenje naj pobožnega življenja ne ovira, ampak pospešuje in podpira.« »Katoliški shod prosi vse kroge svečenstva, naj posvečajo svetni inteligenci svojo posebno dušnopastirsko pozornost. . .« »Katoliški shod priporoča vsem vernikom brez izjeme letne duhovne vaje.«s Sklepi odseka za versko življenje in nravni prerod so bili torej namenjeni v prvi vrsti dušnim pastirjem. Cerkveni vzgojni činitelj je bil po njih opozorjen na stare preizkušene pripomočke dušnega pastirstva, ki so jih priporočali že prejšnji katoliški shodi. Na novo so mu pa bili priporočeni v posebno versko skrb moški iz naroda in izobraženci. Poleg tega je ta odsek tudi poudarjal važnost družinske vzgoje, Ta mora biti prva, nobena stvar je ne sme ovirati. Priporočal je družinam zlasti češčenje Srca Jezusovega0. Z versko-nravno obnovo so se bavili tudi še nekateri drugi odseki. Naravno je, da je katoliški shod v tej skrbi posvetil mnogo svoje pozornosti posebno mladini. Dobro je vedel, »kdor ima mladino, ima bodočnost; kakršna je naša mladina, taka bo naša bodočnost«10. Šolski mladini je posvetil svojo skrb šolski odsek. Predmet njegovih razgovorov se sicer ni sukal okoli poglobitve versko-nravne vzgoje otrok. Tu so razpravljali predvsem, kako zabraniti, da nam nasprotna smer v šolski upravi in zakonodaji ne vzame vsega vpliva na šolo. Zadnji in končni cilj je pa vendarle bil skrb za čim bolj katoliško vzgojo naših otrok. Zato delo tega odseka po pravici omenjamo takoj na drugem mestu za glavnim odsekom. Predsednik pri- 7 Prim. K. s. 188—200. H Prim. K. s. 309 sl. 0 K. s. 310. 10 K. s. 74. pravljalnega šolskega odseka, stolni dekan Ignacij Nadrah, je odkrito povedal, da je najnevarnejša rana našega katoliškega naroda v naši šoli. »Usoda vsakega naroda je v veliki meri odvisna od njegovega šolstva.« »Veri in cerkvi sovražne stranke v državi in liberalni ostanki v Sloveniji, med njimi v prvi vrsti velika večina slovenskega učiteljstva, hočejo slovenskemu narodu vsiliti brezboštvo. Načrti šolskih postav, ki se imajo sprejeti v bližnji bodočnosti, nosijo na sebi brezverski značaj. Edino, kar je na njih verskega, je verouk kot prostovoljen predmet. Pa še ta verska trohica je samo navidezna, ker je v teh načrtih izražena popolna ločitev šole od cerkve in je torej verouk izročen vodstvu državne oblasti.« »Za vsakega katoliškega Slovenca je jasno, da mora vse slovensko ljudstvo stopiti nasproti šoli v bojno stanje.« Zato mora slovensko ljudstvo na šolo obračati vso pozornost in ne sme mirovati, dokler ne bodo vse šole urejene, kakor zahteva blagor slovenskega naroda.«11 Vse resolucije so izzvenele v zahtevo: Verska šola! Tisti organ, ki naj bi vodil ljudstvo v boj zoper brezversko šolo in v boj za versko šolo, pa naj bi bilo posebno društvo »Krščanska šola«, ki so ga v ta namen ustanovili. Vsi katoličani so bili pozvani, da stopijo vanj12. Z versko nravno vzgojo ostale mladine se je pečal prosvetni odsek. Tu se je seveda vsestransko govorilo o mladinski izobrazbi in mladinski vzgoji na raznih toriščih narodovega življenja. In en predmet teh razgovorov je bila tudi njena versko-nravna vzgoja. Nas zanimajo predvsem sklepi, ki se na to nanašajo. »Katoliška javnost naj dobro ve, da se odločilni boji med vero in nevero bijejo vprav v mladini, da nasprotniki. . . baš zato z izredno žilavostjo in velikim uspehom že mali deci vcepljajo sovraštvo do vsega, kar je krščansko. Nevarnost, ki ham iz tega preti, je tako težka . . ., da katoliški shod zahteva od vseh merodajnih činiteljev, d a13 naj se vse mladinske organizacije med seboj dopolnjujejo ter v tem boju varujejo enotno fronto in vse sile naše mladine strnejo v eno armado.«1,1 »Izobraževalne in mladinske organizacije naj še dalje uvažujejo resolucije dosedanjih štirih katoliških shodov . . . Vodijo naj slovenski narod v sedanjo dobo težkega življenjskega boja: s pogljobljeno versko in apologetično izobrazbo, h kateri nujno spada tudi pravo pojmovanje in udejstvovanje verske tolerance napram drugovernim bratom.«15 »Katoliški shod ve -ceniti bogata sredstva, ki jih za izobraževalno in vzgojno delo mladini nudi orlovstvo s tisoči predavanj. ... z raznimi izobraževalnimi in organizatornimi tečaji, ... s svojimi glasili ... s strogim redom, ki ga zahteva v poslovanju, pri upravi in pri telovadbi.«16 11 K. s. 92. 15 K. s. 320. 13 Podčrtal jaz. 14 K. s. 328. ,s K. s. 326. "> K. s. 327. »Versko-vzgojne cilje vrši naša mladinska organizacija predvsem v smeri, da se mladina ne bo sramovala priznati in pokazati javno in povsod katoliška načela, in pozitivno, da bo v svojem življenju . .. upoštevala in se ravnala po naukih katoliške vere. Naše geslo mora biti: Praktična vzgoja k praktičnemu krščanstvu.«17 2. Poizkusimo nekoliko analizirati te sklepe, napravljene na katoliškem shodu! Katere bi bile njih vodilne misli, po katerih naj se usmerja in vodi zaželena versko-nravna obnova slovenskega naroda v novi državi? Njeno torišče je videl katoliški shod v dušno-pastirskem območju, v družini, v šoli in v izobraževalni ter mladinski organizaciji. To so vsi tisti činitelji, ki v katoliškem gibanju prihajajo v poštev za gojitev versko-nravnega življenja in ki smo se jih že dotlej kolikor toliko posluževali. V novi dobi, kateri gremo naproti, na teh vzgojnih območjih ne smemo ničesar zanemariti, kar smo v versko-nravnem pogledu dosegli. Zato shod ponovno opozarja in priporoča ustanove in njih delovanje, katere so priporočali že prejšnji katoliški shodi. Katoliški shod je čutil, da nova doba za- hteva novih ciljev v versko-nravni vzgoji in zato tudi novih potov ter novih naporov. Zato je tako poudaril potrebo po jačji gojitvi verskega življenja med moškimi in izobraženci in priporočal duhovne vaje. Vendar kakega izrazitega stvarnega cilja v tem pogledu ne najdemo med njegovimi sklepi. Novemu času primeren značaj in času primerno smer versko-nravne vzgoje pa je hotel dati, ko je naročal gojitev dobrodelnosti, delovanje v smislu apostolstva sv. Cirila in Metoda, skrb za diasporo in misijonsko delo1*. Kateri vzgojni činitelj je bil katoliškemu shodu predvsem pri srcu? Omenili smo že, da vzrokov nepovoljnega stanja versko-nravnega življenja našega naroda na shodu niso podrobno raziskavali. Dejanske razmere so bolj opisovali kot analizirali. Izrecno pa se je poudarilo, da smo za versko-nravno življenje največ pričakovali od naših številnih organizacij, ki pa našega upanja niso upravičile, ker črta našega verskega življenja kaže težnjo k padanju. Morda so njihov neuspeh pripisovali le medvojni in povojni razrvanosti? Dejstvo je, shod je največje zaupanje zopet zidal na organizacije. Računal je, da bo njihovo poživljeno in ojačeno delovanje prineslo novo versko-nravno življenje. Dà, reči smemo, da je zaupanje v organizacije na shodu dobilo še poseben poudarek. Na drugem slavnostnem zborovanju je dr. Josip Basaj to zaupanje krepko izpovedal v svojem klasičnem govoru o mladinski organizaciji. »Mladina vprav v naj-odločilnejših letih najde naravno nadaljevanje versko-nravne vzgoje v mladinski organizaciji. In ako smo doslej naštevali tri glavne vzgojne faktorje: dom, cerkev in šolo, moramo danes v isti sapi in z istim poudarkom navajati še četrtega: mladinsko organizacijo.«18 Kako veliko je bilo zaupanje v organizacijsko vzgojno moč, nam morda najlepše pove naslednja resolucija prosvetnega odseka, ki je, kakor 17 Dr. Basaj: Mladinska organizacija. K. s. 169. 18 Prim. tozadevne resolucije K. s. 311—313. 19 V že omenjenem govoru K. s. 169. že omenjeno, obravnaval tudi mladinsko vzgojo: »Za neorganizirano mladino naj se osnuje oziroma preosnuje primerna organizacija, prikrojena predvsem potrebam tega dela naše mladine.«20 — In katerim organizacijam so pripisovali glavno vlogo v prihodnosti? Orlovstvo bo vzgajalo mladino v njenih najodločilnejših letih. To je veljalo za mladinsko organizacijo v najpopolnejšem pomenu besede. Zato so mnogi od nje največ pričakovali. Toda naši mladini grozi nevarnost že poprej. Šola jo lahko versko zamori. To nevarnost bo odvračalo društvo Krščanska šola«. Ta organizacija bo navdušila slovenski narod za katoliško šolo in ga vodila zanjo v boj do končne zmage. Važno vzgojno sredstvo je videl katoliški shod tudi v Marijini družbi. Te organizacije nam bodo torej predvsem dale novo mladino. Še ena okoliščina se zdi važna za vzgojne skrbi katoliškega shoda. Z versko-nravnim vprašanjem se ni pečal samo en odsek, ampak so ga reševali na različnih zborovanjih. Teh sklepov pa shod ni med seboj primerjal. Zato stojijo drug poleg drugega brez kake organične razvrščenosti in notranje povezanosti. Tem manj moremo najti v zapiskih shoda kak skupen delovni načrt za versko-nravno obnovo v prihodnjosti. Le v enem izmed zgoraj omenjenih sklepov je bila izražena želja za prihodnost, naj bi se mladinske organizacije med seboj dopolnjevale in se strnile v eno armado. Vsak vzgojni činitelj je torej ostal prepuščen samemu sebi in svojim resolucijam, ki jih je prejel na shodu. 3. Po končanih slovesnih dnevih katoliškega shoda, je nastopil čas, ko naj bi bilo njegovo navdušenje prešlo v dejanje. Duša ljudstva je bila po njegovem sijaju razgibana in njegovo srce mehko ter sprejemljivo za novo versko-nravno oblikovanje. Treba je bilo začeti sejati seme versko-nravne obnove, pripravljeno v navdušeno sprejetih sklepih. Vsaka setev pa le polagoma vzkali, rabi čas za rast in šele po neki dobi svojega razvoja obrodi sad. Zato še ne moremo iskati sadov versko-nravne obnove že takoj v prvem času po shodu. V tej dobi moremo le opazovati, kako in kje so pričeli z novo versko-nravno vzgojo. In to nam v naši razpravi za sedaj zadostuje. Poglejmo to prvo delo in prvo brstje predvsem v značilnejših pojavih. V tej dobi je jelo rasti umevanje in požrtvovalnost za dobrodelnost, skrb za reveže kakor tudi skrb za revno, zapuščeno mladino. Viden sad tega duha je pozneje nastala Karitativna zveza, ki nam je postala ognjišče dobrodelnega delovanja po župnijah. — Velika dediščina našega Slomšeka, Apostolstvo (Bratovščina) sv. Cirila in Metoda, je stopila krepko naprej pred slovenski narod. Umevanje za njegovo delo je jelo naraščati in z njim vred pa skrb ter delo za našo diasporo. — Gorčično zrno našega misijonskega prizadevanja je krepko pognalo. — V Ljubljani smo dobili zaželeni dom duhovnih vaj, ki vabi in obuja k življenju še nove domove. Priznanje za gojitev globokega verskega življenja je tako dobilo mogočno oporo. — Priporočilo katoliškega shoda, naj se pospešuje versko življenje moških 20 K. s. 328. po župnijah, tudi ni bilo zaman. Pri mnogih duhovnikih je našlo lep odmev. Vsaj po nekaterih župnijah se je jelo širiti Apostolstvo mož21. Prva štiri omenjena prizadevanja spadajo med tista, ki smo jih označili za take, ki naj po težnji shoda dajo časovni značaj in smer naši verski obnovi. Kažejo nam potrebe in naloge, katerim naj bi se v novi dobi katoličani posebno posvečali. Versko-vzgojni pomen imajo dobrodelnost, apostolstvo v duhu in namenu svetih solunskih bratov, skrb za diasporo ter misijonsko delo le v drugotnem oziru,, kolikor namreč s svojim delom versko zavest posredno pospešujejo. Zato nas ta stran katoliškega udejstvovanja po shodu toliko ne zanima. Prvenstveno vzgojni pomen pa imajo duhovne vaje in pa apostolstvo mož. A versko-nravno obnovitveno delo v teh dveh smereh se ni organizirano pospeševalo. Delo je bilo prepuščeno uvidevnosti posameznega duhovnika in običajni agitaciji. V takih razmerah ga je težko zasledovati in kazati njegove poizkuse in smeri. Res organizirano, iz središča vodeno ter naravnost versko-nravno vzgojno delo je bilo naloženo Marijini družbi, izobraževalni in mladinski vzgojno-prosvetni organizaciji ter deloma društvu »Krščanska šola«. Te organizacije so prevzele, kakor smo videli, glavni delež pri načrtu versko-nravne obnove našega naroda. Kako so se spravile te organizacije na to svojo nalogo? Marijine družbe, ki spadajo med naše najbolj razširjene organizacije, so imele na katoliškem shodu svoje posebno zborovanje. Tu so poudarjale, da so one prve poklicane delati za glavni cilj katoliškega shoda, za versko-nravni prerod22. V prihodnosti pa jih je vodila ista miselnost kot ostale organizacije. Dotlej so vse premalo delale. Za naprej bodo svoje misijonsko in apostolsko delovanje pomnožile. Sklep, ki so ga napravili na tem zborovanju, je bil: Dvigniti moramo kongregacije do največjega razmaha23. S čim in na kakšen način? Z družbeno pisarno in s svojim listom. In res, po shodu so polagoma uredili pisarno, kjer naj bi duhovniki dobivali potrebna pojasnila. Ljubljansko škofijsko vodstvo Marijinih družb je tudi začelo izdajati list za voditelje kongregacij. Eno najvažnejših vlog pri versko-nravni obnovi je dobilo — vsaj posredno — nameravano gibanje za katoliško šolo, bolje njegov organ, društvo »Krščanska šola«. Saj raznovrstne katoliške organizacije sprejemajo v svoje vrste samo del naše mladine. A skozi šolo in njenega duha pa mora osem let vsa naša mladina. »Krščanska šola« je jela širiti svoje podružnice po posameznih župnijah. Ako že na tem mestu sežemo nekoliko naprej v prihodnja leta, moramo z žalostjo ugotoviti, da »Krščanska šola« ni uspela. Kmalu se je namreč pokazalo, da tudi v najboljših župnijah ni umevanja za delovanje po njenih pravilih in njenih smernicah. Kjerkoli so se ustanovile podružnice, so ostale večinoma samo na papirju ali pa polagoma zamrle. »Krščanski šoli« se torej ni posrečilo razgibati naše množice, da bi pravilno presojale naš šolski položaj in prepad, v katerega drvi naša 21 Potek in sklepi tretje ljubljanske sinode 1924 (Ljubljana 1924) 120. 22 K. s. 362. 2S K. s. 363. šola, kaj šele jih postaviti v bojno vrsto za katoliško šolo. 2e nekaj let po katoliškem shodu je bil sprejet nov šolski zakon. Sicer nima vseh tistih zunanjih ostrin, ki jih je imel njegov načrt, o katerem so govorili na katoliškem shodu. A duh je ostal isti, ista smer in njegov končni namen. Svobodomiselstvo si je lahko melo roke od zadovoljstva, ko je bil sprejet. In naša katoliška množica? Ali misli ob njem kaj več, kakor ob starem polovičarskem šolskem zakonu? Največje zanimanje in pozornost naše javnosti so po shodu nase obrnile naše izobraževalne in mladinske organizacije. Ogenj katoliškega shoda je vzbudil novo življenje v izobraževalnih društvih, med vojsko omrtvelih. Še tisto jesen po shodu se je Slovenska krščanska socialna zveza preimenovala v Prosvetno zvezo in je postala matica naših izobraževalnih, po novem prosvetnih društev. Sporedno pa se je širil po naših župnijah Orel. 2e pred shodom se je Orlovska zveza obenem z Orliško zvezo in Slovensko krščansko žensko zvezo osamosvojila in stopila v isto vrsto s Prosvetno zvezo. Postala je samostojna osrednja organizacija. Razmerja med staro izbraževalno in novo mladinsko organizacijo pa niso uredili. Pri razhodu si namreč niso razdelili delovnega območja. Orlovstvo si je lastilo mladino in ji ponujalo v svojih vrstah vsestransko vzgojo in izobrazbo. Prosvetna organizacija pa ni prav nič odstopila od svojega nekdanjega delokroga in je še vedno zbirala mladino v svojih društvih. Hotela je še vedno ostati nekako središče celokupnega ljudskega katoliškega kulturnega gibanja. Katoliški shod tega medsebojnega razmerja ni reševal, izrazil je le željo, naj se to vprašanje uvidevno reši. »Centrala Slovenske krščanske socialne zveze naj natanko določi svoj delokrog glede na ostale osrednje organizacije.«24 Ta naloga pa seveda za Prosvetno zvezo ni bila lahka. Če prepusti mladino orlovstvu, žene pa ženski organizaciji, njej ostanejo samo moški. Brez mladine je pa vzgojno-prosvetna organizacija mrtva. Orlovstvo je samo dobro čutilo zagato, v katero je bila porinjena prosvetna organizacija. Zato so ji njeni ideologi priporočali, naj se preosnuje v organizacijo, ki bi imela v svojih vrstah izključno starejše ljudi. Da bi pa postala zanje privlačna, naj prične gojiti zanimanje za strokovno izobrazbo. Tako preosnovana prosvetna organizacija pa naj bi se podredila novi višji organizacijski tvorbi, ki bi jo idejno vodila kakor tudi v isti vrsti orlovsko organizacijo. V ta namen bi se ustanovil nekak katoliški narodni svet25. " M K. s. 326. 2B Prim. F. Zabret: Sodobni problemi reorganizacije slovenskega katoliškega prosvetnega dela. Vzajemnost 1923, 50—54. Ne bo odveč, ako navedemo nekaj odstavkov iz te razprave. »Vsi smo si na jasnem, da SKSZ ni več tisto, kar bi morala biti kot kulturna matica slovenske prosvetne organizacije: žarišče, iz katerega gredo vse smernice pa tudi vsi impulzi prosvetnega dela med Slovenci. SKSZ je postala sterilna, dokaz za to je, ker se vsako leto veliko ugiblje in razgovarja, kako jo reorganizirati in ji vliti tisto življenje, ki ga kot matica mora imeti. Moramo pa priznati — in društva po deželi to posebno dobro čutijo —, da se to sedaj kljub dobri volji in spretnosti odbornikov ni posrečilo. Društva po deželi, ki danes bolj Samostojna mladinska organizacija pa ni naletela na ovire samo v centrali. Nič manjše težave so ji stopile na pot marsikje po župnijah od strani dušnih pastirjev. Če je šlo v centrali za to, kdo naj prevzame vzgojo in izobrazbo mladine, ali orlovstvo ali prosvetna organizacija, je pa na deželi prepir dobil v prvi vrsti versko-vzgojno obeležje. Ravno zato nas ta spor v naši razpravi zanima. Da nam bo jasno jedro tega vzgojnega vprašanja, poglejmo, kaj je mislila o samostojni mladinski organizaciji ena kot druga stranka. Nekaj orlovskih versko-vzgojnih misli smo že navedli. Zaradi popolnejše slike naj še enkrat skupno podamo orlovske načrte za versko vzgojo naše mladine. Orlovska organizacija hoče prevzeti v svoje vrste vso katoliško mladino. Samostojna mladinska organizacija je potrebna, ker mora imeti mladina drugačno vzgojo in izobrazbo kakor pa odrasli. Zato bo ravno orlostvo kot smotreno zgrajena mladinska organizacija moglo z največjim uspehom razvijati vse sile, ki so v mladini, duševne kakor telesne. Orlovska organizacija bo zato tudi praktična šola za praktično krščanstvo. Pri tem pa orlovstvo ne omalovažuje verske organizacije, ampak priznava njeno potrebo za mladino. Versko-nravna vzgoja se vrši v tej mladinski organizaciji v dveh smereh: da se fant ne bo sramoval svojega verskega prepričanja in da bo vedno izpolnjeval svoje verske dolžnosti. Kako se vrši ta vzgoja? »Trojno je, na kar se versko-nravna vzgoja posebno ozira, to je: ljubezen do Boga, ljubezen do ljudstva in ne-omadeževano življenje. Zlata knjiga je temelj te trojne vzgoje, je naš kot kdaj preje potrebujejo močne zaslombe v centrali in prav obilne pomoči, so skoraj popolnoma navezana nase. (V naslednjih letih so se ti ne-dostatki popravili, ko se je SKSZ spremenila v Prosvetno zvezo in dobila stalne tajnike, ki so se delu v centrali lahko popolnoma posvetili. Op. por.) Napaka — kakor se zdi — ne tiči v osebah, temveč v organizmu, katerega oblika se je za sedanji razvoj prosvetnega dela med Slovenci preživela. Do vojske se je skoraj vse življenje v izobraževalnih društvih osredotočilo v mlajših članih, telovadni odseki so po večini skrbeli samo za telovadbo. Danes pa orlovska organizacijà vedno bolj izvršuje tudi svoj izobraževalni in vzgojni namen in tako fantom daje vsega, kar morejo v prosvetni organizaciji dobiti .. .Tako je zdrav razvoj ločil mladinsko izobrazbo in vzgojo, ki zahteva drugačnih metod od starejših . . . Kako naj se reši kriza? Razvoj sam jasno kaže pot. Orlovstvo naj izobražuje in vzgaja mladino, izobraževalno društvo kot sporedna organizacija naj izobražuje in vzgaja starejše. Podobno je izvedeno v vseh drugih državah, kjer je prosvetna organizacija starejša od naše. — Doslej se na starejše ni dosti oziralo . . . Toda, kaj naj delajo? Strokovna izobrazba! Naše gospodarske razmere so se temeljito spremenile in treba bo veliko pouka, da bo naš kmet, delavec, obrtnik mogel konkurirati in gospodarsko vzdržati. — Naša izobraževalna društva čaka v tem pogledu naravnost ogromna naloga in bodo vršila največje socialno delo, če začno misliti na to. Saj ni, da bi morala dajati popolno strokovno izobrazbo, kar bo težko mogoče. Gotovo pa, kar je glavno, smisel in pobudo za samoizobrazbo . . . Tako bi se v izobraževalnih društvih ustanovili tudi kmetski, delavski, obrtni odseki. — Zato so zastopniki OP . . . predlagali sledečo operacijo SKSZ: SKSZ naj se preosnuje v centralo izobraževalnih društev, ki načelno združujejo v sebi starejše člane ... — Ker je potrebno enotno idejno vodstvo vsega prosvetnega dela, naj se osnuje neka vrhovna matica (dr. Puntarjeva misel o Krekovi akademiji. . .), ki se ne bo nič vtikala v organizatorični ustroj in razvoj posameznih prosvetnih central, temveč dajala vsem idejno smer . . .« orlovski katekizem, dostojna podlaga za vzgojo krščanskih vitezov. Ni to več prosto memoriranje krščanskih resnic, ampak je pouk in navajanje, kako naj bo fant praktičen kristjan.«20 In vloga duhovnika pri orlovski organizaciji? Duhovnik naj prevzame v orlovskih edinicah vlogo starešine, vlogo skušenega človeka in prijateljskega svetovalca“7. Vloga, ki jo je orlovstvo odkazovalo duhovniku v svojih vrstah, je postala jabolko prepira, ob katerem se je pričelo nasprotovanje v vrstah dušnih pastirjev proti samostojni mladinski organizaciji. V taki, kakršna je nastopala, so videli ogroženo svojo oblast, ki jo morajo imeti v katoliški organizaciji. V prosvetnih društvih ima duhovnik kot odbornik ali celo kot predsednik lahko odločujočo vlogo glede versko-nravnih stvari. Dejansko tudi to stališče duhovnika v katoliški organizaciji ni idealno, ker je le ud med udi. A orlovstvo mu ne priznava niti tega vpliva, ker mu odreka avtoritativno mesto v vodstvu organizacije in mu odkazuje le mesto starešine. Kje je tukaj tisti vpliv in tisto mesto, ki ga mora imeti duhovnik kot zastopnik cerkve v vzgojni organizaciji v župniji? Mnogi duhovniki se zato niso mogli sprijazniti z orlovsko vzgojno zamislijo. In tudi zato ne, ker so se z orlovsko osamosvojitvijo v ozadju porajali po župnijah še'drugi pomisleki in druge težave. Tisti, ki so gledali na naše organizacije samo od zgoraj navzdol, jih niso poznali, duhovnikom so pa jele vedno bolj neprijetno stopati na pot njihovega delovanja med mladino. Kaj je skrbelo duhovnike? Dotlej je bilo v župniji eno samo vzgojno-prosvetno ognjišče. Okoli njega so se v župniji zbirali vsi, ki so želeli njegove luči in toplote. In tu se je lahko osredotočila duhovnikova skrb in ljubezen za ljudsko vzgojo in prosveto. Kako naj se sedaj na tem sorazmerno majhnem ozemlju in pri majhnem številu vernikov osnuje in deluje cela vrsta sorodnih samostojnih organizacij? V majhnih župnijah, kakršne so večinoma pri nas, je težko, dà, nemogoče, dobiti ljudi, ki bi napolnili njihove vrste. In če jih napolnijo, bodo povsod eni in isti ljudje. Ali ni izguba časa za duhovnika, ki bi se z enimi in istimi ljudmi za podobne ali iste cilje trudil v različnih organizacijah? In kakšna bo korist za stvarno delo, ako se ljudje sestajajo sedaj pod tem sedaj pod drugim naslovom? Nič bolje ni v večjih župnijah. Kje naj maloštevilni duhovniki dobe čas, da se bodo z ljubeznijo in vnemo posvečali celi vrsti sorodnih organizacij? Saj so marsikje duhovniki že v šoli polno zaposleni, pa jim ostaja še vse redno dušnopastirsko delo. — Številne organizacije s svojimi še številnejšimi odseki in pododseki naravnost preraščajo župnijsko občestveno življenje in delovanje. Župnija se v njih utaplja ali postaja dejansko samo le še ena organizacija v dolgi vrsti drugih organizacij. — Ali so nam morda nove organizacije res potrebne za versko obnovo? Saj je vendar že katoliški shod poudarjal, da naše versko življenje ne napreduje, kakor bi bilo pri- “ Dr. B a s a j : Mladinska organizacija 1. c. 27 Prim. Zabret 1. c. čakovati v primeri z velikimi trudi, ki jih duhovniki polagajo v organizacije, marveč se nasprotno navzlic temu kažejo celo znaki nazadovanja. Torej vprašanje naše verske obnove ne more ležati edinole v novih organizacijah, ampak kje drugje58. — Duhovnika odrivajo od vzgojne organizacije, a na drugi se skuša vriniti vanjo nevaren zajedavec, nekako naturalistično naziranje. Napredek v kulturnem in socialnem oziru postaja v njih glavna stvar. Gojitev nadnaravnega življenja se hoče postaviti na drugo, postransko mesto. In resno življenje po veri hočejo nekateri staviti v isto vrsto kakor gojitev estetskega čuta. Zato se tu in tam slišijo opazke, da je zahteva po globokem krščanskem življenju pretirana, krščansko prepričanje da zadostuje2”. Ta kratki pregled obojnega naziranja o samostojni mladinski organizaciji nam kaže, da so dušni pastirji presojali njeno versko-vzgojno delo pod drugimi vidiki kakor pa njeni voditelji in ideologi v centrali. Drugačno podobo o njej je dajal pogled od zgoraj navzdol in drugačno zopet pogled od spodaj navzgor. Kako bi mogli na kratko označiti obojno stališče in njuno razliko? Orlovstvo je izhajalo iz načela: za mladino mladinsko organizacijo. A pri izvajanju njenega versko-vzgojnega dela je zadelo ob župnijo. Tu so jo pa dušni pastirji gledali z dušnopastirskega stališča, ki mu je prva skrb enotnost župnijskega občestva. V orlovskem versko-vzgojnem načrtu so ga pa videli ogroženega, ker niso imeli nobenega pravega odločilnega vpliva na organizacijo. Dotedanja skupna vzgojno-prosvetna organizacija je pa tej potrebi vsaj praktično ustrezala. Ko govorimo o teh nasprotjih med mnogimi dušnimi pastirji in orlovstvom, ki so se pojavili ob prvem zagonu naše izobraževalne in mladinske organizacije po shodu, ne smemo prezreti, da so se seveda versko-vzgojna vprašanja tudi na deželi v teh organizacijah najtesneje povezovala z drugimi vzgojnimi in prosvetnimi vprašanji. Zato so v prerekanjih stopala v ospredje tudi ostala območja organizacijskega delovanja. Vse to pa je naravno razdor le še večalo, predvsem pa oviralo jasno presojo vseh tehtnih razlogov za zamišljeno versko-nravno vzgojo v mladinski organizaciji in proti njej. Tako vidimo, da je versko-nravna obnova zadela že takoj ob začetku na težave, in to prav v organizacijah, na katere je katoliški shod toliko računal in zidal. Pokazalo se je, da je versko-obnovitveno delo po teh organizacijah bolj zapleteno, kakor je sodil shod, ki jih je poslal na delo predvsem z geslom: Le delati in veliko delati! Versko-vzgojne težave, o katerih smo zgoraj govorili, so nam dale povod za prve glasove o KA. V slovenski duhovniški javnosti so jeli govoriti o njej že leto po katoliškem shodu. KA naj bi nam prinesla pomoč in nas rešila iz težav našega organizacijskega življenja. Ko je bil prepir o vlogi duhovnika v orlovskih edinicah najhujši, je opozoril župnik Barle v Vzajemnosti na organizacijske razmere v 28 Prim. Spomenica duhovnikov kamniške dekanije: Reorganizacija slovenskih katoliških organizacij. Vzajemnost 1925, št. 9—10. 28 Prim. dr. Zdešar: Videant consules. Vzajemnost 1923, št. 9—10. Italiji30. Tam se je v zadnjih mesecih z odobrenjem Pija XI. izvedla reorganizacija italijanske KA. V njej so sedaj moške organizacije združene v treh velikih skupinah in podobno tudi ženske organizacije. Poleg predsednika je v posameznih edinicah tudi duhovnik kot duhovni vodja in zastopnik cerkve. Zadnji stavek je poročevalec podčrtal. Hotel je namreč v poročilu predvsem opozoriti na razliko med položajem italijanskega duhovnika in našim duhovnikom, ki mu priznavajo le mesto starešine. Dva meseca nato pa je že govoril dr. Zdešar v istem listu o slovenski KA31. V vzgojnem naturalizmu, ki se hoče zaplesti v naše organizacije, vidi največjo nevarnost za našo KA. Kar je storil prvi člankar nekako posredno, pa je ta naše vzgojno-prosvetne organizacije že naravnost imenoval KA. In po njegovem prepričanju je prva in najvažnejša naloga slovenske KA — to je naših organizacij — gojitev nadnaravnega življenja. To moramo v njih gojiti, ako hočemo, da ostanejo krščanske in delajo za zmago katoliških načel v življenju. Ta prva glasova o KA v ljubljanski škofiji sta pač omembe vredna. Zanimiva pa sta tudi v načelnem pogledu. Saj nam predstavljata dva različna pogleda na KA takoj iz početka. Prvi jo gleda predvsem od organizacijske plati, drugi pa vidi v njej idejno stran. In ta miselnost gre naprej med našo dušnopastirsko duhovščino že celo desetletje. Nekateri vidijo KA v gotovi organizacijski formi, neredki pa v novem duhu, ki mora prevzeti kristjana. Enim je izhodišče za našo KA forma, drugim pa novi človek, ki bo šele ustvaril formo in ji dal potrebnega duha. Kakor bomo videli, je problematika v teku časa rasla na obeh straneh. Krog nerešenih in upoštevanja potrebnih predpogojev se je širil. Čas je zato pokazal, da vprašanje slovenske KA ni tako preprosto, kakor bi se zdelo na prvi pogled. Dr. Fr. Ambrožič. (Nadaljevanje bo sledilo.) 30 Vzajemnost 1923, št. 7—8, urednikov zaključni sestavek. 31 Prim. Zdešar 1. c. Slovstvo. K e i 1 b a c h , dr. Vilim, Konnersreuth u svijetlu psihologije religije. Zagreb 1937. Zbor duhovne mladeži zagre-bačke. Str. 52. 10 Din. V tej knjižici podaja dr. Keilbach kot psiholog svojo znanstveno sodbo o dogodkih v Konnersreuthu. V zadnjih počitnicah je bil sam tam; razgovarjal se je z nemškimi učenjaki, ki tudi sami preučujejo to vprašanje (Wunderle, Westermayr in dr.); preučil je razna dela, med drugimi zlasti delo lvovskega nadškofa Teodorowicza (1936) kakor tudi odprto pismo, ki ga je ob tem delu napisal katoliški zdravnik dr. Deutsch (natiskano je iz spoštovanja do visokega cerkvenega dostojanstvenika samo kot »rokopis«). Njegova končna sodba je: »Konnersreuth je v znanstvenem pogledu na mrtvi točki,« to se pravi: znanstveno po njegovi sodbi ni mogoče reči, ne da je dogajanje v Konnersreuthu naravno, ne da ni naravno. Dr. K. mirno in stvarno poroča o Tereziji Neumannovi, nje življenju, boleznih, ozdravljenjih, stigmatizaciji, ekstazah itd. Terezija Neumann že deset let nič ne jé in ne pije (zaužije le vsak dan pri sv. obhajilu košček sv. hostije). Spi (razen sobote) le po dve uri na teden. Ob petkih ima ekstaze, ki v njih doživlja Gospodovo trpljenje in njegovo smrt (ekstaza se začenja malo pred polnočjo v četrtek in traja v petek do približema ene popoludne). Ko s Kristusom umira, je res kakor mrtva, bleda, nepremična, človek bi dejal: mrtva je. Potem zaspi in spi do sobote zjutraj, ko se zbudi v novo življenje. V ekstazi izgubi nekoliko teže, ki se pa kmalu zopet iz- ravna. O kaki histeriji ni pri njej nobene sledi. To je preprosta, duševno zdrava, modra in sveža kmečka dekle, ki se nič ne skazuje, ničesar ne išče, ampak bi najrajši živela nepoznana in skrita. Neka nemška filmska firma je ponujala družini en milijon mark, če bi jo smela »filmati«. Družina je odklonila. »Ne prodajam krvi,« je dejala Terezija. Če je vse tako, ali ni očitno, da je vmes nekaj nadnaravnega? Znanstveno očitno ni, pravi dr. K. Vse to bi morali še le do dobra dognati z modernimi znanstvenimi metodami, najbolje na kaki kliniki. Sicer so res že nekdaj imeli Terezijo 15 dni pod kontrolo, bile so okrog nje noč in dan štiri bolniške sestre in ni bilo mogoče niti najmanj ugotoviti, da bi bila kaj zaužila. A to, pravijo znanstveniki, je mnogo premalo: premalo časa in premalo kontrole. Ako se res metodično, z znanstvenimi metodami naravoslovnih znanosti izkaže, da ničesar ne uživa — tako pravi odločno najhujši nasprotnik Kon-nersreutha, katoliški zdravnik dr. Deutsch (ki pa sam še ni bil tam) — potem bomo vsi priznali, da so dogodki v Konnersreuthu »nekaj nadzemeljskega«; »dotlej pa moramo brezpogojno zastopati misel, da gre za psevdomistične pojave«. Drugi del tega sklepa, pravi na to dr. K., ni pravilen. Sklepati smemo le, da dotlej stvar znanstveno ni dognana. Ali smo sploh upravičeni zahtevati takšne eksperimente? Recimo, da so pojavi res nadnaravni! Ali smemo priča- kovati, da jih bo Bog produciral tudi na kliniki kakor eksperimentator v laboratoriju? In če bi jih, ali bi res vsi učenjaki verovali? Dr. K. po pravici opozarja, da je tu nekakšna »antinomija«. Znanost hoče pojave znanstveno raziskati, sicer jim ne more priznati nadnaravnega značaja; z druge strani je pa vprašanje, ali se pojavi, če so nadnaravni, dado siliti pod eksperimente? (Če ne velja tu — kar naj mimogrede omenimo — tisti izrek Kristusov: »Slavim te, Oče, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim!« |Mt 11, 25], Zdi se, da Konnersreuth neodvisno od znanstvenikov vrši svoje poslanstvo; prim. konverzijo dr. Gerlicha in dr.) A zakaj Terezija ne gre na kliniko? Regensburški škof menda to želi, a oče je ne pusti, njemu pa pritrjujeta zlasti domači župnik Naber in prof. dr. Wutz. Oče je slišal, kako se je neki zdravnik izrazil: »Na kliniki ji bomo že dali katoliških injekcij!« Župnik in prof. Wutz pa mislita, da ni treba nobenih novih dokazov; kdor ima dobro voljo, lahko tako spozna, kako je. Tako je torej — to je sklep te zanimive in zelo informativne knjižice — vprašanje znanstveno prišlo »na mrtvo točko«. Precej krivde po mnenju dr. Keilbacha zadeva tudi zdravnike. (Sicer pa o Konnersreuthu prim. tudi Čas XXVII, 1932/33, 41—54, 113—126, 127—137). A. U. Grafenauer Ivan, Karolinška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov in čina nad'i. ispovedaj^štiimi. s^. (Razprave Znanstvenega društva v Ljubljani, 13. Filološko-lingvistični odsek, 2). V Ljubljani 1936. 8°, str. 165-f-III. Snov, ki je v tej knjigi zajeta, zbrati, urediti, iz urejenih premis posneti logične zaključke: je bil labor improbusj bilo je delo, za katero je treba neutrudljive marljivosti in velike ljubezni do stvari. Razdelitev je označena že v naslovu. Osrednja misel prvega dela je: izpovedni formularji karolinške dobe so bili ne samo vzorci, po katerih so se verniki obtoževali grehov, bodisi Bogu v privatni molitvi, bodisi mašniku v zakramentu sv. pokore, ampak ti izpovedni formularji so bili tudi katekizem-ski tekst, s katerim so duhovniki pripravljali vernike nà tajno zakramentalno izpoved. Misel je nova, zato je mikavno slediti avtorju, kako jo dokazuje. Iz odlokov raznih sinod one dobe in iz kapitulov Karla Vel. povzetih iz cerkvenih kanonov je razvidno, da so morali duhovniki učiti vernike in jim razlagati pred vsem očenaš in apostolsko vero; morali so strogo zahtevati, da so ta dva molitvena formularja znali na pamet vsi, odrasli in otroci. Poučevati pa so morali vernike tudi o smrtnih grehih in krščanskih čednostih; pri katehezi o izpovedi so jim posebej govorili o osmerih glavnih grehih in jih učili, kako naj se pri izpovedi grehov obtožujejo. Ko so v 9. stoletju začeli sestavljati posebne izpovedne formularje, je čisto verjetno, da so mašniki pri katehezi uporabljali te formularje in s temi formularji kot učnimi pomočki razlagali vernikom, kako in česa naj se obtožujejo pri izpovedi; in kakor so pri krščanskem nauku z verniki skupaj glasno molili očenaš in vero, tako so, verjetno, skupaj očitno molili izpovedne formularje in tako vernike uvajali v tajno zakramentalno izpoved. Kar je že samo ob sebi dosti verjetno, pa profesor Grafenauer tudi z dokazi utrjuje. Drugi in tretji brižinski spomenik kot ena celota ter sangalska vera in izpoved (iz 12. stol.) kažeta v zapovrstnosti vodilnih misli veliko podobnost (str. 28 ss.). Prof. Grafenauer sodi, da ni dvoma, da sta oba nagovora, slovenski in nemški, potekla iz skupnega vira, bržkone iz nekega latinsko-nemškega nagovora. Ta pravzorec je bil kateheza o obtožbi grehov v zakramentu sv. pokore, opomin k pokori in poziv k izpovedi. Grafenauer imenuje nagovor Adhortatio ad poenitentiam. Tisti, ki je sestavil nagovor, je zajel »vse bistvene vsebinske motive« iz tako zvanih govorov sv. Bonifacija in iz govorov sv. Cezarija (str. 33—37). Čas, v katerem je nastal pravzorec nagovora o pokori in izpovedi, je prof. Grafenauer določil po drugem latinsko-nemškem govoru, ki se je ohranil pod naslovom Exhortatio ad plebem chri-stianam. Ekshortacija poživlja vernike, naj se potrudijo, da se bodo naučili na pamet vero in očenaš. Napisana je bila ekshortacija v zgodnjem 9. stoletju. Med ekshortacijo in pravzorcem nagovora o pokori in izpovedi pa se kaže neka notranja sorodnost. Obema je »skupen slog domačnostnega, očetovskega prigovarjanja«, oba »merita ostro na sklepni poziv«; ekshortacija k učenju vere in očenaša, pravzorec nagovora k pokori in izpovedi. Zato misli prof. Grafenauer, da je nagovor o pokori in izpovedi nastal kmalu po ekshortaciji, torej vsaj v prvi polovici, če ne v prvi tretjini 9. stoletja. V slovenščino so prevedli latinsko-nemški nagovor najkasneje v zadnji tretjini 9. stoletja. To se da sklepati iz »poučenja« Klimenta, učenca svetega Metodija. V Klimentovem poučenju v čast apostolu ali mučencu, ki se je ohranilo v poznejši ruski recenziji, so filologi spoznali predlogo, ki je bila pisana v jeziku brižinskih spomenikov in ki je po vsebini sorodna sedanjemu drugemu brižinskemu spomeniku. Kliment je mogel dobiti to predlogo najkasneje, preden je bil z drugimi Meto-dijevimi učenci izgnan z Moravskega (1. 885—890), najbolj verjetno pa v dobi, ko je sv. Metodij deloval kot škof v Panoniji (1. 869—874). Tako je določen čas, kdaj najpozneje je nastal pravzorec brižinske slovenske pridige, namreč 1. 867—890. In kakor je po ekshortaciji ad plebem christianam« v prvi tretjini 9. stoletja duhovnik opominjal vernike, da naj se uèé vere in očenaša, in je z njimi skupaj molil oba molitvena formularja, tako se analogno »z veliko verjetnostjo« more reči, da je duhovnik, če ne prej, vsaj v zadnji tretjini 9. stoletja pripravljal slovenske vernike na izpoved v zakramentu sv. pokore po pravzorcu drugega in tretjega brižinskega spomenika in skupaj z njimi očitno molil formular izpovedi (str. 47). V drugem delu razprave je prof. Grafenauer podal nadrobno analizo obeh izpovednih formularjev, kakršna sta se nam ohranila v brižinskem kodiku. V vzporednih stolpcih primerja oba slovenska formularja med seboj in s starobavarsko molitvijo ter s tekstom čina nad izpovedujočim se« v sinajskem evhologiju. V opombah še Bogoslovni Vestnik. 5 posebe opozarja, odkod so posnete posamezne rečenice, pa tudi posamezne besede. Končna sodba prof. Grafenauerja je: »Nobena sestavina obrazca Freis. I ni mlajša od konca 9. in začetka 10. stoletja.« Kateri izmed starih motivov je mogel priti v Freis. I šele v 10. stoletju. »Enajstega stoletja ne zahteva nobena sestavina« (str. 81—82). V tretjem delu razprave govori avtor posebe o »činu nad izpovedujočim se« v sinajskem evhologiju. Kar je pokazal že Vondràk, da je namreč formular privatne izpovedi v sinajskem evhologiju zapadnega izvora in se sklada zlasti s Freis. 1 in III in stesi, staro-bavarsko molitvijo: to potrjuje prof. Grafenauer z novimi paralelami med »činom« in slovenskimi teksti. Za veroizpoved v »činu« nam je Grafenauer odkopal še nov vir v nicejsko-carigrajski in Atana-zijevi izpovedi s parafrazo oglejskega patriarha Pavlina. To po parafrazi razširjeno veroizpoved je patriarh predložil duhovnikom na sinodi 1. 796 ali 797 in ukazal, da se je vsi duhovniki natanko nauèé in jo vernikom razlagajo. V slovenskih deželah oglejskega patriarhata so mogli duhovniki samo po slovenski predlogi oznanjati sinodalno formulo simbola, In po taki slovenski predlogi je posneta veroizpoved v »činu«. To kaže soglasje med »činom« in Pavlinovo veroizpovedjo (str. 103—107, 140). Poglavitno v tretjem delu razprave pa je, da je prof. Grafenauer tudi v »činu« sinajskega evhologija razkril katehezo o spovedi in pokori. Prvi del »čina« ni bil namenjen samo zasebnemu pouku, ampak je bil obenem javna kateheza pred zbrano cerkveno občino (str. 90). Tako nam je prof. Grafenauer odprl nov pogled na najstarejše spomenike slovenskega jezika. Doslej so nam bili izpovedni formularji karolinške dobe vzorci za privatno pobožnost in za zakramentalno obtožbo pred mašnikom. Prof. Grafenauer nam je pokazal, kako so ti formularji rabili duhovnikom tudi kot katekizemski tekst pri skupnem pouku vernikov. Napisal nam je dobršen del naše kulturne zgodovine v zgodnjem srednjem veku: zgodovine slovenskega jezika, verskega pouka in duhovnega življenja našega naroda v oni dobi. V »Domu in svetu« 1934, 488 je zapisal prof. Grafenauer: običaj nemške cerkve, da so pri pridigi molili splošno izpoved v narodnem jeziku in je mašnik dal odvezo, ta običaj se mora nastaviti vsaj pred konec 9. stoletja. Proti tej Grafenauerjevi trditvi sem napisal članek v BV 16 (1936) 81—98. V novi knjigi (str. 8) pa pojasnjuje prof. Grafenauer, da je mislil pri tem na občno rabo »splošne spovedi«, ne pa na liturgično rabo posebe. S to izjavo je sporno vprašanje med nama rešeno. —• V določevanju časa, kdaj so bili napisani slovenski izpovedni formularji v brižinskem kodiku, je prof. Grafenauer sprejel datiranje prof. Kosa. Po študijah prof. Kosa je bil prvi spomenik napisan med 1. 972—1022/33, na vsak način pa pred 1. 1039. Prof. Grafenauer pravi: »V teh mejah pa je verjetnejše 10. kakor pa 11. stol.« (str. 82). Jaz sem se iz liturgično zgodovinskih razlogov odločil za skrajno mejo, ki jo je potegnil prof. Kos, in mislim, da je slovenska očitna izpoved (Freis. I), kakršno so molili med božjo službo, bila napisana v 11. stoletju, in sicer bržkone šele v drugi četrti 11. stoletja. Če sem se odločil za skrajno mejo, pa še nisem šel »preko meje«. — Profesor Grafenauer sodi, da v prvem brižinskem spomeniku ni nobene sestavine, ki ne bi bila sprejeta v vzorec že v 10. stoletju; enajstega stoletja da ne zahteva nobena sestavina. K temu naj pripomnim: zastran besedi »glagolite po nas« (str. 47, 53 ss.) si je sicer lahko misliti, da je duhovnik te ali podobne besede mogel govoriti, kadar je vernike pozival, naj za njim skupaj molijo očenaš ali vero ali izpovedni formular; vendar v resnici beremo besede »debetis post me dicere«, »sprecht nach mir« šele v izpovednih formularjih iz 11./12. stoletja, in sicer v početku tistih formularjev, za katere nam molitev »Misereatur«, dodana ob koncu, izvestno priča, da so ti formularji rabili za skupno očitno izpoved. In tak formular je tudi prvi brižinski spomenik z uvodnimi besedami: glagolite po nas redka slovesa. — Kar zadeva drugi in tretji brižinski spomenik, pa je s tolmačenjem prof. Grafenauerja, ki mu je Freis. II in III kot ena celota katekizemsko učilo, morda dan tudi odgovor k pomisleku, ki sem ga izrazil v svoji razpravi gledé na liturgično rabo tretjega spomenika. — Razlike med prof. Grafenauerjem in med menoj v pojmovanju brižinskih spomenikov so malenkostne in g. profesorju čestitam k lepo uspelemu delu. F. Ušeničnik. Codrington, H. W., The Liturgy of Saint Peter. With a Preface and Introduction by Dom Placid de Meester O. S. B. (Liturgiegeschichtliche Quellen und Forschungen Heft 30.) Münster i. Westf. 1936, Aschendorffsche Verlagsbuchhandlung. 8°, VIII + 223 str. Liturgija sv. Petra, pravi p. de Meester v predgovoru, t. j., kanon in nekateri drugi deli rimske maše, postavljeni v okvir bizantinske liturgije, obsega dejstva in problem. Z dejstvi nas seznanja de Meester v svojem uvodu (str. 1—20), Codrington obravnava problem (str. 23—114) in podaja tekste (str. 116—177 z dodatkom na str. 177—203); na koncu knjige je seznam slovstva (str. 204—208) in abecedno kazalo, krajevno, osebno in stvarno (str. 209—223). Uvod obsega šest odstavkov. Ime sv. Petra nosijo tri sirske anafore in dve obliki v družini bizantinskih anafor: ena je prevod rimskega »ordo missae« samega ali z nekaterimi propriji v nelatin-ske liturgične jezike, druga pa je rimska liturgija, odeta z okraski bizantinskega obreda. V 2. odstavku navaja de Meester vrsto zanimivih primerov, kako so bizantinski liturgični teksti prišli v zapadno liturgijo, rimsko in milansko. Nadalje poroča o prevodih rimske in drugih latinskih maš v vzhodne liturgične jezike (v grščino, slovanščino, arabščino, sirščino, armenščino, gruzinščino in etiop-ščino) ter o njih liturgični rabi. V 4. in 5. odstavku je de Meester sestavil seznam rokopisov in tiskov, v 6. odstavku pa zbral, kako so veščaki doslej sodili o početku in zgodovini Petrove liturgije. Problem te liturgije obdelava Codrington na široki in trdni podlagi. Raziskovanje obsega sedem poglavij; 8. poglavje je privesek: misceli o izteganju rok nad darovi in o rabi grščine pri maši na zapadu. Izsledki teh bistroumnih raziskovanj so bogati, novi in na splošno dobro utemeljeni. So pa na kratko tile: I. 1. Neki Grk, ki se zdi, da sam ni bil bizantinskega obreda (nemara so bili njegovi starši ali predniki), je sredi ali v prvi polovici 10. stoletja ali nemara že malo prej prevedel v grščino latinski mašni tekst, ki so ga rabili Langobardi v južni, morda južni centralni Italiji. Latinski tekst ni bil starejši od 9. stoletja. Prevajalec, ki latinščine ni dobro znal, se je držal besednega reda svoje latinske predloge. Po prvotni obliki je bil prevod interlinearna glosa k latinski Missa quotidiana cum canone, prirejena za grško govorečega duhovnika, ki je maševal po latinsko. Od tega prvotnega prevoda — C. ga označuje s kratico TR = (original) tr(anslation) — izhajajo vsi obstoječi teksti. Prevedeni latinski tekst je bila maša ne-gregorijanskega tipa s posebnostmi v besedilu, ki so bile deloma barbarizmi, deloma milanskega izvora, deloma take, ki vežejo to mašo z drugimi starejšimi obrazci (Stowe Missal, misale iz Bobbia, Missale Francorum, Sacramentarium Gelasianum 7. in 8. stol.; seznam teh posebnosti na str. 108—110). 2. Ta prevod so kmalu revidirali, da bi ga spravili v sklad s krajevno prakso. Zato imamo dve recenziji prevoda: izvirno, prvotno, in pa gregorijansko. 3. Gregorijanska recenzija, nastala najkasneje v zadnji četrtini 10. stol., je bila dvojezična: obsegala je gregorijanski obrazec Missae quotidianae in površno popravljeno prvotno grško gloso; rokopisi kažejo različne stopnje teh popravkov. 4. Obsežnejša revizija grškega teksta ne-gregorijanske maše se je izvršila v obliki, ki jo kaže gruzinski prevod. Gruzinski prevod ali njega grški izvirnik je iz zadnjih let 10. stol.; latinska predloga pa je nekaj starejša in zdi se, da je nastala nekje v območju vpliva iz Beneventa. 5. Vsi ti omenjeni grški teksti so ostaline latinskih obrednih knjig, ki so jih nekdaj rabili Grki v južni centralni Italiji; liturgični jezik je bil latinski, a latinskemu besedilu je bil med vrsticami pripisan grški prevod; mogoče je, da so se berila brala grško. Latinski tekst je bil včasi napisan z grškimi črkami. II. 1. Druga oblika liturgije sv. Petra je spojitev latinske liturgije z vzhodno v mešano vzhodno-zapadno liturgijo. Spojitev se je izvršila z grško liturgijo sv. Marka, spremljevalca sv. Petra. Ni znano, kdaj se je to zgodilo. Mogoče se je ta oblika ustvarila v kakem grškem samostanu in se v južni Italiji začela širiti s prihodom novih bizantinskih priseljencev v začetku zadnje četrtine 10. stoletja; še verjetnejše pa je, da so jo ti priseljenci sami ustvarili. Liturgija sv. Marka je prišla z njimi s Sicilije. 2. Tudi v drugi polovici 10. stol. ali kaj malega kasneje so prišli bizantinski teksti v nekatere rimske maše, ne da bi se bile te spojile z vzhodno liturgijo, dokaz, da se je ponekod brala naša maša v grščini (kakor kasneje v 16. stol; prim. str. 5). Pogrčeni mašni formular so pač rabili bizantinski duhovniki, ki so maševali po latinskem obredu. To je bila srednja oblika med latinsko in mešano liturgijo. 3. Prvotni prevod, oba revidirana prevoda (prim. I, 1. 2. 4) in prva mešana liturgija (prim. II, 1) so nastali ne daleč narazen. To kaže tesna zveza tekstov in rokopisov. 4. Mešana liturgija se je razširila po Kalabriji, Bazilikati' in morda po grških samostanih v Apuliji. Ni gotovo, da je segla tudi na Sicilijo. 5. V Italiji so vzhodni liturgični okvir skrbno izdelali najbrž v 11. stoletju in kasneje; razlike kažejo, da so se dela udeleževali razni kraji. Več bizantinskih drobcev, ki se nahajajo v liturgiji, prevedeni iz latinščine, je tudi iz tega časa. 6. Eklektična nagnjenja 10. in 11. stol. dajejo pojasnilo, zakaj so bizantinski menihi rabili tudi tujo liturgijo. Petrova liturgija ni ostala samo na južnoitalskih tleh. En tekst je prišel v roke Gruzincev na Atosu; drugi je šel malo kasneje za njim in je vir makedonske skupine rokopisov; tretji je bil preveden v armenščino. 7. Zadnja znana postaja v razvoju mešane liturgije je nova ureditev njenih sestavnih delov po redu latinske maše v 15. ali 16. stoletju. Zgodovina Petrove liturgije se torej razteza vsaj čez pet stoletij. Izdaja tekstov (I—IV) obsega tele kose: I. Dva dvojezična teksta z inačicami (pri drugem kosu latinsko besedilo ni izvirno, marveč prevod grškega prevodaj. II. Štirje primeri mešane liturgije, in sicer trije grški teksti in francoski prevod gruzinske liturgije sv. Petra. III. Liturgija sv. Petra v vatikanskem Cod. Ottobonianus grae-cus 384, primer na novo urejene liturgije (prim. zgoraj II, 7) po latinski maši 15. ali 16. stoletja. Liturgična obleka latinska. IV. Latinski prevod najstarejšega armenskega prevoda rimske maše. Armenski prevod se pripisuje Nersesu (1153/54—1198), nadškofu v Tarzu. F. K. Lukman. Malo opravilo na čast blaženi Devici Mariji. Oskrbela kongregacija šolskih sester III. reda sv. Frančiška Kristusa Kralja v Mariboru. 1936. Založila Družba sv. Mohorja v Celju. 16°, 203 str. Kot cenzor te knjižice sem prireditelju svetoval, naj bi bil na naslovni strani povedal svoje ime, pa ni hotel. Ker je delce zelo skrbno in z velikim trudom prirejeno, menda smem povedati, da ga je priredil stolni dekan dr. Frančišek Kimovec. Glasbenik in pevovodja K. se pozna takoj na 11. str. v navodilu: »Kako v zboru slovesno molimo.« Kar je psalmov, pesmi in molitev v Obredniku in Cerkvenem molitveniku, jih je prireditelj seve do besede prevzel po teh knjigah razen zadnjih dveh verzov v Marijinem hvalospevu (Lk 1, 54. 55), kjer je obdržal besedni red grškega teksta in vulgate, kar je prav. Več psalmov, pesmi, molitev, zlasti pa antifone, je na novo poslovenil. Pri tem nelahkem delu je imel srečne domisleke, ki jih je spretno porabil. Pri kaki težavni besedi se je posvetoval tudi z drugimi, n. pr. Jožetom Pogačnikom, Alešem in Francetom Ušenič-nikom, Ant. Breznikom. Pri naglasih, ki jih je K. slov. tekstu dodal, 1 Bazilikata (ime pač po nekdanjem bizantinskem cesarskem upravitelju, basilikós) je gorata dežela severnozapadno od tarentskega zaliva v južni Italiji, obsegajoča današnji italijanski upravni pokrajini Matero in Potenzo. da bi se povsod enako in pravilno naglašalo, je imel odločilno besedo A. Breznik. K. se je ravnal po novem Slov. pravopisu; le na str. 27 je še ostalo »raaščevavec« mesto »maščevalec«. Hvale je vredno, da je prireditelj za »officium parvum« dejal »malo opravilo«. Ocenjevailec v nekem listu je želel »dnevnice«. Izraz »dnevnice« ni primeren, ker se navadno rabi za nekaij drugega — diete — in ker ima oficij poleg štirih dnevnic (horae diurnae) še jutrnjice s tremi n očnic ami, hvalnice, večernice in sklepnice. Slovenska beseda »opravilo« pomeni prav isto, kar latinski »officium«. Štajerske Slovence je nanjo navadil že A. M. Slomšek z molitvenikom »Sveto opravilo«. Prošnjo ali poziv: »Jube, domne (domna), benedicere« je K. poslovenil: »Daj, gospod, blagoslovi!« Latinski »jube« je uljuden, spoštljiv opomin: »hoti!« »izvoli!« Nemara bi v slovenščini zadoščal kar sam velelnik: »blagoslovi!« Če v prevodu ena beseda isto pove, kar v izvirniku dve, se sme rabiti samo ena. Šolske sestre v Mariboru zaslužijo zahvalo, da so s pomočjo veščega prireditelja izdale »Malo opravilo na čast bl. D. M.« Ne dvomim, da bodo mnogi častilci Marijini segli po njem. M. Slavič. Dictionnaire de Spiritualité... publié sous la direction de Marcel V il le r, S. J., assistè de F. Cavallera et J. de Guibert, S. J. Fascicule VI: Bibliothèques — Byzance. 4", 1601—2002. G. Beauchesne et ses Fils, Editeurs à Paris, 1937, S pričujočim snopičem, ki se je malo zakasnil, je končan prvi zvezek lepega enciklopedičnega dela. Po obsegu je snopič za 80 stolpcev večji ko navadno (400 stolpcev mesto 320), kar se bo pri naslednjem izenačilo. Zaradi valutnih men bo cena snopičem od 7. dalje po 25 (franc.) frankov (doslej 20). Da je novi snopič na višini svojih prednikov, pač ni treba posebej naglašati (prim. BV 1933, 118/19. 296; 1934, 296; 1935, 294). Med doktrinalnimi članki opozarjam na tele; Bienfaits de Dieu (P. Debongnie; stolp. 1608—18); Biographies spirituelles (G. Bardy, I. Hausherr, F. Vernet, P. Pourrat, M. Viller, R. Daeschler; str. 1624 do 1719); Blessure d'amour (A. Cabassut; st. 1898—1901). Med živ-ljenjepisnimi članki se odlikujejo: Blois (P. de Puniet; st. 1730—38); Boèce (F. Vernet; st. 1738—45); Bonaventure (E. Longpré; st. 1768 do 1843; zelo vestna analiza asketičnega in mističnega nauka; o apokrifnih spisih pod imenom sv. Bonaventure posebej razpravlja C. Fischer na st. 1843—1856); Bossuet (P. Dudon; st. 1874—83); Bremond (J. de Guibert; st. 1928—38); Brigita Švedska (F. Vernet; st. 1943—58). V obsežnem članku »Éiographies spirituelles« je več avtorjev obdelalo življenjepisje svetnikov in bogomiselnih ljudi pri raznih narodih in v vseh stoletjih krščanske dobe. Ali te vrste literatura katoliških slovanskih narodov res ni vredna niti besedice v tako dolgem pregledu? Prav tako je pomanjkljivost, da med novejšimi ameriškimi biografijami ni omenjena Baragova (Chr. Verwyst, Life and labors of Rt. Rev. F. Baraga. Milwaukee 1900). F. K. Lukman. Razno. SRBSKA PRAVOSLAVNA CERKEV O JUGOSLOVANSKEM KONKORDATU. 1. Proti jugoslovanskemu konkordatu, podpisanemu 25, julija 1. 1935., čigar tekst je postal javnosti znan v decembru 1. 1936., ko je jugoslovanska vlada predložila narodnemu predstavništvu načrt zakona o konkordatu, je zavzela srbska pravoslavna cerkev ostro odklonilno stališče. 2e uradno poročilo o izrednem zasedanju arhie-rejskega sabora (zbora pravoslavnih škofov) (»saopštenje o radu sve-tog arhijerejskog sabora«), ki je bil sklican 24. nov. 1936, se je dotaknilo konkordata, čeprav ne z imenom. Zadevni oddelek v poročilu ima napis »Naša je zemlja — zemlja verske ravno-pravnosti« in se glasi: »Sabor se još bavio aktuelnim pitanjem položaja Srpske pravoslavne Crkve u ovoj državi posle nekih do-netih (mišljena je najbrž nova ustava islamske verske zajednice kraljevine Jugoslavije z dne 24. okt. 1936, Služb. Nov. 5. nov. 1936, št. 256/LXIV/656) a nekih projektovanih zakona (konkordat!) o drugim priznatim konfesijama. Kako se tim zakonima i zakonskim pro-jektima stavlja Srpska pravoslavna Crkva u podredjen položaj u sravnjenju s tim konfesijama, to je Sabor smatrao za svoju impera-tivnu dužnost, da skrene prosvečenu pažnju nadležnih krugova na ovaj predmet i upozori ih na precizne odredbe državnog Ustava o ravnopravnosti svih usvojenih i priznatih veroispovesti u Kraljevini Jugoslaviji. — Ne tražeči nikakve privilegije, koje bi ma u kom pravcu povredjivale narodne interese i narodno dostojanstvo, ili koje bi ma koliko stajale u suprotnosti sa njenom vekovnom ulogom u Srpskom narodu i narodnoj državi, Srpska pravoslavna Crkva, kao Crkva večine u Jugoslaviji, ne bi mogla ravnodušno gledati da se nekoj drugoj verskoj organizaciji daju prava, koja Srpska pravoslavna Crkva nije imala ni kad je bila državna Crkva.«1 V «Glasniku«, službenem organu srbske pravoslavne patriarhije, štev. 32./33. z dne 7. januarja 1937 (po novem koledarju) je priobčenih več člankov, ki konkordat ostro kritizirajo; vrh tega je tej dvojni številki uradnega lista priložena kot »dodatak 32 i 33 broju Glasnika za 1936 god.« posebna brošura z naslovom »Primedbe i prigovori na projekat Konkordata izmedju naše države i Vatikana, parafiranog 25. VII. 1935. god.«2 Brošuro je natisnila »Patriaršiska štamparija« v Sremskih Karlovcih 1. 1936.; kdo jo je sestavil, ni označeno. Brošura ima 64 strani in je razdeljena na dva dela, A in B. Prvi del obsega: tekst konkordata (str. 3—28); zaključni protokol (str. 29), kjer priznava naša država za sestaven del konkordata določbo, da je nuncij v Belgradu doyen diplomatskega zbora; prilogo (str. 29/30), v kateri sv. stolica pod določenimi pogoji dovoljuje, uporabljati staroslovenski jezik v liturgiji; predlog zakona o konkordatu, ki ga je 1 Glasnik, služb, organ srbske pravoslavne patriarhije 1936, 687. 2 Citiram »Primedbe«. predložilo zunanje ministrstvo, ter kratko obrazloženje (str. 30/31). V drugem delu knjižice (str. 33—64) so podani ugovori in pripombe srbske pravoslavne cerkve proti novemu konkordatu in sicer po vrsti k vsakemu členu konkordata posebej. Od 38 členov, ki jih ima konkordat, jih je ostalo brez opomb le sedem, namreč čl. 2., 4., 5., 10., 11., 23. in 38 (čl. 2. našteva škofije in jih razmejuje; čl. 4. določa prisego škofov, ki jo morajo opraviti pred kraljem; čl. 5. govori o liturgičnih molitvah za vladarja; čl. 10. določa upravno kompetenco škofov; čl. 11. ureja dušno pastirstvo za narodne manjšine v državi; čl. 23. določa, da bosta eventualno ukinitev cerkvenih dajatev cerkev in država sporazumno uredili; čl. 38. določa, da se bo izmenjava ratificiranih tekstov konkordata izvršila v Rimu). Tukaj hočem poročati o očitkih proti konkordatu in cerkvi v omenjenih spisih2", najprej v Glasniku št. 32./33., nato v brošuri. 2. Pod naslovom »Oko konkordata« prinaša »Glasnik« na str. 744—757 tri krajše članke in 21 poročil iz tuzemskega in inozemskega časopisja o našem konkordatu. Prvi izmed člankov ima naslov »Rerum orientaliu m«, ter se bavi z okrožnico papeža Pija XI. z dne 8. sept. 1928. K vsebini papeške enciklike članek dostavlja: »Takve su, eto, misli, takva su rezonovanja, jevtina samohvalisanja i otvorene namere papine. I ako se naša ‘Država još od početka smatra da je pravna Država, ipak je, konsta-tujemo, — i ova enciklika ušla u naše državne oblasti s 1 o b o d n o , bez znanja'1 nadležne, državne vlasti! .. .« (str. 745). Enciklika po člankarjevem mnenju razodeva osvajalne namene rimske cerkve proti slovanskemu pravoslavju, ko sta odpadla ruski car in turški sultan, ki sta stala tem namenom nasproti. Podobne misli vsebuje ugovor k čl. 1. konkordata, ki ga bom omenil pozneje. Iz drugega »načelnega« članka »Crkva i Država« (str. 745 in 746) naj omenim passus, ki katoliško naziranje o razmerju med cerkvijo in državo takole predstavlja: »Država treba da bude pot-puno potčinjena Crkvi ne samo u religiozno-moralnom, nego i u čisto gradjanskom pogledu. U slučajevima neposlušnosti, Država se može i nagnati na potčinjenost duhovnoj vlasti čak i p r in u dni m “a Omenjeni teksti vsebujejo oficielne in na pol oficienlne izjave srbske pravoslavne cerkve. Poleg teh so pa še druge izjave, ki pa jih ne pripisujemo uradni srbski pravoslavni cerkvi. Pri rokah imam n. pr. letak z napisom »Brate Srbine« in s podpisom »Srpski Pravoslavni Akcioni Odbor u Beogradu«. Letak najprej spominja Srbe na žrtve, ki so jih utrpeli v boju za osvoboditev; moč za boje> jim je navdihovala srbska pravoslavna cerkev. Nato letak nadaljuje: »Naviknuta na tvoje popuštanje i čutanje, tvoja ino-verna ,brača' najzad su se drznila da te dirnu u zenicu oka tvoga. Projektom Konkordata, koji je sada pred Narodnom skupštinom, ti si unižen i uvredjen. O tvorne imenu i tvojoj veri ne vodi se računa. Široke privilegije, mnogo veče nego što ima tvoja Pravoslavna Crkva, date su črnim hordama rimskim, koje buljucima nadiru u našu pravoslavnu sredinu i svojim poznatim jezuitskim metodama i novcem, skupljenim iz celoga sveta, pokušavaju da te korumpiraju i odnarode. — Da se zapitamo, gde su bile te crne katoličke horde za vreme rata, kad je stvarana ova država, dok su stotine tvoiih, srpskih sveštenika-mtičenika na najzverskiji način kasapljeni u Jankovoj Kli-sturi i na drugim mestima, i trunuli po austrijskim i bugarskim lagerima?!« ... Podčrtano v originalu; isto velja o vseh naslednjih navedkih. s r e d s t v i m a. To je teorija, koju je još u srednjem veku izradio toliko .proslavljeni' katolicizam (cezaropapizam). 1 ta se teorija odr-žala i održava i do današnjih dana na degenerisanom, nesrečnom Zapadu pod imenom klerikalizma« (str. 745). Takšno pisanje pri razpravljanju o konkordatu menda ni brez posebnega namena. Tretji izmed omenjenih člankov ima naslov »P a p s k i nun-c i j e« (str. 757) in govori o tem, da se papeški nuncij kot diplomatski zastopnik nima vtikati v notranje državne zadeve, in namiguje, da je 'nuncij s tem, ko je obiskal predsednika narodne skupščine v zadevi konkordata, prestopil meje svoje upravičenosti. Prim. »Primedbe« k čl. 9. konkord. (str. 37). 3. S konkordatom samim se bavi v omenjeni dvojni številki »Glasnika« članek z naslovom »Po vodom konkordata« (str. 741—744). Članek na kratko povzema glavne očitke srbske pravoslavne cerkve proti konkordatu. Konkordat je po njegovem tak, »da je srbska pravoslavna cerkev prisiljena, da brani sebe in državo pred njim« (str. 742). Novi konkordat je a) nevaren suverenosti države, b) podira enakopravnost med verami, c) ni v skladu z osnovnimi državnimi zakoni in č) nalaga državi velike materialne obveznosti v korist katoliške cerkve. Ad a). Državna suverenost se piscu članka zdi ogrožena v onih členih konkordata, ki se sklicujejo na kanonsko pravo. Tako določa čl. 14. konkordata, da priznava država pravno osebnost onim cerkvenim ustanovam, ki po kanonskem pravu uživajo tako osebnost«. V čl. 16., odst. 3. konkordata je določba, da se upravlja imovina izpraznjenih beneficijev »po določbah kanonskega prava«. Po čl. 16., odst. 4. ostanejo imovina in ustanove v lasti katoliške cerkve, čeprav prebivalstvo preide v drugo vero. Po čl. 24. se urejajo du-hovska semenišča po določbah kanonskega prava, po čl. 25. pa teološke fakultete po konstituciji Pija XI. »Deus scientiarum Dominus«. Čl. 32. sprejema kanonsko zakonsko pravo za sklepanje katoliških in mešanih zakonov. Končno odreja čl. 37., odst. 1. konkordata: »Vsa ostala vprašanja, ki se nanašajo na cerkvene osebe in stvari kot takšne, a niso omenjene v prejšnjih členih, se bodo urejala po veljavnem kanonskem pravu,« V vseh naštetih členih vidi članek ogroženo državno suverenost. Takole sklepa: »Kada se uzme u obzir, da se rimokatoličko crkveno pravo može menjati, dopunjavati i razvijati i da to zavisi isključivo od rimokatoličke crkve, tada država postaje neki podredjeni organ Vatikana potčinjavajuči svoj suverenitet propisima kanonskog prava rimokatoličke crkve« (str. 742). Nato se članek spotika ob čl. 8,, odst. 3. konkordata, po katerem se država obvezuje, da bo izdala o depolitizaciji nekatoliškega svečeništva enake določbe, kakršne bo izdala sv. stolica za katoliške duhovnike. K temu pristavlja: »Država, dakle, pristaje na neke oba-veze čiji sadržaj još i ne poznaj e. Na takve pogodbe pristaje samo sasvim pobedjeni neprija-telj, koji nema izgleda, da se uopšte može boriti« (str. 742). »Primedbe« pa sodijo, da našteti členi rušijo enakopravnost med verami in nasprotujejo državni ustavi; državni suverenosti je po njih mnenju nevaren le zgoraj navedeni čl. 37., odst. 1. konkordata; poleg njega pa deloma še čl. 13. konkordata, ki naklanja katoliškim duhovnikom nekakšen privilegium fori. Ad b) in c). Enakopravnost med verami podirajo in državni ustavi nasprotujejo po mnenju članka »Povodom konkordata« naslednji členi konkordata: Čl. 32. konkordata, ki stavi sklepanje zakonov v odvisnost od verskih predpisov, nasprotuje čl. 11., odst. 2. ustave, ki določa, da je uživanje državljanskih pravic neodvisno od veroizpovedanja, in čl. 21. ustave, po katerem stoji zakon pod zaščito države. Čl. 30. konkordata, ki določa za duhovnike in redovnike skrajšani vojaški rok in vojno službo v bolnišnicah, nasprotuje čl. 11., odst. 2. ustave, ki pravi, da se nihče ne more osvoboditi vojaških dolžnosti, sklicevaje se na predpise svoje vere. Čl. 18. konkordata je v nasprotju s čl. 11., odst. 6. ustave, ker spreminja ključ, po katerem se mora deliti državna podpora veram. Čl. 8. konkordata, ki govori o depolitizaciji dušnopastirskega klera, je v nasprotju s čl. 11., odst. 7. ustave, ki prepoveduje duhovnikom politično delovanje le pri izvrševanju duhovniške službe. Čl. 13. ustave prepoveduje društva za fizično vzgojo na verski ali plemenski osnovi, po čl. 32. (pravilno 33.) konkordata pa da je to dovoljeno Katoliški akciji. Čl. 16., odst. 3. ustave določa, da mora vladati v šolah načelo verske strpljivosti, čl. 27. konkordata pa »uvaja konfesionalno načelo tudi v državne šole«. Čl. 19. državne ustave nasprotuje čl. 27., odst. 6. konkordata, ki določa, da bodo v šolah, kjer je večina učencev katoliške vere, v mejah možnosti tudi učitelji katoličani. Vsi našteti členi so po člankarjevem mnenju protiustavni in podirajo versko enakopravnost. V »primedbah« pa skoraj vsi ugovori proti 31 členom konkordata (izmed 38) trdijo, da so ti členi v nasprotju z ustavo in da podirajo enakopravnost med verami. Ad č). Na tretjem mestu navaja omenjeni članek tiste člene, ki pomenijo za državo težko finančno breme v korist katoliški cerkvi. Taki členi so: čl. 18., 20., 21., 22. in 29. Čl. 18. konkordata govori o finančni podpori, ki jo bo dajala država katoliški cerkvi. Ta podpora ne bo manjša od one, ki jo bodo prejemale druge priznane veroizpovedi. Članek trdi, da čl. 18. konkordata nasprotuje čl. 11,, odst. 6. ustave, ki določa, da se finančna podpora deli po številu vernikov in po dejansko dokazani potrebi. Ker se je drugi ključ v konkordatu izpustil, se bo morala zadevna postavka v državnem proračunu zelo občutno povečati. Težko finančno obveznost državi nalagajo dalje vrnitev verskega zaklada cerkvi (čl. 20. konk.), osvoboditev od patronata (čl. 21. konk.), odškodnina za zemljišča, ki so bila cerkvi vzeta po agrarni reformi (čl. 22. konk.) in honoriranje katoliških duhovnikov po bolnišnicah in podobnih social, ustanovah (čl. 29. konk.). To so glavni očitki novemu konkordatu, ki so povzeti v zgoraj omenjenem članku »Glasnika«. »Primedbe« pa prinašajo ugovore k vsakemu členu konkordata posebej. Za poznavanje miselnosti in stališča srbske pravoslavne cerkve je potrebno, da si ogledamo po vrsti očitek za očitkom. Iz vseh sledi, da je s konkordatom pogažena verska enakopravnost in da velik del njegovih določb nasprotuje državni ustavi. »Primedbe« hočejo prikazati, da je dobila katoliška cerkev izrecno privilegirano stališče pred drugimi veroizpovedmi. Srbska pravoslavna cerkev ne zahteva, da bi se njen položaj v državi zboljšal, pač pa ugovarja, da se katoliški cerkvi priznava privilegirano stališče, kakor pravi. 4. Sedaj si oglejmo očitke k posameznim členom konkordata. Čl. 1. Katoliški cerkvi je dana »polna pravica, da svobodno in javno izvršuje svojo misijo v kraljevini Jugoslaviji«. Tu osporava srbska pravoslavna cerkev izraz »misija«, češ da je dvoumen; pomeniti more poslanstvo sploh ali pa misijone med nekatoličani; tega izraza tudi v drugih konkordatih ni. Po pravoslavnem predlogu bi smelo biti katoliški cerkve zagotovljeno svobodno delovanje le med njenimi pripadniki. V tako formuliranem tekstu slutijo prozelitizem (prim. tudi zgoraj omenjeni članek »Rerum orientalium« v »Glasniku«), ki nasprotuje čl. 16.* državne ustave. Prozelitizma se boje tudi v drugih členih konkordata (čl. 12., 33.). Dr. Mihailo Ilič v knjižici Pred konkordatom (Beograd 1937) ugovarja (str. 8) izrazu »misija«, češ da ga je mogoče tako razlagati, da je naša država še misijonsko ozemlje (»neprosvečena«). Na te ugovore je pojasniti, da izraz »le plein droit d’exercer librement et publiquement sa mission« v čl. 1. našega konkordata pomeni prav isto kot izraz »il suo libero e publico esercizio« v čl. 1. srbskega konkordata iz 1. 1914. ali kakšen podoben izraz v povojnih konkordatih. Vsebujejo pa ti izrazi minimalno cerkveno zahtevo; v več povojnih konkordatih (n. pr. poljskem, bavarskem, italijanskem, avstrijskem) je na istem mestu svoboda in pravica cerkve točneje izražena in bolje zagotovljena. — Omenim naj še razlago advokata dr. Ivana Ribara v referatu na seji odbora advokatske komore v Belgradu, priobčenem v Braniču 1936, 553—558. Razlaga se glasi: »Slobodna misija katoličke crkve je slobodno vodenje i širenje rimske papinske politike. Stvaranje odnosno jačanje opasnog rimskog klerikalizma donaša u prvom redu ova slobodna misija.« (Prim. Advokatska kritika Konkordata. Prilog Glasnika biskupije dakovačke 1937, br. 2. U Dakovu 1937, str. 5.) Čl. 3. Ta člen govori o imenovanju škofov. Sv. stolica bo najprej kraljevski vladi zaupno sporočila ime kandidata. Vlada bo odgovorila v 30 dneh. »Ako po roku tridesetih dni odgovora ne bo, ima sv. stolica pravico smatrati, da more brez nadaljnjega čakanja objaviti imenovanje.« V tej pravici vidi pravoslavna cerkev žalitev verske enakopravnosti, ker njenega patriarha in škofe po čl. 8. zakona o srbski pravoslavni cerkvi, odnosno po čl. 46. in čl. 99. ustave srbske pravoslavne cerkve mora potrditi kralj z ukazom. Podobno določbo imata med povojnimi konkordati avstrijski (čl. 4., § 2., odst. 3., rok petnajst dni!) in nemški (dostavek k čl. 14., 4 Najbrž misli ugovor na čl. 16., odst. 3. ustave, ki se glasi: »Vse šole morajo dajati moralno vzgojo in razvijati državljansko zavest v duhu narodnega edinstva in verske strpljivosti.« odst. 2., št. 2., rok dvajset dni!). Kako je mogoče v tej določbi konkordata videti nasprotje verski enakopravnosti, ni lahko umeti. Paritetna država, ki hoče kolikor toliko zadovoljivo urediti razmerje do konfesij, se mora postaviti na stališče: Vsaki religiji njeno, ne pa vsem religijam enako. Če srbska pravoslavna cerkev more tolerirati odločilno poseganje države v imenovanje škofov, je to njena stvar5. Toda katoliška cerkev tega trpeti ne more. Ako se ne odredi rok za ugovore, se more imenovanje odložiti v nedogled. Čl. 6. V stavku, da imajo škofje, duhovniki in verniki »polno svobodo neposrednega občevanja« s sv. stolico, vidi srbska pravoslavna cerkev neskladje s čl. 11., odst. 5. državne ustave in žalitev verske enakopravnosti, ker more po čl. 64., odst. 1. le arhierejski sinod vzdrževati zvezo z ostalimi pravoslavnimi cerkvami. Čl. 11., odst. 5. državne ustave se glasi: »Usvojene in priznane vere smejo vzdrževati zveze s svojimi vrhovnimi verskimi poglavarji tudi izven državnih mej, kolikor to zahtevajo duhovni predpisi posameznih veroizpovedanj. Način, kako se vzdržujejo te zveze, se uredi z zakonom.« Katoličanom je zveza s sv. stolico nujno potrebna; takó že velikokrat laikom,' še večkrat pa duhovnikom in škofom. Pri tem ne gre le za dogmatično in kanonično edinstvo, marveč za administracijo. Državni zakon, ki bi hotel omejevati ali nadzorovati zvezo katoličanov s sveto stolico, bi hudo nasprotoval svobodi vere in vesti. Srbska pravoslavna cerkev ima upravno središče v naši državi, zato njeni verniki ne potrebujejo zvez z drugimi cerkvami. Ako je torej v konkordatu zagarantirana katoličanom svoboda občevanja s sveto stolico, ni s tem prav v ničemer porušena verska enakopravnost. Čl. 7. V drugem odstavku tega člena je duhovniško delovanje zaščiteno tako kot delovanje državnih uslužbencev". Zakon o srbski pravoslavni cerkvi nima take določbe; pač pa jo ima § 302. kaz. zak. Ker je katoliški cerkvi priznana ta zaščita tudi v meddržavni pogodbi, je po mnenju srbske pravoslavne cerkve prekršena verska enakopravnost. — V odst. 4. istega člena je duhovska obleka zaščitena kakor vojaška obleka7. Ker take določbe v zakonu o srbski pravoslavni cerkvi in v njeni ustavi ni, je s tem po »Primedbah« zopet porušena verska enakopravnost. — Razloga za razburjanje ni, ker bo država oba privilegija po načelu paritete prav gotovo priznala tudi srbski pravoslavni cerkvi. Čl. 8. Člen odreja depolitizacijo aktivnega dušnopastirskega klera. Določba je koncesija sv. stolice državi, ne pa zahteva svete stolice. V 3. odstavku imenovanega člena je določeno, da bo jugoslovanska vlada istočasno predpisala za nekatoliško svečeništvo iste odredbe o depolitizaciji, kot jih bo izdala sv. stolica za katoliško Ko je srbska pravoslavna cerkev v letih 1929. in 1931. urejala svoje razmerje z državo, so se katoličani vzdržali vsake kritike. 11 Gl. čl. 5. poljskega konkordata, čl. 5. nemškega konkordata. Sistematični pregled glavnih določb v povojnih konkordatih v BV 1934, 117—131. 7 Čl. 10. nemškega, čl. 28., odst. a) italijanskega, čl. 17. poljskega in čl. 17. litvanskega konkordata. duhovništvo. Ista določba je v nemškem konkordatu (čl. 32. in dostavek k čl. 32.). Srbska pravoslavna cerkev ugovarja proti odredbi v 3. odstavku, češ da je v nasprotju z ustavo (dokaz a contrario iz čl. 11., odst. 7 drž. ustave, znani »Kanzelparagraph«), in ker je država vzela nase omenjeno obvezo, ne da bi bila vprašala srbsko pravoslavno cerkev. — Da bi bila ta uredba proti ustavi, ni mogoče trditi. Verska enakopravnost v državi pa nujno terja, da je kleru vseh konfesij prepovedano politično delovanje ali pa kleru nobene. Curiositatis causa naj še dostavim pripombo dr. Ivana Ribara iz zgoraj omenjenega referata: ». . . kuratno svečenstvo neče moči da izvršuje ni aktivno a još manje pasivno prava glasa. — Kod nas kako znamo postavljaju kandidatske liste manje više samo političke stranke, a za ove sveštenici neče smeti da glasuju, jer glasati za njih znači opredeliti svoju partisku pripadnost. Da bi se moglo da iz-begne svakoj sumnji, morali bi katolički sveštenici postaviti svoju listu« (Advokatska kritika Konkordata str. 8). Čl. 9. Člen določa, da bosta sv. stolica in naša država vzdrževali medsebojne diplomatske zveze. V odredbi, da bo sv. stolica imela nuncija v naši državi, vidi pravoslavna cerkev zopet žalitev verske enakopravnosti. »Ovo ističemo naročito i zbog toga, što prema do-sadašnjem iskustvu znamo, da papski nuncije u našoj državi, umesto da se ograniči na svoju diplomatsku misiju, obavlja i dužnosti, koje spadaju u delokrug episkopata rimokatoličke crkve u našoj državi.«8 Sv. stolica ima trenutno nuncije v 19 evropskih, 17 ameriških in eni afriški državi; pa nikjer ne smatrajo, da je s tem oškodovano načelo verske enakopravnosti. Nunciji nikjer ne posegajo v kompetence škofov, tudi v naši državi ne, pač pa povsod izvršujejo dvojno nalogo, ki jim jo odreja kan. 267., § 1. Nunciji so prvič diplomatski zastopniki, drugič pa nadzirajo cerkveni položaj v odrejenem teritoriju in o tem papežu poročajo. Druga njihova funkcija ni v nasprotju s prvo, ker papež za katoličane v naši državi ni tuj suveren, kot je n. pr. šef angleške države, marveč je njihov najvišji verski poglavar. Čl. 12. Člen zagotavlja svobodno delovanje katoliškim redovom in kongregacijam. Med drugim jim je zagotovljeno svobodno delovanje tudi v »dobrodelnih ustanovah« (n. pr. v bolnišnicah). Pravoslavna cerkev sodi, da je to »velika povreda ravnopravnosti veroispovesti koja če neminovno narušavati mir u našoj Državi« (str. 37), ker bodo v takih ustanovah tudi nekatoličani; bati se je torej prozelitizma«. Verska svoboda je zadosti zagarantirana v čl. 11. ustave, da bi moglo katoliško redovništvo kakemu drugovercu delati silo. Čl. 13. Po zgledu drugih konkordatov (čl. 18. letonskega, čl. 22. poljskega, čl. 20. litvanskega, čl. 8. italijanskega, čl. 20. avstrijskega) določa ta člen, kako je postopati z duhovniki, proti katerim je vložena pri državnem sodišču kazenska tožba. Srbska pravoslavna cerkev se čuti pri tem zapostavljena v dveh točkah. Prvič zato, ker je v odst. 1. cit. člena določeno, da mora v primeru kazenske tožbe proti duhovniku državna oblast o tem obvestiti pristojno cerkveno 8 Priraedbe 37; prim. članek Papski nuncije, Glasnik 1936, 757. oblast in jo seznaniti z obtožbo in postopkom, medtem ko je rečeno v čl. 16. zakona o srbski pravoslavni cerkvi, da so v takem primeru dolžne državne oblasti obvesti cerkveno oblast o tem, da se je začel kazenski postopek, »kao i o konačnoj odluci koju budu doneli po dotičnom predmetu«. V odst. 4. istega člena konkordata je predvidena mešana komisija, ki jo določita pravosodno ministrstvo in episkopat v primeru, kadar se mnenje škofa ne ujema z mnenjem državne oblasti, ki je naznanila škofu, da je obnašanje duhovnika škodljivo za javni red, in je predložila tudi razloge. Ta odredba ;c po mnenju srbske pravoslavne cerkve v nasprotju z državno suverenostjo in z versko enakopravnostjo, vrh tega vodi »u sumnju zakon-sku sigurnost u našoj Državi«, zakaj »mere protiv lica, čije je vladanje opasno po postoječi poredak, predvidjene su zakonom o zaštiti Države« (str. 39). Tendenca očitka je jasna. Besedilo v čl. 13., odst. 4. konkordata se začenja: »Ako bi vladanje nekog crkvenog službenika bilo takvo da bi postalo pretnjom za javni poredak« .. . Srbska pravoslavna cerkev besedilo tako tolmači, kot da bi bili katoliški duhovniki glede dejanj, ki padejo pod zakon o zaščiti države, izvzeti izpod državnega sodstva. Po svojem zvanju so duhovniki v stalni nevarnosti, da vidi kdo v njih delovanju kršitev javnega reda"; citirani odstavek čl. 13. pa jih skuša proti temu zavarovati. Kako je mogoče v odredbi o taki mešani komisiji, videti, »da time se očito deli državni suverenitet na dva dela«, ni razumljivo. Ker je omenjeni očitek posebno hud, naj besedilo našega konkordata vzporedim z besedilom v drugih konkordatih. Tekst v čl. 13., odst. 4. in 5. našega konkordata se glasi v francoskem originalu takole: »Si la conduite d'un fonctionnaire ecclésiastique était teile qu'elle devint une menace pour l'odre public, les Autorités civiles feront connaitre à lAutorité ecclésiastique les chefs d'accusation, et s'adresseront à celle-ci pour obtenir le remplacement du dit fonctionnaire. — Quand, sur ce point, le Supérieur ecclésiastique ne se trou-vera pas d’accord avec les Autorités civiles, le cas sera porté devant une commission mixte formée de représentants du Ministère de la Justice et de ceux de l'Episcopat, laquelle se conformerà au réglement établi d’un commun accord entre le dit Ministère et l'Epi-scopat yougoslave.« Med povojnimi konkordati je prvi imel podobno določbo poljski konkordat, za njim italijanski. Čl. 20. poljskega konkordata se glasi: »Au cas où les autorités de la République auraient à soulever contre un ecclésiastique des objections au sujet de son activité comme contraire à la sécurité de l'Etat, le Ministre compétent présentera les dites objections à l'Ordinaire qui, d'accord avec ce Ministre, prenderà dans les trois mois les mesures appropriées. Au cas d'une divergence entre l'Ordinaire et le Ministre, le Saint-Siège confiera la solution de la question à deux ecclésiastiques de Son choix, lesquels, en accord avec deux délégués du President de la République, pren-deront une décision definitive.« Podobno čl. 21., al. 4. ital. konk. » Prim. BV 1934, 52/53. Čl. 14. V tem členu država priznava pravno osebnost katoliški cerkvi in vsem ustanovam, ki so po kanonskem pravu pravne oseba. Ker so po čl. 3. zak. o srbski pravoslavni cerkvi in po čl. 5. ustave iste cerkve pravne osebe taksativno naštete, med tem ko se za katoliško cerkev prevzema kanonsko pravo, je po mnenju srbske pravoslavne cerkve verska enakopravhost prekršena. Toda, če primerjamo besedilo čl. 5. ustave srbske pravoslavne cerkve, ki se glasi: »U smislu člana 3 Zakona o Srpskoj pravoslavnoj Crkvi pravna su lica: Srpska pravoslavna Crkva, eparhije, crkvene opštine, manastiri, zadužbine, samostalne ustanove ali takvi fondovi i, prema crkvenoj nameni, pojedini hramovi«, z določbo v čl. 14, konkordata, da velja glede pravnih oseb kanonsko pravo, moramo reči, da ni prva v vsebinskem pogledu bolj opredeljena kot druga. Zakaj bi bila prekršena verska enakopravnost, ako država sprejme za ustanove katoliške cerkve katoliško cerkveno pravo, ni razumljivo. Zgoraj je bilo omenjeno, da vidi članek »Povodom konkordata« v »Glasniku« v čl, 14. konkordata ogroženo celò državno suverenost. Čl, 15. Člen določa, da so državne in avtonomne oblasti dolžne nuditi katoliški cerkvi »brachium saeculare« pri vseh naredbah, odlokih in sodbah, ki jih izdajo cerkvena oblastva »v skladu s tem konkordatom« in v vseh primerih, v katerih so dolžna nuditi isto pomoč drugim veroizpovedim. Po čl. 6. zak. o srbski pravoslavni cerkvi so dolžne nuditi državne in samoupravne oblasti administrativno pomoč »za izvršenje nadležno izdatih, na zakonu osnovanih naredjenja...« Srbska pravoslavna cerkev se čuti prikrajšano, ker se dajanje administativne pomoči njej presoja po državnih zakonih, dajanje iste pomoči katoliški cerkvi pa po konkordatu. Ker bo državne organe vezal konkordat, kolikor je državni zakon, je komaj mogoče videti v tej stvari kršitev verske enakopravnosti. Čl. 16. Člen govori o imovini katoliške cerkve. V odst. 1. ugotavlja imovinsko sposobnost katoliške cerkve in svobodno upravljanje imovine. V odst. 2. je določeno, da se more vzeti cerkvi imovina le po razlastitvi iz razlogov obče koristi; »v tem primeru bo vlada dala odškodnino, odgovarjajočo vrednosti razlaščene cerkvene imovine«. V odst. 4. je določeno, da ostanejo imovina in ustanove last katoliške cerkve, četudi prebivalci preidejo k drugi veri. V odst. 5. so dohodki duhovnikov zavarovani pred rubežnjem enako kot plače in honorarji državnih uradnikov. Srbska pravoslavna cerkev vidi v tem členu prekršeno načelo verske enakopravnosti v treh točkah. V odst. 2. zato, ker čl. 2. zak. o srbski pravoslavni cerkvi nima dostavka, da se bo ob razlastitvi cerkvi plačala primerna odškodnina, prav tako ne določb v odst. 4. in 5. navedenega člena. — Ker so gornje določbe v skladu s sistemom, po katerem se v naši državi ureja razmerje do priznanih ver, ni mogoče reči, da se z njimi krši načelo verske enakopravnosti, pač pa more srbska pravoslavna cerkev terjati, da država tudi njej izrecno prizna naštete ugodnosti. Čl. 17. Člen našteva vire dohodkov katoliške cerkve. Začenja se: »Crkva podmiruje svoje materijalne potrebe ...« »Primedbe« se sprašujejo, ali je umeti pod izrazom cerkev katoliško cerkev v Jugosla- viji ali celo katoliško cerkev. Tendenca te opombe je očitna. Odgovor na vprašanje o tej notranji cerkveni zadevi podaja cerkveno imovinsko pravo. Čl. 18. Člen govori o državni gmotni podpori katoliški cerkvi. Višina podpore je določena v prvem odstavku takole: pomoč ne sme biti sorazmerno manjša od pomoči, ki jo (vlada) odobruje ostalim dopuščenim ali priznanim veroizpovedim v kraljevini. Na osnovi tega načela enakopravnosti in da se zadosti stvarno dokazanim potrebam katoliške cerkve (i radi zadovoljenja stvarno dokazanih potreba), bo vlada dajala katoliški cerkvi letno podporo, ki ustreza številu njenih vernikov, sorazmerno kakor to dela za vsako drugo veroizpoved (u srazmeri u kojoj to čini za svaku d. v.)«. V originalu se glasi 1. odstavek tega člena takole: »Le Gouvernement assurera à 1'Eglise Catholique en Yougoslavie un traitement économique qui ne devra pas ètre proportionnellement inférieur à celui qu'il accorde aux autres confessions admises ou reconnues dans le Royaume. En vertu de ce principe d'égalité et en satisfaction des besoins effectivement prouvés de l'Eglise Catholique, le Gouvernement donnera à l'Eglise Catholique une Subvention annuelle, correspodant au nombre de ses fidèles, dans la proportion où il en fait pour toute autre confes-sion religieuse.« Državna ustava v čl. 11., odst. 6. določa, da se morajo izdatki, ki so v državnem proračunu določeni za »vero-zakonske« svrhe, deliti »med posamezna usvojena in priznana vero-izpovedanja sorazmerno s številom njih vernikov in z dejanski dokazano potrebo«. »Primedbe« očitajo členu, da »jeste vešto izigravanje Državnog Ustava i može bi^ti veliko opterečenje za državni budžet« (str. 42). Državna ustava našteva dva kriterija za razdeljevanje podpore veram: a) število vernikov, b) dejansko dokazana potreba. Oba se morata coniunctim upoštevati. Konkordat pa — tako očitek — uvaja nov kriterij, namreč sorazmernost, dejansko potrebo pa opušča in jo omenja kot namen, za katerega se podpora daje. Tako se ustvarja videz, kakor da odgovarja člen ustavi. Taka formulacija utegne silno obremeniti državni proračun, ker n. pr. starokatoliška cerkev prejema sedaj devetkrat večjo podporo, kot ji gre po številu vernikov. Namesto sto milijonov dinarjev bi morala tako izdajati država za verske podpore blizu milijarde (str. 43.). — Kriterij »dejansko dokazane potrebe« brez zveze s sorazmerno enakostjo se more težko zlorabljati, kot jasno Ifaže prav kar omenjeni zgled. Verska enakopravnost, ki jo »Primedbe« tako močno naglašajo, se mora v prvi vrsti kazati pri razdeljevanju državne podpore veram. Čl. 19. V drugem odstavku oprošča člen službeno cerkveno dopisovanje poštnih in telegrafskih pristojbin. Srbska pravoslavna cerkev po veljavnih zakonih in uredbah (čl. 13. zak. o srb, pravoslavni cerkvi in čl. 36. njene ustave; uredba ministrstva za pošto in telegraf z dne 16. februarja 1932) ni oproščena telegrafskih pristojbin. »Primedbe« tudi v tem zro kršitev načela o verski enakopravnosti. Čl. 20. Člen govori o verskem zakladu in določa, da pripada verski zaklad katoliški cerkvi; upravljali ga bodo pristojni ordinariji. Stanje verskega zaklada bodo ugotovili zadevni škofje s sodelovanjem državne oblasti (odst. 1.)- Eventualna nesoglasja in način prehoda verskega zaklada v cerkveno upravo bo uredila mešana državno-cerkvena komisija (odst. 3.). Srbska pravoslavna cerkev pripominja k členu to-le: 1. Država je z njim dala katoliški cerkvi večje pravice kot avstrijska v konkordatu iz 1. 1855. in 1934. 2. Državna posojila na račun verskega zaklada so po mnenju zagrebškega profesorja dr. Larioviča bila že tako visoka, da so presegla vrednost verskega zaklada. 3. V 150 letih, odkar obstoji verski zaklad, je postalo vprašanje o njem tako zapleteno, da bodo neprestani spori med cerkvijo in državo. 4. Verska enakopravnost je prekršena s tem, ker je država katoliški cerkvi takoj priznala mešano komisijo, podobna komisija, predvidena v čl. 22. zak. o srbski pravoslavni cerkvi, pa še po sedmih letih ni določena. Izmed konkordatov, sklenjenih po vojni, imajo določbe o verskem zakladu romunski (čl. 13.), italijanski (čl. 29. e) in avstrijski (čl. 13.). V našem konkordatu ni zadeva bistveno drugače urejena kot v gornjih treh.10 Če je v Romuniji n. pr. uprava verskega zaklada mogla brez težav priti v cerkveno območje, bo tudi pri nas. Lanovi-ceva razmišljanja o prezadolžitvi verskega zaklada je ovrgla praksa. Po njegovem mnenju so posojila, ki jih je dala bivša avstrijska državna uprava verskemu zakladu, visoko presegla vrednost tega zaklada, pa so vendar nasledstvene države v novih konkordatih cerkvi vrnile verski zaklad11. Čl. 21. Člen določa, da se morajo opustiti javni patronati in oni privatni patronati, ki so vezani na državno imovino; ostali patronati se morejo opustiti. Patronati se opuste proti odškodnini. Srbska pravoslavna cerkev ugovarja temu, da se plača katoliški cerkvi za ukinjene patronate odškodnina. — Patronati so v naših pokrajinah marsikje mnogo prispevali k vzdrževanju cerkve in s tem razbremenili ljudstvo; če se ukinejo brez odškodnine, bi padlo veliko breme na ljudstvo, za katero so patronatna veleposestva vsaj tako morala skrbeti, da so mu vzdrževala cerkve. Patronat verskega zaklada bo z novim konkordatom postal cerkven, patronat deželnega kneza je bil ukinjen že z detronizacijo Habsburžanov; v naših krajih ne pride na državo zaradi ukinitve javnih patronatov skoraj nič bremen12. 1U Prim. BV 1934, 130/31. 11 Lanovič je pisal o tej stvari v knjigi Konkordat Jugoslavije s Vatikanom, Belgrad 1925 in v delu Vjerozakonske zaklade, Zagreb 1927. »Primedbe« citirajo prvo izmed navedenih del, a morale bi drugo, ker so v njem nekatere spremembe. Čl. 268., odst. 1 ustave srbske pravosl. cerkve se glasi: »Svi crkveni manastirski, eparhiski i sveštenički fondovi, kapitali i zadužbine koji se dosada nalaze pod upravom i nadzorom državnih organa . . . prelaze pod upravu i nadzor Srpske pravoslavne Crkve.« Načelo v tem členu je prav isto kot v gornjem čl. 20. konkordata. 12 Patronatno vprašanje je treba reševati zaradi različnih gmotnih obveznosti v vsaki državi posebej; zato površno sklicevanje na tuje konkordate ni na mestu. Patronatov je v nekaterih jugoslovanskih škofijah zelo veliko. Iz škofijskih šematizmov sem mogel dognati stanje patronatov za zagrebško nadškofijo, za ljubljansko in lavantinsko škofijo ter za apostolski administraturi v Banatu in v Baranji (s severno Slavonijo). Bogoslovni Vestnik. 6 Čl. 22. Clen določa v 1. odst., da bo nakazala vlada cerkvenim ustanovam za zemljišča, ki so jim bila z agrarno reformo odvzeta, primerno odškodnino, in da se zemljišča, ki so cerkvi ostala, ne morejo razlastiti zaradi novih agrarnih zakonov brez sporazuma s pristojno cerkveno oblastjo. V 2. odst. pa določa, da bodo prejeli cerkveni uslužbenci in ustanove v Dalmaciji za neizplačane dohodke odškodnino, ki ne bo manjša od one, ki jo bodo prejeli privatni V zagrebški nadškofiji je po šematizmu za 1. 1936 skupno 359 župnij, od teh jih je patronatnih 179. Patroni so: verski zaklad pri 45 župnijah in pri eni kot sopatron; zagrebški nadškof (bolje nadškofova menza) pri 17 župnijah; zagrebški kapitelj pri 12 župnijah; grof Albert Thurn-Taxis pri 11 župnijah; »Brodska imovna občina« pri 4 župnijah in enkrat sopatron; imovna občina Jastrebarsko pri 1 župniji; središnji ured za osigu-ravanje radnikà pri 1 župniji; občina Vrbovac pri 1 župniji; občina Feričanci pri 1 župniji; končno mesta: Zagreb (1 župnija); Karlovec (1 župnija); Varaždin (3 župnije); Koprivnica (2 župniji); Križevci (1 župnija). Kako je v tej nadškofiji patronatno vprašanje zapleteno, nam razodevajo primeri številnih sopatronov (upravičeni so n. pr. za ‘/a; 'i/a\ 1/n; 1/u + "/ao; 4/ao; 7«> 1/ai -/n in tako dalje; zgledi v Schematismus cleri 1936, str. 21, 38, 47, 97, 111). V lavantinski škofiji je svetnih patronatov 98, od teh javnih 88 (deželna vlada 9, Štajerski verski zaklad 65; Štajerski učni sklad 2; Koroški verski zaklad 2; Kranjski verski zaklad 5; Graščina verskega zaklada v Kostanjevici 5), privatnih pa 10, namreč graščina Bori (1), na Fali (1), Freistein (1), Polzela (2), Zavrče (1), Žiče (1), Olimje (1) in Vodriž (1). Cerkveni patronati so 103; inkorporiranih župnij je 10 in škofove proste podelitve tudi deset (Šematizem za 1. 1928, ob sedemstoletnici škofije). V ljubljanski škofiji je po letopisu iz 1. 1935, ki deželno-knežjih patronatov (bilo jih je 25) več ne omenja, 62 župnij proste škofove podelitve, 9 jih je inkorporiranih redovom in samostanom (križevniški red, frančiškanski red; cistercijanski samostan v Stični), ostale pa so patronatne. Cerkvenih patronatov je 44: ljubljanski stolni kapitelj je patron pri 14 župnijah; ljubljanska stofna proštija pri 3 in novomeški kapitelj pri 11 župnijah; pri vseh teh župnijah gre prav za prav za inkorporacijo, ki pa se je s časom spremenila v patronatno razmerje. Ostali cerkveni patronati so: graj-ščina v Bistri (bivši samostan) pri 3 župnijah, škofova menza v Gornjem gradu pri eni župniji, Malteški viteški red pri eni župniji, dalje župni beneficiji v Moravčah (1 žup.), na Vačah (1 žup.), v Leskovcu (1 žup.), v Dobrepolju (2 žup.), v Kamniku (5 žup.) in v Mengšu (1 žup.). Verski zaklad je patron pri 114 župnijah in pri dveh sopatron. Ljubljanski mestni magistrat je patron pri eni župniji. Končno je 18 grajščin, ki imajo privatni patronat skupno pri 40 župnijah, in sicer grajščine Turjak (4 žup.), Loško (1 žup.), Ribnica (2 žup.), Haasberg (1 žup.), Nadlišek (2 žup.), Mekinje (1 žup.), Mokronog (1 žup.), Kolovec (1 žup.), knez Auersperg (8 žup.), Tržič (1 žup.), Boštanj (1 žup.), Grmače (1 žup.), Marijin Dvor (1 žup.), Loka 10 žup.), Soteska (1 žup.), Radovljica (2 žup.), Kamen (1 žup.), Lastništvo fužin na Savi (1 žup.), grajščina barona L. B. Galla pl. Gallensteina je sopatron z verskim zakladom pri eni župniji, graščina Bled in Plavž na Jesenicah sta sopatrona z verskim zakladom pri eni župniji. V apostolski administraturi za Baranjo in severno Slavonijo je župnij 30, od teh patronatnih 21 (državno posestvo Belje je patron pri 8 župnijah, verski zaklad pri 2, družba »Podravina« pri 5, grof Norman von Ehrenfels pri 3, in trije privatni patroni vsak za eno župnijo). V apostolski administraturi za Banat je 66 župnij, od teh patronatnih 38 (javnih patronatov 23). 2e iz navedenih številk je razvidno, kako velike spremembe bi nastale v finančnem oziru, ako bi se patronati brez odškodnine odpravili. Odškodnina pa bi padla v breme državnemu ali avtonomnemu budžetu v razmerno malo primerih. lastniki. — Srbska pravoslavna cerkev ugovarja proti navedenim trem določbam, češ da je z njimi prekršena verska enakopravnost, ker pravoslavni cerkvi niso iste stvari zagotovljene. Določba v 1. odstavku, da se namreč nova ekspropriacija ne bo izvršila brez sporazuma s cerkveno oblastjo, pa po mnenju srbske pravoslavne cerkve nasprotuje čl. 22. in 23. državne ustave13. — Oba očitka sta odveč. Ni dvoma, da bo srbska pravoslavna cerkev mogla doseči od države iste pravice, ki jih daje navedeni člen konkordata katoliški cerkvi. Določba o razlastitvi nikakor ni v nasprotju s čl. 22. in 23. državne ustave, ker ni rečeno, da je ekspropriacija izključena, marveč da se mora izvršiti v soglasju s cerkveno oblastjo. Vsakomur, ki količkaj pozna ustavo katoliške cerkve, je določba razumljiva. Čl. 24, Člen določa, da sme cerkev ustanavljati semenišča, ki jih tudi svobodno upravlja. Verska enakopravnost se po mnenju srbske pravoslavne cerkve krši v tem, ker srbski pravoslavni Cerkvi mora dati za ustanovitev semenišča in ureditev učnega načrta odobrenje prosvetni minister. Katoliški cerkvi se daje večja svoboda. — Omenjeni konkordatov člen odgovarja stalni praksi katoliške cerkve, ki je priznana v vseh povojnih konkordatih. Čl. 25. Člen govori o teoloških fakultetah in določa med drugim, da je osnovno pravilo glede bogoslovnih fakultet konstitucija Pija XI »Deus scientiarum Dominus«; da morajo imeti profesorski kandidati »svedočbu o sposobnosti za nastavu, koju su pozvati, da vrše, izdatu od strane nadležne crkvene vlasti«; ako škof prekliče odobrenje za poučevanje, profesor takoj izgubi pravico poučevati. Za začasno nadomestitev odstavljenega profesorja poskrbi škof v sporazumu z vlado. — Srbska pravoslavna cerkev ugovarja proti vsem štirim določbam. Po zadnjem odstavku 18. člena zak. o srbski pravoslavni cerkvi ima sveti sinod pravico, da oceni le versko sposobnost teološkega profesorja, medtem ko daje konkordat organom katoliške cerkve pravico oceniti sposobnost »za nastavu«; zato je srbska pravoslavna cerkev prikrajšana. Na to je odgovoriti, da gre pač za tolmačenje izraza verska sposobnost. Kandidat, ki mu glede vere v ožjem pomenu ni kaj reči, kljub znanstveni kvalifikaciji, še ni eo ipso sposoben za teološkega profesorja; treba je še drugih kvalitet. Zato je formulacija v konkordatu pravilnejša kot v zakonu srbske pravosl. cerkve. Ako bi predavanja teološkega profesorja na pravoslavni bogoslovni fakulteti ne bila v skladu z naukom cerkve, ima arhierejski sinod pravico, podvzeti »kod Ministra prosvete potrebne mere, da se one uklone« (čl. 18., odst. 1. zak. o srbski pravosl. cerkvi). Katoliški cerkvi daje konkordat v takem primeru bolj učinkovito sredstvo. Za začasno nadomestitev odstavljenega profesorja poskrbita škof in vlada mimo zakona o univerzah, pravi nadaljnji ugovor. 13 Čl. 22., odst. 3. ustave se namreč glasi: »Razlastitev privatne lastnine v občo korist je dopuščena po zakonu proti pravični odškodnini.« — Čl. 23. ustave se glasi: »Svoboda dela in svoboda, sklepati pogodbe v gospodarskih odnošajih, se priznava. — Država ima v interesu celotnosti in na podstavi zakona pravico in dolžnost, intervenirati v gospodarskih odnošajih državljanov v duhu pravice in odpravljanja družabnih nasprotij.« To ni popolnoma točno rečeno, da vlade na veže zakon o univerzah. Ker v zakonu o srbski pravoslavni cerkvi ni podrobne določbe, je s tem zopet prekršena verska enakopravnost, kakor je tudi v določbi, da velja za katoliške bogoslovne fakultete papeška konstitucija. Če izhajamo z edino pravilnega načela: »Vsaki vero njeno,« je težko reči, da bi gornje določbe kršile versko enakopravnost. Ta bi bila prekršena, če bi država za srbsko pravoslavno cerkev ne hotela na njeno zahtevo izdati enakih določb, ko bi cerkev dokazala, da je državno postopanje v nasprotju z njenim naukom in prakso. Nemški (čl. 20.) in avstrijski konkordat (čl. 5.), ki sta bila sklenjena, ko je bila izdana omenjena papeška konstitucija, jo priznavata za temeljni zakon katoliških teoloških fakultet na državnih univerzah. Čl. 26. Člen govori o verouku v šolah in katehetih. Razdeljen je na 13 odstavkov. V enajstih od njih vidi srbska pravoslavna cerkev kršitev načela verske enakopravnosti, ker v zakonu o srbski pravoslavni cerkvi in njeni ustavi ni enakih določb. Te so: 1. da je verouk obvezen predmet (odst. 1.); 2. da ima škof aii njegov poslanec pravico inspicirati šole glede verskega pouka (odst. 2.); 3. da morata biti vsaj dve uri na teden verouka (odst. 4.); 5. da ni mogoče premestiti kateheta iz škofije v škofijo brez sporazuma obeh ordinarijev (odst. 6.); 6. da bodo v šolah, kjer ni nastavljenih katehetov, kot honorarni katehetje učili verouk dušni pastirji ali svetni učitelji, potrjeni od ordinarija (odst. 7.); 7. da bo moral katehet, ki mu ordinarij vzame jurisdikcijo, takoj prenehati poučevati (odst. 8.); 8. da bosta, kadar ima šolska oblast za potrebno, da se katehet izmenja iz razlogov javnega reda ali »iz drugih resnih razlogov«, zadevo sporazumno proučili cerkvena in šolska oblast (odst. 9.}; 9. da bosta za izpraševanje katehetov dve komisiji, cerkvena in državna (odst. 10.); 10. da se izenačijo bogoslovne študije (glede plače katehetov), izvršene po zrelostnem izpitu na priznani srednji šoli ali na odgovarjajoči privatni srednji šoli, z študijami, izvršenimi na javni univerzi (»Les études théologiques, faites après avoir passe l'examen de maturità dans une école moyenne publique ou privée jouissant de l'équivalence de droits avec les écoles publiques du mème type, donneront aux catéchistes le droit d'ètre assimilés, pour leur traite-ment, aux maitres et professeurs qui ont fait leurs études dans une Università publique«), (odst. 12.); 11. da bo vprašanje o honorarju in o selitvenih stroških honorarnih katehetov uredila mešana državno-cerkvena komisija (odst, 13.). 0 očitkih velja isto, kar smo že zgoraj večkrat òmenili, da namreč s tem, ko je katoliška cerkev šolsko vprašanje točneje uredila kot pravoslavna cerkev, nikakor še ni prekršeno načelo o verski enakopravnosti; bilo bi pa, ako država ceteris paribus istih pravic ne bi hotela dati pravoslavni cerkvi. Čl. 27. Člen obsega šest določb o spoštovanju vere katoliških učencev v javnih šolah. Srbska pravoslavna cerkev se čuti prikrajšano, ker se v 1. odst. cit. čl. določa, da mora poučevanje in obnašanje učiteljev spoštovati versko in moralno vzgajanje katoliških učencev, ker morajo biti po 3. odst. šolski programi tako urejeni, da ne ovirajo katoliških učencev v verskih dolžnostih, ker bo po določbi v 4. odst. predpisal obvezne verske vaje za vse šole episko-pat v sporazumu z ministrstvom in ker po 5. odst, ne sme biti v šolskih učbenikih ničesar, kar bi nasprotovalo verskemu nauku ali čutu katoličanov. Naštetih garancij za versko vzgojo pravoslavnih učencev ni v zakonu o srbski pravosl. cerkvi niti ne v njeni ustavi, marveč veljajo za njo le državni šolski zakoni. Najbolj obtožujejo »Primedbe« zadnji odstavek v čl. 27., ki se glasi: »V šolah, ki jih obiskujejo izključno ali v veliki večini katoliški učenci, bodo tudi učitelji v mejah možnosti katoličani, zlasti za predmete, ki se tičejo verskega usmerjevanja učencev, v ostalih se bo tako naredilo (učiniče se tako, on fera en sorte), da bo število učiteljev katoličanov, vedno v mejah možnosti, ustrezalo učencem te vere.« Po mnenju srbske pravoslavne cerkve ta odstavek nasprotuje čl. 11. in 19. državne ustave in čl. 7 senžermenske pogodbe, ki vsi določajo, da je uživanje državljanskih pravic neodvisno od veroizpovedi in da so vsi državljani pred zakonom enaki ter da so vsa mesta v vseh strokah državne službe ob zakonitih pogojih enako dostopna za vse državljane. Dostavek tudi žali versko enakopravnost. Omenjeni očitek pa gre mimo cilja. Konkordatsko določilo ne terja, da ne bi smeli biti drugoverci učitelji, marveč le to, da naj bodo za katoliške učence, kolikor bo mogoče, učitelji katoličani. Da je taka zahteva upravičena, bo priznal vsak pravi pedagog. Določba ne zapostavlja drugoverskih učiteljev, in samó to bi bilo v nasprotju z navedenima členoma državne ustave. Čl. 28. Člen priznava obstoječe konfesionalne šole in dovoljuje ustanavljati nove. Ako bodo konfesionalne šole ustrezale pogojem, ki se zahtevajo za podobne državne šole, bodo enakopravne z državnimi. Zrelostni izpit se bo vršil, kakor doslej, »uz sudelovanje« (avec 1'intervention) predstavnikov državne šolske oblasti. Srbska pravoslavna cerkev se spotika nad izrazom, da se bo vršil izpit le »uz sudelovanje« državnih predstavnikov in se pritožuje nad versko neenakopravnostjo, ki se kaže v tem, da je država po vojski zasegla šole pravoslavne cerkve in jih ne vrne. Čl. 29. Člen priznava katoliški cerkvi pravico, da skrbi za vernike po bolnišnicah in drugih podobnih zavodih. Ako je tak zavod državen ali odvisen od države, bo duhovnika v njem nastavila državna oblast v sporazumu s pristojnim škofom. »Ti duhovniki bodo prejemali nagrado od države ali od tistega, ki mu ustanove pripadajo.« Prvi del tega člena odgovarja čl. 20. zak. o srb. pravosl. cerkvi; dostavka o honorarju pa tam ni, zato vidi srbska pravoslavna cerkev v tem porušeno načelo verske enakopravnosti. Čl. 30. Člen vsebuje določbe o vojaškem službovanju bogoslovcev in duhovnikov. Prvi trije odstavki odgovarjajo dosedanjim določbam, zadnji pa določa, da so duhovniki (»rukopoložena sveštena lica«) in redovniki z zaobljubami oproščeni vsake vojaške službe razen ob splošni mobilizaciji. V tem primeru pa bodo opravljali vojaško dušnopastirsko službo pod vodstvom vojaškega ordinarija. Srbska pravoslavna cerkev ugovarja temu členu v dveh točkah. Prvič zato, ker določba v omenjenem zadnjem odstavku ne velja za ostale veroizpovedi. Na ta ugovor je odgovoriti, da ni v naši državi navade, da bi državna uprava slabše postopala s pravoslavnimi duhovniki kot s katoliškimi. Po načelu verske enakopravnosti se bo ta določba raztegnila tudi na pravoslavne duhovnike. Drugi ugovor pa trdi, da je formulacija navedenega člena preširoka, ker obsega vse redovnike in ne razlikuje med redovniki s slovesnimi zaobljubami in ostalimi. »Zbog toga u slučaju ratne opasnosti mnoga lica mogu položiti te proste zavete (ki ne povzročajo zakonskega za- držka in imovinske nesposobnosti) i na taj način izbeči vojnu službu u kadru, čak i u slučaju mobilizacije, što ugrožava bezbednost zemlje i stoji u protivrečnosti sa članom 1 zakona o zemaljskoj odbrani od 14. VIII. 1930, koji kaže, da če se za zemaljsku zaštitu i odbranu upotrebiti celokupna zemaljska snaga« (str. 56/57). Ta ugovor kaže popolno nepoznanje ustroja katoliškega redov-ništva; zato zadostuje, da smo ga le omenili. Čl. 31. Člen govori o organizaciji vojaškega duhovništva. Na čelu bo vojaški ordinarij; za dušno pastirstvo med vojaštvom bodo postavljeni stalni vojaški duhovniki; če bo teh premalo,- se imenujejo še pomožni vojaški duhovniki. Zadnji odstavek omenja honorarne vojaške duhovnike (»honorarni, ili pomočni vojni svešte-nici«, les Aumóniers militaires honoraires, ou suppléants). Srbska pravoslavna cerkev dostavlja: »Ustanovom vojnog ordinariata i postavljanja tri vrste vojnih sveštenika, daje se rimokato-ličkoj crkvi preimučstvo jedne posebne verske institucije u našoj vojsci i otvaraju se vrata nagomilavanju što večeg broja rimo-katoličkih sveštenika u vojnu službu, na očiglednu štetu verske ravnopravnosti a naročito na štetu interesa Pravosl. Crkve« (str. 57). Neupravičenost očitka je na dlani. Čl. 32. Člen sprejema za katoličane kanonsko zakonsko pravo tako kot n. pr, srbski konkordat iz 1. 1914 (čl. 12. inl3.) ter med najnovejšimi konkordati italijanski (čl. 34.) in avstrijski (čl. 7.). Zadnji odstavek tega člena določa, da bo v mešanih zakonih, kjer je nekatoliški del dal jamstva o katoliškem krstu in katoliški vzgoji otrok, državna oblast na zahtevo ogroženega katoliškega soproga poskrbela, da bodo vsi otroci vzgojeni v katoliški veri. Pravoslavna cerkev izjavlja, da teh določb zaradi svojega nauka o zakonu ne more priznati. Trdi, da bodo zmede, ki so že doslej bile zaradi konfesionalno diferenciranega zakonskega prava v avstrijskem o. d. z., ostale in se še povečale. Katoličani pa moramo reči, da so zmede ustvarjala le nekatoli-ška duhovska sodišča, ki so razvezovala zakone katoličanov, ko je kateri njih izstopil iz katoliške cerkve. Vprašanje o sklepanju zakonov katoličanov je v čl. 32. rešeno na edino zadovoljiv način. Čl. 33. Člen priznava katoliški cerkvi pravico, svobodno ustanavljati organizacije Katoliške akcije. »Primedbe« v daljših izvajanjih napadajo Katoliško akcijo. Med drugim beremo v njih: »Iz iskustva koja nam prošlost daje i saznanja o katoličkoj akciji i nje- nome radu i metodama dokazano je, da je ta ustanova rimokato-ličke crkve sa prikrivenom svrhom proletizma i da je ova kato-lička akcija stvorila mnogo neprilika u crkvenom, državnom i nacio-nalnom životu« (str. 60/61). Zaradi Katoliške akcije se je bati, da bo verski mir ogrožen, ker bodo druge vere nastopile s podobnimi ustanovami in metodami. Ker ti ugovori srbske pravoslavne cerkve niso pravnega značaja, zato jih samo omenimo; prav tako tudi namigavanje, da gre pri Katoliški akciji za politično delovanje in prikrite tajne namene. Čl. 34. Člen določa, da bo vlada skrbela, da se bo v državnih organizacijah za fizična vzgojo spoštovala vera katoliških članov, njena načela in ustanove; kulturno in moralno vzgajanje v teh organizacijah ne bo nasprotovalo katoliškemu nauku. Duhovniki bodo mogli vršiti versko misijo v korist katoličanov v teh organizacijah. Podobno določbo ima čl. 20. zakona o islamski verski zajednici. Srbska pravoslavna cerkev se pritožuje, da so se te odredbe izdelale tajno, tako da zanje pravoslavna cerkev ni vedela, in opozarja na težave, v katere bo po njenem mnenju zaradi teh odredb zašla državna organizacija; »to može shvatiti svaki onaj, koji po-znaje prilike u našoj Državi i ko zrelo shvata njene interese« (str. 62). Čl. 35. Člen določa, da se z uveljavljenjem konkordata odpravijo zakoni, uredbe in pravilniki, ki so v veljavi, kolikor nasprotujejo določbam konkordata. Srbska pravoslavna cerkev trdi, da so s tem prizadeti tudi zakoni o drugih verah in so tako vse veroizpovedi postavljene na-pram katoliški cerkvi v podrejen položaj. To sklepa zlasti iz čl. 37. konkordata. Vsakomur bo jasno, da take trditve ne morejo biti resne. Ako stvarne določbe konkordata ne nasprotujejo zakonom o nekatoliških veroizpovedih, velja isto o čl. 35., ki derogira nasprotne zakone in naredbe. Čl. 36. Člen določa, da se dva meseca po ratifikaciji konkordata postavi mešana državno-cerkvena komisija po čl. 20., 21. in 22. konkordata. Srbska pravoslavna cerkev se pritožuje, da njej ni priznano pred državo takšno paritetno stališče kot v tem členu katoliški cerkvi in da v zakonu o srbski pravosl. cerkvi ni predvidena taka mešana komisija. Zato ta člen krši versko enakopravnost v državi. Čl. 37. Prvi odstavek tega člena se glasi: »Vsa ostala vprašanja, ki se nanašajo na cerkvene osebe in stvari kot take, pa ni o njih govor v prejšnjih členih, se bodo urejala (biče raspravljena, seront réglées) po veljavnem kanonskem pravu.« Srbska pravoslavna cerkev trdi o tej določbi: »Prema ovome je za svakoga jasno, da je ovde povredjena ne samo verska ravno-pravnost, nego je doveden u pitanje i suverenitet Kraljevine Jugoslavije kao jedne potpuno nezavisne države« (str. 63/64). Oba očitka sta neupravičena. Ako država prizna cerkev za samostojno pravno družbo s samostojno organizacijo in delovanjem, je dosledno, da prizna tudi njeno pravo. Da bi bila s tem prekršena verska enakopravnost, ni resnično, ker se mora paritetna država postaviti na stališče: »Vsaki veroizpovedi njeno,« ne pa: »Vsem veroizpovedim enako.« Ako kakšna veroizpoved nima tako v sebi zaključenega prava, kot ga ima katoliška cerkev, pač ni upravičena zato zahtevati, da država ne bi smela v zadevah katoliške cerkve priznati katoliškega kanonskega prava. Določba v 1. odst. čl. 37. našega konkordata ni novost v kon-kordatnem pravu; nahaja se namreč tudi v čl. 33., odst. 1. nemškega konkordata in v čl. 22., odst. 1. avstrijskega konkordata. Ako določba11 ni bila nevarna suverenosti nemške in avstrijske države, potem tudi suvernosti naše države ne bo. Zadnji stavek v »Primedbah« je tudi po svoje zanimiv, zato naj ga izpišemo: »Na posletku dodajemo, da u projektu konkordata nema odredbe ni za rok njegova trajanja ni za način njegova otkaza, te bi se moglo prema sadržini člana I misliti, da ovaj konkordat namerno ili slučajno ima karakter večnosti« (str. 64). 5. Podrobna kritika opomb srbske pravoslavne cerkve o novem jugoslovanskem konkordatu ni bila namen tega-le članka, pa bi trenutno ne bila na mestu. Kljub temu pa se iz navedenih očitkov proti konkordatu lahko razbere stališče, ki ga je zavzela srbska pravoslavna cerkev tako nasproti državi kot katoliški cerkvi. V začetku sem že omenil, da sodi srbska pravoslavna cerkev, da so nekateri členi konkordata nevarni za državno suverenost, še več pa da jih je protiustavnih in takih, ki podirajo versko enakopravnost. Na očitek, da so nekateri členi konkordata nevarni suverenosti, je odgovoriti: Gratis asseritur, gratis negatur. Nobenega člena v našem konkordatu ni, ki ne bi imel paralele v drugih povojnih konkordatih. Ako torej konkordati niso bili v škodo suverenosti drugih držav, tudi pri nas ne bo drugače. Na očitek, da so členi našega konkordata protiustavni in proti državnim zakonom ter da podirajo versko enakopravnost, je reči, da zavisi odgovor prvenstveno od stališča, ki ga v naprej zavzamem do katoliške cerkve in do tako zvanega načela o verski enakopravnosti v državi. Dr. Mihailo Ilič piše n. pr. v prej omenjeni brošuri »Pred konkordatom«, da bi morala država samostojno izdati zakon o katoliški cerkvi. »To stoga što konkordat več sam sobom i čisto formalno vredja ravnopravnost veroispovesti koju Ustav proglašuje kao jedno svoje načelo« (str. 6). Kdor stoji na takem stališču, seveda ne more razumeti, čemu konkordat, še manj pa more biti pravičen posameznim stvarnim'določbam v konkordatu. Na trditev, da so nekateri členi konkordata v nasprotju z določbami državnih zakonov, moramo reči, da je to resnica, toda konkordat bo imel vsaj tolikšno veljavo kot državni zakoni in bo tako derogiral nasprotujoče določbe, kar predvideva čl. 35. konkordata. Vprašanju pa, kako je z versko enakopravnostjo ob novem konkordatu, sem že zgoraj v članku večkrat odgovoril. Al. Odar. 14 Za njeno utemeljitev gl. članek »Ai margini del Concordato tra la S. Sede e il Reich Germanico« v »L'Osservatore Romano« dne 26. julija 1933; prim. tudi Stimmen dgr Zeit 1933, str. 6. 'V . >w ž1 Publikacije »Bogoslovne Akademije« v Ljubljani. Vsem našim publikacijam smo cene znižali za 20 do 25%. Starejše letnike BV (od tretjega letnika dalje) oddajamo po 40 Din. Od nekaterih publikacij je v zalogi le malo izvodov. I. Dela: 1. knjiga: A. Ušeničnik, Uvod v filozofijo. Zvezek I: Spoznavno- kritični del. 8°. (XII in 504 str.) Lj. 1921. (Razprodano.) 2. knjiga: A. Ušeničnik, Uvod v filozofijo. Zv, II: Metafizični del. 1. sešitek 8°. (IV in 384 str.) Lj. 1923. 50 Din. 2. sešitek 8°. (234 str.) Lj. 1924. 50 Din. 3. knjiga: F. G r i v e c , Cerkveno prvenstvo in edinstvo po bizantinskem pojmovanju. 8°. (112 str.) Lj, 1921. 20 Din. 4. knjiga: F. Kovačič, Doctor Angelicus sv. Tomaž Akvinski. 8". (IV in 101 str.) Lj. 1923. 15 Din. 5. knjiga: F. Grivec, Cerkev. 8°. (IV in 320 str.) Lj. 1924. (Razprodano.) 6. knjiga: A. Ušeničnik, Ontologija. Učbenik. 8°. (60 str.) Lj. 1924. 25 Din. 7. knjiga: Sveto pismo Novega zakona. Prvi del: Evangeliji in Apo- stolska dela. Po naročilu dr. A. B. Jegliča, ljubljanskega škofa, priredili dr. Fr. J e r è , dr. Gr. Pečjak in dr. A. Snoj. Mala 8”. (XVI in 431 str.) Lj. 1925. V platno vezana knjiga 36 Din; boljše vezave po 50, 62 in 90 Din. 8. knjiga: Acta I. Convent'us pro studiis orientalibus anno 1925 in urbe Ljubljana celebrati. 8°. (IV et 168 pag.) Lj, 1925. 25 Din; vez. 40 Din. 9. knjiga: Sveto pismo Novega zakona. Drugi del: Apostolski listi in Razodetje. 8°. (XVI in 349 str.) Lj. 1929. Cene kakor pri • prvem delu. 10. knjiga: F. Grivec, Vzhodne cerkve in vzhodni obredi. 8°. (50 str.) Lj. 1930. 8 Din. 11. knjiga: J. Turk, Breve Pavla V. Tomažu Hrenu z dne 27. nov. 1609. 8°. (107 str.) Lj. 1930. 15 Din. 12. knjiga: Al. Odar, Sodbe Rimske rote v zakonskih pravdah. 8". (99 str.) Lj. 1934, 12 Din. II. Razprave: 1. F. Grivec, Pravovernost sv. Cirila in Metoda. (Razprodano.) 2. A. S n o j , Staroslovenski Matejev evangelij (De versione palaeoslavica Evangelii S. Matthaei. — Praemisso Summario et addito Apparatu critico in lingua latina). Lj. 1922.' 8°. (34 str.) 5 Din. 3. F. Grivec, Boljševiška brezbožnost (De atheismo bolševismi.) Lj. 1925. 8°. (15 str.) (Razprodano.) 4. F. G r i v e c , Òb 1100 letnici sv. Cirila. Pojasnilo k apostolskemu pismu Pija XI. »Quo d S. Cyrillum Thessalonicensem z dne 13. februarja 1927. 8°. (16 str.) Lj. 1927. 3 Din. 5. J. Turk, Tomaž Hren. 8°. (30 str.) Lj. 1928. 5 Din. 6. F. G r i v e c , Mistično telo Kristusovo. Metodična in praktična vpra- šanja. 8°. (17 str.) Lj. 1928. 4 Din. 7. F. Grivec, »Rerum Orientalium«. Okrožnica papeža Pija XI. o pro- učavanju vzhodnega krščanstva. 8°. (23 str.l Lj. 1929. 4 Din. 8. F. Grivec, Fjodor M. Dostojevskij in 'Vladimir Solovjev. 8°. 46 str. Li. 1931. 10 Din. 9. A. Odar, Škof in redovniStvo. Veljavne določbe. 8°. (52 str.) Lj. 1936. 8 Din. Knjige se naročajo v Prodajalni Kat. tisk. dr. (prej H. Ničman), Ljubljana, Kopitarjeva ulica 2; knjige in razprave prof. dr. Grivca pa v pisarni Apostolstva sv. Cirila in Metoda, Ljubljana, Napoleonov trg 1. »Bogoslovni Vestnik«, publikacija Bogoslovne Akademije v Ljubljani, izhaja štirikrat na leto v celotnem obsegu do 20 tiskovnih pol. Naročnina: 50 Din za Jugoslavijo, 60 Din za inozemstvo na leto. Urednika: prof. dr. Franc Ksaver Lukman, Ljubljana, Fračiškanska ulica 2/1, in doc. dr. Alojzij Odar, Ljubljana, Vidovdanska cesta 9. — Njima naj se pošilja vse, kar je uredništvu namenjeno. Uprava: Prodajalna Kat. tisk. društva (prej H. Ničman), Ljubljana, Kopitarjeva ulica 2. Njej naj se pošiljajo naročila, reklamacije in podobno. Čekovni račun pri ljubljanski podružnici Poštne hranilnice, lastnica Bogoslovna Akademija, Ljubljana, ima št. 11903. Oblastem odgovorna sta prof. dr. F. K. Lukman za uredništvo in izdajateljico, ravnatelj Karel Čeč za Jugoslovansko tiskarno. Ponatisniti se smejo razprave in njih deli, ocene in drugi prispevki, ako se prej dobi dovoljenje uredništva in ako se v ponatisu navede vir. »Bogoslovni Vestnik« quater per annum in lucem editur. Pretium subnotationis extra regnum Jugoslaviae est Din 60. Scripta quae sive ad directionem sive ad administratio-n e m commentarii nostri spectant, inscribantur: »Bogoslovni Vestnik«, Ljubljana, Faculté de Théologie (Yougoslavie).