X Iz beležnic Jos. Murna*Aleksandrova. x Iz beležnic Jos. Murna ^Aleksandrova. Legenda. Pesem prelepo vam hočemo peti, pesem o samem Bogu in očeti pa o devici Uršuli — Bila Uršula zvesta devica, tak čista, tak verna, da ji pomočnica Marija nebeška bila ... K nji se je zatekla, njeno ime je izrekla, bila uslišana — Da bi Bogu le služila, prid večni volila, ni hotela moža, je zavrgla moža prav bogatinskega — Pa izkušnja prišla, Uršula bolna bila, in brez žita, blaga — Pa prišel je zavrnjeni mož: «Uršula, zdaj me uslišala boš?» Po cesti pa težek že voz se pelja, k Uršuli bolni ta voz se pelja: hej, žita, blaga vse čez mero ima in na vrhi Boga — hej, vleči morata vraga dva — tiščita od zadaj dva angelja — Ko je jesen. Ko je jesen, divja gos toži, Marija, vera v zdravje, vase, na čisto bi vodo — in s srcem v gnječi zmot! ko že premrzlo cvesti roži, tak skozi znojne čase, sneg skrije jo z nočjo. tak čez sneženo pot. — — 219 — K Iz beležnic Jos. Murna^Aleksandrova. K Prosinec. Kot velika tajna Kaj je svetu treba bodi ta ljubav, naših skrivnih slov? kakor bela slana, Kaj nam tu v zatišji tiha sred planjav. s glasni šum njegov? Prišlec. Nastopil je mraz; izginili zunaj obrisi so krajev in cest. Že prišel je čas, ko Človek zapušča, kar zunaj, v naravi in razmišlja o sebi — Nabrali se v hiši ljudje; razgovarjajo drug se tak z drugim kot mraku in njim se lagodi. O mestih, semnjih govorijo žene, o daljnih poteh in smejo se — poslušajo moški, kade in zavijajo njih govor po svoje. Svetiljka medlo svojo luč razliva po ostrih obrazih, dajoč jim lepoto v temi. Med njimi je prišlec belejše polti; utrujen s komolcem ob mizo sloni in gleda pod se; iz ust mu beseda prikrade se zdaj in zdaj; tako dopoveduje o tujih jim krajih, o mestih, ljudeh, ki so tamkaj, o njih milosrčji, lepoti, bogastvu, o solncu, ki sije nad vsem ¦— Poslušajo vsi ga strme in molk je po hiši ko v grobu —; v njem tiho, otožno beseda zamre kot tiho, otožno je prazno srce — Zapuščena polja. Temotna, temotnejša Vedno višje bi, višje zapuščena so polja — srce brez utehe — samotna, samotnejša vedno tišje je, tišje so srca, kot polja. kot polja in lehe. — 220 — X Iz beležnic los. Murna^Aleksandrova. X Vse bil le blesk je. Vse bil le blesk je in sijaj Prošle, mrtve besede so mehke, in mi smo se razšli, ki so me razvedrile, prijazni že več niso zdaj tak daleč so kot veter gre, ljudje nam, ki so prej bili. ki se nad morjem mi razlije, Prešle, mrtve so mi oči svetle, tak daljna blesk ves in sijaj, ki žarno so svetile — tak daleč smo se mi razšli — tak daleč so mi kot zvezde, zdravstvujte, neprijazni zdaj, ki v večnost so vtonile. nekdaj drugačni vi! Pojenec. Cel svet molči, mrak v potoku črni, in čez nebes leti zadnji tič pred nočjo — Tak mrtvo ... tak hladno ...! Le še tamkaj nekdo kot pojenec ječi, proč izmučen od pekla beži — Ah, ve esence, tinkture. Ah, ve esence, tinkture, Izgubljen z vami trenotek bil Kneippove mrzle kure tja do one ure, [vsak in gorske vroče ture, ko mene in dioskure vzemi vas vrag! z Venero peljal bog Eskulap. Seljska nedelja. Rdeče rože, plavi cveti, Bujne trave tam dišijo, to so kmečke risbe, detelja tam klije, prašna stekla, vgasle slike, strdi v njej in voska, to so kmečke izbe. da bečela si počije! Rdeče rože, plave cvete A bečele odletijo, zunaj sence zatopijo, vsaka v panj se skrije, prašna stekla, vgasle slike solnce pa vse polje v izbi s sten strmijo. in vso kri izpije — V izbah mrak in dolgčas — Pa zori nam žito, ljudstvo je po polji, seno posuši nam — po razorih, senožetih solnce da življenja povsod naokoli. hribom in dolinam ... — 221 — X Iz beležnic Jos. Murna^Aleksandrova. X Solnce da življenja, očem da veselja, žge v obraz v nedeljo, —-da po tej gre moja želja! Kaj pondeljki, torki, srede, kaj vsi dnevi do sobote — roka se upira, brada ostra od sobote! Prišla pa nedelja — kdo bi to zaležal, kdo se ne pogladil, kdo se ne počesal? Prišla je nedelja, velika bo maša — za gozdovi tam, za polji krila zabliščijo — Svetlo krilo, svetli čevlji, kdo tam stopa? svetli brki, svetle oči — poleg kdo koraka? Gre se čez livade, gre se v belo cerkev — ah, nedeljsko ti dopoldne, hoja v belo cerkev! Žita ob straneh bliščijo, purpale žarijo — vetrec čez potegne: ljudstva zašumijo! Hrastje ob straneh stojijo, ptiči žvrgolijo tak lepo in mehko — gnezda si želijo — Kot Kot vetrec, ki najtišje boža, kot žarki zvezd bi se razšel, ne cula bi najmanjša roža, kako nje vonj bi sabo vel. Kdo bi si ne želel gnezda, domovanja, prevesele ženke oči — pol življenja? Oči — pol življenja, rrieni zasijajte, k meni se nagnite, vame se uprite! Ustni, cel vek smeha, meni se smehljajte, meni govorite, hrepenenje tolažite! Roke, limbarji po polji, meni zaduhtite, mene oklenite, roke, limbarji po polji — Oči zasijale — ustna se odprla — roke so se vdale — beseda vsaka je zamrla — Prišel je pondeljek, hajd na polje, prišel vroči torek, hajd na polje! Prišla sreda je, četrtek, življenje delo je in muka, petek prišla in sobota, pesmi ne donijo — ni ga od* počitka! vetrec. Ah, ljubosumen na vsak dih bal še noči bi se, da sliši, da zmoti sredi vej gostih nas slavec — dve drhteči duši.