FILOZOFIJA
ANTHROPOS 1994/4-6
V
Čutno in kategorialno zrenje pri Husserlu
BOŽIDAR KANTE
POVZETEK
Husserlova obravnava kategorialnega zrenja v Logische Untersuchungen predstavlja enega od temeljnih kamnov fenomenološke filozofije. Dano je v kantovski tradiciji tisto, kar zadeva, aficira čutnost. Husserl s kategorialnim zrenjem razširja področje danega, kategorije pa postanejo "reči", ki jih je zdaj mogoče, po Heideggerjevih besedah, ravno tako srečati kot ono, kar nam je dano prek čutov. Tu leži tisto Husserlovo "odločilno odkritje": bit nam ja dana tako, kakor vsakršna čutna stvar; bit ni zgolj pojem, ni čista abstrakcija, ki bi jo bilo mogoče dobiti zgolj z izpeljavo.
ABSTRACT
SENSUOUS AND CATEGORIAL INTUITION IN HUSSERL
Husserl's analysis of the categorial intuition in his Logical Investigations represents one of the landmark in phenomenological philosophy. The given in Kantian tradition is that which affects senses. With categorial intuition Husserl extends the domain of the given; categories become "things" which could be meet, as Heidegger says, as much as that which is given us through the senses. Here lies Husserl's "crucial discovery": being [Sein] is given us as every other sensuous thing; being is not only concept, pure abstraction, which can be obtained only by deduction.
I
Pojem zrenja [Anschauung] ima v zgodovini filozofije dolgo in nepretrgano zgodovino; sam izrazje obremenjen z dvoumjem in ima več poglavitnih pomenov, ki so imeli pomembne vloge v posameznih filozofskih smereh. Provizomo smo pripravljeni tvegati dokaj splošno in ohlapno definicijo: zrenje v filozofskem smislu po eni strani zahteva, da vidimo sam predmet v njegovi celotnosti, ne pa v njegovih posameznih določitvah, po drugi strani pa je način, kako se nam stvari neposredno, v enem pogledu, pojavljajo. V zrenju doživljamo prezenco [Gegenwart] reči brez vsakršnega posredovanja. "Neposredno" ni vrstni izraz; pokriva in lahko pomeni tako različne stvari, kot so "odsotnost sklepanja, odsotnost vzrokov, odsotnost zmožnosti
definiranja izraza, odsotnost upravičenja, odsotnost simbolov ali odsotnost misli".1
Eden izmed glavnih pomenov "zrenja" je pomen, ki zrenje povezuje z nepro-pozicionalno vednostjo o stvari. Nepropozicionalno vednost o stvari "uprimerjajo (a) čutne zaznave, obravnavane kot tvorbe kognitivne zmožnosti, ki se razlikuje od zmožnosti oblikovanja sodb o čuteni bitnosti; (b) zrenja univerzalij".2 Husserl se je strinjal s Kantovim glediščem, kije zrenje pojmovalo kot "vednost, kije v neposredni povezavi s predmeti". Kar zadeva odnos med zrenjem in zaznavanjem, ne najdemo v nobenem od Husserlovih del nobenega dvoma: zaznavanje je zgolj ena vrsta "zrenja", ki se od drugih vrst zrenja (spomina, domišljije, fenomenološke refleksije, itn.) vsekakor razlikuje po načinu samodanosti predmeta. "...[Zjaznavanje je vrsta tistega, kar Husserl imenuje 'zrenje' [Anschauung], in nas oskrbuje z neposredno in takojšnjo seznanjenostjo z zaznanim predmetom."3 V smislu ožjega "čutnega" zaznavanja je predmet neposredno dojet ali samoprezenten; v aktu zaznavanja je predmet konstituiran neposredno, z enim pogledom. Husserl se tudi nagiba k temu, da bi "zrenje" in "zaznavanje" uporabljal kot zamenljivo enakovredna izraza (ki ju loči le beseda "oziroma"). Druga, natančnejša definicija teh dveh izrazov se v Husserlovem slogu glasi: zaznavanje je akt izpolnjevanja na način potrjujoče samoprezentacije; zrenje je akt izpolnjevanja nasploh. Vendar pa lahko govorimo, kot pravi Husserl, o zaznavanju in posebej o videnju tudi v širšem smislu, ki vključuje dojemanje celotnega stanja stvari in, naposled, tudi apriorno evidenco zakonov.
Kategorialno zrenje predstavlja razširitev pojma zrenja in zajema kategorialne predmetne oblike, to je, "sintetične" funkcije na področju objektivirajočih aktov, preko katerih so te predmetne oblike konstituirane ali samodane. Kategorialne oblike so organizirane na podlagi čutnega gradiva. Vselej moramo upoštevati, da akt kate-gorialnega zrenja ne more biti izpolnjen brez ustreznega čutnega zaznavanja. Katego-rialni akti so akti višjega reda in zahtevajo "novo vrsto predmetnosti". "Predmeti" kategorialnega zora so stanja stvari, konstituirana v sintetizirajočih aktih izpolnitve na podlagi kategorialnih prvin pomena. Če analiziramo izjavo o zaznavi [Wahrn-ehmungsaussage], bomo ugotovili, da s podstatno zaznavo dobi svoj pomen izjava kot celota. Ne rečemo zgolj "Vidim to mačko, črnilnik, nekaj knjig, itn.", temveč tudi "Vidim, da je ta mačka na preprogi, da so knjige na policah, itn.". Če se nam izpolnitev nominalnega pomena zdi bolj ali manj jasna, pa zdaj zastavljamo vprašanje, kako razumeti izpolnitev izjave kot celote, posebno tistih vsebin, ki segajo preko nominalnih terminov? Kaj lahko preskrbi izpolnitev momentom pomena, kamor, na primer, sodi kopula, momentom "kategorialnih oblik"? Ta vprašanja so bila odločilni "impetus" za vzpostavitev nove vrste zrenja, namreč kategorialnega zrenja.
II
Podrobnemu preučevanju odnosa med čutnim in kategorialnim zrenjem je posvečeno Husserlovo delo Logische Untersuchungen [Logične raziskave], posebej šesta raziskava (šesto poglavje drugega razdelka nosi pomenljiv naslov čutna in kate-gorialna zrenja). Za izhodišče naše razprave bomo vzeli nekaj indikativnih navedkov, za katere upravičeno menimo, da ne le najustrezneje in strnjeno povzemajo odnos med
1	Glej Paul Edwards (ur.): The Encyclopedia of Philosophy, 4. zv. New York in London: Macmillan in Collier, 1967, str. 204.
2	Ravno tam, str. 204.
3	Smith, David Woodruff in Mclntyre, Ronald: Husserl and Intentionality. Dordrecht: Reidel, 1982, str. 20.
dvema vrstama zrenja ali zaznavanja, to je, čutnim in kategorialnim, temveč hkrati zastavljata številna vprašanja in odpirata dileme. Poante Logičnih raziskav niso izražene zgolj na paradigmatski način, temveč so tu in tam odete v jezik delfskega orak-lja: "Tako dojemamo specifično enotnost rdeče neposredno, 'samo', na temelju posameznih zrenj nekaj rdečega. Gledamo na moment rdečega, vendar izpolnjujemo poseben akt, katerega intenca je usmerjena na 'idejo', na 'splošno'. Abstrakcija v smislu tega akta se vseskozi razlikuje od zgolj pozornosti ali poudarjanja momenta rdečega: da bi naznačili razloček, smo znova in znova govorili o ideirajoči ali generalizirajoči abstrakciji."4 Ali, dalje: "Medtem ko menimo rdeče in specie, se nam pojavlja rdeč predmet, in v tem smislu gledamo nanj (saj ga vendar ne menimo)... Medtem ko se pojavlja rdeč predmet in na njem privzdignjen moment rdečega, menimo, nasprotno, neko identično rdeče, menimo pa ga na neki nov način zavedanja, v katerem nam namesto posameznega postane predmetna ravno species."5 In dalje: "V aktu abstrakcije... nam je dano samo splošno; ne le da ga mislimo na zgolj signifikativen način, kot v primeru golega razumevanja splošnih imen, temveč ga tudi dojemamo, uzremo. Govorjenje o zrenju in, specifičneje, o zaznavanju splošnega je tukaj dobro upravičeno."6 Kakorkoli očitne in preproste se nam že utegnejo zdeti te izjave, pa si ne moremo kaj, da ne bi sebi in Husserlu zastavili številna vprašanja. Kako lahko nasploh govorimo o kategorialnem zaznavanju (ali ni to nekaj podobnega govorjenju o lesenem železu)? Kakšne vrste aktov sodelujejo v tem procesu? Ali za kategorialno zaznavanje potrebujemo posebno vrsto aktov? Mar to zaznavanje poteka hkrati z aktom samega čutnega zaznavanja? Da bi bili čimbolj zvesti Husserlovi eksplikaciji te teme in duhu njegove izpeljave, bomo začeli s podrobnejšo razčlenitvijo drugega razdelka šeste raziskave iz Logičnih raziskav. Glavni problem se kaže v naslednji obliki: kako razložiti dejstvo, da si objekt, stvar ali stanje stvari ne le lahko predstavljam, temveč isti objekt, stvar ali stanje stvari tudi zaznavam? Za kar tu gre, je, po Husserlovem mnenju, opis "odnosa med intenco pomena [Bedeutungsintention\ in izpolnjujočim zrenjem [erjiillender Anschauung]", to je, kako se "intencionalno bistvo zornega akta ujema ali sodi k pomenljivemu bistvu signifikativnega akta".7 V vsaki situaciji, v kateri imamo opraviti z izpolnjevanjem prazne intence pomena, nujno naletimo na tri akte: (a) signifikativen ali "prazen" akt intence pomena; (b) akt zrenja, katerega vsebina izpolnjuje prvi akt; (c) akt izpolnitve, katerega naloga je poskrbeti, da se vsebina prvih dveh aktov ujema. Rezultat tega akta je zavedanje izpolnitve, njegov inten-cionalni korelat pa je identiteta predmetov drugih dveh aktov. Predmet intence pomena je enak kot predmet, menjen v izpolnjujočem aktu. Identifikacija igra vlogo prepoznavanja. Za jasnejšo razlago in opis si oglejmo primer oziroma položaj, ki ga obravnava tudi sam Husserl. Husserl omenja primer, v katerem razumem izraz, kakršen je, na primer, "moj črnilnik", na zgolj simbolen način. "To pomeni, da opravljam akt intence pomena, katerega intencionalni predmet je moj črnilnik, vendar pa da ne opravljam nikakršnega hkratnega zaznavanja ali čutnega zrenja tega predmeta. O njem zgolj razmišljam, v njegovi odsotnosti. Predpostavimo nadalje, da potem pridem v položaj, v katerem 'moj črnilnik stoji pred mano: jaz ga vidim'. Situacija, ki sledi, utegne soditi k obema od dveh povsem različnih vrst. Po eni strani se identitete ali koincidence, ki velja med tistim, kar dojemam, in onim, kar zaznavam, lahko ne zavedam: medtem ko premišljujem o mojem črnilniku, lahko moje oči prazno begajo po
4	Husserl, E.: Gesammelle Schriften, 3. zv. Hamburg: Felix Mciner Verlag, 1992, str. 225-226.
5	Ravno tam, str. [111]-112.
6	Husserl, E.: Logische Untersuchungen 11/2. Halle: Max Niemeyer, 1921, str. 163-164.
7	Husserl, E.: Logische Untersuchungen /1/2. Halle: Max Niemeyer, 1921, str. 64.
sobi in se zaustavijo na nečem črnem in svetlečem, ki leži na podu, napol pokrito z odloženimi listi rokopisa. Čeravno ga vidim in čeravno o njem dejansko premišljujem, ga preprosto ne prepoznam. Po drugi strani pa se kajpada utegne zgoditi, da moja intenca pomena nenadoma - tako je videti - zadene svojo tarčo: tisto, o čemer mislim, in ono, kar vidim, zame sovpada, in rečem: 'To je to\ To je moj črnilnik!'"8 Tu moj prazen akt intence pomena doseže izpolnitev v mojem aktu zaznavanja. Kaj združuje ta dva akta v eno? "Odgovor je videti jasen. Ta odnos je kot imenujoč posredovan ne le zgolj preko aktov pomenjanja, temveč tudi spoznavanja, ki so sicer tu akti klasifikacije. Zaznani predmet bo spoznan kot črnilnik..."9
Husserlov namen v Logičnih raziskavah je oblikovanje teorije simbolne vednosti, to je, odkriti "psihološko vez med znakom in označenim predmetom, ali natančneje: med znakom in zrenjem, v katerem nam je dan predstavljeni predmet".10 Znaki niso nič več slepi nadomestki za intendirane predmete, temveč prej opora [Anhalt] za pomenljiv intencionalni akt. Teorija simbolne vednosti naj bi premostila prepad med, po eni strani, slepimi simbolnimi manipulacijami in, po drugi strani, zornimi predstavitvami. Simbolni izraz 33 je mogoče, na primer, preformulirati v obliko množenja kot 3 x 3 x 3, to pa spet v obliko seštevanja: 1+1+1+1, itn. Vsak korak seštevanja je mogoče opraviti nazorno. "To pomeni, da medtem ko kompleksen znak 33 dopušča zgolj simbolno reprezentacijo označenega števila, pa je to število, na ustrezen način preoblikovano, mogoče predstaviti v zaporednih korakih, in to tako, da ni nič več slepo."11
Teorija simbolne vednosti najde svoj pravi izraz v odnosu med čutnim zaznavanjem in besednim imenom predmeta zaznavanja; paradigmatski primeri tega odnosa so lastna imena in imena razredov. Ime "moj črnilnik" se "prilega" zaznanemu predmetu, mu, kakor smo navajeni reči, otipljivo pripada. K nominalnemu spoznavanju nečesa kot nečesa sodi tudi evidenca, da je predmet zrenja enak kot predmet v zrenju izpolnjujoče se misli. Če nasplošno primerjamo obe sestavini enotnosti izpolnitve, bomo ugotovili predmetno identiteto. Jasno je, da identitete ne preskrbljuje šele primerjajoča in miselno posredovana refleksija, nasprotno, identiteta je že vnaprej tu in predstavlja neizrazljivo, nedojemljivo izkustvo. Z drugimi besedami, tisto, kar mi, glede na akt, fenomenološko označujemo kot izpolnitev, je treba, glede na dvostranski predmet - po eni strani glede na nazoren predmet, po drugi strani pa glede na mišljen predmet - izraziti kot izkustvo identitete, kot zavedanje identitete, kot akt identificiranja. Predmetno, ki ustreza aktu izpolnitve, je bolj ali manj popolna identiteta.
V šestem poglavju uvaja Husserl razpravo s pripombo, da v njegovih prejšnjih razlagah obstaja velik prepad, ki je posebej razviden v obravnavah kategorialnih objektivnih oblik ali "sintetičnih" funkcij na področju objektivirajočih aktov.12 Ob-jektivirajoči akti so odgovorni za konstitucijo teh objektivnih oblik; skozi te akte sežejo oblike do "zora", "spoznavanja" oziroma "prepoznavanja". Kaj utegne preskrbeti izpolnitev momentom pomena, ki tvorijo obliko propozicije kot take, momentom "kategorialne oblike", kamor sodi, na primer, kopula? Kot paradigmatski primer
8	Glej D. Dell: Husserl. London: Routledgc, 1990, sti. 144-145.
9	Husserl, E.:Logische Untersuchungen II/2. Halle: Max Niemeyer, 1921, str. 25.
10	Glej D. Miinch: "The early work of Husserl and artificial intelligence". Journal of the British Society for Phenomenology, 21 zv., St 2, maj 1990, str. 116.
11	Ravno tam, str. 115.
12	Objektivirajoči akt se od vseh drugih vrst aktov razlikuje po tem, da ima sinteza izpolnitve, ki sodi na področje objektivirajočih aktov, značaj spoznavanja, (prepoznavanja oziroma identificiranja. Izpolnitvcna enotnost akta ima značaj identificirajoče enotnosti. Intencionalni korelat identificirajočega akta je predmetna identiteta.
obravnave izbere Husserl izjave zaznavanja, in si potem zastavi naslednje vprašanje: "Ustrezajo vsem delom in oblikam pomena tudi deli in oblike zaznave?" Če je temu tako, to je, če obstaja strogi paralelizem med izpolnjujočim zrenjem in pomenljivo referenco, potem bi bila izjava nekakšen dvojček ali "zrcalo" zaznave. Interpretacijski prototip odnosa med pomenom in zrenjem bi bil odnos med pravim pomenom, to je pomenom, ki ga izraža lastno ime, in zaznavo. "Neposredno zaznavanje" mesta Koln "povzroči, da se predmet pojavlja brez kakršnekoli pomoči nadaljnjih, na njem [zaznavanju] utemeljenih aktov, [predmet], ki ga in tako kot ga meni intenca pomena. Intenca pomena torej najde v čisti zaznavi akt, v katerem se popolnoma ustrezno izpolni." Na prvi pogled se zdi, da bi moral tak paralelizem veljati tudi v primeru strukturiranih in artikuliranih izrazov. Pripravljeni smo verjeti, daje strukturirani izraz pravilno in ustrezno zrcalo zaznave. "Jaz vidim bel papir in rečem bel papir; s tem izražam, natanko po meri, zgolj tisto, kar vidim. Ravno tako pri celih sodbah."13 Vendar pa ne smemo dovoliti, da nas tako zavajajoče govorjenje spravi na napačno pot. Eden od vogalnih kamnov Husserlove teorije pomena je postulat, daje vsak izraz, celo vsak morfem, referirajoči izraz. Sinkategorematski izrazi imajo lasten pomen, ki je v nekem določenem smislu nepopoln. Njihovi referenti so kategorialni vidiki kompleksov ali stanj stvari. Zgornji postulat je v očitnem protislovju s trditvijo, da je paralelizem med intencami pomena in izpolnjujočimi akti varljiv. Prepričanje o sovpadanju izraza in zaznave bi nas vodilo k misli, daje pomen utemeljen v zaznavi. Beseda bel gotovo pomeni nekaj na samem belem papirju in se tako, v procesu izpolnjevanja tega izraza, ujema z delno zaznavo, ki se nanaša na bel moment predmeta. Vendar sprejemanje zgolj ujemanja oziroma skladnosti s to delno zaznavo ni dovolj. Tuje treba reči, daje pojavljajoče se belo prepoznano in imenovano kot belo. Kar je vključeno v to prepoznavanje, je očitno neki drugi akt, ki nemara prvega vključuje, vendar pa se navzlic temu od njega razlikuje. "Intenca besede bel se le delno pokriva z barvnim momentom pojavljajočega se predmeta; ostane presežek v pomenu, neka oblika, ki v samem pojavu ne najde ničesar, da bi se v njem potrdila. Bel, to je, bel bivajoč papir."14 Zgodba se ponovi tudi s samostalnikom "papir": "In ali se ta oblika ne ponovi, čeravno ostaja prikrita, tudi pri samostalniku papir? Le da se pomeni za značilnosti, združeni v njegovem "pojmu", iztečejo v zaznavo: tudi tu je cel predmet prepoznan kot papir, tudi tu vsebuje neko dopolnjujočo formo, formo biti, čeravno ne kot edino formo."15 Rezultati izpolnitve neposredne zaznave take forme očitno ne morejo doseči.
Gotovo, nagovorjenemu lahko razumno in nedvomno rečem: "Vidim, da je ta papir bel", toda pomen takega govorjenja ne more biti, da pomen izražene propozicije izraža zgolj videnje. Veljati mora tudi, da kognitivno bistvo videnja, v katerem se pojavljajoča predmetnost kaže kot samodana, utemeljuje kakšen povezujoči, nanašajoči se ali katerikoli drugi oblikujoči akt. Ti akti potekajo na podlagi čiste zaznave. Ravno to so tisti akti, katerim je izraz s svojimi spreminjajočimi oblikami "vzel" mero, in ravno to so tisti akti, v katerih ta izraz - glede na te oblike, ki se udejanjajo na temelju dejanske zaznave - najde svojo izpolnitev. Če vzamemo te utemeljene akte skupaj ali, nasprotno, forme akta z njihovimi utemeljujočimi akti in pod imenom utemeljen akt razumemo celoten kompleksen akt, ki nastane iz te formalne utemeljitve, potem bi lahko rekli: "[P]od predpostavko pravkar pokazane možnosti se znova vzpostavlja paralelizem, le da ne paralelizem med intencami pomena izjav in njihovimi
13	Husserl, E.: Logischen Untersuchungen II/2. Halle: Max Niemeyer, 1921, str. 130.
14	Husserl, E.: Logische Untersuchungen II/2. Halle: Niemeyer, 1921, str. 131.
15	Husserl, E.: Logische Untersuchungen 11/2. Halle: Niemeyer, 1921, str. 131.
ustreznimi zgolj zaznavami, temveč med intencami pomena in onimi, v zaznavi utemeljenimi akti."16 Husserl tako sklene, da moramo biti pozorni na dejstvo, da imajo ustrezne nasprotke oziroma dvojnike v zoru vsakokrat le nekateri, vnaprej določljivi deli izjave, medtem ko drugim delom izjave v zoru sploh ne more ničesar ustrezati. Razčlenjeni govor predstavlja nize izjav zaznavanja, ki imajo različne, spreminjajoče se oblike. Vzorci takih oblik so, na primer: "N je P" (kjer N označuje lastno ime), "Neki S je P", "Ta S je P", "Vsi S so P", itn. Različne črke in besede v teh vzorcih ustrezajo delno členom, delno pa povezujočim oblikam v pomenih dejanskih izjav, ki sodijo v te vzorce. Husserl nadaljuje: "Zdaj ni težko videti, da pomeni, ki se izpolnjujejo v sami zaznavi, lahko stojijo zgolj na s črkovnimi simboli označenih mestih takih "oblik sodbe", medtem ko bi bilo za dopolnjujoče pomene oblik brezupno, da, celo popolnoma napak, v zaznavi neposredno iskati, kar bi jim utegnilo dati njihovo izpolnitev." Na celotnem področju objektivirajočih aktov velja torej temeljna razlika med čutno materijo predstavitve, hyle, in kategorialno obliko predstavitve. Predmetni korelati kategorialnih oblik niso "realni" momenti, dani kot materija, z enakim čutnim statusom kot zaznano dano.
Obliko dajajoča fleksija, bit, razumljena v eksistencialnem smislu ali v atri-butivnem in predikativnem smislu torej ne najde svoje izpolnitve v zaznavi. Tu se Husserl nanaša na znamenito kantovsko reklo, da bit [Sewi] ni realni predikat. To se ne nanaša zgolj na "je" eksistence, temveč tudi na "je" predikacije. Husserl je, v skladu s svojo teorijo pomena, zavezan trditi, da mora obstajati referent tega "je". Kantovsko reklo pomeni natanko tisto, kar skuša pojasniti Husserl. "Barvo lahko vidim, ne pa barven-fci7/. Gladkost lahko čutim, ne pa gladek-fciri... Bit ni ničesar v predmetu, nikakršen del taistega, nikakršen v njem bivajoč moment; nikakršna kvaliteta ali intenziteta, vendar tudi nikakršna figura, nikakršna notranja oblika nasploh, nikakršna kakorkoli že pojmljena konstitutivna značilnost. Bit pa tudi ni ničesar na predmetu; kakor ni nikakršna realna notranja, ni tudi nikakršna realna zunanja značilnost in zato, v realnem smislu, sploh ni nikakršna "značilnost". Saj ne zadeva tudi stvarnih oblik enotnosti, ki predmete povezujejo v obširnejše predmete... kjer kajpada ni najti kaj takega kot "je"... Vse to so zaznavnosti, in te zaznavnosti izčrpajo obseg možnih zaznav tako, da je s tem hkrati rečeno in ugotovljeno, da je bit kratko malo nezaznavna."11 To pomeni, da bit ni nekaj, kar bi bilo "danost" čutnega zaznavanja, ne zunanjega ne notranjega. Husserl izrecno nasprotuje Lockovemu stališču, da logične kategorije, kakršne so bit, nič, eno, učinek, itn., izvirajo iz refleksije o nekaterih psihičnih aktih, to je, iz področja notranjega čuta, notranjega zaznavanja. Misel sodba se izpolnjuje v notranjem zrenju dejanske sodbe, v njem pa se ne izpolnjuje misel "je". Sam "je" ni v sodbi; v besedi "je" je "je" zgolj mišljen, to je, signifikativno menjen. Toda sam "je" je nekako dan, četudi niti kot realen konstituent danega korelata zunanjega čutnega zaznavanja niti kot realen konstituent notranje doživljenega izkustva, še posebej pa ne sodbe kot mentalnega izkustva. "Samodan ali vsaj domnevno dan je v voljni izpolnitvi sodbe v določenih okoliščinah: v ovedenju domnevnega stanja stvari. Zdaj se ne pojavi le v delnem pomenu zlato menjeno samo niti v delnem pomenu rumeno menjeno samo, temveč se pojavi zlato-je-rumeno."18 Kakšen temeljni nauk lahko razberemo iz tega navedka? Prvič, obstaja razlika med konstitucijo sintetične enotnosti predmeta in menjenim, ki se nanaša na to enotnost. Naša pozornost med
16	Husserl, E.: Logische Untersuchungen 11/2. Halle: Niemeyer, 1921, str. 132.
17	Husserl, E.: Logische Untersuchungen II/2. Halle: Niemeyer, 1921, str. 137-138. Ta navedek ponuja pojasnilo, zakaj je vsebina Jeste raziskave tako živo privlačila Heideggeijevo zanimanje. Tu smo iz oči v oči soočeni z jasno določitvijo ontološke diference.
18	Husserl, E.: Logische Untersuchungen 11/2. Halle: Niemeyer, 1921, str. 140.
konstitucijo kategorialnega predmeta ni usmerjena na sam predmet, temveč na posamezne člene kategorialne sinteze. Ko torej izpolnjujemo sodbo "Zlato je rumeno", intencionalni žarek nikakor ni usmerjen k stanju stvari, da je zlato rumeno, temveč k "zlatu" in k "rumenemu". V izpolnjevanju kategorialne sinteze se sicer vseskozi zavedamo enotnosti predmetnosti, konstituirane ravno v tej sintezi. Kategorialni predmet postane predmet šele naknadno. Ko predmet kategorialne zavesti postaja predmet šele naknadno, je v tem procesu z enim pogledom (monotetično) dojeto tisto, kar je bilo prej dojeto v več pogledih v pojasnitvenem aktu kompleksne čutne celote. Postopek, kjer je podrejeni stavek, uveden z "da" [that], uporabljen kot nomen (na primer, oblika "Zlato je rumeno" se spremeni v obliko "Da je zlato rumeno..."), se imenuje no-minalizacija. Če pod temi sodbami ne razumemo le intenc pomena, ki sodijo k dejanskim izjavam, temveč tudi izpolnitve, ki popolnoma ustrezajo tem intencam pomena, potem je gotovo res, da je bit mogoče dojeti zgolj v sodbah. Torej nikakor ne smemo reči, da bi pojem biti morali ali lahko pridobili iz refleksije o nekaterih sodbah. Če je bit oblikovana do popolne konkretnosti, potem imamo pred sabo neko stanje stvari, predmetni korelat celotne sodbe. Odnos tega stanja stvari, preko katerega je "sam 'je'" dan aktu ovedenja, Husserl pojmuje v skladu z modelom odnosa čutno danega do čutnega zora. Pojma stanje stvari in bit (v smislu kopule) ne izvirata iz refleksije o sodbah ali izpolnitvah sodb, temveč iz samih izpolnitev sodb. Abstrak-tivna podlaga za realizacijo zgoraj omenjenih pojmov ni v teh aktih kot predmetih, temveč v predmetih teh aktov. Vsak pojem nam je lahko dan na podlagi nekega akta, ki postavlja - vsaj domišljijsko - pred naše oči posameznost, ustrezajočo aktu. Enako velja za pojem "biti". "Saj je že vnaprej samo ob sebi umljivo: kakor vsak siceršnji pojem (ideja, specifična enotnost) lahko "izvira", to je, nam postane samodan le na temelju nekega akta, ki katerokoli njemu ustrezajočo posameznost vsaj domišljijsko postavi pred naše oči, tako lahko pojem biti izvira zgolj takrat, ko je kakršnakoli bit, dejanska ali domišljijska, postavljena pred oči."19 Vsako stanje stvari nam mora biti dano, to je gotovo, z aktom, ki nam daje to stanje stvari - ta akt je analogon običajnega čutnega zrenja. Enako velja za vse kategorialne oblike ali kategorije. Skupek, na primer, je dan in je lahko dan zgolj v dejanskem dojetju skupnega, torej v aktu, ki najde svoj izraz v obliki konjuktivne povezave A in B in C... Toda pojem skupka ne izvira iz refleksije o tem aktu; namesto na dajajoči akt moramo biti, nasprotno, pozorni na tisto, kar akt daje, na skupek, ki ga akt pripelje do konkretne pojavnosti. Če kategorialne oblike izjave, ki obstajajo poleg materialnih momentov, v zaznavi niso določene - v kolikor je zaznava razumljena zgolj kot čutna zaznava - potem mora biti v temelju govorjenja o izjavi neki drug smisel; nekako mora obstajati neki akt, "ki dela taisto uslugo kategorialnim pomenskim prvinam kot zgolj čutna zaznava materialnim prvinam".20 Na vprašanje: kaj pomeni, da kategorialno oblikovani pomeni najdejo izpolnitev ali udejanjenje v zaznavah, lahko pravzaprav odgovorimo: ne pomeni nič drugega kot dejstvo, da se nanašajo na sam predmet v njegovem kate-gorialnem oblikovanju. S temi kategorialnimi oblikami predmet ni le menjen, kot v primeru zgolj simbolne funkcije pomenov, temveč nam je tudi, natanko v teh oblikah, postavljen pred oči. Z drugimi besedami: predmet ni le menjen, temveč je dejansko uzrt ali zaznan. Tako pojmi (skupek, predikat, stanje stvari), ki jih uporabljamo v vsakdanjem govoru, postanejo "predmeti", akti pa, preko katerih se ti pojmi pojavljajo kot dani, postanejo "zaznave".
19	Husserl, E.: Logische Unlersuchungen II/2. Halle: Niemeyer, 1921, str. 141.
20	Husserl, E.: Logische Untersuchungen II/2. Halle: Niemeyer, 1921, str. 142.
III
Kako razumeti in si razlagati, kar smo iskali, še posebej ob upoštevanju dejstva, da se Husserl nikoli ni prebil do zadovoljive in podrobne rešitve težav, naštetih v zgoraj omenjenih navedkih? Legitimna pojasnitev bi utegnila biti naslednja: pojem "rumeno" presega rumeno, kakor nam je dano v čutnosti. Ravno ta čutna prezenca kakršnekoli posamezne rumene je tista, ki utemeljuje akt abstrakcije, dovoljujoč udejanjenje pojma, vendar pa je ta pojem kajpada tudi tisti, zaradi katerega je taka posamezna rumena prepoznana kot rumena. Posamezna rumena je dana zgolj zato, ker je dana rumena kot taka, sam pojem "rumeno", čeravno v danosti, ki sama ni čutna. V omejenem smislu besede je akt kategorialnega zora soprisoten hkrati s čutnim zorom vselej, kadar poteka zaznavanje, to je, zaznavanje v smislu izpolnjujočega akta po-trdilne samopredstavitve.21 Z drugimi besedami, sam predmet je postavljen pred nas, je zaznan v oblikah, v kategorialnih strukturah. "Zaznavanje, nič več razumljeno v strogem smislu kot sprejemanje hiletično danega, temveč raje v svoji kognitivni celotnosti kot akt, s katerim je sama stvar identificirana in potrjena v svoji identiteti, povezuje čutno in kategorialno zrenje."22 Skratka, v neposrednem aktu čutnega zaznavanja je prisoten pred nami enoten, realni predmet, ki je navzlic temu kompleksen, to je, sestavljen, saj vsebuje številne diskretne konkretne dele in abstraktne momente. Ti abstraktni momenti so ravno tako posamezni in realni kot zaznan predmet kot celota. Čeravno se utegne zgoditi, da se jih sprva ne eksplicitno zavedamo, pa lahko usmerimo pozornost k njim, tako da postanejo predmet neposrednega čutnega zrenja. Ko je tak akt selektivne pozornosti usmerjen k odvisnemu delu predmeta, to je, k abstraktnemu momentu, je sam akt selektivne pozornosti neka oblika abstrakcije (čeravno ne oblika "ideacijske abstrakcije"). Predpostavimo, na primer, da imam pred svojimi očmi tri predmete. Svojo pozornost osredinim na njihove barvne momente. Tako imam vidno predstavo treh različnih, realnih, vendar abstraktnih posameznosti: m j, m^, in mČe so ti trije momenti drug do drugega v odnosu biti kro-matsko podoben in če se zavedam, da je temu tako, potem lahko vidim eno in isto barvo B, ki ima lastnost, daje uprimerjena na treh različnih mestih. Barvni izraz B je ime za tisto, kar imajo mv m, in m3 skupnega; je ime vrste, ki kot taka ni možen predmet čutnega zaznavanja. "Moje zavedanje B-ja je navzlic temu zaznavno zavedanje: lahko vidim barvo, ki je skupna trem momentom, vendar ne v enakem smislu, v katerem lahko rečem, da vidim one same momente. Husserl pravi: 'V razširjajočem aktu identificiranja, ki vse posamezne akte abstrakcije sintetizira, ... se zavemo identitete splošnega'."24
Zdi se, da se je Husserl zelo dobro zavedal vseh težav, v katere je zašel, ko se je lotil kategorialnega zaznavanja, vendar pa ni kasneje nikoli našel dovolj moči in časa, da bi jih na zadovoljiv način pojasnil. To domnevo podpira dejstvo, da dejansko ni bil nikoli zadovoljen s tekstom šeste raziskave. Kakorkoli že, Husserl nam v drugi, delno popravljeni izdaji šeste raziskave ponudi pojasnilo, da je bil - potem ko je bil znaten del teksta že natisnjen - prisiljen objaviti namesto nove, radikalno popravljene izdaje, staro, le tu in tam izboljšano in na novo napisano. Še posebej pa pravi, da bi dandanes
21	Ta Taminiauxova razlaga (glej članek "Heidegger and Husserl's Logical Investigations", Research in Phenomenology, 7. zv. (1977)) potrebuje dopolnilo v smislu, da kategorialni predmet postane predmet zgolj naknadno.
22	Taminiaux, J.: "Heidegger and Husserl's Logical Investigations", Research in Phenomenology, 7. zv. (1977), str. 75.
23	Glej D. Bell: Husserl. London: Routledge, 1990, str. 113.
24	Ravno tam, str. 113.
(leta 1920) številne stvari napisal z različnega zornega kota in poudarja dejstvo, da nič več ne sprejema nauka o kategorialni reprezentaciji.25 Usodna slabost Husserlovega stališča o kategorialni reprezentaciji je, da določi "kategorialno reprezentacijo kot kategorialno dojemanje čutnih vsebin dojemanja"26; to je nekakšen logični nesmisel. Drugo vprašanje, ki si ga zastavljajo omenjeni avtorji, zadeva čutne reprezentante čisto kategorialnih predmetov: kaj bi lahko služilo za njihove čutne reprezentante? Enega izmed možnih izhodov bi utegnila predstavljati povezava med kategorialno reprezentacijo in neposrednim zrenjem bistev, kakor je bila predlagana v predgovoru k Logičnim raziskavam (1921).
Navzlic temu pa smo trdno prepričani, da predstavlja obravnava kategorialnega zrenja v šesti raziskavi enega od temeljnih kamnov fenomenološke filozofije. Vsebina te raziskave implicitno najavlja prehod od transcendentalne k ontološki fenome-nologiji, natančneje, k eksistencialni analitiki tubiti: "Ne obstaja nobena ontologija poleg fenomenologije, temveč znanstvena ontologija ni nič drugega kot fenome-nologija."21 Heidegger poroča, kako je ravno šesta Husserlova raziskava nenehno pritegovala njegovo pozornost, saj se mu je prav razlika med čutnimi in katego-rialnimi zori razodela kot bistvena za določitev "raznolikega pomena bivajočega". Dano je v kantovski tradiciji tisto, kar zadeva, aficira čutnost; Husserl s kategorialnim zrenjem razširja področje danega, kategorije pa postanejo "reči", ki jih je zdaj mogoče, po Heideggerjevih besedah, ravno tako srečati kot ono, kar nam je dano prek čutov. Tu leži tisto Husserlovo "odločilno odkritje": bit nam je dana, tako kakor vsakršna čutna stvar; bit ni zgolj pojem, ni čista abstrakcija, ki bi jo bilo mogoče dobiti zgolj z izpeljavo. Husserlu bit pomeni biti predmet, zato si nikoli ne zastavi vprašanja o smislu biti.
25	Glej posebej predgovor v Husserlovo delo Logische Untersuchungen, 2. zv., 2. del. Gre za drugo, delno predelano izdajo, Iti je izSla v Halleju pri založbi Max Niemeyer leta 1921.
26	Bernet, R.; Kem, I. in Marbach, E.: Edmund Husserl: Darstellung seines Denkens. Hamburg: Felix Meiner Verlag, 1989, str. 170.
27	Heidegger, M.: Gesamtausgabe. 20. zv. Frankfurt/aM: Vittorio KJostermann, 1988, str. 98.