OSEMDESET LET AKADEMIKA BORISA MERHARJA
V začetku tridesetih let so absolventi Prijateljevega slavističnega seminarja na ljubljanski univerzi pripravili in z letnico 1933 je Slavistični klub izdal zajeten Levstikov zbornik, namenjen počastitvi stoletnice pisateljevega rojstva. Uredila sta ga Janez Logar in Anton Ocvirk, razen teh dveh pa je še vrsta mladih raziskovalcev skušala iz različnih zornih kotov osvetliti življenjsko pot, delo in čas Frana Levstika. Med temi je bil tudi Boris Merhar, ki si je izbral temo Levstik in Stritarjevo svetožalje. Teza: v razmerju do nikogar svojih sodobnikov se ni Levstik tako dramatično izživljal kakor v svojem odnosu do Stritarja -mladostna prijatelja, sobesednika in soborca sta se vse bolj odtujevala in končno je prišlo do popolnega razdora, ko je začel Levstik »z vso svojo najosebnejšo strastjo pobijati osnovno potezo njegove literarne smeri«, Stritarjevo svetožalje. Avtor se je odločil, da bo osvetlü prav razplet Levstikovih odnosov do Stritarja, kolikor so se »oblikovali kot njegov odziv na Stritarjevo svetožalje«.
S to razpravo je začel Boris Merhar svojo raziskovalno pot, ki se je ni nikoli več odrekel; vse do svoje osemdesetletnice, ki jo je dočakal v letošnji pomladi.
Podatki v personalni mapi pričajo, da se je rodil v Trstu (na prvi majski dan 1907. leta); vendar bi bila zmotna misel, da gre za potomca tržaškega rodu, čeprav je preživel v mestu ob zalivu prvih osem let svoje mladosti. Trst je bü le službena postaja njegovega očeta dr. Ivana Merharja, doma iz ribniške okolice na Dolenjskem, narodopisca in književnega kritika, zvestega in razumnega spremljevalca Cankarjeve umetniške poti. Ko je bilo Borisu osem let, je oče padel na Doberdobski planoti in družina se je preselila v Ljubljano, kjer je bodoči znanstvenik maturiral in se vpisal na slavistični oddelek mlade slovenske univerze. Tam je diplomiral 1932. leta in nastopil leto dni pozneje suplentsko mesto na poljanski gimnaziji - tako kakor leta 1900 njegov oče na tržaški. Ko je opravil profesorski izpit, so ga premestili v Novo mesto in tam ga je nekaj let pozneje zajela okupacija. Zvestoba Osvobodilni fronti ga je nekajkrat pripeljala v zapore in od tam v laško, pozneje pa tudi v nemško internacijo, kjer je aprila 1945 dočakal svobodo.
Odtlej je znova služboval v Ljubljani, najprej na učiteljišču, septembra 1947 pa je bil imenovan za profesorja na novi Višji pedagoški šoU (od 1964 Pedagoški akademiji). Tam je delal vse do upokojitve (1975), od leta 1960 pa je bil hkrati višji predavatelj za zgodovino slovenskega slovstva do modeme na ljubljanski Filozofski fakulteti.
Med temeljnimi deli Borisa Merharja bi bilo treba najprej omeniti obsežno sintetično poglavje Ljudska pesem, ki je izšlo v prvi knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (Slovenska matica, 1956). Avtor razprave je že v uvodu spodbil romantično teorijo in dokazal, da je ljudska poezija v osnovi individualnega izvora, razložil je poglavitno razliko med »ljudsko« in »umetno« poezijo, pregledal in ocenil je delo prvih zapisovalcev in zbiralcev od začetka devetnajstega stoletja do naših dni in v dveh ločenih poglavjih orisal slovenske pripovedne in lirske pesmi. Pri tem se je posebej pomudil ob vprašanjih verza, jezika in pesniškega izraza, razčlenil je vrste pripovednih pesmi, zlasti v poglavju o Hriki, kjer sledi razvoju od obrednih in otroških pesmi, ljubezenskih, vojaških in pivskih vse do partizanskih iz polpreteklega obdobja. S to študijo je postavil Merhar pregleden in zanesljiv temelj tako Matičini zgodovini kakor poznejšim podrobnejšim raziskavam ljudskega pesništva.
Merharjevo zanimanje sega na razhčna področja. Že v predvojnih letih je s kritičnim peresom spremljal mnoge nove publikacije, zlasti slavistične, pisal je o zgodovini sloven-
240
skega šolstva in pripravil zgled temeljitega in preglednega prispevka za Slovenski biografski leksikon s široko zasnovano biografijo Matije Majarja Ziljskega. Pozneje je objavil vrsto teoretičnih prispevkov s področja poetike in verzologije {K zgodovini svobodnega verza v slovenščini; Še kaj o slovenski rimi). Pri tem so ga vabile nove osvetlitve Valentina Vodnika, še bolj pa Prešerna, s katerim je objavil vrsto drobnih in tudi obsežnejših študij. Med temi je treba posebej omeniti Prešernovo Neiztrohnjeno srce v sklopu njegovih balad in Poezij in pa Besedna igra in Prešeren. Nič manj pomembna pa ni njegova polemična ocena Calvijevega Prešerna. Že Marja Boršnikova je opozorila, da je to več kot temeljita kritika italijanskega prešemoslovca; predvsem gre za obračun z »vplivologijo«, ki z njo Cal-vi v svoji nacionalistični nestrpnosti očita Prešernu neoriginalnost. Take poglede Merhar i argumentirano zavrača, hkrati pa »pušča Prešernu vso romansko vplivno povezavo«. Ta ocena sodi med ne preštevilne, vendar odločne in vselej strpne polemične zapise, ki jih je objavljal Merhar tudi že na samem začetku (za primer: Misli in pomisleki v »Ljubljanskem zvonu« 1939. leta).
Obsežno in dragoceno je tudi Merharjevo uredniško delo, tako pri periodičnih publika- i cijah kakor pri knjižnih izdajah. Več let je urejal ljudskoprosvetno revijo Obzornik in po- ; zneje tudi Jezik in slovstvo, bil je sourednik Slavistične revije, uredil pa je tudi več kakor ' dvajset skrbnih izborov ali komentiranih izdaj, ki so namenjene predvsem šolski rabi in \ pripravljene s strokovno zanesljivostjo. V teh zvezkih, ki so izhajali zlasti v zbirki Klasje i in pozneje v Kondorju, je izdal Slovenske ljudske pesmi, izbor Mlada Breda in predvsem vrsto pripovednih in esejističnih besedil Ivana Cankarja od romana Na klancu in Hiše Marije Pomočnice do Bele krizanteme, vse s tenkočutnimi spremnimi besedami ali z nadrobnimi pojasnili. i
Prav Cankarjevo delo je našega raziskovalca ob ljudski pesmi najbolj vabilo in najbolj j vztrajno zaposlovalo. Zato je bilo razumljivo, da ga je povabila Cankarjeva založba, ko ; se je odločila v prvem povojnem deceniju za novo izdajo njegovih Izbranih del. Izšla so v desetih knjigah v letih 1951-1959. Izbira besedil je skrbna in pretehtana, čeprav se je moral urednik ob posameznih primerih (Nina) prilagajati duhu tistega časa in zahtevam založnice. Poseben pomen pa imajo urednikove opombe (s sodelovanjem profesorja Do- ' brovoljca), ki daleč preraščajo okvir tega pojma in se ne omejujejo le na pojasnjevanje besedila, temveč segajo v zunanjo in notranjo genezo Cankarjevega dela in ugotavljajo motivne, oblikovne in miselne vezi, ki se v Cankarjevih delih prepletajo in vežejo ali pa opozarjajo, kot smo že večkrat zapisali, na navidezne enakosti, ki pa so hkrati različice. Mer-harjeva izdaja Cankarja je znanstvena in poljudna hkrati; še poseben pomen je imela v letih, ko so te nove knjige prihajale na knjižni trg, saj so tedaj prvi Zbrani spisi že pošli, \ nove izdaje Zbranega dela pa še ni bilo. Svojo vrednost pa je ohranila tudi v naš čas in uredniki nove (Ocvirkove) izdaje smo se ob delu pogosto zatekali tudi k Merharjevim iz- ; sledkom in jih spoštljivo uporabljali.
Znanstveni opus Borisa Merharja ni preobsežen, zato pa ima mnoge druge, še veliko dragocenejše odlike: spremlja ga zanesljivo poznavanje gradiva in prav tako skrbna analiza ¦ tega gradiva, jasnost, preglednost in dar za esejistični način obravnave, čeprav se s pravo i esejistiko nikoli ni ukvarjal. Ob njegovem delu je bila večkrat omenjena »pozitivistična« šola Ivana Prijatelja in Franceta Kidriča, pri katerih se je učil. Ne glede na to, da je taka oznaka preenostranska že za učitelja, zlasti za znanstvenika in esejista Prijatelja, bi uteg-niU delati z njo krivico tudi Merharju samemu. Vselej se je zavedal, da je potrebna za »nadstavbo« najprej osnova, temelječa na gradivu, nikoli pa ni obstajal zgolj pri taki metodološki orientaciji. Ob podobnem jubileju je bilo prav na tem mestu poudarjeno, da se taka usmeritev našega znanstvenika druži z izrazitejšim estetskim čutom in ostrim kritičnim ločevanjem bistvenega od nebistvenega in s sociološkim preučevanjem književnosti, zato je bil vselej daleč od tiste oznake pozitivizma, ki ima »pejorativen prizvok« (J. Koruza).
241
Za svoje delo je prejel profesor Merhar več priznanj, med njimi tudi red dela z zlatim vencem in nagrado Kidričevega sklada; Slavistično društvo ga je izvolilo za svojega častnega člana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti pa 1976. leta za dopisnega in pozneje za rednega člana v razredu za filološke in literarne vede. Anton Slodnjak, ki je napisal in skupaj z Josipom Vidmarjem podpisal utemeljitev, je ob tej priložnosti pravično določil Merharjevo mesto in pomen v slovenski literarni vedi: je samosvoj učenec svojih akademskih učiteljev Prijatelja in Kidriča, vendar je »njuno metodo previdno, toda odločno obogatil z lastnimi literamoteoretičnimi dognanji in sociološkimi pogledi«.
Dušan Moravec Ljubljana