OB 10-LETNICI SMRTI EDVARDA KARDELJA
Kakšna je usoda krajevne samouprave?
Kako naj posameznik obvladuje skupnost, v kateri živi in kako naj se vključi vanjo? Odgovor na lo in na mnoga druga vprašanja, ki nam jih po-stavljajo bližajoče se družbene spre-mernbe, ekonomska, politična in mo-ralna kriza, so skušali najti razpravljal-ci na aktualnem pogovoru Občan, sa-moupravljanje in oblast, ki je potekal v Domu krajanov v Tacnu v četrtek, 16. februarja. Pogovor je ob sodelovanju z občinsko in mestno konferenco SZDL organizirala krajevna konferenca KS Edvard Kardelj v spomin na deseto obletnico smrti sokrajana Edvarda Kardelja, velikega revolucionarja in mi-sleca.
Ker je Kardelj v svojih razmišljanjih vedno izhajal iz eloveka — delavca in njegove samouprave, je Kardeljeva mi-sel še vedno in zopet aktualna, čeprav je čas prinesel marsikatere spremembe njegovih koncepcij. Vračanje h Karde-lju pomeni predvsem spajanje teorije in prakse z analitičnim pristopom. Spe-ransova vizija nacionalnega vprašanja je uveljavljena šele sedaj: nacionalno načelo je postalo enakopravno federal-nemu.
Na vse to so opozarjali razpravljalci, med katerimi so bili dr. Albin Igličar, dr. Avguštin Lah, dr. Ciril Ribičič, Ti-na TomJje, Anka Tominšček in drugi. Uvodna razmišljanja je podal mag. Stane Vlaj, ki je z nekaterimi svojimi
provokativno zastavljenimi tezami iz-zval dialog. Po njegovem mnenju se re-publika do lokalne samouprave obnaša kot federacija do republike — centrali-stično.
»Kar se krajevne skupnosti, občine in mesta tiče, naj povem, da ustavni re-vizorji niso naklonjeni samoupravne-mu položaju v njih. Tu bo še težka bil-ka!" (Iz tez za razpravo mag. Staneta Vlaja)
Udeleženci pogovora so ugotavljali, da mesto dobiva (tudi v osnutkih amandmajev k ustavi SRS) vse več pri-stojnosti na škodo občin in KS, prav ta-ko velja tudi za republiko. Strinjali so se, da je vedno treba vedeti, katere inte-rese uresničujejo ljudje na posameznih ravneh svojega združevanja. Giede na to bi morali razmišljati tudi o tem, da je KS kot obvezna oblika samoupravnega organiziranja delovnih ljudi in občanov že preživela, ohraniti pa je treba liste njene elemente, ki so se v praksi potrdili kot ustrezni. Vse preveč je bilo namreč v preteklosti stvari, o katerih so v KS morali odločati, tako da ljudem ni osta-lo niti volje niti časa za uresničevanje lastnih interesov. Zato nekakšen enoten model bodočega samoupravnega orga-niziranja na lokalni ravni ni mogoč, ker se interesi, ki jih Ijudje uresničujejo v mestnih, primestnih ali vaških KS bis-
tveno razlikujejo. Praksa je dokazala, da je organiziranje in aktiviranje ljudi na lokalni ravni najučinkovitejše ta-krat, ko se rešujejo konkretne naloge (primer je napreljava kabelske televizije in telefonov na širšem območju Me-dvod). Na nov način pa bo treba priteg-niti ljudi k političnemu delovanju. Pou-darili so, da bo vloga, ki jo bodo kra-jevne skupnosti odigrale pri zdajšnjem izjavljanju o kandidatih za predsednika predsedstva, potekala v smislu ,,igraj-mo se volitve". Pristojnosti za izvolitev kandidata ima namreč le republiška skupščina.
nČlovek v našem meslu živi v krajev-ni skupnosti, občini in mestu. Ali jih obvladuje? Ne! (Mločajo drugje, v pa-ralelnem sistemu odločanja! Oblasl je drugje in od samoupravljanja mu ni ostalo skoraj nič!" (lsti vir)
Dokaj razgibana razprava je pokaza-la, da so nekateri elementi lokalne sa-mouprave pri nas vseeno že tako globo-ko ukoreninjeni, da si jih ljudje ne bo-do pustili vzeti. Bojazen, da bi krajevne skupnosti postale prazen prostor, kjer bi potekala borba za politično oblast, je eden izmed razupravljalcev ironično re-kel: ,,Novih zvez se ne bojim. V krajev-nih skupnostih je treba delati, ne filozo-firati ..."
Anita Škof