V ZNAMENJU JUBILEJA
str. 3
TIHINEC MED DOMAČINI -DOMAČIN MED TIHINCI
str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 13. avgusta 1998  Leto VIII, št. 16
15 LET MESTA
Tisti, ki je bil zadnjič pred petnajstimi leti v Monoštru, bi zdaj težko prepoznal mestece ob Rabi. Niti ne le zato, ker je glavni trg trenutno toliko razruvan, kot če bi kopalo pod njim in po njem na stotine krtov, temveč zato, ker je v petnajstih letih postalo iz prašnega podeželskega naselja prijetno mestece. Ta razvoj domačini sicer opažamo manj kot tisti Mo-noštrčani, ki so se vmes odselili in se le od časa do časa vračajo.
Kar je stalno, sta baročna cerkev in samostan poleg nje. S katerekoli strani se približujemo mestu, nam pade takoj v oči čokat cerkveni stolp, ki je nekakšna orientacijska točka za turiste, ki jih je iz leta v leto več.
Nastanek naselja je povezan z ustanovitvijo cistercijanskega samostana. Po zapisih v cistercijanskih letopisih je samostan ustanovil kralj Bela III. leta 1183. Po postavitvi najpomembnejših zgradb so 7. oktobra 1189 iz francoskega kraja Trois-Fontaines prispeli menihi z namenom, da obljudijo samostan.
Kraj je tako praznoval 800-letnico svojega obstoja 1. 1983. Ob tej pomembni obletnici je pa dobil tudi naziv mesta, ki je bil pogojen z določenim številom prebivalstva. Tako so tisto leto upravno priključili k Monoštru ne-
katere okoliške vasi, med njimi tudi slovensko naselje, Slovensko ves.
Prav s to obletnico so bile povezane nekatere nove pridobitve, kot je obnova trga Szčll Kalman ali adaptacija stare, že skoraj propadle cerkve (tudi menihi so jo uporabljali za kaščo) v gledališko dvorano. V tem času so zgradili tudi novo osnovno šolo, ki je zdaj poimenovana po Istvanu Szechenyiju.
Kriza ob spremembi sistema je dosegla tudi Monošter. V velikih težavah sta se našli dve glavni tovarni ti. Tovarna svile in Tovarna kos. Toda nekdaj neugodna geografska lega se je po padcu železne zavese -spremenila v prednost. Tako se je po 1. 1990 v industrijski coni mesta naselilo kar nekaj podjetij s tujim kapitalom (Tovarna Opel, tovarna Vossen), kar je dalo nov zalet razvoju. V tem času je začela izobraževati Srednja strokovna šola, obnovili in dogradili so pa tudi gimnazijo, ki je bila 1. 1995 stara sto let.
Svoje 15. obletnice se mesto spominja že vse leto z raznimi prireditvami, vrh prireditev pa bo od 20. do 23. avgusta, ko se bo zvrstilo ničkoliko programov.
Svečana seja monoštrske-ga mestnega sveta bo 20. avgusta ob 10.30. uri v gledališki dvorani.
M. Sukič
2
Urednik Nepujsaga Lajos Bence
"Neka čudna žival"
Lendava:
Nepujsagova štiri desetletja
"40 let je dolga doba v življenju človeka, še posebej pa v življenju nekega tednika, ki je še narodnostni povrhu. Veseli nas, da je tudi slovenska politika to opazila in da nam je ob tej priložnosti slovenski predsednik Milan Kučan osebno prišel čestitat ter izročit državno odlikovanje," pravi ob jubileju
tednika Nepujsag njegov urednik Lajos Bence in dodaja: "Že od začetka leta živimo s to obletnico. Spomladi smo gostili eno pomembnejših madžarskih pevk narodnih pesmi, avgusta pa bomo organizirali še izlet na Madžarsko. Ti izleti so zelo pribljubljeni in naši bralci radi gredo, vsako leto jih z nami potuje približno 200. Cilj izletov je, da bralce spoznamo med seboj, obenem pa da se spoznajo tudi z nami, ki Nepujsag ustvarjamo."
Prelistavanje starih številk Nepujsaga, ki je v začetku izhajal kot priloga Pomurskega vestnika, dokazuje, da so bili začetki težki.
"Se dobro, da so slovenski kolegi, ki so delali za Vestnik, priskočili na pomoč in nam pomagali. V začetku so bili to članki, ki so bili le prevod slovenskih, pozneje pa so začeli novinarji sami hoditi na teren."
In kako je bilo s kadri?
"Kadrovske težave so bile vedno. Zdaj nas je 6, poleg mene še trije redno zaposleni novinarji, tehnični ure-
dnik in tajnica. Imamo veliko honorarnih sodelavcev, dopisnikov, ki pomagajo pri ustvarjanju časopisa, ostala birokratska opravila pa rešujemo s pogodbenimi deli." Nepujsag je narodnostni tednik. Ali se mora razlikovati od ostalih časopisov oz. kakšna naj bi bila njegova vloga?
"Naloga narodnostnega tednika ni samo informiranje, naš cilj je, da bralce spodbujamo k ohranjanju narodne zavesti."
Kakšni so stiki z matico, z madžarskimi kolegi in kako vidite sebe na slovenskem novinarskem prizorišču?
"Čeprav iz Zalaegerszega dobimo veliko pomoči, predvsem pri lektoriranju in ostalih jezikovnih rečeh, vendar pa bi bilo teh stikov lahko še več. Tudi pri razvijanju novinarskega sloga nam pomagajo madžarski kolegi. Vpreteklosti tega ni bilo, predvsem iz političnih razlogov, zdaj pa je tega vedno več. Na slovenskem novinarskem prizorišču pa smo nek unikat. Ker smo narodnostni list in pišemo za narodnost, nas širša okolica zaradi jezikovnih ovir ne more spremljati. Včasih imam zato občutek, da nas gledajo, kot da smo neka čudna žival, ki se ukvarja samo s tem, da poudarja probleme, s katerimi se ubada madžarska manjšina, da govorimo le o asimilaciji, mi pa si prizadevamo, da bi
predstavili manjšino v celoti, dali njeno celostno podobo v časopis, vse od gospodarstva do kulture, športa."
Kakšna pa je vaša ocena trenutnega političnega položaja?
"Upam, da se bo z vključevanjem države v Evropsko unijo ta, v preteklosti izoliran prostor odprl, tako politično kot gospodarsko. Zdaj gospodarsko sodelovanje z Madžarsko ni takšno, kot bi si želeli. Pri tem lahko list, kot je naš, veliko pomaga."
Vrnimo se k Nepujsagu. Tednik je pred leti dobil novo podobo. Ste zadovoljni z njo, ali načrtujete kakšne spremembe?
"Zelo smo zadovoljni. Pred kratkim je bilo v Budimpešti srečanje, na katerega so bili povabljeni uredniki narodnostnih listov, in videli smo, da je naša oblika, videz 20 let pred ostalimi listi, ki izhajajo na Slovaškem, v Romuniji, Vojvodini. S podobo Nepujsaga smo lahko zadovoljni. Ne-pujsag je družinski list, poskrbeti pa moramo, da ne bo preveč populističen, mislim, da mora biti naša naloga, da bralce tudi usmerjamo, ne smemo jim vsega servirati na krožniku, navaditi jih moramo, da bodo ob branju tudi razmišljali."
Kljub zadovoljstvu pa najbrž ostaja tudi kakšna želja za prihodnost?
"Potrebno bo posodobiti računalnike, kupiti modem za povezavo s tiskarno, manjka nam tudi internet. V zadnjih štirih letih smo za razvoj dobili premalo denarja in upam, da bo v prihodnje bolje. Radi bi zaposlili še dva novinarja, da bi potem lažje pokrili vsa dogajanja, saj se narodnostno ozemlje razprostira ob 100-kilometrskem pasu od Hodoša do Pinc."
Silva Eory
Kolegi pri Nepujsagu, le-tega pripravljajo v Lendavi, so proslavili 25. julija štiri desetletja izhajanja madžarskega tednika. Predsednik R Slovenije Milan Kučan je ob visokem jubileju izročil odgovornemu uredniku Lajosu Benceju zlati znak R Slovenije.
Nepujsag se je iz štirinajstdnevne priloge regionalnega Pomurskega vestnika razvil v samostojen, sodoben in vsebinsko bogat tednik. Predsednik Milan Kučan je poudaril časniko-vo "pionirsko vlogo pri obveščanju in nacionalnem obveščanju madžarske narodnostne skupnosti v Sloveniji. Skupaj z radijskim programom v madžarščini že štiri desetletja bogati slovenski medijski prostor." Slavnostni govornik na skrbno pripravljeni jubilejni prireditvi je še povedal, da "Nepujsag opravlja pomembno jezikovno, kulturno in nacionalno poslanstvo, soustvarja sožitje in razumevanje ter krepi sodelovanje med ljudmi v narodnostno mešanem okolju tostran in preko državnih meja. Je pogoj za demokratično narodnostno politiko, kot je utemeljena v evropskih demokratičnih vrednotah in izročilih."
Predsednik Milan Kučan je zavrnil poskuse in negativne pojave, ki bi poslabšali položaj in pravice italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji, ter se zavzel za večstransko sodelovanje v prostoru, kjer izhaja Nepujsag. Gre za sodelovanje s Hrvaško: "Tudi z njo želimo ustvarjalna in prijateljska razmerja. Da bo čimprej v celoti, tudi sporazumno, označena formalna sodobna evropska meja, ki bo povezovala sosede in prijatelje Slovence, Madžare in Hrvate, "je ob jubileju narodnostnega tednika poudaril predsednik Slovenije Milan Kučan.
Slovesnosti so se udeležili tudi drugi ugledni gostje, med njimi slovenska veleposlanica v Budimpešti.
eR
Od 8. januara 1998 leko poslušate SLOVENSKE ODDAJE RADIA GYČR vsikšo nedelo od 8.30 do 9.00 vdre na UKV (URH Kossuth Radio) pa na srednjom vali (stari Petofi Radio) vsikši pondejlek od 21.30 do 21.55 vdre na srejdnjom vali (stari Petofi Radio).
V pondejlek leko čtijete slovenski program kauli Debrecena, Miskolca, Nyiregyhaze, Pecsa, Szegeda i Szolnoka to.
Porabje, 13. avgusta 1998
3
Štenjé
Beltinci: praznik slovenske folklore
SLOVENSKA PREDGA V ITALIJI
Največ knig je na Slovenskom napiso France Bevk (1890-1970). Naraudo sé je v srmačkoj pa-verskoj držini na Primors-kom. Biu je škonik, novi-nar i založnik (kiadó) v Ljubljani i Godci. Piso je pesmi, romane, novele in knige za mladino.
Bevk je napiso prve knige za mladino i prvi roman o Slovenaj, šteri živijo Zvün grajnce Slovenije (zamejs-ki Slovenci). Tau je roman Kaplan Martin Čedermac, v šterom je piso o Beneški Slovencaj v Italiji. Leta 1930 so v Italiji fašisti doj-zapovödali Slovenom slo-
venski gučati v cerkvi pa pri veronavuki. Kaplan Martin Čedermac je nej baugo fašiste, je tadale slovenski mašüvo, pa predgo v cerkvi. Nakak ga je vöovado, i za toga volo je mogo oditi v penzijo.
„Prefekt (glavni fiškališ) je skomizgnil z rameni.
-	No, recimo, da smo v zmoti! Recimo! Toda že tö, da pridigujete v nekem tujem jeziku...
-	V domačem jeziku, katerega edinega ljudje razumejo.
-	Motite sé, počastiti. Ljudje razumejo tudi naš jezik.
-	Ekscelenca, govorim o ljudstvu, iz katerega sem izšel in vse življenje prebil v njegovi sredini. Ne razume toliko, da bi s pridom sledilo božji besedi.
Prefekt je bil neprijetno zadet.”
Marija Kozar
V ZNAMENJU JUBILEJA
Kdor misli, daje praznik slovenske folklore v Beltincih zgolj nedeljski popoldanski nastop folklornih skupin, se zelo moti. Že vrsto let je to nekajdnevna, zanimiva in tudi dobro obiskana kulturna prireditev, kiji ni enake v Sloveniji. Letošnja je imela tudi jubilejno obeležje, šestdeset let folklore v Beltincih. Kaj vse se je dogajalo v teh desetletjih, bi lahko popisali v nekaj knjigah, najbolj nazorno pa so svojo preteklost predstavili na razstavi v gradu, kjer so s fotografijami in predvsem časopisnimi odrezki posegli v bogato zgodovino, ki je nastajala doma in na mnogih gostovanjih v drugih državah. Tu je tudi eno najvišjih mednarodnih priznanj, Evropska nagrada za ljudsko umetnost z letnico 1985. Tako kot na to so ponosni na številna druga, domača in mednarodna priznanja, ki sojih prejeli doslej.
Kronisti so zapisali, daje njihova skupina nastopila kar devetstopetnajstkrat, na njihovih festivalih - letošnji je bil osemindvajseti - so nastopile skupine iz dvainpetdesetih slovenskih krajev in iz pet-
najstih držav.
Posebno skrb posvečajo sodelovanju s slovenskim za-
mejstvom: med prvimi gostujočimi skupinami sta folklorni skupini iz Porabja in iz Sel na Koroškem. Ob jubileju je letos v Beltincih plesala gomjeseniška folklorna skupina.
Jubilej folklore sta aktivno spremljala še živeča prva člana glasbene spremljave, Jože Kociper na basu in Janči Kociper na violini. Kljub dobrim devetim križem in vročini v tistih dneh sta dobro prenašala vaje, nastope in pogovore z novinaiji.
Vedno bolj je v dogajanju beltinskega folklornega praznika tudi tamkajšnji grad,
sicer potreben temeljite obnove. Številnim bo ostal v zelo zelo prijetnem spominu večer z Bogdano Herman, ki je pela otožne in vesele prekmurske in slovenske pesmi ob spremljavi Beltinške bande, posameznih njenih članov ali brez glasbene spremljave, vse ob soju bakel in sveč in pomikajoč se iz grajske sobane v naslednjo in na prosto, na grajsko dvorišče.
eR
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 14.00 na 1. programu mad. televizije. Naslednja oddaja bo v sredo,
19. avgusta 1998. Ponovitev v soboto, 22. avgusta, ob 9.15, na 2. programu.
26. juliuša se je gorenjosenička folklorna skupina že desetič napautila na ijrašnji mednarodni folklorni festival, steroga je Kulturno društvo Beltinci letos 28-ič organiziralo.
Njijva folklorna skupina je letos svetila 60. obletnico. Program so meli za keden dni. Folklorne skupine so v nedelo bile na programi. Več kak deset skupin je gora-staupilo. Predpodnevom so z gospaudom Ramovžom generalko mele, gde so zadnje tanače dobile. Senička folklora je nastaupila s pet pari. Škoda, ka je od najstarejši plesalcov samo Andraž leko prišo s svojo ženauv. Dja, tau je tak, če mladi moški eške bole mlade žene majo. Zvon plesanja si na drugo tu morajo vzeti čas. Nisteme ženske rodijo, nisteme so v službi. Vujpamo, ka mlajši brž zrastejo, etak do stariške pa leko tadale plesali. Lepau, ka so se tej mladi pari rejsan redno potrudili, ranč tak kak goslarge, aj vse dobro klapa. Tau tu leko povejm, ka je dobro biti z njimi v družbi.
Kak pa vejo nagučavati lidij, sploj te, če se človek nja!? Tak sam zapodla ge z Lalijem pa Djančkonom. Njali smo se gordjasti na eno velko kolau, stero se je tak vkriž nosilo
po lufta kak pijani ftiči. Tak brž se je vrtilo, ka smo nej vedli, če mo sapo gemali ali stiskavali železo ali žmejrili. Te seje pa tau nebeško kolau gnauk samo nazaj začnilo vrteti, gor-dol, na pravo, na lejvo. Če si nazaj zbroidm, eške me zdaj mraz trausi. Ge sam samo mladoga Makoš pojba šanalivala, steroga sam iz stolice skur vosiinila pa vkupstrusnila. Ge sam se z rokami pa s petami držala, on je pa z eno rokauv čas emo eške drugim prtiti. V tisti par minutaj se mi je cejlo živlenje dolzavrtelo. Tau vejm, če stoj komi lagvo ške, te aj ga pela v Beltince na tau kolau pa eške več, plača zatau, aj ga vsebola zmantra. Zatau, ka smo mi trge telko trpeli, so naši goslarge eške prej redno plačali.
Vej smo meli temo domau prauti daumi. Naš Lujzek je eške do Varaša nej mogo k sebi priti. Vujpanje je emo samo v svojoj palinki, stera ga prej doma v hladilniki čaka. Djančkona bi pa vejn eške petkrat mogli gorspakivati na kolau, aj me gnauk lagvo bau.
No, takše - zdaj že - lejpe spomine mamo s folkloristi. Vo smo se nasmejali z njimi na mejsec dni.
K. Fodor
Porabje, 13. avgusta 1998
4
gQ2l
Frlec v Latinski Ameriki
Zunanji minister Boris Frlec se je mudil na obisku v dveh latinskoameriških državah, Čilu in Braziliji. Frlec je po prihodu v Ljubljano obiska ocenil kot uspešna, predstavniki obeh držav so po njegovih besedah izrazili interes za sodelovanje s Slovenijo, še zlasti na gospodarskem področju. Gospodarsko sodelovanje je bilo ena od osrednjih tem pogovorov v Santiagu in Braziliji. Slovenska stran je predstavnikom Čila in Brazilije predstavila možnosti, ki jih Slovenija s svojo infrastrukturo nudi za prodor južnoameriškega blaga na trge v vzhodni in juhovzhodni Evropi, je povedal Frlec. Ob tem velja omeniti, da Brazilija že zdaj uspešno izkorišča koprsko pristanišče.
Odklopljena elektrika
Slovenija je konec julija uresničila grožnjo in Hrvaški zaradi neplačevanja računov odklopila električno energijo iz krške nuklearke. Hrvaška se je takoj odzvala in protestirala zaradi takšnega načina urejanja spornih vprašanj. Zaplet je tako zadnji teden julija zmotil predpočit-niško zatišje.
Predsedovanje
Varnostnemu svetu
Slovenija je 1. avgusta za en mesec prevzela predsedovanje Varnostnemu svetu ZN. Na dnevnem redu Varnostnega sveta je precej tem, od Kosova in Makedonije do Iraka, Libije in problemov v Afriki. Slovenija je s 1. januarjem za dve leti postala članica Varnostnega sveta ZN. Ta šteje pet stalnih in deset nestalnih članic, vsak mesec pa mu predseduje ena od njih.
Policisti v Sarajevo
400 italijanskih karabinjerjev ter policijskih enot iz Argentine, Romunije in Slovenije je s približno sto vozili iz tržaškega pristanišča z vojaško ladjo San Marco odplulo v Ploče, od tam pa so odpotovali v Sarajevo, kjer bodo sodelovali v zadnji fazi misije Sforja.
NémarKejp (7)
KRIŽ(MAN)
Človek je mali.
Križ je velki. Križi so velki.
Z oblakov švigajo čemerni črni pogledi.
Porabske pripovejsti tak vejo, ka gda je törski casar - tam, gde Zdaj te križ stogi na Schlossbergi - pred krvavo bojno zvišeno pravo, ka gda do podnek zvonili, te ške obed meti v cerkvi v Mariazelli. Iz Marijinoga förtoka pa nakrmiti in napogiti svojoga konja.
V	Rabije namesto vode prej več gni zato törska krv tekla, ka je neznajžni peklenšček Boga (Križanoga) in sv. Marijo razžalo. Törski sultan je biu strašno velik gospoud. Depa nej Baug, liki tö samo človek. Mali človek, šteri ma par lejt na etom püklavom svejti, pa un tö more preminauti z ete zemle.
En človek zadobi malo več križov na svoji ramaj, drugi menje. Depa največ deset (100 lejt). Pa ka je tau prauti vöčnosti (neskončno dosta križom)? Zaka nema vsikši gnako numaro križov? Lejta pa žmečave tö?
Edino paverge so leko radi, če s kem več križov majo. No, nej nevol, liki križe iz pšenice, žita, gečmena ptt. Snopke v tom križi tö majo svoje krizne križe. Najspaudnjije „škonik“, njega teži dvajsti „dvornikov“, najvrkajpa sedi „pop“.
V	vsakdanešnjom žitki je najlepši križ, gda vert ali vertinja z naužcom prekriži domanji krü, prva kak ga gorvrejže. Dostafele pravi pa lejpi križi gestejo: grški, latinski, malteški, Andrejev, kardinalski, papeški...
Nej so vsi križi lejpi. Ništarni so sploj grdi, kak napr. Hitlera klükasti križ. Gorečoga križa, šteroga so nücali (nücajo?) v merikanarskom kukluksklani, tö ne morem vöstati. Zato, ka en mali človek (Merkar) odürava drügoga maloga človeka (Črnca), zmejs pa nüca za pomauč takšo sveto delo, kak je križ.
Tisti križi, štere malajo portirge na mojom delovnom mesti, sé mi tö ne vidijo. Zato, ka tau znamanüjejo, ka je človek v slüžbi. Po pravici povedano, mali človek bi Včasik (?) tö raj biu povejmo na maurdji, v gostilni, bi raj splesavo z mladimi deklami, kak v slüžbi delo.
Törki so prej v Slovenski vesi tö z mladimi deklami steli biti, po imeni z Marinko, Jutko pa Leno. Baja je samo tau bila, ka so dekle nej štete tiste grde nevörnike. Nej so sé njim podale. Vvesi prej eške itak stogi tista breza, na štero so Djaurge dekle gorobesili (prekrižali) pa jim cecke doj zrezali.
Sveti križ!!!.
Človek je strašno mali, pa strašno velke svinjarije dela. Najbaukše bi bilau, če bi leko s kakšo comparnijo odgnali vse tiste križe, šteri so odürni, pa bi ostali samo tisti, šteri so rejsan boži ali - človeški.
Križ kraž, krau Matjaž, lüknjo Vrto, lüknjo Vrto, poč, poč!
Besedilo in posnetek: Francek Mukič
Buschenschank
Dragi naši lüdje, dragi bralci, prva liki bi mislili, ka meje pamet tanjala, bojte tak dobri pa zatok preštite, ka bi vam pod tejm naslovom rada napisala.
Leto je, lüdje po vasnicaj Zdaj ženjajo za vsakdanešnji krü valaun. Od tistoga mau, ka je človek krü vönajšo, je vendar vsigdar tak bilau pa je tak, ka če pri rama nega krüja, je človek leko puno vsej dobrot, sé lačen čüti. Pa Zdaj pri nas, ka sé je žetva končala, po radiona, po televiziji, po novinaj drugo ne čüjemo pa ne vidimo, samo tau, kak država odküpüje pa kak nej od tisti sildje, ki ga pripauvajo. Guč es ali ta, letos v našom rosagi pa dosta več sildje pripauvano, kak kelko bi sami leko ponücali. Čüti je še, ka našo sildje prej Zdaj trenutno nikomi nej trbej po cejlom svejti. Stoj bi leko pravo, ka sé pa ges s tejm brigam pa si lampe brüsim, vej pa tau nede trbelo meni rešüvati. Tau je istina. Samo meni, vam vsem je nej vseedno, kama pride vrejdnost rosaga. Mi mo tak živeli, vsakši poseba tü, kak rosag gazdüje. Te nas pa zatok vseedno briga, ka sé tüj godi.
Ka sé godi, ka sé godi! Demo v Evropo. Tau je gnauk gvüšno. Tam - če pridemo do toga - mo pa nikak tak, kak gda eden srmački pojep v bogato držino pride. Pa tau sam tü nej ges vönajšla. Predsednik naše nauve vlade je nam tau presvejto, gda je pravo, ka prej smo mi - tüj na srejdi Evrope - dvajsti lejt zaostanjeni od zahodni držav. Od toga meni samo tau napamet pride, ka ges že ne zadobim, pa moji vrstniki tü nej, da bi popravom sé čütili v Evropi.
Gnesden je pa tak, ka sé čedniti vsakši strašno zna. Ges mo Zdaj tü tak delala, čednila mo sé.
Vejte, kakoli ka smo tü na srejdi v Evropi takši srmaček^ zatok včasin mamo priliko malo vujti k sausadom ali malo dale tü Pogledniti. Nej dugo nazaj, pa Zdaj že nej oprvin, sam malo vandrivala po Avstriji. Zdaj vleta tam po vasnicaj sploj dobro šegau gor držijo. V vsakšoj vesi. Tau je pa "buschenschank". Tau je edna forma turizma po vasnicaj. Stoj bi leko pravo, ka sam pa nika vönajšla, vej pa takšo že pri nas tü geste. Istina je pa tau, ka nej v takšoj formi. Tau tak de, ka nistarni pavri, šteri gazdüjejo, si malo doma prejk napravijo kakše velke garaže, malo vcuj k iži zozidajo strejo pa s stolami pa s stolicami notskvaterajo. Pa te vse, ka pauvajo, vse pripravijo za turiste. Dva ali tri meseca tau trpi, te neprestanoma pečejo fajn domanji krü, kolejo svinje pa maro, nücajo vse, ka zemla pripauva. Če deš po pauti pa vidiš eden količ v zemlau not vdarjeno, tam pa pantlik gor, te ti tau kaže, gde je gostišče. Tüj familijo vküp segnejo pa delajo nauč den. Turistov je pa telko, ka buma Večkrat že auto samo na kakši vrtnicaj leko tapostaviš. Tej pavri ne vozijo nikam svoj pauv. Tam doma ga ponücajo, iz tistoga edno leto živejo, tadala pauvajo. Domanjo vino, dobro pečeno, okajeno ali küjeno mesu, pa vejgabaug kelkofele paštet pa vse fajnsko sé tam dobi. Vse domanji žma ma. Če bi pa stoj pravo, ka človek je nej samo za gesti pa za piti, za tau sé oni tü pobrigajo. Največkrat sam gazda, če nej, te vertinja ali sinovi ali čerke si v roke vzemajo gombaste harmonike, pa te igrajo. Te pa vsi gosti postanejo, nevedoč, gnauk smao edna držina, vküp popejvajo.
Zdaj mi je samo telko napamet prišlo, ka lüdje, če ešče mate doma zozidano peč, Baug vari ne trgajte je doj. Vidli te, za 20 lejt dejo trbelo, Vej pa te mo mi že tü bogati pa bole Pametni.
I. Barber
Porabje, 13. avgusta 1998
5
Domau so me zvali, z veseljem sam prišla
Človeška natura je včasin malo špajsno. Samo si tau našo šego premislimo, ka največkrat bole vörvamo takšomi človeki, steri od daleč pride, liki našim domanjim. Zaman sé drži takši pregovor, ka prej če stoj od daleč pride, tau leko povej, ka ške. Nej gnauk pa nej dvakrat sé je Zgodilo, da tak mislimo, ka steri je prišo od daleč, več zna kak naši, ovak opravla svojo delo kak pravi naši. Tau je pa sploj istina gratala pred osmimi lejti, gda seje vse obrnaulo. Te so po naši vasnicaj, ranč tak kak po cejlom našom rosagi, vömenjavali nej samo funkcionare, liki najboukše strokovnjake tü, ki so slüžili po naši vasnicaj. Leko povejmo, smejšno je bilau, ka so ednako stare, največkrat strokovno slabej-še lidi prizvali v Vasnice za tau ali tisto, samo je tau bilau prvo, naj ne baudejo tisti, steri so prva bili.
Zdaj, po osmi lejtaj so že gorprišli, ka je tau nej dobro bilau. Naše Vasnice so dos-tikrat drügo plačale za tau, ka so si zbrale tijinske strokovnjake, ki so nika pa nika nej vedli od naši lüdi, od naši problemov. Tau je mantranje bilau lüdam pa tistim tü, ki so mogli cejlak znauvič začniti.
Nikak tak je pa tau s tistimi našimi lüdami tü, ki so naši, so postavleni za kakše funkcionare ali so vönavčeni pa slüžijo doma v svoji vasnicaj. Tak sé vidi, liki bi si tak premišlavali, da je matura ali diplomo naši lidaj nej telko vrejdna kak, povejmo tistoga, ki je prišo es iz Budimpešte. Tau pa samo zatok, ka si tak mislimo, ka so drugi lüdje čednejši, kak povejmo, našo Ančka ali Peter.
Pa dajte mi valati, naši ranč tak znajo. Zvün toga so pa eške stau procentov več vrejdni zatok, ka nas poznajo, vse znajo od nas. Pa od toga samo eške telko: Porabski Slovenci so vsepovsedik hirešnji delavci, depa ranč tak hirešnji smo pri včenji.
Zakoj sam pa zvünredno tak dugo razlagao vam od toga, včasin te zvedli. Ojdla sam v Števanovci pri Agi Holec (Sömenek), ki v vesi vodi vrtec doma je iz Števanovec (Otkauvec). Agi, Zakoj si sé ti tistoga reda včila za vzgojiteljico? V Števanovci je te eške nej bilau vrtca.
"Gda sam ovnovno šaulo skončala, sam sé glasila v
Sombotel v srednjo šaulo za vzgojiteljice. Tistoga reda je eške takšo bilau. Od 300 so nas 40 vöodebrali, ki smo po štiri lejtaj maturirali pa smo leko v slüžbo stanili kak vzgojiteljice. Tau so bile moje otroške senje. Rada mam deco, etak sam pa si zbrala takšo delo."
Gda si končala, kama si prišla v slüžbo?
"Najoprvin sam dobila delo na Bajánsenyi. Tam sam bila edno leto, tačas so nej Prišli pome Vendel Konkolič, naj pridem domau v Števanovce, zatok ka pri nas tü baude vrtec. Daum je daum, z veseljem sam prišla domau. Tau pa zatok morem povedati, da so me tam na Bajánsenyi strašno za velko meli pa so me poštüvali."
Zdaj, ka etak praviš, ka so te tam sploj poštüvali, bi te leko pitala: tüj doma te ne poštüjejo tak?
"Tau je sploj relativno. Tau je gvüšno, če bi prišla od daleč, bi me lüdje bole priznali, tau sam čütila na Bajánsenyi tü. Depa meni
je tau sploj lepau, da vsakšoga poznam, z vsak-šim si leko zgučim, največkrat slovenski, komi para nega."
Tak vejm, da si od jeseni 1985. leta doma, od 1986. januara pa vodiš Števanovski vrtec. Od tistoga mau, ka sé je vse pre-obrnaulo v tvojom živlenji pa v vrtaci?
"Tau bi dugo bilau raz-
lagao, ka vse sé je godilo. Edno je gvüšno. Pogoji za vsakdanešnjo živlenje v vrtaci so vse žmetnejši tak finančno kak povejmo pri jeziki. Slovenska pokrajina smo. Liki naši mlajši z doma vse menje znanja prinesejo. Tü mislim na materni gezik. Gnes je v Porabji žmetno tak vrtcem kak šaulam. Stariške tau čakajo, da deco mi, samo mi navčimo na materni gezik.
Te cajt sam končala visoko šaulo tü, zatok ka je srednja šaula nej zadosta bila. Tau tü morem povedati, ka Zdaj v jeseni mo znauvič na visoko šaulo. Nejman diplomo iz slovenščine, tau morem končali, če škem ostati, deco slovenski včiti.
Oženila sam sé, iz Števanovec mam moža, pa mava dva otroka. Baugi vala, mala sé lepau včita, srečna sam z njima, s svojoj držinov. Dobro pa lepau je, ka sé je naš vrtec nigdar nej sprazno. Zdaj, gda smo letos zaprli, smo meli 31 mlajšov, telko je
ešče v našom malom vrtaci nigdar nej bilau. Pa sé je najšlo velko število takši starišov tü, ki sé posebno brigajo za vrtec. Lani, letos, so vsefele prireditve organizirali - bale, po fašenki so ojdli - pa so cejli asek not dali na vrtec, za deco (180 gezero forintov). Vüpam sé, da vrtec vse več pozomosti dobi od starišov tak, kak od naše samouprave pa od slovenske samouprave.
Po spremembi sam vöpo-nücala natečaje pa sam sé obrnaula k različnim organizacijam za pomauč zatok, ka je finančno vse žmetnejše. Moram pa povedati, da je največ pomo-či dala meni Slovenska zveza. Etak pa tak čütim, ka za toga volo tü smo dužni tau nazaj obračati, zdržati našo slovensko rejč pa kulturo."
Kak si etak pogučavava z Agi, njeni mali Gabor pa mala Agi sta med nami, pa sta mi že nalekla svoje spričevalo (dvojezično), ka sta Zdaj na konci leta dobila. Obadva sta odlič-njaka, lepau sé včita.
Gabor, ka boš ti, da boš velki?
"Jaz bi rad bio autome-hanik."
Pa ti, Agi?
"Ge bi rada bila tanarca.”
Agi, prajla si, ka ti je mauž iz Števanovec.
"Moj mauž je vönavčeni zidar, depa Zdaj v Varaša dela, gde križe delajo na cintor pa ešče vse dosta drugo tü. Müva si doma največkrat slovenski guči-va. Mali pojep vse razmej pa ešče guči tü. Mala bola slabo zna, pa bole nešče gučati. Sploj je potrejbno, da doma starišje gučijo med sebov slovenski, depa tau poslüša pa sé vči.
Pa s tejm vred mi samo tau napamet pride, ka sam sploj rada, ka so me tistoga reda domau zvali. Nej bi mogla indrik živeti."
I. Barber
Manjšinske volitve
Volitve manjšinskih samouprav bodo potekale istočasno kot lokalne volitve, to se pravi 18. oktobra. Iniciativo za ustanovitev manjšinskih samouprav morajo dati same manjšine in sicer pismeno. V določenih naseljih bodo razpisali lokalne manjšinske volitve v primeru, če bo to prosilo najmanj 5 ob-čanov-volivcev, ki pripadajo isti manjšini. Volivci to morajo storiti na primernem obrazcu in potrditi s svojim podpisom.
15. obletnica Monoštra
Monošter je dobil mestni naziv 20. avgusta 1. 1983. Petnajsto obletnico mesta bodo proslavili s prireditvami, ki bodo trajale več dni v velikem šotoru pri cerkvi.
19.	avgusta, v sredo
•	17.00 Otvoritev in mednarodna folklorna revija, na kateri bodo nastopile skupine iz Češke, Turčije, s Sardinije in Kitajske.
•	19.00 Program mažoretk iz Monoštra
•	21.00 Odlomki iz mu-sicala Hair
20.	avgusta, v četrtek
•	9.00 Maša v baročni cerkvi
•	10.30 Svečana seja mestnega sveta
•	14.00 Dan Tovarne Opel
21.	avgusta, v petek
•	10.00 Otroški program
•	16.00 Festival "dobrega sosedstva"
•	Nastop ljubiteljskih skupin
22.	avgusta, v soboto
•	11.00 Narodno-zabavna glasba (Erzsebet Tala-ber-Bertalan Hollay)
•	16.00 Nadaljevanje festivala "dobrega sosedstva"
Porabje, 13. avgusta 1998
6
TIHINEC MED DOMAČINI - DOMAČIN MED TIHINCI
Gda sam sé pripelo k druiini Kerec vŽenavlje, pa sam sé vanej pri njini iži Stavo, so me prijazno nagučavali, naj sé ne stavlam tak daleč zyün iže, liki naj sé lepou pripelam v njino dvorišče. Včasik so me v ižo zvali, pa ponüjali, naj gejm obed. Nika sam nej lačen büu, zato sam na gesti ranč nej mogo misliti, depa mi je don dobro spadnilo, ka v tom našom odümom svejti gestejo takši lidge, šteri enoga tihinca za pau minute tak gorprimlejo, kak če bi bila od njine najbližiše — žlate.
Zlate düše.
Gospa in gospaud Kerec v Avstriji delata že 28 lejt. V Ženavlji mata lejpo velko ižo, na štero sausadkinja tö skrb má, ka na gausti zato ne moreta domau oditi. V leti vsakši dva kedna prideta domau, v zimi pa ne odita tak na-gausti, ka so dostakrat lagve ceste. 220 kilomejt-rov daleč so od doma, blüzi telko, kak če bi v Ljubljane odili, 2-3 vöre so doma. Najbole so žalostni, ka je sploj pauleg, v Martinji mejni prehod, uni pa sé don morejo prejk Rábafíizesa (Heiligen-kreutza) ali Bajánsenye (Hodoša) domau voziti. Tau pa zato, ka sta Obadva austrijska državljana (állampolgár), pri mejnom prehodi G. Senik-Martinje pa samo slovenski pa madžarski dr-žavljani leko prejk déjo... Gda sam pri Kerecovaj odo, so moški (mauž, sin, sausad) traktor popravlat zato sam sé z vertinjo pogučavo.
* * *
- Zaka ste vi austrijski dr-žavljani? Ali Zaka nemate dvojno, slovensko-austrijs-ko državljanstvo?
»Tistoga ipa sva müva tam stanovanje (lakás) küpila, pa so nam zatogavolo nej dali dvojnoga državljanst-va. Tau je ešče prlé bilau, gda je Slovenija ešče nej samostojna bila. Zdaj va že čakala, dokeč v penzijo ne prideva, gnauk za 10 lejt... Ges delam v fabriki Eskimo Iglo, delam v künji, kam delavci odijo gejst, sam preddelavká, 8 žensek nas dela. Mauž pa dela v Hladilnik!, gde sé tovomjaki hladilnik (hű-tőautók) vöodavajo.”
-	28 lejt ste sé že fejst cuj vzeli v Austriji, nej?
»Ja, pa Znate ka!”
-	Slovenski ste nej pozabili?
»Nej, ka če tak nagausti domau ideš, te nemreš pozabiti.”
-	Mislim, ka nad seuv tö slovenski gučite.
»Ja, tau pa.”
-	Ka pa mlajši?
»Pojep je doma, več pa nemamo, samo enoga sina. Un sé je tam v Austriji naraudo, pa te sva ga, gda je 3-4 mejsece star biu, domau dala, sledik pa te un več nej Sto v Austrijo iti. Un prej bole doma ostane, moja mati je fejst nave-zana bila na njega, pa tak je te un doma austo.”
-	Nej vam malo špajsno bilau, ka je vaš sin biu, pa je don nej vaš biu?
»Znate, ka špajsno bilau! Ka, če je nej Sto iti ta?! Te je pri nas tö siromastvo bilau, penaze je trbölo, müva sva mogla slüžbi, cejle penaze sva mogla domau davati, smo kučo delali, tau tisto, štale smo zidali, penazge so potrejbni bili, zato pa sva Obadva mogla v slüžbo iti. S koj bi doma živeli? Mujs bilau iti v tujino.”
-	Na tihinskom je zato tö žmeten krü, če rejsan je tam malo baukši slüž.
»Mi smo Sprvoga tüdi dosta trpeli, strašno so žmetne vöre bile, ka smo delali. Delali smo v tovami (fabriki), pa gda smo tam zgotovili, smo privatne tüdi odili delat, napriliko repo edjeznivat na njive, ka naj čim več pejnaz vküper spravim, ka te doma leko kaj napravimo... Če me kakši beteg
ne dosegne, Zdaj že do penzije ščem tam ostati.”
- Kak sé kaj razmejte z Austri ji? Kak sé Uni kaj držijo do tihincov?
»Mi problemov z njimi nemamo. Mi smo si tak, da bi eni bili. Gestejo naši, gestejo Austriji, gestejo drugi tihinci, vse smo zmejšani. Tau pri nas nega, ka bi eden ovoga laučo.”
-Tau samo zato pitam, ka na Koroškom tö živéjo Slovenci, pa sé uni dostakrat kaj taužijo, ka je Austriji bantivajo.
»Nej, tau pri nas v naši tovami nega! Pa pri nas rejsan dosta auslandarov geste, Srbijanci, Bosanci, Kinejzi, Törki, ka je človek vse ranč ne more povödati, depa nišče ne bantüje eden drügoga.”
- Tisti konec kedna, gda ne pridete domau v Že-navlje, ka te tam delate? Počivate ali potüjete po Austriji?
»Ja, kaj počivamo, depa tam doma tö vsigder geste
kakšo delo, pa malo v ves idemo, Včasik malo v baute, pa tü-ta pa tam-ta... Vsigder je trbej kaj küpiti za domau, toma-tistoma, sausedici, tak je prauti trbej vküper poiskati tačas, ka idemo domau.”
-	Ka Zdaj delate doma? »Gnes sam krü pelda.”
-	Eške doma pečete krü? »Ja, ja!”
-	Dje gde pa mate peč, ka
go nin ne Vidim eti v künji? »Ja, etam vönej go mamo! Pravo paversko peč! Tau sva ge pa mauž dala zozidati! Prlé smo meli tü v künji peč, pa smo vö vtrgnili, pa te smo go vönej dali znauva zozidati.”
-	Baukši je domanji krü, kak bautošnji?
»Tau pa Znate, ka je baukši!”
-	Vi tö radi mate domanji krü?
»Nej, ges trnok neščem domačoga.”
-	Nej?! Samo ga radi pečete?
»Ja.”
-	Ge bi zato takše nej delo, ka bi nika nej Sto gesti pa bi tisto küjo. Ge bi tisto nej Sto küjati ali pečti!
»Ges pa jim rada spečem, samo ga naj radi gejo. Pečem ga za domanje, mater, očo pa sina, pa Včasik malo sausedici dam. Do-manjim nutri dejem v zmrzovalnik, pa te ga majo dva kedna, tačas ka pa ne pridemo domau...”
-	Vüpam, ka Zdaj nemate krüja v peči, ka müva Zdaj prklajava, zmejs pa vam krü zgori.
»Nej, ka sam že vövzela. Če ščete, vam enoga s sebov dam, ka te ga domau nesli.”
-	Bauk plati, depa ge nikše lagve zobe mam...
»No, vej pa je tak trdi pa nej!”
-	Te domanji krü nej bole trdi, kak bautošnji?”
»Tau pa nej istina! Ja, če ga en keden njate vönej.”
-	Kelko mate šegau nagnauk spečti?
»Osam kolačov.”
-	Austrijcom tö kaj nosite?
»Ah, što de njim telko pe-ko?! Te bi mogla dvakrat pečti... Ovak pa samjim že dostakrat nosila! Uni bi meli ne vejm kelko kolačov, samo što de tau mejso?! Tau je žmetno, ka človeka roke bolijo...”
* * *
Če rejsan sam si izmislo, ka me zobge bolijo, če rejsan gospau roke bolijo od toga, gda krü mejsi, sam don mogo vzeti en kolač, ka mi ga je gospa Kerecova rejsan iz srca ponüjala. Krü je povila v lejpo salvejto iz platna.
Poštenje do krüja. Poštenje do tihinca...
Leko, ka uni najbole vejo, ka je tihinec tö človek?
Besedilo in posnetek: fr.m.
Porabje, 13. avgusta 1998
7
PÁLYÁZATI
FELHÍVÁS
Az Oktatási Minisztérium az 5/1998. (11.18.) MKM rendelet 21. paragrafusának 2. bekezdése alapján pályázatot hirdet a kisebbségi népismereti tankönyvek biztosítása érdekében az alábbiak szerint:
I.	Az 1-4. osztályok számára:
•	horvát, német, román, szlovák, szerb, szlovén és cigány népismereti tankönyv - maximális terjedelem: 10 ív (A/5)
Az 5-6. osztályok számára:
•	horvát, német, román, szlovák, szerb, szlovén és cigány népismereti tankönyv - maximális terjedelem: 20 ív (A/5)
A 7-10. osztályok számára:
•	horvát, német, román, szlovák, szerb, szlovén és cigány népismereti tankönyv - maximális terjedelem: 30 ív (A/5)
E tankönyveket a 32/1997. (XI.5.) MKM sz. rendelet részét képező horvát, német, román, szlovák, szerb és cigány népismereti követelmények alapján kell összeállítani. Jellegük dokumentumgyűjtemény. Tartalmazhatnak minden olyan forrásanyagot, dokumentumot, irodalmi és egyéb művészeti, népköltészeti alkotást, leírást, térképet stb. amelyek a fent megjelölt követelmények tananyagának elsajátítását szolgálják, figyelembe véve az adott korosztályok életkori sajátosságait.
II.	A 7-10. osztályok számára:
•	horvát, német, román, szlovák, szerb, szlovén és cigány népismereti tankönyv vagy témakörökre tagolt, több kötetből álló tanykönyvcsalád - maximális terjedelem: 30 ív (A/5)
A tankönyveket a 32/1998. (XI.5.) MKM sz. rendelet részét képező népismereti követelmények alapján kell megírni. Tartalmazniuk kell minden olyan tárgykört, amely a fent megjelölt követelmények tananyagának elsajátítását szolgálja. A tankönyvek - a cigány népismeret kivételével - az egyes kisebbségek nyelvén készülnek.
Pályázhatnak• mindazok a személyek vagy csoportok, akik, amelyek képesnek érzik magukat a munka elvégzésére. A pályázatra jelentkezőknek konzultációs lehetőséget biztosítunk, ezért a pályázat megjelenésétől számított 30 napon belül a pályázóknak írásban jelezniük kell pályázati szándékukat az Oktatási Minisztérium Civil Kapcsolatok és Kisebbségi Ügyek Főosztályán (Cím: 1055 Budapest. Szalav u. 10-14.)
A pályázaton nyertes szerzővel, szerzőkkel szerződést kötünk a könyv(ek) első kiadási jogának megvásárlásáról, melynek díja a pályadíj. A könyvek első kiadásáról a minisztérium külön, kiadóknak szóló pályázat keretében gondoskodik. A kiadóknak szóló pályázat során az Oktatási Minisztérium figyelembe veszi az Országos Kisebbségi Bizottság véleményét.
Pálvadíiak:
I.	helyezett könyvért ívenként 50.000 forint
II.	helyezett könyvért ívenként 40.000 forint
III.	helyezett könyvért ívenként 30.000 forint.
A kéziratok beadásának határideje: 1998. december 31. az Oktatásügyi Minisztérium címére.
Poslovati z Madžarsko
je naslov zelo koristne knjige, ki jo je izdal Center za mednarodno sodelovanje in razvoj. Namen knjige je, da se podjetja, ki še niso navezala poslovnih stikov z madžarskimi partnerji, oziroma podjetja, ki želijo razširiti že obstoječa sodelovanja, seznanijo s koristnimi in aktualnimi informacijami.
Dr. Zlatko Muršec v svojem uvodu h knjigi poudarja, da ima izvoz v vsakem gospodarstvu, ne glede na velikost države, izjemen pomen. Rezultat uspešnega političnega in gospodarskega sodelovanja je, da je delež Madžarske v slovenskem izvozu 1,4 % in njen delež v slovenskem uvozu 3,1 %. Številke kažejo tudi to, da imamo še veliko nalog. Številne države so oblikovale različne mehanizme za pospeševanje izvoza z namenom, da bi bila domača podjetja konkurenčna na svetovnem trgu. Z
vidika zunanje trgovine je zelo pomembna harmonizacija pravnih predpisov in ekonomskih sistemov ter razvoj informacijskih, transportnih, bančnih in zavarovalnih sistemov. Ferenc Hajos, kije bil prvi veleposlanik R Slovenije na Madžarskem, knjigo priporoča. Po njegovih ocenah madžarskemu trgu v številnih slovenskih podjetjih posvečajo premalo pozornosti. Pomemben dejavnik pri gospodarskem sodelovanju dveh držav je, da neposredne železniške in avtocestne povezave olajšujejo blagovno menjavo.
Knjiga ima petnajst poglavij, ki pokrivajo različne teme: splošni podatki o Madžarski, bilateralni odnosi, izvoz-uvoz, carinski sistem, davki, bančni sistem. Koristne nasvete dobijo tudi tisti, ki želijo ustanoviti podjetje na Madžarskem. Poleg pravnih nasvetov vsebuje knji-
ga veliko praktičnih informacij in podatkov, koristne naslove, naslove odvetniških pisarn, podatke o večjih bankah, o sejmih, na katerih sodelujeta obe državi.
Zanimivost knjige je, da se v posebnem poglavju ukvarja s položajem slovenske manjšine na Madžarskem. V Porabju živi približno tri tisoč Slovencev. Zveza Slovencev ima sedež v Monoštru. Knjiga nam da vedeti, da moramo biti posebej pozorni na to območje in splača se izkoristiti prednosti, ki izhajajo iz geografske lege, iz bližine te pokrajine. Na koncu knjige so slo-vensko-madžarski izrazi, ki olajšujejo poslovno bivanje na Madžarskem. (Zlatko Muršec - Bojan Zidarič: Poslovati z Madžarsko. Ljubljana, 1998 Center za mednarodno sodelovanje in razvoj.)
Dr. Fejes Erzsebet
Tudi občina Hodoš-Šalovci za tesnejše sodelovanje s polabskimi Slovenci
Občinski svet občine Hodoš-Šalovci je pred dnevi obravnaval in sprejel Sporazum o sodelovanju občine z Državno slovensko manjšinsko samoupravo in Zvezo Slovencev na Madžarskem. Tako bodo porabski Slovenci utrdili in okrepili svoje stike in sodelovanje s še eno obmejno goričko občino iz Slovenije. Po mestni občini Murska Sobota, obmejnih občinah Gornji Petrovci in Puconci so dokument sprejeli še v šalovski občini. Sicer pa imajo porabski Slovenci z občani te obmejne goričke občine že vrsto let dobro sodelovanje, tako s kulturnimi skupinami, šolo, vrtcem, gasilci in drugimi dejavniki, v zadnjih letih pa še posebej s krajani Čepinec in Šalovec.
Tudi v tem sporazumu so zapisane obveze o skrbi občanov šalovske občine za spodbujanje stikov na gospodarskem in kulturnem področju, tesnejšem sodelovanju z matično domovino Slovenijo in prebivalci občine Hodoš-Šalovci, pa tudi k ohranitvi narodnostne zavesti Slovencev na Madžarskem. V sporazumu posebej vztrajajo na čim hitrejšem odprtju novega mejnega prehoda Verica (Ketvolgy) - Čepinci, ki bo bistveno izboljšal položaj ljudi ob slovensko-madžarski meji.
Gre torej za novo potrditev o skrbi prebivalcev ob meji za slovensko narodno skupnost v Porabju, pa tudi za prispevek k uresničevanju meddržavnega Sporazuma o skrbi R Madžarske in R Slovenije za obe manjšini oz. h krepitvi sicer dobrih sosedskih odnosov med Slovenijo in Madžarsko.
Slovesnost ob podpisu tega Sporazuma bo sredi septembra v Šalovcih, ko ga bodo podpisali predsednik Državne manjšinske samouprave Martin Ropoš, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Himok in župan občine Hodoš-Šalovci Aleksander Abraham.
GB.
Porabje, 13. avgusta 1998
Pesem iz Sobote
Gda sé zbidin, gori priden, ka več ne spin, te sé obličen in v slüžbo bižin, ka sé šefa trno bogin.
Un sé sikši den z menov kori, ge pa delan zase pa ške za tri, gda pa nan plačo deli, skuznate so moje oči.
Kak naj Zdaj iden domou, ka san nej zaslüžo ranč za vodou? Kak aj držini poven, ka leko gejmo edno gesti na den?
Gda pa si zmislin ške na Regino, kisilo grata v kupici vino, ranč sé ne moren v meri napiti, v pijači brige ftopiti.
Valabougi, ka leko ške spin, te pa senjan, senjan, senjan... kak na lotoji dvajsti miljonouv dobin.
MIKI
Ka je tau?
Eden slikarski umetnik (festőművész) sé je oženo pa si je sploj mlado ženo vzeo. Ta mlada sé je za nistarni kednov srečala s svojo padaškinjov, štera go etak pita: "No, kak pa kaj živeta?"
"O, sploj je vse živo," pravi naša mlada ženska. "Moj mauž mala kejpe, ge pa küjem. Po tistem si pa dugo-dugo vör samo tau tomačiva, ka je na njegvon kejpi (sliki) pa ka je na mojom stauli (mizi)."
Ta grda küjarca
V Hollywoodi je etognauk edna sploj hirešnja igralka (színésznő) taposlala svojo küjarco. Njeni mladi spoznance go etak pito: "Zakoj si taposlala tau svojo küjarco? Tak pa ja nišče ne vej küjati, kak ona zna."
Zdaj pa igralka etak: "Tau je istina, ka strašno zna
küjati. Samo tau sam več nikak nej mogla tadala trpeti, ka sé vsakšomi (h)vali, ka ona že prej štirideset lejt küje pri meni."
Gnešnji penzionisti
Etognauk sé je naš Pejpi srečo s svojim padašom, šteri je tü penzionist pa ga etak pito: "Bio si pri padari?"
Pejpi pa: "Bio sam. Dau mi je vrastvo pa sam go drago vörejšo. Zdaj pa tau vrastvo ne morem nücati." "Zakoj nej?" pita padaš. "Zatok," pravi Pejpi, "ka je na vrastvo gor spisano, ka po jestvi go morem not vzeti."
Vö je potegno spico
Naš Ödön sé je etognauk vzeo pa je üšo ribe lovit. Kak etak sedi pri Rabi, gnauk samo napamet vzema, ka je nika zgrabo. Pa ka je vöpotegno? Edno škatülo spic. Zdaj naš Ödön začne spice nared vö iz kaštüle brati pa po ednom začne vožigati. Edna sé nešče vužgati, za nikoj nej. Te sé je zgodila
čüda. Ta edna sé je vužgala, depa včasin je vgasnila tü. Naš Ödön je pa Zdaj tau edno spico včasin nazaj djau v škatülo pa je pravo: "Ta go dejem, ta edna je ešče dobra."
I. B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.
Slovensko trgovsko podjetje AMS d.o.o.
Zaloška 167 1000 LJUBLJANA
Išče osebo za vodenje hčerinskega podjetja na Madžarskem.
Pogoj je vsaj srednješolska izobrazba, zaželjena pa je tudi komunikativnost, ambicioznost in znanje slovenskega jezika.
Vsi zainteresirani pošljite pisno ponudbo za zgornji naslov ali pa pokličite na telefon št: 00-386-61-1400-103 oz. 380-767 časopis Porabje.
•k k * it It
Szloveniai Kereskedelmi Vallalat, (AMS Kft 1000 Ljubljana Zaloška 167.) leanyvallalat-vezetot keres Magyarorszagon.
Az allas betoltesenek feltetele: legalabb kozepiskolai vegzettseg, ratermettseg, jo kapesolatteremto kepes-seg es szloven nyelvtudas.
Jelentkezni irasban a fenti cimen vagy a 00-386-61-1400-103 telefonon illetve a Porabje szer-kesztosegeben (380-767) lehet.